V družbi je moč in napredek. Uže zdavno se je uvidelo, da pojedinstvo ne ugaja človeškim težnjam; zato so se počeli pojedinci zlagati v celote. Prvo tako celoto — družbo — stvarjali so odgojitelji, otroci, bratje in sestre, s kratka, obitelj. Čim obrazovanejši pa so ljudje bivali, čim večja je postajala razlika mej meno in tebo, niej mojira in tvojim, čim bolje jih je potreba in skušnja izučavela o nedostatku njihove vzmožnosti kot posamezno bitje, tem bolje so ljudje bivali družljivi, potem zložni in tedaj politični. Še vsegdar vzcvetlo je pravo živenje le iz zjedinjenega teženja in dejstvovanja raznoličnih sil. Dandanes pa vlada občno izpoznanje, da je močk vzvišene smotre le z družnim živenjem in delovanjem povspeševati in obistinovati. Svežejše teženje po združenji se pojavlja ne le v raznolikih stanovih, tudi pojedinci raznih narodnosti težijo drug k druzemu, da bi tako lažje dosegli svoje namene. Čedalje bolj se izprevida, da posamezen staD, posamezen društven razred brez vkupnega izrazivanja svoje volje ne more mnogo koristnega doseči, kajti manjka mu one trdne podloge in zaslombe, na katerej se jedino le more graditi trdno poslopje. Tudi učiteljstvo raznih dežel in raznih narodnosti odzivlje se polagoma temu teženju, kajti ustanovilo se je vzlasti mej inorodnimi učitelji uže precejšnje število društev, katera zastopajo bolj ali manj odločno učiteljske zahteve in pravice. Slovenski učitelj izven zveze je samo jeden mož, pojedinec, živi mej svetom, a nima zaslombe in odziva pri svojih sodrugih; takov malo koristi svojemu stanu, slovenskemu narodu, celemu človeštvu. Uprav mej slovenskim učiteljstvom ne more se razviti pravo društveno živenje; stareji učitelji odtegujejo se iz raznih vzrokov skupnemu delovanju, mlajši pa ne kažejo za to pravega pojma, niti vnetosti in onega mladeniškega ognja, brez katerega stanovske dolžnosti s časoma zaspe. Kamor koli pogledaino, povsod se kaže velika suša na društvenem delovanji. Lepo izjemo delajo saino nekatera društva na Štajerskem in Primorskem, pa tudi tu ni še vse tako, kakor bi lehko bilo. Večina učiteljev pa samotari ter si s tem pušča iz rok izvijati mogočna sredstva, katera prav in ob pravem času vporabivši, mogla bi raogočno vplivati na razvoj celega šolstva, kakor tudi svojega stanii. Osamljevanje je najzlobnejši neprijatelj vsemu duševnemu, vzlasti pa društvenemu živenju. Osamljenec se pokmeti ali pomešči, z obzirom na kraj službovanja, ali pa se slednp povsem umakne javnej družbi ter s tem utenielji ono samotarstvo, katero je v svojej strasti in mlohavosti nesposobno za duševne pobude. Zakon stanovitosti je ta, da teži vsaka stvar ostati ondu, kjer je, in vsaka stvar oprijema se stanja, v katerem ravno biva. Premena kraja in bivanja protivi se vsemu telesnemu svetu. Dobršen del tvarinskega sveta je tudi človek; zategadelj pa je osamljencu tem bolj pogibljeno, da se utopi v tem zakonu stanovitosti ali ostajljivosti, kar mu more često zelo žalostne posledice prouzročevati. Pač se more pojedinec, neprisostvujoč celoti, mnogo zložneje vdajati svojemu pristrastju; a svojemu dolžnemu deležu pri celoti se je izneveril, postal je nevreden priborjenih vspehov. Dolžnost nalaga bremena, a denaša tudi ugodje in plačilo. Nikjer ni pojedinec varnejši, nego pod zaslombo občnosti, in vedno le občnost bode vzmogla samo sebe čuvati in braniti, kajti društvena in politična sila vlastna je le obliki celote kot dejanjskemu izrazu jednote voljine. Zato velja slovenskim učiteljem vseh pokrajin klic: Združite se, spojite se v veliko celoto — to ustvarja vkupno delo žive človeške verige, in kakor dejstvuje elektrika le v sklenenem lonci, tako se duševno, nravstveno, društveno in politično živenje slovenskega učiteljstva le v občnosti do najvišje usovršnosti razviti more. Zjedinjenje slovenskih učiteljev na duševnem pedagogičnetn polji, kako lepo doni to pobratimstvo! V njera leži objektivna vaja čistega slovenskega duha; v tem pobratimstvu bodemo si vsi enaki; duhovi stikali se bodo le v višini, kamor koristolovje tesnosrčnosti in sebičnosti nič več ne prodre, in kjer zavisti, nedoverju, uuianjšavanju ne preostaje druzega, nego malenkostno torišče mračnjaškega mišljenja. Iz tega sledi, da mora klic po združenji slovenskih učiteljev, bivajočih razkosanih v raznih pokrajinah, trajen postati. Ne smel bi se nabajati ni kotiček, kjer bi živel naroden učitelj, a ne bi vedel, da je ud velike celote. Vse njegovo čuvstvo, vsa njegova srčnost, vse njegovo zaupanje mora se shajati v tej svesti. Odlika pojedinca bodi njegova čast in kot pojedinec vedi, da stojf trdno spojena vrsta somišljenikov za njim. Pa smo li uže blizu tega smotra? Je-li slovensko učiteljstvo v resnici prošinjeno takim društvenim duhom? Žalibog, da ne še popolnem! Družabni duh časa napreduje, nam sovražno učiteljstvo se shaja v raočne zveze, kjer kuje ostro orožje zoper nas; a mi držimo roke križem, čakajoč vedno le ugodnejših časov. Naši neprijatelji prestopili so stroge meje šolskega polja, v nas in na nas mečejo ojstre pušice, stapljajo se v pedagogično-narodna društva. Čemu čakamo pa mi ? Stopimo tudi mi v narodno kolo in pokažimo, da tudi nekaj vzmoremo, če le hočemo. ,,V družbi je moč in napredek". Fr. Gabršek.