ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA
Pričujoče poročilo ima namen dojeti in ovrednotili prve štiri knjige Zgodovine slovenskega slovstva', ki jih je napisal Jože Pogačnik, le z metodološke plati, glede na organiziranost snovi in pojmovanje, kakšne sestavine naj vsebuje pregled literarnega dogajanja skozi stoletja. Pomeni torej, da nimam namena podrobneje obravnavati posameznih trditev in izpeljav. Glede na to, da gre za resno znanstveno hotenje in napor, ponovno osvetliti in prevrednotiti literarno dogajanje pri Slovencih, bi obravnavano delo vsekakor zaslužilo zelo natančno strokovno oceno, ki bi morala presoditi vse vrline in seveda tudi pomanjkljivosti.
V te štiri knjige je Pogačnik zajel slovenska slovstvena prizadevanja od začetkov do devetdesetih let 19. stoletja. Avtor je uporabil tako periodizacijo literarnih poja-
• Zgodovina slovenskega slovstva: I. Srednji vek, reformacija in protirelormacija, manirizem in barok, 1968, 248 str. i II. Klasicizem in predromantika, 1969, 235 Str.; III. Klasika in romantika, 1969, 208 str.i IV. Realizem, 1970, 304 str. (zal. Obzorja, Maribor). Predmet naše obravnave so torej prve štiri knjige Zgodovine slovenskega slovstva; celotna zamisel izdaje bo uresničena, ko bodo objavljeni še preostali zvezki (skupaj 7), od katerih je peta knjiga že izšla: Franc Zadravec, Nova romantika in mejni obliki realizma. Zgodovina slovenskega slovstva, V. (1970, str. 407).
Pisec tega prikaza bo v JiS ob izidu preostalili treh zvezkov o njih še poročal.
35 i
vov in dogajanja, ki naj bi mu omogočila kar največjo zaokroženost splošno kulturnega, umetnostnega in slovstvenega uresničevanja v posameznih obdobjih, pri čemer so mu bila poglavitna podlaga literarna merila. Razdelitev je takale; slovstvo v srednjem veku, slovstvo v dobi reformacije in protireformacije, slovstvo v dobi manirizma in baroka (1630—1750), slovstvo v dobi klasicizma in predromantike (1750—1830), slovstvo v dobi klasike in romantike (1830— 1854) in slovstvo v dobi realizma (1854— 1892). To pomeni, da je Pogačnik, če odmislimo srednji vek, reformacijo in proti-reformacijo (kjer je z vso upravičenostjo prevzel druge vrste terminologijo) pri poimenovanju posameznih slovstvenih obdobij dosledno uporabil literarne (in deloma umetnostne) termine. S posameznimi dosedanjimi razporeditvami se sicer Pogačniko-va ujema v posameznostih tako v poimenovanju obdobij kot v časovni razmejeno-sti, vendar pa imamo njegovo sistemizacijo lahko za poskus nove celostne razdelitve, ki ima zlasti tole bistveno značilnost: čimbolj smiselno, organsko in (literarno) zgodovinsko avtentično izraziti ujemanje umetnostnih in slovstvenih tokov in pojavov na Slovenskem z evropskim dogajanjem in prikazati (ne) uglašen ost — seveda v mejah slovenskih moči in zgodovinskih možnosti — z literarno ustvarjalnostjo v evropskem prostoru. Ob vsem tem so v Pogačnikov! interpretaciji dovolj izrazito vidne slovenske posebnosti in stopnja ustvarjalne potence. Tako razdelitev bi glede na vsebinske in literarnorazvojne značilnosti lahko označili za vsebinsko upravičeno, smiselno uporabno in funkcionalno.
Po filozofsko-nazorski in umetnostni plati deli Pogačnik celotno prikazano obdobje na dva dela (to je vidno tudi v obravnavi): v prvega spadajo (sicer »razmeroma samostojne vsebinske in metodološke enote«) srednji vek, reformacija in protireformacija ter manirizem in barok, v drugega pa klasicizem in predromantika, klasika ter realizem. »Funkcija slovstva (v prvem obdobju) ni bila, da izraža individualno izkušnjo. Ce je ustvarjalec govoril o sebi, je bilo to samo sredstvo, s katerim je izrekel določeno imanentno in idealno kategorijo. Slovstvu ni dosti pomenila izvirnost; preoblikovalo in ponavljalo je tisto, kar je bilo ustvarjeno že v začetku... Ta esencialna vizija sveta se je v XVIII. stoletju spremenila v eksistencialno; s tem je bila končana prva stopnja človekovega življenja v kulturi« (I., str. 5). Po avtorjevem mnenju so se v tem času na Slovenskem pojavljale neke slovstvene oblike, nastajajoče iz različnih
pobud, ki so kljub svoji »nepovezanosti in sredobežnosti« kazale »osrednje kulturno-tvorno načelo, ki je obstajalo v naslednjem: spopad med različnimi zgodovinskimi silami in integracijsko težnjo, ki je prevzemala ter gibala slovstvo in usmerjala kulturno zavest k univerzalnosti in sklenjenosti slovenskega besednega ustvarjanja«. Potekal je proces, v katerem so se izrazile »razvojne težnje in zgodovinska dinamika, ki je pripeljala razvoj od slovstvenih besedil, namenjenih cerkvi, do ustoličenja besedne umetnosti kot človekove avtonomne duhovne dejavnosti v slovenščini« (L, str. 5). Umetnostne dobe od srede 18. do konca 19. stoletja ima avtor kljub nekaterim specifičnostim (ki jih je opredelil) za »vendarle v stilu izraženo enotnost novih pogledov na svet in življenje«. »V njih se je slovenski človek vzdignil v samostojen zgodovinski subjekt, ki deluje, odloča in oblikuje. Kljub politični nesvobodi (odvisnost od Avstrije) se je težnja po individualni zasnovanosti družbenega in duhovnega življenja uspešno uresničila ... Na slovstvenem področju je slovenstvo dobilo poglavitne sestavine, ki so označevale takratne evropske književnosti« (IV., str. 295).
V okviru tako zastavljenih in globalno ocenjenih razsežnosti besedne in sploh duhovne tvornosti pri Slovencih v obravnavanem času se je avtor lotil vsakega obdobja posebej in ugotavljal ter opredeljeval tako njihove splošne značilnosti kot značilnosti posameznih pojavov ter nosilcev in uresni-čevalcev ustvarjalnih pobud. Iz celotne Po-gačnikove obravnave slovstvene preteklosti je razvidno, da pojmuje funkcijo literar-nozgodovinske razlage zelo kompleksno in da je po njegovem mogoče izreči literarno-zgodovinsko sodbo o posameznih slovstvenih pojavih šele po njihovi razčlenitvi z najrazličnejših vidikov in ob upoštevanju vseh konstituirajočih prvin in silnic. Zato bi upravičeno lahko rekli, da je za Pogačnikov način obravnavanja slovstva značilna integralnost, saj mu ne zadošča npr. samo sociološki vidik razčlenjevanja, ali zgolj vsebinsko-idejni ali stilno-kompozicijski itd., marveč šele vsi ti in še drugi skupaj omogočajo tolmačenje in verodostojno določanje pomena in vrednosti literarnega pojava in ustvarjalnega dosežka. Razen tega je avtor prepričan, da je za razumevanje literature izredno pomemben razvojni vidik, o čemer med drugim pravi takole: »Popolno razumevanje sodobne slovenske literature je mogoče le, če jo gledamo kot člen v verigi dolgega zgodovinskega razvoja, ki se začenja z brižinskimi spomeniki v IX. stoletju« (I., str. 234).
36
Sleherno obdobje je predstavljeno v dveh razdelkih: 1. Čas in prostor in 2. Beseda in ustvarjalec; temu pa je vedno dodan še pregled virov in literature. »Cas in prostor« pojmuje avtor kar se da vsestransko in zato v posameznih delih teh poglavij niza za razumevanje literarnih del relevantna dejstva z različnih področij. Tako razčlenjuje zgodovinsko in prostorsko določenost, pomembne družbenopolitične značilnosti posameznega obdobja, nadalje splošno kulturno raven, idejne razsežnosti, umetniško-estetska načela, jezikovno in stilistično strukturo literarnega snovanja, kompozicijska načela, literarnonazorsko usmerjenost itd. O vsem tem — seveda v različnem obsegu in ob upoštevanju posebnosti — razpravlja avtor pri vsakem obdobju. Pogačnik je prav posebno pozornost posvetil iz-razno-oblikovnim sestavinam v različnih obdobjih in treba je reči, da razčlenjevanje in razgrin javan je zakonitosti na tem področju in nato sintetiziranje dajejo celotni obravnavi pomembno vrednost. Zlasti za starejša obdobja lahko trdimo, da doslej nismo bili vajeni takšnih posegov, čeprav je brez tega vsako obravnavanje prav gotovo pomanjkljivo. Posebej je treba opozoriti tudi na avtorjevo temeljito prikazovanje prehajanja iz enega sistema literarno-estetskih norm v drugo. Sleherna literarna ustvarjalnost je postavljena v prostor in čas, v li-terarnoumefnostne in estetske tokove; tako je omogočeno celotnejše razumevanje vzročnih zvez in okoliščin in obenem določljiva pomembnost posameznih del in njihovih nosilcev v razvoju slovenskega slovstva in slovenske kulture.
V poglavjih »Beseda in ustvarjalec« so razvrščeni portreti posameznih literarnih osebnosti. Opazna je skladnost med poglavji, ki na neki splošni ravni predstavljajo značilnosti literarnih obdobij, in med vertikalno sklenjenimi obravnavami pesnikov in pisateljev oziroma njihovega dela. Pogačnik sicer razpravo o posameznikih vedno začenja s kratko biografsko skico (ponekod morda nekoliko predolgo), vendar pa je bralcu kaj hitro jasno, da je to le informacija in da je absolutno težišče na predstavljanju posameznikovega deleža, ki ga je dal slovenskemu slovstvu, in na mnenju o vrednosti in pomembnosti literarnih del. Avtor je literarnim stvaritvam prisojal glede na njihovo pomembnost mesto v kontekstu slovenske slovstvene preteklosti (razvojni vidik) in s poudarjanjem njihovih kvalitet vzpostavljal hkrati tudi vezi s sedanjostjo in z njenim pojmovanjem literamoumetnostnih vrednot.
Za poglavja o »virih in literaturi« pa je treba zapisati, da dovolj pregledno in izčrpno navajajo poglavitna dosedanja znanstvena prizadevanja na literarnozgodovin-skem področju, pa tudi na nekaterih drugih (splošna zgodovina, filozofija, umetnostna zgodovina itd.).
Naj omenim še nekaj posameznih Pogačni-kovih interpretacij, ki zaslužijo vso pozornost in ki pomenijo pomemben donesek k li-terarnozgodovinskemu snovanju na Slovenskem. Posrečena in tehtna je obravnava (prva knjiga) tradicionalnega slovstva, ki s Po-gačnikovo razlago in uvrstitvijo ne ostaja več besedna tvornost ob robu preostale slovstvene ustvarjalnosti. Zelo izčrpno in vsestransko (jezikovno, stilno, vsebinsko, kompozicijsko itd.) so predstavljeni brižin-ski spomeniki, ki so po avtorjevem prepričanju »izoblikovani po umetnostnih načelih«. Obdobje med 1630. letom in Pohlino-vim nastopom v 60. letih 18. stoletja je avtor poimenoval z oznako »manirizem in barok« in ob tem ne brez argumentov menil, da je manirizem »tudi na Slovenskem prva umetnostna doba, ki se ne nanaša samo na estetske metode, marveč si zastavlja celo umetnostna načela« (1., str. 207). V drugi knjigi, ki obravnava obdobje klasicizma in predromantike, pa zbuja pozornost celotna razčlenitev predromantičnih literarnih sestavin, zlasti pa problematika stila in kompozicijske zakonitosti.
Knjiga (tretja), ki vsebuje razpravljanje o romantiki, je seveda v znamenju Prešernove pesniške osebnosti in romantičnih literamoumetnostnih nazorov, vendar pa je avtor znal spretno predstaviti tudi značilnosti (posebnosti), ki so opazne pri drugih literarnih osebnostih. Tako je prikazal pisano vrsto nosilcev posameznih literamoumetnostnih idej pri nas, ki jih pa zaradi svoje premajhne moči niso uresničili v pomembnejših besednih stvaritvah. Nadalje je zanimivo, da je Pogačnik v to obdobje uvrstil osebnosti, kot so Valjavec, (mladostni) Trdina, Toman, Cegnar, Turnograjska idr. Zaradi njihove literarnonazorske in umetnostne usmerjenosti jih je razvrstil na konec obdobja romantike in ne na začetek realizma, kot je bilo doslej v navadi. Očitno je, da je taka možnost ob prepričljivosti argumentov povsem sprejemljiva. V četrti knjigi bi kazalo posebej opozoriti na temeljit in poglobljen razdelek o realistični literar-nonazorski določenosti in na analizo stilnih pripomočkov v obdobju realizma. Po avtorjevem mnenju je »slovstvo v dobi realizma strnjena dialektična enota, kakršne poprej na Slovenskem skoraj ni bilo« (IV., str. 7);
37
to svojo opredelitev je kasneje (IV., str. 12) nekoliko dopolnil z ugotovitvijo, da se je slovenska književnost v drugi polovici 19. stoletja sicer »gibala v naznačenem prostoru«, vendar pa je pri tem šlo »samo za lion-strukcijslii votek, na katerega je bilo dejansko namotano tudi marsikaj, kar se od poglavitnega loči«.
Ob koncu tega kratkega sestavka samo še tole: Pogačnik je na podlagi temeljitega upoštevanja dosedanjih literamozgodovin-skih dognanj napisal sintetično delo, v ka-
terem je težil po čimbolj kompleksnem prikazu slovenske slovstvene preteklosti (od začetka do 90. let 19. stoletja). Vsekakor gre za pomemben prispevek k razlagi in vrednotenju slovenskega slovstva in sleherni poskus takšnega pregleda v prihodnje ne bo mogel graditi, če bo hotel ohraniti vsaj isto kvalitetno raven, na manj dognanih temeljih, kot so to storile Pogačni-kove štiri knjige Zgodovine slovenskega slovstva,
Gregor K o c i j a n Ljubljana
38