Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Zelo, zelo nevarno je pa, če se otrokora daje preveč igrač. če ima otrok dovolj razmetanih, — seveda razbitih igrač, izgubi veselje do njih, in vsake reči se takoj naveliča. Zato priporočamo: 1. prav malo igrač; 2. trpežne igrače in 3. take igrače, koje otrok lehko razdira in zopet sestavlja. To je pravo načelo. Kdor želi, da se bodo dolgočasili otroci njegovi, naj jim le da prav mnogo igrač; kolikokrat pač se dolgočasijo otroci bogatih sturišev, krog njih pa leži polno igrač. Od kod to? Prav veselo začčnjajo se igrati, pa primejo zdaj to, zdaj zopet drugo stvar v roko in naposled se vsega naveličajo. Igrače, s kojiini so se igrali, leže razmetane po sobi; nazadnje sami ne vedo, s čim so se uže igrali in postane jim dolgčas. Je pa še tudi neki drugi vzrok, zaradi česar se otroci naveličajo preveč igrač. Od otrok moramo vedno zahtevati, da imajo vse igrače v lepem redu. To jim pa postane silno težavno, če imajo cel kup igrač pred sabo, kajti, če se otrok ene igrače naveliča, mora jo poprej na svoj prostor spraviti, predno dobi drugo v roko. Zvečer, predno gredo otroci k počitku, niorajo poprej vse igrače spraviti na odločen prostor. To moramo zahtevati od njih, kajti tu ne gre le za mali nered, kojega z igračami napravijo, aropak zato, da se priuče lepega reda ter da spoznajo, da inorajo vsako stvar v lepem redu imeti. Če je šel otrok zvečer, znabiti v odsotnosti starišev, poprej v posteljo, predno je svoje igrače spravil na odločen prostor, moramo z lepo, nekako tako-le svojo nevoljo pokazati: -Poglej, tvoja žoga leži še pod posteljo, vsa se bode pomazala po noči**; ali pa: »Tvoj konjiček stoji prav pred durmi; če kdo v sobo pride, bode padel in si zlomil nogo". če otrok na take opazke nemiren postane, moramo tako-le nadaljevati: BDaj mi roko pa vstani in spravi vse igrače lepo na otlločen prostor, bodeš videl, kako bodeš potem sladko zaspal!*1 In otrok na ta način spozna, da je red potreben tudi pri igračah ; Ce jih ima pa preveč, mu je nemogoče, da bi imel vse v redu. Res je sicer, da mnogi stariši svojim otrokom prav malo igrač pripravljajo, prinese jih pa stara mnti, ali strijc, ali teta i. t. d. posebno o božiči ali veliki noči, tako, da otrok prav res ne vč, kam ž njimi. Kaj naj pa store stariši v takih slučajih? Ali naj igrače odklonijo? Ne, tega ni treba, ampak otroku Daj dajo prav malo igrač, druge naj pa spravijo; tudi jih lehko podarijo otrokom ubožnejših starišev, koji jih gotovo z največjim veseljem in hvaležno vzprejmo. Prav izvrstno vzgojevalno sredstvo so knjige s podobami. Glavni namen teh knjig je, da se v otrocih vzbuja čut do lepega. Seveda, vsake podobe tudi niso za otroke. Podob s popačenimi obrazi i. t. d. ne smemo dajati otrokom. So pa še druge vrste knjig s podobami, ki hočejo biti humoristične, v resnici napravljajo pa otrokom le strah in grozo. Tu n. pr. striže suh in strašen krojač dečku prste, ker jih stavi vedno v usta, tam zopet maši črn dimnikar neubogljivega dečka v vrečo ali koš i. t. d. Takih podob ne smemo otrokoni dajati; če otrok vse to verjame, se zelo prestraši in kakor uže od prej vemo. strah otrokom zelo škoduje. Dostikrat se pa pripeti, da otiok vsega ne verjame, kar vidi; to ima zopet slabe nasledke, ker otrok potem mnogokrat tudi resnice neče verjeti. Knjige, ki jih dajemo majhnim in tudi večjim otrokom v roke, niorajo biti za nje prava veljava, ker tudi knjige so učitelji in vzgojitelji otrokoin. Zopet druga napaka, kojo lehko večkrat zapazimo pri knjigah s podobami je pa ta, da nekateri stariši svojim dvanajstietnini otrokom dajo take podobe, ki so za šestletne pripravne — ali pa tudi narobe. Nasledek temu je, da otrok prav naglo in površno pregleda podobe, zraven pa posamezne liste umaže in raztrga in naposled iz dolzega časa knjige v kot zarine. Torej le dobre, nravne, v resnici koristne knjige dajajmo otrokom v roke, če so tudi nekoliko dražje, saj so vsejedno vredne. Sama knjiga s podobami pa otrokom ne zadostuje; pridružiti se mora tudi oživljajoča beseda; vsaka podoba mora imeti svojo zgodbo; vsako najmnnjšo potezo na podobi moramo otrokom natančno razložiti; le na ta način dosežejo take knjige svoj namen. Stariši se morajo zelo potruditi, da prvo dete popolnoma pravilno vzg« jujejo; na ta način imeli bodo potem pri drugem otroku mnogo manj truda, ker postane starejši otrok v vzgled mlajšemu. Kakor si uže odrasli človek prav rad tistega v vzgled vzame, ki je le malo, znabiti za jedno samo stopinjo višji od njega, tako ravnajo se tudi otroci. Vojak pazi bolj na korporala, kakor pa na častnika, in nižji hlapec bolj na prvega hlapca, kakor pa na gospodarja. Srečni stariši, ki prvega otroka nimajo za posebnega ljubčeka ter ga koj s početka prično resno vzgojevati! Blagor starišem, ki imajo toliko takta in poguma, da prvega otroka brez pomisleka in odlašanja za vsak prestopek kaznjujejol Vedno bodemo pravo pogodili, če z otrokom popolnoma naravno ravnamo. Otrok je posamezno bitje. Kakor v naravi ni list listu podoben, in kakor ima tudi vsak človek svoje Davade, tako je tudi z otroci. Na tega vpliva to, na onega zopet kaj diuzega; ta zapopade lehko in hitro, drugi pa težko in počasi; ta ima dobre ztnožnosti, diugi zopet slabe, ali ta ima zdravo, drugi zopet bolno telo i. t. d. Ker so otroci tako različni, zato morarao pri vzgoji tudi z vsakim drugače ravnati in ravno to, z ozirom na individualiteto otrok, je najtežji oddelek v vzgoji. Premnogi stariši, posebno matere, dovolijo otrokom dveh do treh let vse, kar le želijo; v vsako zahtevanje jim privolijo, pri mizi odločijo jim prvi prostor, od vsake jedi dobodo zopet prvi — ne pomislijo pa, da s takim ravnanjem redijo v otrocih domišljavost, napuh in sebičnost ter jih tako pokvarijo za vse življenje. Skoraj neverjetno je, pa žalibog, vender res, da tako slabo vzgojeni otroci začno čestokrat, če se jiin ne zgodf vse po volji, na vse grlo vpiti, se tresejo same nevolje in jeze, zmerjajo svojo mater z grdimi psovkami in čestokrat se tudi zgodf, da proti svojim roditeljem, do knjih bi mogli imeti največjo ljubezen in spoštovanje, vzdignejo roko ter jih tepejo. In prva vzgojiteljica 8* takega otroka, mati! se smehlja k vsemu temu ter opravičuje svojega poredneža z besedaini: _Saj je še otrok, saj ne dela iz hudobije i. t. d." 0, obžalovanja vredni, zaslepljeni stariši! 0, ubogi, nesrečni otroci! V takih slučajih obračamo se do vas, očetje, da vi popritnete vmes ter koj s početka, jedenkrat za vselej, uničite take žalostne dogodke v vzgoji, ravnaje se po pregovoru, ki pravi: .Mladost potrebuje moške vzgoje". Razumen oče se mora v takih slučajih svoji ženi po robu postaviti, tudi Ce trpi radi tega za nekoliko časa domači mir. Mlado drevesce ne postane nikdar ravno in močno drevo, če je vrtnik pusti, da raste, kakor samo hoče. Drevesce se mora zgodaj požlatniti in upogibati, če prav včasih nekoliko poči. Telesno pokornjenje je zelo potrebno, posebno vprvi mladosti; seveda po živinski pretepati ne smemo svojih otrok. Če je otrok trmoglav, ni treba prav nič palice varovati, le dobro ga našvrkajmo, da čuti svojo napako. Nekateri stariši pa svoje otroke prepogosto a le neresno tepo; to več škoduje, kakor koristi, ker se otroci na lehke udarce prav kmalu navadijo; bolje je torej bolj po redkoma, pa takrat zdatno. Otroškim razudanostim moramo precej v začetku nasprotovati, ker pozneje bodemo jih težko odpravili. Navadno se otroci materine palice prav malo ali pa nič ne boje, ker matere navadno nimajo toliko poguma, da bi dobro našvrkale malega nagajivčeka. Torej koj pri prveni prestopku treba je palico resno rabiti. Kdor pa danes svojega otroka le toliko udari, da komaj čuti, v drugič znabiti ravno tako in le redkokedaj resno, tak otrok se palice popolnoma privadi, in nazadnje mu nobena kazen ne koristi. Starišem, ki svojega otroka koj pri prvem prestopku tako dobro kaznjujejo, da si otrok to kazen na veke zapomni, smemo le čestitati, ker prava, ojstra kazen vedno svari otroka pred nadaljnimi prestopki, Obžalovanja vredni so pa stariši, ki svojih otrok nikdar ne kaznjujejo ter jim življenje, kolikor le mogoče, sladko napravljajo; taki stariši si ne pridobč nikdar ljubezni svojih otrok. Izkušnjauči: nKolikor večkrat stariši v želje svojih otrok privolijo, kolikor bolj jim prizanašajo, toliko manj spoštujejo taki mehkužneži svoje stariše, toliko manj trpežna je ljubezen takih otrok do starišev, inkarješenaj huje, jeto, dataki otroci nepostanejo nikdar prida ljudje. Poglejte prezgodaj osivele lase materine in od skrbi razoran obraz očetov! Vprašajte jih po vzroku, in žalostno vam bodo odgovorili: nNaši otroci so temu krivi!" Da, da, Bkdor ne seje, tudi ne žanje" in nkdor slabo seje, tudi slabo žanje". Kdo neki človeka na večer življenja bolj spoštuje, kakor dobro vzgojeni otroci! To je zanj večja vrednost, kakor knežja milost in blesk zlata. Najbogatejši mož, tudi če ima Krezove zaklade, pa popačene, slabo vzgojene otroke, zavida revnega dninarja, kojemu pri smrtni postelji hvaležni otroci milo jočejo, akopram ne pričakujejo od njega nikakih časnih bogastev in slave, pa ga vender prosijo za blagoslov njegov. Užč v prvi mladosti moramo otroke vaditi, da si znajo sami sebi pomagati, ne pa, da bi jim morali za vsako malenkost posli ali stariši streči. Če mu pade kaka stvar na tla, mora si jo sam pobrati; če hoče pri zaprtem oknu na cesto, dvorišče ali na vrt gledati, prinese naj si stol k oknu, k stolu podnožnico, in potem naj sam zleze na stol; če mu pade žoga pod posteljo, naj si prinese palico ter žogo izpod postelje potegne. Kadar gre otrok spat, naj se sam sleče, kolikor mu je možno in tudi sam naj se vleže v posteljico. Strogo je treba gledati na to, da se otroci sami oblačijo in uraivajo; sey.da prav lehko to ne gre, a počasi se vender vsega navadijo. če se otrok ne umije snažno, se mora toliko časa umivati, da je čist. Da se bode otrok lehko sam oblačil, naj bodo vsa oblačila prav priprosto narejena. Ta navada na samodelavnost otrok, napravlja materara mnogo sitnosti, ker za to več časa potrebujejo, kakor če bi jih kdo drugi opravljal; treba je torej mnogo potrpeti. S takitn ravnanjem spozna otrok prav kmalu, da je v mnogih stvareh neodvisen ter ne potrebuje nikake poraoči; to dela otrokom mnogo veselja in prigodi se še celo, da jočejo, če jim hoče kdo drugi zvršiti delo, koje bi sami lehko storili. (Dalje prih.)