Venceslav Winkler Drevo na hribu Ilustriral M. Sedej Živel je oče s tremi sinovi. Ko je umrl, sta si starejša dva raz-delila premoženje in vso dobro zemljo, najmlajšemu sta pustila krpo pustega sveia na hribu, dvakrat je stopil poeez, dvakrat po dolgem in je bil na tujem. Nič se ui vznemiril, skomizgnil je z rameni, ni zajokal, niti vzdihnil ni, mislil je, da drugače sploh biti ne more. lake so pač navade na svetu, da je najmlajšemu usojena sama brid-kost. Mirno je pljunil v dlani, zgrabil za lopato in začel kopati. Sonce ni poskočilo na jasnem nebu za komolec visoko, ko je že rse prekopal, Premišljeval je, kaj naj bi zasadil sredi tako ozkega kosa sveta, ko si še hiše ne more zgradiii na njem in niti krompirja nasaditi. »Bo že kako,« je pretehtaval. »Drevo bom za-sadil, naj potem raste, kakor zna in kakor bo božja voija. Če bo kaf obrodilo, dobro, prišel bo mimo truden popoinik, Jegel bo v senco in bo zadovoljen. Mene (ako ne bo iukaj, po svetu poj-dem, nekaj več ga je že ko te krpe na bribu.« Nekje v grmovju je izkopat divjak, čisto navaden divjak, in ga presadil na hrib. V pe-liiču mu je nanosil od nekod iz gozda dobre zemlje, da je bil neznansko zadovoljen in se mu je širilo srce od radosti. Lepo je Tse očistil okoli drevesca, nato je legel na tla in utrujen zadremal. Ko se je zgodaj zjutraj zbudil, se je začudil. Kaj se je zgodilo z divjakom? Koliko je pognal v eni noei! Vzdignil se je in ogledoval drevo od vseh strani. Ne, nič se ni spremenilo, le čudovito je zrasio in še venomer raste. Kot bi bilo zasa-jeno v blagoslovljeno zemljo, ie kipelo proti aebu in fantu se je zdelo, da vidi, kako mu tre-petajo veje in se širijo na vse strani. Da, vidoma raste! Objel je drevo z obema rokama, toliko je ze bilo deblo, da ga ni mogel obseči. Ko je posijalo sonce, sta prišla oba brata. Navsezgodaj sta opazila drevo na hribu in sia prišla gledat, kdo ga je zasadil. Srce jima je utripalo od vznemirjenja, takega drevesa nista videla še nikoli. Ko sta zvedela, da jc bratovo, sla se spogledala. Postalo jima je žal, da sta mu prepustila prav tisti košček sveta. zeniljo, ki ima (ako čudovito moč. Drevo ju je bodlo v oči. Hotela sta določiti, koliko je visoko, iskala sta vrh, napenjala oči, a se jima je odmikal nekam daleč, daleč v nebo, kakor bi sproti rastel. Začudena sta skleuila roke in srednji se je pokrižal in dejal: >To je čudež. Takega še niso rideli naši kraji. Nekaj posebnega mora biti v tem kosu sveta.« Starejši je bil mirnejši in je že začel mrzlo računati: »Od vseh strani bodo prihiteli ljudje. Še obogateli bomo. Nikar jih ne pusti preblizu, še zarezal ti ga bo kdo. Vsake vrste ljudje Iiodijo po svetu, sleparji in tatovi. tudi nevoščljivcev ne manjka. In 14 zastonj tudi ne pusti. Vidiš, bratje smo si, sinovi enega očeta. Na to ne smeš nikoli pozabiti. Hvaležen nama moraš biti, da sva ti dodelila tako zemljo. Skupaj moramo driati. Domenimo se, kako bomo varo-vali drevo!« Naimlajši ni dosti premišljeval, smehljal se je in gledal visoko drevo, kakor da nima dosti smisla za bratovsko ljubezen. Mimogrede je pokimal in so bili zadovoljni. To se razume, da bodo držali skupaj. Ze zaradi ljudi. »Bog ve, kaj je prav gori na vrhu?« je premišljeral najmlajši. »To je nekaj posebnega,« je ponavljal srednji. »Treba bo privabiti ljudi, da bodo prihajali gledat. To se ime-nuje tujski promet. Tujski promet je dobičkonosna stvar. Obogateli bomo,« jc razkladal najstarejši. Ljudje so prišli sami. Najprej sosedje. Počasi so se približali. Pljuvali so po tleh, da bi ne bilo nesreče in se križali. Kučme so iira lezle z giav, popravljali so si razmršene lase, da bi bolje videli. Bili so vsekakor nezaupljivi, ee ni vmes kaj nepoštenega. Dandanes se svet za malenkost pobrati z vragom, da zgradi kaj kričaveffa. Starejši so pravili, da to nekaj pomeni, ker je Bog pustil zrasli talco drevo. Vojne sicer ne bo, nič ni slisati, da bi se kje eesarji prepirali, mogoče bodo prišle drugačne stiske. Poiern so se začeli pomenkovati, kaj bodo bratje s takim drevesom. Vrglo bo precej lesa, drv nič koliko. »Nekoliko prezgodaj je umrl oče,« so zaključili. Ta bi znal gospodariti. Sami bodo pa že kako nerodno ukrenili. Ko se je razneslo po deželi, kakšno drevo je zraslo na hribu, so začeli vreti ljndje od vseh strani. Mladi in stari, revni in bogati, vsi so hoteli videti drevo in fanta, ki ga je zasadil. Prišli so peš, z vozmi, tudi z avtomobili so se pripeljali, kakor je bil kateri vajen. Časnikarji so bili prvi. a niso mogli zvedeti kaj več kot navadni Ijudje. Učenjaki so hodili okoli drevesa, premikali drobnoglede, ne-niiino drobili z nogami in se čehljali za ušesi. Takega drevesa še niso videli. Ali je liruška, ali je jablana? Zmeraj in zmeraj so hodili-spraševat najmlajšega, ki je stal blizu drevesa in držal roke v žepih ter se smejal ko razposajen pastir: »Pa kje si dobil to drevo?« »L v meji je raslo, od tam sem ga prinesel,« je pripovedoval ravnodušno, Ni jim šlo v glavo. Pregledali so mejo, pregledali zemljo, da bi našli, od kod tako življenje. Zastonj. Iskali so po starih knjigah, če se je že kdaj slišalo kaj takega in obupavali. Vse črno Ijudi se je gnetlo okoli hriba. Nekateri niso upali bliže. gledali so le od daleč in iz daljave se je videlo drevo še mo-gočnejše. Segalo je prav do neba, vrh je izginjal za oblaki. »Nič prida ne bo iz tega,« so uganili preprosti ljudje. »Zraslo je sicer na kmetski zemlji, to se vidi po tem, ker je toliko moči v njem. A ne bo kar tako. Pazite, kako ga gleda gospoda!« Res so pi-iliajali bogatini in že prvi dan obljubljali mlademu fantu nie koliko denarja in še grunt povrhu, čc jim da košček sveta na hribu z drevesom vred. Kaj mislite, cel grunt za eno samo drevo! Fant je odkimaval. Nekam Teselega se je počutil. Brata sta ga sicer svarila, zlasti najstarejšij da je treba izrabiti priliko in napraviti dobro kupčijo, dokler je čas in še ljudje ne vedo, kaj je prav za prav z drevesom. Ni se dal pregovoriti. Tretji dan je prišel gledat drevo tudi še eden izmed cesarjevih ministrov. Bil je bolj počasen in se je jezil. da mu niso natančneje poročali o čudovitem drevesii. Zaeudil se je in se odkril, potem se je ozrl po Jjudeh, ki so sc gnefli po liribu, vzdignil roko in dejal: ^Zapik! To drevo postane cesarjeva last! Jaz sem minister in odločam o tem. Kje je gospodar?« Poklicali so najmlajšega. Branil se je, da ne da zemlje in dre-vesa. da hoče ohraniti vse zase, ko nima ničesar drugega, a nič ni pomagalo. Takoj so ogradili prostor okoli drevesa, fantu pa je dal minister zlat cekin in se mu je moral fant še lepo zahvaliti. Taka je bila ministrova moč. Odslej so smeli vsi le od daleč občudovati visoko drevo. Ko se je napravilo lepše vreine in se potišili ostri vetrovi ter se ni bilo več bati, da bi se prehladil, je prišel gledat drevo tudi sam cesar. Z njim je prišlo vse polno gospode, kakor je navada ob iakih prilikali. Ko je cesar ridel, kako je drevo visoko, je od ra-dosii zaploskal z rokami. ^Kaj naisliš, kaj jnisliš,« se je obrnil k prvemu ministru, »kako daleč se vidi s tega drevesa?« Minisier ni vedel. Kdo bi se zanimal za take podrobnosti. Sploh pa to ni spadalo uied njegova opravila. On je skrbel le za dvor in dvorjane. Zajecljal je nekaj. a nič pravega. Vprašali so še druge ljudi. Vsi so odkimavali. Nihče še ni bil na drevesu. »Treba bo pogledati,« je postal cesar nestrpen. Bil je dobre volje in se je odločil: >Sam bom splezal na drevo!« Zavihal je plašč in stopil čez ograjo. Princsli so mu Iestev. da ic dosegel prve veje, oprijel se jih je in izginil med zelenjem. Spoštljivo so sc ozirali za njim. Nekaieri, ki so imeli dobre oči ali pa daljnoglede, so pravili, da je včasih razgroil zelenje in pogledal po zemlji. Kmalu pa niso niti tega več razločili. »Zdaj bomo pa čakali.« so skrbno vzdihnili ministri. Prav za prav jih drevo ni nič zanimalo. Dokler je bil cesar pri njih, so se še ozirali po vejah, ko je pa odšel, so se oddahnili in po glari so iim zafele rojiti popolnoma diuge misli. Nekateri so bili lačni in bi se radi splazili na dvor. Vendar so se bali cesarja. Latko bi se nenadoma vrnil in jih ne bi našel. Posedli so v travo in ugibali, kaj ))O dobrega za kosilo. Medtem so se trije bratje prepirali. Starejša dva sta zmerjala mlajšega, da se je dal prevariti. >Kaj boš s cekinom? če greš kam za hlapca, ga zaslužiš v enem letu. Blagoslova ti ne bo prinesel. Mari bi zamenjal drevo za grunt.«: Najmlajši ni nič odgovarjal. Saj vendar drevesa sploh ni hotel prodati. Vzel je cekin, šel v bližnjo krčmo in naročil za ves denar vina in kruha Kaj pa, če se mu je kaj zgodilo? Ncspametno je bilo, da smo pustili cesarja samega na drevo. Grom gledat!« Nič se mu niso upali reči. Bil jje prvi za cesarjem in čast, komur čast! Bil je debel in star. sopihal je. ko je stopal po lestvi navzgor. Nerodno se je skobacal med veje. 16 r>čez pol ure se bosia oba vrnila,« so rekli tisli, ki so ostali na ileh. ^Zdaj bi kuharji že lahko pogrnili za kosilo.t Preteklo je pol ure, tudi druga polovica je šla že proti koncu in tedaj je zaskrbelo drugega ministra. sBog ve, kako je tam zgoraj. Utrudila sta se in sedita na kaki veji. Mogoče ju je pa doleiela nesreča. Pomagat jima greml« je rekel in splezal še on na drevo. Čakali so ga, tudi njega ni bilo več nazaj. Ostali ministri so se nekaj časa spogledovali, v očeh jim je zagorela pritajena skrb, nato so drug za drugim splezali na drevo. Ljudje so jih zaskrbljeni opa- zovali, kako so izginjali raed vejami, zakaj bili so časdlljivi ministri, nobena dežela ni imela takih in bili so ponosni nanje. Ker se ni nobeden vrnil, je odšla za njimi še imenitnejša gospoda. In mudilo se jim je. Kar v lepih črnih oblekah so splezali na drevo, rinili med vejami navzgor in napenjali vse inoei, da bi drug drugega prehiteli. Okoli drevesa je nastala prava gneča. Lepo ograjo so v trenutku podrli, lestev se je šibila pod težo človeških teles, po trije, štirje so se oklppali ene veje, da se je vi- delo od daleč, kakor bi drevo obrodilo velike sadove, ljudem po~ dobne hruške. Ko je izginila vsa gospoda, je odšlo za njo še nekaj ponižnejših učenjakov in pisarjev, ki se niso hoteli riniti v prve vrste, a so mislili, da morajo biti zraven. Nazadnje so se spustili po lestvi še stražarji in poslednji je potegnil še lesiev za seboj, da ne bi splezal na drevo kdo izmed ne- poklicanih, zakaj ne spodobi se, da bi šel za gospodo kdor koli. Pod drevesom je ostal samo vaški policaj, rdečelični Lipe, ki ga vse skupaj ni dosti brigalo. Zahvalil je Boga, da se je že gospoda nekam spravila. mirno se je naslonil na deblo, prižgal pipo in se smehljal ljudein pod hribom. Kar je bilo preprostih ljudi namreč niso stali prav pri drevesu, to se ne spodobi, lahko bi bili komu v na|x>to, čakali so pod hribom zaradi spoštovanja in zaradi hudili stražarjev. Bili so že od nekdaj vajeni, da so gledali vsako stvar bolj od daleč in se tudi zdaj niso upali blizu, ko je bilo dovolj prostora. Tisto je že res, nerodno sc jim je zdelo, ko ni bilo ne cesarja ne rainistrov toliko časa z drevesa, bali so se, če niso morda odšli po drevesu I v kako drugo deželo in pusliti ljudstvo kar samo, naj se vlada, kakor Ljnore in zna. Prišel je večer, a ni kazalo, da se bo kdo vrnil. Bolj Kn bolj se je v ljudstvu utrjevala vera, da je vsa gospoda pobegnila K tega sveta. Našla je drugo deželo, kjer se ni ireba toliko ukvarjati ^b reveži in bedo iD je kar odšla. L 17 Nič niso šli spat. Čakali so kar na prostera, kako se bo izteklo. Začelo jih je skrbeti. Pa potolažili so se, da so prestali že hujše sirari. Noč je zagrnila drevo v mrak, niso ga razločevali dobro iu večina je zaspala. Tudi drugo jutro se ni zgodilo nič posebnega. Radi bi delaii, a niso mogli. »Nekaj bo ireba ukremti,« so rekli odločnejši. »Kdo nam bo vladal? Komu bomo plačevali davke?« Zclaj so se že upali blrže. Saj to je čisto navadno drevo! Ti[wi]i so ga, majali z glavami in se čudili. Tudi trije bratje so prišli gledat. Najmlajši se je ravnodušno ozrl po deblu in se ponudil: »Če bi šel jaz gledat?« »Nikar!« sta ga svarila siarejša. >Še tebe ne bo nazaj!« Ko je pa slo sonce že k poldnevu, ju je veadarle preprosil, da sta ga pustila. Slekel je suknjo, zavihal rokave, pljunil v roke in začel plezati. Kmalu je bil pri prvih vejali. Potera je šlo laže, skoraj kakor po stopnicab. Veje so bile odrgnjene, ko je že toliko ljudi plezalo po njih, marsikatera je bila hudo nalomljena, da se je bal, da ne bo inogel nazaj. GledaJ jc po vejah, nikjer ni uzrl človeka, lc sem in tja je naiel kos obleke. ki so jo pustili, ko so pred njim piezali navzgor. Na veiafi so bile obešene suknje, plašči, klobuki, kar je pač bilo komu odvef ter je mimogrede odloži). Fant je žvižgal in liitel navzgor. Včasih se je ozrl daleč po svetu, a ni razločil dosti. Neka megla je pokrivaia zomljo. Deblo je posiajalo zmeraj ^anjše, kar oudil se je. kako da se ni upognilo, ko je toliko ljudi plezalo I>o njem. Prišel je do vrha. Začuden sc je ozrl okoli sebe. ceš kje so ljudje. Opazil je most, ki je držal od drevesa nekam naravnost naprej. Bil je ozpk. Bal se je, ko se je zagugal, vendar je stopil po njem. »Morain vetidar vedeti. kam so se vsi izgubili.« je zamrmral. Onsiran mosta jc ugledal staro ženico. Čcpela je ob ograji in ko ga. je ugledala, je iztegnila roko. iKaj bi rada?« se je ustavil fant. ^Mostnmo,« je rekla. Segcl je v žep, denarja ni hnel. le kos kruha mu je ostal od včerajšnje gostije. V zadregi ga je pomolel starki. Hvaležuo ga je sprejela ter dejala: »Dober človek si. Le pojdi dalje. prišel boš do palače, a ne sines stopiti vanjo. Le skozi okna lahko pogledaš. Vrniti se moraš pred večerom, drugače se boš v temi izgubil in boš ostal na tej strani mostu.« »Precej se vrnem,«: je obljubil fant in šel pogumno dalje. Prišel je do velike palače. Vsa se je bleščala od zlata, visoka okna so bila zagrnjena z dragocenimi zavesami, pred orjaškimi vrati je pa stal raračen stražar s sulico v roki. Fant se mu je izognil in se približal z druge strani enemu izmed oken. Razveselil se je. »Zdaj jih pa imam!« je vzkliknil. Videl je v lepo dvorano in tam so bili vsi ljudje, ki jih je iskal. Na zlatem prestolu je sedel cesar, okoli njega so stali ministri in po dvorani ostala gospoda. Pri vratih so sloneli stražarji. Vsem so se svetili olirazi, napolnjevalo jib je neizrekljivo zadovoljstvo, božali so dragocene kamne. ki so bili vdelani v zidovju. občudovali lepe podolK1 in poslušali godbo, ki je pribajala od nekod izza zaves. 18 Ugledali so fanta. »Končno vendar etlea izmed ljudi! Pridi noter!« so ga poklicali. Tudi cesar ga je klical, ministri so pa prišli celo k oknu. ;»Mi se namreč ne bomo vrnili, tukaj je drugačen svet, boga-iejsi in mirnejši. Lc ljudi nimaino, da bi nam delali. Pridi brž noter, bogato te bomo poplačali.i »Ne giera,« je odkimal fant. »Jaz sem zadovoljen z nasim svetom.« Vabili so ga na vse načine, kazali so mu svetle cekine, a jim je samo pomahal v slovo in se vrnil. Le sležka je prišel čez most, ves cas se je nerodno gugal, da je moral loviii ravuotežje. Tudi po drevesu ni mogel tako hilro kot poprej. Veje so se mu zapletale v obleko, postajal je tru.ded. Proti večeru j-e vondarle stopil na zemljo. »Ne bo jih nazaj,« je povedal ljudein. Razložil jim je, kjc sp ostali ter izjavil, da se ne upa več plezati po drevesu. »Kaj pa zdaj?« so se spraševali Ijudje. Brez cesarja niso mogli biti, zato so izbrali fanta za cesarja. Bil je zadovoljen. obljubil je, da bo pošteno vladal in je postavil svoja brata za prvega in drugega rainistra. Drevo je stalo na hribu šc nckaj časa in je bilo narodni spomenik. Ko jc pa prišla zima in je revežem začelo zinanjkovati drv, je uka-zal cesar, naj narodni spomenik poderejo. Ko je drevo padlo, je seglo čez vse cesarstvo, drv pa so imeli reveŽi dovolj za vso zimo in še za nekaj časa.