Anton Medved: V majniku.   ¦—   Anton Hribar: Bilo  —   ne bilo.
335
In zdelo se mi je, kakor da ravno v združenju dveh bitij za celo življenje mora tiČati skrivnost moje prijetne slutnje.
Zato sem odločno odbila vsako snubitev v veliko žalost svojih roditeljev. Moj čas ni še prišel; nobeden izmed teh snubaČev ni podoben vzoru, katerega si želi moje srce, dejala sem v svojo obrambo.
Mati je nevoljno majala z glavo. „Ko bi vsakdo Čakal, dokler se prikaže njegov zakonski vzor, zemlja bi se kmalu izpraznila zakonskih prebivalcev",  dejala je s svareČim glasom.
Mati je govorila prav, a jaz menda tudi, in tako se je za nekaj časa odložila moja možitev. Bila sem še mlada, in marsikaj pride samo od sebe, kar je najbolj prikladno.               (Dalje.)
V majniku.
K,
.ako se zemlja pomlaja, Vse klije in  dije in vstaja!
Prirodo je  majnik objel:
Ves moder obok je nebesni, Vse živo raduje se v  vesni,
In jaz sem zopet vesel. Le včasih solnce nebeško Posije v  srce  človeško
Tako blagodejno nakrat,
Da žabi vse teže,  bridkosti, Da vsakega ljubi v radosti,
Naj  ptujec  mu je,  ali brat. O  pijem naj  sladke  občutke, Uživam  te kratke trenutke!   -
Se bode mi slavec drobil,
To  cvetje in petje ni  zadnje, Sijalo  bo  solnce pomladnje,
In jaz se bom   —   morda solzil.
Anton  Medved.
Bilo
vJlavni dedje,  slavni veki, In  junakov  vrli  čini V časa so odpluli reki, In  o  njih so le spomini.
In  v  spominu jih držijo Stare pesmi, pripovedi, Ki se zmerom  bolj  gubijo, Z  babicami  mro  in  dedi.
ne bilo.
Naše bilo  svoje čase Črno-morsko je bregovje, Carigrad čul  naše glase, In  Heladino vodovje.
V Dunavu Sloven  ribaril, Pasel je v Tirolah cede, In v Beneški gospodaril, In  po  Adriji  do  srede.
Novi  rod po  novem  seza, Staro,  zdi  se  mu,  ne rabi;
V   nov voz  nove konje vpreza, In na staro vse pozabi.
Gine vse,  kot žar večerni, Kakor jutra megle lahne,
V   prostor davnosti nezmerne Vse, kot rosa drobna sahne.
Rod slovenski ima davnost,
V   davnosti junaštvo skrito, Skrita v davnosti je slavnost, Vse le v temo je povito.
Pol zemlje  habsburške  krone Nekdaj je slovenske bilo, Pa objele nas so spone,
V  ptujstvo se slovenstvo zlilo.
Bilo je  —  a je minulo   — Nekaj  nam je še ostalo, Kar je slavo nam  sesulo In  nam hrabrost spodkopalo:
To  razdor je vražji,  dedni
V   sredi našega šotora;
Če  nas vrag pusti sosedni, Boj  doma se biti mora?
Boj potihni, sprava pridi, Verno  srca si  sklenimo; Po  nesreči zarja vzidi, Bogu,  narodu živimo!
Anton Hribar,