Kako je bilo.
ZKako je bilo? — Prelepo! Zares! — Kaj muzaš se tako, porednež, gledaš me po strani? — Sijajni ta sprejem v Ljubljani! Prej v Gradcu že na kolodvoru pozdrav rojakov v polnem zboru. Kako so stali tu dijaki slovenski, pravi korenjaki! Pa živio! je zagrmelo na Nemškem, da je vse strmelo! Potem v Ljubljani — imenitno! In, kar je meni poglavitno: presrčno vse in ljubeznivo, navdušenje zares ginljivo! Pa te gospe in gospodične sijajnooke, zornolične! Zaljubil v nje bi bil se prav, da nisem starec sivoglav! Tu se pa že lahko nasmeješ, le da me napak ne umeješ. Možje? —¦ Prijazni, ljubeznivi, neznani, znani; Bog jih živi! ' Pa ti otroci, te oči, ki jih veselje jim žari!
»Ljubljanski Zvon" 7. XXVI. 1906.                                                                                     25
386
Jos. Stritar: Kako je bilo.
To je naravnost iz srca,
to se napraviti ne da;
in, čudno, vsi so me poznali
in s prstkom za menoj kazali. —
Pa govori povzdigujoči,
preveč, da res težko se loči,
kaj je zasluženo, kaj ni
te preobilosti časti. —
Podoknice, ovacije,
vsestranske deputacije,
pa gostoljubje preobilo!
Najbolj pa me je veselilo,
kako je izpremenjena
in lepo poslovenjena
Ljubljana vsa, res bela zdaj,
Bog ji še dalje srečo daj !
Let mnogo, mnogo ji ohrani
moža še, ki ji zdaj župani!
Vesel lahko bi Dunaj bil
sam, ko bi takega dobil
moža za svojega župana,
toda ne da mu ga Ljubljana.
In mestni svet, to so možje,
ki jim vsa čast in hvala gre. —
Nato v Postojni spet sprejetje
slovesno, v jami godba, petje,
prekrasni jami, svetu znani,
nikdar dovolj občudovani!
A še ni vsega konec bilo,
da sklenem svoje poročilo:
Na Bledu, kjer sem se ustavil,
da bi ta ljubi kraj pozdravil,
zvečer pod okni serenada
in — kaj posebnega — baklada!
Pa deklica je govorila,
da se je solza mi utrnila!
Prelepi dnevi! Kakor sanje
se zdaj mi zde, ko mislim nanje!
Jos. Stritar.