Mi in naše gore.
4. X. 1916.
Gora je naših k nebu splaval venec, ob prsih njenih s strelo grom buči: Zvestobo, moč lasti si v njih Slovenec, in zgodovino njemu  piše kri!  . . .
Iz veka v vek kipijo velikani! Pod njimi mre in rod poganja nov — pred vragom last zemlje, jezika brani in grom posluša Ijutih zdaj topov . . .
ob gorskih velikanih, glej, devica: slovenska zemlja legla je smeje, v valovih zlatih naših njiv kraljica, k vasici vas v posete tiho gre.
To zemljo sveto naj le vrag naskoči — pogum zbudi se v prsih kakor lev! Naj plane vrag — izdihnil bo ponoči, ob gorah tožbe mu zamre odmev!
Ko pesem zmagovalka naše slave poljubi z vencem naših se gora — tedaj na begu vrag razbite glave poslednjič v boju smrtnem vztrepetal
Ne boj, ne boj se tam v prestolnem mesti, srce in roko damo Ti, vladarl Naprej, na boj za Te v Ijubezni zvesti do zmage valovi nam src vihar!
Fran Žgur