Šest stoletij hrvaške poezije
Jure Kaštelan (1919)
DINAMIT Ko sen zbledi, ko zora znese dan
pod krilom hoste, po sredi ceste bom galopiral tudi jaz mobiliziran.
Čelada.
Ne, jaz ne koljem. O, kum, nad poljem je crknilo nebo,
885
886                                                                                                                      Slavko Mihalič
Vse, vse je k vragu šlo, vse sta pobrala vrag in bog. Hrvaški punt — rdeči up ne da si ukleniti rok.
Zelena čreda in zelena smrt,
o, ti zelenje moje,
vse, kar je mlado, zaneseno s petjem,
vse moje je in tvoje.
Naj se dani, naj zarje rdečijo,
naj gosli godejo in gajde naj ječijo,
naj smrt, ljubezen pobesnita.
Pod to nagnito
kroglo
tli
eksplozija
dinamita.