-----   52   -----
Slovniške stvari.
Zastran samoglasnika r.
A. — Ni menda na svetu naroda, kteri bi se vojskoval tako rad, kakor se — ,,pohlevni" Slovenci. („Naprej zastava Slave! na boj junaška kri!") Ce ni prave vojske, pa si osnujemo domačo... „abecedno" ali še kako drugo vojsko. Kdo ni še slišal ali bral, kako so se vzdignili soglasnikarji nad s a mog lasni kar je, to je, „erkovci" nad „rkovce?" Puščice švigajo na vse strani, letajo celo do Dunaja in Varaždina, tr „pikajo", da je strah. Ves svet pa hrepeni zdaj po „ljubem miru", da bi se navžil vsaj predpustnega veselja. Zato vem, da bo prepeval tudi ves svet hvalo temu, kdor bo tako srečen , da konča nesrečno abecedno" vojsko.   Oj, ko bi bil jaz!   Naj poskusim!
„Jezičnik", njegov tovarš in drugi poštovani „er-kovei" nečejo našemu učenemu g. Miklošiču verjeti, da je r, kakor je bil v „sanskrtu" *), tako tudi v staroslo-venskem in sedanjem slovenskem jeziku samoglasnik v primerih, kakoršni so: rdeti se, rž, rsketati; brv, črv... škrbati itd.   (prst, krst, smrt).
Da po pravici povem, tudi meni se je zdel ta nauk, da je r soglasnik in samoglasnik, sprva nekako čuden; zakaj prvi moj učitelj ali ,,šolmošteru me je učil nekdaj, da so le a, e, i, o, u samoglasniki, vsi drugi glasi pa da so s oglasni ki. Tudi je djal, da mora imeti vsak zlog kak samoglasnik v sebi, ker se sicer ne bi dal izgovoriti.
Po tem pravilu nemške slovnice je bilo tudi tiskano in pisano vse, kar sem bral in prebiral od svojih mladih nog do leta 1848. Se le ondaj sem začel citati razun drugih slovenskih novic in knjig tudi srbske pa češke (s pisavo: krt, prst itd.) Pozneje sem dobival v roke tudi Miklošičevo slovensko prestavo državnega zakonika, v kterem sem vidil prvič slovenske besede po „česki" pisane. Ta pri nas ondaj še nenavadna pisava je pa zbadala mene in druge Slovence jako v oči, ki so bile navajene tako davno pisave s pologlas-nim (zamolklim) e pred rom. Stara navada železna srajca. Ta stara navada je bila tudi kriva, da se mi oči niso mogle tako brž nove pisave privaditi. Ali sčasoma se obrusi tudi železna srajca. Nova pisava me nič več ne zbada, ker sem jo imel pozneje v čeških in srbskih spisih pogostoma pred očmi, in sem se preveril, da se dajo take besede mojemu „šolmoštru" vkljub lahko in krhko izgovarjati, ali da bolje povem: da mora človek (če se nalašč ne pači) take besede po novi pisavi nehotoma prav po naše izrekovati.
Zato sem bil, iznebivši se stare navade, sedanje Noviške pisave, ko sem jo prvič ugledal, neizrečeno vesel, dasiravno sem vedel, da bo ta pisava mnogim še... trn v peti — zbog ravno one železne srajce (nemške), ki je tudi mene oklepala toliko časa. Ker ste drage „Novice" že bile tako srčne, da ste nam že enkrat z vpeljavo Grajčice prebile debel pot do edinosti jugoslovenske, bote ga tudi drugikrat.
*) V izvirnem jeziku se ne  pravi „sanskrit" ,   ampak „sanskrt" Nemci pravijo sanskrit, zato ker „sanskrtu ni za njihova usta.
Pis.
-----    53   -----
Da je nova pisava brez pologlasnika pred r-om veliko bolja od stare, to nam spričuje ta resnična zgodba:
Neki deček se je začel lani v šestem letu svoje starosti iz slovenskega abecednika in to „glaskovaje" (nach der Lautiermethode) po slovenski citati učiti, pa je izrekoval take besede: vert, pert, smert vedno le vart, part, smart. Nič ni pomagalo opominjati ga, da se glasi e pred r-om v takih besedah le na pol ali zamolklo (kakor Metelkotov a); deček se je vedno motil, vedno se mu je moralo izrekovanje popravljati. Kar mi pride na misel, pa mu dam v roke „Novice", češ, po novi pisavi pa menda ne bo mogel besed: vrt, prst, smrt itd. niti izreči. — Ali kako ostrmim, ko jih iz-rekuje deček tako lepo in krhko, da ne more lepše, to je prav po naše; ni enkrat se ni spotaknil.*) Ravno tako lahko razločno in krhko je izgovarjal take besede v hrvaških pa čeških, in ko se je naučil za silo cirilice, tudi v srbskih knjigah in sicer brž na prvi mah brez kakega opominjanja in popravljanja.
Da je temu res tako, tega se prepriča lahko vsak, ali vsaj vsak učitelj , kteri ima priliko, kako dete po „glaskovanji" čitanja učiti. **)
To sem spomnil gredoč le zato , ker sem se preveril sam po lastni skušnji, kako krivih misli so še nekteri zastran tako imenovanega „glaskovanja."
Ravno tako kriva misel je pa tudi ona, da je ??pretrdo", če se piše brez zamolklega e pred r-om.
Slišali smo , da je izgovarjal in še izgovarja naš deček, ki ni bil še s „starim kopitom" tepen, naštete in njim podobne besede prav po naše, to je, ravno tako, kakor treba. Kdor pravi tedaj, da je pretrdo", ta sodi menda le... z očmi, ki niso bile poprej te pisave vajene. Oči se pa, kakor vemo sami po sebi, sčasoma tudi čemu drugemu privadijo, če ni le „kita" prevejika ali predolga. ***)
Če je tedaj temu tako , da izrekuje človek, kteri se ni še navzel krivih starokopitnih misli in naukov, po novi pisavi imenovane in druge take besede milega našega jezika bolje in lepše nego po stari, — menim, da se ne bo prihodnjič najhujši nasprotnik več ustavljal te pisavi, četudi ne verjame, daje r v takih besedah samoglasnik. Vendar mislim, da g. Miklošič pravo trdi; zakaj slišali smo, da se zlog ali beseda brez samoglasnika ne d& pošteno izreči. Pa porečeš: Po tem takem bi pa morali pisati tudi na pr. mokr, svedr itd., ne pa: moker, sveder itd. Na to odgovarjam: Lahko, da bodo naši mlajši res kedaj tudi take besede brez e pisali. Zdaj se še ne upamo. Stara navada nam brani. Človek se ne more nikdar vseh na-pdk na en pot otresti. — Ali kaj bo , če počnemo pisati tudi lastna imena: Rjaveč, Rže"n, Trček, Tr-stenjak, Vrščaj itd. namesto: Erjavec (prav za prav po stari pisavi Rujavec), Eržen itd. — Ravno tako so prigovarjali Bohoričarji: Kolika zmešnjava bo, če počnemo pisati:   Župančič,  Žurga,   Cuk   itd.   (namesti
*) Iz „s-po-takniti (ali s-p o-tekniti) se", ne pa iz „spod-takniti se", kakor nekteri mislijo in pišejo. Prim. „s-po-pasti se", „opotikati se"; hrv.-srb. „spotaknuti, spoticati se."         Pis.
'*) Ali kedaj bodo spoznali vsi učitelji in njihovi zapovedniki, koliko izvrstnejši način je novo „glaskovanje" od starega zlaganja (Buchstabiren), koliko krači pot do čitanja! Koliko veči dobiček učencu, ki dobi potem veliko veče veselje do šole, do nauka in do knjig, ki jih že lahko ročno čita ter se iz njih že lepih in koristnih reči uči, dokler njegov vrstnik za njim po starem kopitu prav po polžje lazi.
*) Omenjeni deček se zdaj čitaje slovenski abecednik vselej jezi: Čemu je pa e v besedah kert, pert, smert, če se ne sme izre-kovati? VidiŠ li, prijatel, kolika je moč mlade in stare navade! Ta deček ne pogreša v takih primerih čist nič zamolklega B.                                                                                  PiS.
Supanzhizh, Shurga, Zhuk itd. Pa glejte! pišemo enako že kakih 20 let, pa ni bilo se nikake zmešnjave. Bo-horičarji pa nemškutarji, res, da še zabavljajo; vrli naš „Jezičnik" in vrli naš „Tovarš" pa zastran tega kar nič ne zabavljata; temuc se za novo pravilno pisavo takih imen celo možki potegujeta, dasi razloček med staro pa novo pisavo, na pr. imena Supan (Shupan) pa Zupan (Župan) oččm menda ni manji od razločka med imenom Erjavec pa Rujavec (kakor bi ga morali doslednje pisati glede na pisavo „ruja" , „rujav" namesto „rja", „rjav"). Rjaveč je vsaj po sluhu Erjavcu bliže od Rujavca. (Prim. temu „rjuha", kakor pišemo od nekdaj namesto „erjuha" ali celo „rujuha"). Naposled naj še razglasim, da je sprejel g. Miklošič, kakor za trdno vem, staro pisavo v svoja (šolska) berila samo zato, ker se je slišalo, da bi se nad novo pisavo še premnogi spotikali.
Ce se godi to zdaj na zelenem drevesu, kaj bi se bilo še le godilo on daj na — drugem! - „Novice" pa so nam že drugič pot prekrčile. Voz narodne omike se pomika zložno naprej; prijatli, ne zavirajte mu koles!