SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ARO) XLV (39) g®» | E* I Ä | | g“| g“® BUENOS AIRES Štev. (No.) 32 L \uß W Era il| 1 ß\. Ibh i V*!» il Id 21. avgusta 1986 EKONOMSKA ZAKONITOST Gospodje, pozabite na Jugoslavijo Po obsegu, ki ga je deležno kmetijstvo v socialističnem samoupravljanju, bi človek sodil, da bo politična ekipa prepustila slovensko kmetijstvo samega sebi. Po tolikih volitvah, po tolikih kongresih, dokazovanju tujini, da je Slovenija res demokratična republika, so pa kljub temu našli čas, dà podrezajo malo slovensko kmetijstvo, da si ne bo delalo preveč utvar o svoji svobodi. Raziskovalna' skupnost Slovenije je tokrat spregovorila o prestrukturiranju kmetijstva. Prišla je do zaključka, da slovenskega kmetijstva ni mogoče obvladati ne usmeriti v zaželeno smer. Seveda so do tega prišli specialisti, ki sedijo na visokih mestih — kmetje so do tega že davno prišli — torej moremo pričakovati prav nasprotno. Da koncentracija zemljišč ini rešitev, se je videlo že po prvih povojnih letih, zato so počasi zamirale in odmirale velike kmetijske zadruge — Bog ne daj, da bi jih imenovali slovenski kolhozi —, ki so z eksperimen-tacijo in. empirizmom dokazale, da so produkti iz podružbljenih zadrug bili vedno dražji kot iz privatnega kmetijstva. V boju prakse in in teorije je izgubila teorija, marksistična namreč (če bi še kdo dvomil, za kakšno teorijo je šlo) in partija (takrat je bila še partija, potem so jo zaradi, blagozvočnosti prekrstili v Zvezo komunistov) je popustila vajeti svobodnemu kmetijstvu. Dosegla pa je svoj drugi cilj — ustvarjenje proletariata! Od povojnih 76% prebivalstva, ki se je bavilo 's kmetijstvom, je ostalo le še bornih 16% v letu 1985 in še te je treba reducirati na 7% do leta 2000. čeprav je v privatnem sektorju večina zemlje in ta tudi oskrbuje prebivalstvo z 85-90% hrane, se slovenskim specialistom za agrarna vprašanja zdi potrebno dvigniti število velikih obratov (kmetij), za kar pa bi bila potrebna agrarna reforma. 148.000 gospodarstev ima namreč povprečno 6,6 hektarjev zemlje, ostalih 99.140 pa' povprečno 9 hektarjev, kar je očitno premalo za mehanizirano kmetijstvo. Sedanji zemljiški maksimum je 10 hektarjev. Je to zadosti? Preveč? Premalo? Po mnenju strokovnjakov je premalo — torej bi bilo treba kmetijstvo prestrukturirati na način, da se pride do večjih obdelovalnih površin. Toda kam pa z ljudmi, ki bodo s kmetov vrženi med industrijski proletariat, ki je že zdaj brezposeln? Kako jim odplačati zemljo, kam s kmetijskimi poslopji? Upoštevajoč, da Marx ni trdil, da morajo biti družbeno-ekonomski odnosi osnovani izključno na ekonomskih načelih, so se slovenski komunisti znašli pred dilemo v vprašanju kmetijstva: Ali so etična in ideolo- V V južnovzhodni Koroški ni zamrl spomin na izdajalsko angleško izročitev slovenskih domobrancev in hrvaških ustašev Titu ter ruskih kozakov Stalinu. Vsako leto se vršijo spominske svečanosti in ljudstvo časti domobrance kot padle zveste sinove slovenskega naroda. V časopisu „Kleine Zeitung“ popisuje časnikar Heinz Stritzl tragične dogodke po končani svetovni vojni, krvavi poko] izročenih domobrancev in u-istašev ter obup Kozakov, ko so spoznali lažnjive obljube Angležev, ko so jih le-ti izročali Rusom. Pretresljivo poroča, da so mnoge kozaške družine raje skupaj poiskale smrt v deroči Dravi, kot pa da bi bili izročeni Sovjetom, ali pa so se očetje in matere z otroci raje vrgli pod tankovska kolesa, kot pa da bi bili vrnjeni ruskim četam- Stritzl poroča o častniku, ki je izdal povelje o izročitvi: „Izročitev Kozakov je bila končana v treh ška načela tista, ki postavljajb splošni okvir delovanja ekonomskih zakonitosti, ali ekonomska načela? Le kam je izginila zemlja, da je sedaj ni nikjer najti v socialističnem isaimoupnavnem gospodarstvu, da mora povzročati take preglavice slovenskim ekonomistom? Po Borisu Ziherlu je bila predvojna Slovenija en sam konglomerat kmečkih proletarcev, le tu in tam je dvignil glavo latifundist, tuji aristokrat, cerkveni oblastnik, advokat, buržuj in kmečki kulak, ki so pili kmetom itn viničarjem kri. Po zadnjih .statistikah posedujejo „konjič-fcarji“, ki se včasih tudi bavijb z zemljo, drugače pa jo oddajajo v zakup, kar 15% obdelovarilne površine! Če te številke primerjamo z bur-žujskimi čiasi — ti šment ti, le kaj moramo delati! bomo videli, da tisti Djilasov „novi razred“ le ni bil tako iz trte zvit. De'1 zemlje namreč posedujejo tisti, ki je ne obdelujejo — ljudje, ki so ina oblasti, ki izkoriščajo. tiste, ki jo morajo obdelovati, če hočejo priti do dodatnega dohodka. Pa smo spet pri etičnih načelih, samo ekonomske zakonitosti pustimo pri miru! Pa če bi, saj samo tako mislim, nič ne rečem — vzeli tistim zemljo, ki je ne obdelujejo, tiste vikende, letoviške hišice, vinograde im podobno in jih dali v obdelovanje in posest tistim, ki bi jih obdelovali, kaj ne bi bila s tem zadovoljna etična načela in ekonomske zakonitosti in še tistih 10%, ki jih primanjkuje za samozadostnost Slovenije, ne bi pogrešali več. Tudi moralnega trpljenja in stisk funkcionarjev ne bi bilo več, ker bi živeli kakor njihovi podrejeni. „Lakota po zemlji“ je nov izraz v slovenskem gospodarstvu. Vsak hoče imeti nekaj svojega, da se počuti gospodarja na .svoji zemlji. To pa j'e .star izraz, preskušen s stoletno prakso, ki je pri nas rojeval svobodne 'ljudi. Več ljudi, ki imajo nekaj lastnine, pa vzbuja narodno zavest — morebiti tudi današnji vodilni doma niso izjema. Posestna struktura kmetij'stva se bo do konca stoletja res spremenila, vendar vsa dosedanja praksa agrarne politike, ki je bila tako sovražna kmetijstvu, ni mogla doseči, da bi slovenskega človeka odtrgala od zemlje. Zdi se, da je marksistična teorija o koncentraciji v obdelovanju zemlje najprej odpovedala prav v Sloveniji in to je bil prvi poraz partije v povojnih letih, ki so mu sledila potem programska jedra in u-smerjeno izobraževainje. Obenem pa so to bili opomini ZK Slovenije, da v tem naj ne računajo s konsenzom naroda in da ga inaj ne tlačijo v bal-kanstvo. Čeprav bodo veljali za revizioni- dneh. Na te dogodke nočem misliti. Zadnji dan bi bilo bolje utopiti se v viskiju, kot pa pogledati krvavi prostor, kjer so ležale kozaške družine, poteptane v zemljo pod tankovskimi kolesi. Takrat, takrat so se mi uprli tudi moji lastni vojaki...“ Nato Stritzl nadaljuje: „Pravičnost zahteva, da teh dogodkov ne pozabimo. ‘Krivda’ domobrancev je bila, da so skušali braniti sebe in svoje vasi tako pred napadi partizanov, kakor pred napadi zasedbenih oblasti — ter niso bili komunisti. Bili so cvet slovenske mladine, katere življenje je bilo ugasnjeno brez sodne obsodbe...“ Pisec članka ostro obsoja maščevalne povojne orgije, ki so /se vršile po raznih deželah, najmanj pa more razumeti izdajalsko ravnanje britanskih čet, ki so brezčutno izročile strašni usodi na tisoče beguncev, ki so se zatekli k njim po pomoč. P. D-ova. ste, kar je težka psovka v komunističnem slovarju, bi tudi .slovenskim komunistom ne škodilo, ogledati se po svetu (Kitajski), ki je dokazala, da je popuščanje v kmetijstvu eina izmed poti iz gospodarske krize in to dosti cenejša in humana, kakor tlačenje naroda v umetno ustvarjene ekonomske .sheme, ki jim je sledila stara, stalinistična ekipa po vojni, ki pa zopet začenja dvigati glavo v vprašanju kmetijstva sedaj. Gledano od zunaj je slovensko kmetijstvo kljub' vsem pritiskom — sedaj pričakujejo novega k tliaki novemu razredu — še vedno zmožno zadoščati skoraj vsem potrebam prebivalstva, ne mara pa prenašati žalostnega nadzora partijske birokracije, še manj pa smešnega pokroviteljstva in negotove eksperimentaci-je z njim. Gre za. svobodno kmetijstvo, ki ni delalo dolgov v tujini, ne dobivalo posojil, ne pomoči strokovnjakov, ne uživalo znižanih cen pri umetnih gnojilih, poznalo je samo prisilne oddaje, visoke davke, zapostavljanje, brezbrižnost za njegovo usodo. Bojimo se, da s prestrukturiranjem ne začne druga etapa, da se iztisne iz kmetijstva, kar se še iztisniti da, obenem pa bo nov dokaz, da v 'Sloveniji ni mesta za Slovence. Tone Brulc Poročali smo že o prihodu dr. Zer-zerja in, dr. Vospernika, naših gostov s Koroške. Veseli smo bili teh prijateljskih in osebnih stikov, saj se le tako lahko trdneje povežemo — Slovenija v Argentini in 'Slovenija na Koroškem. Namen obiska je bil, da gosta spoznata našo kulturno in družbeno življenje, mi pa se podrobneje soočimo s koroško stvarnostjo. Zato je bil program skoraj prenatrpan in ni bilo dneva, da ne bi gosta odšla na to ali ono prireditev, obiskala' kak Dom ali kakega javnega delavca, pa še pripravila sta dve predavanji v okviru Slovenske kulturne akcije. Ni namen tega poročila podajati kronološki pregled od ure do ure; radi bi le omenili, kaj' vse sta si o-gledala v prvih dveh tednih: Od ustanov, ki sta jih tudi obiskala, je na prvem mestu Slovenska kulturna akcija, ki ju je povabila in organizirala njun prihod. V torek, 5. .sta najprej prisostvovala seji SKA, kjer j'u je pozdravil njen predsednik L. Lenček CM. .SKA ju je povabila tudi na vrsto večerov (zaradi gostov jih je stisnila v mesec avgust), ki ,so posegli na vse1 plati umetniškega ustvarjanja 8. avgusta je imel predavanje predsednik Krščanske prosvetne zveze dr. Janko Zerzer, 15. pa dr. Vospernik kot ravnatelj gimnazij'e za 'Slovence in glavni urednik Celovškega zvona; obe predavanji sta bili polno obiskani in debata zanimiva. V ponedeljek, 11. avgusta, je privabil polno dvorano koncert Bernarde in Marka Finka, ki sta z vrhunskimi umetniškimi zmožnostmi potrdila svoj — že mednarodni sloves; v soboto, 16. pa je odprl svojo razstavo slikar Ivan Bukovec ob polni udeležbi v mali dvorani. Gosta sta tudi izrabila priložnost — oba sta v uredništvu vseslovenske revije Celovški Zvon —, da sta se sestala osebno s sourednieo v Argentini dr. Katico Cukjati, s katero i-mata lahko le pismene stike. Pri raznih priložnostih sta vedno tudi pojasnjevala namen, potrebo in probleme te revije. Vendar so tudi druge ustanove želele, da se pobliže seznanijo z gostoma. Zato sta dober del svojega časa posvetila obisku ustanov, Domov, pa tudi posameznikov. Gotovo je na prvem mestu Sloven- Že kmalu po tistem, ko je Mitterrand prišel na dan s svojo — francosko različico ,/vojne zvezd“: z raziskovalnim vseevropskim programom BUREKA, se je primerilo, da je belgijski predstavnik v tej druščini jiavno vprašal, kako da Jugoslavija kot neuvrščena država ne sodeluje v tem programu. Predsedujoči je njemu in vsem ostalim odgovoril: „Gospodje, pozabite na Jugoslavijo“! V Sloveniji smo bili takrat, kakor že tudi mnogokdaj' prej, o celi zadevi kaj .slabo obveščeni. Takratna jugoslovanska vlada ni imela za potrebno, da bi tiste, ki bi jih to utegnilo zanimaati, sploh kaj vprašala, se z njimi posvetovala ali kaj podobnega. Tako smo, bolj ali manj upravičeno, vso krivdo za jugoslovanski „bojkot“ EUREKE v Slove-iniji naprtili jugoslovanski zvezni vladi. Pa kakor volk ni kriv za čisto vse zadavljene ovce, se tu intam primeri, da tudi jugoslovanska vlada ni kriva za vse križe in težave, ki padajo na nas. Takšnih križev je resda veliko. In še zlasti po tistem, ko iz Beograda mi prilezla nobena vest, so mnogi v 'Sloveniji menili, da je Jugoslavija v zvezi z EUREKO prepogosto zaspala; da: se vladi ni zdelo vredno truda, da bi vsiaj vprašala „kapitalistični“ Zahod, kako in kaj je s to EUREKO. ska hiša, center našega delovanja ; kjer sta si takoj prvi dan ogledala pisarne — obiskala sta tudi prostore našega lista ter Zedinjeno Slovenijo, Dušnopastirsko pisarno itd. Nato sta začela obiskovati druge Domove in spoznavati življenje v ■njih: 9. avgusta sta bila v San Ju-stu na igri, po njej pa na večerji s člani Doma; 10. avgusta zvečer sta obiskala dom v Ramos Me ji ji, 14. pa dom v San Martinu. Za podrobnosti bomo zvedeli iz poročil posameznih Domov. V Ramos Ramos Mejiji sta popoldne prisostvovala Mladinskemu dnevu, ki je zbral veliko mladine in telovadcev. Posebej je treba omeniti srečanje z osnovnošolsko mladino v soboto 16. zjutraj v 'Slovenski hiši v prisrčnem vzdušju; popoldan sta posvetila Srednješolskemu tečaj'u in o-biskala vse razrede ter se pogovarjala s študenti in profesorji. Zvečer sta tudi prisostvovala XVII. glasbe-no-pevskemu festivalu, ki ga je pripravila naša mladina. Nato sta' si ogledala tudi gospodarski del našega delovanja: obiskala sta zadrugo SLOGO in se pomenila z odborniki; ogledala sta si tudi veliki kompleks tako Zupanovih kot Oblakovih tovarn. Na programu j'e bilo tudi srečanje s političnimi predstavniki naše skupnosti. Sledili so se obiski posameznikov, predstavnikov našega javnega življenja; da nekatere naštejemo: dr. Tineta Debeljaka, dr. Marka Kremžarja, Lojzeta Rezlja, dr. Alojzija Starca, arh. M. Eiletza pa tudi kulturnikov in umetnikov Bare Remec, Franceta Ahčina, dr. Vinka Brumna, Aloj'zija Geiržiniča itd. Gosta sta si tudi z raznimi vodniki ogledala Buenos Aires, njegove kulturne in zgodovinske zanimivosti, živinorejsko razstavo v Palermu, romarsko cerkev v Lujanu itd. 'Seveda imata v načrtu za prihodnji teden, kolikor še ostaneta med nami, da nadaljujeta z obiskom naših Domov in prireditev tako tukaj kot v Mendozi. Upamo, da si bosta tako lahko ustvarila jasen pogled na naše življenje, mi z naše strani pa bomo poskusili objaviti njuna predavanja, da se bodo tako lahko vsi bralci seznanili z njihovimi koroškimi problemi — in rešitvami. Izkazalo pa se je, da tokrat vlada res ni bila neposredno kriva. Zaradi pritiska' iz Slovenije —- in predvsem zaradi tega, je nova Mikuliče-va vlada končno uradno zaprosila za sodelovanje v EUREKI; zahodnoevropske države pa so prošnjo zavrnile z utemeljitvijo, da je jugoslovansko gospodarstvo inezmožno sodelo-vnja v tem programu. V 'Sloveniji smo morali „požreti“ vse očitke, ki .smo jih prej naslavljali v Begorad, in ugotoviti, da ni naša vlada tista, ki noče v EUREKO, marveč, da EUREKA noče Jugoslavije. Izgleda, da je nasvetov za rešitev jugoslovanske zavožemosti prav toliko, kolikor je Jugoslovanov. Nekateri bi ukrenili to, .drugi bi tisto čimprej opustili in začeli nekaj čisto četrtega, 'Tako nekako ravnajo tudi zvezne vlade : ko ena odide, se naslednja vedno potrudi, da čimprej opusti vse tiste programe, ki jih jd prejšnja izvajala in začne „orati ledino“, tako da na začetku ljudi nekoliko. zavede im jim vzbudi nekakšno upanje v lepšo prihodnost. Lepša prihodnost — nekateri jo imenujejo kar. „višje cene“, je sploh nadvise modna reč jugoslovanske sedanjosti. Pa seveda ne le sedanjosti ; o lepši prihodnosti iso že partizani mleli na svojih pohodih po gozdovih. In potem smo o lepši prihodnosti poslušali vseh zadnjih 41 let, danes pa je postalo tako govorjenje vsaj toliko aktualno kakor je bilo takrat, v gozdovih. Ker pa je tudi pri nas zmeraj več ljudi, ki v tako. prihodnost dvomijo, se najdejo posamezniki, ki naših sedanjih gospodarskih težav ne vidijo predvsem v gospodarstvu. Že res; gospodarstvo je zavoženo, vendar način gospodarstva v jugoslovanski ureditvi ureja im vodi politika; treba je reči kar ideologija. Odločili smo se za „socialistično samoupravljanje“ in konec. In kdorkoli, pa naj bi nam tudi želel še tako dobro, bi pa hotel jugoslovansko gospodarstvo osvoboditi ideologije, državnega načrtvanja in vodenja, bi bil vnaprej osumljten spodkopavanja družbene ureditve. Ker nas torej 'Zahod me priznava za doraslega partnerja zaradi slabega gospodarstva, je prav, da vsaj tisti Slovenci, ki na ‘Zahodu živijo, vedo, da mi doma ne mislimo, da je naše gospodarstvo slabo kar tako, zaradi naše nesposobnosti. Odločno je treba reči, da bi (vsaj slovansko)1 gospodarstvo, že zdavnaj' lahko korakalo skupaj z zahodnim, ko bi le za gospodarstvo veljala gospodarska pravila igre in bi ne bilo pod državnim monopolom; pod monopolom partijske ideologije. EUREKA je torej šla’ mimo nas. Naši oblastniki pa zdaj napadajo Zahod, češ da hoče umetno ustvarjati vedno večje razlike v gospodarski razvitosti. Le pravega' krivca jugoslovanske gospodarske nesposobnosti nočejo videti. V tistih besedah: „pozabite na Jugoslavijo“, ni torej obsojen toliko jugoslovanski gospodarski zaostanek, marveč je proglašena za nazadnjaško, za tako, na kakršno se pač spodobi pozabiti, tudi jugoslovanska enopartijska, komunistična' i-deologijia, ki se ima prvenstveno za zaščitnico gospodarstva, pa za zaščitnico delavstva že po svojem bistvu. Saj prav zaradi tega je menda tudi napadla zimski dvorec v Petrogradu. Zdaj pa je ta ideologija preživela, izpela se je. Izpel se je in preživel tudi ideološko voden način gospodarjenje. Tudi to j!e bilo zaobjeto v besedah: „pozabite na' Jugoslavijo“! Nekateri se pri nas tega sicer zavedajo in morda bo tudi kmalu prišlo do kakšnega jugoslovanskega „protinapada1 na zimski dvorec“. Hotimir ■■■■■■■■■aBaaaBBBaaaBaBBaaaaaaBBBaBaaBaaaBBBBBaBaBBBBaaBBBaBaaBaBaaBBaBBaatfVBaaa POVOJNA TRAGEDIJA Vezi prijateljstva Ji'.'.'ri.u Dr. Tine Debeljak (248) NED KNZJIGRMI IN REVDRMl Nikolai Tolstoy: J Tone Mize rit IZ21V13EN3A V ARGENTIMI V zadnjem mesecu smo v našem tedniku večkrat imenovali velepomembno odkritje ruskega zgodovinarja Nikolaja Tolstoja, potomca slavnega ruskega pisatelja Leona Tolstoj'a. V zadnjih letih je postal predvsem pozoren na uničenje ruske protistalistične vojske generala Vlasova, 'ki so ga povzročili protihi-tlerjevski zavezniki ob koncu druge svetovne vojne leta 1945. Prvo knjigo o vračanju teh ruskih in beloruskih in. njih družin, ki so pred prihodom naših slovenskih beguncev živeli v taborišču v Lienzu, je pod naslovom „Žrtve Jalte“ napisal še tedaj, ki niso bili dostopni uradni vojni arhivi v Britaniji. Ko pa so po 30 letiih zaključene vojne odprli te arhive, je na podlagi teh virov napisal novo knjigo „The Minister and the Massacres“. Medtem ko je v prvi knjigi obdolžil kot glavnega krivca za nasilno repatriacijo sovjetskih državljanov maršala Alexandra in MacMillana, britanskega političnega zastopnika pri zavezniškem poveljstvu v Aiexandro-vem štabu v Caserti, pa sedaj v drugi knjigi ina podlag1! teh novih vojaških arhivov zvrača vso krivdo le na MacMillania. Ta je odgovoren za nasilno vračanje tudi vseh slovenskih protikomunističnih in protiti-tovskiih formacij, kakor tudi hrvaških in ostalih jugoslovanskih. Mac Millan živi še danes, 92-letnik, in je danes eden najuglednejših britanskih javnih delavcev; dobil je naslov Lorda Stocktona in je še zdaj član britanske Zgornje zbornice. Bil je tudi 6 let predsednik vlade Velike Britanije. Poleg teh slavnih odlikovanj1 je bil tudi glavni povzročitelj največjih povojnih grozodejstev. V tej najnovejši knjigi je Tolstoj posvetil šest poglavij tudi masakru jugoslovanskih protititovskih borcev. Poiskal je sodelovanje tudi slovenskih piscev, kar mu je omogogočilo podati verodostojno sliko tedanjih dogodkov. O tem srečanju Tolstoya z našimi ljudmi sta v našem listu že pisala dr. Urbanc in. Otmar Mauser ob priliki njegovega predavanja torontskim Slovencem. Obljubljeno je bilo, da bo to predavanje izšlo tudi v slovenskem prevodu. Sedaj smo dobili novo brušurO Mohorjeve družbe iz Celovca pod naslovom Nikolaj Tolstoy: Celovška zarota, s podnaslovom Vojni z očini in diplomatske tajnosti, ki v slovenščini temeljito in. dokumentirano o- Celovšha zarota svetli dogodke ob naši vetrinjski tragediji. Ta knjižica je prevod Tol-stoyevega članka v reviji Encounter maja 1983; ime prevajalca ni o-menjeno. Kaj naj razumemo pod naslovom „Celovška zarota“? Gre za namerno prikrivanje resnice in laganje krivcev, ki so o^lok nasilne repatriacije izvedli na svojo roko in odgovornost. Niso obvestili o tem niti zunanjega min istrstva svo jih via d, niti nadrejenih vojaških oblasti, in so mogli ta dejstva skrivati vseh 30 let do tega Tolstoyevega odkritja. Še aprila 1945 je Churchill uradno izjavil, da bodo slovenski protititov-ski borci uživali pravice vojnih u-jetnikov, razoroženi, po zavezniških bojiščih, na kar so pristali britanski in. severnoameriški ministri. Tolstoy podaja kratek obris medvojnih dogajanj v Jugoslaviji ter paniko protikomunistično usmerjenega prebivalstva ter njega umik na Koroško, kar je povzročilo zahodnim zaveznikom velike prehrambene in prometne težave. Bali so se tudi političnih sporov zaradi Koroške in Trsta, ki bi mogli voditi v novo svetovno vojno. Da se razjasni in razreši položaj, je maršal Alexander poslal svojega zastopnika MaeMilla-na, političnega svetovalca britanske vlade, v Celovec k tamkajšnjemu poveljniku 5. korpusa britanske 8. armade generalu Keightleyu, kjer sta sklenila 13. maja 1945, da je najlažja rešitev vprašanja to, kar sta že ponovno zahtevala -Stalin in Tito : vračanje. MacMillan je izrabil svoje politično poslanstvo in je Alexandrov nalog o posvetu prekoračil in na svojo roko odločil vračanje. Tolstoy še dostavlj'ar da bi utegnil biti resnični razlog za to vračanje zamena za umik Titovih čet s spornega ozemlja. Nekaj dni po tem dogovoru se je začela predaja ob največjem molku in. hitrosti, kar diaje misliti, da so bile vse priprave določene že prej in načrtno pripravljene. MacMilan pa vztrajno in brez po-jasnia odkanja vsak razgovor o zadevi. Vendar pa je bilo prav zato, ker je nekaj ljudi kakor po čudežu ušlo Titovim pokolom v Jugoslaviji, mogoče zbrati nekaj drobnih dokazov, ki nam omogočajo rekonstruirati vso zadevo z vračanjem ubežnikov. Zarota molčanja pa je uspela vse do konca pokola, dokler niso vstali rešem.ci — priče iz grobov — in pokazale zločine in laž „osvofoo- Odkar je nastopila civilna Vlada decembra 1983, je postalo jasno-, da bo v sedanji ustavni dobi prišlo do debate, in gotovo tudi do potrditve .zakona o razporoki. Čeprav ni bila ta snov obravnavana v programu nobene izmed obeh velikih strank argentinske politične pozornice, smo tudi vsi vedeli, da je to 'le politična poteza, ne pa kompromis za neraz-vezljivost zakona. To se jasno kaže v sedanjem trenutku, ko tako peroni-sti kot radikali večinsko zaslanja-jo potrditev zakona razporoke v poslanski zbornici. Le majhen del pe-ronistov, večina iz „stare garde“, maloštevilni radikali in sem pa tja kak provincijski poslanec, „bojujejo boj brez upa zmage“. Ostali pa so zapisani večinski razporočni. struji, od skrajne levice intrasigentov in koordinacijskih radikalov ter do liberalcev z Alsoga'rayevo hčerko na čelu. „VOTO“ IN „VETO“ Ko pišemo te, vrstice se končuje debata v poslanski zbornici, in se pričenja splošno in posamezno glasovanje. 'Sistem je namreč ta: najprej,' zakon potrdijo splošno, potem pa preučijo vsak člen posebej. Ker vsebuje spremembe civilnega kodeksa', je 70 členov, in je treba vsakega posebej potrditi. Torej sedemdeset glasovanj in sedemdesekrat mora vsak poslanec oddati svoj „voto“. Še pred tem smo doživeli raztegnjen maraton govorov. Že prej je 'bilo vpisanih precej govornikov, ko pa se je razvedelo, da bodo kongresno zasedanje prenašali po televiziji, se je sprožil nov val kandidatov za govore. Tako je v celoti svoje sta- diteljev“. Ta molk sicer še deloma traja, pa se po zaslugi tudi Tolstoy-eve knjige že odkriva. 'S to dragoceno brošuro smo Slovenci dobili v roke vso dokumentacijo — v slovenščini, da tako lahko vsi podrobno poznamo delo Tolstoya in ozadja tistih dni iz prvih virov. Hvaležni smo Mohorjevi družbi v Celovcu, da je oskrbela prevod in natili te knjige. Prepričani smo, da ne bo slovenske družine, ki ne bi hotela imeti teh pričevanj in dokumentä o naj'večji tragediji slovenskega naroda v svoji knjiniei; posebej pa še družine tostran, oceana. Naj bo to v pričevanje še poznim rodovom, da bodo vedeli, na kak način in s kakšnimi spletkami so bili njih očetje in dedje vrnjeni v smrt. Upamo, da bo knjiga kmalu med nami vsem na razpolago! lišče razložilo -kar 65 poslancev. Ob tem je zanimiva ugotovitev, da so se argumenti precej ponavljali. Marsikateri nastop je bil bolj podoben o-pravičevanju kot pa podprtju stališča. Sestava in kvaliteta posameznih nastopov je poglavje zase. Najprej o-meinimo, da predpisi 'argentinske poslanske zbornice predvidevajo, da govornik „govori“, torej, ne sme brati svojega govora. To je edini način, da se zagotovi, da je ekspozicija res njegova, ne pa da bere delo nekoga drugega. To pot je bilo precej „bralcev“, na eni in drugi strani, medtem ko je predsednik zbornice milostljivo gledal drugam. Kar se kvalitete tiče, pa je nastala polemika, 'ko je škof iz Mercedesa (im predsednik škofijskega tajništva za družino) msgr. Ognjenovič izjavil, da je intelektualni nivo nekaterih poslancev na višini vajencev za ministrante. Ne vemo, če je s tem žalil poslance ali ministrantske vajence, a reakcija v kongresu je bila primerna izjavam škofa. Čeprav še ne poznamo izida volitev, je jasno, da bo zakon, pirodrl z veliko večino. Pričelo se bo tedaj drugo dejanje te drame. Debata se bo preselila v senat. Tam pa je zadeva sledeča: čeprav po zadnjih ugotovitvah kaže, da prevladuje večina za razporoko (20 proti razporoki, 24 za), je večji del senatorjev mnenja, da naj se v sedanjih okoliščinah te zadeve ne prerešetava. Pristaši razporoke sicer še vedno nameravajo zakon potrditi še letos. A redno zasedanje kongresa se zaključi 29. septembra. V senatu so zahtevali, naj jim poslanci zakon potrdijo v prvi polovici avgusta. Malo zanimanja za to zadevo, pa še tedenska zamuda kaže, da bo višja zbornica to zadevo verjetno debatirala šele prihodnje'leto. Tedaj' pa je .mnogo neznank. To bo po papeževem o-'bisku države, in ko bo tretjina senatorjev že zamenjana. Tedaj bo treba znova računati. Kaj pa, ko bo zakon potrjen v kongresu ? Tedaj bo manjkal le še predsednikov podpis. Dr. Alfonsin je (in to res že pred volitvami), izjavil, da on ne 'bo v kongres poslal nobenega zakona o razporoki, da pa tudi me bo vložil veta na tozadevni zakon, če ga kongres potrdi. Torej je že prej povedal, kaj bo storil, to je, da ne bo storil nič. KRIZA JE RADIKALNA Človek se mnogo nauči, kadar brska po knjigah, zlasti po leksikonih, slovarjih ali kakor jih že hočemo nazivati, če namreč brskamo po Slovarju tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba), bomo zvedeli, da je radikal „član ali privrženec“ te „levičarske buržuazno liberalne stranke“, ali pa tudi „skrajnež“, če sedaj pogledamo položaj radikalov, bomo videli, da je vedno manj „levičarsko buržuaznih 'liberalcev“ in vedno več „skrajnežev“. Ta kotel različnih mnenj in struj', ki je trenutno argentinska vladna radikalna stranka, je pričel vreti. In na marsikaterih mestiih že prekipeva. Vzrok je dvojen: po eni strani se bližajo volitve poslancev in guvernerjev, in borba za kandidatna mesta je divja. Po drugi strani pa je nenehno vprašanje koliko delov in delcev oblasti si je osvojila vsaka skupina, in koliko si jih še lahko osvoji v nenehnih premikih, ki jih zasledimo na vrhu V prvi vrsti je to politični, strankarsko politični in ne ideološki boj. Ideološka faza pride potem, ko je položaj že utrjen, ali ga dotična o-seba ali skupina smatra za utrjenega. Ob tem boju teče sedaj polemika radikalov glede metod, ki jih eni in drugi uporabljajo. Za staro radikalno gardo, pa tudi za srednjo generacijo, ki jo večina tvorijo alfon-sinisti, obstajajo „pravila igre“, ki jih je treba spoštovati. Za nove radikalne poveljnike, za tiste, ki so bolj „skrajneži" kot pa „levičarsko buržuazni liberalci“ pa cilji opravičujejo sredstva. Tako vsaj jim očitajo tisti, ki se-morajo umakniti pred hudim navalom članov Coordinado-re, kot jo sami imenujejo. Tako prisostvujemo hudi, res radikalni („skrajni“) krizi, in težko je ugotoviti, kam bo ta peljala, zlasti če skušamo gledati bolj v daljavo. Radikali imajo svojo tradicijo kar se razkolov tiče. Vendar vsaj zaenkrat ni o razkolu govoriti. Še vedno je v stranki neizpodbitna avtoriteta predsednika Alfonsina, in dokler bo on skušal držati ravnovesje med levim in desnim krilom, ni verjetno, da bi prišlo do kake trav-matizacije. A skušajmo nekoliko' vsaj poškiliti v daljavo. Razkol, ki je skoraj neizbežen na dolgi rok v peronizmu, in ločitve, ki morda pridejo do izraza v radikalizmu, bodo odločilni činitelji nove argentinske politične pozornice. Zadnj'e vojaške vlade, od Onganija do dvojke Videla-Masera, so sanjale o treh strujah-strankah argentinske politike: manjša levica in manjša desnica, pa močna sredinska stranka. Kar je vojaška logika skušala doseči „po sili odlokov“, pa je pri tem klavrno propadla, lahko pride do izraza počasi in postopoma „po sili razmer“. Izredno zanimivi so zato napori liberalcev za sestavo močne zmerno desničarske stranke, kakor je zanimivo slediti porodnim krčem levice. im mi im Naši mučenci SLOVENSKI SAMIZDAT „Dal bi svoje mlado življenje v 'Spravo.. . da bi preganjalci 'božji postali častilci...“ Z gornjimi besedami iz dnevnika kaplana Vinka Kastelica, ki so ga komunisti umorili 1. julija 1942, pričenja župnik Jože Cvelbar svojo brošuro o žrtvah vojne in revolucije med slovenskimi duhovniki in bogoslovci. Razvidno tipkana razmnoženima hrani na 33 straneh podatke iz časov najhujšega trpljenj'a slovenskega naroda. Vsak Slovenec, posebno še katoličan, bi moral zbrano gradivo večkrat prebrati pa ga nositi v svojem srcu kot najdragocenejšo svetinjo. Na prvih straneh beremo tole pretresljivo statistiko: komunisti so zakrivili med vojno in revolucijo ter neposredno po njej smrt 77 slovenskih duhovnikov in 34 bogoslovcev: v istem času so umorili Nemci 11 duhovnikov; Italijani 1 duhovnika; na Hrvaškem je umrlo nasilne smrti 8 naših duhovnikov in neznani morilci so jih ubili 5. Kdorkoli prebere zbrane podatke, lahko ponovno uvidi, da je bila takoimemovana NOB le krvava komunistična revolucija po že pfesku-šenem stalinističnem vzorcu. Pomorjeni so bili najprej prav tisti, ki so komunizem in njegove zle posledi-ee.majbolje poznali. Pri tem je vredno poudariti, da so komunistični a- tentatorji umorili 10 slovenskih duhovnikov prej, piredno je bila ustanovljena prva „vaška straža“ (17. 7. 1942). Poboj idejnih nasprotnikov se je pričel, ko ni bilo še nobenega oboroženega odpora proti komunistični gverili in ni bilo sledu o „beli gardi“, kakor so imenovali komunisti svoje še ne organizirane nasprotnike. Danes se mladi rod v domovini pričenja zavedati, da komunizem narodu ne nudi rešitve marveč ga pogreza vedno globlje v 'razkroj. Tisti rojaki pa, ki so te posledice komunističnega materializma predvidevali že takrat, ko je partija pričenjala svoj brezobzirni boj za oblast, so bili pomorjeni in oklevetani. Še danes hoče uradna partijska zgodovina opravičevati svoje zločine z izgovorom, da je likvidirala izdajalce. Vedno manj' jih je, ki bi ji to še verjeli. Res je, da bo resnica slej ko prej prevladala in bo izpričano mu-čeništvo teih žrtev; vendar je od zvestobe preživelih v veliki meri odvisno — kdaj. . . Zbrano zgodovinsko gradivo vsebuje ob koncu razmišljanje pod naslovom: „Zakaj je bilo treba tole napisati?“ iz katerega povzamemo naslednje odstavke: Zakaj ... Brali smo tale stavek izpod peresa Andreja Capudra: „Podvomimo v smisel početja poražene strani, 'ki danes v emigraciji oživlja obraze pobitih in z natančnimi seznami podaljšuje neko travmo, za katero bi se dalo reči, da ni moška.“ (Cel. Zvon, 12.85) To mnenje je popolnoma nerazumljivo in. nesprejemljivo. Pisec nam hoče povedati, da ni moško spominjati se onih, ki so padli v borbi proti komunizmu, onih, ki so bili brez sodbe pomorjeni — onih, ki so pokopani v neznanih grobovih... Ni moško, ako so na teh straneh objavi j'ena imena pomorjenih duhovnikov... Ni moško, ako je Sodja napisal knjigo svojilh spominov na trpljenje v komunističnih ječah... Ni mško, ako kdo piše o Marici Nartnik iz Bele Krajine, 'ki je svojim morilcem pred smrtjo rekla: Meni je vera vse... Dolenc je v svoji knjigi lepo zapisal, da pravičnost zahteva, da se žrtvam da vsaj skromno zadoščenje zaradi rodov, ki se bodo iz zgodovine učili. Amerikanci so postavili v glavnem mestu spomenik z imeni o-nih padlih v vietnamski vojni. Ali j'e ta spomenik sramota za Amerikance? Ali je sramota za padle? Ali ni spomenik zunanji izraz spoštovanja in ljubezni Amerikaneev do onih, ki so žrtvovali življenje v borbi proti diktaturi komunizma? Komunisti so tudi postavili svojim morilcem in heroj'em spomenike. O žrtvah, ki so jih komunisti pomorili, pa ne smeš ne. govoriti, me pisati, kaj šele, da bi jim dal javno priznanje. Komunisti skrivajo grobove teh žrtev, jih taj'é, lažejo, da jiih sploh ni, vendar čas je neiz- prosen maščevalec im sodnik. Njihove laži so postale odkrite in danes stojijo nagi pred vsem svetom kot največji morilci nedolžnih ljudi. Tu in tam se sliši beseda „SPRAVA“ od mlajše generacije v domovini. Vse to je lepo in tudi potrebno govorjenje. Toda sprave niso brezpogojne. Brez priznanje VSE RESNIOE in brez javnega kesanja za storjene zločine nad narodom in posamezniki ne more nikdar priti do sprave, resnične sprave. In do tedaj bo zia nas veljal glas iz onostranstva : SPOMINJAJTE SE NAS — ZA MRTVE NE BODI MRTEV.“ Zadnje vrstice spominske brošure pa so povzete po goriškem „Katoliškem glasu“: Spomin „Maja in j'unija se vsako leto o-glasi spomin. Iz slovenskih globin ee oglaša tihi zbor nekoč živih bitij, ki so bili poslani v smrt brez vsake sodbe. Delanje je ostalo državna tajnost, sramotenje pokončanih pa poskus, da se prevpije srhljiva praznina, ki je zazijala na telesu in v zavesti naroda1. Spomin se o-gaša vsako leto. V ozadju spomina utegne biti Odmev vesti, tega čudnega organa, ki je od pamtiveka samoupraven. V stoletjih stisk in brezupa je naš narod prehodil že vsè postaje križevega pota, pa je vendar ostal. Bil je vajen smrti v vseh oblikah. Nikoli pa se v zgodovini naroda ni pripetilo, da bi mu kdo domačiih po- bite sinove skril in jim odrekel to, kar loči divjaštvo od človečnosti: pieteto. Zemljia od Triglava' do Gorjancev, od prekmurskih ravnin do Jadrana potrebuje veliko, veliko ljubezni, da se srečno prebije skozi čudni čas prepovedanih grobov in spomina nad njimi. (Kat. glas, junija 1976).“ Samizdat Brošura ima obliko razmnoženine. Spominja nas na ruski „samizdat“, to je na knjige in spise, ki se širijo v deželah pod komunistično oblastjo brez denarnih sredstev. Dobra volja, velikodušnost, pogum, gorečnost ljudi, ki se zavedajo, da so za resnico odgovorni, dajejo tej prostovoljni in spontani založbi življenje. Rojaku, ki je zbral, pretipkal, razmnožil j;n razposlal dragoceno snov o naših mučencih, iskrena zahvala in priznanje. Na nas ostalih pa leži odgovornost, da se resnica širi iz roke v roko, dokler ne doseže slehernega rojaka. Mladi in stari imamo pred seboj nalogo: posredovati zgodovinsko resnico o slovenskih mučencih rojakom. kjerkoli žive. Ko bi vsak od nas napravil le dve kopiji in ju poslal naprej, bi kmalu vsa Slovenija vedhla resnico o vzrokih revolucije in o duhovnikih, ki so izgubili življenje, ker so bili zvesti Bogu in narodu ter so svarili rojake pred brezbožnim in breznarodnim komunizmom. -žar ^ -iL- NOVICE IZ SLOVENIJE LJUBLJANA — Odpisanost osnovnih sredstev je v Sloveniji zelo vsoka, višja od jugoslovanske. Lani je odpisanost v Sloveniji znašala v povprečju 71 odstotno, v Jugoslaviji pa 64. Ugotovljeno je, da je lani 778 slovenskih industrijskih ozdov imelo čez 80% odpisano opremo, v 49 je pa oprema odpisana v celoti. Kljub temu pa obrabljena oprema večkrat bolje dela in več daje kot nova. (Odpisanost osnovnih sredstev kaže kakšen del vrednosti nove opreme je odpisan, kakor ga predpisujeta zakona o amortizaciji in revalorizaciji.) LJUBLJANA — Helikopter skrbi od 1. julija dalje za hiter prevoz bolnikov ali ponesrečencev. Pri Kliničnem centru so uredili heliodrom, na katerem bodo stalno dežurale letalske in medicinske posadke. Zaenkrat je pomoč mišljena le za turistično sezono, vendar upajo, da bo po njej helikopter se naprej čul. LJUBLJANA — Stanarine so se z julijem podražile v povprečju za 45 odstotkov. Povišice obsegajo precejšnje razlike: vijejo se- od 25% (Idrija,, Slov. Bistrica) do 74% (Zagorje ob Savi). MURSKA SOBOTA — Neurje je uničilo okrog tristo hektarov koruze v Pomurju. Škoda je precejšnja Zaradi pomanjkljive obrambe proti toči. Ker so oblaki prihajali z Madžarske in ne z njo ne z Avstrijo ni podpisanih dogovorov o streljanju raket proti toči čez mejo, je bilo kasnejše izstreljevanje že neučinkovito. ŠMARJE PRI JELŠAH — Najstarejši lokalni radio v Sloveniji je praznoval 19. junija dvaintrideset let rednega oddajanja. Poslušajo ga na frekvenci 1566 Kh vsako popoldne, ob nedeljah pa od 9. do 18. ure. Zdaj si žele dobiti nov UKW oddajnik, ki je bil v delu že pred desetimi leti, pa ne skončan, ker je zmanjkalo denarja. AREH NA POHORJU — O ukinjanju tozdov so imeli seminar. Iskali so bistvo problemov, zaradi katerih združujejo tozde in prišli do spoznanja, da izhaja iz nemobilnosti sredstev. Ker združeno delo ne združuje denarja, ker ni konca s prerazporejanjem dohodka, ker sistem še ni tak, da bi vsak delil usodo svojega dela in rezultatov, tozd še ni tak, kot bi moral biti. (Ali sploh bo kdaj ? ) MARIBOR — Gledališčniki vseh vrst so imeli „problemsko konferenco“, na kateri so razpravljali o neurejenem financiranju. Deleži, ki jih dobijo od kulturne skupnosti ne dohajajo vedno večjih stroškov, s čimer plače niso v redu, ne morejo vabiti umetnike od zunaj, ne morejo izpopolnjevati tehnične opreme. LJUBLJANA — Obrtniki so praznovali 15 let svojega sedanjega društva. Za to priliko so dobili svoj dom, za naprej morajo rešiti še nekatere zapreke: spremeniti morajo odnos državnega gospodarstva, po katerem bodo obrtnikom zagotovljeni enakopravni pogoji gospodarjenja, spodbudna davčna politika, materialne in izvozne spodbude. LJUBLJANA — štipendije bodo s 1. septembrom povišali za 30 odstotkov. Poleg te novosti so sprejeli tudi odločitev, da bodo štipendije poviševali bolj pogosto; do zdaj so to lahko naredili le enkrat na leto. MARIBOR — “Toro” je razburil slovenske vinogradnike. Zaradi slabe letine so pri Slovinu uvozili špansko vino, a Slovin ni pripravljen plačati 20 dinarjev do vsakega litra za razvoj slovenskega vinogradništva. Na Slovenskem je v zadnjih petih letih izginilo 450 ha vinogradov. LJUBLJANA — (Odkupna cena pšenice prvega razreda je 70 dinarjev za kilogram. Letos mislijo v vsej' Jugoslaviji odkupiti 3,36 milijona ton pšenice, kar predstavlja dve tretjini vsega pridelka. Zaščitna cena znaša 63 din; •poleg tega so sprejeli sklep, da je prepovedano uporabljati pšenico za proizvodnjo živinske krme in za krmo živine. MARIBOR — Brez osnovne šole je danes v Sloveniji 150.000 delavcev. To številko so postavili na seji skupščine delavskih univerz v Sloveniji, ki jih je kar 48. Drugi podatki pokažejo tudi, da je osnovnošolsko izobraževanje odraslih znatno upadlo: leta 1979-80 se je šolalo skoraj 3.600 delavcev, lani pa le tisoč. MURSKA SOBOTA — Rdečemu ri-bezlju grozi smrt. Zaradi nizkih cen in nezanimanja predelovalne industrije veliko hektarov ribezlja sploh ne bodo obirali, kasneje jih bodo kar posekali. Za spoznanje na boljšem, a ne dosti, je črni ribézelj, ker ga industrija plačuje še enkrat bolje kot rdečega. #eeeeee#eeeeee«®e®e®®seeee REŠITEV KRIŽANKE Vodoravno: 1) Uren. 5) Zrel. 9) Dol. 12) Koder. 14) Trepeta,. 16) Biseri. 18) Potrt. 20) Neko. 21) Važen. 22) Zre. 24) Obad. 26) Glej. 28) Ki. 29) Očarati. 31) Je. 32) Obut. 34) Tona. 35) Mož. 36) Njega. 38) Ikre. 40) Lička. 41) Shodna. 43) Oceanov. 45) Jezim. 37) Pav. 48) Enak. 49) Čari. Navpično: 1) Uk. 2) Rob. 3) Edine. 4) Nese. 6) Rti. 7) Er. 8) Lepa. 9) Detel. 10) Otrnejo. 11) Lat. 13) Rekoč. 15) Požgi ! 17) Robata. 19) Ozko. 21) Vdanih. 23) Ribnica. 25) Aro. 27) Ježa. 29) Oteka. 30) Takoj. 33) Ujčev. 35) Menza. 37) Gane. 39) Rdeč. 40) Lop. 41) Sva. 42) Air. 44) On. 46) Mi. 800 let samostana Studenice Samostan Studenica je praznoval 800 let obstoja. K praznovanju te lepe obletnice se je zbralo okrog 150.000 pravoslavnih vernikov. V dolgi procesiji, ki se je vila med zelenimi griči in ihribi, so zbrano prepevali liturgične pesmi. Tolikšnega obiska 85-letni, sloki in visokorast-li patriarh German, ki je glava srbske ortodoksne cerkve, ni pričakoval. Verniki SO' prihiteli iz vseh predelov Srbije in natrpali dohodne ceste z vozili, da je bil promet praktično onemogočen. Prišli so vsi — od krepkih, ponosnih srbskih kmetov v narodnih nošah s tipičnimi o-pankami in mladina v kratkih krilih iin hlačaih, pa do srbskih intelektualcev, pisateljev in pesnikov, režiserjev ter igralcev, modernih slikarjev in univerzitetnih profesorjev iz Beograda. Mnogi med njimi so še pred nekaj leti veljali za pripadnike levici, celo nekaj nekdaj aktivnih marksistov je bilo med njimi. Vsi so se v Studenici priklanjali škofom in patriarhu in se križali pred ikonami. Mnogi so prenočili v šotorih pod prostim nebom in kar ise je te dni dogajalo v Studenici, prav gotovo ni zaostajajo za prisrčno povezavo cerkve in poljskega ljudstva ob obisku papeža Pavla Janeza, ko je pred leti obiskal svojo katoliško domovino Poljsko. Kaj se dogaja v Snbiji, da se ljud- stvo spontano zateka k cerkvi? Tudi 'srbska ortodoksna cerkev je — enako kakor vse vzhodnoevropske Cerkve — dolgo časa molče stala ob robu vsakega javnega življenja in ni posegala v politična dogajanja. Odgovor je brezdvoma v razočaranju srbskega ljudstva nad marksistično ideologijo in v razočaranju mad zavoženim gospodarstvom. Poleg tega so Srhi potrti zaradi razmer na Kosovem, kjer izvajajo Albanci močen pritisk na njihove družine, katere hočejo na vsak način prisiliti, da bi se izselile in prazno ozemlje prepustile njim. Srbom pa pomeni Kosovo srčiko srednjeveškega 'srbstva in je pravi mit srbske narodne in zgodovinske zavednosti. Razočarani ,so tudi nad svojimi sosedi, drugimi jugoslovanskimi narodi, ker jim ti očitajo, da hočejo vzpostaviti velesrbsko hegemonijo. A ne sam» 'srbski narod -— tudi srbski partizani so razočarani, saj je pred kratkim neki znani partizan naredil samomor, potem ko je napisal pretresljivo poslovilno pismo, polno razočaranja. Po besedah patriarha Germana se je 'srbsko ljudstvo ponovno — kakor že tolikokrat v zgodovini — vrnilo h koreninam svojega naroda, to je k pravoslavnemu krščanstvu, ki je srbsko ljudstvo spremljalo od prvih let naselitve na Balkanu. X SLOVENCI V ARGENTINI Osebne novice Krsta: 16. avgusta je bila krščena v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Veronika Grbec, hčerka Marjana in Marte roj. Rozina. Botrovala sta 'Emilija Rozina in Marjan Berčič. Krstil je g. Mirko Grbec. V nedeljo 17. avgusta pa je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj Sonja Irena Poglajen, hčerka Alojza in ge. I-rene roj. Urbančič. Botrovala sta France Urbančič in ga. Marjetka Selan. Krstil je dr. Alojzij Kukoviča. 'Srečnim staršem naše čestitke! Sl LO dei m n c »AN MARTIN ŽEGNANJE V nedeljo 3. avgusta je sanmartin-ska fara praznovala 38-letnico prve slovenske mašč v San Martinu. Ob 11.30 uri je delegat idr. Starc imel sv. mašo, po maši pa je polno dvorano Sanmartinčanov pozdravil predsednik Doma Marjan Boltežar. V lepih besedah se je spomnil obletnice, zatem pa so bili slovesno sprejeti novi mladi člani Doma, in sicer: Rupnik Marija, Dij'ana Truden, Beti Petkovšek in Marko Corn. Sledil je emotivni del ,kratkega programa z nagovorom R. Marinšek: „Te kratke spominske besede so namenjene vsem tistim, ki smo se rodili v Sloveniji in bomo ob njih obudili drage spomine, a še prav posebno pa so namenjene našim mladim, že tukaj rojenimi, ki ne samo, da žegnanja nikoli niso doživeli, niti smisla te besede ne pozmaj'o. Po stari navadi je vsaka cerkev posvečena določenemu svetniku, katerega slika ali kip stoji v glavnem oltarju in po katerem na splošno cerkev tudi poimenujejo. Če je bilo kaj skupnega, je bilo farno žegnanje. Vsa z venci okrašena cerkev, stanti pred njo, farani v najboljših oblekah in slovesnih o-brazov, slovesna sv. maša v najboljšem, kar je cerkev premogla, vse to — in v našem primeru še poletno vreme, je povzdignilo slovesnost žegnanja. Pred mašo so se še enkrat oglasili vsi štirje zvonovi in njih donenje se je mešalo z resnim pogovorom odraslih in veselih vzklikih mladine. Po maši je otročad tekla k stojnicam, botri in mame so jim morale kupiti nekaj „žegna“, potem pa so gospodinje hitele domov pripravljat slovesno kosilo. Mi tukaj, če izvzamemo našo cerkev Marije Pomagaj v Slovenski hiši in Marije Kraljice v Slovenski vasi, nimamo svojih cerkva in 'torej tudi ne žegnanja. Imamo pa zato vsi Sanmartinčani lep spomin na ti- Mladi, svetovno znani pravoslavni teolog Anastazije Jevtič pa pravi: med turško zasedbo in tudi kasneje so oblasti pobijale duhovnike in odstavljale patriarhe, toda Cerkev je vse prenesla — zato ker živi iz ljudstva in v njem. Cerkev je ljudstvo in 'ljudstvo je Cerkev, ki pa ne stremi po svetni oblasti. Na enem izmed 800 let 'starih stolpov tega trdno zgrajenega samostana sta viseli dve zastavi, obe v srbskih barvah: rdeči, modri in beli. Ena je imela sredi barv rdečo partizansko zvezdo, kot simbol svetne o-folasti. Druga, veliko večja, pa je med barvami imela križ srbske Cerkve. Pred petimi leti si ni nihče predstavljal, da se bo v Studenici doživljalo tako masovno srečanje srbskega naroda. Najmanj so ga pričakovale centralne komunistične oblasti, četudi so se počasi že morale navaditi na samozavestne in uporniške hrvaške katoličane. Nedaleč od samostana Studenica stoji drugi, zelo stari in znani samostan Kalenič. Tega .so komunisti v letu 1945 .zasedli in več poslopij spremenili v vojašnico, druge pa v počitniški dom. Tu preživlja počitnice šolska mladina z učitelji. Iz teh poslopij se velikokrat sliši oglušujoče petje in smeh opitih vzgojiteljev, katerih močno vpitje preglasi bogoslužna opravila in tiho ter zbrano mo'ite v klečečih pravoslavnih v Studenici.. . P. D-ova. sti 15. avgust leta 1948, ko je v takratni sanmartinski stolnici pokojni duhovni svétnik Karel Škulj prvič maševal v slovenskem jeziku in naš zaslužni Rudolf Smersu mu je služil za improviziranega ministranta. In spomin na takratno prvo slovensko službo božjo je tudi simbolično naše žegnanje. Tudi sanmartinski dušni pastir dr. Jure Rode se je spomnil pionirjev dušnega pastirstva v tem kraju, zatem pa je ob zvokih naših pesmi sledilo praznično kosilo. R. M. SLOVENSKA PRISOTNOST NA PRAZNIKU SNEGA Čeprav se ponuja letošnja zima bogatejša na snegu kot lanska, smo vendar ostali v mestecu skoraj brez belega blagoslova. Kdor hoče smučati, mora v višine in tam je smuka prav dobra. V Bariločah samih pa prevladujejo deževni dnevi in suho, jasno vreme. Že običajni Praznik snega v prvem tednu avgusta je tudi letos nanizal zbirko prireditev in med njimi (tradicionalni Praznk narodnostnih skupin. Folklorne grupe na obisku iz Buenos Airesa so kot po navadi nastopile prejšnji petek, soboto in nedeljo zvečer v dvorani Don Bosca, kjer so bili postavljeni potrebni a-parati za muzikalno spremljavo. Letos so plesne skupine, ki predstavljajo posamezne narode, pripeljali I-talijani, Avstrijci, Baski, Hrvati in Slovenci. Večinoma smo videli tradicionalno kmečko rajanje, le Avstrijci so pokazali meščanske salonske plese starega cesarskega Dunaja. 'Slovenci smo se tokrat predstavili z zborom iz Castelarja, ki ga vodi Miha Gaser. Ples je ilustriral pravljico, kako se preprosta pastirica, ki ne more najti ženina, zalj'ubi v strašilo v fantovski obleki in kako njena ljubezen iz tega strašila pričara najpostavnejšega fanta v vasi. Buč- ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA Prihodnji mesec bo Zveza slovenskih mater in žena praznovala 20-letnico delovanja v naši sredi. Po skoro 20-letnem bivanju v Argentini in potem, ko so se naše žene in naše družine že nekako prilagodile življenjskim navadam v novih krajih, so si želele, da bi se zbirae in se razgovarjale o novonastajajočih problemih v svetu, tako ideoloških, kot politično-socialmiih, da bi razpravljale o vzgoji in zdravju svojih otrok, o mestu, katerega naj bi zavzemale žene v modernem svetu, predvsem še, ko so se v svetu javljajta gibanja, ki so zagovarjala popolno sprostitev žene itd. V letu 1966 se je zbrala skupina žena im mater, ki so pod vodstom dr. Jureta Rodeta sodelovale pri družinskem kotičku Duhovnega življenja. Po dolgem ocenjevanju razmer, v katerih so takrat živele naše žene in opiraj!oč se na predvojna ženska društva v Sloveniji, so 'končno izbrale in sprejele osnovna pravila organizacije, ki ima svoje korenine v krščanskih načelih urejevanja življenja družine in družbe. Ziaradi našega izrednega stanja kot ideološki slovenski izseljenci so si žene zastavile štiri glavne cilje, ki so postali gibalna sila delu vseh dvajsetih let. To so: buditev ponosa, da smo slovenskega porekla, ohranjevanje slovenskih običajev in slovenske tradicije ter posredovanje teh vrednot našim mlajšim generacijam, pomagati osamelim in zapuščenim rojakom in končno ostati zvesti načelom, zaradi katerih smo po vojni zapustile našo rodno deželo. Vrsta žena j'e dvajset let tiho in nesebično delala po telh načelih. Miselnost krščanske žene je zajela domala vso mašo skupnost in v vseh naših 'krajevnih domovih se žene posvečajo delu v dobro slovenske biti in čutenju. V tej dobi je nekaj žena že omagalo in odšlo po božje plačilo, a na njih mesto stopa mlajši rod, ki počasi prevzema delo — seveda novi dobi in novim razmeram ^Darovali so v tiskovni sklad A Svobodne Slovenije V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Rajko Urbančič, San Justo, A 5; ga. Francka Albreh, Ramos Mejia, A 5 v spomin možu Jožetu ob Obletnici smrti in N. N., Bariloče, A 50. Darovalcem iskrena hvala,. Ujprava Svobodne Slovenije na veselica veselica zaključuje zgodbo, oblikovano v čedni muuzikalni in plesni izvedbi, Prizorčki iz polurnega predvajanja ,so bili posneti za televizijo kanala šest; radij'ska oddaja slovenskega društva, ki jo vodi že leto dni aktivni Tonček Zidar s sodelovanjem Tončka Pavlovčiča, je prinesla skoraj polurnih razgovor z gosti iz Castelarja. Poleg plesnega nastopa smo letos pripravili tudi voz za sprevod, ki ga pestre folklorne skupine y narodnih nošah izvedejo po poglavitni cesti mesteca. Povorka se izoblikuje na mestnem trgu (Centro Civico) in se po petih blokih obrne na Trg narodnostnih skupin, kjer visijo zastave vseh narodnosti, ki isodelujej'o pri Prazniku snega. Naš voz je predstavljal kmečke sani, ki peljejo poročni par in svate, in čeprav je manjkal harmonikar, je zbudil voz dovolj pozornosti in je nj'egovo sliko priobčil provincijski časopis „Rio Negro“. Ogrodje sani sta pripravila Jožko Simčič in Jože Možina, okrasila in opremila pa jih je Zalka Arn-šek. Praktično vsi bari loški Slovenci so sodelovali pri prazniku, ki zahteva precej stvarnega dela. Gospodinje pripravljajo poslastice in večje število mladih ljudi oskrbuje tri večere in tri noči stojnico v dvorani. Seveda je treba tudi postaviti naš „štant“ in ga v ponedeljek podreti, kar je oskrbel Marjan, Grohar s svojimi sodelavci. Poleg tega je treba pripraviti in urediti 'številne narodne noše in se pobrigati za skupino, ki nastopa. Letos se je delo še povečalo s sanmi, a rezultati so oči-vidni in upam, da nikomur ni žal za opravljeni posel, saj je praznik prav lepo uspel. VA primerno, a vendarle v svoji osnovi zvesto ustanovnim načelom Zveze. Delo in miselnost naših mater se je iz mesta ob Srebrni reki širila po vseh večjih slovenskih naseljih v Argentini in se ustavila pod Aconcagua, kjer je prav mlada, tukaj rojena slovenska mati zasnovala in ustanovila odsek žena in mater, ki je v pomoč vsej naši skupnosti. Žene in matere ob Bariloškem jezeru se tudi zbirajo in povezujejo med seboj in z zdravim optimizmom delajo načrte za prihodnost. Vsia leta je delo Zveze spremljal dr. Rode, v njegovi odsotnosti župnik J. Škerbec. NajVečjo zaslombo so naše žene dobivale od pokojnega ms.gr. Oreharja, ki je ob ustanovitvi Zveze dejal: „Vse, kar je dobro za našo skupnost, je treba podpirati!“ Lepo obletnico dolgoletnega, mnogokrat nevidnega dela bodo naše žene praznovale 6. septembra v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Po zahvalni službi božji bodo mlajše matere pripravile prireditev, katere prva točka bo posvečena spominu našega pokojnega voditelja msgr. A. Oreharja. Ga. Marjeta Rožanc-Do-bovškova nam bo posredovala nekaj njegovih misli o ženi, materi in družini. Glavni govor bo imela ga. lic. Meta Debeljak-Vombergarjeva, mati osmih otrok. Gospa Anka Save-lli-Gaserjeva pa ,bo s Pristavskim mladinskim zborom podarila šopek pesmi našim materam in babicam. Vstop na to prireditev bo prost. Kdor pa bi se hotel poveseliti ob pogrnjenih mizah, mu bodo mame tudi pripravile okusno večerjo. Nakaznice zanjo v vrednosti A 5.- bodo imele v predprodaji na razpolago odbornice krajevnih domov. Rojaki, lepo vabimo, da 6. septembra ob 19. uri pohite v Slomškov dom, da bodo z družinami preživeli prijeten večer. Ob vstopu bodo žene vsakemu obiskovalcu pripele srce —- kot simbol njihovega dvajsetletnega dela! POGLED NA OPRAVLJENO DELO MALI OGLASI Advokati dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pria. Bs. As. — Tucu-män 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20. Arhitekti arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T- . E. 659-1413 arh. Marija Bavec — Belgrano 128 — 17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19. arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515. Trgovinu Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers). Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za vaš dom — L.. yernet' 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021. “TIEMPO LIBRE” — vse za ribolov, camping in športna oprema - Av. de iMayo 1903 - (nasproti Don Bosca) -Ramos Mejia - Maruša in Andrej 'Šimenc. Gospodarstvo Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127 Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. : V nedeljo, 24. avgusta MLADINSKI DAN \ CARAPACHAYU celodevna prireditev SFZ Pristava SDO vabita v nedeljo, 31. avgusta na svoj 17. MLADINSKI DAN 1966-1986 Zveza slovenskih mater in žena Večerja ob 20-letnici Zveze ■Sobota, 6. septembra 1986, ob 19 maša nato program in večerja. SLOMŠKOV DOM — Castelli 28 Ramos Mejia Za program vstop prost. — Večerja : A 5,- Goriška in Primorska Orglarska šbla v Gorici je pričela z rednim delovanjem. Vpisanih je deset slušateljev. Neka oseba, je za šolo kupila nove elektronske orgle, ki so nameščene na sedežu na Placuti. Dva izredna dobitka MOTORNO KOLO “GILERA” in TV APARAT ‘^PHILLIPS” 20” (control remoto) TER 200 dragih bogatih 'dobitkov vas čaka na VELIKI TOMBOLI v Slovenskem domu v Sau Martinu v nedeljo, 7. .septembra ob 15.30 uri. KLINIČNE ANALIZE Lie. Zofija Pograjc “Obras Sociales” Informacije na Tel. 629-6901. Sistecom — Orieta-Rodriguez-Grohar — davčni, finančno-družbeni svetovalci; letos praznuje slovenska skupnost v ramos mejia kompjuterizirano knjigovodstvo in delavske plače _ Rauch 874 - 2