Poženčan. Kakor »Slovenski Glasnik" — tako so že prej MNovicea povedale, da se v Poženčanovih rokopisih hrani še mnogo gradiva, ktero naj bi se nikar ne pogubilo, marveč naj bi zagledalo skoro beli dan! In res — že 1. 1865 pošlje dr. J. Sterbenec naši Matici Mateja Ravnikarja Poženčana rokopisno zapuščino, ktera je poznamnjana vnjenem zapisniku št. 338 in priobčena vLetopisu za 1867, str. 49. — Jaz sem jo bil nekoliko pregledal, in 7. jun. 1866 v III. seji odboru nasvetoval, naj se vsaj deloma spravi na svetlobo. Med rokopisi se nahaja malo da ne trikrat prepisana povest: »Popotvanje na Spicbergen" in v nekem spisku britkostna opombica: „ Ali bom zato se trudil, da se bo moje delo po prahi valjalo, ali se celo zgubilo, kakor se je zgodilo z mojim spisom: »Popotvanje na Spicbergen (Utopljenci), ali zaupanje na Boga«, kar sem bil iz francoskega prestavil. Delo je obseglo blizo 30 pisanih pol; lepo, mikavno in podučno berilo bi bilo to, pa se je pri g. X. zgubilo. Ta zguba mi je tako težko djala, da sem bil eno leto spet v to obernil, da sem to delo v drugič prestavil". Kakor se kaže, se je perva prestava poznej našla. Poslal se je bil čedniši rokopis po mojein nasvetu družbi sv. Mohora zastonj, in ta ga je iz spoštovanja do ranjkega res dala natisniti pod naslovom: ,,Utopljenci, ali potovanje na Ostrovid". Kratkočasna in podučna povest. Poslovenil M. Ravnikar Požencan. Na svitlo dala družba sv. Mohora. V Celovcu 1867 v mali osmerki str. 117. V dopisu do ranjkega tajnika A. Janežiča sem opomnil, da bi nemški MSpitzbergentt po slovenski reklo se inorebiti nOstrovicea; in berž ko ne po tej opombi je tiskalo se potem nOstrovid", toda po zmoti (— vid nam. — vice). — Kako lepo in podučno je vse berilo, razvidi se najbolje iz njegovega konca, kteri je pomenljiv vzlasti sedanji čas na pr.: nTerpljenje in veselje se vedno versti v človeškem življenji. Vsak človek se ima več ali manj bojevati z nesrečo in grenjavami tega sveta. Ena sama podpornja v nesreči in ena sama berzda v sreCi so verne resnice. če je pa kdo po nemarnosti opustil te pomoči, in je iz veselja v nesrečo zabredel, oh na to se rada obupnost nesrečnega polasti; on mermra, on se jezi nad previdnostjo Božjo, ktera vendar vse prav in po pravici ravna. Njegova nesreča ga toliko bolj peče, ko si jo je sam zadolžil, in on kmalo opeša. Kdor pa je vedel svoje zaupanje na Boga staviti, tega Bog nikoli ne zapusti ob času poskušnje. Verai človek povzdiguje svoje roke proti nebu, vedno goreče moli, Bogu daruje svoje terpljenje, in ako to dalj časa terpi, doseže z molitvijo neizrečeno tolažbo, zajme serčno vdanost. Ta tako globoka resnica, ktero vsakdaDJa skušnja poterjuje, je naše čase popolnoma neznana. Kogar nesreča v sredi lahkote najde, in revež, ki ni mogel iz nadloge, v kteri je rojen, oba se derzneta zoper Vsegamogočnega mermrati. Nesreča ju pelje v obup in dostikrat, da bi tako ne, v prezgodnjo smert. Oh, da bi bil vsaj zarod, ki spodraša, tej nejeveri odtegnjen! Otrokom vdihnirao ljubezen in strah do Boga, zgodaj jih učimo spoznovati njegovo vsegamogočnost, dobrotljivost in modrost; oživimo v njih verne občutke; dajmo jim razumeti, da človeška osoda na zemlji je samo od zgorej odvisna, da je nam terpljenje koristno in pomore k naši resnični sreči — časni in večni". — Enakega obsega so nZgodbe", ki se nahajajo v lastnem zvezku, poslovenjene največ iz francoskega, ter spisovane pod Semičem 1.1839 — na pr.: BOd smerti obujenje (sp. August Col;n. Iz Courrier fran<jois). Dnevi nadloge in čudno rešenje. Etelred in Etelviga. Sirotno dekle. Lukrecia jaka Rimljanka. Mesečna Lucija Olivier. Papagaj reši nedolžniga. Aurain, fajmošter (iz Lettres Vendeennes). Blagi pobeč Armand. Spreobernjeni tolovaji. Gojzdna hiša. Leokadija. Marija Stuartka, Škocijska kraljica. Mermrav. Gelazijovo sveto pismo. Johana Rodriguez, ali poterpežljiva žena. Iz hudobneža svetnik. Škodlivi nasledki igre. Limbar nedolžnosti in vertnica ljubezni na kervavim vojsknim teriši. — Premišljevanja v obliki pridig ali cerkvenih ogovorov i. t. d." — Vnet za slovansko vzajemnost je pisaril Mirko Poženčan nekdaj ilirski, in jel si sostavljati nIlirsko-Nemački Slovar", kterega I. del (A — N) se nahaja v ostalini, z nemškim predgovorom. V njera pravi, naj bi se gornji in dolnji Iliri (Slovenci pa Hrvatje s Srbi vred) zedinili v književno-ilirskem jeziku, kakor ga pišejo v Zagrebu BDanica, Novine i. t. d."; ljudstvu naj bi se potrebno slovstvo dajalo še dalje v njegovem narečji. — Pozneje je obdeloval bolj samo slovenščino, in o njej se je ohranil dokaj čedno spisan BSlovar slovensko-nemški" spet le v I. delu (A — 0). — Vredoval je pogostoma si tudi »Pravila pri nekdanjih pisavcih najdene slovenske imena lože spoznati". Največi po obsegu pa so njegovi bajeslovni, povestni ali zgodovinski rokopisi: »Stari sled slavjan stva". Za te so bili izvoljeni trije odborniki pregledovalci, in v VI. seji 7. marca 1867 so poročali soglasno, naj se porabijo v Letopisu slovenske Matice, toda le nekteri razdelki, ki so dobri in zanesljivi. Odbornik Davorin Terstenjak, poprošen, da jih v ta namen vredi, spremlja jih v podučnem in zabavnem delu narodnega koledarja za 1. 1868 z naslednjim resničnim predgovorom: BOdbor »Matice Slovenske« mi je izročil spise rajncega M a t e v ž a Ravnikarja Poženčana, naj presodim, ali imajo kakošno znanstveno veljavo, in ali so vredni, da jih »Matica« na svoje stroške izdaja. Ker nisem samo z rajnim pisateljem in izvrstnim domoljubom osebno znan bil, temuč sva si tudi pogosto dopisovala, zato sein rad prevzel to opravilo ne le iz prijateljske ljubezni do rajncega, arapak tudi iz ljubezni do slovenske kDJiževnosti. Slovstvena zapuščina rajncega Poženčana . . . obstaja iz historičnih in mythologičnih preiskav, v kterih pa ni najti systematičnega razporedjenja. Kakor mi je večkrat sam pisal, hotel je s Šafarikovimi preiskavami Slovence seznaniti, zraven tega pa tudi svoja posledstva primetniti. Za slovensko knjigo nam tako še ipak priraste velik dobiček, da Šafarikove izvrstne »starožitnosti« vsaj »in nuce« in po domače tolmačene dobimo po trudu Ravnikarjevem. Ravnikar je bil sloveč doinorodec, in tako je prevelika ljubezen do slovanstva ga v znanstvenih preiskavah večkrat od prave poti zapeljala. Tudi je bil samouk, kakor smo vsi pisatelji slovenski stareje dobe — zato se v njegovem rokopisu nahajajo nekteri pretresi in reki, kteri bi utegnili slovenskemu slovstvu lice otemniti. Historično povedenje Kolarjevo je tudi tu pa tam našega Poženčana zmotilo, zato sem več člankov izbrisal, in le one za natis priporočil, kterih najostrejša kritika ne bode mogla celo zavreči. Ne dolgo pred svojo smrtjo mi je sam pisal, da hoče, ako mu bode zdravje dopuščalo, marsikaj predelati in se v preiskavah slovanske zgodovine edino kritičnih starinoslovcev držati. Kar sem jaz pridjal, to stoji pod opazkami. Poženčan se je pri spisovanji teh sestavkov veči del ravnal po Hanušu. Tudi tukaj sem nektere reči izbrisal in to s toliko večo pravico, ker je Hanuš sam očitno svoje zmote preklical posebno glede avatarizma v slovanski mythologiji. Ipak ti članki bodo služili učeči se naši mladeži slovenski za gradivo in napotek v virnike v starosloransko bajeslovje". Po tem predgovoru nasledvajo Poženčanovi spisi str. 5—39: „1. razdelek. Sled Slovencev med nekdanjimi narodi. Azija, prvi dom Slovencev. V Evropi. — V Letopisu 1. 1869 pa str. 24—57: II. razdelek. Sled Slovencev po zemljopisu stare Evrope. Ime Sloveni, Slovani, Slovenci. Vinidi — Veneti. Antje. Srbi. — Nektera ne- slovenska ljudstva v soseščini Slovencov. Dovod, da so Slovenci staro evropejsko Ijudstvo, iž njih sosedov". — Str. 57 je v oklepih čitati: ,,Dalje v prihodnjem letopisu". — Da nadaljevanja tega doslej ni, vzroki temu so notranji in vnanji. Spisi Poženčanovi, da bi služili na korist, morali bi se razumno izbirati in predelovati, ne le prečertovati, kar pa ni lahko delo, marveč sitno in mučno, vzlasti pisateljem, kteri sicer radi delujejo na književnem polji. Razun tega dohajajo Matici od leta do leta boljši spisi in to v toliki obilici, da omenjenih manj izbranih lahko pogreša, ktere vendar zvesto shranjuje spisovalcu v hvalni spominj in prihodnjim preiskovateljem domačih stvari v porabo.