Cerkvene zadeve. Antonij Bonaventura, knez in škof ljubljanski. (Konec.) Po dokončani cerkveni svečanosti so premil. knez in škof dr. Anton Bonav. Jeglič vspreiemali v svoji palači duhovne in svetovne dostojanstvenike, potem pa odposlance raznih katoliških druStev, ki so se jim klanjala. Za vsakega so imeli liubeznjivih in prikupljivih besedij. Na 2. uro popoldne je bil napovedan slavnostni obed. K temu so bili povabljeni vsi pri tej svečanosti navzoči duhovniki, redovni kakor svetovni. Povabljeni so pa bili tudi c. kr. deželni predsednik, eksc. baron Hein, deželni glavar, Oton Detela, povelinik vojaške posadke ljubljanske, fml. pl. Hochsmann, župan mesta Ijubljanskega, Ivan Hribar in vsi načelniki raznih cesarskih in deželskih oblastnij s prvimi svojimi svetovalci in odborniki. Vrh tega tudi več za katoliško reč posebno zaslužnih mož. Škofja palača ima res krasno obednico, a mogla je vsprejeti le do sto gostov. Za drugih 100 gostov bila je v sosednji hiši gostoljubna miza pokrita. Bila je to gotovo «velika večerja* ali gostija. Namesto svatovskega obla&la je prejel vsak gost šopek dišečih cvetlic in na svojem krožniku je našel listič, ki mu je zaznamenoval njegov sedež pri mizi. Pred seboj je imel še malo stojalo, na katerem so bile na drobno popisane vse jedi in pijače, ki se bodo gostom ponudile pri tem obedu. Brzonogi strežniki so skrbeli, da nikomur nič ni primanjkovalo. C. in kr. vojaška godba pa je med obedom svirala na dvorišču škoije palače najbolj izbrane, krasne umotvore. A zdi se mi, dragi moj bralec, da bi rad poznal novega kneza in škofa, predno se v duhu zmenoj usedeš k njihovi pregostoljubni mizi! Tako je prav! Hočem ti podati kratek popis njihovega dosedanjega življenja in delovanja. Da si jih boš pa lažje predstavljal, misli si naSega prem. kneza in škofa Mihaela brez očalij, s prav gostimi, močno temnirai lasmi in črnim britjem in ti imaš, kolikor mogoče, zvesto podobo novega ljubljanskega škofa. Z našim knezom imajo pa skupno še rojstno leto, ker oba nam je dalo leto 1850. Zibeljka je tekla IjubIjanskemu Skofu v Begunjah na Gorenjskem, študirali so pa v Ljubljani. Komaj 23 let stari so bili 1. 1870 v maSnika posvečeni, potem so pa odisli na Dunaj, da so se tam v c. in kr. zavodu za višjo izobražbo duhovnikov izšolali za doktorja sv. pisma. Bila sta si tam z našim knezom tovariša. Prišedši domu so bili g. dr. Jeglič nekaj časa kurat ženski kaznilnici v svoji rojstni fari v Begunjah. Pokojni Skof .jubljanski dr. Janez Zlatoust Pogačar so mladega dr. Jegliča poslali na visoke Sole na Nemško, poslušat najbolj slovitih nemških učenjakov Hergenrotherja, Hettingerja in druge. Čez nekaj časa so pa mladega doktorja poklicali nazaj v Ljubljano ter ga postavili za podvodjo in ekonoma v bogoslovju. Le nekaj časa so bili dr. Jeglič tudi profesor v bogoslovju. Že leta 1882 so bili dr. Ant. Jeglič imenovani kanonikom nanovo ustanovljenega metropolitanskega kapitola vrhbosanskega v Saraievu in zajedno so postali prvi župnik stolne župnije sarajevske. Pred leti so tam postali nadškoiov generalni vikarij ali glavni namestnik, lani pa so sv. Oče dovolili nadškofu sarajevskemu, premil. g. dr. Josipu Stadler-ju, da si posvetijo kanonika dr. Ant. Jegliča svoiim poinožnim škofom. Na Male Maše praznik lanskega leta se }e vršilo to škoiovsko posvečenje. Takrat so novi škof suinijski (to škofijo raed neverniki so jim bili sv. Oče odkazali) k svojemu krstnemu imenu Antonij privzeli še ime sv. Bonaventure, s čemur so svetu odkrili, da so oni tretjerednik in duhovni sin N. 0. S. Frančiška in da so oni bili tisti plodoviti pisatelj dr. Bonaventura, ki je toliko pisal za zjedinjenje razkolnikov z rimsko katoliško cerkvijo. Ni čudo, da so naš svitli cesar se spomnili na škofa dr. Jegliča v Sarajevu, ko so imeli sv. Očetu v Rim predložiti sposobnega moža za izpraznjeno stolico ljubljansko. Dne 24. marcija 1898 so sv. Oče to cesarsko imenovanje potrdili in so kneza in škofa g. dr. Jakoba Missia iz Ljubljane povišali na metropolitansko stolico v Gorici, pomožnega škofa g. dr. Jegliča pa prestavili iz siunijske škofije, katere niso bili nikdar posedli, na stolico ljubljansko. Šesto nedeljo po Velikinoči, dne 22. maja, bila sta oba ta cerkvena kneza vsak na svojo novo Skofjo stolico intronizovana. Po tem daljšem izletu se slobodno usedeva k mizi, pri kateri sedi na desnici novega kneza deželni predsednik, baron Hein, na levici fml. pl. Hochsmann, nasproti pa deželni glavar, Detela. Odlične sedeže sta še zavzemala stolni prošt, dr. Klofutar in župan ljubljanski, Hribar. Videl si vse goste v najlepšem redu razvrščene, duhovne in posvetne, vojake sredi med nevojaki, vse združene v bratski slogi, četudi je značaj te svečanosti bil vseskozi slovenski. Razume se samo ob sebi, da se je pri tem slavnostnem obedu napivalo papežu in cesarju, škofu in nadškofu, dežel. predsedniku pa tudi vsem drugira svetovnim kakor duhovnim gostom. Došlo je po brzojavu nad 60 prisrčnih častitek, ki so se med obedom vsaj najodličnejše doslovno prečitale. Med temi se je posebno odlikovala brzojavka preč. stolnega kapitola lavantinskega tako po svoji vsebini kakor tudi po svoji obliki. oe prehitro nam je minol veseli čas, prehitro je prišla ura slovesa. Ločili smo se iz gostoljubne palače novega kneza s prisrčno željo, da bi rau bilo dano, prav dolgo vrsto let mirno vladati staroslavno ljubljansko vladikovino in pripeljati prav mnogo duš po Mariji k Jezusu!