252
E. L.: Drugu.
Glavo sklanjaš nizko, niže          Kaj si zdrznil se tako?
in oči ti v tla strme.                   Kaj obračaš se od mene?
.    Trudno stopaš in težko.
Nekdo joka se nekje.                  Opotekaš se. Nobene
Glas gre iz daljav.                      n} stopinje čuti. Jok samo
Glas gre bliže.                            tvoj se sliši.
Zdaj je tukaj že.                         Tih, čimdalje tisi.
Tukaj. Pred menoj.                     Mesec gasne . . . Tih, zamolkel, plah.
Oče — ah!                                                                 O zakaj
Ves ta jok in znoj                      si prišel, če plakajoč
mraz in puh je — tvoj!             moraš spet nazaj
Oče, tebe me je — strah!          v tuji svet in v noč skoz noč?
-Y~fr
E. L.:
Drugu.
Visokih, bledih sten in zamreženih oken zel pogled. Za njimi mlada, v grobu pokopana duša druga. Drug moj! Bled je tvoj obraz in žalosten ! Vel šopek nad leži na tebi, smrt stoji ob vznožju! Tebe pa boli junaštvo tvoje, sila tvoja, zlomljena na veke. Zal ti je življenja mladega in rož duhtečih.
Iz varljivih sanj življenja toneš že v težak, nečuten in nevzdramen sen.— Od daleč sem te čutil ono strašno noč.
Umrla polovica duše moje, pol srca uvelo, pol življenja mojega propalo. Druga polovica je preslaba za vso strast ljubezni in sovraštva. V hrepenenju  po  nekdanjih   časih   gine,   pa  ti  poje   pesem   tvoje
smrti in akorde mojih boli.