4 • MAJ 2005
Buenos aires leto 12
Duhovno življenje
	^3
JC/	
	
	
1	mi
	
NA CVETNO NEDELJO pri slovenski maši v sanjuški stolnici. Foto: Marko Vombergar
OBLETNICA NAŠEGA DOMA V SAN JUSTU.
Foto: Marko Vombergar
Mk B	T
J	
Dobri Bog, v svoji previdnosti si izbral Janeza Pavla II. za najvišjega pastirja svoji Cerkvi. Na Zemlji je bil namestnik tvojega Sina, naj ga zato sprejme k sebi v večno slavo, kjer s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.


ZBOGOM, JANEZ PAVEL II.
Papež je 2. aprila 2005 ob 16.37 stopil skozi vrata večnosti v veselje večne Velike noči
A I a Trgu sv. Petra v Vatikanu 1X1 je to novico več kot 70.000 vernikom, med njimi mnogim romarjem s celega sveta, ki so bili zbrani na molitvenem bdenju, posredoval nadškof Sandri. Tako kot že minule dni in še posebej v petkovem večeru, je množica vernikov pravzaprav napolnila ta trg in tudi osrednjo ulico, ki vodi nanj.
Tudi širom po svetu so se verniki, pa tudi ljudje drugih veroizpovedi, v tem večeru, podobno kot prejšnje dni, zbirali pri molitvi za papeža.
Papež Janez Pavel II., 263. naslednik apostola Petra, ki je leta 1978 postal prvi Slovan na tem položaju, se je kot Karol Jožef Wojtyla rodil 18. maja 1920 v poljskih Wadowicah, umrl pa 2. aprila 2005, na vigilijo nedelje Božjega usmiljenja, ki jo je sam uvedel v jubilejnem letu 2000.
»...Naš nadvse ljubi sveti oče Janez Pavel II. se je vrnil v Očetovo hišo«
A ngel smrti se je ustavil v sobi Apostolske palače v Vatikanu. #» Zvon sv. Andreja je iz bazilike sv. Petra v Vatikanu začel neusmiljeno zvoniti. Svetu je naznanil smrt velikega človeka, Janeza Pavla II. Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je izmučeni Wojtyla obrnil proti oknu, ki gleda na Trg sv. Petra. Z očmi je želel še zadnjič objeti stotisočglavo množico, ki je tam molila rožni venec. »Gledal je na trg, zatopljen v molitev,« je pozneje pripovedoval poljski duhovnik Jarek Cielecki. V nekem trenutku je dvignil desno roko in še enkrat podelil blagoslov
množici. »Ko je množica končala molitev,« je razložil Cielecki, »je z velikim naporom izgovoril ‘Amen«.« In izdihnil.
V zadnjih urah mu je srce vedno šibkeje utripalo, vse pogosteje pa je tudi izgubljal zavest. Mons. Stanislavv Dzivvisz, zvesti tovariš že več kot 40 let, ga ni zapustil niti za hip. Uro pred smrtjo mu je podelil bolniško maziljenje in daroval sveto mašo. Po maši je sedel poleg njega in ga trdno prijel za roko. Z njim je bil na vseh potovanjih. S stiskom roke mu je še enkrat želel povedati, da ga tudi na zadnjem potovanju ne bo zapustil. Okrog njiju so poljske redovnice v solzah molile rožni venec.
Papeža Poljaka so ob smrtni uri obkrožali njegovi rojaki. Poleg Dzivvisza in zdravniškega osebja so bili ob njem kardinal Jaworsky, nadškof Rylko, škof Mokrzicky in prijatelj Styczen. Malo pozneje so bili obveščeni o smrti monsinjor Leonardo Sandri in kardinal kamer-leng Eduardo Martinez Somalo, penitenciarij kardinal Francis Stafford, državni tajnik Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora Josef Ratzinger in kardinal Jožef Tomko.
Tik pred smrtjo je imel Janez Pavel II. še zadnjo željo. Da bi vzdržal do naslednjega dne, do nedelje, ki je posvečena Gospodovemu usmiljenju. Toda angel smrti je potrkal. Verniki na trgu so molili, on pa je izdihnil. Kardinal Francis Stafford je pospremil umrlega na njegovi zadnji poti z besedami: »Pojdi, duša krščanska, s tega sveta.« Osebni zdravnik Buzzonetti je opravil še zadnje preizkuse, da je potrdil smrt. Po starem običaju naj bi se ob umrlem prižgala sveča. Če plamen ne trepeta, je to znamenje, da se je življenje v resnici končalo. Obraz so mu prekrili z laneno tančico. Nato je kardinal kamerleng slovesno izvršil še svojo dolžnost.
Po starih pravilih bi moral umrlega papeža udariti s srebrnim kladivcem po čelu in tako preveriti smrt. Ravno to pravilo je pokojni Janez Pavel II. odpravil. Ni pa odpravil starega običaja, po katerem je kardinal Somalo še enkrat odgrnil tančico s pokojnikovega obraza in z veliko ljubeznijo izgovoril njegovo ime.
Karol, Carolus. Trikrat ga je poklical in trikrat mu je odgovorila tišina. »Vere Papa mortuus est. - Papež je resnično mrtev!« je tako razglasil kamerleng. In Wojtyli snel pastirski prstan. Tako prstan kot pečat so zdrobili. Obdobje papeževanja Janeza Pavla II., med ljudmi poimenovanega tudi Velikega, se je tako končalo.
Skoraj istočasno je prišlo tudi uradno sporočilo tiskovnega predstavnika Joaguina Navarro-Vallsa: »Sveti oče je ta večer ob 21:37 (evropski uri - op.ur.) umrl v svojih zasebnih prostorih. Začeli so se odvijati postopki, ki so v skladu z apostolsko konstitucijo ‘Universi dominici gregis«, katero je razglasil Janez Pavel II. 22. februarja 1996.«
Ni bilo treba dolgo čakati, pa je novica prišla tudi na Trg sv. Petra. Monsinjor Sandri je izgovoril tiste težke besede: »Dragi bratje in sestre. Ob 21:37 se je naš nadvse ljubi sveti oče Janez Pavel II. vrnil v Očetovo hišo.« Sledila je smrtna tišina. V tišino je žalostno zazvonil zvon sv. Andreja,



Vesoljno romanje v zahvalo Romarju - Pogrebna sveta maša pred baziliko sv. Petra
nato pa še zvonovi preostalih rimskih cerkva. Kardinal Sodano je s stopnic Pred baziliko zapel De Profundis. Baldahin, ki je običajno stal na tem kraju, so že popoldne odstranili. Bod njim je namreč maševal samo Papež ali njegovi pooblaščenci. »Vsi se počutimo sirote,« je spregovoril, “toda bliža se nedelja, Gospodov dan, in všeč nam je misel, da je sveti oče Janez Pavel II. v božji slavi sprejet v hišo Očetovo, kjer je odrešen in živi.«
Uroš Urbanija, Družina
Papež nas vidi in blagoslavlja!
Pogrebna sveta maša za pokojnim papežem Janezom Pavlom II. je potekala pred baziliko sv. Petra 8. aprila 2005
^^ogrebni obred se je začel še pred mašo s položitvijo pokojnega papeža v preprosto krsto iz cedrovine, na kateri je v
stilu njegovega papeškega grba vdelan križ in monogram M, ki pomeni ime Božje Matere Marije. V krsto je bil položen tudi svinčeni tulec z dokumentom, imenovanim Rogito, ki kratko opisuje poglavitne postaje papeževega življenja, ter zbirka medalj, ki so bile skovane v času 26 let in 5 mesecev trajajočega papeževanja Janeza Pavla II. Nato je procesija prišla iz bazilike na trg sv. Petra, za njo pa sprevod 140 kardinalov somaševalcev, na čelu s patriarhi vzhodnih katoliških Cerkva. ►
z vsemi, odpuščal je vsem in imel odprto srce za vse. Tudi danes nam sporoča, da če bivamo v Kristusovi ljubezni, se v njegovi šoli učimo tudi umetnosti resnične ljubezni.
Naslednji poziv »Hodi za menoj!« se je oglasil julija 1958, ko je mladi duhovnik Karol Wojtyla začel novo obdobje na poti za Gospodom. Imenovan je bil namreč za pomožnega škofa v Krakovu. To je pomenilo slovo od pretežno intelektualnega poleta, razlaganja krščanskega pogleda na človeka, dela z mladimi in poučevanja na univerzi. Toda Wojtyla je v moči klica »hodi za menoj« to sprejel, saj je v klicu Cerkve razpoznaval Kristusov glas. Pozneje je spoznal, kako resnična je Gospodova beseda: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil«. »Naš papež ni nikoli hotel rešiti svojega življenja in ga ohraniti
zase«, je dejal pridigar, »ampak je brez pridržkov dal samega sebe na razpolago za Kristusa in za nas, vse do zadnjega trenutka. Na ta način je izkusil, kako se je vse, kar je izročil v Gospodove roke, vrnilo na nov način: ljubezen do besede, do poezije in do literature je bila eden bistvenih delov njegovega pastoralnega poslanstva in je dala novo svežino, aktualnost in privlačnost oznanilu Evangelija.«
Poziv »Hodi za menoj!« je mogoče prepoznati tudi oktobra 1978, ko je kard. Wojtyla na poseben način odgovoril na ta poziv, ko je sprejel izvolitev za Petrovega naslednika. »Kristusova ljubezen je bila prevladujoča sila v življenju svetega očeta«, je pojasnil kard. Ratzinger. Kdor ga je videl moliti ali pridigati, to dobro ve. Zaradi te globoke zakoreninjenosti v Kristusu je lahko nosil težo, ki presega zgolj človeške moči. »Hodi za menoj!« spremlja Gospodov poziv Petru, naj pase njegova jagnjeta, hkrati pa tudi napoved mučeništva. V prvem obdobju svojega papeževanja je sveti oče, še mlad in poln moči, pod Kristusovim vodstvom odhajal do skrajnih meja zemlje. Pozneje pa je vedno bolj vstopal v občestvo z Kristusovim trpljenjem in spoznaval pomen besed: »Drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš«. Ravno v tem občestvu s trpečim Gospodom je neutrudno in z novo zavzetostjo
Papeževo zadnje pismo namenjeno Mariji
in Poljski
Krsta je bila položena na tla pred oltar, na njo pa evangeljska knjiga, ki jo je listal veter. Komentatorji so ta prizor povezali s podobo vetra, pod katerim se je v Svetem pismu večkrat razodeval Sveti Duh, ki »veje, kjer hoče«. Omemba tega prizora je pomenljiva zato, ker bodo kardinali čez dober teden vstopili v konklave, kjer je absolutni protagonist vsega dogajanja prav Sveti Duh, ki je navdihoval že preroke v Stari zavezi, tokrat pa kardinale našega časa pri izbiri novega papeža.
Pridiga kard. Josepha Ratzingerja je bila razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!« Ta stavek je po besedah kard. Ratzingerja ključ za razumevanje sporočila, ki nam ga zapušča papež Janez Pavel II.
Sveti oče je bil duhovnik, ki je daroval svoje življenje Bogu, za vse člane božjega ljudstva in za vso človeško družino prek vsakdanjega darovanja, zlasti v težkih preizkušnjah zadnjih mesecev. Tako je postal eno s Kristusom, dobrim pastirjem, ki ljubi svoje ovce. Papež je iskal stik
oznanjal Evangelij, skrivnost ljubezni vse do konca.
Papež je po besedah kard. Ratzingerja velikonočno skrivnost razlagal kot skrivnost Božjega usmiljenja. V svoji zadnji knjigi Spomin in identiteta je zapisal, da je končna meja zla Božje usmiljenje. Razmišljajoč o atentatu je zapisal: »Kristus je s tem, ko je trpel za vse nas, trpljenju dal nov pomen. Uvedel ga je v novo razsežnost, v nov red, kije red ljubezni... Trpljenje, ki žge in použiva zlo z ognjem ljubezni, lahko stori, da se tudi iz greha razcveti dobro.« Navdihnjen s to vizijo je papež trpel in ljubil v občestvu s Kristusom, zato je bilo sporočilo njegovega trpljenja in molka tako zgovorno in plodno, je povedal kard. Ratzinger. Ob koncu pa je pojasnil še papežev odnos do Božjega usmiljenja, ki je imelo izredno pomembno vlogo v njegovi duhovnosti. Sveti oče je našel najbolj čist odsev Božjega usmiljenja v Božji Materi. Ko je v rani mladosti izgubil mater, je še toliko bolj ljubil božjo Mater. Besede križanega Gospoda: »Glej, tvoja mati!«, je doživljal, kot da bi bile izrečene njemu. In kot učenec, ki ga je imel Jezus posebej rad, jo je sprejel v globino svojega bitja, postal je »Totus Tuus« ' »Ves Tvoj«, od nje pa se je
Papež Janez Pavel II. je svoj zadnji dokument podpisal 1. aprila, torej dan pred smrtjo. Pismu, ki ga je naslovil na generalnega priorja redovnikov pavlincev v samostanu Jasna Gora v Cestohovi, je kot darilo priložil tudi dve kroni za ikono Marije iz Cestohove.
■ apeževo zadnje pismo je bilo namen-I—-^jeno njegovi rodni Poljski. V njem je JL obudil spomine na to, kar je Bog v svojem usmiljenju storil za to deželo prek Marije in njenega znamenja - torej podobe Jasnogorske Marije. V mislih je imel predvsem zadnjih 350 let, ki so pretekla od zmagovite obrambe omenjenega samostana in Poljske pred švedskim vdorom.
Janez Pavel II. je na koncu zapisal: »Naj vse to nagovarja tudi naš rod. Naj bodo taki dogodki Božje previdnosti poziv k edinosti v gradnji skupnega dobrega za prihodnost Poljske in vseh Poljakov. Naj bo to poziv k varovanju zaklada večnih vrednot, tako da bo uporaba svobode vodila k izgradnji, ne pa k propadu.«
Sveti oče je Jasnogorsko Marijo prosil, naj njegov narod prek vere v Njeno nepogrešljivo varstvo in obrambo premaga vse, kar ogroža človeško dostojanstvo in dobrobit njegove domovine. Marijinemu materinskemu varstvu je zaupal Cerkev in poljsko ozemlje, da bi prek pričevanja svetosti in ponižnosti v vseh srcih vernikov okrepila upanje v boljši svet.
Sveti oče je v pismu prosil tudi za tiste, ki so odgovorni za prihodnost Poljske, da bi imeli pogum braniti dobrobit republike. Svojo domovino, Cerkev in samega sebe pa je znova zaupal v materinsko varstvo.
Sledi pripis Totus Tuus - ves tvoj. Te zadnje besede Janeza Pavla II. so zelo pomenljive, saj so še zlasti njegovi zadnji trenutki zemeljskega življenja pokazali, kako globoko in povsem je bilo njegovo papeževanje prežeto z geslom Totus Tuus.
učil podobnosti Kristusu.
Nepozabno bo po kardinalovih besedah ostala v našem spominu podoba svetega očeta, zaznamovanega s trpljenjem, ko se je na svojo zadnjo velikonočno nedeljo pokazal na oknu apostolske palače in zadnjič podelil blagoslov Urbi et Grbi. Prepričani smo, da je sedaj naš papež na oknu hiše svojega Očeta, nas vidi in blagoslavlja. Da, blagoslovi nas, sveti oče, je sklenil dekan kardinalskega zbora svoj nagovor pri maši, mi pa izročamo tvojo dušo Božji Materi, ki te je vodila vsak dan in te bo sedaj vodila v večno slavo svojega Sina, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.
Iz slovenske oddaje Radia Vatikan
SLOVENCI NA POGREBU PAPEŽA JANEZA PAVLA II. V RIMU
ANDREJ POZNIČ iz Ljubljane za Duhovno življenje
I So smo zvedeli, da je dr. Andrej Poznič vodil veliko sku-i/.., pino mladih iz Slovenije na papežev pogreb v Rim, I \smo ga prosili za poročilo o tem. Na naša vprašanja je takole odgovoril:
1.	Na papeževem pogrebu so bili vsi trije ordinariji. V vladni delegaciji pa predsednik države, predsednik vlade, minister za okolje in prostor Podobnik, dve državni sekretarki. Na pogrebu pa je bil tudi Dimitrij Rupel v vlogi predsedujočega OVSE. Zakaj dve državni sekretarki, ki ju nihče ne pozna in je veliko drugih, ki so višje po rangu (npr. predsednik Ustavnega sodišča), ni znano. Lahko pa to označimo kot diplomatski spodrsljaj navznoter...
2.	V Rimu smo bili s tremi avtobusi. Mladi so zvedeli, da Med-škofijski odbor za mladino organizira prevoz, preko valov Radia Ognjišče, po e-pošti (naša baza). O tem pa so poročali tudi drugi mediji (POP TV, RTV Slovenija, Radio Slovenija). V manj kot dveh dneh so bili busi polni. Akcija se je imenovala »36 ur za papeža«. V tem času smo bili v Rimu, se načakali v vrsti in prišli nazaj.
Prevoz so organizirali še Radio Ognjišče in Ouo vadiš, TRUD, KOMPAS in študentje Teološke fakultete.
Od sv. očeta so se poslovili mnogi Slovenci. Številko je težko določiti, vendar mirno lahko napišemo nad 500 mladih.
3.	V Rimu nas je bilo milijon in pol. Srečevali smo druge ljudi v vrsti, tu pa tam s kakim pokramljali, sicer pa smo čakali, da bi lahko naredili tri korake naprej in spet čakali, da se postopek treh korakov ponovi. Tako 12 ur. Stalo nas je po 3, včasih pa tudi po 5 na kvadratni meter... bili smo natlačeni. Veter pa je bil idealen. Pihal je prijazen, svež morski veter, sonce ni pripekalo, je pa grelo. Skratka, vreme je opravilo svoje. Že na večer po pogrebu je deževalo.
4.	Ljudje, ki so stali v vrsti, so prišli z enim samim namenom. Da se poslovijo od največjega papeža v dolgih stoletjih. Vedeli so, da bodo čakali, vedeli so, da ne bo mogoče pri papežu moliti. Bili smo tam kot katoličani, kot verniki, kot ljudje. Narodnost ni bila pomembna. Vsi smo bili eno. Potrpežljivost vseh je bila na veliki preizkušnji, a nestrpnosti ni bilo. Vsi smo prepričani, daje umrl velik svetnik! Prepričanje, da se mora postopek voditi po "hitri poti", je bilo enodušno. Presenečalo je število mladih. Bil je njihov papež in to so mu prišli povedat. Lepo se je pokazalo, kako se v pogovorih vedno znova pokaže prepričanje, da je bilo to slovo 'nasvidenje'. Večno življenje in vstajenje sta bila nenehno na ustih vseh, ki smo se o njem pogovarjali.
5.	Slovenski mediji so bili v poročanju čisto 'režimski'. Bili so bolj papeški od papeža, bolj 'cerkveni' kot Družina. Če bi tako o Cerkvi in veri poročali vedno, bi bili ljudje zlahka verni. Bilo je neverjetno! •
IN MEMORIAM
ANDREJ MARKO POZNIČ
Wk | ovica o smrti papeža Janeza Pavla II. je bila pričakovana. IX I Že med njegovim smrtnim bojem ga je iz Trga sv. Petra I \ I spremljala množica, predvsem mladih, vstop v večnost I ll pa je sprožil val navdušenja in hvaležnosti, ki je milijone ponesel v Rim, da se mu zahvalijo in se mu priporočijo kot novemu svetniku. Na nebu svetništva se je rodila »supernova«, ki s svojim žarenjem nezadržno privablja množice s celega sveta. Mediji, ki se jih je papež vsa leta posluževal, da bi širil veselo oznanilo vsem ljudem na zemlji, so pokleknili pred njegovo krsto in napolnili svet s podobami in naukom tega velikega papeža. Vzdušje iz Rima so prenašali po vsem svetu. Takoj po papeževi smrti je bolečino vernikov zamenjalo veselje nad »vrnitvijo k Očetu« našega brata v veri. Od tistega trenutka naprej je Rim začela preplavljati nepregledna množica romarjev, ki je želela še zadnjič videti svojega papeža. Med njimi so tako očitno prevladovali mladi, da tega ni mogel nihče spregledati.
Kaj je nagnilo milijonsko množico, da je za nekaj ur odpotovala v Rim, tam čakala dolge ure, da se je v manj kot minutnem mimohodu poklonila človeku? Množica je prihajala, čeprav so ji pot odsvetovali. Prihajali so, čeprav so slutili, kaj jih čaka. Čeprav sem bil tudi sam med njimi in mi ni žal, ne najdem pravega odgovora. Vem, da je bilo prav in dobro, da smo tako naredili. Vem, da si je Janez Pavel II. zaslužil tako znamenje spoštovanja. Prepričan sem, da bi za tega človeka naredil to 36-urno pot še enkrat. Kakor so mi povedali sopotniki, bi tudi oni storili isto.
Več kot četrt stoletja je bil Janez Pavel II. stalen gost v naših domovih. Prihajal je preko ekranov, radijskih valov in časopisov. Prihajal pa je tudi po svojih obiskih, ki so bili vselej velik dogodek za kraje, ki jih je obiskal. Bil nam je tako blizu, da smo ga smeli celo spremljati na njegovem križevem potu. Ko je nastopil službo in je bil čil in zdrav, si nihče ni mogel predstavljati, da mu bodo krogle atentatorja vzele telesno zdravje in moči. Od leta 1981 naprej je papež veliko trpel. Videli smo in čutili, kako mu bolezen jemlje telesne sposobnosti drugo za drugo. Trpeli smo z njim, ko so ga mediji pokazali v vsej njegovi šibkosti. Trpini vsega sveta so ga imeli za svojega. Bil je vsem zgled Kristusovega prijatelja, ki mu zna slediti na križ in vztraja tam do konca. Dan za dnem je podobnost med Janezom Pavlom II. in Jezusom postajala bolj očitna. S trpljenjem je potrjeval, da so besede, izrečene na tolikih potovanjih, javnih avdiencah, privatnih sprejemih, napisane v enciklikah in pismih, resnične najprej zanj. Papež je veroval v to, kar je učil, in je bil pripravljen stopiti tudi na pot trpljenja in križa, da bi postal podoben Zveličarju. Podobnost je postajala vse večja. Ob smrtni uri še najbolj: nem blagoslov množice na trgu, ki ga je z molitvijo spremljala na dolgi poti umiranja, in beseda »Amen!« (Tako bodil). Kako podobno Jezusovemu »Dopolnjeno jel«. Papež Janez Pavel II. je zaključil svojo herojsko pot na zemlji in šel na dan, ko po judovski tradiciji tudi Bog počiva, v soboto, po svoj počitek. Od velikonočne nedelje pa velja, da Gospod »vse dela novo« (prim. Raz 21,5), in papež se je že pridružil množici svetnikov, ki v
nebesih prosi za nas.
Papež, ki je že »veliki«, bo zagotovo dobil tudi naziv »sveti«. Sveti Janez Pavel II. Veliki! Tako ga bo poznala zgodovina. Več kot četrtina svetovnega prebivalstva se je rodila v času pravkar preminulega papeža. Mladi so bili njegova največja ljubezen; za mlade je gorel, zanje je imel vedno čas in od njih je veliko zahteval. Zahteval je, da odprejo srca Kristusu in zapustijo strah, ki ga življenje brez vere, brez Boga vnaša v srca ljudi. Zahteval je, da se lotijo spreminjanja sveta po poti evangelija, potem ko se je v krvi in krivicah utopil marksistični poskus bolj pravične družbe. Zahteval je od njih, da se ne predajo materializmu in hedonizmu, s katerimi je okužen ves svoboden svet, ker oba prinašata smrt. Svoj glas je dvignil proti kulturi smrti in terjal od verne mladine, da se zaveže Kristusu v Cerkvi, da bi s trdim delom ustvarjala kulturo življenja. Mladi so bili čedalje bolj očarani od takega nagovora. Zavedal se je silne moči kreposti, lepega življenja in je s svojo besedo klical, s svojim zgledom pa vlekel h Kristusu v Cerkev. Milijoni mladih so mu odgovorili. Kdor je hotel videti ali je bil sam v Rimu, je videl, da so bili mladi v velikanski večini med milijoni, ki so se mu prišli zadnjič poklonit. Za nas je bil »papa« (očka). Strog in dober, nepopustljiv in razumevajoč. V njem smo našli skalo, na kateri smo lahko gradili naše življenje. Vedeli smo, da nam ne laže, da se nam ne prilizuje, da nas ne kupuje, kakor kupujejo glasove politiki ali pa tisti, ki nam hočejo prodati kaj materialnega. On je hotel nas, da nas pripelje h Kristusu. Ni nas hotel zase, ampak Zanj, ki je Alfa in Omega človeške zgodovine. Mislim, da smo to vsi vedeli ali slutili.
»Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate,« (Lk 22,32) je Jezus naročil Petru. Mislim, da je papež Janez Pavel II. velik predvsem zaradi tega. Res je, da so njegova potovanja imela političen naboj in so pretresala diktature in totalitarizme. Res je, da je miren propad komunističnih režimov v Evropi in še marsikaj drugega Po svetu njegova zasluga. Res je, da je bil edini, ki si je upal Ameriki javno in glasno Povedati, da vojne, ki jih začenja, niso ne pravične ne potrebne in jim je ostro nasprotoval. Toda njegove državniške in Politične zasluge ne odtehtajo njegove du-
hovne veličine. Zaradi njega mnogi verujejo v Kristusa, umrlega in vstalega. Katoličane ter druge kristjane je kot novi Peter potrjeval v veri v vstajenje. Prva naloga papeštva je postati »temelj edinosti« in ohranjati različnosti. Množica v Svetem mestu je bila živ dokaz, da smo si lahko eno, čeprav različni. Le v Cerkvi je kaj takega v polnosti mogoče! Papeževa smrt je še enkrat pokazala, kaj pomeni vesoljnost in edinost v različnosti.
Za papeža velja, da je dvignil svoj glas za najbolj zapostavljene in brez glasu. V nasprotju z mnogimi »borci za človekove pravice«, ki se v resnici borijo za neupravičene in samovoljno razglašene domnevne pravice privilegiranih obrobnih skupin, je papež dvigal svoj glas za milijone in milijone nerojenih otrok. Splav je imenoval »holokavst«, in imel je prav. Boril se je za dostojno in človeško smrt, ki izključuje evtanazijske posege. Boril se je za množice revnih, ki jih krivični mednarodni denarni in gospodarski sistem ohranja v bedi zato, da je peščica nepredstavljivo bogata. Solidarnost in subsidiarnost sta bila v ospredju njegovega socialnega nauka. Evangelij ne potrebuje komunizma ali socializma, da bi bil družbeno učinkovit. »Poroko« teologije osvoboditve z brezboštvom je ostro grajal in obsodil. Dokazal je, da je mogoče tudi drugače, ko je Poljake in ves socialistični Vzhod peljal kakor Mojzes iz suženjstva »Egipta« skozi Rdeče morje v puščavo svobode in odgovornosti.
Papež je bil tako mogočna duhovna osebnost, da je poenotil človekovo bivanje. Vera, prijateljstvo s Kristusom je bilo edina sila, ki ga je vodila. Zato je spremenil svet! Danes je svet boljši kakor takrat, ko je nastopil svojo službo. Dokazal nam je, da lahko spreminjamo svet in zato smo ga dolžni tudi spremeniti. Gorel je in uresničeval Drugi vatikanski koncil. V celoti, ne samo tisto, kar mu je godilo in bilo pri srcu. Ohranil je red mašništva v duhu evangelija in jasno povedal, da Cerkev ni vsemogočna ustanova, ki bi lahko po mili volji spreminjala, kar sledi iz Svetega pisma in tisočletne tradicije. Zato so mu samooklicani »liberalci« pravili »konzervativec« ali kaj hujšega. Ponižnost tega papeža, ki se je zavedal, da je le eden v vrsti mnogih in da imajo v Cerkvi glas in mesto svetniki v nebesih, sedanji in tudi prihodnji rodovi, ki morajo biti skladni
med seboj, je prečudovita. Ponižnost je resničnost. Janez Pavel II. je bil oboje; resničen in ponižen.
»Papež 'ma vas rad!« je rekel mladim v Postojni. Iz tega stavka so se vedno isti nekulturni ljudje v naši deželi očitno posmehovali. Kljub vsemu pa ljudje vedo, da so bile to iskrene in spontane besede človeka, ki nas je imel resnično rad. Nihče danes ne dvomi v to in mladi, tudi tisti, ki ne hodijo v Cerkev ali nimajo nič skupnega s katolištvom, poznajo ta pozdrav, ki je postal program. Ljubezen tega človeka je bila tako pristna in mogočna, da je bilo v njegovem srcu prostora za vse milijarde zemljanov. Vsi smo bili enako ljubljeni, čeprav je bila Poljska na prvem mestu. Kljub množicam, ki so se zgrinjale okoli njega, pa papež ni gojil kulta osebnosti. Stalinizem ali hitlerianizem, titoizem ali kakšno pol-potovstvo so mu bili nadvse tuji. Papež se ni prilizoval množici in nikoli ji ni pihal na dušo. V tem je bil tako različen od mogočnikov tega sveta, da nam je lahko tudi to znamenje njegove posebnosti. Papež nam je kazal s prstom in življenjem smisel našega življenja: Jezus Kristus, naš Odrešenik in Zveličar.
Veliko je nalog, ki jih tudi tak papež ni mogel dokončati, kaj šele začeti. Kdo pa more v kratkem času, ki nam je odmerjen na zemlji, vse narediti? Še Bog si je vzel »vso zgodovino časa«, da bi svoje načrte s človeštvom uresničil, kakor si jih je zamislil od začetka. Janez Pavel II. je svoje delo podrejal temu velikemu božjemu odrešenjskemu načrtu. Zato ne bo dolgo, ko se bodo pojavili kritiki, ki bodo dan za dnem blatili njegovo delo in kar smo videli v preteklem tednu tudi zrelativizirali, zmanjšali ali poskusili uničiti. Mislim, da je prav, da je tako. Čim bolj se bodo zaganjali vanj, toliko bolj jasna bo slika, toliko bolj pristna bo njegova veličina. Zlato se namreč v ognju preizkuša, tudi po smrti. Kakor je bil Janez Pavel II. na očeh vsega sveta in so bili mediji do njega ves čas kritični, včasih celo nadvse krivični, tako bodo prav ti kritiki, ki same sebe povzdigujejo na raven »kritične javnosti«, prevzeli vlogo »hudičevih advokatov«, ki bodo iskali dlako v jajcu. Dobro je, da bo tako, ker mora svetništvo zasijati čim bolj jasno. Na koncu bodo tudi oni prišli na začetek, tja, kjer je že vsa množica vernikov. Rekli bodo: Sv. Janez Pavel II, veliki. •
Oporoka papeža Janeza Pavla II.
|
Oporoka z dne 6. 3. 1979 (in poznejši dodatki)
X


J
A
V	imenu Najsvetejše Trojice. Amen. »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod« (prim. Mt 24, 42) - te besede me spomnijo na poslednji poziv, ki bo prišel takrat, ko bo hotel Gospod. Želim jim slediti in želim, da bi me vse, iz česar sestoji moje zemeljsko življenje, pripravilo na ta trenutek. Ne vem, kdaj bo prišel, toda
X j. tako kot vse, tudi ta trenutek polagam v X	roke Materi svojega Učitelja: Totus Tuus.
V	te materinske roke pa polagam tudi vse drugo in vse tiste, s katerimi sta me zvezala moje življenje in moj poklic. V njene roke polagam predvsem Cerkev, pa tudi svoj narod in vse človeštvo.
,	^ Vsem se zahvaljujem. Vse prosim
'•-■-■•m odpuščanja. Prosim tudi za molitev, da / bi se Božje usmiljenje izkazalo za večje / kot sta moja šibkost in nevrednost.
Med duhovnimi vajami sem ponovno — prebral oporoko svetega očeta Pavla VI. To branje me je spodbudilo k pisanju te oporoke.
Ne zapuščam premoženja, s katerim bi se moralo razpolagati. Stvari za vsakdanjo rabo, ki sem jih uporabljal, naj se, prosim, razdajo po presoji. Osebni zapiski naj se sežgejo. Prosim, naj za te stvari poskrbi duhovnik Stanisavv (Dzivvisz, papežev osebni tajnik, op. prev.), ki se mu zahvaljujem za dolgoletno potrpežljivo sodelovanje in pomoč. Vse druge zahvale pa puščam v srcu pred Bogom samim, kajti na tem mestu jih je težko izreči.
Glede pogreba ponavljam enaka naročila, kakršna je dal sveti oče Pavel '% VI. (dodatek na robu: Grob v zemlji, brez f sarkofaga. 13. 3.1992). 0 kraju naj odločijo kardinalski zbor in rojaki.
»Apud Dominum Misericordia et copiosa apud Eum redemtio«
\
J
X

Rim, 6. 3. 1979
Po smrti prosim za sveto mašo in molitve. 5. 3. 1990
Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravil lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.
24. 2. - 1. 2 1980
Tudi tokrat sem med duhovnimi vajami premišljal o resnici Kristusovega duhovništva z vidika tistega prehoda, kakršen je za vsakogar izmed nas trenutek njegove smrti. Ločitve od tega sveta - da bi se rodil za drugi, prihodnji svet, katerega odločilno in najzgovornejše znamenje za nas je Kristusovo vstajenje.
Prebral sem torej lanski zapis svoje oporoke, ki sem ga prav tako sestavil med duhovnimi vajami, in ga primerjal z oporoko svojega velika predhodnika in očeta Pavla VI., s tem veličastnim pričevanjem o smrti kristjana in papeža, ter obenem v sebi obnovil zavest o stvareh, na katere se nanaša zapis, ki sem ga (sicer bolj provizorično) sestavil 6. 3.1979.
Danes bi želel pripisati le to, da mora biti vsakdo zmeraj pripravljen na možnost smrti. In zmeraj mora biti pripravljen stopiti pred Gospoda in Sodnika - in hkrati Odrešenika in Očeta. Tudi jaz sem neprestano pripravljen na to in tisti odločilni trenutek izročam Materi Kristusa in Cerkve - Materi mojega upanja.
Časi, v katerih živimo, so neizrekljivo težki in nemirni. Tudi usoda Cerkve, tako vernikov kot pastirjev, je postala težka in napeta preizkušnja, značilna za te čase. V nekaterih državah (kot npr. v tisti, o kateri sem bral med duhovnimi vajami) se je Cerkev znašla v dobi takega preganjanja, ki v ničemer ne zaostaja za prvimi stoletji, po stopnji neusmiljenosti in sovraštva jih celo presega. Sanguis Martyrum - semen Christianorum. Poleg tega pa toliko ljudi umira po nedožnem, celo v tej deželi, v kateri živimo...
Želim se še enkrat popolnoma prepustiti
Gospodovi volji. On sam bo odločil, kdaj in kako naj končam svoje zemeljsko življenje in dušnopastirsko delo. V življenju in smrti Totus Tuus s pomočjo Brezmadežne. Že sedaj sprejemam to smrt, zaupam, da mi bo Kristus dal milost tistega zadnjega prehoda ali pashe. Zaupam tudi, da ga bo naredil koristnega za to največjo stvar, ki si ji prizadevam služiti: za odrešenje ljudi, za odrešitev družine človeštva in v njej vseh narodov in ljudstev (med njimi pa se mi srce prav posebej obrača k moji zemeljski Domovini), za ljudi, ki mi jih je še posebej zaupal - za stvar Cerkve, za slavo Boga samega.
Ničesar več ne želim dodajati k temu, kar sem napisal pred enim letom - izrazil bi le še pripravljenost in hkrati zaupanje, h kateremu so me znova nagnile sedanje duhovne vaje.
5. 2 1982
Med letošnjimi duhovnimi vajami sem (nekajkrat) prebral besedilo oporoke z dne 6.3.1979. Čeprav se mi zdi še zmeraj provizorično (nedokončno), ga puščam v obliki, v kakršni obstaja. Ničesar (za zdaj) ne spreminjam niti ničesar ne dodajam, kar se tiče volje, vsebovane v njem.
Napad na moje življenje 13. maja 1981 je na določen način potrdil pravilnost besed, zapisanih med duhovnimi vajami leta 1980 (24. 2.-1.3.).
Toliko globlje čutim, da sem popolnoma v Božjih rokah - in še naprej ostajam na voljo mojemu Gospodu, izročam se Mu v Njegovi Brezmadežni Materi (Totus Tuus).
5. 2 1982
R S. V zvezi z zadnjim stavkom oporoke z dne 6. 3.1979 (mdr. o kraju pogreba)
»naj odločijo kardinalski zbor in rojaki«
- naj pojasnim, da mislim pri tem na krakovskega metropolita ali generalni svet Poljske škofovske konference - kardinalski zbor pa prosim, da bi po možnosti ugodil morebitnim prošnjam.
1. 3. 1985 (med duhovnimi vajami):
Še - glede besedne zveze »kardinalski zbor in rojaki«: »kardinalski zbor« »rojakov« ni dolžan vprašati o tem, lahko pa to stori, če bi iz kakšnih razlogov imel to za primerno.
>71 >
7
Duhovne vaje v jubilejnem letu 2000
(12. - 18. 3.) - za oporoko
1.	Ko je 16. oktobra 1978 konklave kardinalov izbral Janeza Pavla II., mi je poljski primas, kardinal Stefan Wyszyski rekel: »Naloga novega papeža bo popeljati Cerkev v tretje tisočletje.« Ne vem,
ali sem stavek navedel dobesedno, a gotovo je bil tak smisel tega, kar sem takrat slišal. Povedal ga je človek, ki je stopil v zgodovino kot primas tisočletja. Veliki primas. Bil sem priča njegovega poslanstva, njegove junaške vere. Njegovih spopadov in njegove zmage. »Ko pride zmaga, bo to zmaga po Marijini zaslugi,« je imel Primas Tisočletja navado ponavljati besede svojega predhodnika kardinala Avgusta Hlonda.
Tako sem bil do neke mere pripravljen na nalogo, pred katero sem se znašel 16. oktobra 1978. V času, ko pišem te besede, je jubilejno leto 2000 postalo že resničnost, ki traja. Ponoči 24. decembra 1999 so se odprla simbolična Vrata velikega jubileja v baziliki sv. Petra, nato pri sv. Janezu v Lateranu, pri sv. Mariji Snežni (S. Maria Maggiore) - ob novem letu, dne 19. januarja pa vrata bazilike sv. Pavla »zunaj obzidja«. Zadnji dogodek se je zaradi svoje ekumenske narave še posebej zapisal v spomin.
2.	Tako kot se jubilejno leto 2000 iz dneva v dan in iz meseca v mesec pomika naprej, se za nami zapira dvajseto stoletje, odpira Pa enaindvajseto. Po volji Previdnosti
mi je bilo dano živeti v tem težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, v letu pa, ko moje življenje prehaja v osemdeseto leto (»octogesima adveniens«), se je treba vprašati, ali ni čas ponoviti za svetopisemskim Simeonom: »Nune dimittis«?
13. maja 1981, na dan atentata na papeža med sprejemom na Trgu sv. Petra, me je Božja Previdnost po čudežu rešila smrti.
On, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je sam podaljšal življenje in mi ga nekako vnovič podaril. Odtlej to življenje še bolj pripada Njemu. Verjamem, da mi Bo On sam dal spoznati, do kdaj mi je Izpolnjevati to službo, h kateri me je bil Poklical 16. oktobra 1978. Prosim Ga, da me blagovoli odpoklicati takrat, ko bo Sam
hotel. »Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi« (prim. Rim. 14, 8). Zaupam tudi, da mi bo Božje Usmiljenje naklonilo nepogrešljivih moči za to službo, dokler mi bo dano opravljati Petrovo službo v Cerkvi.
3.	Kot vsako leto sem med duhovnimi vajami prebral svojo oporoko z dne 6. 3. 1979. Se nadalje ostajam pri volji, zapisani v njej. To, kar je bilo takrat, pa tudi v času naslednjih duhovnih vaj dopisano, je odsev splošnega težkega in napetega položaja,
ki je bil značilen za osemdeseta leta. Od jeseni leta 1989 so se razmere spremenile. Zadnje desetletje minulega stoletja se je osvobodilo nekdanjih napetosti, kar pa ne pomeni, da s seboj ni prineslo novih problemov in težav. Naj velja posebna zahvala Božji Previdnosti za to, da se je obdobje t. i. »hladne vojne« končalo brez oboroženega jedrskega spopada, katerega nevarnost je visela nad svetom v minulem obdobju.
4.	Ko stojim na pragu tretjega tisočletja »in medio Ecclesiae«, želim še enkrat izraziti hvaležnost Svetemu Duhu za veliki dar drugega Vatikanskega cerkvenega zbora, katerega dolžnik se čutim skupaj
s celo Cerkvijo in zlasti s celotnim škofovskim zborom. Prepričan sem, da bo naslednjim rodovom dano še dolgo zajemati iz bogastva, s katerim nas je obdaril koncil 20. stoletja. Kot škof, ki je bil navzoč pri koncilskem dogodku od prvega do zadnjega dne, želim njegovo veliko zapuščino zaupati vsem, ki so in bodo v prihodnosti poklicani k njenemu uresničevanju. Sam pa se zahvaljujem Večnemu Pastirju za to, da mi je dovolil služiti tej veliki stvari v vseh letih mojega pontifikata.
»In medio Ecclesiae« ... od najmlajših let škofovskega poklica mi je bilo - prav zaradi koncila - dano doživeti bratsko skupnost škofovstva. Kot duhovnik krakovske nadškofije sem spoznal, kaj je bratsko občestvo duhovnikov - koncil pa mi je odprl nove razsežnosti tega spoznanja.
5.	Koliko ljudi bi moral omeniti tukaj? Verjetno je večino od njih gospod Bog že poklical k sebi, tiste, ki so še na tej strani, pa naj besede te oporoke prikličejo v spomin, vse in povsod, kjer koli se nahajajo.
V več kot dvajsetih letih izpolnjevanja Petrovega služabništva »in medio
Ecclesiae« sem doživel naklonjeno
r —
||p
K

X
in še kako plodovito sodelovanje številnih duhovnikov, kardinalov, nadškofov in škofov, mnogih duhovnikov, redovnikov - bratov in sester - končno tudi številnih posvetnih ljudi, tako znotraj kurije kot tudi z vikariata rimske škofije in zunaj teh okolij.
Kako naj bi se s hvaležnim spominom ne dotaknil vseh škofov po svetu, s katerimi sem se srečeval v ritmu obiskov »ad limina Apostolorum«? Kako se ne bi spominjal številnih bratov kristjanov - nekatoličanov?
Pa rimskega rabina? In toliko drugih predstavnikov nekrščanskih verstev? In toliko predstavnikov sveta kulture, znanosti, politike, medijev?
6. Bolj ko se bliža konec mojega zemeljskega življenja, bolj se v spominu vračam k njegovemu začetku, k staršem, bratu in sestri (ki je nisem poznal, ker je umrla pred mojim rojstvom), k vvadovviški fari, kjer sem bil krščen, k temu mestu moje mladosti, k vrstnikom, sošolkam in sošolcem iz osnovne šole, gimnazije, z univerze, v čase okupacije, ko sem delal kot delavec, nato k župniji v Niegovvii in krakovski župniji sv. Florijana, k akademskemu dušnopastirskemu delu, k okolju... k mnogim okoljem ... v Krakovu, v Rimu... k ljudem, ki mi jih je Gospod še posebej zaupal -Vsem bi rad rekel eno: »Bog vam povrni!«
»In manus Tuas, Domine, commendo spiritum meum«
A. D.- 17. 3. 2000
Od tega je 60 let...
LOJZE KUKOVIČA
d česa je 60 let? Od mnogo česa. Velik ■	■ zgodovinski dogodek je bil pred 60 leti pred-
V m vsem konec druge svetovne vojne, najbolj krute in krvave vojne, kar jih je človeštvo doživelo in pretrpelo. Milijone ljudi je zgubilo svoje življenje, brez števila drugih je ostalo pohabljenih. Vojna je povzročila brezštevilnim ljudem strahotno fizično in duševno trpljenje. Neizmerno veliko je vojna uničila materialnih dobrin. Konec vojne je res že daleč, spomin nanjo se pa še zdaleč ni izgubil in se še dolgo ne bo.
Naš slovenski narod pa se letos spominja ne le konca druge svetovne vojne, ampak tudi konca bratomorne revolucije, ki jo je dve leti prej zanetila slovenska komunistična partija. Spominjamo se, kako je pred 60 leti končal oboroženi spopad med tk. imenovano Osvobodilno fronto in slovensko patrio-tično vojsko domobrancev. Zgodovina neoporečno ugotavlja, kako je SKP med drugo svetovno vojno začela krvavo revolucijo, da bi prišla na oblast v našem narodu. Ker ni imela nobene možnosti, da bi kdaj po demokratični poti prišla do nje - kot v nobeni drugi komunistični državi - je poskusila priti do nje s silo. Uporabila je čas sovražne okupacije za dosego tega cilja. Seveda je morala svoj podvig slovenskemu narodu pazno prikrivati, ker bi sicer nikakor ne mogla uspeti. Slovensko ljudstvo je bilo v veliki večini verno krščansko ljudstvo, ki mu je bila marksistična ideologija popolnoma nesprejemljiva, predvsem ker je hotela človeku vzeti osebno svobodo in vero v Boga in Cerkev. Zato so komunisti prišli
pred ljudstvo s krinko boja za osvoboditev naroda izpod okupatorja - stopili so pred narod z lažno in varljivo Osvobodilno fronto. S spretno propagando ji je v precejšnji meri uspelo prevarati premnoge poštene Slovence, da so se pridružili OF, misleč, da se v resnici borijo za osvoboditev od nemškega in italijanskega okupatorja. Mnogi so spoznali prevaro prepozno, ker jim je bila brez nevarnosti za življenje pot nazaj zaprta.
Komunisti so, še predno se je ustanovil kak oborožen odpor proti njim, pobili okoli tisoč ljudi med tistimi, ki so jih smatrali za ideološke nasprotnike. Med temi je bilo seveda največ odločnih katoliških fantov, mož in celih družin. Tako so že vnaprej skušali onemogočiti kakršenkoli resnejši odpor proti OF. Toda kmalu so nastopili proti temu poskusu pomembni narodnjaki, med njimi mnogi katoliški politiki in zlasti duhovniki, med njmi na prvem mestu ljubljanski škof Gregorij Rožman. Seveda je bila reakcija SKP na ta poskus onemogočiti revolucij onarni boj OF skrajno odločna in kruta. Začeli so mučiti in pobijati svoje nasprotnike, med njimi tudi mnogo duhovnikov. V boju za zmago revolucije so uporabljali vsa razpoložljiva sredstva: krajo in ropanje, sramotenje in laž ter grožnje in umore. V tej sili poštenim Slovencem ni preostajalo drugega, kot da so prijeli za orožje, da tako branijo svoja življenja, svojo imovino in svobodo. Pošteno in nedolžno ljudstvo se je upravičeno začelo braniti. Nastale so najprej vaške straže, pozneje slovensko domobranstvo. Tako se je bližal konec voj-
ne. Mednarodna politika je končno komunistom omogočila oblast nad slovenskim narodom.
Maščevanje nad njihovimi nasprotniki najbrž nima primere v moderni zgodovini. Z zvijačo so dobili v svoje roke domobrance, ki so se nič hudega sluteč predali angleški vojski na Koroškem, od koder so bili vrnjeni v roke slovenskim komunistom. Po hudem mučenju in trpljenju je bila velika večina od njih pobita brez vsakega sodnega postopka. Mnogi drugi so bili na tihem pobiti, spet drugi obsojeni na smrt po tim. ljudskih sodiščih. Koliko je bilo vseh teh in kdo so bili, se morda nikdar v celoti ne bo zvedelo. Po dolgih desetletjih se odkrivajo še vedno nova množična grobišča po vsej slovenski deželi.
Mnogi drugi smo morali zapustiti domovino in oditi v begunstvo, če smo si hoteli rešiti golo življenje. Vsega tega se spominjamo danes po 60 letih. Vsak zase ve za svojo osebno ali družinsko dramo, kar je pomenilo zapustiti domovino in si začeti ustvarjati novo življenje. In sicer v zavesti, da nismo drugega zakrivili, kot da smo v resnici ljubili svoj narod in se zato uprli zločinskemu poskusu, kako uvesti komunizem v našo slovensko domovino. Hujše morda kot vse telesno trpljenje je pa tudi zavest, kako nismo bili in še danes nismo razumeti pogosto niti od tistih, od katerih bi to po vsej pravici smeli pričakovati. Tako nam pogosto ostane le tolažilno prepričanje, da smo ravnali prav in da nam bo, če drugi ne, Bog nekoč to priznal.
Posebno blag spomin zasluži ob tej 60. obletnici naš mučeniški škof Rožman. Težko da je kdo bolj iskreno ljubil svoj narod kot ga je ljubil on. Sprejemal je junaško nase vse trpljenje, ki ga je od njega zahteval odločen nastop proti brezbožnemu komunizmu. Razumljivo je, da je bil od komunistov deležen velikega sovraštva, ki se je kazalo že med revolucijo, še huje so se pa hoteli maščevati nad njim po koncu vojne, ko so ga obsodili na 16 let ječe. Kaj vse bi naredili z njim, ko bi ga dobili v roke. Božja previdnost tega ni hotela. Je pa zato v tujini prestal veliko duševnega in duhovnega trpljenja, ko je nosil na sebi krivično obsodbo in pogosto nerazumevanje celo od tistih, od katerih bi smel pričakovati prav nasprotno.
Na žalost se mu še do danes ni popravila vsa krivica. Sovražna propaganda gaje blatila in obsojala še naprej, do smrti in še po smrti. In tako otežkočala pravo sodbo o njem tudi mnogim drugim. Sele počasi Prihaja na dan in se priznava vsa njegova veličina. Zato bi bil čas, da bi se mu tudi javno priznale vse velike zasluge, ki jih je narodu izkazoval v najtežjih časih naše zgodovine. Ali ni že zdavnaj prišel čas, da bi se njegovo truplo iz tujine preneslo in slovesno pokopalo v Sloveniji, v ljubljanski stolni cerkvi, njegovi cerkvi, v kateri je tolikokrat učil in svaril svoje vernike in jim kazal pravo pot v tistih zmedenih časih. Že davno bi mu morala domovina na kakšnem častnem mestu tudi postaviti spomenik. Kako čuden občutek morajo imeti premnogi Slovenci, ko morajo še vedno gledati Po Sloveniji spomenike na čast narodnim izdajalcem in morilcem, medtem ko ga morda največji narodov
dobrotnk, škof Rožman še nima.
Še mnogo drugega bi se dalo napisati ob 60. obletnici konca vojne in začetka najbolj temnega obdobja slovenske preteklosti. Vendar ne bi bilo prav, če bi gledali samo v preteklost. Odpirajo se za naš narod nove, lepe možnosti, če jih bomo le znali uporabiti. Slovenija je postala članica Evropske Zveze. Čeprav je Slovenija majhna dežela, ji v njej pripada dosti važno mesto. Naj v tej zvezi omenim samo eno dejstvo. Morda ne vedo še vsi Slovenci, da je Marija po sestri Luciji, fatimski vidkinji, ki je pred kratkim umrla, razodela, da dvanajsta zvezda v zastavi Evropske Zveze - več kot 12 jih ne bo - pomeni Slovenijo. In da bo prav Slovenija v tej novi Evropi igrala posebno važno vlogo. Bog daj, da bi jo naš narod pravočasno spoznal in jo tudi kar najbolje izpolnil. •
NAMENI
APOSTOLATA
MOLITVE
ZA MAJ
TD
D
SPLOŠNI: Za vse, ki so preganjani zaradi vere in pravičnosti, da bi občutili tolažbo in moč Svetega Duha.
I lagor tistim, ki so zaradi pravičnosti ^preganjani, kajti njihovo je nebeško kra-*Ijestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Ko je govora o preganjanju, takoj pomislimo na ta odlomek iz Svetega pisma in na celotno zgodovino Božjega ljudstva, njegovo preroško vlogo in iz nje izhajajoče posledice. Prvi del besedila poudarja razlog za preganjanje, ki je od začetka časov: zaradi pravičnosti. Drugi del govori o oblikah preganjanja in se sklicuje na Jezusa: zaradi mene. Zadnji del pa predstavi skupno značilnost: že preroke pred vami (Mt 5,10-12). Preroki prikličejo nase preganjanje, ker razglašajo pravičnost in vero ter pričajo zanju s svojim življenjem. Kot v zgodovini, tako tudi danes po vsem svetu ljudje doživljajo preganjanje, ker s svojo poštenostjo in pričevanjem za duhovne vrednote vznemirjajo okolico in ji predstavljajo »živi očitek«.
Zelo lahko je brati in premišljevati blagre, ko mirno sediš v cerkvi ah v svoji sobi. Ko pa je ogrožena tvoja svoboda ah celo življenje, ko se za tabo zaprejo vrata zaporniške celice, ko te žalijo in lažnivo govorijo zoper tebe, takrat ni lahko. Ko so v
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
nevarnosti tvoji dragi in ko si na milost in nemilost prepuščen rokam svojih mu- Up čiteljev, takrat je težko ohraniti duševni mir. In vendar se v zgodovini Cerkve vrstijo poročila o mučencih, ki so sredi preganjanja s pesmijo slavili Boga, »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena«
(Apd 5,41). Od kod ta tolažba in moč? Sveti Pavel razlaga: »Ta zaklad imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni.
Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni« (2 Kor 4,7-9). V opisu Stefanove smrti pa še bolj izrecno beremo, da gre za prisotnost Svetega Duha (Apd 7,55).
Če se sv. Pavel poslužuje podobe telesa, ko govori o Cerkvi, potem lahko trdimo, da po enem človeku, ki trpi preganjanje, trpi celotno Božje ljudstvo, Cerkev. Zato ne pozabimo, da preganjanje človeka vrže v noč, med mrtvaške sence zla in smrti. Potrebno mu je mnogo svetlobe in veliko tolažbe in moči Svetega Duha, da lahko predre temo trpljenja in stiske ter zagleda rojevanje novega človeka nove zemlje. V veliko tolažbo mu je zavest, da Cerkev moli zanj ali zanjo, kot je molila za Petra (Apd 12,5).
MISIJONSKI: Da bi papeške misijonske družbe pomagale Božjemu ljudstvu spoznavati, kakšno vlogo ima pri misijonskem delu.
"T "Tsako leto na misijonsko \ / nedeljo - to je predzadnja V nedelja v oktobru - verniki v vseh župnijah po svetu zbirajo prispevke za Cerkev v misijonskih krajih. K molitvi in darovanju nas spodbuja Družba za širjenje vere. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, otroci darujejo molitve in prihranke za otroke v misijonih. K temu jih spodbuja papeška družba
postojanko v Afriki, v državi Benin, in tam je že več poklicev za ta red kot v
SIoveniji' p. Jože Kokalj
SLOVENSKI: Da bi v Evropski uniji ohranili slovenstvo in krščanstvo.
P:
Otroci za otroke. Družba sv. Petra Klaverja pa ima pred očmi predvsem domače duhovnike v misijonskih deželah. Podpira bogoslovja in katehiste.
S temi papeškimi družbami Cerkev ohranja pri vernikih po vsem svetu misijonsko zavest. Geslo misijonske nedelje je zelo pomenljivo: Vsi verni za vse neverne. Siri naš pogled, da nimamo pred očmi le svoje domovine ali svoje celine, ampak ves svet in vse narode, saj je vsem namenjeno odrešenje Jezusa Kristusa.
Nikdar se Cerkev ni omejevala na določeno celino, na Evropo in Ameriko, ampak je vedno pošiljala misijonarje do najbolj oddaljenih krajev sveta. Tak duh naj preveva tudi današnjo evropsko in slovensko Cerkev. Čeprav je tudi pri nas pomanjkanje duhovnikov, ne smemo pozabiti, da so potrebe v misijonih še večje. Hvala Bogu, v misijonih pa se že porajajo številni domači poklici. Tako na primer indijski misijonarji že odhajajo v Afriko in celo v Evropo. V Ljubljani imamo indijske misijonarke ljubezni, sestre Matere Terezije. Slovenska provinca Marijinih sester ima svojo misijonsko
oteka eno leto, odkar je naša država uradno postala članica Evropske unije. Vanjo smo vstopili z lepimi pričakovanji, a ne brez kančka nezaupanja. Eno in drugo je imelo utemeljene razloge.
Eden od razlogov nezaupanja je bil, da se bomo kot majhen narod med velikimi preprosto »izgubili«. Če se bomo in kolikor se bomo, je odvisno od nas, od vsakega posameznika. Lani (2004) so naši rojaki na Dunaju za Prešernov dan (kulturni praznik) priredili srečanje, na katerem sta bili dve predavanji: eno naj bi imel Francoz in eno Slovenec, oba priznana filozofa. Francoz je govoril francosko, predavanje so sproti prevajali v nemščino. Drugi predavatelj, Slovenec, rojen in šolan v Sloveniji, je odklonil ponudbo, da bi govoril slovensko, čeprav so mu zagotovili sprotno prevajanje. Govoril je v angleščini, iz katere so ga prevajali v nemščino. Poslušalcev, Slovencev in Avstrijcev, deloma tudi Francozov, je bilo nekaj čez dvesto. Tako je pripovedoval eden od udeležencev srečanja.
Če bomo v Evropi ohranili krščanstvo, je prav tako odvisno od vsakogar izmed nas. Skupnost, kateri smo se pridružili, nas pri tem ne bo ovirala, pa tudi spodbujala ne. To ni njena naloga ne njen namen. Naša naloga in naš namen pa mora biti, da za ohranitev krščanstva kaj storimo in da v ta namen molimo.	„	„
p. brane Cerar
LIZBONA - Portugalska vlada je nizozemski ladji, ki je last organizacije »Ženske na valovih«, povezane z opravljanjem in priporočanjem splava, prepovedala zapluti v portugalske vode. (Ave Maria)
MARIJA
DOMINIKA
MAZZARELLO
red. ustanoviteljica • 1837-1881
13. maj
V
f M e od leta 1901 delujejo na M Slovenskem Don Boško vi » 1 salezijanci, ki po zgledu svojega ustanovitelja skrbijo za vzgojo mladine, predvsem fantov. Podobno poslanstvo opravljajo tudi Don Boskove salezijanke ali Hčere Marije Pomočnice, ki so prišle k nam leta 1936 in so odprle v Ljubljani vzgojni zavod, mladinski dom in otroški vrtec. Zdaj delujejo v petih krajih na Slovenskem in skušajo oživiti tiste oblike krščanske vzgoje deklet, ki jih je vpeljala sveta Marija Dominika Mazzarello, današnja go-dovnjakinja, ki je skupaj s sv. Janezom Boskom ustanoviteljica te redovne družbe.
Marija Dominika Mazzarello Se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se ja naučila brati, pisati Pa ni znala, kajti v tistih časih 80 menili, da dekletom šole niso Potrebne. Krščanski nauk pa je
znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.
V Morneseju je deloval goreč župnik Pestarino. Ko je papež Pij IX. leta 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, je v župniji ustanovil družbo Hčera Brezmadežne. Med članicami se je posebno odlikovala Marija Mazzarello. Ko ji je bilo sedemnajst let, je v vasi izbruhnila epidemija tifusa in Marija je junaško stregla bolnikom v svojem sorodstvu. Nazadnje je zbolela še sama in potem, ko je okrevala, ni bila več tako trdnega zdravja. Ko ni več mogla delati na polju, seje izučila za šiviljo in s prijateljico odprla lastno delavnico. Dekleta, ki jih je učila šivanja, je vzgajala tudi v krščanskem življenju. Postala je voditeljica Marijine družbe in si vzgojila dobre pomočnice za svoj apostolat. Kadar je v zvoniku bila ura, je imela Marija navado reči: »To je ena ura manj na tem svetu in ura bliže nebesom.«
Župnik Pestarino je postal salezijanski duhovnik in tako je Don Boško pobožna dekleta v Morneseju sam spoznal. Že dalj časa je gojil željo, da bi ustanovil žensko družbo za vzgojo deklet in ob srečanju z Marijo Mazzarello je v svoji svetniški daljnovidnosti spoznal, da bo to njegovo zamisel uresničila prav ona. Napisal je pravila nove družbe, ki je zaživela na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1872, ko je v družbo sprejel prvih 15 sester, ki jih je imenoval Hčere Marije Pomočnice. Za predstojnico je izbral Marijo Mazzarello, ker je v njej odkril poseben dar vodstva. Nova družba naj bi bila živ spomenik njegove ljubezni in hvaležnosti do Matere božje za vse dobrote, s katerimi ga je nenehno obsipala pri njegovem vzgojnem poslanstvu. Dve leti pozneje je bila Marija Dominika Mazzarello izvoljena za vrhovno predstojnico Hčera Marije Pomočnice. Bila je kakor ustvarjena za to. Skrivnost njenih uspehov je bila v tem, daje to, kar je učila z besedo, najprej pokazala z dejanjem.
Družba se je sprva širila po
Italiji; že leta 1877 je prvih šest misijonark odšlo v Urugvaj in tri leta pozneje v Patagonijo. Danes družba deluje v 66 državah in šteje okoli 18.000 sester. Materna hiša je bila nekaj časa v Morneseju, zatem v Torinu, od leta 1969 pa je v Rimu. Soustanoviteljica Marija Dominika Mazzarello je družbo vodila le devet let, a ji je položila trdne temelje. Zlasti s svojim svetniškim življenjem, ki seje izteklo 14. maja 1881, nekaj dni po njenem 44. rojstnem dnevu. Za blaženo jo je razglasil papež Pij
XI.	leta 1938, njegov naslednik Pij
XII.	pa jo je 26. junija 1951 prištel
med svetnice.	S. Čuk
Protikatolištvo je v Evropi postalo nov fanatizem
1	fpogovoru za italijanski dnevnik II \ / Messaggero je novinar in pisatelj Vili ttorio Messori izjavil, da je protikatolištvo v Evropi postalo nadomestilo za antisemitizem, je pa izrazil upanje, da bo to protikatoliško divjanje vernikom pomagalo, da bodo spet odkrili svojo istovetnost.
Ob sklicevanju na italijanskega politika Rocca Buttiglioneja, katerega imenovanje za evropskega pravosodnega ministra je evropski parlament zavrnil zaradi njegovega katoliškega prepričanja, je Messori navedel pregovor, da katoličani skupaj s kadilci in lovci sestavljajo eno od »treh skupin, ki jih politična olika ne ščiti in se zato lahko vanje nekaznovano zaletavajo.«
»Hvala Bogu se je antisemitizem nehal. Pa so ga zapadne kulture nadomestile s protikatolištvom,« je rekel Messori. »Prej so bili predmet norčevanja in kritiziranja črnci, ženske, Judje in homoseksualci. K sreči teh skupin zdaj ni več dovoljeno napadati. Ne vidim pa razloga, zakaj bi smeli napadati druge skupine.«
Nato razlaga: »Čeprav muslimani obglavljajo ljudi, nihče ne govori slabo o islamu.« Na drugi strani pa napadi na katoličane požanjejo odobravanje celo v
V POGANSKEM SVETU
V poganskem svetu
MARKO KREMŽAR
»zelo dvomljivem« filmu, kot je na primer ‘The Magdalene Sisters - Sestre magdalenke«. Kot meni Messori, je to »dokaz tega, kar je bilo prej rečeno: ni samo dovoljeno, ampak celo priporočeno škodovati katoličanom.«
»Buttiglionejev primer se je zgodil prav v tem ozračju. V ozračju, v katerem, kot vemo, nihče ne naredi filma o budističnih gurujih ali o muslimanskih duhovnikih, ki zlorabljajo otroke.«
Istočasno pa Messori misli, da morajo verniki »biti zadovoljni s tem protikatoliškim divjanjem in da je pro-tikatolištvo zapadne kulture in islama delo božje previdnosti.«
»Krščanstvo in katolištvo potrebuje nasprotnika, da bi znova odkrilo svojo istovetnost in svojo moč,« razlaga Messori.
»Danes se katoličani podajajo v nevarnost, da bodo postali čvekači, pripravljeni začeti dialog z vsakim, tudi s tistim, ki jih hoče obglaviti. Proti temu majavemu mišljenju so neovrgljive resnice. In kadar te neovrgljive resnice spregovore o homoseksualnosti ali kakih drugih stranpoteh, povzroče škandal. Ravno to pa katoličani potrebujejo.«
»Kadar Cerkev govori o neopredeljenih ali plehkih stvareh mirovniške narave, vsak upogne koleno. Ko pa Janez Pavel II. izvaja svojo papeško oblast in stopi izven meja politične zadržanosti in olikanosti, kot je to bilo v primeru dokumenta o vlogi žensk v Cerkvi, ki ga je izdal in podpisal kardinal Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere, takrat pa bolj ali manj prikrito protikatolištvo butne na dan,« zaključuje Messori.
Iz revije Ave Maria
KRATKE NOVICE
VATIKAN - Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2004 blagoslovil kip sv. Terezije Jezusa iz Andov (1900-1920) kot prvi kip južnoameriškega svetnika ali svetnice, ki krasi pročelje bazilike sv. Petra. Kip čilske karmeličanke je izdelal čilski kipar Fernando Cox, ki živi v Nemčiji. (Ave Maria)
judje okrog nas, najsi živimo v Evropi ali v Amerikah, so po večini krščeni. To dela ■■■ vtis, da živimo v krščanskem svetu, a na žalost ni tako. Zahodna civilizacija, ki je sicer zrasla iz krščanskih korenin, že dolgo ni več krščanska.
Novice, katere srkamo iz medijev, skoraj nezavestno krojijo agencije, ki niso krščanske in večino sredstev javnega obveščanja preveva poganski duh. Knjige, filmi in televizijski programi skrbno pazijo, da vsaj ignorirajo, če že ne odkrito prezirajo krščansko moralo. Javno mnenje, ki se islamskega fundamentalizma boji in spoštuje judovsko tradicijo, nima nobenega obzira do krščanskih vrednot, do mišljenja in čutenja tako imenovane krščanske večine. Zakaj tudi? Mar se zadnja desetletja kristjani ne obnašamo kot da bi morali prositi odpuščanja ves svet, da sploh smo? Iz vseh strani nam očitajo diskriminacijo, pa postajamo v resnici prav katoličani diskriminirani del družbe.
To je prišlo posebno do izraza npr., ko je pred časom sveti oče Janez Pavel II., ob manifestacijah homoseksualcev v Rimu, opomnil vernike z besedami katekizma, da spolni odnosi med osebami istega spola niso v skladu z naravnim redom ter so potemtakem grešni. Poudaril pa je tudi, da takih oseb ne smemo obsojati, jih zapostavljati, marveč moramo biti do njih, kakor do vsakega grešnika, obzirni in usmiljeni. Nekaj tednov prej je Cerkev tudi ponovno opozorila, da je zakrament svetega zakona nerazvezljiv, da zato ne dopušča razveze in zato tudi ne ponovnega zakona. Kdor svojega zakonskega druga zapusti in se ponovno poroči, je v grešnem stanju. Dokler to stanje traja, ne more biti pravega kesanja, ki vsebuje trden sklep, in zato vernik v takem položaju ne more prejeti svete evharistije. V obeh omenjenih primerih ne gre za prehodne cerkvene določbe, marveč
za del nauka, ki ga vsebuje Sveto pismo in ga je Cerkev dolžna ohranjati in oznanjati.
Seveda so Cerkev zaradi teh izjav takoj napadli. Očitali so ji zaostalost, svetemu očetu pa pripisali omejenost, starčevsko nerazgledanost, trmoglavost in svojevoljnost. Zanimivo pa je, da so se pri tem najbolj potegovali za ločene zakonce, ki naj bi jim Cerkev »omejevala pravico« do svetega obhajila, prav ljudje in mediji, ki ne verujejo v zakramente ne v Kristusa Odrešenikainod katerih nekateri javno priznavajo, da so ateisti. Po mnenju teh »branilcev osebne svobode« naj bi bile s katoliškim moralnim naukom nerazumljivo omejevane tudi pravice homoseksualcev, oni sami pa diskriminirani, čeprav Cerkev ne obsoja spolnih nagnjenj, marveč konkretne seksualne zlorabe in postavlja moralne norme, ki so obvezne za vernike. Težko je razumljivo, da se zgražajo nad moralnim naukom, ki veže katoličane, ljudje drugih verstev in skupine različnih ideoloških predznakov, ki si sicer z vero in moralo ne delajo preglavic.
Seveda so se takoj oglasili nekateri v obrambo papeža in Cerkve, a ob teh razmeroma šibkih obrambah je postalo še bolj jasno, da se katoličani še ne zavedamo globokega miselnega prepada, ki je nastal med verniki, kateri skušajo živeti v skladu s svojo vero, pa med svetom, ki pozna Kristusa morda le po imenu ali iz napadov njegovih sovražnikov.
Ko sem kasneje poslušal in bral mnenja raznih laikov in klerikov, ko so ob omenjenih napadih zagovarjali Cerkveni nauk, sem imel vtis, da govorijo po katekizmu, ki je namenjen vernikom, a da ne najdejo besed, ki bi bile lahko razumljive tudi modernemu poganu. Kako naj razume nauk o nerazvezljivosti zakona, kdor ne veruje, da je Jezus, ki nam ga je posredoval, Bog, pričetnik naravnega reda? Kako naj bi, človek potopljen v civilizacijo, ki
stvari vzame, rabi in odvrže, uvidel, da je človeška oseba daleč nad tržnimi zakoni? Kako naj razume človekovo čast in dostojanstvo, kdor ne verjame, da je ustvarjen po božji podobi? Kako naj verjame, da lahko obstajajo resni razlogi za prepoved prejemanja svetega Rešnjega telesa, kdor ne priznava ne svoje, ne splošno človeške grešnosti in ne veruje v božje učlovečenje, kaj šele v odrešenje? Kako naj bi mogli razložiti sprevrženost homoseksualnosti nekomu, ki mu ni mar naravni red, ki morda niti ne ve, kaj je greh, in pozna to besedo le iz kake filmske propagande? Cerkveni nauk je ob odprtem srcu lahko razumljiv kristjanu, medtem ko utegne zveneti ostalim kot nerazumljiv skupek svojevoljnih določb.
Zato menim, naj bi bil naš pristop k obrambi katoliških moralnih stališč bolje premišljen. Cerkev naj bi vernikom vztrajno pojasnjevala vzroke in razloge versko-moralnega nauka, po katerem smo kristjani dolžni živeti. Vsem ostalim pa bi morali, po mojem mnenju, najprej približati Kristusa. Govoriti o zahtevni spolni moralnosti nevernim, nima posebnega smisla. Pridigati proti korupciji ljudem, ki vidijo smisel življenja le v užitkih telesa, ne more roditi sadov. Oznanjanje socialne pravičnosti v poganski družbi bo ostalo brez odmeva. Po tej poti ni mogoče širiti krščanstva.
Svobodno in naporno sprejemanje božjih zapovedi je lahko le sad vere v Boga Stvarnika in v Jezusa Odrešenika, pa zaupanja v pomoč Svetega Duha, ki je izraz stalno prisotne Božje ljubezni.
Skušati doseči zakonsko zvestobo in moralno življenje s pomočjo državnih odlokov ali propagande, ie utopija. Zahtevati zdržnost kot nekako splošno obveznost, v svetu, ki ne veruje nič ali zelo malo, je brezupno in tudi krivično. Nimamo Pravice nalagati nekomu breme, ki
ga je mogoče nositi le s Kristusovo pomočjo, če ga nismo znali prej pripeljati do Njega. Ne smemo zahtevati od nevernih izpolnjevanja nalog, katere kristjani sprejemamo prostovoljno, ker verujemo v večno življenje pa tudi, da je Jezusov nauk edina pot do osebne in družbene blaginje. Če želimo, da bi bil svet boljši, da bi naši otroci živeli v okolju, ki bo manj zastrupljeno od tega, ki obdaja nas, imamo le eno pot. Z besedo, z zgledom in z molitvijo moramo seznanjati nepoučene
kristjane, drugoverce in pogane z osebo Jezusa Kristusa, z njegovim Usmiljenjem in z njegovo zapovedjo ljubezni. Šele nato bo lahko svetu polagoma razumljiva tudi zahtevnost krščanskega nauka in življenja po njem.
Ko opažamo verniki v zahodnem svetu od časa do časa na televizijskih zaslonih nekatere zavzete kristjane in celo predstavnike Cerkve, ko beremo povzetke njihovih izjav po raznih dnevnikih, preseneča, da ljudje, ki
naj bi bili oznanjevalci blagovesti, uporabljajo dragocene minute in skopo odmerjen prostor navadno le za obsodbo socialnih razmer, za sicer potrebno kritiko neprimernih zakonov, za obrambo cerkvenih pravic in celo za opredelitve na področju dnevne politike, a da je prav malo, če kaj, časa in prostora posvečeno Kristusovi osebi, njegovemu temeljnemu nauku in končnemu smislu življenja.
Sodobna družba drsi vedno hitreje v praktično pa tudi že v teoretično poganstvo, kristjani pa ji govorimo v jeziku, ki je večini že nerazumljiv. Skušamo spremeniti posledice pa pozabljamo na vzroke, predvsem pa na Njega, ki je Pričetek, Pot in Cilj.
Nihče od nas ne more sam spremeniti družbe, v kateri živimo. Vemo pa, da moramo kristjani, kljub vsem omejitvam, v svetu, v katerega nas je postavila Božja previdnost, izpolnjevati svojo nalogo. Ta postane konkretna in osebna ob spoznanju, da se širi vpliv poganstva tudi v naši ožji bližini in da niti mi sami niti naši otroci nismo varni pred njim. Tudi za nas ni dovolj, da poznamo verske zapovedi in prepovedi. Te imajo smisel le v luči Kristusovega križa in njegovega vstajenja. Pa tudi skrivnost greha, tega našega žalostnega spremljevalca skozi življenje, postane sprejemljiva le v luči Božjega usmiljenja.
Kristjani moramo evangelij in katekizem poznati, predvsem pa skušati živeti v skladu z njuno vsebino v svetu, ki te ne pozna ali jo celo prezira. Do sebe naj bi bili zahtevni, nevernim pa naj bi se približevali z dobroto, ki raste iz vere v pravičnega, a tudi neskončno dobrega Boga. 9
Radikalni islam
Alahova vojna z Zahodom
AMBROŽ KODELJA
Po padcu berlinskega zidu je islam postal največji izziv za Zahod. Evropa ostaja za muslimane najmočnejša trdnjava krščanstva. Splača se jo osvojiti. Evropski strokovnjaki za varnost imajo različna mnenja, ali je ta celina prostor miru ali pa prostor, kjer podtalno deluje islamski teror. Nihče ne dvomi, da se islamski teroristi zadržujejo v Evropi, saj v zahodni Evropi živi nad 13 milijonov muslimanov. S širitvijo Evrope na Vzhod pa se je to število skoraj potrojilo.
Vedeti moramo, da ni vsak musliman terorist. Veliko jih je proti terorizmu, ker so velikokrat tudi sami žrtve muslimanskega terorja. Kot pri vsaki religiji obstajajo pa tudi navidezni verniki muslimani, ki islama ne marajo.
1. Vedno znova se sliši, kako je Cerkev bogata in zakaj vendar potrebuje toliko denarja. Bi mi lahko pojasnili, zakaj vse Cerkev potrebuje in zbira denar?
T Tsi želimo, da bi bila Cerkev \/ vsak dan bolj duhovna in V manj odvisna od materialnih
Že več let se zapaža porast radikalnega islama, in to ne samo v muslimanskih deželah, ampak tudi v Evropi. Radikalni islam je v določenih krogih vedno užival simpatijo. Zanimiva je tudi ugotovitev, da imajo evropske muslimanske manjšine več radikalnih muslimanov kot pa islamske države. Radikalni islam ni zloraba islama, ampak njegova naravna posledica, zato je boj proti islamskemu terorizmu tako težak. Če bi želeli zatreti islamski terorizem, bi se morah resno spoprijeti s korenino zla, tega pa si skoraj nihče ne upa, ker ve, da ga lahko doleti smrt. Vsak musliman ve, da v islamu je Mohamed s pomočjo Alaha vodil velike in uspešne bitke proti nasprotnikom. Verni muslimani so ponosni, ker se je tako hitro razširila njihova vera, saj jim je uspelo uničiti perzijsko državo in osvojiti Srednji vzhod. Vse to se ne govori na muslimanskih verskih srečanjih, še manj v govorih Bin
dobrin, od denarja. Toda dokler bo hodila po tej zemlji, bo potrebovala tudi tega, da bo mogla izpolnjevati svoje duhovno poslanstvo. V tem smislu pravi cerkveni zakonik, da ima »Cerkev pravico pridobivati, posedovati in upravljati časne dobrine« in da imajo zato tudi verniki »dolžnost, da skrbijo, da ji teh
Ladna, ampak pri pouku v njihovih verskih šolah.
Vojna v imenu Alaha pomeni za muslimana krepost. Razhajanja ob tem so samo glede cilja, primernega časa ah sredstva, ki je za to potrebno.
Ob tem spoznamo, da miroljubnega islama ni. So pa miroljubni muslimani. V to skupino spadajo tisti, ki so vsaj po imenu miroljubni, ah pa takšni, ki ne želijo imeti nič s tem verovanjem. Islam je bil in bo vera bojevanja. To nam potrjuje tudi dejstvo, da število radikalnih vernikov v islamu stalno narašča. Zanimive so novejše študije, iz katerih izvemo, da 24% Turkov odobrava samomorilne napade na Jude. 31% odobrava atentate v Iraku in na Amerikance. V Jordaniji in Maroku kar 70% ljudi zagovarja samomorilne atentate na Amerikance, medtem ko jih zagovarja atentate na Izrael od 47 do 86 %.
Kakšen odnos pa imajo muslimani do kristjanov? Tu prihajajo na dan alarmantni podatki. Samomorilne atentate na kristjane zagovarja 52% Turkov, 62% Palestincev in 73% Maročanov.
Evropejci smo znatno manj nestrpni do muslimanov kakor oni do nas. Čeprav se bo z leti tudi to verjetno spremenilo. •
ne bo manjkalo«. Kje in od koga pa naj Cerkev dobiva te časne dobrine, če ne od tistih, katerim služi, torej od svojih vernikov?
Za katere namene potrebuje Cerkev materialne dobrine? Za primerno bogoslužje, za apostolsko in karitativno delovanje in za primerno vzdrževanje svojih služabnikov, duhovnikov in njihovih pomočnikov. Najprej torej za primerno bogoslužje: zidati mora cerkve in kapele tam, kjer jih še ni; kjer pa so že, mora skrbeti za njih vzdrževanje, opremo in popravljanje. Poleg cerkva in kapel potrebuje za svoje dušnopastirsko delo še prostorov za vso mnogovrstno apostolsko delovanje; te je treba ne samo zidati, ampak
MICHELANGELO, Mojzes
potem tudi vzdrževati, kar veliko stane.
Bogoslužje samo mora biti Boga vredno, za kar so potrebna liturgična oblačila, liturgične posode in knjige in še mnogo drugih reči. Kdo bi še morda govoril, da bi lahko bile vse te reči bolj preproste in zato tudi manj drage. Pa se Cerkev drži načela, da mora biti bogoslužje res Boga vredno. V misijonih je to navadno zelo preprosto, ker kaj boljšega tamkašnji kristjani ne premorejo. Ne bi bilo pa prav, da bi v bogatih krščanskih deželah Bogu ne dali najboljšega, kar tamkajšnji verniki zmorejo.
Cerkev pa mora vzdrževati tudi svoje služabnike. Ne bi bilo prav, da bi duhovniki in drugo cerkveno osobje moralo samo prositi potrebno za svoje vzdrževanje. Prav je sicer, da živijo skromno in v evangeljskem uboštvu, spet pa ne v revščini. Cerkev mora pa skrbeti tudi za duhovniški naraščaj, torej za semenišča in za vzgojo bodočih duhovnikov. Vse to veliko stane in je naravno, da morajo verniki sprejeti nase nalogo za njihovo pripravo in poz-nejše vzdrževanje.
Cerkev je pa tudi dolžna skrbeti za karitativno delo. Nobena človeška skupnost ni tako dobro organizirana, da bi krila vse potrebe svojih članov, pa naj gre tudi za najbolj napredne in organizirane države. Vedno bo ostalo še veliko prostora za karitativno delo. V tem sedanjem globaliziranem svetu postaja pa še bolj vidno, koliko polja je še prepuščenega karitativnemu delu. Na stotine milijonov ljudi še vedno živi v človeka nevrednih razmerah, tako da je karitativnemu delovanju Cerkev odprtih še brez števila možnosti in seveda tudi dolžnosti.
Vsak po svojih močeh moramo torej pomagati Cerkvi, da bo ta na vseh omenjenih področjih storila, kolikor bo potrebno in bo mogla.
2. Slišal sem že večkrat, da Cerkev včasih kakšen težak prestopek kaznuje tudi z »izobčenjem«, V čem je ta kazen? Morda v tem, da tak vernik preneha biti član Cerkve? Beseda izobčenje to nakazuje. Mi lahko navedete tudi primer kakšnega kaznivega dejanja, ki ga Cerkev kaznuje z izobčenjem ?
‘T’ ajprej vprašanje: Ali Cer-kev sploh kaznuje? Da, ■X. ^1 tudi Cerkev kaznuje, kot kaznujejo druge družbe, posebej še države. Sicer bi bilo brez pomena dajati zakone, če država ne bi učinkovito poskrbela za njih izpolnjevanje. Zato kdor zakonov ne izpolnjuje, ga država z vso pravico kaznuje. Njena kazen za večje prestopke obstoji predvsem v tem, da zločincu odvzame svobodo za krajši ali daljši čas. V posebno težkih primerih celo za celo življenje, čeprav zločinca navadno pozneje pomilosti.
Cerkev je sicer drugačne vrste družba kot so države. Je duhovna družba, a je v nečem podobna državam. Tudi v Cerkvi lahko zagrešimo resne prestopke, ki ne ostanejo samo v intimnem območju vesti, ampak se pokažejo tudi na zunaj in tako naredijo zunanjo škodo vsej cerkveni skupnosti. V resnici vsak greh škoduje
vsej Cerkvi, kakor tudi vsako obolenje enega dela telesa škoduje celemu telesu. Zato tudi ni isto samo notranji greh in kakšen težak zunanji prestopek, ki ga Cerkev imenuje kaznivo dejanje. Cerkev ne kaznuje zgolj notranjih grehov. Zanje je človek odgovoren le pred Bogom. Cerkev kaznuje le tista težka zunanja dejanja, ki po svoji naravi težko škodujejo verski skupnosti.
Najtežja kazen, ki jo Cerkev naloži za kakšno kaznivo dejanje, je »izobčenje«. Izobčenje ne pomeni - kar sama beseda nakazuje - da Cerkev koga izključi iz katoliške verske skupnosti, torej iz Cerkve. Ne, tega Cerkev niti ne more storiti, ker je krst neizbrisno zaznamoval krščenca za člana Cerkve. Kogar Cerkev kaznuje s kaznijo izobčenja, še naprej pripada Cerkvi. Izobčenje povzroči le, da se kaznovani vernik ne nahaja več v polnem občestvu s Cerkvijo. Cerkev mu za kazen odvzame nekatere pravice, na primer, pravico, da bi sodeloval kot izvrševalec ali kot pomočnik pri kakšnem liturgičnem opravilu; tudi ne sme ne deliti in ne prejeti nobenega zakramenta in ne za-kramentala; in končno ne more sprejeti in opravljati nobene cerkvene službe.
Ker je izobčenje najtežja, čeprav ne edina cerkvena kazen, z njo Cerkev kaznuje le najtežja kazniva dejanja. En tak primer je, če kdo naredi splav (odpravo človeškega plodu). Cerkveni zakonik se o tem kaznivem dejanju takole izraža: »Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje« (k.1.398). Kazen izobčenja torej zadene tistega, ki je splav ne samo poskušal narediti, ampak mu je poskus tudi uspel - splav je bil narejen. In sicer ga izobčenje zadene takoj, ko je to kaznivo dejanje storil. To je izraženo z besedama »vnaprej izrečeno« izobčenje. Kakor hitro je bil splav izvršen, je storilec zapadel izobčenju. Ni treba, da bi mu kakšno cerkveno sodišče kazen posebej naložilo. Seveda je že sam poskus narediti splav zelo težak greh, a če ni uspel, Cerkev samega poskusa splava ne kaznuje
TUDI NA CESTI LAHKO MOLITE
z izobčenjem.
Pripomniti je še to, da Cerkev more kaznovati s to in drugimi svojimi kaznimi le svoje vernike, ker so le ti njeni podložniki. Vsi tiste torej, ki so zakrivili to težko dejanje, pa niso katoličani, seveda težko grešijo proti Bogu, ki v peti zapovedi prepoveduje ubiti nedolžnega človeka, a ker niso podložniki Cerkve, jih ta ne more kaznovati. A tudi glede vernikov obstajajo še nekatere okoliščine, ki povzročijo, da se ta kazen ne naloži, čeprav je bil splav izvršen. Kdor na primer še ni izpolnil 18 let, tej kazni ne zapade, čeprav je zagrešil splav; tudi ne tisti, ki ni vedel, da Cerkev splav kaznuje s posebno kaznijo (ni pa treba, da bi vedel, da je ta kazen prav izobčenje); in seveda tudi ne tisti, ki ni naredil splava s polno zavestjo in popolnoma svobodno.
V prejšnih časih je Cerkev kaznovala z izobčenjem veliko več težkih zunanjih prestopkov, po 2. Vatikanskem koncilu seje pa število kaznivih dejanj, kijih Cerkev kaznuje z izobčenjem, zelo zmanjšalo. Končno je treba pripomniti še to, da ima izobčeni vernik pravico prejeti od Cerkve odpuščanje svoje kazni, kakor hitro se je svojega dejanja skesal in se pokazal pripravljenega zanj zadostiti. #
KRATKE NOVICE
BERLIN - Petnajst let po padcu Berlinskega zidu vsak tretji otrok v devetih državah vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze kljub gospodarskemu napredku še vedno živi v revščini, kar kaže, da sama gospodarska rast nujno ne izboljša življenja otrok. Leta 2001 je od 44 milijonov otrok na Češkem, Poljskem, v Rusiji, Belorusiji, Albaniji, Azerbajdžanu, Armeniji, Gruziji in Kirgizistanu kar 14 milijonov otrok živelo v revščini. (Ave Maria)
1
Lakota
MICHEL QUOIST - Prevedla METKA MIZERIT
\ /si ljudje smo bratje. Po \ / Kristusovi krvi smo otroci V istega Očeta. Kadar v družini trpi ali umrje en član, so vsi drugi žalostni.
Danes vemo, da na svetu zaradi lakote umre na milijone ljudi. Ne moremo živeti tako kot do sedaj. Čeprav nam naš gospodarski položaj dovoli, je greh živeti v izobilju in uživati več kot potrebujemo za človeka vredno življenje. Boriti se moramo za socialno pravičnejši svet.
Živel je bogatin. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je poležaval revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno tvorov po telesu. Rad bi se bil najedel tega, kar je padalo z bogatinove mize, pa so le psi prihajali in lizali njegove tvore ... (Lk 16,19-21)
Naročil je svojim učencem: »Posedite jih po skupinah približno po petde-
set.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, zmolil nad njimi blagoslov, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili (Lk 9,14-17).
Jedel sem,
jedel sem preveč,
jedel sem, ker so jedli vsi.
Bil sem povabljen na razkošno pojedino. Kdo bi me razumel, če ne bi jedel kakor vsi?
Vendar, vsaka jed,
vsak grižljaj, vsak požirek se mi je
ustavljal.
Gospod, preveč sem pojedel. Medtem so, ob isti uri, v našem mestu, tisoči čakali v vrsti pri Karitas na krožnik juhe, medtem je neka ženska na podstrešju jedla hrano, ki jo je nabrala v smeteh.
Otroci v barakah so jedli včerajšnjo hrano, ki je ostala starčkom v
zavetišču.
V	istem trenutku se je deset, sto, tisoč nesrečnežev zvijalo od bolečine in so umirali od lakote pred očmi obupanih svojcev.
Gospod, to je strašno; vem, da je resnica.
Ljudje današnjega časa vedo,
da ni samo nekaj nesrečnežev, ki so
lačni, ampak na stotine in to ne daleč
od njihovega doma;
vedo, da jih ni samo na stotine,
ampak na tisoče širom naše
domovine;
vedo, da jih ni le na tisoče, ampak da je milijone ljudi na svetu, ki so lačni. Danes imamo narisane zemljevide lakote; dežele smrti so tam zaznamovane. Vsiljujejo se nam številke, ki kričijo neizprosno resnico: Tretjina človeštva je podhranjena, več milijonov ljudi umre na leto zaradi lakote,
Indijci ne dosežejo 26 let povprečne življenjske starosti.
Gospod, Ti vidiš ta zemljevid, Ti bereš te številke;
Ne kakor državnik v udobni pisarni, ampak kot oče številne družine, sklonjen na čelo vsakega svojih otrok.
Gospod, Ti vidiš ta zemljevid, bereš od vekomaj te številke.
Ti si jih videl, Ti si jih bral, ko si mi razlagal priliko o bogatinu in ubogem Lazarju.
Ti si jih videl, si jih bral, ko si mi govoril o vesoljni sodbi.
»Lačen sem bil in ...«
Gospod, strašen si!
Ti stojiš in čakaš pri Karitas na krožnik juhe;
Ti si, ki je ostanek hrane pobrane v smeteh;
Ti si, ki se bori s smrtjo izmučen od lakote;
Ti si tisti, ki umira v samotnem kotu.
V	drugem kotu te velike dvorane sveta, z drugimi člani naše velike družine sveta,
jaz, ki jem to, kar bi Ti potreboval, da bi lahko naprej živel.
»Lačen sem bil in ...«
Gospod, nekoč mi boš to rekel, če se jaz ne bom daroval za druge. Nikoli ne bom postregel krožnika juhe vsem bratom; preveč jih je; vedno bo ostal kdo, ki bo imel prazen krožnik.
Nikoli ne bomo končali borbe, da bi vsi imeli svoj krožnik juhe.
Gospod, ni lahko dati jesti svetu. Rajši redno in natančno molim; ljubše mi je, da se v petek postim, obiščem bolnika,
darujem nekaj denarja za tombolo in zavetišče.
Vendar to ni dovolj,
to ni nič, če mi boš Ti nekoč rekel:
»Lačen sem bil in ...«
Gospod, nisem več lačen, nočem biti več lačen; od sedaj naprej nočem jesti več kot potrebujem za življenje, da Ti bom na ta način služil in se boril za svoje brate,
ker si Ti, Gospod, lačen,
ker Ti umiraš od lakote medtem, ko
jaz odhajam prenasičen.
Stanovanje
kateremkoli velemestu sveta je stanovanjski problem tragičen. Spoznati ga, je naša dolžnost. Koliko je bogatih ljudi, ki niso nikoli stopili v revna naselja svojega mesta. Vendar to ni dovolj, o tem moramo tudi govoriti. Javno mnenje je moč in mi smo, ki ga ustvarjamo. Toliko ustanov je, ki prosi našo pomoč in gotovo bomo našli možnost, da po svojih močeh naredimo nekaj zanje.
Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!, ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga?« (Jak 2,15-16)
Gospod, nisem mogel zaspati, pa sem vstal, da bi molil. Noč je, veter brije in deževne kaplje udarjajo na okno. Luči v mestu naznanjujejo, da so zunaj živa bitja.
Gospod, te luči me motijo. Zakaj so jih morali prižgati prav tukaj, pred mojim nosom?
Prebudile so me in sedaj sem njihov jetnik, medtem ko mi trpljenje v mestu poje tragično elegijo.
Gospod, ne morem se osvoboditi; preveč poznam to trpljenje.
Vidim jih, pojavijo se kot prividi.
Slišim jih, ko mi govorijo, čutim njihove udarce, ker jih poznam;
poznal sem jih, ko sem šel spat.
Vem za sobo, kjer se meša okužen dih trinajstih oseb.
Vem za mater, ki postavi stole na mizo, da lahko raztegne blazine. Vem, da se podgane približajo ostankom hrane in grizejo otroka. Vem, da ponoči, kadar dežuje, oče vstane in razgrne platno preko postelje, kjer spijo štirje otroci.
Vem za mater, ki spi na stolu, ker na edini postelji, ki jo imajo, spita njena dva otroka, ki sta bolna.
Vem za fanta, ki ponoči uide od doma, ker je naveličan revščine.
Vem, da se moški stepejo za ženske, ker trije zakonski pari spijo na istem podstrešju.
Vem, da se žena odreče možu, ker v baraki ni prostora še za enega otroka.	►
Vem, da umira mali otročiček, ki se bo pridružil štirim bratcem tam zgoraj.
Gospod, vse to vem in še več;
poznam na stotine primerov in vedel sem zanje, ko sem se mirno vlegel na svoje čiste rjuhe.
Želel bi, da tega ne bi vedel.
Hotel bi, da bi bile to le
izmišljene zgodbe,
da bi bile to le blodne sanje.
Hotel bi, da bi me nekdo prepričal, da pretiravam, da bi mi nekdo dokazal, da so ti ljudje sami krivi, da so revni, da so si nesrečneži to zaslužili. Gospod, hočem se umiriti, pa se ne morem. Prepozno je, preveč sem videl, preveč sem slišal, predobro sem zračunal in sedaj so mi te številke za vselej ugasnile moj nedolžni mir.
Prav je tako, sin moj.
Jaz, vaš Gospod in Bog sem nejevoljen na vas.
V zori časov sem vam podaril svet in v tej svoji neskončni lastnini hočem, da imajo vsi moji otroci prostor, vreden njihovega Očeta. Na vas sem stavil svoje zaupanje, vaša sebičnost pa je pokvarila moj načrt.
To je vaš največji greh in veliko vas je, ki ga nosite.
Gorje vam, če po vaši krivdi umrje, na duši in telesu, en sam mojih otrok.
Brezbrižnim, zanikrnim, sebičnim, tistim, ki uživajo udobje in jim ni mar njihov bližnji, tem bo rekel, da so dobili plačilo na zemlji. Za njih ni prostora v moji hiši.
Sin moj, pojdi in to noč prosi odpuščanja zase in za druge. Jutri pa se bojuj z vso močjo, ker tvoj Oče trpi, ko vidi, da za njegovega Sina še vedno ni prostora v človeških bivališčih, s
Zaupajmo v življenje!
Italijanska škofovska konferenca
ob 27. Dnevu za življenje
ilj človekovega življenja je v I odnosu. »Življenje je namreč mreža odnosov, ki zahtevajo da si med seboj zaupamo.« Zal je v današnji kulturi splošno razširjena težnja, da življenja ne spoštujemo dovolj. Življenje pod srcem matere ni sveto, prav tako ni sveto življenje rojenega, a šibkega ali bolnega otroka. Nismo dovolj pozorni do življenja otroka, ki nima staršev ali jih sicer ima, toda so odsotni; zato čaka in upa, da jih bo kdaj imel. Nerojeni otroci torej tvegajo, da ne bodo nikdar videli luči sveta; otroci v zavodih pa tvegajo živeti vse življenje v pričakovanju in z željo po nečem, kar se verjetno ne bo nikdar uresničilo. »Ni dobro, da človek ostane sam« (Gen 2). Klican je, da stopi v razmerje z Njim, ki nas je ustvaril, nas ljubi od vsega začetka in nam daruje večno življenje; pa tudi z drugimi, predvsem s tistimi, ki trpijo lakoto po življenju in odnosu: taki so še nerojeni otroci in preštevilni otroci brez staršev. Nerojeni otrok je »ikona in upanje prihodnosti«: stopiti v odnos z njimi, imeti ga od spočetja za osebo je najbolj čudovita pustolovščina za starše. V tem smislu je splav, do katerega prihaja zaradi zavestnega odvračanja življenja, zaradi površinskosti ali »iz pokorščine« kulturi absolutnega individualizma, najhujša oblika zanikanja drugega, »najbolj ledena oblika samouveljavitve posameznika, ki prezira drugega, ker priznava samo sebe.« V številnih primerih je splav tragična izbira, sad »gmotne in moralne revščine, obupne osamljenosti, žalostne negotovosti«.
Veliko otrok in mladih preživlja svoja prva leta v zavodih, ker so jih starši zapustili ali jih zaradi najrazličnejših razlogov niso mogli obdržati. Njihova prihodnost
je negotova, saj bodo zavode v naslednjih mesecih dokončno zaprli. Tako se bo za številne družine pojavila priložnost, da »razširijo svojo plodnost« s posvojitvijo ali začasnim rejništvom. Družine, ki je odprta taki možnosti, ne smemo osamiti; okrog nje naj se splete mreža konkretne solidarnosti in pomoči. V tem trenutku so posebno pomembne Kristusove besede: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik« (Lk 9,45). Zakaj naj bi torej ne zaupali v življenje, tako da odgovorimo na izziv časa? Od tega bi veliko odnesle družine, ki bi stopile na pot »pustolovščine pogumne plodnosti« in bi tako izkusile, daje »večja sreča dajati kot prejemati« (Apd 20,35). Veliko bi odnesli otroci, ki bi končno našli družinsko ljubezen in toplino, poleg tega pa še gotovost prihodnosti. Končno bi od tega veliko odnesla vsa družba, ko bi videla prepričljiva znamenja, na osnovi katerih bi se lahko razvijala kultura srca.
DD, iz revije Novi glas
Predstavitev knjige
LETOPIS 1947 -1997
50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini
v Galeriji Družina, Ljubljana, 11. februarja 2005 JURE VOMBERGAR
"""9 aložba Družina me je prosila, f da predstavim v njihovi založbi pravkar izšlo knjigo, ki opisuje delovanje slovenskega dušnega pas tirstva v Argentini med leti 1947 in 1997, knjigo, za katero sem zbral material in ga uredil.
(Kako je prišlo do tega projekta in da sem ga prevzel jaz, ki sicer nisem zgodovinar, opisujem v uvodu v knjigo. Tam tudi povem, kako sem si ga zamislil, da ne bi bilo le suho naštevanje podatkov).
Naj tokrat posebej poudarim nekaj dejstev oziroma mojih ugotovitev v zvezi s tematiko omenjene knjige:
1)	Slovenske skupnosti emigrantov, ki je v Argentino prišla po drugi svetovni vojni in revoluciji, ne bi bilo take kot je, če ne bi imeli med nami zavzetih, skrbnih ter Cerkvi in narodu zvestih duhovnikov. Spremljajo nas skozi življenje, od rojstva do smrti in mi cenimo to njihovo skrb. Ugotavljam, da izseljenske skupnosti, ki te pomoči niso bile deležne, oziroma je niso sprejele ali celo odklonile, niso preživele ene generacije. V mislih imam v prvem primeru slovensko emigracijo v Argentino okoli leta 1880, v drugem pa emigracijo med obema vojnama.
2)	Med nami sta katoliška vera in narodna zavednost organsko Povezani. Obe za nas predstavljata vrednoti. Tisti rojaki, ki opustijo eno od njih, skoraj redno opustijo tudi drugo in se od nas odmaknejo. Nikogar nočemo siliti, da sprejme naše vrednote. Tudi mi sami se moramo vsak dan posebej odločati, če jih sprejmemo še za naprej ali se jim odpovemo. Skušnjava je velika. Vrednote pomenijo napor, odpoved marsičemu, žrtvovanje denarja in časa (za katerega pa itak pravijo, da je zlato).
3)	To, kar je naša skupnost dosegla in kjer so dosežki posebej
vidni, opazovalce od zunaj tangira, jih ne pusti indiferentne. Tistim, ki so nam naklonjeni, vzbujajo občudovanje, celo o »argentinskem čudežu« govorijo. Naj opomnim, da ta naziv ni nastal pri nas in nam je v zadrego. Nerodno nam je, čeprav smo ponosni na to, kar imamo, in na naše prednike, ki so to ustvarili in so nam vzor. Menimo, da pravzaprav delamo le to, kar smo prepričani, da je dobro in prav, in da je vredno žrtev. Zavedamo pa se tudi, da česa podobnega ni bilo v zgodovini emigracije našega naroda, in upam, da ne bo nikoli več potrebno.
4)	Včasih nas kdo sprašuje, koliko časa menimo, da bo naša skupnost še živela. Odgovarjamo nekako takole: »Živeli bomo, dokler bomo sami hoteli; človek kot oseba je umrljiv v doglednem času, skupnost ljudi pa sama odloča, kje,
kdaj, kako in koliko časa bo živela, oziroma če bo sploh še hotela živeti ali ne.« Vendar je tudi to relativno: končno so vse človeške podjetnosti zapisane koncu, le Cerkev ima zagotovilo: »Peklenska vrata je ne bodo premagala.« Poleg tega menim, da odgovor »Živeli bomo, dokler bomo sami hoteli« zveni preveč samozadostno in arogantno. Kot kristjani moramo vedeti, da je le Bog gospodar zgodovine. Mi pa imamo nalogo, da izpolnimo vsakokratne dolžnosti, ki jih skušamo razbrati iz znamenj časa, da so Njegova volja. •


Društvo slovenskih izobražencev
50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini
MATJAŽ RUSTJA
T 6
L,
etopis 1947-1997, 50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini je temeljno gradivo za spoznavanje Slovencev v Ar-igentini, saj so v obliki kronike zabeleženi vsi pomembnejši dogodki v življenju povojne emigracije,« je uvodoma dejal časnikar Ivo Jevnikar na večeru v Društvu slovenskih izobražencev. Gost srečanja, ki sta ga priredila DSI in Knjižnica Dušana Černeta, je bil namreč avtor zajetnega letopisa arh. Jure Vombergar iz Buenos Airesa. Knjiga je izšla pri Založbi Družina, ki jo je na večeru zastopal prof. Jože Zadravec. Vombergar je črpal gradivo iz revijalnega tiska, ki je izhajalo v okviru slovenskega dušnega pastirstva v Argentini: »Nisem iznašal svojih pogledov in mnenj. Iz objavljenega sem izbiral tisto, kar se mi je zdelo važno. Bogastvo tega dela pa je tudi v tem, da so bili pisci istočasno akterji tedanjega časa.« Hrbtenica letopisa je seveda dogajanje v okviru slovenskega dušnega pastirstva, iz dela pa jasno izhaja slika skupnosti, ki se kaže tudi s svojim narodnim, kulturnim in družbenim značajem. Letopis med drugim bogati letni seznam krstov, porok in smrti, pa seznam tiska (v Argentini je bilo npr. leta 1957 kar 30 revij) in predstavitev glavnih katoliških organizacij. V delu je tudi natančen popis 184 duhovnikov, ki so dalj časa delovali v Argentini. »Začel sem z letom 1947, tudi zaradi tega, da pokažem
razliko med predvojnim in povojnim delovanjem, da pokažem, kaj je povojna emigracija prinesla. Tega pa ne bi bilo, če bi ne imeli zavednih, Cerkvi in narodu zvestih duhovnikov!« Brez njih bi skupnost izumrla, kot so bolj ali manj izginili prvi emigranti iz 19. stoletja ali tisti iz predvojnega časa. »Vera in narodnost sta pri nas zavezani, če se zapusti ena, zamre tudi druga.«
»Vsak dan se borimo za obstanek vrednot,« je poudaril Vombergar, omenil je sobotne šole in številne oblike organiziranosti ter dodal, daje vse sad zastonjskega dela. Oprijela se jih je oznaka »slovenski čudež v Argentini«, Vombergar pa nerad govori o tem: »Delamo le to, kar smo prepričani, da je dobro in prav.« Do kdaj? »Skupnost ljudi sama odloča, nobene garancije pa ni, da bi katerakoli skupnost obstala, samo Cerkev je večna.«	Iz revije Novi glas

REŠENA PO ČUDODELNI SVETINJI NAŠE LJUBE GOSP
MARA H. PLESKO
"W“ jubezen in zaupanje v čudodelno svetinjo Matere s božje so nam vcepile naše učiteljice uršulinke. Od zgodnjih otroških let sem imela svetinjo vedno pri sebi. Takrat nisem molila za varstvo, saj smo živeli v najbolj mirni deželi na svetu. Pa je prišla vojna in vse se je spremenilo. Naša domovina je postala pravo bojno področje. Partizani so izzivali okupatorja, ta pa
je izvajal grozne represalije. Nihče ni bil več varen in na vsak korak nam je pretila smrtna nevarnost. V smrtni nevarnosti sem bila neštetokrat, pa sem se rešila po Marijinem opozorilu. Njej sem se vedno priporočala. Bila sem uslužbena v tekstilni tovarni in pred delom sem bila vsak dan pri sveti maši. To je bil moj naj hujši »greh«, da sem bila od partizanov obsojena na smrt. Pa tudi gestapovci so mi bili vedno za petami, ker so me pri njih tožili, da sem komunistka.
Toda Mati božja Marija me je čudovito varovala. Opisala bom tri slučaje, kjer sem bila res čudežno rešena.
1 - Nekoč me je moj šef poslal v Slovenjgradec. Morala sem nesti neko pismo. To nalogo sem prav nerada sprejela, ker je bil na tej progi vlak vedno napaden. Tudi na ta naš vlak je bila nastavljena bomba. 200 metrov pred bombo pa je vlak ustavil in bili smo rešeni. Kako smo se rešili? Uslužbenec na postaji je po končanem delu šel domov. Pot ga je vodila mimo
tira, kjer je zagledal nastavljeno bombo. Takoj je stekel nazaj na postajo, iztrgal zastavico iz rok postajenačelnika in hitel vlaku naproti. 200 metrov pred bombo je vlak ustavil in bili smo rešeni. Hvala neznanemu fantu in Materi božji.
2	- 26. maja 1944 so partizani odpeljali v noči mojega očeta in ga grozno mučili. Mi smo se potem preselili bliže mesta. Hiša, kamor smo se vselili, je bila nasproti vojašnice. Neko popoldne je priletelo malo partizansko letalo in zbombardiralo vojašnico. Enabom-ba pa je priletela tudi v našo hišo, napravila veliko luknjo v zidu in obležala v kleti in ni eksplodirala. Tisto noč, preden sem se zbudila, sem bila opozorjena, naj zapustimo hišo, prepričana sem, da po Marijini priprošnji. Takoj drugi dan sem prosila mojega šefa, da nam je pomagal preseliti se v prejšnje stanovanje. Čez par dni se je bombni napad ponovil in sicer opoldne^ ko smo prišli z dela na kosilo. Ce bi bili v prejšnji hiši, bi bili vsi mrtvi, ker je bila močno
zbombardirana in vsa porušena. Ko sem prišla popoldan v pisarno, mi je moj šef čestital. Toda rešil nas je on in nebeška Mati.
3	- Najbolj čudežno rešitev pa sem doživela na postaji v Celovcu. Na postajo sem prišla 30 minut pred odhodom mojega vlaka. Takrat je železniška uprava odredila, naj potniki pridejo na postajo šele pet minut pred odhodom vlaka, da bi bilo čim manj človeških žrtev v primeru bombardiranja. Torej sem morala čakati skoraj pol ure pred postajo. Tam sem se sprehajala, poslušna odredbi železniške uprave. Ko sem se oddaljila od postaje, mi je nek notranji glas veleval, naj se ne oddaljim preveč. Ko sem se spet hotela oddaljiti, sem doživela nekaj, kar me še danes strese mraz (stara sem 82 let). Neka nevidna sila
me je sunkoma obrnila in mi velela: »Pojdi takoj na postajo!« Razumela sem, da je to Marijin ukaz. Nemudoma sem ubogala in ko sem prišla na peron, je že prišel tudi moj vlak. Takoj smo morali vstopiti - bili smo trije potniki -in vlak je odbrzel, 20 minut pred napovedanim časom. To je bilo za nemško oziroma avstrijsko točnost nekaj nezaslišanega, kljub vojni. Takrat zaslišimo pisk sirene. Zatulila je še dvakrat, to je bil znak: bombniki letijo nad Celovec. Sedaj sem razumela, železniška uprava je bila predčasno obveščena in vlak je moral oditi, čeprav prazen. Vlak je drvel, da bi čim prej prišel iz nevarnega območja. Sele proti Podrožici in v tunelu se je upočasnil. Prišla sem srečno domov in nisem niti slutila, kakšni nesreči sem ušla.
Drugo jutro, ko sem prišla v
pisarno, me je moja souradnica in dobra prijateljica zelo zaskrbljena čakala. Razveselila se je, ko me je zagledala. Vprašala me je, ob kateri uri sem odšla iz Celovca. Ko sem ji povedala na kakšen način sem vzela vlak, kije predčasno odšel iz postaje, je vzkliknila: »Ampak to je prav čudežni slučaj!« Od nje sem zvedela, daje bila celovška postaja popolnoma zbombardirana. Tam so našli grozno smrt vsi, ki so prišli pet minut pred 12. uro na postajo. Se vedno se z bolečino spominjam teh ubogih žrtev. Med njimi bi lahko bila tudi jaz.
Mariji in njeni čudodelni svetinji se vedno zahvaljujem in trdno zaupam v Njeno varstvo. Hvala ti, Marija, za vsa leta mojega življenja. O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo! •
■SMUKI
■khhhkhkhhhhkhhkhbhkhkhkukkhuukkhkhkuhukhhhkkkhkhkkkhhukkk
LETO
BREZ SONCA
MARKO KREMŽAR (10)
Vrnitev ud
lak se je ustavil v Kranju.
V našem vagonu je vladala grobna tišina. Nihče se ni premaknil. Sprva tudi od zunaj ni bilo ničesar slišati, potem pa se je približalo kričanje. Zaslišali smo, da so se ropotaje odprla vrata enega voza, Potem drugega ... Kričanje je naraščalo. »Kurbe bele!« »Prokleti belčki!« »Ali smo vas le dobili ...« Vreščanje se je stopnjevalo. Pričeli so tolči po našem vagonu 'n poskušali odpreti vrata. Naenkrat se jim je posrečile- Pred nami je zazijala odprtina, v njej pa vse polno kričečih obrazov, kap z rdečo zvezdo, rok, od katerih so nekatere vihtele puške, druge pa žugale s stisnjenimi Pestmi. Hip nato je nekdo porinil skozi odprta vrata strojnico in jo nameril na nas. »Dol! Hitro dol!« so nam kričali. Proga je bila očitno toliko višja, da so partizani, ki so stali ob njej, bili precej pod nami. Strojnica, ki je Premikala cev od ene strani vagona na drugo, je merila °d spodaj navzgor, a ni bilo dvoma, da če prične njen lastnik streljati, ne bo ostal nihče živ. Najbližji vratom so
pričeli skakati na tla. Ostali smo jim sledili.
»Prokleti belčki! Pa smo vas dobili!« Zdelo se mi je, da se kričanje okrog nas zliva v eno samo, polagoma že nerazumljivo vihro. Padalo je po nas, po hrbtih in po ramah, a udarcev nisem čutil. Bilo je pregrozno, da bi moglo biti res.
S puškinimi cevmi so nas zrinili v vrsto s hrbtom proti vlaku. Nekdo mi je potegnil iz rok vojaški plašč. Prevzel me je čuden, nepopisen strah pred vsem, kar se je godilo okrog mene. Bil sem kakor otrpel. Ko smo končno vsi stali ob vlaku, sem videl, da partizanov v resnici ni bilo veliko, a da so vsaj nekateri od njih dobro oboroženi. Postavili so se nekoliko vstran, da bi lažje streljali, če bi bilo treba.
Nekje v smeri prvega, potniškega vagona, v katerem so bili častniki z ženami, je počil strel. Koga so ustrelili? Ali se je branil ali se je ustrelil sam? Presenečen sem ugotovil, da strel ni nikogar razburil in menda tudi ne presenetil. Okrog omenjenega voza ni bilo nobenega premika. Ali so čakali, da spravijo oficirje z vlaka kasneje ali so jih že odpeljali?
Vrsta se je pričela pomikati. Prav spredaj sem zagledal policijski oddelek, ki mu je poveljeval, mislim da poročnik Hlebec. Do takrat nisem vedel, da so bili v našem transportu. Pred nami se je že pomikala proti mestu tudi manjša skupina srbskih vojakov, ne vem, ali četnikov ali »dobrovoljcev«. Le kdaj sojih Angleži vtaknili med nas? Potem smo prišli na vrsto domobranci.
Gnali so nas skozi Kranj. Komaj smo prišli na cesto, nas je sprejela večja skupina kričečih civilistov. Psovali so nas, tu in tam je med nas priletel kamen. Domobranski tehnični bataljon je šel svojo zadnjo pot. Še smo stopali v redu, čeprav zapuščeni, opljuvani in pretepani.
LETO BREZ SONCA
Ljudi ob cesti je bilo vedno manj, naša vrsta se je raztegnila in tako je bilo tudi partizansko spremstvo vedno bolj na redko postavljeno. Ko smo šli proti vrhu klanca, sta stopala blizu mene dva zelo mlada partizana. Bila sta pol civilno napravljena, na glavi sta imela kapi s peterokrako rdečo zvezdo, na ramah puški, ki sta jima nerodno opletali. Nista nas tepla pa tudi ne psovala. Začudeno sta gledala, kaj se dogaja. Prišlo mi je na misel, da jima ne bi bilo težko iztrgati orožja. A zakaj? Ali nas ni zapustil ves svet?
Ko smo bili spet na ravnem in smo se že bližali taborišču, sta se nam ta dva mlada partizana spet približala. Eden je stopil trdo k naši vrsti. Mislil sem, da bo pričel pretepati, pa je zašepetal: »Dajte no že značke s kap, ko pridete v taborišče vas bodo pretepali, če ne snamete tistih vaših znakov...«
Potem se je vrnil k svojemu prav tako mlademu tovarišu in rekel na glas, da smo vsi slišali: »Glej jih hudiče, kako so zavedni! Še zdaj nočejo dati s kap svojih značk.«
Večina je imela na kapah slovensko belo-modro-rdečo kokardo, ki smo jo nosili domobranci, nekateri pa tudi že srebrne ščitke slovenske narodne vojske. Bili smo ponosni na svoje značke. Po opozorilu pa smo jih le odpeli ali potrgali s čepic, jih skrili po žepih ali pa pometali v travo ob cesti, predno smo prišli do vrat koncentracijskega taborišča.
Partizani, ki so nas sprejemali ob zamreženih vratih taborišča, so nas kriče in z udarci delili v skupine po 40 mož, v vrsti po dva in dva. Ne vem, kdaj so mi iztrgali krušnjak, iz katerega sem malo prej še na klancu kljub strahu skrivaj pojedel zadnjo zalogo sladkorja. Niso pa mi vzeli skoraj praznega in zdelanega nahrbtnika. Nihče med nami ni govoril. Oziral sem se po lesenih barakah, obdanih z bodečo žico. Kaj bo z nami? Kot menda vsi v bataljonu sem se pričel tudi jaz pripravljati na smrt.
Vsako skupino so odvedli v drug konec taborišča, tako da se nismo videli med seboj. Nas so odpeljali z glavnega dvorišča nekam na levo, za barake. Postavili so nas tako, da smo imeli za hrbtom žično ograjo, za katero je bil nekak plot, pred seboj pa manjše peščeno dvorišče, ki se je nehalo s steno lesene barake. Potem so nam rekli, naj se poravnamo v eno vrsto. Pred nas je skupina partizanov namestila dve strojnici in ju pripravila za strel. Drugi so se odmaknili, strojničarja vsak s svojim pomočnikom sta ostala.
Polagoma se je pričelo mračiti. Iz drugega konca taborišča je bilo slišati drdranje strojnice in pokanje pušk. Prepričani smo bili, da streljajo naše tovariše. Enako so mislili - kot smo zvedeli kasneje - tudi oni. Upal sem, da sem na smrt pripravljen. Od nekod je prišel partizanski oficir. Stopil je desno od nas in ukazal strojničarjema: »Lezi! Nišani!« To je bila srbska komanda pred streljanjem, ki so jo prevzeli tudi slovenski partizani. Strojničarja sta legla in pomerila. Cevi strojnic sta gledali v nas in se počasi premikali levo in desno. Zdaj je manjkalo le še povelje »Pali!« in pričeli nas bodo kositi ...
Od ust do ust smo si drug drugemu šepetali: »Zmoli kesanje ..., zmoli kesanje ..., zmoli kesanje ...« Šepet je prišel z moje desne in jaz sem zašepetal tovarišu, na moji
levi: »Zmoli kesanje ...« Potem smo tiho čakali. Bili smo združeni za pot v večnost.
Po kratkem molku je partizan, ki je poveljeval, ukazal strojničarjema, naj vstaneta. Brezbrižno sta to storila in se pričela pogovarjati s pomočniki. Na levi jih je bilo še nekaj, ki so nas stražili od strani. Čez čas se je poveljnik spet postavil ob naši desni. Ponovil je povelje, naj ležejo k strojnicam in pomerijo ... Spet smo čakali, da pade povelje za strel. Dobro se spomnim, kako se mi je utrnilo, da bo Zmago, ki je stal na moji desni, padel, tik predno zadene krogla mene, če bodo pričeli streljati z desne. Če bodo pričeli na drugem koncu, bom padel jaz pred njim ...
Ne vem, koliko časa so merili v nas s prstom na petelinu. Potem je spet prišlo povelje strojničarjema, naj se dvigneta. Vstala sta in s pomočnikoma čakala stoje, pred njimi pa smo čakali mi. To se je ponovilo večkrat. Nisem štel kolikokrat. Čas se je ustavil.
Naenkrat so nam ukazali, naj se spet postavimo v dvostope. Odgnali so nas na glavno dvorišče, kjer smo se znašli spet skupaj ... ves bataljon. Pa nismo bili vsi. Častnikov in tistih nekaj civilistov, ki so bili z njimi, ko smo prišli v Kranj, ni bilo med nami. Tudi Srbov in oddelka ljubljanske policije nisem opazil.
Nekje za partizani sem videl nemškega vojaka, ujetnika, ki je z metlo nekaj šaril po dvorišču. Nihče se ni zmenil zanj. Kasneje sem videl, da jih je bilo v taborišču še več. Takrat pa se mi je zdelo, kot da je prikazen, ki živi v drugem svetu, zunaj navala sovraštva, ki je obdajalo nas.
Nagnali so nas v štirikot, ki so ga s strojnicami zaznamovali sredi dvorišča. Zagrozili so, da bo vsak, kdor bo stopil le korak iz vrste, ustreljen. Stali smo tesno drug ob drugem in skušali biti čim bolj pri miru, da ne bi koga nehote potisnili iz štirikota.
Nedaleč proč sem slišal glasove srbskih ujetnikov. Nje so očitno stražili srbski partizani. Ujetniki so jih glasno prepričevali, da so bili zapeljani in ponavljali, da so vsi Srbi bratje.
Prosili so milosti. Med nami ni nihče prosil za milost, ne takrat in ne kasneje. Preveč jetnikov so rdeči pobili med revolucijo, da bi zdaj lahko upali.
Bil sem silno utrujen. Edino, kar sem si želel, je bil spanec. Pa so kar naprej hodili okrog nas in če se je kdo približal, je bilo, da si je koga med nami »privoščil« z udarci.
Ko je bila že trda tema, smo dobili dovoljenje, da lahko poležemo tam, kjer smo. Vsak, ki bi stopil iz štirikota, bo ustreljen. Počasi smo počepali in pazili, da ne bi koga porinili čez namišljeno črto, ki jo je varovala strojnica. Potem smo sedli, se naslonili drug na drugega in končno polegli tako, da smo bili en sam klobčič teles. Bili smo izčrpani.
Ne vem, koliko časa sem spal, ko me je zbudilo strašno kričanje. Dvorišče je bilo v temi in le od barak je prihajalo nekaj svetlobe. Partizani so pričeli »zasliševati«. Hodili so okrog nas. Na slepo so ukazali temu ali onemu, naj vstane in stopi pred nje. Nato so ga
spraševali po imenu, kje je doma, iz katere čete je, kje se je boril, potem pa pričeli vpiti, preklinjati in biti po njem. V tehničnih četah nas je bilo precej, ki nismo bili nikdar v boju. Spomnim se, da je nekdo na vprašanje, kje se je bojeval, povedal, da nikjer, ker je kuhar. Podivjali so. »Kurba bela, ko ste nas hajkali, pa ni bilo nobenega kuharja!« Mlatili so po njem. »Kdo nas je hajkali Kaj, kurba bela, kdo nas je hajkal?« Med ležečimi telesi sem tiščal glavo v tla in se bal, da me pokličejo. Dva partizana sta se približala. Prišla sta »zasliševat« nekega fanta nedaleč od mene. Potegnila sta ga iz gneče ter ga obdelovala z bikovkami, s pestmi in z nogami.
Čutil sem, kako domobranca, ki sta ležala deloma poleg, deloma na meni, drgetata od mraza in strahu. Tudi meni so šklepetali zobje, čeprav sem jih, kolikor se je dalo, tiščal skupaj.
Partizana, eden od obeh je imel oficirske našitke, sta se bližala. Ko sta se naveličala pretepati in suvati enega, sta izbrala novo žrtev. Vsak trenutek sem se bal, da bom na vrsti.
Ko sta se utrudila in nista mogla vihteti »bikovk«, s katerimi sta bila oborožena, sta na tleh ležeče žrtve brcala. Bila sta Slovenca, saj sta zavijala v čistem narečju, le ukazovala sta srbsko: »Diži se!« Potem pa sta izbrano žrtev spraševala, kdo je in od kod je doma. Preklinjala sta, da je bilo groza, nato pa nadaljevala s pretepanjem.
»Diži se!« Že sem mislil, da velja meni. Pa ni. Vstati je moral visok, mlad domobranec, ki je ležal skoraj tik ob meni.
Vprašala sta ga, od kod je doma. Bil je Gorenjec, iz Loma nad Tržičem. V našo četo je bil dodeljen šele na Koroškem, zato ga nisem poznal. Ko sta ga vprašala, kaj je bil, predno je šel k domobrancem, je povedal, da je bogoslovec.
Zdaj sta dobila partizana naenkrat spet prejšnjo moč. Zbila sta ubogega tanta na tla, pretepala, brcala, hkrati Pa tako kričala in psovala Boga in Marijo, duhovnike in vse »belčke«, da je bilo strašno poslušati.
Bogoslovec iz Loma pa ni niti črhnil, le od časa do časa je vzdihnil skozi zobe. Slišal sem, kako je sre-
di udarcev šepetal: »Jezus! Jezus, Marija ...« Groza me je bilo, a občudoval sem njegov pogum in se spraševal, če bom imel toliko moči, ko pride vrsta name.
Pretepanje je partizana utrudilo. Le brcala sta še fanta, potem pa je eden od njiju zažvižgal. Odgovorilo mu je glasno lajanje. Iz teme je planil velik volčjak.
»Lezi na hrbet! Svinja bela!« je brcnil partizan na tleh ležečega fanta in nato velel psu, naj ga čuva. Pes se mu je renče vzpel na prsi in legel nanj, tako da mu je gobec počival na fantovem vratu. Komaj se je bogoslovec premaknil, že je zverina zarenčala. Ležala sta prav blizu mene.
Kasneje, pol življenja kasneje, sem izvedel, da je bilo tistemu mlademu bogoslovcu iz Loma ime Tone in da se je pisal Perne. Predno je stopil v Misijonsko družbo in nato v bogoslovje, je deloval apostolsko kot mladec v dijaški Katoliški akciji.
Pri domobrancih je bil bolničar.
Partizana sta svoje »zasliševanje« s tem končala. Skupaj z ostalimi, ki so opravljali isti posel na drugih koncih našega štirikota, sta odšla pogledat, kako se »zabavajo«, tako sta rekla, tovariši z domobranskimi oficirji, ki so jih imeli zaprte v neki baraki. Ko smo slišali, da so odšli, smo se oddahnili. Zavladala je tišina, le prav blizu sem še poslušal renčanje psa na ubogem bogoslovcu, dokler me ni premagal spanec.
Še enkrat sem videl naše oficirje. Ne spomnim se, če je bilo naslednji dan ali dan kasneje, ko so jih peljali mimo nas čez dvorišče. Bili so pretepeni, zabuhlih obrazov, pod-plutih oči ... Nekateri so šepali. Gledali smo jih. Mnogi od njih so se ozrli po nas. To so bili naši častniki - a nikogar nisem mogel prepoznati po obrazu.
Molče smo se gledali. Bilo je slovo brez besed. „	... ...
Dalje prihodnjič
PRESENETLJIVA SKRIVNOST VIC
KO PRIDE SMRT
Prevedel in priredil STANE SNOJ (5)
K
akšno vlogo ima spokor-jenost ali kesanje ob smrtni uri?
m
-V' v:


Spokorjenost je zelo važna. Grehi so nam odpuščeni, časna kazen zaradi njih pa ostane. Da prejmemo ob smrtni uri popolni odpustek, kar bi pomenilo iti naravnost v nebesa, moramo biti prosti vsake navezanosti na greh.
Sestra Emmanuel spet pove poučen primer, ki ji ga je povedala
J*


m

Marija Simma. Nekoč sojo prosili, da bi poizvedela o neki ženi, ki je umrla v železniški nesreči. Njeni sorodniki so mislili, daje zaradi grešnega življenja pogubljena.
XX . Neka duša je povedala Mariji, da ‘* seje žena rešila, ker je takole
\ i

S
1
k K
PRESENETLJIVA SKRIVNOST VIC
govorila Bogu: »Prav imaš, ko mi jemlješ življenje, tako te vsaj ne bom mogla več žaliti.« Te besede soji na mah izbrisale vse grehe. To ne pomeni, da duša ne bi šla skozi vice, izognila pa se je peklu, katerega je verjetno s svojim življenjem zaslužila.
Ta primer pokaže, da more rešiti duše ob smrtni uri tudi en sam trenutek ponižnosti in kesanja.
Ali je v trenutku smrti, preden nastopi večnost, to je v času med navidezno in realno smrtjo, še kaj časa in priložnosti za spreobrnjenje za človeka, kije živel vse življenje v grehu?
Da, Gospod da na razpolago vsakemu nekaj trenutkov, da obžaluje svoje grehe in se odloči: ali sprejme Božjo ljubezen ali pa jo odkloni. V tistih trenutkih vsakdo vidi »film« svojega življenja.
Poznala sem nekega človeka, ki je dejal, da veruje v Cerkveni nauk, ne pa v večno življenje. Nekega dne je hudo zbolel in bil že v globoki nezavesti. Sam sebe je videl v neki sobi s tablo, na kateri so bila zapisana njegova dela, dobra in slaba. Potem je naenkrat izginila tabla, prav tako stene sobe in vse je postalo čudovito lepo. Potem se je zbudil iz kome in sklenil spremeniti svoje življenje.
Marija, ali se v trenutku smrti Bog razodene vsem dušam z isto intenzivnostjo?
Vsakemu je dano, da spozna svoje življenje v celoti pa tudi, kakšne vice ga čakajo. Moč, s kakršno se Bog razodeva, pa je odvisna od življenja vsakega posameznika.
Ali nas hudobni duh sme napasti ob smrtni uri ?
Da, toda človek dobi milost, da se mu lahko upre in ga zavrne. Hudobni duh postane brez moči, če človek ne privoli.
To je dobra novica! Kakšna priprava je najboljša za nekoga, ki ve, da bo kmalu umrl?
Popolnoma se prepustiti Gospodu. Darovati mu vse trpljenje. Biti popolnoma srečen v Bogu.
In kako je treba ravnati z nekom, kije na tem, da umre? Kaj
je najboljše, kar moremo zanj storiti?
Krepko moliti in ga pripraviti na smrt. Povedati mu resnico o bližnjem odhodu.
Marija, kaj bi svetovali nekomu, ki bi sklenil od tega trenutka naprej postajati svetnik ?
Biti ponižen. Ne se ukvarjati s seboj. Napuh je največja past hudobnega duha.
Marija, povejte nam, ali nekdo lahko prosi Gospoda, da bi doživel svoje vice že tukaj na zemlji in se tako rešil vic po smrti?
Da. Poznala sem nekega duhovnika in mlado žensko, oba jetična bolnika, ki sta ležala v bolnici. Ona je predlagala duhovniku, naj bi prosila Gospoda milost, da bi šla naravnost v nebesa, naj bi zato trpela, kolikor je potrebno, samo da se izogneta vicam.
Neka redovnica v bližini j e poslušala njun pogovor. Najprej je umrlo dekle, malo kasneje pa še duhovnik. Ta se je prikazal redovni sestri in ji povedal: »Če bi imel enako zaupanje kot ta ženska, bi šel tudi jaz naravnost v nebesa.«
PREBIVALCI
VIC
Ali je več stopenj trpljenja v vicah?
Da, v vicah je velika razlika v stopnji trpljenja. Vsaka duša trpi na edinstven način, kot odgovarja samo njej.
Ali verne duše vedo, kaj se bo zgodilo na svetu?
Za marsikaj vedo, ne pa vsega.
Ali vam včasih duše kaj povedo, kar se bo zgodilo ?
Povedo samo, da »je nekaj pred vrati«, ne pa kaj. Od njih zvem le, kar je potrebno za spreobrnjenje ljudi.
Alije trpljenje v vicah hujše od največjega trpljenja na zemlji?
Da, toda na drugačen način.
Ali Jezus kdaj obišče vice?
Nobena duša mi tega ni povedala, pač pa, da jih pogosto obišče Mati Božja. Nekoč sem vprašala verno dušo, če bi mogla poiskati dušo, za katero so me vprašali, pa je odgovorila: »Ne, edino Mati usmiljenja nam govori o drugih dušah.«
Tudi svetniki ne obiskujejo vic. Pač pa angeli: npr. nadangel Mihael... Poleg tega ima vsaka duša ob sebi svojega angela varuha.
In kaj delajo angeli v vicah ?
Pomagajo prenašati trpljenje in tolažijo. Duše jih lahko vidijo.
Mnogo ljudi danes veruje v ponovno utelešenje. Kaj pravijo duše o tem ?
Duše nam pravijo, da nam Bog da samo eno življenje.
Nekateri mislijo, da eno življenje ne zadostuje za spoznanje Boga, da ni dovolj časa za resnično spreobrnjenje, češ da to ni pravično. Kaj bi jim vi odgovorili?
Vsi ljudje imajo notranji glas (vest). Čeprav ne živijo po svoji veri, spoznavajo Boga kot nekaj samo po sebi umevnega. Ni človeka, ki ne bi veroval! Bog je dal vsakemu človeškemu bitju notranje spoznanje, da loči med dobrim in zlim. S to vestjo se lahko zveliča vsaka duša.
Kaj pa se dogaja s samomorilci? Ali vas je kdaj obiskala kakšna taka duša?
Doslej ne poznam primera kakšnega samomorilca, ki bi se pogubil. To seveda ne pomeni, da ga ni. Pogosto pa mi rečejo duše, da so imeli več krivde tisti iz njihove okolice, ker se niso zanimali zanje ali pa zaradi obrekovanja.
Nato je sestra Emmanuel vprašala Marijo Simma, če so duše tistih, ki so si vzeli življenje, to obžalovale. Pritrdila j e in rekla, daje velikokrat vzrok samomora kakšna bolezen.
Te duše obžalujejo to dejanje, ko zrejo na stvari z božjega vidika. Zavedo se, koliko milosti bi prejele v teku življenja, ki so si ga skrajšale s samomorom. Vidijo tudi vse duše, katerim bi lahko pomagale, ko bi darovale Bogu življenje, kot ga jim je odmeril Bog. Najbolj jih pa boli, ko
SLOVO
JUSTINA JERAM, Buenos Aires
Ljubljeni bratje in drage sestrice, prišel ločitve je žalostni čas.
Solza bridkosti nam kaplja na lice, morda zdaj zadnjič si zremo v obraz.
Smo zgodaj spoznali trpljenje življenja, vsa žalostna bila je naša mladost.
Le bratska ljubezen je skromno sladila nam pezo življenja, njegovo bridkost.
Ločilo nas bode zdaj morje široko, ločile planjave, visoke gore, a bratska ljubezen bo večno vezala čez širne daljave srce na srce.
Oj zbogom, oj zbogom zdaj bratje, sestrice! Več sreče nakloni Vam dobro nebo! Predaleč odhaja sestrica po svetu in zadnjič Vam stiska roko za slovo.
Aj, oče predragi, ne plakaj tak silno, saj težje od Tebe, jaz jemljem slovo. Glej, Ti si navajen: veliko trpljenja v teh letih je prišlo in čez Te prešlo.
Tvoj blagoslov nesla čez morje globoko in v duhu ostala bom vedno s Teboj.
Ne boj se za mene: saj vem, da molitev bo Tvoja hodila zvesto za menoj.
In zdaj, draga mati, ki zemlja Te krije, to misel, daj, sprejmi v slovo in spomin: Tvojo svetlo podobo bom v srcu nosila, na grobu pa rasel bo moj rožmarin.
vidijo, koliko dobrega bi lahko še storile, Pa ga niso, ker so si skrajšale življenje. Kadar je vzrok samomora bolezen, je seveda stvar drugačna.
Ali so vas kdaj obiskale duše tistih, ki so si vzeli življenje z drogami?
So, taki, ki niso pogubljeni. Za druge ne vem. Vse je odvisno od vzroka, zaradi katerega so uživali droge. Toda trpeti morajo v vicah.
Drugič dalje
IbuhcVHC
življenje je objavile
MAJ
PRED 70 LETI (1935)
"V "Tdrugi majski številki DŽ in na drugi strani platnic \ / urednik Josip Kastelic predstavi tiskovino s temi V besedami: »Duhovno življenje je slovenska izseljenska splošno prosvetna tedenska družinska revija, ki sije osvojila kot vodilo tale načela: izbrana vsebina stalne vrednosti - številni in najboljši sodelavci - pesmi in povesti - poljudno znanstveni sestavki - socialne razprave - življenje slovenskih izseljencev - slavospevi lepot slovenske zemlje - opisi tujih ljudi, navad in dežel - vse kar spada v skrivnostno duhovno kraljestvo lepega, dobrega in resničnega - edina redna tedenska slovenska dopisna šola Naš mladi rod - Zenski vestnik - službeni vestnik Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko - mnogo slik - fin papir -nizka cena - letno okrog 1500 strani.« Na predzadnji strani ovitka nadaljuje: »Nad 500 izvodov našega lista pošiljamo vsak teden v domovino, kjer je po pravici zbudil splošno zanimanje. Veliki ljubljanski dnevnik Slovenec ga imenuje na primer 'prekrasno urejevano slovensko izseljensko družinsko revijo'. Tudi Vi ne morete napraviti svojim domačim z majhno žrtvijo večjega veselja, kakor če jim naročite naš list, kijih bo obiskoval vsak teden in jim obširneje in temeljiteje govoril o Vaši novi domovini, kakor še tako pogosta in obširna pisma.«
Uredništvo DZ se je preselilo z dosedanje lokacije na ulici Avalos 250, nanovo na ulici Condarco 545. Zaradi urejevanja novih prostorov je revija izšla z enotedensko zamudo, a v povečanem obsegu. Objavila je Spomenico slovenskih izseljencev v Južni Ameriki prvemu slovenskemu izseljenskemu kongresu, ki se bo predvidoma začel 1. julija v Ljubljani. Spomenica vsebuje deset poglavij, večinoma s številnimi podpoglavji. Podpisujejo jo Bratovščina živega rožnega venca, Gospodarsko podporno društvo Slovencev, Slovensko prosvetno društvo in Jugoslovansko društvo Kosovo. Nepodpisan avtor (najbrž Josip Kastelic) dopolnjuje tematiko s svojimi opombami k raznim poglavjem. Tako, na primer, k podpoglavju 5 f, ki pravi: Pogoji za versko in moralno življenje med izseljenci so v splošnem najslabši, pripominja: »Večina slovenskih izseljencev prihaja iz versko-kul-turno-socialno čisto določene okolice naše vasi, kjer ima trdno oporo v ustaljenih življenjskih navadah, katerih posameznik na veliko ne more spreminjati, niti če bi hotel. V tujini mu ta opora naenkrat zmanjka. Eno je ostati pošten v domači vasi, kjer vpliva na človeka Cerkev, šola, javno mnenje, nekaj drugega pa je vzdržati se v brezobzirnem in vsestransko sovražnem svetu. Kar velja posebno za naša dekleta, in prav posebej za naša dekleta v mestu Buenos Aires, kije znano kot najnemoralnejše velemesto na svetu. Te zadeve bi bilo treba obravnavati na posebni nejavni seji izseljenskega kongresa, ki bi se je udeležili zlasti duhovniki in zdravniki.«
PRED 60 LETI (1945)
V LOURDESU NA BOŽJI POTI
f M adnjo nedeljo v maju so Slo-M venci romali v Lourdes. Zbra-» ■* lo seje kakih 800 rojakov. Izseljenski dušni pastir Janez Hladnik jih je spomnil na dolžnost hvaležnosti »katero imamo, ker smo bili tako nezasluženo rešeni strahot, katere je trpela domovina. Naj bo naša hvaležnost v tem, da bomo vneto molili za tiste, katerim pomagati ne moremo in da imejmo velikodušno srce za pomoč bratom, ki so v stiski.« Spomnil jih je tudi na dolžnost velikonočne spovedi in sv. obhajila. »Dobili smo od doma pismo duhovnika, kateri je takoj po novi maši doživel vse grozote in preganjan kot divja zver na skrivaj vršil svojo duhovno dolžnost. Samo najbolj goreči verniki so vedeli za skrivni kraj zbiranja k sv. maši v nočnih urah in od daleč so prihajali, ure in ure in v smrtni nevarnosti, kajti če bi jih pri skrivni službi božji zalotili Hitlerjevi biriči, bi bilo gorje. Pa so vse to tvegali in bili nepopisno srečni, da so mogli spet enkrat očistiti svojo vest in prejeti sveto Hostijo in z njo vsemogočnega Prijatelja, ki je narod krepil v strašnih dneh preganjanja. Pač so nam ti globokoverni rojaki glasen opomin, da ne zanemarimo mi naše lastne duše in poskrbimo, da prejmemo božji kruh, kot je dolžnost in potreba.«
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Janez Hladnik je letos obiskal rojake v El dorado v provinci Mi-siones. Kot drugod v Argentini, so ga tudi tu lepo sprejeli. Hladnik pripominja: »Rojaki, kateri žive v notranjosti, znajo vse bolj ceniti tudi naše časopisje, tako sem videl. Ko bi vsi Slovenci v Argentini imeli samo en del tistega razumevanja za potrebe našega tiska, bi bili lahko ponosni Slovenci na naše časnikarstvo. Saj
komaj čakajo na Slovenski list in na Duhovno življenje in ni jim žal tistih malih grošev, ki stanejo naše publikacije. Tudi dvojno bi plačali, samo da ostanemo na potrebni višini, ne tako kot tisti večni godrnjač, kateri na naš list niti naročen ni, kateri ne da počenega groša za naše delo, pa širokoustno kritizira in podcenjuje, kot vsak gobezdač, ki samo samega sebe ceni in hvali, čeprav je ravno najmanj vreden cene in hvale. Rojaki v El dorado pa vsi dajo glasno priznanje našemu delu in so mi marsikatero besedo vzpodbude dali za Slovenski list in Duhovno življenje in tudi zvesto poravnali svoje nove naročnine in morda kak zastareli dolg in še za naprej!«
DRUŠTVO SAMOPOMOČ SLOVENCEV
Na občnem zboru so bili izvoljeni: za predsednika Ivan Močnik, za podpredsednika Ivan Ple-ško, za tajnika Franc Tomelj, za podtajnika Lojze Marušič, za podblagajnika Anton Žnidaršič; ostali odborniki so Franc Rijavec, Martin Kirar in Lojze Kozoglav; pregledniki so Franc Intihar, Ivan Sterle in Anton Ules; v širšem odboru so še Andrej Berginc, Ivan Lozar, Franc Žnidaršič in Franc Dovgan. Nadzorni odbor sestavljajo Franc Uršič, Vinko Rogelj in Anton Podlogar, bolniški odbor pa Jože Koželj, Ivan Mrhar, Ivan Lozar in Ivan Mule.
V ZAGOVOR DOMOBRANSTVA
je napisal v londonskem 'Tablet' razpravo dr. Žebot. »On pojasnuje, kaj je bilo povod te organizacije med Slovenci, ki so v silobranu storili nekaj v rešitev lastnega življenja in imetja in za ohranitev naroda. Pričakujemo v kratkem ta spis. Vemo, da je domobranstvo malo težko braniti, toda vemo pa tudi to, da naših bratov ne smemo obsojati, ker nismo doživeli na lastni koži, kar je nje pognalo v bratomorni boj. Domobranci pravijo za vsako ceno ohraniti narod, brez ozira na osebne žrtve'
Partizani pa menijo: glavno je, da zmaga ideja, čeprav narod pogine. Kdo ima bolj prav?«
PRED 50 LETI (1955)
: Na občnem zboru Dru-I žabne pravde so bili izvo-_1_ ljeni naslednji: Lojze Erjavec, predsednik; Edi Škulj, blagajnik; Pavle Homan, gospodar; v nadzorni odbor sta bila izvoljena Pavle Masič in Janko Arnšek, v razsodišče pa Albin Magister. Še od prej ostanejo v odboru dr. Ivan Ahčin, Jože Jonke, Lado Lenček CM, Janez Šest, Anton Godec, Maks Jan in Rudolf Smersu.
8: Dekleta, organizirana v SDO, so imela sestanek v Cole-gio Ana Janer na Floresu, kjer so poslušale predavanje zgodovinarja Marjana Marolta.
15:	»Ob desetletnici konca
strašne druge svetovne vojne, ki je pustila gomile mrličev tudi na slovenski zemlji; ob 10-letnici množičnega odhoda Slovencev v širni svet; ob 10-letnici nasilne smrti najboljših slovenskih mož in fantov, pobitih od brezbožnega komunizma na rodnih tleh; v letu 36. mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiro smo Slovenci, ki živimo v Argentini, obnovili pred podobo Matere božje v Lujanu sklep, da bomo ostali zvesti sinovi slovenskega naroda in katoliške Cerkve; da bomo vse življenje odklanjali brezbožni komunizem; da se bomo odločno upirali življenjskemu materializmu«. To je bil namen letošnjega romanja v Lujan, katerega se je udeležilo 2000 rojakov iz vseh delov republike. Na vratih bazilike je slovenske romarje sprejel škof iz mesta Mercedes, mons. dr. Anunciado Serafini in jim nato v cerkvi spregovoril besede vzpodbude. Končal je svoj nagovor z mislijo: »Odpustite kot dobri sinovi nebeške Matere. V Lujan sme romati le tisti, ki ne goji sovraštva v srcu«. Za njim je pridigal Boris Koman, kaplan iz Mar del Plate, o pomenu evharistije za krščansko življenje. Mašo je daroval Anton Orehar.
Med opoldanskim odmorom so si rojaki mogli ogledati film o kardinalu Mindszenthiju Obtožen izdaje, popoldne pa je pridigal župnik Franc Novak o čistosti. Procesija je bila kar v cerkvi. Udeleženci so nato podpisovali prošnjo na škofa dr. Gregorija Rožmana, naj posveti na ameriških Brezjah v Lemontu vse Slovence Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V spomin na romanje so prejeli podobice s sliko Marije s Ptujske gore.
Isti dan so imeli romanje tudi Slovenci v Mendozi in sicer na božjo pot v Challao.
22: Drugi letni shod salezijanskega sotrudništva je bil v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji.
29: Na občnem zboru Mladinskega doma je bil izvoljen sledeči odbor: Maks Jesih, predsednik; Tone Javoršek, podpredsednik; Vinko Klemenčič, tajnik; Jože Vomberger, blagajnik; Franc Zupanc, gospodar. Referenti za šport so bili: za šah Ivan Tekavec, za namizni tenis Marjan Filipič, za nogomet pa Tone Avguštin. Duhovni vodja te mladinske organizacije je Janko Mernik SDB.
29: Tudi slov. rojaki so se zbrali k skupni pobožnosti vseh katoliških izseljenskih skupnosti v Argentini v stolnici na Plaza de Mayo z namenom, da počaste Mater božjo in obnovijo svojo zvestobo katoliški Cerkvi. •
KRATKE NOVICE
SEUL - V beli knjigi, ki jo je južnokorejsko obrambno ministrstvo objavilo 4. februarja 2005, so zapisali, da bodo Združene države Amerike v primeru vojske s Severno Korejo v Južno Korejo napotile 690 tisoč vojakov. Vojaki naj bi se pridružili 30 tisoč ameriškim vojakom, ki so že v Južni Koreji, in približno 650 tisoč južnokorejskim vojakom. Ameriška vojska naj bi v Južno Korejo poslala tudi 160 vojaških ladij in 1600 letal. (Ave Maria)
I
iz naše kronike
METKA MIZERIT
\	#soboto, 5. marca, je bila v cerkvi
\ / Marije Pomagaj MOLITVENA URA V ZA DUHOVNIŠKE IN REDOVNIŠKE POKLICE. Pobožnost se vrši skozi vse leto vsako prvo soboto v mesecu.
.
Od 4. do 6. marca so bile DUHOVNE VAJE ZA FANTE. Vodil jih je lazarist Pavle Novak.
Ko zazvoni v šoli zvonec, ZAČNO NAŠI SLOVENSKI TEČAJI svoje ŠOLSKO LETO. V soboto, 5. marca, smo imeli sprejemne izpite na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Osemintrideset deklet in fantov je bilo sprejetih na tečaj. Naslednjo soboto, 12. marca, so bili popravni in dopolnilni izpiti ter vpisovanje. Tečaj smo začeli s sveto mašo, ki jo je daroval g. Franci Cuk-jati, redni profesor verouka. Po sv. maši je ravnateljica prof. Neda Vesel Dolenc pozdravila vse navzoče starše, profesorje in dijake, ki jim je želela veliko uspeha pri učenju. Priporočila jim je, naj se pridno učijo in lepo vedejo pri pouku.
V nedeljo, 13. marca, je bila ZAČETNA PRIREDITEV SLOVENSKIH OSNOVNOŠOLSKIH TEČAJEV. Sv. mašo je daroval prelat dr. Jure Rode. Nato so se starši, otroci in učiteljstvo zbrali v dvorani škofa Rožmana. Vse navzoče je pozdravila šolska referentka Zedinjene Slovenije Ani Klemen. Sledila je otroška IGRA 0S-TRŽEK, ki so jo predstavili učenci Balantičeve šole iz San Justa. Os-tržek je lutka, ki ga je dobra vila spremenila v živega dečka. Naročila mu je, da mora biti dober in pošten. Oče ga je poslal v šolo, pa se je Os-tržek izneveril naročilu in krenil na stranpot. Iz vseh stisk in zablod ga je rešila dobra vila, ki ji je obljubil, da se bo poboljšal. Čeprav se je zopet pregrešil, ga je vila rešila. Ker se je lagal, se mu je podaljšal nos. Ko je vili povedal resnico, se je tudi nos skrajšal. Še ni bilo dovolj izkušenj.
Ostržek je odšel v deželo, kjer ni bilo treba hoditi v šolo, ne biti priden in ne ubogati. Zelo se je veselil tega svobodnega življenja, kar naenkrat pa so Ostržku zrastla oslovska ušesa in rep. Murenček-vest gaje rešil neljube podobe, vrnil se je k očetu ter si vtisnil v srce tele zlate nauke: ne laži, pridno hodi v šolo in ubogaj očeta.
Igro je prevedel v slovenščino g. Albin Magister. Otroci Balantičeve šole so jo lepo igrali. Za to imata zaslugo odlični režiserki Marija Zupanc Urbančič in Danica Malovrh. Pomagal jima je Blaž Miklič. Prekrasno sceno je naredil g. Tone Oblak s pomočniki. Obleke, plesi in glasba so pripomogli, da so bili vsi navzoči navdušeni in očarani, ko so zapuščali Slovensko hišo. Bili so hvaležni nastopajočim in vsem sodelavcem, ki so pripomogli, da so doživeli tako lep pravljični večer.
V	četrtek, 10. marca, je ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA ZAČELA svoje REDNO DELOVANJE. Gospe so imele v Slovenski hiši sejo, ki jo je vodila predsednica gospa Pavlina Dobovšek.
Kot priprava na veliko noč so bile po naših verskih središčih 11., 17.,
18. in 19. marca DUHOVNE OBNOVE.
V	četrtek, 17. marca, je imela Zveza slovenskih mater in žena ODSEK SAN MARTIN sestanek, pripravo za veliko noč. Premišljevale so o veličini in tragiki velike noči in pele priložnostne pesmi. Sestanek je vodila predsednica Marjeta Smersu Bol-težar.
PRAZNOVANJE VELIKE NOČI MED SLOVENCI V BUENOS AIRESU. Veliki teden se začne s cvetno nedeljo. Po vseh naših verskih središčih, kjer imamo Slovenci svete maše, so bile za to priložnost slovesne procesije in blagoslov oljčnih vejic ter butaric, ki jih pripravijo skrbne mamice. V
Rožmanovem domu je bilo po maši skupno kosilo.
V slovenski cerkvi Marije Pomagaj so bili obredi velikega tedna. Na veliki četrtek je daroval sv. mašo misijonar pater Lovro Tomažin za vse žive in rajne slovenske duhovnike v Argentini. Obrede je vodil inž. Janez Krajnik. Pri pridigi je pater govoril o pomenu in milosti svete evharistije, ki jo je Jezus postavil na veliki četrtek pri zadnji večerji. Ustanovil pa je tudi zakrament mašniškega posvečenja. Pater Tomažin nas je opomnil, naj goreče molimo za duhovniške in redovniške poklice, ki so med nami usahnili. Berili sta brala Dani Kocmur in Marjana Petkovšek. Pel je Slovenski pevski zbor iz San Martina pod vodstvom prof. Lučke Marinček Kastelic. Na orglah jih je
spremljala gospa Anka Savelli Gaser. Po končani sveti maši smo počastili Jezusa v sv. Rešnjem telesu. Prvo uro so molile žene in vsi, ki se pozneje niso mogli udeležiti. Drugo uro so častili Najsvetejše možje, tretjo mladina. Nabirka pri maši je bila za Vincencijevo konferenco.
Veliki petek je dan Jezusove smrti. Obrede je opravil pater dr. Alojzij Kukoviča s sodelovanjem patra Lovra Tomažina. Vodil jih je Franci Žnidar. Berili sta brala Jožko Rožanc in Marta Belec. Poslušali smo trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa. Pater dr. Alojzij Kukoviča je pri pridigi priporočal pobožnost do Božjega Usmiljenja, kakor se je razodel Jezus sv. Favstini Kovval-ski. Pri češčenju križa je vsa množica vernikov šla poljubit križ. Raz-
veseljivo je bilo videti mnogo mladih družin, ki so prišle k obredom z malimi otroki. Pri obredih velikega petka je prepeval Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Posebno doživeto so peli Pasijon (kronist Andrej Grilj). Ob koncu obredov smo molili križev pot. Cerkvena nabirka je bila za Sveto deželo.
Na veliko soboto so slovenski duhovniki po okrajih Velikega Buenos Airesa blagoslavljali velikonočna jedila.
Velikonočni obredi so bili v slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 21. uri. Opravil jih je delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini dr. Jure Rode s sodelovanjem patra dr. Alojzija Kukoviče in patra Lovra Tomažina. Obrede je vodil Tone Rode. Najprej je bilo slavje luči, sledilo je bogoslužje Božje besede, krstno in evharistično bogoslužje - slovesna sv. maša. Berila so brali: Silvija Žnidar, Sandi Žnidar, Nevenka Godec Zupanc, Cilka Lipar in predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj. Dr. Jure Rode je pri pridigi voščil blagoslovljene velikonočne praznike. Posebej se je spomnil bolnikov, osamljenih in ostarelih, ki se obredov niso mogli udeležiti. Spomnil se je šestdesetletnice odhoda iz domovine in vetrinjske tragedije. Slovesnost obredov je povzdignilo petje Mešanega pevskega zbora San Justo pod vodstvom prof. Andrejke
Levo: PETER ŠTRFIČEK, sin Borisa in Andrejke Vombergar, je bil krščen 30. oktobra 2004 v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Botra sta bila Pavlinka Vombergar in Tomislav Štrfiček. Krstil je prelat dr. Jure Rode. Foto: Marko Vombergar - Desno in spodaj: Na obisku v Zarate. Lanski advent so Sanjuščani obiskali sestre Matere Terezije v Zarate. Otroci so uprizorili Žive jaslice. Foto: Lučka Oblak
Selan Vombergar. Nabirka je bila za cerkev Marije Pomagaj.
Vse tri večere je spovedovalo več duhovnikov. Rojaki so tako imeli priložnost za velikonočno spoved.
Na veliko nedeljo so bile po vseh naših slovenskih središčih slovesne sv. maše s petjem velikonočnih pesmi. Po nekaterih domovih so imeli skupni velikonočni zajtrk, drugje so se družine srečale ob skupni mizi z velikonočnimi dobrotami.
34. OBČNI ZBOR V SLOMŠKOVEMU DOMU je bil v nedeljo, 20 marca. Vodil ga je predsenik cont. Gregor Hribar, ki je najprej pozdravil vse navzoče člane. Župnik Franci Cukjati je zmolil molitev za pokojne. Dnevni red občnega zbora je bil: odobritev dela v letu 2004 in dopolnilne volitve. Svoja poročila o delu so prebrali: tajnica Marjanka Lenarčič Dobovšek, blagajnik cont. Miha Bokalič, kulturni referent Marko Selan, gospodar inž. Miha Podržaj in družbeno-or-ganizacijski referent lic. Martin Dobovšek. Nadalje so poročali o delu v Domu: Helena Rode, voditeljica Slomškove šole; za odsek ZSMŽ Metka Erjavec Tomazin; za mladinski organizaciji SDO-SFZ Lučka Kinkelj. Potem je poročal še predsednik cont. Gregor Hribar. V imenu nadzornega odbora je odobril delo odbora g. Herman Zupan. V odbor je vstopila Aleksandra Omahna v zastopstvu mladine in Tone Rode v nadzorni °dbor. V novi poslovni odbor bo Slomškov dom vodil sledeči odbor: Predsednik cont. Gregor Hribar, Podpredsednica prof. Neda Vesel Dolenc, tajnica Marjana Lenarčič Dobovšek, blagajnik cont. Miha Bo-kalič, gospodar inž. Miha Podržaj.
Odseke vodijo: kulturni Marko Selan, družabni lic. Martin Dobovšek, obveščanje prof. Neda Vesel Dolenc, dušno pastirstvo župnik Franci Cukjati, mladinski organizaciji Aleksandra Omahna, slovenska šola lic. Helena Rode, odsek ZSMŽ Metka Erjavec Tomazin; nadzorni odbor: dr. Boris Štrfiček in Tone Rode.
58. OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA je bil v nedeljo 3. aprila, v Slovenski hiši. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša, ki jo je daroval salezijanec g. Dane Vrečar za vse pokojne člane in odbornike društva.
Občni zbor se je vršil v mali dvorani; vodil gaje predsednik g. Lojze Rezelj. Po molitvi, ki jo je opravil delegat dr. Jure Rode skupaj z navzočimi, je sledilo branje zapisnika lanskega občnega zbora. Nadaljeval se je z branjem poročil odbornikov: tajnika Toneta Mizerita, blagajničarke Alenke Jenko Godec, šolske referentke Ani Klemen. Za srednješolski tečaj je poročala ravnateljica prof. Neda Vesel Dolenc, za tiskovni referat
gospa Pavlina Dobovšek, za mladinski referat Stanko Jelen in za zgodovinski arh. Jure Vombergar. Nato je podal svoje poročilo predsednik g. Lojze Rezelj. V imenu nadzornega odbora je dr. Katica Cukjati odobrila delo odbora in predlagala, naj člani potrdijo razrešenico odboru, kar so tudi naredili. Sledile so volitve novega odbora, ki bo vodil ZS v naslednji dobi dveh let. Odbor sestavljajo sledeči: predsenik Lojze Rezelj; podpredsednika prof. Neda Vesel Dolenc in arh. Jure Vombergar; tajnik Tone Mizerit; blagajničarka Alenka Jenko Godec; kulturni referat: Damijan Ahlin, Tone Oblak in Andrej Golob; mladinski referat: Stanko Jelen in Franci Žnidar; referat za šolstvo: Ani Klemen, gdč. Angelca Klanšek, gospa Marjana Batagelj in France Vitrih; tiskovni referat: gospa Povlina Dobovšek, prof. Metka Mizerit in lic. Franci Markež; referat za zgodovino arh. Jure Vombergar; nadzorni odbor: dr. Katica Cukjati, inž. Jože Lenarčič in Božidar Fink; častno razsodišče: arh. Marjan Eiletz, dr. Marko Kremžar in prof. Tine Vivod. Dušni pastir pa je delegat dr. Jure Rode. Ponovno izvoljeni predsednik se je zahvalil za zaupanje in prosil vse navzoče, naj pomagajo pri skupnem delu. #
POVEJ MI, ČEMU SE SMEJEŠ, PA TI POVEM, KAJ SI!
CTfTra gg l®uo0
Kaplan se pelje s kolesom po cesti, ne da bi držal za krmilo. Policaj ga ustavi in mu reče: »Vožnja brez držanja je prepovedana. Trideset pesov kazni!«
Kaplan pobožno odvrne: »Bog je moj krmar!«
Policaj na to: »Tudi vožnja v dvoje je prepovedana. Šestdeset pesov kazni!«
+
Mali Damjan je s svojimi starši na koncertu znanega čelista. Kmalu se naveliča in reče: »Čuj, očka, ali bomo šli domov, ko bo striček prežagal tisto škatlo?«
+
»Ali si vozil avto že prej, preden si se poročil z mano?«
»Seveda.«
»Kdo ti je pa takrat povedal, kako moraš voziti?«
+
»Rok, nocoj je k nam prišel angel in ti je prinesel sestrico. Ali bi jo rad videl?«
»Ali je angel še tu? Njega bi raje videl.«
+
Tinčka boli zob in že celo popoldne stoka. Mama se je tega naveličala, zato mu pravi:
»Jutri zjutraj bova šla k zobozdravniku, da ti izdere ta zob!«
»Ne grem, mama. Bojim se!«
»Kaj se boš bal! Ali se spomniš, kako pogumen si bil, ko ti je zdravnik naredil šest šivov na razbitem kolenu?«
»Ja, mama, ampak takrat sem lahko stisnil zobe...«
+
»Mihec, kako si mogel priti v šolo brez pisala?«
»Pozabil sem ga doma...«
»To se ne sme zgoditi. Kaj bi rekel o vojaku, ki bi šel na vojno brez puške?«
»Daje general!« izstreli Mihec.
+
»Ati, povej, ali se bojiš volka?«
»Ne, niti malo...«
»Ali te je strah medveda?«
»Kje pa!!
»Ali bi se ustrašil leva?«
»Mislim, da čisto nič...«
»Se pravi, da se bojiš samo naše mame!«
KJE JE KAJ
Zbogom, Janez Pavel II.! ....... 97
Papež je 2. aprila 2005 stopil
skozi vrata večnosti............ 98
»Naš nadvse ljubi sveti oče se je vrnil v Očetovo hišo« -
Uroš Urbanija .................. 98
Papež nas vidi in blagoslavlja
- Radio Vatikan................. 99
Papeževo zadnje pismo,
namenjeno Mariji in Polski......	101
Slovenci na pogrebu papeža Janeza Pavla II. v Rimu -
Andrej Poznič .................. 102
In Memoriam - Andrej Poznič.....	102
Oporoka Janeza Pavla II......... 104
Od tega je 60 let... - Lojze
Kukoviča........................ 106
Nameni Apostolata molitve za maj 107 Marija Mazzarello - Silvester Čuk ..	109
Protikatolištvo je v Evropi postalo
nov fanatizem..................... 109
V poganskem svetu - Marko
Kremžar........................... 110
Alahova vojna z Zahodom -
Ambrož Kodelja.................... 112
Vprašujete - odgovarjamo -
Lojze Kukoviča ................... 112
Lakota - Michel Ouoist -
Prevedla Metka Mize rit........... 114
Stanovanje - Michel Ouoist -
Prevedla Metka Mizerit............ 115
Zaupajmo v življenje!............. 116
Predstavitev knjige Letopis
1947-1997-Jure Vombergar........	117
50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini - Matjaž Rustja ...	117
Rešena po čudodelni svetinji naše ljube Gospe - Mara Pleško ....	118
Leto brez sonca - Marko Kremžar ..	119
Ko pride smrt - Prevedel in
priredil Stane Snoj............... 121
Slovo - Justina Jeram............. 123
Duhovno življenje je objavilo .... 123
Iz naše kronike - Metka Mizerit.	125
uvoženo as mmsssm
m Laž je postala naš kruh vsakdanji.
■	Mojemu sosedu gre tako dobro, da sem začel verovati v njegovega Boga.
■	Ne hitite v prihodnost, tam vas čaka reciklirana preteklost.
■	Kaj pa, če Diogen s svečo ob belem dnevu ni iskal človeka, ampak človekove pravice?
■	V starih časih so ljudje umirali od starosti. Moderna medicina nam nudi množico imenitnih novih smrtnih bolezni.
■	Nekateri hočejo priti v Evropo via Amerika.
■	Politiki mešajo karte na mizi, delijo jih pa pod mizo.
■	Verjemite lažnivcem; prikupili se jim boste.
■	V sodobnem svetu širino duha zlahka nadomestite z globino denarnice.
■	Oblastniki nam vržejo kost zato, da bi obdržali tisto okoli nje.
■	Iz jabolka razdora bo slab štrudl.
■	Kar so iskali, to smo dobili.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA - Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo
Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: arh. Jure Vombergar
-	Članica uredniškega odbora: Metka Mizerit - Tehnični urednik:
Stane Snoj - Grafično oblikovanje: Rozka Snoj - Ramon L. Falcon 4158, C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel: +54-11-4636-0841
-	Fax: +54-11-4636-2421 - E-mail: dusno_pastirstvo@ciudad.com.ar -Registre de la Propiedad Intelectual N9 90.877 - Tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - EE.UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina - Tel:
V +54-11 -4362-7215 - E-mail: info@vilko.com.ar
POVERJENIKI: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. - ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA - KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell Ave, Toronto M6M, 1L5 Canada. - ITALIJA: Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia - Gorica: Riva Piazzuta 18,34170 Gorizia, Italia. - AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA: ARGENTINA: po raznašalcih: $60; po pošti: $75 - OBMEJNE DRŽAVE: 85 dol; brez Stezic: 60 dol - AMERIKA: 100 dol; brez Stezic: 65 dol -OSTALE DRŽAVE: 115 dol; brez Stezic: 70 dol - Pošiljanje po več izvodov skupaj zniža poštne stroške - Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina
•iv
*4*>sfe ■■■■#!«•* ■■■
m

HELENA KLEMENC: Od zgoraj in od leve: 1. Gledališki prizor (akril) - 2. m 3,: Diptih Beneški pust (olje) - 4. Indijanska mati (olje) 5. Nedolžna leta (akril, olika podarjena njeni mami pred smrtjo) - 6. Janko in Metka,., (olje) 7. Jesen (akril)
oJ	F6ANOUEO PAGABO
m	Cenceslčn N* 6395
JE	TARIFA REDUCIDA
	Conceslčn IMS 2S60
La Vida Espiritual Revlsta mensual rellglosa. Edltor: Mislčn Catčlica Eslovena. Dlrector: Mons. dr, Jorge Ramčn L, Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registre Naclonal de la Propledad Intelectual N9 60-8' imnrtitsiAn- Tellome	VII KO SBI . Fstedo* Unldaa 426 - C1101AAI Buenos Aires - Araentlna