ttav. 104.
-ЛО VENEC«, dne 9. maja 1937.
Лгав 0
K V £ T V n M
Naša narodnostna vzgoja
Vprašani* slovenske ekupnoatno vzgoje, ki po-sinja zmerom bolj očivldno, nima še svoje enotne zasnove in tako tudi ne izvedbe kljub številnim prosvetnim organizacijam. Nekaj tehtnih misli o tem pripoveduje avtor odnosnlb razprav v »Času« ter »Domu in svetu«
DR. STANKO GOGALA
Vsi načini vzgajanja, ki segajo v vsa mogoča kulturna področja, imajo pri Slovencih osnovno izhodišče In namen v tem, da bl odstranili in zmanjšali naše narodnostno malodušjo in majhnost ter ustvarili ln oblikovali našo narodnostno zavest, ponos In čnst. Med temi vrstami vzgajanja je gotovo najvainejša narodnostna vzgoja Bania, ki nI nič drugega kot priprava za najširše kulturno vzgajanje ali kultiviranje našega naroda. Predvsem je nautrei potrebno, da se res začutimo in d o i i v l m o kot narod. Potem bo pač vse naše javno, gospodarsko ln kulturno iivjjenjo postalo precej drugačno, ker bo Imelo svojo iivo korenino in enotno smer. Saj smo prenesli v naš« narodno življenje marsikaj, kar ni v skladu s svobodnim razvojem naše narodne kullure. Poznajo so še sledovi kulturnih vplivov drugih narodov, ki eo tem močnejši, čim kulturnejši so bili narodi, od katerih smo bili kako odvisni, /a nas pa je važno, da vemo, kaj smo brez kulturnih in političnih primesi drugih narodov, kaj je naš narodnostni duh In kaj je tisto, kar Jo med vsemi narodi dano samo nam.
Pri narodnostni vzgoji gro torej za oblikovanje narodnostnega duha, t. j. tiste živo vezi, ki uflenjujejo posameznega Človeka v narodovo občestvo; saj postane nekdo člsn naroda šele tedaj, kadar nosi v aebi svojega živega narodnostnega duha. Pri narodnostni vzgoji pa imajo razen naših kulturnih delavcev, znanstvenikov, umetnikov, moralnih in socialnih reformatorjev itd., zelo odlično in važno mesto tudi vse prosvetne inštitucije, šolo in prosvetna društva.
Boris Kalin: Portret žene.
Osnovna smernica z« njihovo podrobno delo naj bi bila, da je treba slovenskemu človeku resničnega in zaveetnega pogleda ter spoznanja tega, kar imenujemo narodnostna last in narodnostna kultura. Našemu človeku narodnost ne sme po-
n j o naših kulturnih vrednot, t. j. spoznanje ne-trunje vrednosti naše narodnosti in njenih svojstvenih potez. Saj je je mogoče, da kdo zelo stvarno ln podrobno pozna posebnosti lastnega ali tujega naroda, pa jih kljub temu ne vrednoti ln ue smatra za vredne, da bl jih cenil ln ljubil. Slovenski človek naj stopi v stik s vojim narodom po svojem duhu in po svoji duši, tako da bo spoznaj svojo narodnost in da jo bo tudi ljubil. Važna posebnost pa je ta, da se ljubezen do lastnega naroda ne vzbuja samo ob stvarnih vrednotah, ob posebnostih in lepotah jezika, ob duhovitosti pregovorov, ob glohini pojmovanja, ob etičnih in moralnih kvalitetah naroda. To Čustvo se vzbuja že ob samem dejstvu, da je to >n a š a« narodnost. Saj Je mogoče, da ima kaka druga narodnost mnogo več stvarnih vrednot kot naša, toda nje no ljubimo tako iskreno iz enostavnega razloga, ker ni naša. Smisel tega čustva jo zelo dobro zadel odgovora otroka v »Našem rodu«, ki je povedal, da ljubi svojo domovino, ker je pač njegova ip to ne glede na lepoto in na drugačne njene vrednote. Vrednost, ki jo prikazuje narodnostno čustvo torej najlaže izrazimo z besedo »kulturno in narodnostno naše«.
Vsak prosvetni delavec pa bi moral vedeti, da je vrednostno utemeljeno pot do narodnostne ljubezni samo ena izmed mnogih drugih. Kazen nje poznamo še tisto neposredno ljubezen do lastnpga naroda, ki jo najdpmo največkrat v otroških dušah in ki ni prav nič v naprej pripravljena in je nič ne posreduje. To je tju-t»ezen, ki jo doživlja naš preprosti človek, čeprav nič ne pozna prikritih in finih narodnostno-kul-lurnih vrednot. On pač ljubi svoj narod, ker živi med njim, ker so čuti neposredno njegov del in mu je lak odnos do naroda prirojen. To je sploh najosnovnejša oblika narodnostne ljubezni. Pri globjem pogledu pa najdemo, da se prej omenjana vrednostno utemljeiiB narodnostna ljubezen šel« gradi na tej neposredni. Ta preprosta Ijii-bezen, ki bi jo morali tudi zase In neposredno gojiti, j« mnogo naravnejša, zato tudi trdnejša in drži tudi tedaj, ko bi druga vrednostno utemeljena ljubezen že prenehala, ker bi mogočo ne nir-šla dosti razlogov za svoj obstoj. Zato naj bi naše prosvetno delo v slovenskem človeku gojilo tudi to preprosto in naravno narodnostno jjube-zen. ki je in bo najtrdnejša podlaga za vso narodnostno vzgojo.
Narodnostna vzgojenost pa vsebuje tudi notranjo zahtevo po gojitvi narodnostnega duha v svoji duil in v dušah drugih ljudi. Ljubezen do lastnega naroda še ni nujno povezana a potrebo, da bl tudi zavestno in hote gojili narodnostne vrednote. Kajti taki ljubezni bi lahko manjkalo os e b n o dejavnosti, ki se n« zadovolji samo s spoznanjem In z občutenjem vrednosti lastno narodnosti, temveč hoče gojiti, bogatiti in kultivirati tudi svojega osebnega narodnostnega duha. Kakor pri umetnosti ali pri religioznosti ni zadosti, da satno spoznavamo in priznavamo umetnostno in verske resnice ter vrednote, temveč je trebs za živo umetnostno in versko vzgojenost. da tudi dejavno gojimo svojega umetnostnega in rollgioznegn duhu, tako naj bl slovenski človek dejavno gojil tudi svojo narodnostno kulturno«,!. Kakor je mogoče še vedno pomnožiti in poglobiti umetnostnega in religioznega duha. tako je to mogoče tudi pri narodnostnem duhu.
V tem smislu naj bi se slovenski človek ne zadovoljil samo z enkrat spoznano narodnostno svojstvenostjo In z enkrat občuteno ljubeznijo do vsega, kar je slovensko, temveč naj skuša trajno in vsestransko zasledovati razvoj lastnega naroda, ki je živ organizem in ne neprestano razvija ter kaže vedno nove in do tedaj še neizrazite poteze. Ker je bistveno stran naroda njegova kulturna tvornost, zato naj bi šlo slovenstvo prosvetno delo v to smer, da bi nnš človek spremljal z živim zanimanjem tudi razvoj naše narod
meniti prazne besedo ter fraze in njegovo spo- no kulture in da bi dobil svoj osebni odnos
znanje narodnosti naj no bo samo razumsko in logično aH pa celo izzvano samo po dejstvu, da je danes zelo moderno razpravljati o narodnostnih vprašanjih. Spoznanje narodnosti naj bi postala naša notranja, »srčna« In osebna zadeva In radi lastne osebne potrebe naj bl skušali prodreti čim globlje v skrivnost tistega pogleda za splošno kulturo, kakršen so je izoblikoval v slovenski duši. Zato naj hi bil naš študij posebnosti slovenskega naroda po možnosti poglobljen, kar pomeni tudi |X>droben in natančen. Naj bl se ne zadovoljili samo s splošnimi označbami, kot so n. pr„ da so kaže narodnost v narodni pesmi in v narodni umetnosti, v narodnih navadah, pregovorih in rekih, v svojstve-nosti jezika, pojmovanja itd. Basi je vso to res, je vendar za tistega, ki naj bi poslal slovensko vzgojeni človek še mnogo premalo. Če bi samo | v teh Šablonskih besedah zajel narodno svojslve-nost in jo znal z njimi izrazili. Takih besed so jo mogoče tudi naučiti. Delo naših prosvetnih ustanov naj bi šlo v to smer. do bl vsak od nas s svojim osebnim duhom proniknil v nerodno pesem ln s srce n občutil ono njeno posebnost, ki odjekne v duši in jo zato sprejmemo kot našo. Resno in podrobno nai bi študirali naše narodno umetnine, dokler ne l>{ zagledali v njih estetskega izraza našega narodnostnega duha. Treba nam je tudi neposrednega pogleda za svojstveno* t živih narodnih šeg in nevnd, ki niso le zgodovinski in muzejski spomeniki naše preteklosti. Mnogo premalo je, če znamo nn pamet nekaj narodnih pregovorov, kajti uživetl Iii so morali v njihovega duha in videti v njih izkustvo in duhovitost našega človeka, razen tega pa še njegovo miselnost in njegov svetovni nazor. Tudi naš jpzik nam ne bi smel biti samo slučajno Izrazno sredstvo. Gledali naj bi ga tako. da lil našli v njem narodnostno estetsko in psihološko pospbnost. Jezik bi nnm moral [»omeniti neposredni izraz naše duše. v katerem na najintimnejši in nu najbolj doživet način izražamo na!a spoznanja Ob velikih tvorcih In oblikovalcih našega jezik« bi morali resno študirati lepoto, mnogolifnost. izrazljivost. notranje blagostanje in harmonijo slovensko besed«. Prav tako Je mnogo premalo, če samo z besedo poznamo svojstvenost nerodno-dno-značilnega pojmovenja življenjskih in kulturnih pojavov; podrobno bi se mornli poglobiti v ta pojmovanja in primerjati n. pr. slovensko pojmovanje dobrote, pravičnosti, človečnosti itd. s pojmovanjem teh vrednot pri drugih narodih.
Za slovensko vzgo|enega človeka pa Je še premalo, če bi «smn rnzunwko študiral in poznal narodnostne in kulturne vrednot« slovenske posebnosti Nujno je potrebno, dn se v nieni vzbudi tudi močuo in iivo ter osebno ocenjonjeva-
do poedinlh kulturnih del, do umetnin, do znanstvenega raziskovanja, do raznih socialnih in moralnih dojenj itd. Naša narodna kultura naj bi nam ne pomenila samo umetnostne, znanstvene in drugačne kulturne vrednosti, temveč naj bi ob nji vedno znova začutili tudi bogastvo in plodnost, izrazitost in svojstvenost onega narodnostnega duha, iz katerega so bita tak dela ustver-
Pr. Zupane: 2abjek pod Durmitorjein.
jena. Zato naj bi s« slovenski človek ne zadovoljil s torn, da bi prečita! kdaj kak kulturni pregled o delih, ki po mnenju drugih pomenijo obogatitev naše kulture, temveč naj skuša čitati in študirati ta dela sam. Ce bi s predavanji v nnših prosvetnih društvih pokazali našemu človeku pot, kako ln kaj naj črpa iz skivenskih kulturnih del, potem bl se oh njih ne kultiviral samo znanstveno. umetnostno itd., temveč bi gojil tudi svojega osebnega narodnostnega duha ter postajal vedno globji in bogatejši slovensko vzgojeni človek.
.Slovenska narodne vzgoja torej ni prav nič sentimentalna ali kako romantično čustvena, temveč je povsem 11 v n r n « Svoj cilj ima v tem, da naj bi dobil slovenski človek svoj osebni odnos do slovenskega narr»In in do slovenske kili ture. Naš« stverns narodne vzgoja naj bl so vrši Ia ob naših kulturnih ustvaritvah, oh katerih bi se naš človek kiittlvlrel na dva načina. Najprej v smislu tiste vrednot«, ki je značilna za kako kulturno delo, pri umetnini umetnostno, pri
znenstvenem delu znenstveno; razen lege pa bl se ob vseh teh delih kultiviral tudi narodnostno, ker bl ob njih začutil stvariteljsko moč slo-vonskege narode, ob kateri bi mu upravičeno zrasla narodnostna samozavest in prepotrebni narodnostni ponos.
Med Angleži in Slovenci
Ko »o je vrnil iz Londona, je reite voljo odgovoril na nekaj vprašanj mladi slovenski esejist in pisec novel
PETER DONAT
Res, pred mesecem dni sem se mudil v Angliji. In čeprav mi pravijo prijutelji — po pravici ali krivici — da sem glob-trotol, «eni vendar zelo sleb popotnik. Tudi na potovanju me zanima svet prav toliko, kolikor ga lahko opazujem s svoje mansard«, kjer se še najbolje počutim. To moram povedati v opravičilo, ker je moj londonski potopis v Modri pliei prej razprava kakor potopis. V tem žanru piše včasih — si licet... — tudi nemški filozof Keyserling. Esejistični potopi« torej ni nič novega, upam pa, da kdaj napišem tudi šc lok pripoveden potopis.
večjega modernega angleškega prozeista. Pri njih ni vezno ugotevljanje, marveč inottvlranje in označevanje, čeprev delejo to le z znanstvenimi sredstvi. Od kritika ne smemo zahtevali samo pravilnost, zakaj tudi pravilne kritike še ni nujno dobre. Umetniška in tvorna «tran Lavrlnovih knjig nI v pripovednosti. pač pa. kakor pravi angleški mlsleo Orege, v njihovi dramatičnosti.
Kakovost nešo kritike se je zadnja leta nedvomno dvignila. Njen namen pa se z!noti pri na», kjer j« neprimerno več kritikov kakor umutnlkov, močno pretirava. Naša kritika ni namreč tvorna. Ne glede na njeno zgledno nesolidriost — snj poprečni knlturni nivfl kritikov ne dosega niti poprečnega bralčevega nivfije — ji manjka pred v*em izvirnosti in vsakega humorja. Ce izvzamemo nekaj dobrih kritik, «e izživljujo naši ocenjevalci v večnem ponavljanju in uzurpiranju literarnih. »duhovnih«, »vitalnih«, »socialnih« in drugih truizinov in šlagerjev, ki plavajo v »raku ie vso povojno dobo.
Naša proza «e tudi nedvomno dvig«. Po vsem «vetu opažamo katastrofalno propadanje kulture in zdi se, kakor bi ji že za vse večne čase odklen-kalo. Mi še nismo dosegli niti trenutnega evetov-nega nlvöja, lahko pa smo vedeli, da ta prov pri nas stalno rase. Kakor v weh drugih panogah, pa tudi v prozi Se vedno pogrešamo velikega teksta. Saj je vsa naša kultura celo v najvišjih vrhovih tako rekoč večen fragment. Za veliki tekst potrebuje vsak narod ne le politično, marveč tudi družabno tradicijo, pa naj gre z-a meščanski ali pn za proletarski razred. Najboljši in najbližji doka-z j« prav Krb-ia, na katerega se tako sklicujejo »novi
h. Vatpotič: Vodnikov trg. (Slike so z 2. pomladanske razstave.)
Vse angleško življenje in mišljenje je čudovito preprosto, kar je samo po sebi lahko dobra ali pa zelo slaba lastnost. Nemara imajo Angleži prav zaradi lega poleg običajno literature ludi neiin-vedno razvilo popularno književnost. Tuda tudi ta prespga marsikatero »visoko« literaturo, ki jo bila
Sri na« v modi zlasti v povojnih, zaneeenjašklh stih. Mislim, da je za bralca še zmerom vzgoj-nejši dober kič, kakor pa visoki nič.
V Angliji bi lahko mnogo storili za propagando nešo kulture, saj ie ta deželu središče vso inozemske propagande. Neprekosljivi mojstri «o v tem zlasti Mnilžuri, ki so nnm mnogo škodovali. Prepričan sem, da bi nam lahko napravil mnogo uslug prof. Lavrin, čo bl bili mi nekoliko manj brezbrižni. Tako je nn primer propadel načrt nekakšne angleško-slovemike revijo, ki jo je nameraval izdajati eden največjih londonskih založnikov. Dn načrt ni uspel, ima evoi vzrok v tem, ker bi morali Slovenci odkupiti nekaj izvodov te revije ze kritje klišejov slovenskih slik, kipov itd. Le prof. Lavrlnu «e imamo zahvaliti, če bo revija, seveda v nekoliko drugačni obliki, vendarle izhajala. Prav tako je z umetnostno razstavo, ki je šla po vodi, čeprav bi za časa kronanja prodali tako rekoč v«o sliko. Bojim se, da bo prav tnko tudi z antologijo slovenske proze, ki jo Jo pripravljen izdati neki drugi založnik. Meni namreč, da bi uspeln, le če bi bila razkošno opremljena. Odkupiti moramo pač neknj Izvodov za kliseje slovenskih slikarjev in grafikov, ki bi knjigo opremili. Antologija ne bi delala propagande le za našo prozo, marveč tudi za oblikovno umetnost. Bilo bi vsekakor napak, če bi zamudili tudi to priliko.
Prof. Janko Lavrin se namerava v bodoče ukvarjali tudi s slovenskimi problemi in slovensko književnostjo. To je vsekakor treba pozdravili, saj njegovo delo lahko štejemo med vrhove sodobno esejistike. Njegove knjige niso zgolj kritično, marveč ludi Ivorno delo, ki ga lahko mirno postavimo ob bok nekaterim esejem Merežkovskog«. I h. Manna in Strucheyja, ki upravičeno volja za naj-
realisti«, in kl s« je moral zateči v povsem ne-hrvatski, gosposki milje...
Danes je v modi trditi, dn je nnša najmlajša proza že premagala tradicijo Cankarja, ki re« ni bil nikuk dobeseden in stoodstoten pripovednik, lznebila se je nekaterih njegovih najslabših lastnosti, ki «o bile vso povojno dol*) prav tako modno kakor pa novopečeni realizem. Nnj omenim b« liurtola in Mngajno (njegov »Pogrebtilk« Izide v kratkem v angleščini), ki sta šele zadnja leta napravila vratolomen skok iz visoke v dobro literaturo. Skoraj vsi drugi pa so zašli le v nasprotno skrajnost, v regionalizem. Človeka, ki bi obdelal in moralno ocenil nnš centralni družabni milje, pa šp nimamo. Morda pa je ta ludi Se premalo izrazit, da bi go bilo «ploh mogoče obravnavati v večjem pripovednem tekstu.
Knjižni trg re« trpi ns poplavi prevodov, zlasti še obskurnib. Domače knjige eo no le slabo prodajajo, marveč Jih tudi nihče ne piše — kljub vsej hiperprndukciji literatov. Ni mi znnno, dn bi kateri količkaj kvaliteten roman ne našel založnika. Zbirke novel pa so tudi pri v*»-h drugih narodih povsem netrgoveki podvig. Cp je torej treba kuj obsojali, je treba obsojati pred vsem razmer« pri revijah, ki so še vedno sredice vse književnosti in so se razvilo v nezaslišane »neodvisno« klike, Pisatelj in kritik morata zernti tega Česlo gostovati v reviji, s katero se ideološko n« strinjata, «urno zato, dn se jima ni treba intelektualno udinjati pri reviji, ki jimn je idejno morda bližja. Nazorske razlike so same po sebi nujne, potrebno in plodne. Danes pa so često le še krinke za klike, ki jih po navadi vodijo ljudje, ki že davno več no ustvarjajo, če so «ploh kdaj knj ustvarili. Molj kakor kdaj je danes potrebno osamosvojiti književnika in (»ovdnrjati kakovost nnd vse drugo. Takšna akcija, ki se bo ukvarjala z vsemi nepravilnostmi v našem javnem kulturnem življenju, pe je že v teku. Razmere v naši literaturi res da sodijo včasih bolj v zgodovino običajev kakor v literaturo, veiulnr Jih je treba, kolikor zadevajo jav-nosl, ludi javno obelodaniti.
O slovenski drami
so pač najbolj poklicani soditi avtorji sami. Pisec letos uprizorjene drame »Kadar »e utrga oblak« se jo rad odzval in spregovoril o postavljenih vprašanjih, in tako objuvljamo mišljenje, ki ga ima o tem
JOKA 2IG0N
Prav za prev je vprašanje, če Imamo Slovenci res svojo dramo. Prav lahko rečem, da slovenske dramo še ni, ker je ne predstavlja en avtor, kl kaj napiše, temveč obsega to vprašanje cel kompleks: poleg avtorje igra odločilno vlogo tradicija, potoni publika in gledališče. Na vsak način dramo tudi pri nas še lahko ustvarimo, ko izpolnimo te pogoje.
Avtorjev nam med mladimi ne menjka To so talentirani plsetelji, katnrih imena so že bile orne-njena ne tem mestu. Vprašanje je, kaj bo iz njih napravile naš« resničnost. V tem namreč tiči ves problem literature pri ne». Ce pogledamo v svetovno književnost, lahko ugotovimo, da jo »0?« ustvarjajo «re it n J i talenti, ki pn znradi ugodnih okolnosti razvijejo vse svoje sile. Komaj 10?; jo genijev, ki stojijo v vrhovih svetovne književnosti, mod tem ko vsi drugi tvorijo samo široko osnovo tanje.
Pri nas nI teh ugodnih oko1no«li. oziroma jih tisti, kl od loče jo. ne znajo ali pa ne morejo ustvarjati. Imamo n« primer »Dramatično društvo«, ki ime menda celo dener. ne veni pa. da b| bilo kaj za dramo storilo. Pač pa poüljejo baletke nn »študij« v Inozemstvo. Leta 1933 se je ustanovilo
l se je
»Društvo prijateljev gledaliVa« — ali »te že kaj «lisah o njem? .faz še nič Vršil se je ustanovni občni zbor. izvolili so ugledne narodno tribune in poleni ugledno zaspali.	ч
Tudi o gledališču Je težko reči, da stori ta slovensko dramo vse, kar bi inoglo. Saj bl j>rav lahko jioiskalo način, dn bi za vsako leto razpisovali nagrade zn najboljša dela. O drugih javnih liniteljih, ki bi tudi lahko marsikaj storili, rajši no razpravljam.
Za ljudsko igro bi se morala pobrigati nnša prosvetna drušlva in zveze. Imamo več sto ljudskih odrov. Ce bi vsak izmed njih dal letno v snj nekaj dinarjev, bi «e prav tako lahko razpisal natečaj za najboljšo ljudsko igro.
Da privatni založniki spričo takih razmer nimajo kaj prida interesa za dramo, je razumljivo. Da »e pn na primer Slovenskn matica, katere naloge je skrbeti za domače literarne pravice, ukvarja skoraj izključno s prevodi, je milo rečeno narobe svet. Pri Matici odpade v zadnjih desetih letih na leposlovje dve tretjini vseh izdnnib del, nn Izvirno književnost pa samo 6Ä (HO?; odpade nn prevode, 337» na znanstvena dela). Po teh številkah je vsaka beseda odveč. Morda kilo poreče, da domačih kvalitetnih del v vseh teh desetih letih ni bilo: prvič, to ni res, drugič pa bi morala Matica sama vzgojili mlade, talentirane avtorje, ne pn da ravna z njimi na tak način, kakor doslej.
Ce se razmere v kratkem ne bodo spremenile, potmi se bo z našimi talenti zgodilo najhrž tako, knkor »o Je ie z neštetimi. Morda bo edino Kreft uspel, to j»a zalo, ker j« imel srečno misel, de «i je gledališče izbral kot poklic, in ker ime velik smisel za reklamo. Drugi pa se bodo poleg svojega poklica, s katerim si morajo služiti kruh, ukvarjali »tudi t literaturo«. Ostali bodo literarni nmeterjt. V tem pa je jedro vsega zle. Literatura zahteva zase celega človeka. — Dokler ne lnmio ustvarjnli našim pisateljem možnosti, da bi živeli s«mo za knjigo in samo od nje, ne pričakujmo nobenega napredke glede kakovosti drame in vso književnosti. Prešerni eo samo izjeme.