440
Katharine Pászthory, Eugen Friedrich Mayer: Die Äxte und 
Beile in Bayern. Prähistorische Bronzefunde 9/20. Franz Steiner 
Verlag, Stuttgart 1998. 207 strani, 110 tabel.
Avtorja predstavljata kovinske sekire in sekiram sorodno 
kovinsko orodjo ter orožje z Bavarskega iz obdobja med sred-
njim neolitikom (Mittelneolithikum) od 2. polovice 4. tisočletja 
pr. n. š. in koncem starejše železne dobe (ältere Eisenzeit) do 
sredine 1. tisočletja pr. n. š. V glavnem so predstavljeni kovinski 
predmeti iz bavarskih muzejskih zbirk, manj pa je ta-kih, ki se 
hranijo po muzejih zunaj Bavarske ali so v privatnih zbirkah. 
V celoti je tako govora o pribl. 1200 kovinskih predmetih, ki 
sta jih avtorja razvrstila po tipološkem principu. Poleg tega 
sta proučevala in predstavila tudi njihovo kronološko me-sto, 
funkcijo, razprostranjenost ter način izdelave.
Pričujoči zvezek se začne s kratko predstavitvijo zgodovine 
raziskovanj obravnavane problematike na Bavarskem. Sledita 
predstavitev kronologije ter nekaj strani dolgo poglavje, kjer 
je govora o funkciji nekaterih sekir in dlet (Äxte, Beile und 
Meißel).
Jedro (str. 19-179) predstavlja katalog najdb z navedbo najdiš-
ča, opisom mer, mestom hranjenja in temeljno literaturo. Ris-be 
skoraj vseh kataloško obdelanih predmetov so na tablah na koncu 
zvezka, kjer je tudi nekaj tabel s kartami razprostranjenosti in 
tabel z najdbami zaključenih celot grobov ali depojev. Na koncu 
kataloga pa so v prilogi na tabeli predstavljeni rezultati analiz 
kovinske sestave nekaterih sekir in dlet (str. 180-182).
V kataloškem delu sta najprej predstavljeni kladivasta sekira 
z ušesom in odebeljenim čelom (Knaufhammeraxt) ter kladivasta 
sekira z ušesom, ki je sorodna sekiram tipa Jászladány. Avtorja 
obe sekiri uvrščata v bakreno dobo. 
Sledijo bronastodobne sekire, in sicer najprej dve sekiri s 
cevastim ušesom za katere lahko rečemo, da sta imeli funkcijo 
statusnega simbola, npr. zgodnjebronastodobna sekira tipa 
Křte-nov (št. 4), ki je bila domnevno najdena pred letom 1885 
na območju Weickenbacha. 
Sledijo sekire tipa Křtenov tipološko sicer sorodne ter tudi 
kronološko lahko sočasne in pa mlajše sekire s cevastim ušesom 
in gumbom na čelu (št. 5-8) (Nackenscheibenäxte). Po mne-nju 
avtorjev so te sekire bile v rabi tudi kot orožje.
V poglavju o ploščatih sekirah je med drugim opisana se-
kira iz Altheima (št. 17), ki je dala ime bakrenodobnemu tipu 
ploščatih sekir, ki jih poznamo tudi v Sloveniji.
Sledi dolgo poglavje o sekirah z robniki, ki so znane tudi iz 
slovenskih najdišč. Nekatere sekire tega tipa so bakrene, večina 
pa je bronastih. Avtorja sta datirala bavarske sekire z robniki 
predvsem v zgodnjo in pa tudi v srednjo bronasto dobo.
Po dolgem poglavju o sekirah z robniki, slikovni del zaje-
ma kar 22 tabel, sledijo kronološko mlajše sekire s središčno 
ode-belitvijo (Absatzbeile) in njim sorodne plavutaste sekire 
(Lappenbeile) različnih tipov in variant. 
Sekire s središčno odebelitvijo so značilne za srednjo bronasto 
dobo, najdemo pa jih že v zgodnji in tudi še v mlajši bronasti 
dobi. Sekira s središčno odebelitvijo iz okolice Ljubljane npr. 
spada k tipu s srčasto odebelitvijo (Absatzbeile mit spitzer Rast) 
(I. Šinkovec, Katalog posameznih kovinskih najdb bakrene in 
bronaste dobe, v: Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene 
in bronaste dobe na Slovenskem, ur. B. Teržan, Kat. in monogr. 
29/1, 1995, 52, t. 10: 57). 
Plavutaste sekire so značilne predvsem za kulturo žarnih 
grobišč. Pojavljajo se že v srednji bronasti dobi, poznamo pa 
jih tudi še v železni dobi. 
Bronaste tulaste sekire so tipične za kulturo žarnih grobišč, 
pojavljajo pa se tudi še v železni dobi.
V bronasti dobi oblike nekaterih tipov dlet sledijo oblikam 
sekir ter se na splošno ločijo od njih po krajšem rezilu ter ožjem 
in podolgovatem telesu. Dleto z robniki iz Margarethenberga 
(št. 1078), okvirno iz mlajšega odseka zgodnje bronaste dobe, 
naj bi npr. bilo v uporabi kot orožje. To naj bi dokazovale 
okolišči-ne najdbe. Predmet je bil namreč najden kot pridatek 
v grobu skupaj z dvema posodama, kjer naj bi po analogijah 
sodeč nadomeščal bojno sekiro.
Med zanimive najdbe sodijo punce (Punzen), ki so služile 
kot orodje za žigosanje. Največkrat jih najdemo v t. i. “livarskih 
depojih” (Gießereidepots) (str. 171).
Tulasta kladiva, razen redkih izjem, se v glavnem pojavijo 
sočasno s pojavom torevtike na začetku mlajše bronaste dobe 
(am Beginn der Jungbronzezeit). V 20. zvezku je predstavlje-nih 
5 tulastih kladiv.
Na koncu so predstavljene železne sekire različnih tipov: 
1. železna križna sekira (Ärmchenbeil), 2. železna plavutasta 
sekira z ušescem, 3. železna tulasta sekira in 4. železna tulasta 
sekira z ušescem. Vse tipe teh bojnih sekir poznamo tudi iz 
železnodobnih najdišč v Sloveniji.
Ob zaključku predstavitve 20. zvezka devetega oddelka 
seri-je PBF moramo opozoriti, da je tudi ta zvezek, podobno 
kot nekateri drugi iz iste serije, nastajal mnogo let in da je 
poteklo več let od zaključka redakcije do objave. To pa seveda 
ne zmanjšu-je pomena, ki ga ima omenjena serija za evropsko 
in svetovno prazgodovino.
Anton VELUŠČEK
Markus Egg: Das hallstattzeitliche Fürstengrab von Strettweg 
bei Judenburg in der Obersteiermark. Mit einem Beitrag von 
G. Stawinoga. Monographien, Band 37. Verlag des Römisch-
Germanischen Zentralmuseums, Mainz 1996. 293 strani, 155 
slik in 50 tabel.
V starejši železni dobi je območje današneje avstrijske in 
slovenske Štajerske, severozahodne Hrvaške in jugozahodne 
Madžarske zanesljivo predstavljalo eno od pomembnejših vzhod-
noalpskih kulturnih provinc. Številne dragocene najdbe, ki so 
prišle na dan v okolici Kleinkleina, Wildona, Poštele, Kaptola in 
Nagyberki-Szalacske, so namreč pokazale, da imamo v halštat-
skem času na tem prostoru opraviti z izredno ustvarjalno kultur-
no skupino, ki pa je prišla v stokovno literaturo pod različnimi 
oznakami. Tako jo je na primer leta 1954 R. Pittioni označil 
kot Tipus Wies, razprostranjenim zgolj na območju avstrijske 
Štajerske z reko Muro kot glavno prometno žilo v železnodobni 
kulturni pokrajini. To poimenovanje je kasneje pri definiranju 
glavnih kulturnih skupin jugovzhodnoalpske halštat-ske kulture 
prevzel tudi S. Gabrovec, le da je pojem geografsko razširil tudi 
na območje hrvaškega Međimurja; od tod njegovo poimenovanje 
skupina Wies-Martijanec. C. Dobiat je v svojem temeljnem 
delu o nekropolah v okolici Kleinkleina predlagal novo ime, 
Sulmtalgruppe. Bodi kakorkoli že, večina avtorjev je k skupini 
vedno prištevala tudi nekoliko oddaljeni Strettweg, najdišče 
znamenitega kultnega voza, ki leži ob zgornjem toku Mure v 
neposrednji bližini Judenburga.
Najdba je prišla na dan sredi prejšnjega stoletja (septembra 
1851) pri oranju polja. Večino predmetov iz uničenega gro-ba 
je zbral M. Robitsch, takratni profesor za cerkveno zgodovino 
na graški univerzi, ki je na mestu najdbe opravil tudi manj-
še izkopavanje. Pri tem so prišli na dan novi predmeti, ki 
jih je Robitsch skupaj z ostalim gradivom leta 1853 predal 
Štajerskemu deželnemu muzeju Joanneju v Gradcu. Del najdb 
je že ob odkritju prišel v roke raznih ljubiteljev in zbiralcev 
starin, vendar pa je tudi večina teh predmetov kasneje srečno 
prispela v graški muzej.
Prvo strokovno objavo najdbe iz Strettwega je pripravil 
že M. Robitsch (Mitt. Hist. Ver. St. 3, 1852, 69 ff.). Kasneje 
je zlasti kultni voz doživel številne objave, celotno najdbo in 
najdišč-ne okoliščine pa je izčrpneje obdelal le še W. Schmid 
(Der Kultwagen von Strettweg, Führer zur Uhrgeschichte 12, 
1934). Vendar pa tudi Schmidova objava ni bila popolna, zato je 
Knjižne ocene in prikazi