Listnica uredništva. L. M. v M. Vaše pismo smo odposlali enemu izmed svojih doktorjev. Ta Vam potem odgovori. —¦ Nekatera društvena poročila nam dohajajo tako pozno, da ne moremo z njimi v list. Prosimo v tem pogledu več točnosti. — Nekateri se hudujejo, ako ne priobčimo takoj poslanih spisov. Radi bi jim ustregli, a mnogokrat nam ni mogoče, ker nam tega ne dopušča prostor. Zato se ne smejo jeziti! — V današnji številki smo začeli priobčevati daljšo serijo člankov »Z orožjem v roki in rezervi — na Amonite!« Ti članki bodo brez dvoma silovito vplivali. Nekaterim se bodo morda zdeli mestoma suhoparni, vendar je tako potrebno in prav, da bomo potem tem lažje delili smrtonosne udarce. Kadar izstrelimo ta smodnik in ako se Amonitov nič ne prime, pridemo z drugim orožjem, ki ga imamo tudi še v rezervi in ki bo zanesljivo učinkovalo. Bilo bi torej dobro, da potrpe prijatelji in nepnjatelji toliko časa, dokler ne čujejo popolnega našega glasu. Ze iz tega je razvidno, da smo na vsak, še tako hud in krvav boj docela pripravljeni, in da se ne bojimo sovražnika, čeprav je še tako močan! Naše potrpežljiv.sti je sedaj konec! Toliko žaljenja, zasmehovanja in obrekovanja, pa tudi materijelne škode so nagromadili na naš stan, da ne moremo in ne smemo kar nič več potrdeti, sicer bi bili strahopetni zajci in boječe kukavice, ki bi ne bili vredni zaupanja svojih tovarišev!