49
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
Izvleček
Prispevek prikazuje sodobne prostorske in socialne procese na avstrijskem Koroškem 
in analizira položaj slovenske manjšine v pogojih postmodernega družbenega stadija. 
Manjšina je družbeni kolektiv, ki se je skozi desetletja številčno zmanjševal zaradi 
asimilacije. To so sprožali tako namerni asimilacijski ukrepi na eni ter vrsta dejav-
nikov v družbenem okolju na drugi strani. Proučujemo, kako in v kakšni meri lahko 
značilnosti prostorskih struktur in življenjski slog ljudi v postmoderni družbi vplivajo 
na pripadnike manjšine. 
Ključne besede: manjšina, koroški Slovenci, Koroška, socialna geografi ja, postmo-
derna družba
*Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografi jo, Aškerčeva 2, SI-
1000 Ljubljana, Slovenija
e-pošta: jernej.zupancic@ff .uni-lj.si
Izvirni znanstveni članek
COBISS 1.01
DOI: 10.4312/dela.58.49-75
POLOŽAJ SLOVENSKE MANJŠINE 
NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM V 
POSTMODERNEM DRUŽBENEM 
UTRIPU
Jernej Zupančič*
Dela 58 - FINAL.indd   49 2. 03. 2023   10:41:03
50
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
THE POSITION OF THE SLOVENIAN MINORITY IN THE 
AUSTRIAN LAND CARINTHIA IN THE POST-MODERN 
SOCIAL STAGE
Abstract
The article explains the recent spatial conditions and processes in Austrian Carinthia 
and analyzes the position of the Slovenian minority in the conditions of the postmo-
dern social stage. A minority is a social group whose number has decreased over the 
decades due to assimilation. This was triggered, on the one hand, by targeted assi-
milation measures and, on the other hand, by a number of factors in the social en-
vironment. We study how and to what extent the characteristics of spatial structures 
and people's lifestyles in postmodern society can affect members of the minority.
Keywords: minority, Carinthian Slovenes, Carinthia, social geography, postmodern 
society 
1 UVOD
Geografske raziskave o povezanosti med prostorskimi strukturami, življenjskim slogom 
in razvojem etnične identitete manjšin sodijo v klasiko geografskih pristopov v okviru 
etničnih študij. Slovenska geografija je po zaslugi del V. Klemenčiča že v sedemdesetih 
in osemdesetih letih 20. stoletja postavila vsebinske okvire in raziskovalne pristope, po 
katerih so se manjšine kot družbeni kolektivi izkazovali kot identitetno ranljivi pred-
vsem v fazah prehoda iz agrarne in podeželske v industrijsko in urbano fazo družbene-
ga razvoja. Ti procesi so časovno sovpadali z obdobji povečanega asimilacijskega priti-
ska na manjšine kot posledica političnih ukrepov (Klemenčič, Klemenčič, 2010). Delno 
je mogoče nenaklonjenost avstrijske politike do manjšine gledati tudi v zgodovinski 
perspektivi in (kar je bilo še bolj prisotno v Beneški Sloveniji v Italiji) v širši dimenziji 
geopolitičnega tekmovanja med kapitalističnim in socialističnim svetom. Raziskovanje 
manjšin se je sicer prvenstveno usmerjalo k vprašanjem jezikovnih praks, identitetnega 
opredeljevanja, zgodovinskih procesov ter pravnega položaja manjšin. Ta vprašanja so 
zanimala tudi geografe, predvsem v povezavi s socialno in prostorsko dinamiko na ob-
močju poselitvenega območja manjšin. Suburbanizacija je v občinah okrog Celovca in 
Beljaka zaradi priseljevanja zniževala delež Slovencev, kar je sistematično zmanjševalo 
najprej rabo slovenščine v lokalnem okolju in pozneje krnilo jezikovne kompetence pri-
padnikov manjšin ter s tem posredno učinkovalo v odpovedovanje slovenski identiteti. 
Na perifernih območjih je bila asimilacija počasnejša, a število pripadnikov manjšine 
je nazadovalo zaradi odseljevanja. Na večino teh procesov ni imela manjšina skoraj 
nikakršnega vpliva. Popisi od 1991 dalje so zabeležili novo tendenco v poselitvenem 
Dela 58 - FINAL.indd   50 2. 03. 2023   10:41:03
51
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
vzorcu manjšine: naraščanje v urbanih okoljih. Čeprav je bilo doseljevanje v mesta pri-
sotno že prej, se statistično to ni posebej poznalo. Povečevanje števila slovenskega urba-
nega prebivalstva je treba poleg selitvam pripisati tudi dvigu slovenske zavesti, povezano 
s socialnim statusom in izobrazbo; torej kombinacijo, ki je ob še nekaterih drugih druž-
benih in političnih spremembah (predvsem osamosvajanje Slovenije) med pripadni-
ki slovenske manjšine očitno delovala v smer spodbujanja slovenskega opredeljevanja 
(Zupančič, 1998). Podobni učinki so bili značilni za vsa večja mesta po Avstriji (Zu-
pančič, 1999). Nekateri so socialne spremembe znotraj manjšine omenjali kot ključni 
dejavnik tudi številčne stabilizacije (Reiterer, 1993, str. 51). Sorazmerno večja kulturna 
angažiranost manjšine (za razliko od večinskega prebivalstva) je značilen učinek kul-
turno-obrambnega refleksa manjšine, ki z večjim kulturnim udejstvovanjem dokazuje 
voljo po etničnem preživetju (Zupančič, 2022). 
V manjšinskih študijah je bil vpliv prostorskih dejavnikov navadno podcenjen ali 
celo povsem spregledan. Prav na primeru koroških Slovencev je V. Klemenčič že pred 
desetletji dokazoval, kako močno lahko socialni in prostorski procesi učinkujejo na 
manjšino. Na prehodu iz tradicionalne (agrarne) v moderno (industrijsko družbo) je 
bila značilna sprememba poklicev iz kmečkih v različne profile v industrijskih, uprav-
nih in storitvenih dejavnosti, selitev v mesta in prevzem mestnega načina življenja 
(Klemenčič, 1986, str. 54). Asimilacija je bila v tej fazi evidentno hitrejša kot prej v 
kmečki družbi in na podeželju (Klemenčič, 1994). Klemenčič je predvideval (in po-
dobno tudi Reiterer, 1993) umirjanje asimilacijskega tempa v družbi s prevladujočim 
urbanim načinom življenja (Klemenčič, 1986). Vendar se je z uveljavitvijo postmo-
derne družbene faze izkazalo, da urbani način življenja sam po sebi ni bil ključni de-
javnik vpliva na pogoje etnične identifikacije (Obid, 2018). Življenjski slog je doživel 
številne spremembe, ki pa niso pogojene le z urbanimi pogoji, temveč jih pomembno 
usmerjajo tudi druge okoliščine. Manjšina je sorazmerno maloštevilčna skupnost, ki 
lahko le zelo skromno vpliva na razvoj širših političnih razmer, gospodarsko-social-
nih procesov in tudi na oblikovanje postmoderne družbe. Bistveno je, kako manjšina 
na te razmere reagira in se jim prilagaja. 
Prispevek sestavljajo trije deli. Uvodnemu opisu sledita krajša prikaza demograf-
sko-etničnega ter prostorskega razvoja. V rezultatih in razpravi so podrobneje prika-
zane značilnosti postmodernega družbenega stadija na južnem Koroškem in ocenje-
no je, kako to učinkuje na usodo manjšine. 
2 METODE IN PRISTOPI RAZISKOVANJA 
V letih 2017 in 2018 smo načrtovali širšo interdisciplinarno raziskavo1 o identiteti 
pripadnikov slovenskih manjšin in diaspor in med težišči terenskega raziskovanja je 
bila tudi avstrijska Koroška. Načrt je obsegal izpeljavo tako spletne ankete kakor (to 
je v kontekstu raziskovanja še posebej pomembno) serije poglobljenih strukturiranih 
Dela 58 - FINAL.indd   51 2. 03. 2023   10:41:03
52
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
intervjujev. Zaradi načrtovanega števila na testnih območjih (povsod nad 40) in primer-
ljive strukture vprašanj bi dobili rezultate, ki bi bili primerni tudi za kvantitativno in ne 
le kvalitativno analizo. V tem okviru smo odmerili pomembno mesto tudi prostorsko-
-socialnim in družbenim okvirom, v katerih manjšine živijo. Projekt ni bil financiran in 
nadaljnja raziskovanja je bilo treba reducirati do mere ekonomske zdržnosti, pristope 
pa omejiti in izbrati tudi izsledke drugih parcialnih raziskav. Po drugi strani je oseb-
no raziskovalno zanimanje zlasti za vprašanja koroških Slovencev zadržalo stalen stik 
z manjšino. Procese družbenih in prostorskih sprememb smo zato stalno spremljali. V 
tem prispevku se le bežno ozremo na analizo številčnega razvoja manjšine in podatke 
uradnih popisov, ki to omogočajo. Zadnji popis, ki je še beležil podatke o pogovor-
nem jeziku (nem. Umgangssprache), je bil popis leta 2001; pozneje po jeziku niso več 
popisovali in tudi metodologija registracijskih popisov je precej drugačna. Na podlagi 
statističnih podatkov avstrijske statistike in analize kartografskega gradiva (avstrijske 
državne topografske karte) za primerjavo stanja izpred dveh do treh desetletij ter analize 
javno dostopnih googlovih satelitskih posnetkov2 je bilo mogoče ugotoviti glavne zna-
čilnosti sodobnih prostorskih sprememb na poselitvenem območju koroških Slovencev. 
Pri tem smo ugotovili povečano demografsko rast zlasti obeh največjih deželnih mest in 
tudi njihovo dodatno prostorsko širjenje predvsem na račun gradnje poslovnih kapaci-
tet na mestnih robovih ter sočasno izgradnjo prometnih (dostopi, obvoznice, krožišča, 
parkirišča) in drugih servisnih površin. V notranjosti obeh mest pa je mogoče slediti 
preurejanju sosesk, adaptaciji in ponekod tudi rasti v višino, mestnemu ozelenjevanju in 
različnim ukrepom v kontekstu prilagajanja podnebnim spremembam ter povečevanju 
kakovosti urbanega življenja (ÖREK 2030 in brief, 2021). Zlasti deželno glavno mes-
to Celovec se je povečalo tudi zaradi vključevanja bližnjih primestnih naselij v uradne 
mestne okvire. V tem je lahko prepoznati prostorsko strategijo določene reurbanizacije, 
čeprav analiza demografskih gibanj govori o še naprej potekajoči suburbanizaciji in nje-
nem širjenju daleč na podeželje. 
Drugi cilj raziskav se je usmerjal k vprašanjem spremembe življenjskega sloga ljudi 
v pogojih postmoderne družbe in oceni, kako življenjski slog in druge okoliščine ter 
dejavniki vplivajo na življenje manjšine. Iz predhodnih obširnih raziskav še v zad-
nji dekadi 20. stoletja smo imeli na razpolago precej (že obdelanega) gradiva (gre 
predvsem za intervjuje med Slovenci v Avstriji) (Zupančič, 1997). Dodaten in zelo 
dragocen vir se je ponudil v seriji »Tako smo živeli«3, ki jih je iz pretežno etnoloških 
aspektov pripravil Inštitut Urban Jarnik v Celovcu. Vsaka knjiga povzema življenjske 
izkušnje respondentov – navadno vidnih predstavnikov manjšine v lokalnih okoljih. 
Zaradi primerljive strukture je bilo mogoče izluščiti predvsem materialne in nemate-
rialne pogoje ter način življenja, mišljenja in ravnanja ljudi v agrarni, prehodni in in-
dustrijski fazi družbenega razvoja. Uporabili smo 15 teh biografij. Zadnje obdobje, ki 
zajema postmoderni družbeni stadij, smo lahko pridobili z izbranimi intervjuji med 
2018 in 2019; vsega skupaj je bilo opravljenih 13 intervjujev. Ni veliko, a pridobili smo 
nekaj gradiva vsaj za indikativno opredelitev sodobnih značilnosti življenjskega sloga. 
Dela 58 - FINAL.indd   52 2. 03. 2023   10:41:03
53
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
V tem obdobju je svoje delo zaključila tudi obširna študija Inštituta za narodnostna 
vprašanja o mladih v slovenskem zamejstvu. Izsledki so podani v štirih povezanih 
monografijah (Jagodic, 2018; Kržišnik Bukić, 2017; Novak Lukanovič, 2019; Obid, 
2018) in dodatno osvetljujejo tematiko življenjskega sloga, posedovanja vrednot in 
izražanja etnične identitete. Tako je bilo s precej improvizacije mogoče opredeliti so-
dobno prostorsko dinamiko in procese v postmoderni družbi, spremembe življenj-
skega sloga ljudi v različnih stadijih družbenega razvoja in okvirno opredeliti kon-
tekste etnične identifikacije pripadnikov manjšine v njih. Nekoliko manj običajen, a 
dragocen vir informacij o vrednotah in ravnanju ljudi v postmodernem družbenem 
diskurzu, pa je ponudil projekt »Slovenska ledinska, krajinska in hišna imena / Slowe-
nische Flur-, Gebiets- und Hofnamen«4, ki ga vodijo na Slovenskem narodopisnem 
inštitutu Urbana Jarnika v Celovcu in ima za seboj že desetletje izkušenj. Ledinska, 
krajinska in hišna imena so nesnovna kulturna dediščina okolij s tradicionalno slo-
vensko poselitvijo in dokazujejo obstoj slovenske skupnosti in tudi, da ta imena (po-
leg uradnih, nemških različic) pokrivajo celoten poselitveni teritorij tudi na obmo-
čjih, kjer je po uradnih statistikah zadnjih popisov število že zelo nizko. Pri tem je 
bistven kontekst zanimanja domačinov za ta imena v obdobju ponovne razprave o 
postavljanju uradnih dvojezičnih krajevnih napisov; simbolnega dejanja, ki manjšini 
pomeni predvsem simbolno noto priznavanja skupnosti kot družbenega kolektiva na 
teritoriju avtohtone poselitve. Porast tega zanimanja pa ni politična teza pariranja za-
držani politiki avstrijskih oblasti do izvrševanja manjšinskih pravic, temveč razkriva 
eno od potez, ki jo iščemo pri raziskovanju postmodernih družbenih vrednot. To je 
zanimanje za lokalnost, teritorij, zgodovino in kulturo5 in to tudi pri ljudeh, ki so se 
na sedanjo lokacijo priselili od drugod. 
3 DEMOGRAFSKI IN ETNIČNI RAZVOJ KOROŠKIH 
SLOVENCEV
Predstavimo najprej nekatere splošne poteze prebivalstvene dinamike na avstrijskem 
Koroškem. V analizi se v nadaljevanju osredotočamo predvsem na zadnji dve dese-
tletji, ki jih lahko opredelimo kot obdobje postmoderne družbene faze. V začetku 
pa ni odveč seči časovno stoletje nazaj v čas ob koncu habsburške monarhije, torej 
še preden je uradno nastala slovenska manjšina. Dežela Koroška je imela ob popi-
su 1910 (zadnji pred razkrojem monarhije) okrog 370.000 prebivalcev (Grafenauer, 
1946), po evidenci jih je bilo leta 2021 564.513 (Statistisches Handbuch des Landes 
Kärnten. Daten 2021). Skupno število prebivalstva se je povečalo za dobro tretjino. 
Po demografskih prognozah je to tudi kulminacija prebivalstvene rasti; poslej naj bi 
prebivalstvo Koroške številčno postopoma le rahlo nazadovalo (o.c.). Pred stoletjem 
so Slovenci po revidiranih ocenah popisov ocenjevali med cca 98.000 in 110.000 (ura-
dni popisi so prikazali nekaj nižje številke, okrog 85.000 (Unkart, Glantschnig, Ogris, 
1984) in s tem predstavljali slabo tretjino vseh (Grafenauer, 1946), ob zadnjem popisu 
Dela 58 - FINAL.indd   53 2. 03. 2023   10:41:03
54
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
leta 2001 (ki je še štel jezikovno pripadnost) pa so jih našteli le še okrog 14.010 skupaj 
oziroma 12.554 le z avstrijskim državljanstvom (Zupančič, 2022). Po ocenah je njihovo 
število sicer precej večje, do okrog 45.000 (Zupančič, 2021). Številčni razvoj manjšine 
ima zelo barvito zgodovino ne le po uporabljenih popisnih kategorijah temveč tudi po 
interpretacijah okoliščin. Dejansko so bili popisi ves čas neke vrste »bojišče« med manj-
šino in večino oziroma avstrijskimi institucijami (Klemenčič, Klemenčič, 2008) tudi še 
dolgo potem, ko se je ob političnih spremembah v Evropi in razglašanjem boljše druž-
bene klime v deželi vprašljive številke uporabljalo kot kriterije dodeljevanja manjšinskih 
pravic. Prikazana številčna razmerja kažejo na izrazito številčno nazadovanje manjšine 
(Ibounig, 1986). Večino številčnega nazadovanja se pripisuje asimilaciji na eni ter na-
činu popisnim značilnostim ugotavljanja jezikovne pripadnosti na drugi strani. Zaradi 
različnih razlogov se del pripadnikov manjšine od svoje identitete ograjuje, s skupnostjo 
ne sodeluje in ne komunicira in se naposled povsem odreče manjšinski etnični identiteti 
ter skupnosti. V slovenskem primeru je največje identitetno težišče jezik; zato je zmanj-
šanje rabe jezika nekakšno vsebinsko jedro asimilacijskega procesa (Gstettner, 1988). 
Pri tem znanje in uporaba večinskega jezika (nemščine) nikakor ne predstavlja asimila-
cijskega vzvoda. Manjšina se upravičeno imenuje tudi »dvojezična« skupnost, kar pou-
darja nujo po učinkovitem obvladovanju jezika večine. Sodobni pripadniki manjšine so 
vešči jezika večine v enaki meri in stopnji kot pripadniki večine (Vavti, 2009). Dvo- ali 
večjezičnost predstavlja ključno veščino vključenosti v večinsko družbo. Za manjšino 
je problem predvsem nazadovanje znanja in raba manjšinskega jezika in zoževanje be-
sednega zaklada pri mlajših (Obid, 2017). Jeziku se zmanjšuje funkcionalnost, ohranja 
pa simbolno vlogo najpomembnejšega atributa narodne identitete. Obid govori o »sim-
bolični etničnosti« (Obid, 2018, str. 40). Kot je navedeno prej, so nove razmere in novi 
življenjski slogi sistematično zmanjševali vrednost in pomen slovenščine in prek tega 
posredno pospeševali asimilacijo. Na številčno zmanjševanje manjšine je močno vplival 
tudi način ugotavljanja jezikovne pripadnosti oziroma jezikovnih praks, ker so rezul-
tate popisov uporabljali kot kriterij dodeljevanja manjšinskih pravic, kot so dvojezični 
krajevni napisi, status jezika v šoli in na uradih in podobno (Klemenčič, 1990). To je še 
posebej vpadljivo spričo uvedbe popisne kategorije »vindiš«, do katere so strokovnjaki 
skoraj brez izjeme zelo kritični (Zorn, 1973). Opisujejo jo kot kategorijo dokazovanja o 
sorazmerni maloštevilčnosti koroških Slovencev. Popisno kategorijo »vindiš« so uvedli 
ob nacističnem popisu leta 1939 (Zorn, 1973); tedaj je tako opredelila približno polovi-
co vsega prebivalstva, ki bi ga (različne kombinacije) lahko opredelili kot slovenskega. 
Poznejši popisi so razliko med kategorijama »slovensko« in »vindiš« povečevali. Ob po-
pisu leta 2001 je predstavljala vsega skupaj nekaj deset oseb (Zupančič, 2002b). Zmanj-
ševanje števila pripadnikov manjšine je bil očiten interes avstrijske politike (Klemenčič, 
Klemenčič, 2010). Na statistično opredeljevanje so imele politične okoliščine in druž-
bena klima z manjšini precej nenaklonjeno držo precejšen vpliv. Del manjšine je zaradi 
različnih razlogov pritajil svojo pripadnost manjšini, tudi tako, da slovenskega jezika v 
javnosti zavestno ali zaradi strahu in predsodkov ni uporabljal. S tem pa so neposredno 
Dela 58 - FINAL.indd   54 2. 03. 2023   10:41:03
55
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
sprožali realen asimilacijski proces. Na podlagi spremljanja realne rabe slovenščine ali 
koriščenja manjšinskih organizacij je bilo mogoče oceniti precej večje število pripadni-
kov manjšine. Tudi to je dokaj pogost pojav pri sodobnih manjšinah. Na Koroškem je 
število ocenjeno na do 45.000, kar je približno trikrat toliko, kot kažejo uradni popisni 
podatki po kriteriju sporazumevalnega jezika (Zupančič, 2002b). 
Na popisno in ocenjeno število pripadnikov manjšine pa so pomembno vplivali tudi 
selitveni tokovi. Čeprav ti v stoletnem okviru 1920–2020 ne predstavljajo zelo mno-
žičnih oblik, jih nikakor ne gre zanemariti. Dežela Koroška v moderni dobi ni mogla 
nuditi vsem zadostnih poklicnih možnosti. Na drugi strani so tradicionalno privlačna 
okolja zlasti obe največji avstrijski mesti, Dunaj in Gradec, kamor se še vedno zgrinja 
večji del študentov s Koroške (Bister, 1982). Dunaj je bil kot univerzitetno mesto po-
membno središče Slovencev že veliko prej (Medved, 1995). Svetovljansko središče in 
pisana mešanica ljudstev s širokega geografskega področja skoraj cele Srednje Evrope 
je prispevala h kulturnemu ozaveščanju, a tudi k večji medjezikovni in medkulturni to-
leranci (John, Lichtblau, 1993). Mnogi so po študiju tudi ostali zunaj Koroške. V velika 
avstrijska mesta so se priseljevali tisti, ki jih je privlačila izbira poklicev in boljše kari-
erne možnosti (Zupančič, 2013). Podrobnejše raziskave so dokazale, da je manjšinska 
skupnost v osemdesetih letih dosegla socialno sredino avstrijske koroške družbe. To se 
je zadržalo tudi naslednje desetletje (Lokar, 1999). Prednost družbene sredine je pripo-
mogla k socialni in tudi kulturni emancipaciji. Tako je nastala tudi teza o določeni eli-
tnosti slovenske manjšine. Pripadniki manjšine so dosegli dobro izobrazbeno raven, po 
socialnem položaju pa so bili večinoma v družbenem povprečju (Reiterer, 1996). V luči 
domnevne elitizacije manjšine se postavlja vprašanje, kam je izginil manj izobraženi in 
socialno bolj odvisni del manjšine. Domnevamo, da je za to zaslužna asimilacija. Osebe 
z nižjo stopnjo izobrazbe in hkrati večjo socialno odvisnostjo (zaradi npr. delovnega po-
ložaja) so se asimilirali hitreje kot njihovi bolje kvalificirani vrstniki. Domnevna »elita« 
manjšine dejansko predstavlja del, ki je etnično in kulturno »preživel« asimilacijsko se-
lekcijo zaradi izobrazbe, ki je vključevala tudi dobro znanje slovenskega jezika in zaradi 
boljšega socialnega položaja, ki so ga dosegli z višjo izobrazbo in poklicnimi kvalifika-
cijami (Zupančič, 1999). Tezo o elitizaciji manjšine zavrača tudi Obid in utemeljuje, da 
je k družbeni emancipaciji manjšine bolj prispeval izboljšan socialni položaj te kot pa 
toleranca večine. V javnem diskurzu se pogosto javlja teza o izboljšani, bolj tolerantni 
in na splošno manjšini naklonjeni družbeni klimi, kar pa drži le do neke mere (Obid, 
2020). Implicitno se to vsaj posredno odraža tudi v vzdrževanju kontinuirane distance 
avstrijske deželne in zvezne politike do manjšine (Klemenčič, Klemenčič, 2010).
Na Koroško so se po drugi svetovni vojni priseljevali Slovenci iz Slovenije. V prvo 
avstrijsko republiko med obema svetovnima vojnama o takih tokovih ni poročil. Leta 
1939 so v Kanalski dolini v Italiji izvedli opcije, po katerih so preselili nemško prebi-
valstvo predvsem na Koroško (Gariup, 2000). V prvih letih po drugi svetovni vojni sta 
deželo Koroško dosegla dva tokova beguncev, slovenski in nemški. Prvega predstavlja 
sorazmerno številčna skupina ljudi, ki so se takoj po končani vojni zaradi strahu pred 
Dela 58 - FINAL.indd   55 2. 03. 2023   10:41:04
56
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
represalijami zmagovitih partizanskih sil umaknili na Koroško in od koder so večji 
del vojaških formacij domobrancev (pa tudi hrvaških ustašev in srbskih četnikov) 
angleške zasedbene oblasti vrnile v Jugoslavijo, kjer so končali v množičnih grobiščih. 
Drugi (predvsem civilni) del je ostal v begunskih taboriščih nekaj let in se pozneje 
prek Italije podal v čezmorske dežele, ki so jih bile pripravljene sprejeti (Gantar in 
sod., 2017). O zgodovinskih okoliščinah, vzrokih in procesih na tem mestu ne bomo 
razpravljali. Ta tok pa omenjamo, ker ga je zajel tudi prvi povojni avstrijski statistični 
popis leta 1951. Poleg begunskih taborišč se je del beguncev in na splošno migrantov 
iz Slovenije razmestil tudi drugod po Avstriji, a je prepričljiva koncentracija predvsem 
na južnem Koroškem (Zupančič, 1999). Drugo skupino sestavljajo begunci in preg-
nanci nemškega izvora, po oceni tja do 40.000. Po regionalnem izvoru so bili iz raz-
ličnih delov Jugoslavije, zlasti iz Banata v Srbiji (Banatski Nemci) in ne le iz Slovenije. 
Značilno so jih naseljevali prav na območje siceršnje poselitve Slovencev, ter seveda 
v večja mesta (Klemenčič, 1959). Te selitve bi sicer morale vsaj nekoliko vplivati na 
številčna razmerja, a tokovi niso bili podrobneje proučeni. Sorazmerno stalno višje 
število oseb s slovenskim jezikom in brez avstrijskega državljanstva tudi ob poznejših 
popisih je bilo usmerjeno v velika avstrijska mesta in industrijske regije ter značilno 
tudi na južno Koroško, ki pa ni razpolagala s posebej izdatno ponudbo delovnih mest. 
Tok »zdomcev« je dejansko migracijska konstanta, le število se je spreminjalo. Po letu 
1995 se je vzpostavil tudi tok čezmejnih zaposlitev v vsem obmejnem pasu (Zupančič, 
2002a), ki se je med veliko gospodarsko krizo od 2008 ter dalje okrepil. V letu 2021 je 
bilo na Koroškem zabeleženih 5.952 tujcev s slovenskim državljanstvom (Statistisches 
Hanbuch des Landes Kärnten 2021). Po navedbah FURS dela v Avstriji prek 20.000 
oseb, a bivajo uradno v Sloveniji6. Oblike čezmejnega dela postajajo vse bolj raznoli-
ka kategorija zaradi organizacijskih možnosti dela, kar je poteza, značilna za odprto 
Evropo in postmoderno družbeno fazo. Sklep teh ugotovitev je, da obstaja ali kroži 
v južnokoroškem prostoru ne prav skromno število Slovencev iz Slovenije, ki pa po-
nudb manjšinske infrastrukture (zlasti bi bilo to zanimivo na jezikovnem področju in 
to za obe strani, tako za manjšino kot za slovenske migrante) večinoma ne uporabljajo 
(Zupančič, 2020). Pri manjšini distanciranje s strani Slovencev iz Slovenije ne pripo-
more ne k boljši jezikovni kompetenci in ne k socialni vrednosti jezika (Obid, 2020). 
4 KRATEK PREGLED SOCIALNO-PROSTORSKE 
PREOBRAZBE JUŽNE KOROŠKE
Pričetek družbene modernizacije z razvojem industrije, rasti mest in mestnega na-
čina življenja sega v začetek 20. stoletja. Tradicionalna agrarna družba, za katero je 
značilna prevlada prebivalstva na podeželju in koncentracija v kmečkih poklicih, se je 
pričela razkrajati. Industrijski in rudarski obrati so nastali ponekod že v 19. stoletju. 
V predelu Karavank je bilo živahno rudarstvo. Pričeli so se pojavljati drugi nekmeč-
ki poklici tudi na podeželju. Industrija se je po drugi svetovni vojni hitro razvila v 
Dela 58 - FINAL.indd   56 2. 03. 2023   10:41:04
57
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
primarno gospodarsko panogo tudi na Koroškem. V strukturi so prevladovala manjša 
in srednje velika podjetja, koncentracija pa je bila predvsem v mestih. Gospodarsko 
moč sekundarnega sektorja sta ob industriji dvigovali obrt in drobno podjetništvo 
(Österreich Lexikon, 1995). V koroškem deželnem gospodarstvu ima posebno mesto 
turizem. Glede na pomen, tradicijo, raznolikost in prispevek k prepoznavnosti dežele 
mu pripada prvo mesto. Turizem se je začel razvijati ob večjih ledeniških jezerih že v 
drugi polovici 19. stoletja. Koroška ima še več jezer in vsa so turistično pomembna. 
Pohodništvo poleti in smučanje pozimi so pokrajino osvojile nekaj pozneje in z ra-
znolikostjo ponudbe se je vzpostavil razpršen prostorski vzorec te gospodarske pano-
ge, za razvoj katere je bilo bistveno razvijati infrastrukturo na celotnem teritoriju (Pa-
schinger, 1976). Dežela Koroška je razvoj turizma zelo spodbujala posebej od osem-
desetih let dalje, ko je bila – podobno kot drugod v najbolj razvitih evropskih družbah 
– industrijska paradigma v očitnem zatonu. Turizem je s spremljajočimi dejavnostmi 
pospešil razvoj različnih storitev, obenem pa zahteval zlasti dobro infrastrukturno 
opremljenost in skrb za estetiko prostora. Vse to je prispevalo k večji kakovosti biva-
nja, to pa je spodbujalo tudi priseljevanje na območja zunaj mest tudi zaradi možnosti 
udeležbe pri turističnem gospodarstvu kot dodatnega vira zaslužka (Zimmermann, 
1995). V osemdesetih letih 20. stoletja je v pogojih sorazmerno dobrega čezmejnega 
sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo (tedaj je bila še del socialistične jugoslovanske 
federacije) le-ta skušala manjšini pomagati tudi ekonomsko in sicer z zagotavljanjem 
delovnih mest. Ustanovili so nekaj industrijskih obratov v mešani lasti na južnem Ko-
roškem. Ti obrati so delovali približno desetletje, potem pa so jih enega za drugim – 
kakor tudi druge v deželi – pričeli zapirati. Industrija je bila vse manj zaželena panoga 
tudi zaradi prepričanja javnosti o okoljski škodljivosti te panoge. 
Ob koncu osemdesetih let je južna soseda Jugoslavija tonila v težko gospodarsko in 
politično krizo. Zaradi slabosti jugoslovanske finančne in ekonomske politike so mno-
gi iskali bančne in zavarovalniške storitve v Avstriji. Čezmejno nakupovanje je dobilo 
izredne razsežnosti in ponudba na južnem Koroškem se je prilagodila velikemu navalu 
kupcev (Podlipnig, 1991). Trgovina je potrebovala vse več osebja z znanjem slovenščine, 
zato je ta postala iskana in cenjena. Oblikovala so se prepričanja, da ima manjšina že 
zaradi dvojezičnosti prav na področju storitvenih dejavnosti velike priložnosti.
Po osamosvojitvi Slovenije (1991) in s pričetkom oblikovanja EU so se čezmejni 
gospodarski tokovi povečali. Širile so se možnosti investiranja avstrijskih podjetij 
v Sloveniji, pričeli so se uveljavljati čezmejni projekti in različne oblike poslovnega 
sodelovanja (Klemenčič, 1994). Poleg strokovnega znanja in obvladovanja različnih 
veščin je bilo zelo pomembno znanje slovenskega jezika na visoki ravni ter pozna-
vanje splošne in poslovne kulture. Manjšina se je izkazala kot odličen čezmejni po-
vezovalec, tako da se je upravičeno pojavilo stališče o manjšini kot »mostu« med 
državami, narodi in kulturami (Zupančič, 2003). Kot zelo uporabne so se izkazale 
že prej obstoječe vezi koroških Slovencev s Slovenijo, pridobljene z različnimi obli-
kami sodelovanja, pa tudi znanstva in sorodstva. Manjšina je v pogojih pospešenega 
Dela 58 - FINAL.indd   57 2. 03. 2023   10:41:04
58
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
čezmejnega sodelovanja dobro izkoristila svoj človeški kapital, pridobila na ugledu 
in samozavesti. V istem obdobju se je povečalo tudi število dnevnih čezmejnih mi-
grantov iz Slovenije, ki so poleg dela koristili različne bančne in zavarovalniške sto-
ritve (Zupančič, 2000), a sorazmerno malo sodelovali z manjšinskimi ustanovami, 
čeprav so jih imeli na razpolago (Zupančič, 2022).
Naselbinska mreža Koroške je v grobem podobna tej v Sloveniji. Na južnem, s Slo-
venci naseljenem delu jo sestavlja skoraj tisoč naselij (Kattnig, Zerzer, 1982). Mnoga 
so majhna in po številu prebivalcev dejansko zaselki. Na Svinji planini, Golici, Strojni 
in marsikje v goratem svetu Karavank sestavljajo naselja samotne kmetije in zaselki; 
nedvomno prilagoditev na precej skromne in razpršeno razmeščene obdelovalne po-
vršine. Večje vasi so se oblikovale v dolini Drave (regionalno na Zilji in v Rožu) ter 
v vzhodnem delu uravnanega dna Celovške kotline; južno od Drave je to Podjuna. 
Mesta oziroma naselja neagrarnega izvora so večinoma manjša in dolgujejo svoj ra-
zvoj različnim upravnim funkcijam ter storitvam na lokalni ravni, nekatera pa tudi 
industriji (na primer Borovlje zaradi puškarstva ali pa Podklošter zaradi metalurgije), 
ob jezerih pa je njihov pomen in identiteto uveljavil predvsem turizem (na primer 
Vrba ali Poreče ob Vrbskem jezeru). Od tega se razlikujeta največji deželni mesti Be-
ljak (nem. Villach) in Celovec (nem. Klagenfurt). Prvo ima že dobro stoletje upravi-
čen sloves velikega železniškega križišča makroregionalnega značaja, ob katerem se je 
zgodaj uveljavila tudi precej raznovrstna industrija ter tradicionalno tudi že različne 
storitve. Ob tem ne gre prezreti tudi rudarske soseščine v predelu Karavank in Dobra-
ča, ki je prometno privlačnost mesta ob sotočju Drave in Zilje le še favoriziralo. Sedaj 
ima mesto okrog 64.000 prebivalcev, naslednje največje Volšperk (nem. Wolfsberg) 
pa 25.000. Od vseh koroških mest zato izstopa deželno glavno mesto Celovec (sedaj 
102.000 prebivalcev). Čeprav po prometnem značaju in prestižu niti približno ne do-
sega pomena beljaškega vozlišča, se je mesto razvilo na podlagi političnega in admi-
nistrativnega statusa. Ker je bilo uradno središče, je privlačilo različne dejavnosti od 
uprave in storitev do (predvsem lahke) industrije, pozneje pa predvsem izobraževa-
nje, upravljanje, kulturno ponudbo, trgovine in finančni sektor (Österreich Lexikon, 
1995). Dokaj središčna lega na stiku dinamičnega zahodnega dela kotline z jezerom 
(kar je pospeševalo razvoj turizma) in najbolj uravnanim in kmetijsko pomembnim 
ter gosteje naseljenim vzhodnim delom (kar je spodbujalo storitve) je mestu dajalo 
skoraj ves čas moderne dobe določeno prednost. Za obdobje zadnjih desetletij lahko 
govorimo tudi o načrtnem spodbujanju rasti večjih mest v državi, k čemur so precej 
stremele tudi deželne oblasti. Povečati mesto nad 100.000 rezidentov je bil tudi poli-
tični cilj, soglasen z omenjenimi koncepti (ÖREK 2030 in brief, 2021). Vseeno pa je 
avstrijska Koroška do danes ostala med skromneje urbaniziranimi regijami, ki dosega 
le nekje okrog 60 % prebivalstva v mestih in je po tem primerljiva s Slovenijo. 
Kljub sorazmerno nižjem deležu urbanega prebivalstva se je urbani način bivanja 
in življenja uveljavil kot prevladujoč tudi v manjših naseljih na podeželju. Prehod iz 
agrarne v industrijsko fazo je bil končan že v osemdesetih letih in vse redkejši so bili 
Dela 58 - FINAL.indd   58 2. 03. 2023   10:41:04
59
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
primeri polkmečke strukture, to je, da so bili kmečki obrati v rokah nekmečkih lastni-
kov in so se še aktivno ukvarjali tudi s kmetijstvom (Reiterer, 1986). Zaradi precejšnje 
zemljiške razdrobljenosti in že zgodnjega uveljavljanja dodatnih dejavnosti, povezanih 
zlasti s turizmom, do združevanja v večje kmetijske obrate večinoma ni prišlo. Precej 
razdrobljeno zemljiško strukturo je družbeni razvoj na nek način prehitel in so dosegli 
postmoderno družbeno fazo z nekoliko specifičnimi okoliščinami. Polkmečki struk-
turi so dodatne možnosti dohodkov v turizmu in spremljajočih dejavnosti omogočile 
socialno stabilnost. Ko se je v osemdesetih in zlasti devetdesetih letih uveljavila subur-
banizacija z močnim priselitvenim pritiskom v še pred desetletjem pretežno ruralna 
okolja v osrednjem delu Celovške kotline okrog obeh največjih deželnih mest, je bilo 
na razpolago dovolj zemljišč, ki jih lastniki dejansko niso več uporabljali za kmetijstvo. 
Zlasti bližnji in bolje dostopni kraji v bližini obeh mest, posebej pa seveda med njima, 
so zaradi trendov priljubljenosti bivanja v odprtem prostoru, postali prostor intenziv-
nega priseljevanja. Na približno četrtini površine Koroške prebiva okrog dve tretjini 
prebivalstva in dobršen del tega prostora je tradicionalni poselitveni prostor slovenske 
manjšine. Manjšina je torej modernizacijo in urbanizacijo, ter nato uveljavitev post-
moderne družbene paradigme doživela zelo intenzivno (Bandelj, Mihelič, Zupančič, 
2016). Naselja so se povečevala z izgradnjo povsem novih sosesk s tipično suburbano 
morfologijo, novo ulično zasnovo, individualno gradnjo, večjimi zelenicami in vrtovi. 
Prednosti bivanja v odprtem in zelenem okolju z odlično infrastrukturno opremlje-
nostjo ter bližino mest s storitvami, oskrbo in delovnimi priložnostmi so bile tedaj 
prepričljivo privlačne. Odločilne spremembe pa so nastopile le malo pozneje, ko se je 
začela spreminjati tudi podoba mest. A tedaj že govorimo o postmodernem obdobju.
V zadnjih treh desetletjih lahko sledimo nadaljevanju pozidovalnega pritiska na po-
deželje, ki pa je zlasti od devetdesetih let dalje dobil nekatere nove značilnosti. V sklopu 
suburbanizacije je pozidava sprva zavzela robove naselij, pozneje pa so se začele uve-
ljavljati tudi povsem nove stanovanjske soseske. Kmetijski prostor je izginjal, podoba 
kulturne pokrajine se je spremenila v specifični »urban sprawl« evropskega tipa, se pravi 
z dodajanjem tipičnih sosesk s povsem mestno fiziognomijo na podeželje. To je mogoče 
jasno prepoznati ob primerjavi topografskih kart, ki prikazujejo stanje v zadnji dekadi 
20. stoletja in sedanjo tlorisno zasnovo naselij po Googlovih zemljevidih s prikazom 
le nekaj let starih satelitskih posnetkih. V nekaterih krajih ob turistično-rekreacijsko 
privlačnih conah, kot je na primer ob Baškem, Hodiškem in še posebej ob Klopinjskem 
jezeru, so poleg stanovanjskih sosesk nastajali tudi kompleksi turistične ponudbe. Sledi-
la je pospešena ekonomizacija prostora, obenem pa tudi povsem nove socialne razmere 
v nekdanjih podeželskih okoljih. Lokalna naselja niso več medsebojno poznavajoče in 
komunicirajoče skupnosti, temveč neredko le seštevek ljudi, ki živi blizu skupaj in to v 
precej uniformnih soseskah. Še sosedstvo je dokaj okrnjeno, omejeno na najbolj nujne, 
slučajne in tudi precej sporadične stike. Velik pritisk za gradnjo je dražil cene zemljišč in 
tudi storitev. Zaradi dostopnosti so potrebovali dopolnitve prometnega omrežja, rekre-
acijske površine in trgovinske objekte. V zadnjih dvajsetih letih se ta območja polnijo 
Dela 58 - FINAL.indd   59 2. 03. 2023   10:41:04
60
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
zlasti z oblikovanjem poslovnih površin. Širiti pa sta se začeli tudi obe deželni mesti. 
Medtem ko imajo ostala mesta na Koroškem precej umirjen razvoj ali celo stagnacijo 
(ker se prebivalci raje naseljuje v okolici) sta obe največji deželni mesti doživeli soraz-
merno živahen demografski in še bolj prostorski razvoj. Dejansko se je pričel zapolnje-
vati robni prostor obeh mest med njimi ter že s suburbanizacijo prej naseljenimi bližnji-
mi kraji. Mestni rob so zasedle poslovne cone, v katerih prevladujejo zlasti nakupovalni 
centri, skladišča in prometne površine. Sem se seli tudi del storitev iz mestnega jedra, 
sledeč trendom avtomobilske dostopnosti in bivalnega individualizma. V ta območja pa 
se, ločeno, koncentrirajo tudi nove stanovanjske soseske. Obe mesti sta sedaj povezani 
v skoraj 50 km dolgo, praktično neprekinjeno cono urbaniziranega prostora, v katerem 
pa je precej tudi gozdnih površin, jezer in močvirij. Vse to prispeva k estetski vrednosti 
prostora in pomembno povečuje kakovost življenja. Vendar hkrati spreminja tudi lo-
kalni značaj, podobo in tudi identiteto krajev, kar pa ima na doživljanje prostora manj-
šine tudi določen – in sploh ne zanemarljiv vpliv. Vsi našteti procesi so zelo pospešili 
uveljavitev nemškega jezika tudi v lokalnem okolju. Na drugi strani je umik nekaterih 
dejavnosti iz mestnih središč sprostil prostorske kapacitete v gosto pozidanih mestnih 
četrteh, ki so sedaj deležne temeljite urbanistične prenove za potrebe novih funkcij, ter 
drugih prilagoditev. Značilna je tudi rast v višino. 
Preglednica 1: Demografske, jezikovne in gospodarske razmere na južnem Koroškem.
OBMOČJE
občina
Površina
km2
Preb./ 
km2
Število 
preb. 2022
Sprememba 
2017–2021 
Št. slovensko 
govorečih 2001
Dohodek na 
preb. EUR
KOROŠKA 9.536,50 59 564.513 0,6 12.554 1.730
Celovec 120,12 854 102.618 2,8 1.292 2.162
Žrelec 54,98 148 8.137 3,8 302 1.123
Žihpolje 25,50 105 2.680 4,3 73 1.254
Grabštajn 50,13 61 2.890 5,5 14 1.397
Pokrče 30,74 106 3.264 3,5 27 1.385
Štalenska gora 42,90 85 3.650 6,8 39 1.292
Hodiše 28,36 85 2.450 -1,8 121 1.627
Otok 17,40 92 1.609 1,6 13 2.385
Kotmara vas 28,16 111 2.954 5,9 172 1.148
Bilčovs 26,20 69 1.802 0,9 501 1.143
Škofiče 28,64 93 2.655 1,4 126 1.439
Dholica 28,33 79 2.240 1,7 5 1.621
Vrba 52,98 173 9.151 1,3 225 1.951
Vernberk 26,42 212 5.592 0,4 39 1.411
Dela 58 - FINAL.indd   60 2. 03. 2023   10:41:04
61
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
OBMOČJE
občina
Površina
km2
Preb./ 
km2
Število 
preb. 2022
Sprememba 
2017–2021 
Št. slovensko 
govorečih 2001
Dohodek na 
preb. EUR
Beljak 134,99 475 64.071 3,9 197 2.171
Bekštanj 102,01 91 9.285 4,7 439 1.530
Podklošter 67,40 104 7.017 -0,6 107 1.411 
Čajna 42,72 54 2.319 3,9 14 1.289
Straja vas 27,18 32 872 3,4 63 1.308
Štefan na Zilji 66,38 24 1.584 -0,2 17 1.198
Šmohor 204,82 34 6.921 1,9 103 2.150
Rožek 19,17 99 1.891 3,7 107 1.239
Šentjakob 78,76 54 4.261 0,1 696 1.351
Bistrica v 
Rožu
71,73 35 2.545 2,1 339 1.389
Borovlje 117,21 61 7.253 1,1 584 1.624
Šmarjeta v 
Rožu
43,99 25 1.092 1,7 130 1.211
Sele 75,30 8 597 -1,8 626 1.007
Železna 
Kapla-Bela
199,13 11 2.193 -6,5 1.004 1.292
Žitara vas 44,95 43 1.953 -3,6 411 1.233
Galicija 46,81 38 1.758 -0,2 152 1.195
Globasnica 38,39 41 1.583 -1,2 683 1.263
Bistrica / 
Pliberku
54,07 40 2.182 1,0 684 2.296
Pliberk 69,77 59 4.129 0,8 1.205 1.373
Suha 36,34 28 1.015 -2,4 165 1.186
Ruda 42,43 36 1.516 -0,3 60 1.427
Grebinj 74,75 46 3.406 -2,6 39 1.451
Djekše 54,95 14 785 -5,6 59 1.067
Velikovec 137,33 79 10.904 -0,3 277 1.682
Dobrla vas 67,69 87 5.919 0,8 492 1.410
Škocjan ob 
K. j.
41,01 111 4.564 2,0 529 2.010
Viri: Statistisches Handbuch des Landes Kärnten, Daten 2021, 67. Jahrgang, Land Kärnten, 
Klagenfurt, str. 35–39 in (zadnji stolpec) 336–339. Volkszählungen 1971–2001. 
Umgangssprache Kärnten, Gemeinden und Ortschaften, Statistik Austria, Wien, April 2002.
Dela 58 - FINAL.indd   61 2. 03. 2023   10:41:04
62
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
Predeli v Podjuni, ponekod v Rožu in Karavankah, so prebivalstveno stagnirali ali 
nazadovali. V njih je ostajalo večinoma domače prebivalstvo. Uveljavljati so se priče-
la počitniška bivališča in ponekod tudi vračanje upokojenega prebivalstva nazaj na 
podeželje. Posebej privlačna so nekoliko višje ležeča območja na sončnih legah. Na 
ta nekdaj cenejša periferna območja se selijo upokojenci, ki so še pri močeh in jim 
dohodki omogočajo nakup manjših in cenejših novih stanovanjskih enot, ali pa se 
naselijo v starejše hiše in v stanovanja preurejena druga poslopja. Selitev zaradi udo-
bja je nov trend in je značilen za periferna območja. Za oskrbo ljudi se vzpostavljajo 
tudi nove mobilne oblike zdravstvene, socialne, kulturne oskrbe ter oblike mobilne 
prodaje različnega blaga (Zupančič, 2020). 
Koroška ima trend demografske rasti prisoten le v osrednjem delu. Tvorijo ga ob-
čine suburbaniziranega pasu v osredju kotline med Celovcem in Beljakom in sega 
nekako od Šmohorja v Ziljski dolini na zahodu do Podjune na vzhodu. Celovec in 
Beljak sta jedri te cone in dejansko njen generator, čeprav ne izkazujeta najvišje rasti. 
A je dovolj prepričljiva, posebej ob upoštevanju, da vsa ostala koroška mesta izkazu-
jejo kvečjemu stagnacijo ali pa rahlo nazadovanje. Značilno je tudi, da ekonomski 
pokazatelji (dohodek na prebivalca) ne korelirajo z demografskimi (preglednica 1). 
Ni nepomembno, da je skoraj polovica poselitvenega prostora manjšine v coni su-
burbanizacije in s tem demografske rasti, kar predstavlja zmanjševanje deleža sloven-
skega življa že zaradi priseljevanja. Občine z najbolj intenzivno demografsko rastjo so 
Žihpolje, Grabštajn, Pokrče in Štalenska gora (vse vzhodno od Celovca), Kotmara vas 
zahodno od tod, Bekštajn in Rožek južno od Beljaka ter Čajna in Straja vas na Zilji. 
Dolina Drave (Rož) izkazuje zmerno prebivalstveno rast ali pa stagnacijo, kar je zna-
čilno tudi za večino občin v Podjuni. Višje ležeči predeli v celotnem pasu Karavank, 
na Strojni ter na severni strani Drave na južnih pobočjih Svinje so vsa v coni izrazite 
demografske regresije. Največji upad je zabeležila občina Železna Kapla. Demografski 
trendi pa so bili podobni na istih območjih že pred 20 leti (Zupančič, 2002) in gre 
torej za njihovo kontinuiteto. 
5 REZULTATI IN RAZPRAVA: POSTMODERNA DRUŽBENA 
PARADIGMA IN MANJŠINA 
Tri desetletja nazaj je v raziskavah o položaju slovenske manjšine na avstrijskem 
Koroškem veljalo stališče, da bo nadaljnja urbanizacija in suburbanizacija z uvelja-
vljanjem urbanega načina življenja zaradi prostorskih pogojev in interakcij do neke 
mere sprostil socialni nadzor nad posameznikom, ta pa bo ob višji izobrazbeni ravni 
in socialnem statusu laže pariral družbenim pritiskom. Urbani način življenja se je 
zdel neke vrste temeljni referenčni okvir, v katerem je manjšina učinkovitejša, bolj 
elastična in prilagodljiva. Pri tem ni nepomembno, da je (poleg negativnih) prišlo 
zaradi takratnih političnih okoliščin do pomembnega povečanja pomena slovenščine 
v ekonomski sferi. Popis 1991 je dokazal določeno oživitev slovenskega jezikovnega 
Dela 58 - FINAL.indd   62 2. 03. 2023   10:41:04
63
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
zavedanja na splošno in povsod po Avstriji (Zupančič, 1997). Manjšinam se je tudi v 
naslednjih letih v evrointegracijskem zagonu pripisovala vloga povezovalca (Zupan-
čič, 2005, str. 28). Po preučevanju v zadnjih letih pa lahko ugotovimo, da je postmo-
derni družbeni utrip bolj zapleten, da urbanizacija sama ni poglavitni dejavnik ter 
da je več dejavnikov zunaj konteksta družbenih in političnih odnosov na Koroškem. 
Dejansko predstavljajo določen (ocenjujemo, da precejšen) eho-efekt globalnih tokov 
predvsem v spektru vrednostnega sistema in potem tudi prostorskega in družbenega 
vedenja. Postmoderni način življenja v urbaniziranem (in enako tudi suburbanem 
in podeželskem okolju) favorizira lokalnost, posebnost, individualnost. Uniformnost 
pretekle industrijske (moderne) družbene faze se mora postopoma umikati (Mlinar, 
2008). Po nekaterih naziranjih je sprememba vrednot predvsem odraz zasičenosti z 
dobrinami, enostavnostjo življenja in kulturnim poenotevanjem; na nek način prav-
zaprav upor zoper to. Pomemben izvor gre iskati v novih zavedanjih o okolju, hrani, 
energiji, pa tudi širini kulture, ki je soočena z informacijskimi možnostmi spoznava-
nja globalnih razsežnosti in obenem tudi močjo globalizacije na različnih področjih. 
Ljudje sprejemajo prednosti, v kulturnem spektru pa iščejo izzive, ki so globalizaciji 
pravzaprav nasprotne. Zato je iskanje okoljsko prijaznega, zelenega, lokalnega in iz-
virnega izvedljivo zaradi možnosti in sprejemljivo, če ne kar favorizirano, prav zaradi 
novega vrednotenja različnih življenjskih okoliščin (Jameson, 2012). Manjšina to se-
daj doživlja kot celoto postmodernega družbenega konteksta (Zupančič, 2022). 
V analizi postmoderne družbene faze smo uporabili predvsem tri vire informa-
cij. Objavljene biografije pomembnih koroških Slovencev v seriji »Tako smo živeli« 
(15) so omogočile rekonstruirati podobo predvsem agrarne in industrijske družbe 
ter takratni življenjski slog, prostorsko delovanje ter vrednote. Navezanost na lokal-
no okolje je bilo zelo močno in je predstavljajo identitetno sidrišče. Modernizacija je 
predstavljala določeno kulturno grožnjo predrugačenja in odtujevanja domačega sve-
ta, čeprav je racionalni uvid veleval tem (in drugim) osebam prilagajanje samega sebe 
in okolja razmeram. Močnejša navezanost na kulturno delo, socialno emancipacijo 
in zadržanje jezika kot ključnega atributa narodne pripadnosti so bile videti pogla-
vitne smeri reagiranja. Domače narečje so spoštovali, a težnja k obvladovanju zborne 
slovenščine je imela prednost. Zelo podobne izsledke nudijo opravljeni intervjuji v 
devetdesetih letih (Zupančič, 1997).  
Postmoderni utrip in odzive manjšinske družbe smo skušali zajeti z nekaj (13) in-
tervjuji; ni veliko, a daje vendarle neko indikativno podobo, ki se po odzivu zlasti 
mladih beleži tudi pri objavljenih izsledkih projekta »Mladi v slovenskem zamejstvu«. 
Oboje upoštevamo v nadaljevanju po področjih življenja. Tretji vir za to pa je ponu-
dil vsaj sprva nekoliko nenadejano dober odziv pri iskanju in zavarovanju nesnovne 
dediščine na koroškem podeželju. Dejansko je ta odziv po svoje ključen in dobro po-
trjuje tudi stališča in izkušnje intervjuvancev. 
Prej prikazani procesi urbanizacije in suburbanizacije na južnem Koroškem potr-
jujejo, da se je že samo zaradi priseljevanja v prej pretežno slovenske občine lokalna 
Dela 58 - FINAL.indd   63 2. 03. 2023   10:41:04
64
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
jezikovna situacija povsem spremenila. Po štetju leta 2001 sta imeli le še občini Sele 
(nem. Zell Pfarre) in Globasnica (nem. Globasnitz) slovensko večino. Hkrati je prišlo 
do sprememb v sosedskih odnosih, ker se večina novih rezidentov obnaša podob-
no kot v mestnih blokih. Medsosedska komunikacija je skromna, sporadična in naj-
večkrat pretežno utilitarnega značaja. Komunicirajo, kolikor je treba. Določen del 
(neredko večina) oseb v novih podeželskih soseskah je govorcev nemškega jezika 
in nekaterih o manjšini dejansko niso imeli nobene predstave. Suburbanizacija je v 
delu poselitvenega prostora neposredno prispevala k učinku razredčenja manjšine 
na lokalni ravni, kar je neposredno vodilo k umikanju slovenščine v javni rabi. V 
mestih je bila taka situacija že prej in priseljeni Slovenci so sprejemali novo okoliščino 
kot nekaj, na kar se je treba prilagoditi. Mesto je na drugi strani nudilo vrsto drugih 
priložnosti zlasti za višje kvalificirane in sicer tako karierno kot osebno. Poleg tega 
Celovec zaradi koncentracije slovenskih manjšinskih ustanov v mestu nudi tri ključ-
ne prednosti tudi na povsem manjšinskem področju: ugodna delovna mesta tudi v 
slovenskih ustanovah (in kjer se lahko uporablja slovenščina kot funkcionalni jezik), 
priložnosti za izobraževanje otrok do konca višješolske stopnje ter dostopnost kultur-
ne ponudbe. Vse troje gre v prilog zadrževanja identitete. S tem je dejansko prišlo do 
določene inverzije glede na stanje pred desetletji, ko je predvsem domače okolje pred-
stavljalo identitetno sidrišče. S tem pa ni rečeno, da lokalne okoliščine na podeželju, 
običajnem in onem bolj urbaniziranem, niso pomembne. 
Na področju kulturnega angažiranja je bilo skozi desetletja doslej kulturno, prosvet-
no, športno in družabno dogajanje temelj živosti lokalne skupnosti. Delovati v tem oko-
lju je bil skoraj imperativ, neke vrste dolg posameznika v odnosu do manjšinske skup-
nosti v celoti. Suburbani način bivanja je zaradi večje individualizacije sprostil oziroma 
zmanjšal lokalni socialni nadzor. S tem je bilo posameznikovo kulturno delovanje manj 
opazovano in predvsem manj ovirano. Zaradi precej doslednega dvojezičnega delovanja 
je bilo kulturno delovanje pripadnikov manjšine dejansko prispevek vsej lokalni skup-
nosti pa tudi širše. Ob manjšini nekaj bolj naklonjeni družbeni klimi je to dvigalo njihov 
ugled. Naraščajoča individualizacija ima tudi slabo stran v večji politični in kulturni 
apatiji. Čeprav je manjšina v povprečju precej bolj aktivna na kulturnem področju, je 
splošni trend v upadanju zanimanja za lokalna druženja. Nadomeščajo jih nove prilož-
nosti in izzivi predvsem spletne in virtualne resničnosti. To velja zlasti za mlado genera-
cijo, ki v večji meri posega po širši, tudi povsem globalni kulturni in družabni ponudbi. 
Ustvarja se diahroni medgeneracijski razkorak med pričakovanji starejše generacije, ki 
vidi v mladih predvsem nadaljevalce kulturne reprodukcije in prezentacije, mladi pa v 
tem ne vidijo dovolj izziva, ali pa zaradi časovno-prostorske organizacije za to niti ni-
majo časa oziroma priložnosti. Deficit je očiten zlasti na področju klasičnih medijev, ki 
očitno mlade manj privlačijo (Piko Rustja, 2018). 
Pripadniki manjšine uporabljajo slovenski jezik vse bolj le simbolno (Obid, 2018). 
Poleg nemščine kot jezika večine se posebej pri mladi generaciji vse bolj uvelja-
vlja angleščina v različnih oblikah, od specifičnega poklicnega žargona ali slenga v 
Dela 58 - FINAL.indd   64 2. 03. 2023   10:41:04
65
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
družabnih elektronskih omrežjih do poslovne in zborne rabe. V življenju tipičnega 
pripadnika slovenske skupnosti je jezikovna komunikacija že precej pogosto večjezič-
na, slovenščina pa ima pri tem, vsaj kar se obsega in funkcije tiče, precej podrejeno 
vlogo. Celo v poklicnem svetu (na primer v trgovini) je angleščina že zavzela mesto 
običajnega sporazumevalnega kanala (Kern, 2016). Manjšinski jezik je s tem precej 
prikrajšan. Trendom večjezične rabe so se zelo dobro prilagodile tudi vse tri višje 
šole s slovenskim jezikom. Celo več: po svoje so bile pionirke novega izobraževalnega 
trenda. Bogata ponudba večjezičnega izobraževanja krepi eno ključnih kompetenc 
pripadnikov slovenske skupnosti: jezikovno opolnomočenost za delovanje v vse bolj 
(jezikovno) raznolikem okolju. Večjezična znanja in kulturne veščine jim ob strokov-
nih kvalifikacijah krepijo tudi smisel za prilagodljivost in mobilnost. 
V postmoderni družbi je zaradi bivanja in dela na več lokacijah ter področjih težje 
določiti značilen vzorec prostorskega vedenja, ker je časovno-prostorska organizacija 
posameznika prilagojena individualnemu ritmu. Ta izhaja iz potreb posameznika in 
njegove družine in je v nekem dinamičnem sorazmerju s ponudbo različnih dejavno-
sti, ki so dosegljive na več lokacijah (Zupančič, 2017). Seštevek vseh lokacij, na katerih 
posameznik vrši različne dejavnosti, je njegov funkcijski prostor. Ta upošteva različne 
funkcije, kot so bivanje (stanovanje), delo, izobraževanje in usposabljanje, oskrba, rekre-
acija in sprostitev, družabno in politično življenje in podobno. Za industrijsko (moder-
no) družbeno fazo je bil značilen t.i. zaporedni ali linearni pristop v časovno-prostorski 
organizaciji. Za industrijskega delavca ali nameščenca v podjetju z določenim delovnim 
časom se je dan začel z domačimi jutranjimi opravili, nadaljeval s potjo na delo, de-
lom v podjetju oziroma službi, ob vračanju domov pa je še opravil priložnostno oskrbo. 
Zvečer se je zadrževal v domačem oziroma bližnjem okolju pri dejavnostih oskrbe in 
različnih prostočasnih dejavnostih. V postmoderni dobi je delovni čas postal raztegljiv, 
pogosto deljen in neredko tudi na različnih lokacijah. Zato se je povečala mobilnost. 
Domače okolje je ostal le prostor (lokacija) bivanja, vse ostalo je drugje. Posamezni-
kov časovno – prostorski vzorec je postal mrežni; to pomeni, da se v dnevnem ritmu 
opravljanja različnih funkcij zunaj doma zvrsti več različnih lokacij, ki so razporejene 
na različnih točkah npr. v mestu in primestnih krajih, do koder je mogoča dostopnost. 
Lahko, a ne nujno, oblikujejo določen mrežni vzorec (Zupančič, 2020). Za uporabnika 
so bistvene in vplivne le točke, ki jih uporablja in s katerimi je v relativno pogostem 
stiku. Ostali vmesni prostor je zanj manj pomemben. Funkcijski prostor je postal stvar 
izbire; odvisen od interesov in možnosti. V sodobnem času vstopa na prizorišče tudi 
virtualni prostor, kot posledica vse več opravil, ki se vršijo na spletu. Lokacija sedaj ni 
več tako neposredno pomembna (Zupančič, 2021). Novi koncepti bivanja na dveh lo-
kacijah, selitev na podeželje po upokojitvi in angažiranje na področju kulture, obujanja 
tradicij in varovanje narave so novi trendi življenjskega sloga postmodernega človeka. 
Omogoča ga sorazmerno visok življenjski standard in dobra infrastrukturna opremlje-
nost v Avstriji, pospešujejo pa nove možnosti dela na daljavo, informacijska dostopnost 
po svetovnem spletu in različne možnosti tehnične asistence v vsakdanjem življenju. 
Dela 58 - FINAL.indd   65 2. 03. 2023   10:41:04
66
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
Ob tem se ustvarja vtis, da je globalizacijski eho preprosto prekril pomen domače-
ga okolja, ker se posamezniki v njem zadržujejo manj in imajo na drugi strani vrsto 
alternativnih, tudi virtualiziranih možnosti. Toda domače okolje ni manj, pač pa dru-
gače pomembno. Domače (podeželsko) okolje pridobiva predvsem na simbolni ravni, 
prek izražanja novih vrednot. Ostaja sidrišče prostorske (lokalne) identitete, ker vsaj 
deloma sovpada tudi s pripadnostjo manjšini. Prostor južne Koroške je teritorialno 
jedro koroških Slovencev. Zato se na lokalni ravni množijo potrebe po dokazovanju 
lokalne in tudi narodne, jezikovne in kulturne identitete, ker je vezana tudi na prostor 
in ne le na skupnost. Po izkušnjah na te simbolne pomene pogosteje reagirajo starejši, 
sploh upokojenci z višjo izobrazbo, poklicnimi izkušnjami in primernim življenjskim 
standardom. Materialna in nematerialna dediščina postajata zaradi tega iskano blago 
in svojevrsten kapital. Estetiki prostora se zaradi statusnih razlogov in potrebe po 
materialnem izražanju prenovljenega vrednotenja lokalnega okolja namenja vse večja 
pozornost in sicer tudi na način, da ji ponovno dodeljujejo določene praktične vloge. 
Okrasni vrtovi s skrbno striženo živo mejo ter gojenim travinjem, ki so bili za prejšnjo 
generacijo izraz prestiža in dokazovanje prestopa v urbano identiteto tudi na podeže-
lju, se sedaj (spet) spreminjajo v uporabne zelenjavne vrtičke. V tej »retro« potezi gre 
gledati določeno sledenje višji okoljski zavesti, osveščanju o pomenu zdrave prehrane 
in načina življenja. Je svojevrsten odgovor na klic »nazaj k naravi«. Neredko pri tem 
sodelujejo upokojenci, ki imajo še dovolj energije in prihrankov in se v nekaterih 
primerih lotevajo tudi omejenih komercialnih oblik kmetovanja, a pod novimi, bio- 
oziroma eko- transparenti. Nekateri uporabljajo podeželsko bivališče s posestjo tudi 
kot sekundarno bivališče že v času aktivne delovne dobe in bivanja v mestu, računajoč 
na poznejše »tretje« življenjsko obdobje s ponovnim primikom k naravi. Del upoko-
jencev, ki se aktivira kulturno in socialno ter nekateri tudi ekonomsko, je dragocen 
zlasti zaradi posedovanja jezikovnih praks in izkušenj. Po drugi strani pa nastopajo 
kot uporabniki različnih storitev, tudi takih, kjer se zahteva znanje manjšinskega je-
zika (Zupančič, 2021, str. 85). Tedaj po postane pomembno, kdo podeželski prostor 
poseduje in obvladuje. V kontekstu manjšine pa je pomembno, da kmetje in polkme-
tje kot lastniki zemljišč ostajajo ključni dejavnik obstoja in razvoja kulturne pokrajine. 
Fizični prostor (naravna pokrajina z materialno dediščino, ki so jo skozi generacije 
oblikovali ljudje) ima za narodno identiteto izjemno pomembno in nenadomestljivo 
vlogo: dokazuje, da je slovenska skupnost doma na južnem Koroškem in je glavni 
nosilec prostorske komponente narodne identitete. 
Po pregledu kratkih intervjujev je mogoče izpostaviti naslednje značilnosti. Za člo-
veka postmoderne družbene paradigme je značilno iskanje prostorske identitete in 
spoštovanje lokalne tradicije. To lepo ponazarjajo prizadevanja za ohranitev elemen-
tov naravnega in oblikovanega okolja, kot so hiše, kmečke stavbe, sakralni spomeniki 
in drugi grajeni elementi. Postmoderni človek spoštuje skromnost kmečke hiše, njeno 
vpetost v okolje. Na določen način je odtujenost, povzročena z uvajanjem povsem 
novih, hibridnih stavbnih struktur v doslej podeželsko in po videzu kmečko okolje 
Dela 58 - FINAL.indd   66 2. 03. 2023   10:41:04
67
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
sprožilo refleks varovanja kulturne pokrajine. To je še posebej dobro razvidno pri 
starejši generaciji, ki se rada obdaja s simboli tradicionalnosti, včasih celo pretirano in 
kičasto. Ker pa mnogi elementi tradicionalne pokrajine asociirajo na prostor in čas, v 
katerem je bila manjšina v določenem okolju še lokalna večina, implicitno prispevajo 
tudi k identifikaciji z manjšino. 
Doslej nismo izpostavljali, da bi bila nematerialna kulturna dediščina prostora za 
identiteto na njem živečega kolektiva tako široko prisotna in pomembna. Dolgotrajna 
prizadevanja koroških Slovencev za dvojezične napise in vlogo jezika v šolski ter ura-
dni rabi, kar sodi v nabor manjšinskih pravic, ki jih mora zagotoviti Avstrija, podrob-
no analizirata Klemenčič in Klemenčič (2010). Pri tem še posebej izpostavljata po-
men dvojezične topografije. Novejše raziskave nesnovne kulturne dediščine v obliki 
ledinskih, krajinskih in hišnih imen so pokazale dve temeljni razsežnosti te tematike. 
Projekt in spremljajoča dogajanja so dokazali prepričljivo prevlado slovenske lokalne 
in ledinske topografije; nemških imen je manj in so nastala večinoma pozneje kot 
prevodi in priredbe slovenskih izvirnikov. To dokazuje slovensko večinsko prevlado 
in široko teritorialno navezanost na določenih območjih oziroma občinah. Vendar je 
to v kontekstu naše raziskave manj pomembna okoliščina. Bistveno je namreč spre-
jemanje, iskanje in sodelovanje lokalnih skupnosti ne glede na sedanje jezikovno za-
ledje lokalnih prebivalcev. Bistveno je bilo zavedanje, da gre pri tem za »naše« okolje 
in se soočanje ter identifikacija s fizičnim prostorom prek imenske dediščine kaže 
kot indikator, ki je zaradi nesnovnega značaja lahko prenosljiv, upodobljen na skupni 
lokalni karti raznolikih ledinskih, vodnih, gozdnih imen, krajevnih oznak in opisov 
pa hišnih imen ter imen zaselkov in drugega. Pri tem naglašamo, da funkcijsko večina 
sedanje generacije lokalnega prebivalstva teh imen dejansko ne pozna ali pa jih je 
zaradi nerabe opustila ali pozabila. Smisel spoznavanja, učenja, sprejemanja in re-
konstrukcije imenske dediščine je v iskanju in sprejemanju samem. Reakcija ljudi je 
bila podobna v večini okolij, čeprav se ta glede na predhodne ravni razumevanja med 
večino in manjšino precej razlikujejo med seboj, pa tudi po strukturi prebivalstva 
so med občinami precejšnje razlike. Zato utemeljeno sklepamo, da reakcija ljudi na 
možnost sprejemanja imenske dediščine ni toliko stvar nove, bolj tolerančne in do-
puščujoče drže večine do manjšine, temveč veliko bolj odziv ljudi postmoderne dobe: 
globalni eho zanimanja za preteklost, dediščino, lokalnost in posebnosti, ki postajajo 
pomembne z novimi vrednotenji. Odkrivanje lokalnih značilnosti in gojenje različ-
nih tradicij je torej kulturna potreba ljudi postmoderne dobe. Pripadniki manjpine 
imajo od vsega tega sicer precej koristi; a to je kolateralni učinek. Prebivalci iščejo in 
sprejemajo nesnovno dediščino, kot so ledinska in krajevna imena, različne tradicije 
in zgodbe pretežno zaradi svojih postmodernističnih kulturnih potreb in ne (ali vsaj 
ne prvenstveno) zaradi relacije do slovenske manjšine. 
Dela 58 - FINAL.indd   67 2. 03. 2023   10:41:04
68
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
6 ZAKLJUČKI 
Na avstrijskem Koroškem se je že pred prelomom tisočletja uveljavila postmoderna 
družba. Zanjo je značilen urbani življenjski slog kot prostorski in družbeni referenčni 
okvir, dalje v njem pa so izpostavljene lastnosti zlasti individualizem, dinamičnost in 
prilagodljivost, v vrednostnem spektru pa dobivajo svojo veljavo nekatere tradicionalne 
materialne in nematerialne prvine kulturne pokrajine in družbe. Zato se zdi, da je post-
moderni človek ob vključenosti v globalne povezave na drugi strani tudi lokaliziran. 
Vendar je to bolj kulturna kot zares materialna potreba. Slovenska manjšina je v stoletju 
od koroškega plebiscita leta 1920 do danes zadržala celotni prostor tradicionalne priso-
tnosti na južnem Koroškem. Struktura manjšine je močno spremenjena, število manjše, 
skupnost je dobro organizirana, socialno emancipirana ter samozavestna. Na politični 
ravni delovanja je zadržala dosedanji dualizem in s tem določeno razdvojenost (Jesih, 
2010). V večini občin je po podatkih zadnjih ljudskih štetij delež nazadoval pod 50 od-
stotkov. Koroški Slovenci so tudi na lokalnih ravneh večinoma v manjšinskem položaju. 
Učinke prostorske razpršenosti so procesi urbanizacije in suburbanizacije še pospešili. 
Vloga slovenščine kot operativnega jezika je nazadovala, deloma tudi zaradi vse večjega 
vpliva angleščine kot lingua franca moderne dobe v Evropi na mnogih področjih, ter se-
veda nemščine kot večinskega jezika. Pripadnik manjšine je nujno dvojezičen, kulturna 
in politična elita manjšine pa je vse bolj poliglotska. Vloga slovenščine se zmanjšuje tudi 
zaradi uveljavljanja mrežnega vzorca prostorskega vedenja manjšine. Funkcijski prostor, 
ki ga sestavljajo vse lokacije, na katerih pripadnik manjšine izvršuje različna opravila kot 
so delo, oskrba, izobraževanje, rekreacija, zabava, druženje ipd. se je razširil na mnoga 
okolja, kjer slovenščine praktično ni. Za postmoderno družbo je značilna povečana po-
zornost do lokalnih značilnosti. Postmoderni človek išče prostorsko identiteto, zanima 
ga preteklost in je ob globalni komunikaciji pozoren do tradicije in kulture bolj, kot pa 
so bili pred nekaj desetletji. Med značilne pojave te vrste sodi povečano zanimanje in 
sprejemanje nematerialne kulturne dediščine v obliki ledinskih, hišnih in pokrajinskih 
imen (ali kratko: imenske dediščine), a se ta javlja primarno kot kulturna potreba post-
modernega družbenega utripa in vrednot in ne kot oblika toleriranja ter sprejemanja 
manjšine in njenih pravic. Pripadniki manjšine to sicer radi interpretirajo kot dejaven 
odraz manjšini bolj naklonjene klime, vendar za to ni najbolj trdnih argumentov. Na 
prostorsko komponento etnične identitete močno vpliva tudi funkcijski prostor, v kate-
rem pripadniki manjšine uresničujejo svoje interese. Funkcijski prostor je bistveno širši 
od bivalnega, ni nujno sklenjen in obstaja tudi v virtualni realnosti. Družba starih je 
poseben izziv, ker imajo generacije različne vrednote, izkušnje in življenjske sloge. Javlja 
se potreba po nekakšnem manjšinskem medgeneracijskem sporazumu, ki bo razlike 
upošteval in iskal skupne interese, obenem pa spoštoval razlike v delovanju. Generacija 
starostnikov je pomemben nosilec kulturnih dejavnosti in ohranjanja dediščine. 
Slovenščina ostaja najpomembnejši, a ne edini in tudi ne nujno ekskluzivni element 
narodne identitete. Obstaja vrsta okolij in situacij, kjer manjšinski jezik nima praktične 
Dela 58 - FINAL.indd   68 2. 03. 2023   10:41:05
69
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
veljave. Pomemben pa je simbolno. Že se pojavljajo oblike slovenske pripadnosti brez 
slovenskega jezikovnega znanja. To lahko vodi v distanciranje od jezikovnega jedra Slo-
vencev v Sloveniji. To lahko vodi v popolno asimilacijo. Realno imamo opraviti z dru-
gačno identiteto, v kateri so manjšinski položaj ter avstrijsko državljanstvo ter lojalnost 
pomembni podobno kot to, da manjšina v širšem pripada slovenskemu jezikovnemu in 
kulturnemu korpusu. Manjšina je dnevno soočena z jezikovno tujostjo (nemščino), ki 
pa jo pragmatično uporablja tako pogosto in samoumevno, da je tudi ta način po svoje 
postal karakteristika manjšinskega nastopanja in vsebina koroško-slovenske identitete. 
Koroški Slovenci so seveda Slovenci; vendar drugačni »Slovenci«.
Opombe
1  Predlog projekta »Identiteta Slovencev v manjšinstvu in diaspori v Avstriji in ZDA«, februar 
2020, ARRS, nosilec: Jernej Zupančič. 
2  Ta vir prikazuje dokaj sodobno, do nekaj let staro prostorsko situacijo. Googlovi zemljevidi so 
javno in enostavno dostopni.
3  Vseh monografij v tej seriji je 22. Zaradi natančnosti beleženja so življenjske zgodbe lahko 
zelo uporaben vir za raziskovalce. Opisi življenjskih zgodb z družbenimi, gospodarskimi in 
političnimi okoliščinami, v katerih so intervjuvanci/ke živeli podajajo skoraj izključno starejši 
informatorji po spominu in deloma tudi njihovih dokumentih. Raziskovalci so njihove spomi-
ne in s tem torej osebno reflektivno zgodovino želeli iztrgati pozabi. Večina intervjuvancev je 
rojenih od 1910 do 1940 in so lahko v svojih spominskih opisih orisali postopno preobrazbo 
koroške družbe iz tradicionalne kmečke v sedanjo postindustrijsko ali postmoderno. 
4  Do sedaj je bilo za 8 občin izdelanih 11 zemljevidov, v pripravi jih je še več. 
5  Primer take karte je za občino Kotmara vas (nem. Köttmannsdorf), eno od najbolj intenzivno 
suburbaniziranih okolij na južnem Koroškem. 
6  Navedeno po: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/v-tujini-dela-vec-kot-30-000-slovencev/600253 
Vendar nekateri v Avstriji tudi bivajo med tednom ali celo sezonsko, drugi se dnevno vozijo na 
delo. Zato je lahko razlika v evidencah. 
Literatura in viri
Bandelj, A., Mihelič, J., Zupančič, J., 2016. Zamejska Koroška. Ljubljana: Založba ZRC.
Bister, F., 1982. Wien als kulturelles Zentrum der Slowenen. V: Deak Ernö (ur.). Ethni-
sche Gruppen in der Bundeshauptstadt Wien. Wien: Wiener Arbeitsgemeinschaft 
der Östrerrichischen Volksgruppen, str. 71–88.
Gantar, K., Rihar, L., Jaklitsch, H., Janežič, H., 2017. Rojstvo novih domovin. Boga-
ta ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji. Ljubljana: NUK, Založba 
Družina.
Gariup, M., 2000: Opcija za Tretji Rajh v Kanalski dolini. Trst: Zadruga Dom.
Dela 58 - FINAL.indd   69 2. 03. 2023   10:41:05
70
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
Grafenauer, B., 1946. Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes. 
V: Grafenauer, B., Ude, L., Vesel, M. (ur.). Koroški zbornik. Ljubljana: Državna za-
ložba Slovenije, str. 117–246.
Gstettner, P., 1988. Zwanghaft Deutsch? Über falschen Abwehrkampf und verkehrten 
Heimatdienst, Klagenfurt/Celovec: Drava/SZI.
Ibounig, P., 1986. Die Kärntner Slowenen in Spiegel der Volkszählung 1981. Klagen-
furt: Amt der Kärntner Landesregierung.
Jagodic, D. (ur.), 2018. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu. Lju-
bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski 
narodopisni inštitut Urban Jarnik, Slovenski raziskovalni inštitut.
Jameson, F., 2012. Postmodernism or the cultural logic of late capitalism. Jaipur, New 
Delhi, Bengaluru, Guwahti, Kolkata: Rawat Publications.
Jesih, B., 2010. Ethnos und Politik. Was wollen die Kärntner Slowenen. Celovec: Drava.
John, M., Lichtblau, A., 1993. Schmelztiegel Wien – einst und jetzt. Zur Geschich-
te und Gegenwart von Zuwanderung und Minderheiten, 2. verb. Auflage. Wien: 
Böhlau Verlag.
Kattnig, F., Zerzer, J., 1982. Dvojezična Koroška/Zweisprachige Kärnten. Celovec: 
Mohorjeva založba.
Kern, D., 2016. Ohranjanje identitete s poučevanjem slovenščine med Slovenci v Av-
striji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 
Oddelek za geografijo.
Klemenčič M., Klemenčič V., 2008. The endeavors of Carinthian Slovenes for their 
ethnic survival with/against Austrian governments after World war II : (selected 
chapters). Celovec, Ljubljana, Dunaj: Hermagoras/Mohorjeva. 
Klemenčič, M., Klemenčič, V., 2010. Die Kärntner Slowenen und die Zweite Republik. 
Klagenfurt: Hermagoras Verlag.
Klemenčič, V., 1959. Migracije prebivalstva na Koroškem med leti 1934–1951. Lju-
bljana: Zbornik Koroške, str. 92–112.
Klemenčič, V., 1986. Koroški Slovenci danes. Geografski obzornik, 23, 2-3, str. 51–57. 
Klemenčič, V., 1990. Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slo-
venske manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. V: Vratuša, A. (ur). Narodne 
manjšine. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 31–45.
Klemenčič, V., 1994. Narodne manjšine kot element politične, prostorske, socialne in 
ekonomske stvarnosti v Alpsko-Jadranskem-Panonskem prostoru. V: Vencelj P., 
Klemenčič, V., Novak Lukanovič, S. (ur.). Manjšine v prostoru Alpe-Jadran. Lju-
bljana: Delovna skupnost Alpe-Jadran, str. 1–8.
Kržišnik Bukić, V. (ur.), 2017. Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu. Lju-
bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, 
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut.
Lokar, A., 1999. Modernization and ethnic problems in Carinthia, Slovene Studies, 
14, 1, str. 35–50.
Dela 58 - FINAL.indd   70 2. 03. 2023   10:41:05
71
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
Medved, D., 1995. Slovenski Dunaj. Klagenfurt/Celovec: Hermagoras Verlag/Mohor-
jeva.
Mlinar, Z., 2008. Prostorsko-časovna organizacija bivanja. Ljubljana: Fakulteta za 
družbene vede.
Novak Lukanovič, S. (ur.), 2019. Jezikovni profil mladih v slovenskem zamejstvu. Lju-
bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, 
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut.
Obid, M. (ur.), 2018. Identitetne opredelitve mladih v slovenskem zamejstvu. Lju-
bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, 
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut.
Obid, M., 2017. Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu v Avstriji. V: Kržišnik 
Bukić, V. (ur.). Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu. Ljubljana: Inštitut 
za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski naro-
dopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, str. 105–148.
Obid, M., 2020. Jezik in identiteta pri Slovencih na avstrijskem Koroškem, v: Hren, K. 
et al. (ur.): Probleme und Perspektiven des Volksgruppenschutzes 100 Jahre nach 
der Kärntner Volksabstimmung = Problemi in perspektive narodnih skupnosti 100 
let po koroškem plebiscitu. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva – politično izo-
braževanje, str. 371–384.
ÖREK 2030 in brief, Austrian spatial Development Concept, 2021. pdf.
Österreich Lexikon, 1995. Band1. Wien: Verlagsgemeinschaft Österreich-Lexikon 
& u.a..
Paschinger, H., 1976. Kärnten. Eine geographische Landeskunde, Erster Teil. Klagen-
furt: Verlag des Landesmuseums für Kärnten.
Piko Rustja, M., 2019. Slovenski jezik na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. V: 
Novak Lukanovič, S. (ur.). Jezikovni profil mladih v slovenskem zamejstvu. Lju-
bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, 
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, 
str. 121–191.
Podlipnig, K., 1991. Die Wirtschaftsbeziehungen zwischen Kärnten und Slowenien. 
Stand und Perspektiven. Mitteilungen des Arbeitskreises für neue Methoden in der 
Regionalforschung, 21, str. 119–125.
Reiterer, A. F., 1986. Doktor und Bauer. Ethnischer Konflikt und sozialer Wandel: 
Die Sozialstruktur der slowenischen Minderheitin Kärnten. Celovec/Klagenfurt: 
Drava/SZI.
Reiterer, A. F., 1993. Minorities in Austria. Patterns of Prejudice, 27, 2, str. 49–62. 
DOI: 10.1080/0031322X.1993.9970110.
Reiterer, A. F., 1996. Kärntner Slowenen: Minderheit oder Elite? Neuere Tendenzen 
ethnischen Arbeitsteilung. Celovec/Klagenfurt: Drava/SZI.
Statistisches Handbuch des Landes Kärnten, 2021. Klagenfurt: Kärntner Landesregi-
erung.
Dela 58 - FINAL.indd   71 2. 03. 2023   10:41:05
72
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
Unkart, R., Glantschnig, G., Ogris, A., 1984. Zur Lage der Slowenen in Kärnten. Die 
slowenische Volksgruppe und die Wahlkreiseinteilung 1979 – eine Dokumentati-
on. Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs.
V tujini dela več kot 30.000 Slovencev, 2022. URL. https://www.rtvslo.si/gospodar-
stvo/v-tujini-dela-vec-kot-30-000-slovencev/600253 (citirano 22. 12. 2022)
Vavti, S., 2009. »Wir haben alles in uns…«. Identifikationen in der Sprachenvielfalt. 
Wien: Peter Lang. 
Volkszählungen 1971–2001. Umgangssprache Kärnten, Gemeinden und Ortschaften. 
Wien: Statistik Austria, April 2002.
Zimmermann, F. M., 1995. Tourismus in Österreich. Instabilität der Nachfrage und 
Innowationszwang des Angebotes. Geographische Rundschau, 47, 1, str. 30–37.
Zorn, T., 1973. Nacistično ljudsko štetje na Koroškem leta 1939. Zgodovinski časopis, 
27, str. 91–105.
Zupančič, J., 1997. Slovenci v Avstriji. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fa-
kulteta UL.
Zupančič, J., 1998. Identiteta je merljiva. Prispevek k metodologiji proučevanja etnič-
ne identitete. Razprave in gradivo, št. 33, 253–268.
Zupančič, J., 1999. Slovenci v Avstriji. Ljubljana: Inštitut za geografijo.
Zupančič, J., 2002a. Grenzüberschreitende Pendelwanderung aus Slowenien nach 
Österreich und Italien. Mitteilungen der Österreichischen Geographischen Gesel-
lschaft, 144, str. 145–157.
Zupančič, J., 2002b. Številčni razvoj koroških Slovencev v luči rezultatov ljudskega 
štetja leta 2001. Razprave in gradivo, 40, str. 72–105.
Zupančič, J., 2003. Minorities: how long will they have a 'bridge function'? V: Heffner, 
K., Sobczynski, M. (ur.). The role of ethnic minorities in border regions: selected 
problems of ethnic and religious minorities. Opole: Instytut Slaski w Opole, Łódz: 
University of Łódz, str. 7–16. 
Zupančič, J., 2005. Vloga in pomen narodnih manjšin v čezmejnem sodelovanju. Pri-
mer manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih državah. Razprave in gradivo, št. 
47, str. 26–41.
Zupančič, J., 2013. Dunajski Slovenci v perspektivi skupnega slovenskega kulturnega 
prostora. V: Rajšp, V. (ur.). Slovenski odnosi z Dunajem skozi čas. Celovec: Slo-
venski znanstveni inštitut = Slowenisches Wissenschaftsinstitut, Ljubljana: Založba 
ZRC, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 27–42.
Zupančič, J., 2017. Socialna geografija: človek, prostor in čas. Ljubljana: Znanstvena 
založba Filozofske fakultete. 
Zupančič, J., 2020. Koroški Slovenci: sedanjost in prihodnost manjšine v postmoderni 
družbi. V: Hren, K. in sod. (ur.). Probleme und Perspektiven des Volksgruppen-
schutzes 100 Jahre nach der Kärntner Volksabstimmung = Problemi in perspektive 
narodnih skupnosti 100 let po koroškem plebiscitu. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mo-
horjeva – politično izobraževanje, Hermagoras – Politische Bildung, str. 385–408.
Dela 58 - FINAL.indd   72 2. 03. 2023   10:41:05
73
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
Zupančič, J. 2000. Migration of Slovenes to Austria during the period of transition. 
V: Heffner, K., Zupančič J. (ur.). Small European regions during transition period: 
migration processes. Opole: Silesian Institute in Opole, str. 42–55.
Zupančič, J. 2021. Sodobne spremembe med koroškimi Slovenci. V: Geršič, M., Bat, 
M. (ur.). Koroška: od preteklosti do perspektiv. Ljubljana: Zveza geografov Slove-
nije, str. 76–87. 
Zupančič, J. 2022. Slovenske manjšine v sosednjih državah. Ljubljana: Znanstvena za-
ložba UL.
THE POSITION OF THE SLOVENIAN MINORITY IN THE 
AUSTRIAN LAND CARINTHIA IN THE POST-MODERN 
SOCIAL STAGE
Summary 
The paper deals with the current spatial and social processes in the settlement area of 
the Slovenian minority in Austrian Carinthia and analyzes the position of the Slove-
nian minority under the conditions of the postmodern phase of society. In the intro-
duction the ethnic development of the minority in the last century is presented and 
the spatial development in southern Carinthia is defined. It is examined how and to 
what extent the characteristics of spatial structures and the lifestyle of people in the 
postmodern society can influence the members of the minority. Data from Austrian 
statistics and materials from which it was possible to reconstruct the way of life of 
people in different periods were used for the study. These are a series of biographies 
“This is how we lived”, a series of monographs in the collection Mladi v slovenskem 
zamejstvu, we used some material from the author’s personal collection from the 
1990s, 13 interviews conducted in recent years, and analyzed a collection of maps of 
selected municipalities about Slovenian landscape and house names, as well as the 
circumstances in which the maps were created.
In the period from 1920 to 2020, the situation of the Carinthian Slovenes 
changed significantly. Their settlement area remained more or less the same, but 
with a much smaller number (according to statistics about 14,000, according to 
estimates up to 45,000), but a modernized, organized, solidly educated, socially 
emancipated and more self-confident ethnic group. But the price was high, as the 
number of members of the minority fell by almost 80% according to official figures, 
but by about half according to estimates. Urbanization and suburbanization in vari-
ous phases have greatly changed the image of the settlement area of the Carinthian 
Slovenes. In the post-modern phase of society, only the two largest provincial cities 
have increased demographically. The largest population increases have occurred in 
Dela 58 - FINAL.indd   73 2. 03. 2023   10:41:05
74
Jernej Zupančič | Dela 58 | 2022 | 49–75
their suburban hinterland, which stretches from Podkloštr in the west through Bel-
jak and Vrbsko jezero to Klagenfurt and further toward Velikovec, with relatively 
little to the north and south. The suburban area now covers almost one third of the 
settlement area of the Carinthian Slovenes. The general spatial and social changes 
have a great indirect and also direct impact on the life of the Slovenian minority. 
The minority has to adapt to the new conditions. The urban way of life prevails in 
rural areas. Even at the local level, the Carinthian Slovenes are mostly in a minor-
ity position. The effects of spatial dispersion were accelerated by the processes of 
urbanization and suburbanization. Under the conditions of dispersion, the role of 
Slovene as a means of communication declined sharply. It was not until the late 
1980s that the Slovenian language became economically important and interesting 
due to numerous cross-border purchases. A decade later, the minority played an 
important role as a link for various cross-border activities. In the last two decades, 
the communicative role of Slovenian has diminished. Members of the minority 
preserve Slovene for its symbolic value, but in practical use and in communication 
between members of the minority it plays an increasingly minor role. English is en-
tering the business world, especially among the younger generation, as the lingua 
franca of modernity in Europe in many areas, and of course German as the official 
language of Austria and the language of the majority. A member of a minority is 
necessarily bilingual, and the cultural and political elite of the minority is increas-
ingly polyglot. There are already forms of Slovene affiliation without knowledge of 
the Slovene language. This can lead to a distancing from the linguistic core of Slo-
venes in Slovenia. This can lead to complete assimilation. In reality, we are dealing 
with a different identity, where minority status and Austrian citizenship and loyalty 
are as important as the fact that the minority belongs to the broader Slovenian 
linguistic and cultural corpus. The minority is confronted on a daily basis with a 
foreign language (German), which it uses pragmatically so often and as a matter 
of course that this manner has also become a feature of the minority’s appearance 
and the content of Carinthian-Slovenian identity. The Carinthian Slovenes are Slo-
venes, of course, but other “Slovenes”.
The postmodern social phase is characterized by an urban lifestyle as a spatial and 
social frame of reference, and further, the qualities of individualism, dynamism and 
adaptability are emphasized in it, while some traditional material and immaterial ele-
ments of the cultural landscape and society gain their validity in the value spectrum. 
On the other hand, postmodern man is also localized and at the same time involved in 
global contexts. Characteristic activities include interest in local history, ethnicity, and 
local culture. Various “retro styles”, greater attention to the environment, and concern 
for cultural heritage are popular. In Carinthia, we looked more closely at ideas (and 
projects) for creating community maps with place names, landscape and house topol-
ogy, names of peaks, and water features. These are mostly Slovenian and written in 
Carinthian dialect, but are relatively well received by residents, which has less to do 
Dela 58 - FINAL.indd   74 2. 03. 2023   10:41:05
75
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v postmodernem družbenem utripu
with a more open and tolerant attitude toward the minority (although this is often 
proclaimed) and more to do with a typical postmodern cultural reaction. However, 
this is still an advantage for the minority, as it promotes the local (Slovenian) cultural 
heritage as a common – collective good.
Dela 58 - FINAL.indd   75 2. 03. 2023   10:41:05