EGON ŽIŽMOND* Politika deviznega tečaja v Jugoslaviji Devizni tečaj dinarja se v Jugoslaviji nikoli ni oblikoval tržno. Bil je rezultat administrativno-političnih odločitev in ni omogočal ravnovesja plačilne bilance. Oblikovalci tečajne politike so vedno zamujali tudi pri spreminjanju tečaja dinarja skladno s stopnjo relativne inflacije. Tudi zadnja devalvacija (v decembru 1990) je bila z vidika cenovnih razmerij nezadostna. V tem članku predstavljamo glavne značilnosti tečajne politike v Jugoslaviji, posledice, ki sta jih imeli politika fiksira-nega tečaja dinarja in inflacija v letu 1990, ter oceno vpliva zadnje devalvacije na ravni cen v Sloveniji. 1. Teorija in praksa tečajne politike v Jugoslaviji Najstarejša je teorija plačilne bilance, po kateri je realen tečaj tisti, pri katerem se vzpostavi ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem po devizah na deviznem trgu. Ključna trditev te teorije je, da višji tečaj domače valute v primerjavi s tujimi spodbuja izvoz in zavira uvoz oz. spodbuja nadomestitev uvoza z domačo proizvodnjo. Dolgoročno gledano, tečaji, oblikovani skladno s tem merilom, zanesljivo pokažejo, katere sektorje in vrste proizvodnje je rentabilno razvijati, v katerih sektorjih gospodarstvo dosega konkurenčne norme produktivnosti in katerih vrst proizvodnje ni smotrno razvijati. Oblikovanje deviznega tečaja na ravni, ki dolgoročno ustreza ravnotežju plačilne bilance, je treba torej razumeti kot objektivno uveljavljanje zakona ponudbe in povpraševanja. Vendar pa od njega ne moremo pričakovati, da bi samodejno (brez drugih ukrepov ekonomske politike in realnih sprememb v gospodarjenju) zagotovil ravnotežje plačilne bilance na ravni polne zaposlitve razpoložljivih nacionalnih virov. Teorija paritet kupne moči (imenovana tudi teorija relativnih cen) pa trdi, da je ravnotežen tečaj tisti, pri katerem se izenačijo ravni domačih cen z uvozno-izvoznimi cenami. Pri tem predpostavlja nemoteno mednarodno menjavo in težnjo mednarodne izenačitve cen (international priče arbitrage). Tečaj seveda nikoli ne more izravnati vseh posamičnih cenovnih razlik, saj je ravnotežen tečaj povprečje za glavno maso blagovnih vrst, ki se vključujejo v mednarodno menjavo. Previdnejše verzije te teorije priznavajo, da so za izenačitve cen potrebni še netečajni instrumenti (npr. carine, izvozne refakcije ipd.), ki skupaj z deviznim tečajem sestavljajo »instrumentalni tečaj«. V skladu s to teorijo se tekoči tečaj oblikuje tako, da se tečaj, oblikovan v baznem obdobju, pomnoži s koeficientom relativne inflacije (razmerje med domačo in tujo inflacijo). Pri tem veljajo pogoji, da je bil tečaj v baznem obdobju ravnotežen ter da se košara proizvodov, terms of trade in netečajni instrumenti v tekočem obdobju niso spremenili. V gospodarski resničnosti je obdržal kriterij cenovnih paritet le »časten naziv« dolgoročnega določevalca tečajev, dejansko vlogo pa so prevzeli moč države na mednarodnem trgu kapitala, samozadostnost oziroma delež uvoza oz. izvoza v družbenem proizvodu ter pričakovanja sprememb tečaja posameznih valut - * Dr Egon Žitmond. Ekoooimko-poslovn» fakultet*. Institut za ekonomsko diagnozo in prognozo. Maribor 966 v odvisnosti od stanja plačilne bilance in zunanje likvidnosti, pa tudi mednarodnih političnih razmer. Ti dejavniki vplivajo predvsem na tečaje najmočnejših valut in povzročajo intervalutarne premike. Manjša odprta gospodarstva se jim morajo prilagajati, tečaji njihovih valut pa se spreminjajo tudi zaradi notranjih razlogov. Najpomembnejši razlog spreminjanja tečaja nacionalnih valut v cenovno manj stabilnih gospodarstvih je inflacija. Če domače cene naraščajo hitreje kot cene v državah, ki so njihovi najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerji, tečaj pa se tem premikom ne prilagaja, začne pešati izvoz (na domačem trgu dosegajo proizvajalci relativno višje cene) in naraščati uvoz (ki je relativno cenejši kot domača proizvodnja), zaradi česar narašča primanjkljaj v trgovinski bilanci, zmanjšujejo se devizne rezerve in povečujejo težave z zunanjo likvidnostjo. Z devalvacijo, ki je enaka stopnji relativne inflacije, lahko ponovno dosežejo izenačitev domačih ter uvozno-izvoznih cen. Tako kot cene drugih produkcijskih faktorjev se tudi cena devi2 (=tečaj) v Jugoslaviji nikoli ni oblikovala tržno. Razlog je bil etatistična narava ekonomskega sistema, ki je omogočal tudi diskrecijsko oz. subjektivistično vodenje ekonomske politike (Bajt, 1988). Tečaj dinarja je bil torej oblikovan na temelju admi-nistrativno-političnih odločitev in je bil z vidika teorije plačilne bilance vedno precenjen. To je povzročalo uvozno odvisno strukturo gospodarstva, dolgoročen primanjkljaj v bilanci menjave blaga, visoko zunanjo zadolženost in druge probleme (zaradi neustrezne politike obrestnih mer npr. tečajne razlike). Jugoslovanska tečajna politika je bila zelo nedosledna in obotavljiva tudi pri popravkih tečaja, ki so bili nujni zaradi inflacije (inflacija je bila v Jugoslaviji vedno višja kot pri naših najpomembnejših zunanjetrgovinskih partnerjih). Za ilustracijo si poglejmo, kakšna je bila tečajna politika po letu 1973! Tečaj dinarja je bil od leta 1974 do leta 1979 praktično nespremenjen, čeprav so npr. cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih naraščale s stopnjo 14,4%, cene na drobno pa s stopnjo 18,2% letno. Neustrezna tečajna politika se je po letu 1980 (z občasnimi izboljšanji v nekaterih letih) nadaljevala. Posebno usodne so bile odločitve v letu 1986, ko je bilo odpravljeno drsenje tečaja, ter v letu 1989, ko je bila depreciacija dinarja bistveno nižja od jugoslovanske relativne inflacije. Po devalvaciji v decembru 1989 je vlada fiksirala devizni tečaj dinarja v primerjavi z nemško marko v razmerju 7 din = 1 DEM. Takoj po uveljavitvi tega ukrepa smo opozarjali, da je bil tako določen tečaj bistveno prenizek, da bi bila zagotovljena zadostna motiviranost izvoznikov (Žiž-mond, 1990 a). Podražitve po 18. decembru 1989 in v letu 1990 so dodatno poslabšale to motiviranost. Vlada je imela možnost izbirati med devalvacijo dinarja (s čimer bi okrepila nezaupanje javnosti in povzročila nova inflacijska pričakovanja) ter vzdrževanjem fiksiranega tečaja in izvajanjem restriktivne denarne politike. Znano je, da je vlada izbrala drugo varianto, da so bile negativne posledice take politike velike in da ji hkrati ni uspelo odpraviti inflacije. 2. Protiinflacijski program ni uspel Fiksiranje tečaja je znan ukrep iz teorije ekonomske politike. Njegov namen je z zamrznitvijo nominalnih plač in cen omogočiti prehod iz visokega v nižje inflacijsko ravnotežje (Bruno, Fischer, 1985). Za ta ukrep je bistveno, da je devizni tečaj tisti agregat, ki določa dinamiko domače inflacije. Tudi jugoslovanska vlada je izhajala iz tega izhodišča, ni pa upoštevala pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi fiksirani devizni tečaj oz. šok ekonomske politike mogla ustaviti inflacijo. Ti 967 Teorija in pnku. k«. 28. il.8-9. LjuMjua 1991 pogoji so naslednji. Gospodarstvo mora biti tržno, v njem mora prevladovati zasebna lastnina in delovati vsi trgi, kar zagotavlja elastične reakcije gospodarskih subjektov na impulze ekonomske politike (Žižmond, 1990 b). Inflacija ne sme imeti stroškovnih značilnosti, saj je s šokom načeloma mogoče odpraviti samo tisti del inflacije, ki ga povzročajo inflacijska pričakovanja (Bajt, 1990). Gospodarstvo mora biti močno vključeno v svetovno gospodarstvo in ne sme biti preveč zaščiteno pred tujo konkurenco. Relativne cene morajo biti usklajene in ne sme biti večjih neskladij v ravneh osebnih dohodkov. Tehnični pogoj za uspeh šok terapije (katere cilj je pravzaprav z zamrznitvijo tečaja domače valute v primerjavi s tujo valuto - npr. dolarjem ali marko - ustaviti rast domačih cen in inflacijo zmanjšati na stopnjo inflacije valute, na katero je domača valuta vezana) je dolarizacija oz. markizacija cen. To pomeni, da gibanje cen posameznih proizvodov in storitev ni več odvisno od indeksa domačih cen, temveč od tečaja dolarja oz. marke (Bajt, 1990). V Jugoslaviji nobeden od navedenih pogojev, ki bi omogočali uspeh fiksirane-ga tečaja in šok terapije, ni bil izpolnjen. Razen tega ekonomski politiki v letu 1990 ni uspelo vzdrževati tako fiksiranega tečaja, saj je s svojimi ukrepi omogočala in povzročala inflacijo. Protiinflacijski program zato ni dosegel načrtovanih ciljev. Bistveno za ocenjevanje rezultatov programa je dejstvo, da je vključeval ukrepe ekonomske politike in predvideval reformo ekonomskega sistema. Le usklajeno delovanje na obeh sektorjih bi lahko omogočilo uspeh programa. Izhodiščni problem je različna ročnost učinkov ukrepov na omenjenih dveh sektorjih. Medtem ko ukrepi ekonomske politike učinkujejo že v kratkem roku oz. takoj, je reforma ekonomskega sistema dolgotrajnejša in od nje ne moremo pričakovati hitrih rezultatov. Prav zaradi tega bi bilo treba čim prej intenzivirati reformo ekonomskega sistema (v tem pogledu je zvezna vlada izgubila celotno leto 1989, pa tudi lani reforma ni bistveno napredovala), med reformo pa z ukrepi ekonomske politike držati inflacijo v sprejemljivih mejah. Taka strategija bi omogočila čakanje na dokončen zagon nove sistemske ureditve in šele takrat bi bilo mogoče s šokom ekonomske politike zbiti inflacijo na raven, ki je normalna v Evropi. To bi omogočilo tudi relativno manjše stroške dezinflacije. kot so nastali s šok terapijo v razmerah družbene lastnine, samoupravljanja in neustreznega sistema delitve. Vlada se pod pritiskom hiperinflacije, javnega mnenja in referenc priznanega ameriškega svetovalca ni odloČila za tako strategijo. Šok ukrepi ekonomske politike so začeli delovati takoj po sprejetju programa, torej v razmerah starega ekonomskega sistema, ki ne omogoča elastičnega prilagajanja ekonomskih subjektov impulzom ekonomske politike. Motiv gospodarjenja se namreč ni spremenil: maksimiranje potrošnje (osebnih dohodkov ter prihodkov proračunov in družbenih dejavnosti) je še naprej ostalo konstanta obnašanja gospodarstva in »negospodarstva«. Zato se je inflacija nadaljevala. Stopnje inflacije so prikazane v tabeli 1. Kot kažejo izračuni rasti cen od decembra 1989 do decembra 1990 (razlika med rastjo cen na drobno in cen industrijskih proizvodov pri proizvajalcih je v Jugoslaviji znašala kar 59,8 indeksne točke), je bil najpomembnejši inflacijski vzrok neustrezna fiskalna politika. Vlada je lani celo povečala davčne obremenitve in v oktobru ji je uspelo povečati zvezni proračun. Mesečni prihodki, namenjeni javni porabi, so se povečali s 23,2 milijarde din v decembra 1989 na 49,1 milijarde din v novembru 1990, tj. za 111,6%, v decembru pa so se malenkostno zmanjšali (na 47,0 milijarde din). Iz teorije in prakse ekonomske politike (Dornbusch, 1990) je znano, da brez davčnih omejitev ni mogoče vzdrževati fiksiranega tečaja domače valute, ki postane zaradi inflacije precenjena. 968 TABELA 1: INFLACIJA V JUGOSLAVIJI IN SLOVENIJI V LETU 1990 (indeksi) CENE PROIZVAJALCEV CENENADROBNO industrijskih proizvodov repromateriala SFRJ SLOV. SFRJ SLOV. SFRJ SLOV. Dec. 1990 Dec. 1989 161,9 143,9 162,4 145,3 221.7 204.6 Povprečno mesečno 104,1 103,1 104,1 103,2 106,9 106,1 Viri: SaopStenja Saveznog zavoda za statistiku, Mesečne informacije Zavoda za statistiko Republike Slovenije Drugi razlog je bil porast čistih osebnih dohodkov. Od decembra 1989 do decembra 1990 seje mesečni obseg čistih osebnih dohodkov povečal z 20,0 na 38,0 milijard dinarjev, tj. za 90%. To dejstvo potrjuje tezo, da je jugoslovanska inflacija v bistvu stroškovne narave in da jo povzročajo predvsem sistemski dejavniki: rast osebnih dohodkov je posledica njihovega netržnega oblikovanja v razmerah družbene lastnine. Lani je postalo tudi najbolj trmastim zagovornikom sedanjega sistema jasno, da v gospodarstvu, ki nima definiranega lastnika kapitala, ni mogoče brzdati inflacijske rasti osebnih dohodkov niti z »zamrzovanjem« niti z restriktivno monetarno politiko. Zamrzovanje osebnih dohodkov v naših razmerah slej ko prej (lani se je to dogajalo že v januarju, kasneje pa najbolj od junija dalje, ko si je osebne dohodke močno povečala zvezna administracija) popusti zaradi tega, ker republiške in občinske vlade v sodelovanju s »svojimi« SDK dovoljujejo porast osebnih dohodkov, s čimer zagotavljajo socialni mir na »svojih« področjih ter porast prihodkov proračunov in družbenih dejavnosti, neposredno odvisnih od izplačanih osebnih dohodkov. Restriktivna monetarna politika pa je v naših razmerah neučinkovita zato, ker pri pomanjkanju denarja podjetja ne plačujejo pravočasno (ali pa sploh ne) obveznosti do dobaviteljev in se dodatno zadolžujejo pri bankah, da bi si tako zagotovila zadostna sredstva za izplačevanje osebnih dohodkov. Zaradi tega naraščajo izgube v gospodarstvu, nelikvidnost gospodarstva in bank, finančna zmeda in stečaji. Javna potrošnja in osebni dohodki so tako presegli planirano vsoto, ki bi omogočala prvotno načrtovano inflacijo za leto 1990, kar za okoli 177 milijard dinarjev. Vse te procese je spremljala monetarna politika, ki je omogočala in celo povzročala inflacijska gibanja (Bole, 1990; Cvikl. 1990) ter s tem precenjenost tečaja. Fiksirani devizni tečaj je namreč mogoče daljnoročno vzdrževati le, če je primarni denar popolnoma pokrit z neto deviznimi rezervami (Fischer, 1982), kar v Jugoslaviji ni. Glede na to, da je ekonomska politika v letu 1990 od ekonomsko-političnih instrumentov v glavnem uporabljala fiksirani devizni tečaj (in limitiranje bančnih kreditov), da ni uporabljala fiskalnih restrikcij in da ji ni uspelo brzdati osebnih dohodkov, je že v prvem polletju prišlo do prikrite inflacije in precenjenosti nacionalne valute. Precenjenost dinarja se je do decembra dodatno povečala, saj so inflacijske stopnje iz meseca v mesec naraščale. Zmanjševanje izvoza, porast trgovinskega primanjkljaja in zmanjšanje deviznih rezerv so bile neposredne posledice: blagovni primanjkljaj je lani znašal 4,6, primanjkljaj v bilanci tekočih transakcij 2,9, devizne rezerve pa so se zmanjšale na 6,7 milijarde dolarjev. 969 Tcorip in priku. kt. 28, ti. 8-9. Ljubljana 1941 3. Porast ravni cen v Sloveniji in učinki devalvacije V naslednji tabeli prikazujemo ocenjene ravni cen slovenskih proizvajalcev surovin in reprodukcijskih materialov v primerjavi z italijanskimi cenami, izvoznih cen slovenske industrije ter slovenskih cen na drobno v primerjavi z avstrijskimi in italijanskimi cenami v posameznih mesecih v letih 1989 in 1990 ter začetku januarja 1991. Ravni teh cen v letih 1989 in začetku leta 1990 so izračunane na temelju analiz 1EDP (IEDP, 1990 a, b, c), za december 1990 pa so ocenjene takole: (1) Raven cen slovenskih proizvajalcev surovin in reprodukcijskih materialov iz aprila 1990 (85) je pomnožena s koeficientom porasta domačih cen repromateri-ala od aprila do decembra (1,160) ter deljena s koeficientoma porasta dinarskega tečaja italijanske lire (0,976) in ocenjene italijanske inflacije v tem obdobju (1,043). (2) Raven čistih izvoznih cen (brez izvoznih spodbud) slovenske industrije na konvertibilnem področju iz februarja 1990 je pomnožena s koeficienti povprečnega porasta dinarskega tečaja v primerjavi s košaro konvertibilnih valut (0,942) in izvoznih cen (1,059) ter deljena s koeficientom porasta cen repromateriala (1,160 za oceno pokritja direktnih stroškov) oz. cen proizvajalcev industrijskih proizvodov (1, 126 za oceno pokritja polne lastne cene oz. domačih primerljivih cen proizvajalcev) v Sloveniji od februarja do decembra 1990. (3) Raven cen na drobno v Sloveniji iz aprila 1990 je pomnožena s koeficientom porasta cen na drobno v Sloveniji (1,229) ter deljena s koeficientoma porasta dinarskega tečaja avstrijskega šilinga (1,001) oz. italijanske lire (0,976) in ocenjene inflacije v Avstriji (1,032) oz. Italiji (1,043) v obdobju od aprila do decembra 1990. Ravni cen v začetku januarja 1991 so izračunane identično, s tem da so ravni cen iz deccmbra 1990 popravljene s stopnjo devalvacije dinarja. TABELA 2: OCENJENE RAVNI CEN V LETIH 1989 IN 1990 TER ZAČETKU JANUARJA 1991 1. Raven cen slovenskih proizvajalcev surovin in reprodukcijskih materialov (italijanske cene = 100) začetek marec 89 april 90 deccmber 90 januarja 91 80 85 97 75 2. Raven čistih izvoznih cen slovenske industrije na konvertibilnem področju: začetek februar 90 december 90 januarja 91 2.1. 141 121 156 2.2. 87 77 99 2.3. 72 64 82 3. Raven slovenskih cen na drobno začetek junij 89 april 90 december 90 januarja 91 3.1. 70 100 119 93 3.2. 76 . 110 133 103 2.1. Pokritje direktnih stroškov 2.2. Pokritje polne lastne cene 2.3. Pokritje domačih primerljivih ccn proizvajalcev 3.1. Primerjava z Avstrijo 3.2. Primerjava z Italijo 970 Medtem ko so bile slovenske cene proizvajalcev surovin in reprodukcijskih materialov v aprilu lani v povprečju za 15% nižje od ustreznih italijanskih cen. so bile v decembru le Se za 3% nižje, po devalvaciji pa za 25% nižje. Čeprav je bila stopnja devalvacije manjša od stopnje relativne inflacije v Jugoslaviji v celotnem letu 1990, ki je (merjena s cenami proizvajalcev) v primerjavi z italijansko inflacijo znašala okoli 52%, je to za slovensko gospodarstvo z nižjo stopnjo inflacije od jugoslovanskega povprečja sorazmerno ugoden rezultat devalvacije. Devalvacija je izboljšala tudi ravni izvoznih cen slovenske industrije. Medtem ko je v februarju lani slovenska industrija pri izvozu dosegala v povprečju za 28%, v decembru pa že 36% nižje cene kot pri prodaji doma, se je ta razlika po devalvaciji zmanjšala na okoli 18%, hkrati pa je slovenska industrija z izvoznimi cenami v povprečju skorajda pokrivala lastno ceno proizvodnje. Drugačno pa je stanje cenah na drobno. Primerjali smo jih z avstrijskimi in italijanskimi cenami. Povprečna raven slovenskih cen na drobno je bila v aprilu lani enaka avstrijski in za 10% višja od italijanske, v decembru pa je bila za 19% višja od avstrijske in kar za 33% višja od italijanske. To je povzročalo močan odliv kupne moči v tujino. Po devalvaciji so se sicer ta razmerja izboljšala (v primerjavi z avstrijskimi cenami so bile slovenske cene na drobno v povprečju za 7% nižje, v primerjavi z italijanskimi pa še vedno za 3% višje), vendar so bila znatno slabša kot npr. v juniju 1989, ko so bile naše cene v povprečju za 30% nižje od avstrijskih oz. za 24% nižje od italijanskih. 4. Ravni cen na drobno Izbira proizvodov in storitev, zajetih v raziskavo v aprilu 1990 (IEDP, 1990c), je bila v največji meri prilagojena sistemu za spremljanje gibanja cen na drobno, ki ga uporablja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Da bi se izognili vplivu deviznega tečaja za primerjave cen, izračuni temeljijo na cenovnih paritetah. S cenovno pariteto razumemo razmerje med ceno nekega izdelka ali storitve (x) v deželi A v valuti (a) in ceno istega izdelka ali storitve (x) v deželi B v valuti (b). Rezultat pomeni vrednost valute dežele A (din), izražene v valuti dežele B (šiling oz. lira) prek blaga x. S tem načinom merjenja dobimo zanesljive informacije o interdomicilnih cenovnih razmerjih. Izračunane cenovne paritete se sicer od blaga do blaga razlikujejo, agregatne cenovne paritete za posamezne potrošne skupine oz. za celoten vzorec pa izračunamo s ponderiranjem. Pri tem smo uporabili ponderacijski sistem za izračunavanje indeksov rasti cen na drobno, ki ga uporablja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Z agregiranjem cenovnih paritet posameznih vrst blaga smo dobili agregatno (povprečno) cenovno pariteto celotnega vzorca, ki predstavlja agregatni devizni tečaj. Le-ta izraža medsebojno razmerje notranje kupne moči posameznih valut. Tako izračunani devizni tečaj odstopa od uradnega deviznega tečaja, ker so osnova za njegov izračun le cene na drobno, ne pa tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje uradnega tečaja. Če primerjamo tečaj dinarja z avstrijskim šilingom, vidimo, da je bila v juniju 1989 notranja kupna moč dinarja za 43% večja od vrednosti dinarja po njegovem uradnem tečaju, v aprilu 1990 pa ji je bila enaka. Če pa primeijamo tečaj dinarja z italijansko liro, je bila v juniju 1989 notranja kupna moč dinarja za 31% večja, v aprilu 1990 pa za 9% manjša od vrednosti dinarja po njegovem uradnem tečaju. Tako velike spremembe so posledica nižje stopnje depreciacije dinarja v primerja- 971 Teori|> m praku. Iet.28. ft.S-9. L)uM|uu 1991 vi z relativno rastjo cen na drobno med obema opazovanima trenutkoma: v primerjavi z Avstrijo so se slovenske relativne cene na drobno v globalu vzorca povečale za 1211%. uradni tečaj (din/ATS) pa za 815%, v primerjavi z Italijo pa je relativna raven drobnoprodajnih cen v Sloveniji za analizirani vzorec porasla za 1201%, uradni tečaj (din/100 ITL) pa le za 801%. Takšna politika tečaja je torej povzročila, da so bile slovenske cene na drobno (za analizirani vzorec) v aprilu 1990 v povprečju na ravni avstrijskih oz. za 10% nad ravnijo italijanskih. Ker je od aprila do decembra 1990 inflacija v Sloveniji znašala 22,9% (avstrijska oz. italijanska pa sta bili bistveno manjši - nekaj več kot 3% oz. 4%) in ker je tečaj dinarja ostal tako rekoč nespremenjen, se je notranja kupna moč dinarja v primerjavi z njegovo vrednostjo po uradnem tečaju do decembra 1990 pomembno zmanjšala, saj je bila raven slovenskih cen na drobno v decembru že za 19% višja od avstrijske oz. kar za 33% višja od italijanske. Šele devalvacija ob koncu decembra je ta razmerja nekoliko popravila: v primerjavi z avstrijskimi cenami je bila raven slovenskih cen na drobno v povprečju za 7% nižja, v primerjavi z italijanskimi pa še vedno za 3% višja. Če Želimo ugotoviti, katere vrste blaga so bile v Sloveniji dražje kot v primerjanih državah, moramo kot osnovo uporabiti uradni devizni tečaj. Ravni cen na drobno 21 potrošnih skupin v primerjavi z avstrijskimi oz. italijanskimi cenami, preračunanih po uradnem tečaju, navajamo v tabeli 3. Iz predzadnje vrstice tabele je razvidno, da so ravni slovenskih cen po devalvaciji padle. Zadnja vrstica pa kaže, koliko od 21 skupin proizvodov in storitev je bilo v Sloveniji dražjih kot v Avstriji oz. Italiji. V decembru 1990 je bilo takih skupin 14 oz. 15, zato so bile razumljive dolge vrste naših kupcev na mejah in močan odliv kupne moči v tujino. TABELA 3: RAVNI CEN NA DROBNO V SLOVENIJI (preračunano po uradnem tečaju) Primerjava z Primerjava z Avstrijo Italijo dec. zač. jan. dec. zač. jan. Potroina skupina 1990 1991 1990 1991 PREHRANA 102 79 122 95 - meso in mesni izdelki 95 74 116 90 - druga živila 112 87 132 103 ALKOHOLNE PIJAČE IN TOBAČNI IZDELKI 99 77 138 107 - alkoholne pijače 139 108 204 158 - cigarctc 42 33 43 34 TEKSTIL IN KONFEKCIJA 122 95 132 102 OBUTEV IN GALANTERIJA 133 103 155 120 — obutev 113 88 100 77 — usnjena galanterija 187 145 302 235 STANOVANJE 128 100 122 95 - pohištvo 135 105 135 105 - električni stroji in aparati 172 134 168 131 - druga oprema za gospodinjstvo 153 119 144 112 - energija za gospodinjstvo 67 52 55 43 - stanarina 42 33 27 21 972 Primerjava z Primerjava z Avstrijo Italijo dec. zač. jan. dec. zač. jan. Potrošna skupina 1990 1991 1990 1991 gradbeni material 137 106 213 166 orodje in Škropiva 107 83 136 106 - orodje 87 67 137 107 - škropiva 129 100 135 105 vozila in gorivo 115 90 98 76 - vozila in deli 124 96 128 99 - gorivo 110 85 81 63 higiena in zdravje 95 74 98 76 - higienske potrebičine 106 82 105 81 - zdravila 97 75 80 62 kultura. izobraževanje. razvedrilo 110 86 127 99 storitve 79 62 96 75 skupaj vzorec 119 93 133 103 Število skupin, ki so bile v sloveniji dražje 14 7 15 10 V primerjavi z lanskim aprilom so se v začetku januarja 1991 v večini potrošnih skupin, ki so imele lani v Sloveniji podpovprečne ravni cen, le-te povišale, v tistih, ki so imele nadpovprečne ravni cen. pa znižale. Odstopanja ravni cen posameznih potrošnih skupin od povprečja (povprečne ravni cen vzorca) so bila zato v začetku januarja 1991 manjša kot v aprilu 1990. Povprečno odstopanje (standardni odklon) ravni cen 21 potrošnih skupin je v primerjavi z avstrijskimi cenami v aprilu lani znašalo 28,4, v letošnjem januarju pa 28,1 indeksne točke, v primerjavi z italijanskimi cenami pa v aprilu lani 50,9, v januarju letos pa 46.5 indeksne točke. To je predvsem rezultat notranje konvertibilnosti dinarja, odprtih meja in zmanjšane kupne moči na domačem trgu, ki številnim dejavnostim (predvsem tistim z visoko cenovno in dohodkovno elastičnostjo) ni dovoljevala tolikšnega porasta cen, kot je znašalo povprečje. Čeprav se bodo nakupi v tujini zaradi devalvacije nekoliko zmanjšali, pa so v Sloveniji še vedno občutno dražji številni proizvodi, po katerih se povpraševanje naših kupcev v Avstriji in Italiji ne bo zmanjšalo. To so predvsem naslednje skupine proizvodov: nekatera živila (predvsem sveža in predelana zelenjava in sadje), alkoholne in brezalkoholne pijače, usnjena galanterija, pohištvo, električni stroji in aparati ter druga oprema za gospodinjstvo, gradbeni material, škropiva za kmetijstvo, nekatere vrste orodja in drugo (nakupe v tujini bo v določeni meri zmanjšalo dejstvo, da ni več notranje konvertibilnosti dinarja in da zdaj prebivalstvo kupuje devize na črnem trgu po znatno višjem tečaju od uradnega). 5. Sklep Cene industrijskih proizvodov pri proizvajalcih so se od decembra 1989 do decembra 1990 v Jugoslaviji povečale za 61,0%, cene na drobno pa celo za 973 Teorij» in ptaksa. let. 28. H. »-9. LjuM|uu 1991 121,7%. Pri tem je tečaj dinarja v primerjavi z nemško marko ostal nespremenjen do konca leta 1990, kar je povzročilo porast ravni naših cen v primerjavi z inodomicilnimi cenami, realni padec izvoza, odliv kupne moči v tujino in druge negativne učinke. Stanje pri razmerjih cen in tečaja je postalo nevzdržno in ni bilo drugega izhoda kot ponoven začetek stabilizacijskega programa. Začeten ukrep je bil devalvacija dinarja in ponovno fiksiranje tečaja na novi ravni. Tudi tokratna devalvacija je bila premajhna v primerjavi z jugoslovansko relativno inflacijo (merjena s cenami proizvajalcev industrijskih proizvodov je v lanskem letu znašala okrog 52%). Kljub temu so rezultati devalvacije za Slovenijo sorazmerno ugodni, saj je imela bistveno nižjo rast cen industrijskih proizvodov pri proizvajalcih kot Jugoslavija v povprečju. Zato so tudi učinki devalvacije na ravni izvoznih cen slovenske industrije dobri, medtem ko so ravni cen na drobno ostale visoke. Razlog je v tem. da so cene na drobno od decembra 1989 do decembra 1990 v Sloveniji porasle za 104,6%, cene industrijskih proizvodov pri proizvajalcih pa le za 43,9%. Razlika je v glavnem posledica ekspanzivne davčne politike, deloma pa tudi povišanih trgovskih marž v letu 1990. Devalvacija torej ni bila zadostna, da bi izboljšala naše ravni cen na drobno. Tega od same devalvacije (ki ji je cilj predvsem urejanje interdomicilnih razmerij cen proizvajalcev ter zagotavljanje zadostne izvozne spodbude) tudi ne moremo pričakovati. Zato bodo nujni dodatni ukrepi v davčni politiki, predvsem znižanje in poenotenje stopenj prometnih davkov. Nujni ukrepi za vzdrževanje nove ravni tečaja in cen (oz. zmanjšanje ravni cen na drobno) so zmanjšanje proračunov in drugih skladov, učinkovitejši nadzor osebnih dohodkov ter omejitvena denarna politika. Četudi bi bil ta novi stabilizacijski program uspešneje izveden od lanskega, bi bila še vedno možna nevarnost, ki ogroža stabilnost cen in tečaja v Jugoslaviji. To so nerešeni problemi ekonomskega sistema, predvsem vprašanja privatizacije družbene lastnine, trga dela, sanacije bančnega sistema itd., da sploh ne govorimo o političnih problemih. Brez temeljite reforme sistema namreč ne bo šlo. Pokazalo se je tudi, da nekritična in neposredna uporaba šok receptur ekonomske politike, ki so morda učinkovite v tržnih gospodarstvih oz. družbah z drugačno politično, ekonomsko in socialno strukturo, v jugoslovanskem gospodarstvu ne daje ustreznih rezultatov in povzroča prevelike gospodarske in socialne stroške. Strategija postopnosti, ki mora začeti z reformo ekonomskega sistema ob nadzorovani znosni inflaciji, je po našem mnenju bolj priporočljiva. Ta priporočila veljajo tudi za vodenje ekonomske politike v samostojni državi Sloveniji. VIRI: Bail. A. (1988). Samoupravni oblika Jrufhcnc lastnine. Globus. Zagreb Ba|l. A. (1990). Decembrski tok - od koil vztrajno« inflacije?. Gospodarska gibanja. EIPF. Ljubljana. M. 203 Bole. V. (1990), Tečajno sidro in proračunsko jadro ali presidranje ladje. Gospodarska gibanja. EIPF. Ljubljana, tt. 209 Bruno. M.. Fischer S. (1985). Expectations and the High Inflation Trap. Mimco, september Cvikl. M. (1990). Denarna politika Jugoslavije v 1990. letu: predstavitev in poskus analize nekaterih vzrokov neuspeha; v: Bilten EDP. tt. 3. november. IEDP-EPF. Maribor Dombusch. R. (1990). Experiences with Enrerne Monetary Imtahihiy; referat na konferena Svetovne banke. Dunaj, marec Fnchcr. S. (1982). Seignorage and the Case of National Money. Journal ot Political Economy 974 (1EDP, 1990«). Izvozne cene dovemke mdustnje v (cbmjr)u 1990; Cene EDP. «. 1. IEP-EPF. Manhor (IEDP. I990b). Primerjava proizvajalnih cen med Ju«o4avi|o in liziko v aprilu 1990; Cene EDP. ti. 2, IEDP-EPF. Maribor (IEDP. I990c). Drobooprodaine ccnc v Sk>vriu|i. Avun,i in ltali|i v aprilu 1990; Cene EDP. tt. J. IEDP-EPF. Maribor 2iimoixl. E. (I990a), Devizni kun dinara i nivo cena. Jugoilovemko bankar«vo. (l. 2-3 Žiimond. E. (1990b). Alternativno defumanje intlaciooog mehanizma u Jugoilavi|i. Ekonom«, it. 1-2 975 Teorija in praksa, let. 28. K. 8-9. Ljubljana 1991