Na naslovnici: Nemški - tudi bavarski - način žganja živosrebrovih rud v lončenih žgalnih posodah (iz članka Jožeta Čarja in Rafaela Terpina: Stare žgalnice živosrebrove rude v okolici Idrije) Jože Janež Alfred Bogomir Kobal Marko Cigale Milena Horvat Alfred Bogomir Kobal Aleksandra Brence Mirjam Gnezda Andrejka Šiukovt Jurij Zalokar Viktorija Zmaga Glogovec Domen Rupnik Vsebina UVODNIK Idrija in njeni otroci 4 RŽS IDRIJA IN OKOLJE Javna predstavitev novejših raziskav o vplivu RŽS Idrija na okolje in ljudi 6 Revidiran dolgoročni program preprečevanja posledic rudarjenja v RŽS Idrija za obdobje 2001-2006 (december 2001) 11 Obremenjenost okolja s Hg na ožjem in širšem območju Idrije 15 Predstavitev raziskovalnih projektov 18 IDRIJA Geološke razmere in možnosti za gradnjo v Idriji 30 KULTURNA DEDIŠČINA Rudarska hiša v Bazoviški ulici 4 v Idriji 38 Obnovljena Možinotova kašča v Zavratcu 54 ESEJ Povratek k pristnosti besede - esej o jeziku 60 LITERATURA Idrijske ljubezni 66 LIKOVNA PRILOGA Tam nekje vmes 74 Idrijski razgledi vsebina TEHNIŠKA DEDIŠČINA Jože Čar, Rafael Terpin Stare žgalnice živosrebrove rude v okolici Idrije 80 ZGODOVINA Stanko Flego Prazgodovinska naselbina na Poliškem polju? 106 Petra Zagoda Črni Vrh pod italijansko okupacijo 110 Ivica Kavčič Cegovnica med italijansko okupacijo in vojno 120 NARAVNE ZNAMENITOSTI Rafael Terpin Kukavičevke na Idrijskem 132 PREDSTAVITVE Karmen Simonič Mervic Ugriznma u kalina 148 Karmen Simonič Mervic Gora ni nora, pa tudi tisti ne, ki leze gor 150 Ciril Velkovrh Monografija o blagajevem volčinu 152 Ciril Velkovrh Najlepša mesta Slovenije 153 Robert Šabec Alkimija med mitom in znanostjo 156 Marijan Beričič Ruski bataljon v sestavi IX. korpusa NOV 158 Darko Viler Nova velika pridobitev Mestnega muzeja Idrija 160 IN MEMORIAM Rafael Terpin In memoriam Mariji Ježevi 162 MNENJA Rafael Terpin Dom mojih prednikov II 163 POPRAVKI 164 # Jvoor Idrija in njeni otroci Jože JANEŽ Pisatelj Jože Felc je leta 1999 izdal roman Sova v krošnji. V njem je (poleg drugih tem) načel (usodno?) vprašanje padanja števila starševskih odločitev za otroke. Ponovno seje pokazalo, da ima literarni ustvarjalec intuitivno sposobnost čutenja in napovedovanja temeljnih človekovih in družbenih problemov, da zapiše tisto, kar nekdo drugi morda opazi pa ne razvija, da ima zmožnost napovedovanja prihodnosti. Svet šole Osnovna šola Idrija je v septembru 2004 obravnaval tudi plan dela Osnovne šole Idrija za šolsko leto 2004/05. Pri tem je bilo v pripravljenem gradivu predstavljeno število učencev na centralni šoli v Idriji, ki vztrajno in prav opozorilno upada in ga predstavljamo v spodnjih tabelah in grafih. Podatki o številu učencev na centralni šoli v Idriji za leto 2004/05 so prikazani v tabeli. Iz tabele in grafov vidimo, da se je leta 1997 na šolo vpisalo 82 učencev, leta 2004 pa samo še 55 učencev ali 33% manj. Število oddelkov je bila šola iz štirih prisiljena prepoloviti na samo 2. V povprečju se število vpisanih učencev na vsaki dve leti zmanjša za 7. V septembru 2005 bo predvidoma v prvi razred vpisanih samo še 45 učencev. Glede na trend lahko pričakujemo, da bomo čez 5 do 6 let (leta 2010 ali 2011) v prvi razred vpisali samo za en oddelek otrok, projekcija stanja na daljše obdobje pa je naravnost dramatična. Ugotovljeno stanje ni zaskrbljujoče samo za Osnovo šolo Idrija. Negativne posledice bo poleg šole, ki bo morala prva zmanjševati število zaposlenih, zanesljivo čutil tudi kraj sam, njegove javne institucije in njegovo gospodarstvo. Ugotovljeno stanje ni samo posledica neugodnih demografskih trendov v celi državi oziroma odločitev staršev za manj otrok. Številna mesta po Sloveniji z aktivno gospodarsko in urbanistično politiko kljub vsemu rastejo. V naši najbližji soseščini so to Logatec, Ajdovščina ali Gorenja vas in Poljane, na to, da je bila Idrija včasih primerljiva z Novo Gorico pa raje ne pomislim več. Idrija, kot relativno močno gospodarsko središče, mora začeti z aktivnimi ukrepi, da se bodo mladi ljudi Idrija in meni otroci uvodnik Devetletka: i. razred * 55 učencev 2 oddelka 2. razred (2003) 54 učencev 2 oddelka 3. razred (2002) 65 učencev 3 oddelki 7. razred (1999) 74 učencev 3 oddelki 8. razred (1998) 6 učencev 3 oddelki Osemletka: 3. razred (2002) 71 učencev 3 oddelki 4. razred (2001) 62 učencev 3 oddelki 5. razred (2000) 83 učencev 4 oddelki 8. razred (1997) 82 učencev 4 oddelki * vpisani teta 2004 po letih šolanja vračali in zaposlovali doma, ter da se bodo ljudje, ki se zaposlujejo v idrijskih podjetjih tukaj tudi naseljevali. Prične naj se energijo in sredstva vlagati v gradnjo ne-profitnih stanovanj za mlade družine (prvo stanovanje). Nujno je urbanistično odpiranje novih prostorov za stanovanjsko gradnjo (nova zazidalna območja) ter za razvoj industrije in malega gospodarstva (obrtno industrijska cona). Predstavljena problematika naj dobi visoko, če ne že najvišjo (saj gre za temeljni problem skupnosti) prioriteto v proračunu občine Idrija in ustrezno mesto v njem že za leto 2006. Zavedam se, da se ugotovljenih trendov, ki se niso začeli leta 1997, kot na spodnjem grafikonu, temveč vsaj 10 ali 20 let prej, ne da spremeniti v enem samem letu. Prav zato bo tukaj potrebno vztrajno, dolgoročno in enotno delo ljudi in institucij, ki imajo vpliv in moč odločanja o naši skupni bodočnosti. Ne morem samo sprejeti mnenja, da se nečesa ne da. Kdor hoče bo našel tišoč načinov (od katerih bo vsaj eden pravi), kdor noče bo našel tisoč izgovorov (od katerih bo vsak vsaj na pol resničen). število vpisanih učencev na oš idrija - centralna šola 90-- leto število oddelkov na oš idrija - centralna šola v a 1 - o, »,».«» , m , m 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2002 2003 2004 leto Javna predstavitev novejših raziskav o vplivu RŽS Idrija na okolje in ljudi UVOD Program zapiranja rudnika, ki naj bi preprečil poslabšanje razmer na površini zaradi drsenja hribin v jami, bo zaključen že naslednje leto (2006). nekatere raziskave o vplivu rudnika na okolje in prebivalce, ki so bile predstavljene rudniku živega srebra idrija in javnosti v letu 2001 (kobal, idrijski razgledi, št. 2/200l), so očitno vplivale na razširitev prvotnega programa, saj le-ta v svoji zadnji verziji (200l) zajema tudi nekatere ukrepe za zmanjšanje vpliva rudnika na zdravje ljudi in okolje v širšem smislu. na mednarodnem kongresu o živem srebru kot globalnem onesnaževalcu v ljubljani leta 2004 (ICMGP 2004) je bilo predstavljenih več kot 38 raziskav, ki obravnavajo različne vidike te problematike. rezultate teh in nekaterih drugih študij smo želeli predstaviti tudi v Idriji, da bi dodatno spodbudili Rudnik živega srebra v zapiranju, predstavnike države (pristojna ministrstva), Občino Idrija in vse pristojne službe v Idriji k bolj aktivnemu pristopu, sooblikovanju in izvajanju celovitega programa preprečevanja in zmanjševanja škodljivih posledic rudarjenja. Alfred Bogomir KOBAL Potek srečanja Srečanje z mednarodno udeležbo so ob koordinacij prim. dr. Alfreda B. Kobala, dr. Milene Horvat in mag. Viktorije Gorjup organizirali Zdravstveni dom Idrija, Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o., Inštitut Jožef Štefan - Odsek za kemijo okolja in Klinični center Ljubljana - Klinični inštitut za kemijo in biokemijo. Častni pokrovitelj srečanja je bil RŽS Idrija v zapiranju d. o. o., glavni pokrovitelj, ki je realizacijo srečanja finančno omogočil, pa SKB banka. Predstavitev raziskav je potekala 17. 12. 2004 v prostorih Mestnega muzeja Idrija. Udeležencev je bilo 84, med njim več kot tretjina aktivnih raziskovalcev, ki so predstavili svoja dela. Srečanja se je udeležil tudi župan Občine Idrija Damjan Krapš, ki je pozdravil vse prisotne in jim zaželel uspešno delo. Srečanje je otvorila mag. Viktorija Gorjup in izpostavila njegov namen in pomembnost. Direktor Rudnika, mag. Makro Cigale, je predstavil dosedanji potek zapiralnih del v jami Rudnika živega srebra Idrija in Revidirani dolgoročni program preprečevanja posledic rudarjenja v RŽS Idirja za obdobje 2001-2006. Prim. dr. Alfred Bogomir Kobal je govoril o obremenitvah, škodljivostih in obremenjenosti rudarjev in topilničarjev pri delu, o programu varstva pri delu, strategiji zdravstvenega varstva, poklicnih boleznih ter umrljivosti rudarjev in topilničarjev v zadnjih 50 letih. Dr. Bojana Križaj je predstavila sodelujoče in program srečanja, ki je bil iz dveh delov. V prvega je bil vključen del omenjenih raziskovalnih projektov, v drugem pa je bila organizirana okrogla miza. Dotični raziskovalni projekti in raziskave obravnavajo različne vidike vpliva delovanja RŽS na okolje in ljudi. Štirje projekti so bili predstavljeni ustno, 19 pa v obliki posterjev. Na posterju so bili podani tudi naslovi in avtorji vseh raziskovalnih projektov, ki so na mednarodnem kongresu v Ljubljani 2004 (ICMG 2004) obravnavali živo srebro v povezavi z Rudnikom živega srebra v Idriji. Pregled teh raziskav sta pripravila Tatjana Dizdarevič (RŽS Idrija) in Jože Kotnik (IJS). Povzetki večine predstavljenih raziskav so objavljeni v reviji za rudarstvo, metalurgijo in geologijo RMZ - Materials and Geoen-vironment (2004, letnik 51, št. 1, 2, 3), ki je na razpolago na Inštitutu Jožef Štefan - Odsek za kemijo okolja, pri Rudniku živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o. in pri avtorju prispevka. Ustno so bili podani naslednji raziskovalni projekti: Vpliv pretekle izpostavljenosti Hg na peroksidacijo lipidov, DNA in delovanje nekaterih tarčnih organov pri delavcih RŽS in prebivalcih mesta Idrija (dr. Alfred Bogomir Kobal), Obremenjenost okolja z živim srebrom na ožjem in širšem območju Idrije (dr. Milena Horvat), Simulacija transporta in transformacije živega srebra v Idriji, Soči in Tržaškem zalivu (dr. Dušan Žagar), Izpostavljenost anorganskemu metil živemu srebru in potencialna prizadetost DNA pri ženah v rodni dobi z onesnaženega območja mesta Idrija in obalnega območja Furlanije-Benečije-Julijske Krajine v Italiji (dr. Alfred Bogomir Kobal), Poraba rib v prehrani, vsebnost Hg v laseh in mleku pri materah in novorojenih z območja Trsta (dr. Fabio Barbone). Na okrogli mizi se je razprava osredotočila na stanje okolja zaradi onesnaženja z živim srebrom (Hg) in ionizirnim sevanjem (IS) ter na zdravje posameznih skupin prebivalcev. Razpravo je vodila dr. Milena Horvat, vodja odseka za kemijo okolja IJS, sodelovali pa so še zdravniki Milan Vončina, dr. med. specialist pulmolog, ki deluje v dispanzerju za pljučne bolezni in sladkorne bolezni v ZD Idrija, Črtomir Knap, dr. med. specialist genikolog, ki deluje v ZD Idrija in v Porodnišnici Postojna, dr. Lea Šinkovec, pedopsihiater, ki deluje v Idriji in širše na severnoprimorskem območju, in prim. dr. Alfred Bogomir Kobal, spec. med. dela, ki trenutno deluje kot raziskovalec. Razpravljali so o zbolevanju za rakom v Občini Idrija in o možnih vplivih okolja ter razvad na povečano pojavljanje nekaterih vrst rakov. Predstavljena so bila tudi opažanja s področja rodnosti žena in nekaterih motenj pri otrocih v Idriji, vendar ta opažanja doslej niso bila potrjena niti z raziskavami niti s statistično obdelavo. Poleg zdravnikov so v razpravi sodelovali tudi drugi raziskovalci različnih strok: Tatjana Dizdarevič, univ. dipl. inž. rud., in dr. Jože Čar, univ. dipl. inž. geol, sta predstavila pregled razprostranjenosti žgalni-ških ostankov s povečano vsebnostjo radionuklidov v mestu Idrija (priloženi so bili rezultati meritev radona v zraku na območju rudniške reševalne postaje, kjer se nahaja oprema za kontinuirane meritve radona), dr. Janja Vaupotič iz IJS, strokovnjakinja za ionizirno sevanje, Ana Knap, ki je predstavila meritve živega srebra v »sedimentu« komunalnih odplak, Urška Repinc, ki je govorila o tehnološko povišani radioaktivnosti, in dr. Mateja Gosar z Geološkega zavoda Slovenije, ki je orisala zgodovinski pregled nekaterih mehanizmov odlaganja živega srebra v okolju območja Rudnika živega srebra Idrija. V razpravo so se vključili tudi številni drugi udeleženci srečanja. Zaključki Delovanje rudnika je na območju Idrije povzročilo povečano obremenjenost z živim srebrom in ionizirnim sevanjem. Koncentracije Hg v zemlji so v določenih predelih mesta in okolice še vedno močno povišane, koncentracije Hg v zraku pa pomembno nižje kot med delovanjem rudnika. Iz okolja prehaja Hg v prehrambeno verigo živali in deloma tudi človeka. Raziskave, ki smo jih opravili v zadnjih letih, niso potrdile povečanega prenosa Hg med nosečnostjo na otroka. Zaradi majhnega števila opazovanih teh ugotovitev ne moremo posploševati na celotno onesnaženo območje, kjer živijo nosečnice. Nasutje, zlasti primarnih žgalniških ostankov, v mestu Idrija je povzročilo zvišane koncentracije radona z njegovimi kratkoživimi potomci v več kot 40 hišah. Ocenjene letne efektivne doze za otroke so v vrtcih višje (2,36-10,6 mSv), kot jih v povprečju prejmemo zaradi naravnega sevanja. Zato je razumljivo, da je v vrtcu potrebno čimprej ukrepati. Znano je namreč, da stohastični učinki ionizirnega sevanja, ki večajo verjetnost nastanka naključnega raka ali določene dedne spremembe, nimajo praga in se lahko po daljšem času pojavijo tudi pri zelo nizkih dozah. V opazovanem 40-letnem obdobju od 1961 do 2000 je bilo na območju mesta Idrija pri moških nerudarjih število opazovanih rakov v primerjavi s pričakovanimi pomembno večje za vse rake skupaj, za raka ustne votline in žrela, raka pljuč ter raka sečnega mehurja. Na ostalem območju UE Idrija teh presežkov rakov pri moških nerudarjih ni bilo. Pri ženskah je bila na območju mesta Idrija v tem obdobju obolevnost za vsemi raki skupaj, za rakom žolčnika in rakom dojk, pomembno večja kot na ostalem območju UE Idrija. Zbolevnost za rakom je pri prebivalcih v mestu Idrija nedvomno večja kot na ostalem območju UE Idrija. Zbolevnost rudarjev ne vpliva na večjo incidenco raka pri ostalih moških prebivalcih. Glede na rezultate naše študije in druge omenjene raziskave domnevamo, da je obremenjenost okolja s Hg, IS, dimnimi plini praženja rude (PAH-i!) med delovanjem rudnika poleg drugih dejavnikov, vezanih na življenjski slog (kajenje, alkohol, prehrana), povečala tveganje za zbolevanjem za nekaterimi raki tudi pri prebivalcih mesta Idrija in ne le pri rudarjih. V zadnjih 40 letih so rudarji zbolevali in umirali zlasti zaradi raka pljuč, bolezni srca in žilja in podobno kot v ostalih rudnikih Hg v Evropi zaradi silikoze pljuč (Boffetta in sod. 1998, 2001; Kobal 2001). Predstavljene raziskave so s transdisciplinarnim pristopom uspele celoviteje osvetliti vplive rudarjenja na okolje in zdravje ljudi. Opredeljena so bila osnovna izhodišča, nekatere usmeritve dolgoročne spremljave vpliva rudnika ter usmeritve kratkoročnih ukrepov, ki naj bi jih izvajala Občina in Zdravstveni dom za preprečevanje vplivov okolja in za izboljšanje bivanja, življenja in zdravja prebivalcev, zlasti v mestu Idrija. Ukrepi, ki so jih predlagali raziskovalci in udeleženci ob zaključku srečanja, so podrobneje opredeljeni v Resoluciji o varovanju okolja in zdravja na vplivnem območju RZS. V prispevku sledijo izbrani referati, ki med ostalim nakazujejo strategijo sedanjega ukrepanja in vizijo bodoče spremljave vplivnega območja RŽS. Resolucija o varovanju okolja in zdravja na vplivnem območju Rudnika živega srebra Idrija Raziskovalci in drugi udeleženci mednarodnega strokovnega srečanja, na katerem so bili predstavljeni vplivi delovanja Rudnika živega srebra Idrija na okolje in prebivalce, predlagamo vrsto ukrepov, ki bodo omogočili zmanjšanje vpliva živega srebra in ionizirnega sevanja na okolje in zdravje prebivalcev teh območij in bivših rudarjev. 1. Sestaviti je treba delovno skupino strokovnjakov, ki bi pokrivali različne aspekte problemov na območju Idrije. Le-ta naj bi vključevala tehnologe, kemike, hidrologe, hidrometeorologe, biologe, geologe, mikrobiologe, zdravstvo, strokovnjake s področja ocen vplivov na okolje in ocene tveganja, predstavnike državnih in lokalnih organov ter industrije. Deloma ta skupina že obstaja v okviru projekta EUROCAT, ki ga je financirala EU v okviru 5. okvirnega programa in katerega namen je bil predlagati ukrepe za zmanjšanje škodljivih vplivov živega srebra na okolje in človeka na podlagi celostnega načina, ki povezuje naravoslovnoznanstvene podlage s politiko ekonomskega, okoljskega in socialnega razvoja v regiji. Zbrati bi bilo treba vse relevantne podatke, skupaj s socialno-ekonomskimi, okoljskimi ter zdravstvenimi, informacijske podatke GIS, podatke o eventualni remediaciji najbolj kritičnih predelov in njihovo ceno ter učinek (cost-benefit). V ta nabor spadajo tudi: a) sistematično merjenje Hg v toku rek Idrijce/ Soče v enem letu ter zlasti v času ekstremnih razmer, ko prihaja do največjega prenosa Hg s kontaminiranih območij. S tem bi bilo možno zagotoviti bolj natančno masno bilanco, b) meritve izhlapevanja Hg iz kontaminiranih površin v zrak na obravnavanem območju, saj je prav atmosferska pot Hg tista, ki je globalnega pomena. Po prvih ocenah je namreč idrijsko območje največji vir Hg v zraku v Sloveniji. Validirati in kalibrirati je potrebno okoljski model na transformacije, transport in usodo živega srebra v idrijski kotlini in porečju reke Soče (ki všteva Idrijco). Ta model mora imeti naslednje module: atmosferski, erozijski in rečni transport, transportno-disperzijski modul za morje ter biogeokemijski modul. Ta integrirani model bi nato lahko uporabili kot orodje za upravljanje celotnega sistema reka-morje-ribe in okolje-človek, saj bi bilo možno predvideti spremembe stanja glede na izbrane metode remediacije kontaminiranega okolja ter simulacije v primeru različnih socialno-ekonomskih vizij razvoja regije (npr. vpliv rabe prostora na koncentracije Hg v ribah). Prva verzija modela že obstaja. Žal je bil projekt EUROCAT končan junija 2004, za nadaljnje delo pa bo nujno potrebno zagotoviti dodatno financiranje. 4. S strateško presojo vplivov na okolje in zdravje ljudi (SEA) bi bilo treba dodatno potrditi, ali so predložene smernice v okviru Nacionalne strategije ekonomskega razvoja in Nacionalnega načrta za razvoj za obdobje 2001-2006 opravičljive in primerne. Ta presoja bi morala biti narejena na osnovi EU direktive o presojah vplivov na okolje in zdravje ljudi (SEA), 200/4/EC z dne 27. junija 2001; pričakovati pa bi bilo dodatne metodološke izboljšave, ki naj bi bile rezultat uporabe dveh različnih načinov: (i) presoje vplivov na okolje in zdravje ljudi in (ii) programa predloženega projekta EUROCAT (financiran s strani EU in temelji na metodologiji DPSIR). Obe metodi bi lahko bili v znatno pomoč pristojnim organom tako pri razpolaganju z denarjem, ki je namenjen izboljšanju kakovosti okolja, kot pri določitvi opcije, ki zagotavlja najučinkovitejše dolgoročno izboljšanje. To pomeni, da bi bili v oceno vključeni tudi socialni vidiki. Na podlagi rezultatov bi bilo možno oceniti, kateri ukrep, vključen v tri različne razvojne scenarije - sedanja gospodarska praksa (»business as usual« (BAU)), ciljno gospodarjenje (»policy target« (PT)) ali ekstremno okoljsko varovanje (»deep green« (DG)) -, je najbolj učinkovit za zmanjšanje koncentracije toksičnih živosrebrovih spojin v okolju. To bo trdna osnova za odločanje o izbiri ukrepov. 5. Prej omenjeni način je v skladu s priporočili, ki jih je sprejela skupščina UNEP-a na svojem zasedanju februarja 2003, podlaga pa so priporočila delovne skupine Mercury working group, ki je pripravila dokument »Global mercury assessment«. 6. Glede na povišane koncentracije Rn-222 in njegovih potomcev, ki povzročajo verjetnostno naključne (stohastične) učinke, in v izogib zgodnjim genotoksičnim učinkom pri otrocih predlagamo, da se izvedejo naslednji ukrepi: a) dokončna sanacija vrtcev v Idriji z gradnjo novih vrtcev, ki ne bosta locirana na primarnih žgalniških ostankih, ali pa začasno zaprtje obstoječih in njuna temeljita gradbena prenova (slabša varianta), b) sanacija bivalnih prostorov v tistih zgradbah, ki so postavljene na primarnih žgalniških ostankih in v katerih koncentracije radona s potomci presegajo mednarodne priporočene vrednosti, c) dolgoročno spremljanje stanja okolja in bivalnega okolja z določitvijo vseh ostalih tako imenovanih vročih točk oziroma področij, ki predstavljajo glavne vire radona (vključno z določitvijo radona v pitni vodi), d) spremljanje zdravstvenega stanja ciljnih skupin prebivalcev in umrljivosti prebivalcev mesta Idrija. 7. Rudarjem, ki so bili izpostavljeni Hg, IS in silikogenemu prahu, naj bi zagotovili naslednje pravice s področja zdravstvenega varstva: a) dodatno zdravstveno zavarovanje, ki ga nudi ZZZS in druge zavarovalnice, za zdravila in zdravljenje ter zdravljenje v naravnih zdraviliščih za vse bolezni, ki so povezane s poklicnimi obremenitvami (če za to obstajajo individualne zdravstvene indikacije), b) spremljanje zdravstvenega stanja tudi po prenehanju dela v rudniku (preventivni zdravstveni pregledi), podobno kot je zagotovljeno delavcem RUŽV (Ur. list RS, št. 36/92). 8. Zdravstveni dom in Občina Idrija naj bi čimprej (že v letu 2005) pripravila program projektov za promocijo zdravja, ki bodo poleg CINDI programov zajeli tudi program, usmerjen v zmanjšanje vpliva rudnika na okolje in zdravje prebivalcev. S takim projektom naj bi se vključila v program »Zdravih mest«, kjer so kakovost bivanja, kakovost zdravja in življenja zelo pomembne vrednote. Zahvala Zahvaljujem se vsem raziskovalcem, ki so s svojim delom pripomogli k odkrivanju in spoznavanju nekaterih vplivov živega srebra in drugih škodljvosti na okolje in zdravje ljudi na območju Rudnika živega srebra Idrija. Zahvaljujem se Mestnemu muzeju Idrija, ki nam je omogočil, da je srečanje potekalo v tako prijetnem okolju. Za pomoč pri organizaciji in izvedbi se zahvaljujem sodelavcem v Zdravstvenem domu Idrija in Urošu Erženu, ki je skrbel za projekcijo. Zahvala tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli, da je srečanje uspelo. Revidiran dolgoročni "z program preprečevanja posledic rudarjenja v RŽS Idrija za obdobje 2001-2006 (december 2001) Idrijski rudnik je eden najstarejših v Evropi, saj se je živo srebro na tem območju PRIDOBIVALO VSE OD LETA I49O. RUDIŠČE SE RAZTEZA V SMERI SEVEROZAHOD-JUGOVZHOD, DOLGO JE 1500 m, ŠIROKO OD 300 DO 600 HI, GLOBINA ORUDENE CONE ZNAŠA 42O m IN LEŽI NEPOSREDNO pod mestom Idrija. V zadnjih 200 letih je odkopavanje v celotnem bloku potekalo tako, DA JE BILO RUDIŠČE PRED PRENEHANJEM PROIZVODNJE ODPRTO S XV. OBZORJI. SKUPNA DOLŽINA VZDRŽEVANIH ROVOV JE BILA VEČ KOT 150 kili. Po KOLIČINI PRIDOBLJENE KOVINE JE IDRIJSKI RUDNIK DRUGI NAJVEČJI RUDNIK ŽIVEGA SREBRA NA SVETU. V 5OO-LETNI ZGODOVINI JE BILO V IDRIJI PROIZVEDENIH VEČ KOT 147.OOO TON ŽIVEGA SREBRA, KAR PREDSTAVLJA 13 % NJEGOVE SVETOVNE PROIZVODNJE. Rudišče še ni izčrpano (po oceni mednarodnih strokovnjakov je v Idriji še vedno več kot 10 % vseh svetovnih zalog živega srebra). Rudnik Idrija pa kljub ogromnim sredstvom, ki jih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vlagal v modernizacijo, v obdobju ekstremno nizkih cen ni mogel ekonomsko poslovati. Na podlagi strokovnih argumentov je bil v začetku leta 1977 sprejet sklep o začasnem prenehanju proizvodnje živega srebra v njem. Večino delavcev so na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti delavcev Rudnika Idrija in nadaljnjem razvoju Občine Idrija (Ur. 1. SRS, št. 7/77) prezaposlili, Rudniku pa je bilo naloženo izvajanje raziskav in vzdrževanje objektov in naprav v takem obsegu, da bi bilo ob dvigu cen na svetovnem trgu proizvodnjo možno obnoviti. Do leta 1985 je bilo izdelanih več variant za obnovo in modernizacijo proizvodnje ter za zaprtje rudnika. Po analizi vseh se je izkazalo, da je iz narodnogospodarskih, teh-nično-tehnoloških in ekoloških razlogov sprejemljiva le postopna, popolna in trajna ustavitev pridobivanja živosrebrne rude (tako imenovana IV. varianta). Na osnovi omenjene odločitve je bil leta 1987 sprejet Zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v RŽS Idrija (Ur. 1. SRS, št. 37/87), ki je opredelil potrebna dela in vire sredstev za sanacijo in zaprtje rudišča. Na podlagi zakonskih izhodišč je bil izdelan »Dolgoročni program postopnega, popolnega in trajnega zapiranja Rudnika živega srebra Idrija«, ki ga je Rudnik pričel izvajati leta 1988. Dolgoročni program je predvidel sanacijska dela v takem obsegu, da bi preprečili usedanje in plazenje zemeljskih mas in s tem obvarovali mesto Idrija, ki leži neposredno nad rudiščem. Dela se izvajajo od leta 1988 in bodo po programu končana leta 2006. Zaradi neugodne geološke sestave tal in s tem povezane nevarnosti, da bi se ob potopitvi namočile in tako poslabšale geomehanske karakteristike drsnih plošč, je predvideno, da se rudišče zalije le do IV. obzorja. Da se jama ne bi potopila nad tem obzorjem, bo potrebno izdelati črpališče, del jame nad IV. obzorjem pa bo potrebno vzdrževati tudi po letu 2006, in sicer dokler ne bo na podlagi meritev ugotovljeno, da se je premikanje zemeljskih mas nad rudiščem povsem ustavilo in da je možno brez bojazni za mesto Idrija potopiti rudišče v celoti. Do sedaj je končano konsolidacijsko odkopavanje, demontirali smo večino opreme in naprav z obzorij, ki bodo po letu 2006 zalita in nedostopna. Zasuli smo vse za zasip planirane proge na XI., X., IX., VIII. in VII. obzorju in posamezne odseke na VI., IV. in III. obzorju ter na II. medobzorju. Skupaj smo v tem obdobju zasuli 22.495 m rovov in vanje vgradili 146.893,40 m3 siromašnega betona ali 82 % vseh planiranih količin (178.25 m3). V tem času smo izvrtali 43.292,10 m injektirnih vrtin (od planiranih 48.981 m) in vanje vtisnili 73.529,12 m3 injektirne mase (od planiranih 79.255 m3). Zapiralna dela potekajo po načrtu in bodo končana v predvidenem roku. Število delavcev Rudnika živega srebra Idrija se je pričelo zmanjševati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1971 je bilo zaposlenih 1.163 delavcev, v začetku leta 1977 pa le še 830. Leta 1977 je bilo na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti delavcev Rudnika Idrija in nadaljnjega razvoja Občine Idrija zgrajenih ali moderniziranih 15 obratov in vanje prezaposlenih 498 delavcev. Invalidsko oziroma starostno se je v letih od 1977 do 1980 upokojilo 123 delavcev. Ob pričetku izvajanja programa (1. 1. 1988) je bilo v podjetju še 184 delavcev. To število se je s prezaposlitvami in upokojitvami do leta 2004 zmanjšalo na 72. Leta 1995 je Rudnik na podlagi ugotovitev spremljave zapiralnih del, meritev in raziskav pripravil »Dopolnitve dolgoročnega programa preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija za obdobje 1996-2006«. Njihov sestavni del je tudi program odprave posledic rudarjenja na površini. Ta predvideva sanacijo stanovanjskih hiš, opornih zidov, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, cest in poslovnih objektov v skupni vrednosti 817.526.577,00 SIT (po cenah iz avgusta 1995). Program sanacije okolja zaradi posledic rudarjenja in izboljšanja zdravstvenega varstva prebivalcev Idrije V letu 2001 je občinski svet Občine Idrija na Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o. ter na Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Ministrstvo za okolje in prostor naslovil zahtevo, da se v program zapiranja Rudnika vključi tudi stroške za sanacijo ekoloških in zdravstvenih posledic petstoletnega rudarjenja. Mišljeni so stroški sanacije objektov, v katerih so izmerjene previsoke vrednosti radona, ter dodatnega zdravstvenega varstva bivših rudarjev zaradi dela v rudniku in prebivalcev Idrije zaradi posledic delovanja rudnika. Na podlagi te zahteve je Rudnik živega srebra Idrija pripravil »Program sanacije okolja zaradi posledic rudarjenja in izboljšanja zdravstvenega varstva prebivalcev Idrije«. Le-tega je na svoji seji dne 19. 11. 2001 obravnavala strokovna komisija, ki jo je za pripravo izhodišč ekološkega, zdravstvenega, raziskovalnega in izobraževalnega vidika revidiranega dolgoročnega programa preprečevanja posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija ustanovil občinski svet Občine Idrija, in ga potrdila. V programu so prikazana dejstva, ki jih lahko strnemo sledeče: Samorodno orudenje z raziskavami je bilo ugotovljeno, da je onesnaženje z živim srebrom in radonom v Idriji večje kot v primerljivih industrijskih mestih v Sloveniji, onesnaženje je posledica dolgoletnega rudarjenja, obolevnost in umrljivost bivših rudarjev je neposredno povezana z dolžino njihovega dela v rudniku, obolevnost in zgodnja umrljivost prebivalcev Idrije za rakom je večja od slovenskega povprečja. Predlagane rešitve pa so: sistematično merjenje radona in njegovih kratkoživih potomcev v objektih, postavljenih na žgalniških ostankih, in na podlagi teh ugotovitev izdelava sanacijskih programov za posamezne objekte, sistematični pregledi bivših rudarjev s ciljem zgodnjega odkrivanja poznih učinkov poklicnih obolenj, nadaljevanje raziskav vpliva rudarjenja na zdravstveno stanje prebivalcev mesta Idrija, zagotavljanje ustreznega deleža sredstev za sanacijo objektov, v katerih bodo s ponovnimi meritvami ugotovljene prevelike vrednosti radona in njegovih kratkoživih potomcev in na podlagi dosedanjih podatkov je dodatno zdravstveno varstvo prebivalcev mesta Idrija upravičeno in potrebno, vendar za to v programu zapiranja Rudnika Idrija niso predvidena potrebna sredstva. Revidirani program z vsemi predlaganimi ugotovitvami in sklepi je vlada Republike Slovenije sprejela na svoji 101. seji 12. 12. 2002. V juniju 2004 je bil v državnem zboru sprejet Zakon o dopolnitvah zakona o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija (Ur. 1. RS, št. 86/2004). V njem so natančneje določene zakonske obveze rudnika oziroma države za sanacijo okolja. Določena je tudi zakonska ureditev po končanih zapiralnih delih. Zaključek Odločitev o dokončnem zaprtju Rudnika Idrija je bila gotovo pravilna, saj so cene živega srebra na svetovnem trgu še vedno le okrog 100 dolarjev za steklenico. Posebna kakovost zapiralnega programa je obsežen spremjevalni program raziskav meritev in opazovanj. Na podlagi rezultatov opravljenih zapiralnih del ter raziskav namreč program vseskozi prilagajamo dejanski ogroženosti površine, kar zagotavlja optimalne rezultate ob minimalnih vloženih sredstvih. Program izvajamo po načrtu in bo končan v predvidenem roku. Kljub nasprotovanju nekaterih tudi tukaj prisotnih so bila v prvotnem programu iz leta 1988 zajeta le dela, potrebna za sanacijo jame. Na podlagi posebne študije, ki jo je leta 1992 financirala Krajevna skupnost Idrija, smo v dopolnjeni program leta 1995 vključili tudi povračila rudarske škode, v revidirani program, ki ga je Rudnik izdelal leta 2001, pa poglavje o ukrepih za sanacijo okolja in izboljšanja zdravstvenega varstva bivših rudarjev in prebivalcev Idrije. Predlagani ukrepi temeljijo na rezultatih številnih študij o onesnaženju okolja z živim srebrom in radonom ter vplivih le-tega na življenje prebivalcev Idrije. Viri Cigale, Marko: Revidirati dolgoročni program preprečevanja posledic rudarjenja v RŽS Idrija za obdobje 2001 -2006. Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o. Obremenjenost okolja s Hg na ožjem in širšem območju Idrije Milena HORVAT Živo srebro in niegove spoiine so med naibolj strupenimi za človeka, zlasti v obdobiu razvijajočega se živčnega sistema, pa tudi za ekosisteme in divjad. žlvo srebro, ki vstopa v okolje, zlasti v zrak, kot posledica človekove dejavnosti, se prenaša na daljavo, zato ga uvrščamo med globalna onesnaževala. usedanje živega srebra na zemeljsko površino, zlasti na vodne površine in ob prisotnosti bakterij, povzroči njegovo pretvorbo v organsko monometil živo srebro, ki se kopiči v organizmih (bioakumulacija) in koncentrira v prehranskih verigah (biomagnifikacija) v vodnih in kopenskih ekosistemih Človek je tako v največji meri izpostavljen preko uživanja kontaminirane hrane, zlasti rib. Izpostavljenost monometil živemu srebru je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in drugih specializiranih organizacij Združenih narodov kakor tudi Evropske komisije presežena zlasti na območjih, kjer so ribe pomemben vir beljakovin v prehrani. Ta dejstva so Evropsko skupnost in Organizacijo združenih narodov vodila, da problemu posvetita več pozornosti in po potrebi pripravita priporočila, s katerimi bi zmanjšali izpostavljenost ljudi temu toksičnemu elementu, zlasti pri najbolj kritični populaciji, kot so ženske v rodni dobi, zarodki in otroci. Kljub številnim mednarodnim programom, ki obravnavajo globalni problem živega srebra, pa je zelo malo študij, ki se ukvarjajo z lokalnim onesnaženjem, zato so tudi priporočila o nadzoru in reševanju okoljskih procesov zelo pomanjkljiva in nedodelana. Inštitut Jožef Štefan se je zato v sodelovanju z nekaterimi ključnimi raziskovalnimi skupinami v Sloveniji in Evropi ter Rudnikom živega srebra v Idriji na ta problem usmerjal že v šestdesetih letih. Sprva so bile raziskave osredotočene na izboljševanje razumevanja zdravstvenih učinkov in stanja populacije idrijskih rudarjev, v zadnjih štiridesetih letih pa so hitro prerasle v razvoj in validacijo analiznih metod za različne spojine živega srebra, v zdravstvene študije, biomonitoring in študije biogeokemijskega kroženja živega srebra ter modeliranje teh procesov v okolju. Zaradi širine problematike so se slovenski raziskovalci na Inštitutu Jožef Štefan, Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, Nacionalnem inštitutu za biologijo in Rudniku živega srebra v Idriji povezali v projektno skupino ter tako bistveno doprinesli k boljšemu poznavanju vpliva živega srebra na območju Idrije, Posočja in Tržaškega zaliva. Kakovost svojega dela na tem področju slovenske raziskovalne organizacije dokazujejo z mednarodnimi publikacijami in priznanjem v svetovnem merilu. Izhajajoč iz tega se je Inštitut Jožef Štefan - Odsek za znanosti o okolju v sodelovanju z ostalimi inštituti in Univerzo v Ljubljani odločil organizirati svetovno konferenco »7th International Conference on Mercury as a Global Pollutant« (7th ICMGP), ki je potekala v Cankarjevem domu v Ljubljani od 27. junija do 2. julija 2004. Njen moto je bil »Upravljanje živega srebra - integracija znanosti, tehnologije, politike in socialno-ekonomskih aspektov z namenom zmanjšati vpliv živega srebra na človeka in okolje«. Naplavine Hg" Hg- CH,Hg" Kontaminirani Naplavine Jezovi: Solkan, Doblar, Plave Erozijski prenos in biotransformacija Hg v Idrijci, Soči in Tržaškem zalivu Idrijska regija ima mnogo izkušenj z izkopavanjem živega srebra, z njo se lahko primerja le področje v Španiji z največjim rudnikom. Večstoletno delovanje idrijskega rudnika je vplivalo na lokalno in regionalno onesnaženost z živim srebrom, hkrati pa je bilo pomemben gospodarski in finančni vir. Kljub temu da je rudnik zaprt že dvajset let, je ostalo še mnogo nerešenih vprašanj, med njimi določanje časovnih in geografskih posledic prisotnosti živega srebra v regiji. Pomembno je, da vplive sanacije merimo tako z okolj-skega kot z družbeno-ekonomskega vidika. Številne raziskave so pokazale, da je živo srebro kontaminiralo širše območje Idrije, porečja Soče in Tržaškega zaliva.Vnos s Sočo je daleč najpomembnejši za Tržaški zaliv. Velika količina živega srebra se usede na dno Tržaškega zaliva in tam ostaja trajno deponirana. Pomemben izsledek ocene masne bilance je, da je Soča glavni vir anorganskega živega srebra, medtem ko je glavni vir MeHg v Tržaškem zalivu sediment. Pred kratkim so raziskovalci na Inštitutu Jožef Štefan in na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo poskušali bolj pravilno oceniti transport živega srebra z uporabo erozijskega modela na bazi GIS modela. Erozijski model je upošteval topografijo, geologijo, pedologijo, meteorologijo, vegetacijo in mestne strukture. Rezultat je pokazal, da porečje prispeva približno 2500 kg Hg letno, kar se relativno dobro ujema z rezultati meritev, ki so omenjeni v poglavju o živem srebru. S tem modelom so simulirali tudi razne scenarije. Med njimi omenjamo samo tistega, v katerem bi odstranili tako imenovana »žarišča«. V tem primeru bi bil letni transport Hg iz porečja 1450 kg. To pomeni, da k transportu celotnega Hg s kontaminiranega območja »žarišča« prispevajo 40 %, ostalo območje pa preostalih 60 %. Če povzamemo zgoraj omenjena dejstva, je letni transport po scenariju, po katerem bi pustili kontaminirana območja nedotaknjena, približno 2500 kg letno, po tistem s saniranjem žarišč pa je za približno 40 % manjši. Izpostavljenost ljudi na območju Idrije in tržaškega zaliva Koncentracija Hg v pitni vodi navadno ne presega dopustnih. Vnos Hg z uživanjem vode s tega območja je torej zanemarljiva. Koncentracija Hg v prehranskih produktih pa je močno odvisna od vrste in mesta pridelave. Koncentracije v vseh vrstah zelenjave in v mesu so na Idrijskem povečane, vendar je Hg v glavnem v anorganski obliki, ki je mnogo manj toksična kot MeHg. Najvišje koncentracije Hg so bile izmerjene v ribah in se gibljejo od 1.07 do 1.87 mg/kg sveže teže, delež MeHg pa z oddaljenostjo od Idrije narašča. Najvišje koncentracije, ki smo jih izmerili v ribah, presegajo celo 4.0 mg/kg. Glede na vrsto in način izpostavljenosti na vplivnem območju razlikujemo dve skupini ljudi. Prva je izpostavljena povišanim koncentracijam elementarnega živega srebra v bivalnem in atmosferskem zraku. Koncentracija Hg v zraku v mestu Idrija je povišana in na nekaterih mestih konstantno presega referenčno koncentracijo 0.4 pg.m-3, ki jo je US EPA označila za kronično izpostavljenost preko inhalacije. To kaže, da so nekateri prebivalci Idrije lahko ogroženi zaradi inhalacije Hg iz zraka. Tudi Hg v hrani je problematičen, saj lahko pride pri prebivalcih, ki hrano večinoma pridelajo in uživajo z lastnih vrtov, do povečane izpostavljenosti. Ker je v hrani prisoten večinoma anorganski Hg (z izjemo rib), ki se iz telesa v glavnem izloča, to ne predstavlja resnega problema, razen ob večji količini zaužitih rib iz reke Idrijce in Soče. Druga skupina pa je tista, ki je izpostavljena MeHg iz hrane, v glavnem rib. Po prvih raziskavah gre v glavnem za populacijo na obalnem območju. Prihaja do povišanih koncentracij MeHg v laseh, in to je splošno uporaben indikator za izpostavljenost MeHg. Ocena tveganja: Pomembno je dejstvo, da se v Evropi pripravlja nova zakonodaja, ki se opira predvsem na nove ugotovitve o še varnih dnevnih dozah Hg, ki ga ljudje v glavnem zaužijemo s hrano, zlasti z ribami, ki pri nas vsebujejo najvišje koncentracije Hg. Živo srebro v ribah je večinoma prisotno kot MeHg, ki tvori najbolj toksične spojine Hg in te prizadenejo predvsem možgane v zgodnjem razvojnem obdobju, torej pri zarodku, ki zato spada v najbolj kritično populacijo. Za oceno tveganja je Ameriška okoljska agencija (US EPA) priporočila novo referenčno dozo (RfD), pri kateri še ne zaznamo nobenih kvarnih vplivov toksične spojine. Referenčna doza za MeHg znaša 0.1 pg MeHg na kilogram telesne teže dnevno. Ta je lahko hitro presežena ob pogostem uživanju rib, ki so kontaminirane z živim srebrom. Za območja Idrijce, Soče in Tržaškega zaliva je znano, da so koncentracije Hg v ribah povišane in pogosto presegajo 0.2 mg/kg sveže teže. To pomeni, da oseba, ki tedensko zaužije 250 g (2 obroka) rib s koncentracijo 0.2 mg/kg, že presega RfD. Ob višjih koncentracijah Hg v ribah pa je ta doza pogosto presežena že z enim samim obrokom na teden. V primeru pogostejšega uživanja rib je potrebno uvesti določena priporočila, zlasti za najbolj občutljivo populacijo, v katero spadajo predvsem nosečnice (oz. zarodki) in otroci. Viri RMZ - Materials and Geoenvironment, 2004, letnik 51, št. 1, 2,3. Horvat, Milena. Novice IJS, 2004. (Str. 442-446) Predstavitev raziskovalnih projektov Alfred Bogomir KOBAL Program Phare cezmejno sodelovanje Slovenija - Italija Izpostavljenost anorganskemu in metil živemu srebru in potencialna prizadetost dna pri ženah v rodni dobi z onesnaženega območja mesta idrija in obalnega območja furlanije-benečije-julijske krajine v italiji (povzetek poročila, 2OO4) Raziskovalne organizacije: Zdravstveni dom Idrija, O. Župančiča 3, 5280 Idrija; Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o., Arkova 43, 5280 Idrija; Univerza v Vidmu, Via Calugna 40, 33100 Udine, Italija Avtorji: Alfred Bogomir Kobal, Fabio Barbone, Milena Horvat, Joško Osredkar, Črtomir Knap, Giorgio Tamburlini in Bojana Križaj Vodja projekta: Bojana Križaj IZPOSTAVLJENOST WHO (1990) IDRIJA OBMOČJE TRSTA I Hg° zrak 0.024 0.16-1.4 < 0.024 Anorganske spojine Hg povrtnine pitna voda 0.25 0.0035 0.037-1.25 0.021-0.044 < 0.25 < 0.0035 ribe 0.042 0.06-0.33 — Me-Hg povrtnine ribe 2.3* 0.0029-0.169 1.17-6.7* 1.74-10.1** * VVHO 100 g rib tedensko s koncentracijo Hgo.2 mg/kg ** Idrija v povprečju 50 g rib tedensko, Trst 150 g rib tedensko Ocenjeni dnevni privzem Hg Izhodišča in namen Cilj raziskave je priprava strokovnih podlag in formalnega načrta, ki bo zagotovil proučevanje vpliva prena-talne izpostavljenosti elementarnemu Hg, anorganskemu (A-Hg) in metil Hg (Me-Hg) ter oceno tveganja za pojavljanje prenatalnih nevrotoksičnih učinkov in prizadetosti DNA pri ženah v rodni dobi na obeh območjih, onesnaženih z živim srebrom. Rezultati Glavni izvor izpostavljenosti živemu srebru v Idriji so koncentracije hlapov živega srebra v zraku (v letu 2003 so dosegale tudi 170 ng/m3), povišana vsebnost anorganskega živega srebra v povrtninah (v različnih po-vrtninah od 63 do 13900 ng/g suhe teže) in povišana vsebnost metil živega srebra v ribah iz reke Idrijce na območju mesta (celokupno Hg od 0.29 do 1.64 mg/kg, delež Me-Hg je okrog 60 %). Ocenjeni privzem A-Hg (zrak, povrtnine) dosega vrednosti 3 (ig/dan, kar presega povprečni privzem 0.3 ng/dan pri splošnem prebivalstvu (WHO 1991) (Tab.i). Ocenjeni privzem Me-Hg iz rib v prehrani iz reke Idrijce pa je zaradi nizke porabe rib v mejah za neizpostavljeno populacijo (WHO 1991). Največji izvor izpostavljenosti Hg pri ženah obalnega področja tržaške regije je Me-Hg iz rib v prehrani. Zaradi večje porabe rib je vsebnost Me-Hg v laseh višja kot pri ženah iz mesta Idrija. Nižja izpostavljenost A-Hg pri ženah z obalnega področja je povezana z nižjo vsebnostjo Hg v urinu v primerjavi z ženami iz Idrije. Pri ugotovljenem nivoju izpostavljenosti živemu srebru 8-OH-dG v urinu ni primeren kazalec prizadetosti DNA. Potencialnih učinkov prenatalne izpostavljenosti Hg v opazovanih regijah ne moremo povsem izključiti. Zaključek Pripravili smo vse predvidene strokovne podlage in formalni načrt, ki bo lahko zagotovil proučevanje vpliva prenatalne izpostavljenosti Hg. Glede na vsebnost Me-Hg v ribah nosečnicam priporočamo, da ne uživajo rib iz reke Idrijce in da tudi sicer upoštevajo priporočila Ameriške organizaicje za varstvo okolja (2001) glede vnosa Me-Hg z ribami (0.1 |ig/kg telesne teže dnevno). Viri 1. Alfred Bogomir Kobal in sod. Izpostavljenost anorganskemu (A-Hg) in metil živemu srebru (Me-Hg) in potencialna prizadetost DNA pri ženah v rodni dobi z onesnaženega območja mesta Idrija in obalnega območja Furlanije-Benečije-lulijske Krajine v Italiji. Končno poročilo. Zdravstveni dom Idrija, 2004. Vpliv elementarnega živega srebra na peroksidacijo lipidov in funkcijsko sposobnost posameznih tarcnih organov pri prebivalcih mesta Idrija in delavcih rudnika Zaključno poročilo raziskovalnega projekta (skrajšana verzija) (2004) Raziskovalne organizacije: Klinični center, Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo Ljubljana, Inštitut Jožef Štefan - Odsek za kemijo okolja, Onkološki inštitut, RŽS Idrija, Znanstveni Inštitut Filozofske fakultete - Psihologija; ZD Idrija Avtorji: Alfred B. Kobal, Milena Horvat, Marija Prezelj, Alenka Sešek Briški, Mladen Krsnik, Tatjana Dizdarevič, Darja Mazej, Ingrid Falnoga, Vekoslava Stibilj, Niko Arnerič, Darja Kobal, Črtomir Knap, Vera Pompe Kirn, Vesna Zadnik, Bernard Ženko, Sašo Džeroski in Joško Osredkar Vodja projekta: Joško Osredkar UVOD Hipoteza in metodologija Raziskava se opira na hipotezo, da kopičenje Hg° v raznih organih, zaradi pretekle poklicne izpostavljenosti ter bivalne pretekle in tekoče izpostavljenosti v okolju s povečano vsebnostjo Hg, lahko pri bivših rudarjih in deloma pri prebivalcih - ženah med nosečnostjo povzroči nekatere biološke in subtoksične učinke, ki vplivajo (i) na delovanje nekaterih tarčnih organov, (2) na peroksidacijo lipidov in DNA baz, (3) funkcijsko sposobnost nekaterih žlez z notranjim izločanjem. Te predpostavke smo preverili z naslednjimi preiskavami in analizami, ki smo jih opravili pri ciljni in kontrolni populaciji: ocena somatskega in psihičnega stanja ter ocena dejavnikov tveganja za bolezni žilja in srca, ki smo jo opravili z usmerjenimi zdravniškimi pregledi in Eysenckovim osebnostnim vprašalnikom ter vprašalnikom emocionalnih stanj (Lamovec 1980), ocena kumulativne in trenutne individualne izpostavljenosti elementarnemu Hg in metil Hg, okvirna ocena drugih škodljivosti pri delu (silikogeni prah, radon) ter ocena izpostavljenosti drugim težkim kovinam (Cd in Pb v biološkem materialu), ocena aktivnosti antioksidativnega stanja (določitev encimov, selena v biološkem materialu), peroksidacije lipidov (MDA in prostaglandina F2 a) in DNA baz (8-OH degvanozina v urinu), določitev bazalnih vrednosti TSH, prostega T4, prostega T3, celokupnega testosterona v serumu in melatonina v krvi in urinu ter neuronske specifične enolaze v serumu (NSE), ocena prizadetosti funkcije ledvic z določitvijo nizko- in visokomolekularnih proteinov in encima N-acetyl-beta-D-glucosaminidase (NAG) v urinu, epidemiološka analiza zbolevnosti zaradi raka pri splošni idrijski populaciji. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev smo deloma zmanjšali ciljno populacijo ter opustili nekatere preiskave in načrtovano retrospektivno študijo (epidemiološko raziskavo) o umrljivosti prebivalcev zaradi bolezni srca in žilja. Ugotovitve in razprava Ocena dejavnikov tveganja za bolezni srca in žilja ter zdravstvenega stanja Skupina bivših rudarjev in kontrolna skupina se med seboj ne razlikujeta glede telesne mase (ITM kg/m2), porabe rib in nezasičenih maščobnih kislin v prehrani ter glede števila amalgamskih plomb (vir izpostavljenosti anorganskemu Hg). Število kadilcev in povprečna uporaba alkohola je pri rudarjih nekoliko višja, vendar ta razlika statistično ni pomembna (tudi jetrni encimi ne kažejo odstopanj). Prevalenca lipemij je v obeh skupinah enaka, prav tako prevalenca posameznih lipidov in lipoproteinov (celokupni holesterol, LDL, HDL, trigliceridi, Lpa). Prevalenca bolezni srca in žilja je v obeh skupinah enaka. Pri rudarjih pomembno izstopajo kronična obstruktivna obolenja pljuč. V povprečju je sistolični in diastolični krvni tlak pri rudarjih višji (p bivših rudarjih je nakazana še korekcija med koncentracijo 8-OH-dG in prostaglandinom F2a v urinu (r = 0.44, p = 0.043), kar poleg zvišanih vrednosti MDA v urinu dodatno podpira naše predpostavke o zvišani aktivnosti prostih radikalov in povečani peroksidacijski prizadetosti lipidov in DNA baz pri skupini bivših rudarjev. Peroksidacijsko spremenjeni LDL deluje citotoksično na endotelija celice, to pa je ključnega pomena za razvoj ateroskleroze (Steinberg in sod. 1989; Esterbouer in sod. 1990). Produkt prizadete DNA baze 8-OH-dG je visoko mutagen (Loft, Polzen 1996), kar je verjetno povezano tudi s povečanim tveganjem za raka pri rudarjih. Pri tem je potrebno upoštevati sočasno izpostavljenost IS in silikogenemu prahu, ki povečujeta oksidacijsko poškodbo DNA baz (Von Sonntag in sod. 1987; Daniel in sod. 1993; Loft, Pulzen 1996). Med skupinama nosečnic, ki bivajo na območju izven mesta Idrija, ni razlik v aktivnosti katalaze in glutati-onske peroksidaze v eritrocitih, le izhodiščne vrednosti (v prvih treh mesecih nosečnosti) SOD so višje pri nosečnicah, ki bivajo v mestu (p32 mg/L) in uživanje zmernih količin alkohola glavna dejavnika, ki povečujeta depresivnost pri bivših rudarjih tudi v obdobju po izpostavljenosti. Neuronska specifična enolaza, ki je sicer nespecifični marker prizadetosti izpostavljeni ovfnita ,,„„.,„. opazovano pričakovano opazovano/ 95% interval brezrudarjev « , mnnfnra / mesto raka število g pričakovano zaupanja incidenca/ incidenca/ incidenca / 100000* 100000* Vsi raki* 407 290,76 1.40 - 1,54 651.30 364,8 308,1 Ustna votlina in žrelo* 34 23.17 1.47 1,02 ■ 2,05 54.41 30,1 18,0 Požiralnik 8 5.59 1.43 0,62 - 2,82 12,80 7,0 7,6 Jetra* 3 1,66 1.81 0,37- 5.28 4.80 2,2 2,8 Žolčnik* 0 0,27 0,00 0,00 ■ 13.7 0,00 0,3 3.1 Trebušna slinavka 13 8,55 1.52 0,81 ■ 2,60 20,80 10,6 6,9 Pljuča 99 78,83 1,26 1,02 ■ 1.53 158,43 98,0 64,8 Sečni mehur 27 13.63 1.98 1.31 ■ 2,88 43,21 16,7 10,6 Ledvica 5 4.67 1,06 0.34 ■ 2,37 8,00 6,1 6,4 Možgani 6 3.67 1,64 0,60 ■ 3,56 9,60 5,4 4,0 Ne-Hodgkinovi Jimfomi 6 5.16 1,16 21 11,56 14.4 11.5 Jajčnik 24 28,44 0,84 0,54 1,26 12,07 14.4 13,6 Sečni mehur 8 10,23 0,78 0.34 1,54 4,02 5.1 3.1 Ledvica 5 5.32 0,94 0,30 2,19 2,51 2,7 4.2 Možgani 7 7,66 0,91 0,37 " 1,88 3,52 3.9 3.1 Ne-Hodgkinovi limfomi 12 10,60 1.13 0,58 ■ 1,98 6,03 5.4 4.5 Hodgkinova bolezen 0 l,8l 0,00 0,00 - 2,04 0,00 0,9 1.6 Plazmocitotn 5 6,70 0,75 0,24 - 1,74 2.51 3.3 2,3 Dojka 109 135.14 0,81 0,66- 0,97 54,08 69.5 55.5 * povprečna letna groba incidenčna stopnja na 100 ooo prebivalcev # šifre po MKB: Vsi raki: Coo-96; Ustna votlina in žrelo: c00-c14; Jetra: c22.0-c22.1; Žolčnik: c23 Nekateri kazalniki zbolevnosti za rakom na izbranem območju UE Idrija, ženske 1961-2000. Neizpostavljeno območje (UE Idrija brez naselja Idrija) območju mesta Idrija pomembno večja v primerjavi z ostalim območjem UE Idrija. Standardizirani količniki incidence so bili veliki še za raka trebušne slinavke, pljuč, jajčnikov in mehurja, vendar zbolevnost ni bila statistično pomembno večja. V prvem 20-letnem obdobju je bila večina standardiziranih količnikov incidence večja kot v drugem (1981-2000). V drugem 20-letnem obdobju je bila zbolevnost pomembno večja na območju mesta Idrija le še za vsemi raki skupaj. Standardizirani količniki incidence za raka dojk in žolčnika so se zmanjšali, za raka trebušne slinavke in pljuč pa povečali. Zbolevnost rudarjev. V letih od 1961 do 2000 je 1589 rudarjev prispevalo 92.060 oseb - let. V tem obdobju jih je za rakom zbolelo 233, od tega za pljučnim rakom 84, za raki ust in žrela 24, po 6 za rakom požiralnika, mehurja in ledvic, ter 5 za rakom trebušne slinavke. V primerjavi s slovensko moško populacijo je bil SKI pomembno večji za vse rake, za rake ust in žrela ter za pljučni rak. Podrobna analiza (Poissonov regresijiski model) je pokazala relativno velik vpliv kajenja na zbolevnost za rakom pljuč. Radon in njegovi kratkoživi potomci so dokazan kar-cinogen zlasti za pljuča, njegov morebitni karcinogeni učinek na ostale organe pa se še proučuje. Omenjajo še žolčnik in zunanje žolčne vode, multipli mielom in levkemijo. Živo srebro ni uvrščeno na seznam dokazanih karcinogenov. Omenjena multicentrična študija rudarjev ni jasno potrdila hipoteze o karcinogenem učinku živega srebra na človeška pljuča. Dopustila pa je možnost majhnega učinka. Ugotovljena peroksida-cijska prizadetost DNA baz pa podpira pomembnost poklicne izpostavljenosti Hg pri pojavljanju raka. V rudniku živega srebra v Idriji je v obdobju od 1959 do 1976 zaradi silikoze pljuč zbolelo 88 rudarjev (Kobal 1980). Glede na te ugotovitve ocenjujemo, da je poleg že omenjenih poklicnih škodljivosti tudi kremenov prah kot dokazan rakotvorni dejavnik (IARC 1997) povečal zbolevanje za rakom pljuč pri rudarjih. Raki, ki smo jih ugotovili v presežku tako pri moških kot pri ženskah, so tisti, za katere so znani dejavniki tveganja povezani predvsem z življenjskim slogom. Aktivno kajenje povečuje tveganje zbolevanja za pljučnim rakom za 10-20-krat, za rakom mehurja za petkrat, povečuje pa tudi tveganje za rak ledvic, grla, trebušne slinavke, jeter ter ust in žrela. Staranje prebivalstva prav tako povečuje zbolevanje za rakom. Mesto Idrija ima po popisu prebivalstva leta 2002 pomembno večji delež starega prebivalstva kot preostali del UE Idrija (v Idriji je bilo 65 let in več starih 12,5 % moških in 23,4 % žensk, na ostalem območju 7 % moških in 18 % žensk). Po popisih iz let 1961 in 1971 pa je bilo toliko starih v mestu Idrija le 8 % moških in 14 % žensk. Vprašanje je tudi, ali je samo kajenje krivo za presežek raka mehurja v mestu Idrija pri obeh spolih. Je morda soodgovorno živo srebro zaradi vpliva na biološko dostopnost selena? V pro-spektivni študiji 120.852 moških in žensk so ugotovili obratno sorazmerje med vsebnostjo selena v nohtih in rakom mehurja (Zengers in sod. 2002). Vprašanje pa je, kaj je vse vplivalo na večjo incidenco raka dojk pri ženskah. Podatki o rodnosti, starosti ob prvem porodu, času menarhe in nastopu menopavze nam niso znani. Relativno tveganje teh znanih dejavnikov je desetkrat manjše od relativnega tveganja kajenja za pljučni rak. Prav tako nam ni znan odstotek dedno obremenjenih žensk. Je morda večji kot v Sloveniji v povprečju zaradi težje dostopnosti v mesto v preteklosti? Je bila pregledanost žensk in ginekološka oskrba v mestu Idrija boljša od tiste na ostalem območju? Poleg omenjenih škodljivosti doslej ni bil ocenjen vpliv rakotvornih policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), ki so se med aktivnostjo topilnice pri praženju rude iz skonca ležišč (Lavrič & Spangenberg 2004) sproščali v okolje z dimnimi plini. Pri tem seveda ni povsem znano, katerim rakotvornim snovem so bili prebivalci izpostavljeni na delovnih mestih, kjer so bili zaposleni. Ob vsem tem pa moramo upoštevati tudi nedorečenost na področju spoznavanja in priznavanja poklicnih rakastih bolezni v Sloveniji (Kobal s sod. 1991). Zbolevnost za rakom je v mestu Idrija nedvomno večja kot na ostalem območju UE Idrija. Zbolevnost rudarjev ne vpliva na večjo incidenco raka pri moških. Poleg poklicne izpostavljenosti različnim škodljivostim na delovnem mestu (radon in njegovi kratkoživi potomci, silikogeni prah, Hg°) in v bivalnem okolju je tudi življenjski slog rudarjev in prebivalcev tisti, ki je pripomogel k večji incidenci vseh in še posebj kadilskih in pivskih rakov. Zaključki Rezultati raziskave so deloma potrdili našo hipotezo, da ima kopičenje Hg° v raznih organih v pretekli poklicni izpostavljenosti nekatere biološke in sub-toksične učinke. To je povezano tudi s prisotnostjo subkliničnih simptomov in znakov tako imenovanega »micromercurialisma« z nakazano prizadetostjo živčnega sistema, motnjami tubulne in glomerulne funkcije ledvice ter povišano vsebnostjo nekaterih antioksidantnih encimov in hormonov v krvi ter produktov peroksidaicje v urinu. Bazalne vrednosti ščitničnih hormonov in testosterona pa ne kažejo pomembnejših odstopanj v delovanju teh žlez pri rudarjih v obdobju po prenehanju izpostavljenosti. Povečana aktivnost katalaze v eritrocitih in vsebnost melatonina v krvi pri povečani vsebnosti MDA in prostaglandina 8-F2 a v urinu kažeta na zmerno povišano tvorbo prostih radikalov in peroksidacijo lipidov, kar povečuje tveganje za razvoj arteroskleroze. To domnevo podpirajo tudi nekatere epidemiološke raziskave (Salonen in sod. 1995) in povečana umrljivost rudarjev zaradi ishemičih bolezni srca (standardizirano razmerje umrljivosti 1.66, 95 % IZ 1.35-2.02) v zadnjih 40 letih (Boffetta in sod. 2001). Sočasna izpostavljenost radonu s potomci in silikogenemu prahu povečuje oksidacijsko prizadetost DNA baz in tveganje za razvoj raka. To potrjuje tudi povečana umrljivost za rakom pljuč pri rudarjih (standardizirano razmerje umrljivosti 1.89, 95 % IZ 1.45-2.41) v zadnjih 40 letih (Boffetta in sod. 1998). Pretekla poklicna izpostavljenost Hg° in zmerno uživanje alkohola sta glavna vzroka za pojavljanje depresivnosti med rudarji. To pa je verjetno vplivalo tudi na povečano samomorilnost med njimi, saj je le-ta v zadnjih 40 letih nekoliko večja kot v slovenski populaciji (standardizirano razmerje umrljivosti 1.24, 95 % IZ 88-168) (Boffetta in sod. 1998). Sedanja izpostavljenost nosečnic anorganskemu Hg v mestu Idrija je nižja kot med delovanjem rudnika in je primerljiva z izpostavljenostjo prebivalcev iz okolja brez izvorov Hg°. Transplacentarni prehod Hg - vsebnost v popkovni krvi tudi v posameznih primerih ne dosega priporočenih mejnih vrednosti Hg v popkovni krvi 5.8 mg/L (US EPA 2001). Vplivi trenutne izpostavljenosti Hg na aktivnost antioksidativnih encimov in vsebnost selena med nosečnostjo so manj verjetni, vendar dobljenih rezultatov ne moremo ekstrapolirati na širšo populacijo nosečnic na območju mesta Idrija. Zbolevnost za rakom je pri prebivalcih v mestu Idrija nedvomno večja kot na ostalem območju UE Idrija. Zbolevnost rudarjev ne vpliva na večjo incidenco raka pri ostalih moških prebivalcih. Glede na rezultate naše študije in druge omenjene raziskave domnevamo, da je obremenjenost okolja s Hg, IS, dimnimi plini praženja rude (PAH-i) med delovanjem rudnika poleg drugih dejavnikov, vezanih na življenjski slog (kajenje, alkohol, prehrana), povečala tveganje za zbolevanje za nekaterimi raki tudi pri prebivalcih mesta Idrija, ne le pri rudarjih. Viri Vpliv elementarnega živega srebra na peroksidacijo lipidov in delovanje posameznih tarčnih organov pri delavcih RŽS in prebivalcih mesta Idrija. Zaključno poročilo, vodja raziskovalnega projekta Joško Osredkar. Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo, 2004. Kobal, A. B., 1990. Jugoslovanski simpozijum o podzemnoj eksploataciji. Kobal, A. B., Jensterle, J., Božič, M., Arnerič, N. Ocena delovne zmožnosti bolnikov s poklicnim rakom v invalidskih komisijah. Kancerološka sekcija SZD, 4. Onkološki vikend, Zbornik 1993:15-30. Kobal, A. B et al. The impact oflong-term past exposure to elemental mercury on antioxidative capacity and lipid poroxidation in rnercury miners. J. Trace Elem. Biol. Vol. 17 (4), 2004: 261-274. Lavrič, ]. V., Spangenberg, J. E. The Idrija Mercury Deposit - A Natural Source ofThe Priority Pollutants Mercury and P AH. RMZ - Materials and Geoenvironment. Vol. 51, št. 1., 2004, str. 125. Geološke razmere in « možnosti za gradnjo v Idriji Zaradi izrazito neugodne lege mesta v predalpski kotlini se v Idriji neprestano spopadamo s problemom gradnje in posledično s poselitvijo. Z analizo posameznih faktorjev, ki vplivajo na geomehanske in fizikalne lastnosti posameznih hribin in zemljin, sem poskušala ugotoviti, katere lokacije bi bile primerne za nadaljnjo rabo neposeljenega prostora. Trenutno v mestu živi okrog 6000 prebivalcev, ki so večinoma skoncentrirani ob dnu oziroma na nekoliko položnejših delih kotline ob glavnih vodotokih mesta, reki idrijci in potoku ni kova. Uvod Z geološkega vidika sta za prostorski plan nekega naselja najpomembnejša faktorja geološka in strukturna sestava terena ter geofiziografija (oblikovanost terena oziroma nakloni površja). Za območje mesta Idrija je pomembna tudi rudarska dejavnost, katere vplivi se odražajo s premiki kamninskih in hribinskih mas v jami ter na površju. Kamnine, ki gradijo širše območje mesta Idrija, se glede na njihove geomehanske lastnosti delijo na tri skupine: trdne hribine, srednje trdne hribine in zemljine. Prav tako kot kamninska sestava ima velik pomen tudi morfologija terena. Geografska lega mesta v strmi predalpski kotlini se odraža v velikih variabilnostih naklonov terena. Glede na to da je bilo o geoloških značilnostih obravnavanega območ- ja že veliko povedanega, za kar gre zahvala odličnim idrijskim geologom, sem se odločila, da bom o tem v pričujočem članku pisala le toliko, kolikor je potrebno za razumevanje problematike. Osredotočila se bom predvsem na geofiziografske značilnosti oziroma naklone območja mesta Idrija, ki poleg geološke pre-dispozicije odločujoče vplivajo na možnost rabe prostora. Geografske značilnosti območja Idrija leži v zahodnem delu Slovenije sredi predalpskega hribovja z najvišjim vrhom Poreznom, katerega nadmorska višina je 1622 m. Idrijsko hribovje je morfološko heterogeno razvito. Ločimo dva dela. Na jugu se razprostira planotast kraški svet, ki obsega predel Črnovrške planote, Idrijskega Loga, Zadloga in Vojskar-ske planote, ki tvorijo severni rob Trnovskega gozda, ter predel med Go-dovičem in Medvedjim Brdom. Nad tem delom se dvigajo številni vrhovi. Med njimi je najvišji Javornik s 1240 m nadmorske višine, ki je hkrati tudi najvišji vrh v Občini Idrija. Drugi del se razprostira severno od prvega in se po morfoloških značilnostih bistveno razlikuje od njega. To so območja s strmimi bregovi, globokimi dolinami in neštetimi, včasih neprehodnimi grapami, v katerih so reke in potoki vrezali svoje struge. Nad njimi se dvigajo vrhovi, ki jih obdajajo planote z nadmorskimi višinami okrog 1000 m, in sicer Šebreljska, Ledinska in Dolska planota. Širše območje mesta Idrija spada k zgornjemu porečju reke Idrijce, ki izvira pod Mrzlo Rupo na robu Voj-skarske planote, na nadmorski višini 924 m. Od izvira do Idrije, ki leži na nadmorski višini 325 m, znaša njen padec 599 m. Prav to je glavni razlog, da ima reka v zgornjem toku izrazito hudourniški značaj. Tudi smer toka se izrazito spreminja. V zgornjem delu teče reka proti jugovzhodu, na sotočju z Belco pa spremeni svojo smer in teče proti severovzhodu. Tik preden priteče v mesto, obrne smer proti severu, šele nekaj kilometrov pod Spodnjo Idrijo se obrne proti severozahodu in to smer obdrži vse do izliva v Sočo. Od izvira do mesta Idrija prejme Idrijca vodo dveh pritokov, Belce in Zale, ter dveh kraških izvirov. Kraški izvir Podroteja leži ob sotočju Idrijce in njenega desnega pritoka Zale. Drugi kraški izvir za reko Idrijco pa je naravna znamenitost Divje jezero, ki napaja najkrajšo slovensko reko, komaj 5 5 m dolgo Jezernico. Mestno naselje Idrija leži v globoki in razvejani predalpski kotlini ob izlivu hudourniškega potoka Nikova v Idrijco. Na severnem obrobju kotline se dvigajo Kobalove planine z 834 m nadmorske višine in Cerkovni vrh, visok 804 m, ki loči Idrijo od Spodnje Idrije. Južno obrobje kotline tvorita Pšenk s 680 m in Tičnica s 580 m nadmorske višine. Na vzhodu se dviga Dolska planota z Gorami, ki ležijo na višini 800 m, na zahodu pa Hleviše z 908 m nadmorske višine. Inženirskogeološke razmere mesta Idrija Širše območje mesta Idrija gradi pestra paleta najrazličnejših kamnin. Osnova za razdelitev posameznih kamnin v skupine mi je bila delitev po inženirskogeoloških enotah, ki je bila uporabljena pri izdelavi inženirskogeološke karte slovenskega ozemlja (Ribičič, 1994). Osnovna inženirskogeološka karta (OIGK) združuje vse kamnine in sedimente, ki se pojavljajo na slovenskem ozemlju, v 7 skupin: zelo trdne hribine, trdne hribine, srednje trdne hribine, polhribine, prodne Zemljine, mešane zemljine in močvirsko-jezerske Zemljine. V inženirski geologiji se izraz hribina uporablja za kamnine, ki so količinsko manj prizadete s strani destruktivnih eksogenih procesov, kot so preperevanje, erozija in plazenje, katerim je kamnina blizu površja bolj ali manj izpostavljena. Poleg destruktivnih eksogenih procesov je pomemben faktor pri delitvi hribin na posamezne skupine razpokanost kamnine, ki je navadno posledica bližine preloma in pomembno vpliva na obnašanje posamezne hribine. Na podlagi geomehanskih lastnosti uporabljamo v inženirski geologiji izraz zemljina za nekompetentne sedimente. Le-ti nastanejo ob dovolj dolgem delovanju prej omenjenih destruktivnih eksogenih procesov, ki lahko povzročijo tako veliko spremembo hribine, da se slednja spremeni v Zemljino. Zemljine imenujemo tudi nanose, ki so bili trans-portirani bolj ali manj od daleč, večinoma pa so nastali v najmlajši dobi zemeljske zgodovine, v kvartarju. Na območju Idrije sem kartirane litološke člene uvrstila v tri zgoraj naštete skupine, in sicer trdne hribine, srednje trdne hribine in mešane zemljine. Trdne hribine Med trdne hribine sem uvrstila apnence in dolomite vseh starosti, tudi tiste, ki vsebujejo klastično komponento in ladinijske konglomerate. Ta skupina ima na širšem območju mesta Idrija največji obseg. Široka cona Idrijskega preloma s spremljajočimi manjšimi prelomi je povzročila močno razpokanost in pretrtost dolomitov, za katere je značilna pa-ralelepipedna krojitev, ki je posebej dovzetna za kakršnekoli deformacije. Za trdne hribine velja, da je pre-perinski pokrov na njih minimalen ali pa ga sploh ni. Destruktivni eks-ogeni procesi pri tej skupini težko poškodujejo kamnino, razen v primeru, ko je le-ta tektonsko deformirana. Na ta način kamnina preide iz bolj odpornega v manj odporno stanje, v katerem je tudi bolj dovzetna za delovanje eksogenih sil, kot sta fizikalno in kemično preperevanje. Posledica teh delovanj je nastajanje preperinskega sloja, ki ima nižje vrednosti geomehanskih in fizikalnih lastnosti, kot jih ima prvotna nedeformirana kamnina. Pomemben faktor pri rabi prostora je namreč tudi odvodnjavanje, ki je značilno za neko kamnino. Za karbonatne kamnine velja, da se zaradi zakrasevanja in pretrtosti kamnine padavinska voda ne zadržuje v pripovršinskih slojih in zato ne vpliva na poslabšanje inženirskogeoloških razmer. Apnenci so manj dovzetni za deformacije, povzročene s strani Idrijskega in spremljajočih prelomov, saj je kristalna struktura kalcita stabilnejša od kristalne strukture dolomita. Zaradi tega je tudi delovanje de- struktivnih eksogenih sil manj izrazito, to pa ima za ugodno posledico tanjši preperinski sloj. Karbonatne kamnine večinoma gradijo strmejše predele, zato pod pogosto najdemo pobočne grušče. Med trdne kamnine sem uvrstila še konglomerate, ki so prav tako kot apnenci manj dovzetni za deformacije, povzročene zaradi prelomne tektonike. Prav tako kot karbonatne kamnine tudi konglomerati dobro prevajajo vodo in so s tega vidi- ka dobra podlaga za rabo prostora, pod pogojem, da je naklon pobočja ustrezen. Za vse kamnine, ki sem jih uvrstila v skupino trdnih hribin, je značilno, da gradijo stabilne terene, kjer redko pride do porušitve naravnega ravnotežja in s tem do procesa plazenja. Teren, ki ga gradijo v to skupino uvrščene kamnine, ima praviloma velike naklone in prav zaradi tega se pod strmimi pobočji včasih nahajajo pobočni grušči. Pogoji za gradnjo so na območjih iz trdnih hribin zaradi dobre nosilnosti tal ugodni. Na širšem območju Idrije predstavljajo prav takšna ozemlja najboljša gradbena tla. Kljub dobri nosilnosti pa je teren na več mestih za te namene neuporaben, saj je naklon pobočij prevelik. Poseg v prostor na takih mestih bi bil skrajno neodgovoren, saj bi z njim ustvarili še večje naklone brežin in tako povečali možnost za nastanek podorov. Srednje trdne hribine Med srednje trdne hribine uvrščamo klastične kamnine, razen ladinij-skih konglomeratov, ki so uvrščeni med trdne hribine. Te kamnine na Idrijskem večinoma izdanjajo ob močnejših dinarsko usmerjenih prelomih in starejših triasnih prelomih. Srednje trdne hribine so tista skupina kamnin, ki je na širšem idrijskem območju najbolj dovzetna za delovanje destruktivnih eksogenih sil. Tvorijo kamninsko podlago na dokaj strmih terenih, kjer znašajo nakloni pobočja ponekod tudi 30 0 ali več. Območja s kamninsko podlago iz srednje trdnih hribin sem glede na lokacijo pojavljanja razdelila v štiri skupine, in sicer: območje v širši coni Idrijskega preloma, osrednji del mesta Idrija in območje ob zgornjem toku potoka Nikova, območje Po-droteje in Zagoda, območje v pobočju pod vasjo Gore. Prva skupina oziroma območje v širši coni Idrijskega preloma poteka od pobočja Kobalovih planin v severozahodnem delu karte in se nadaljuje ob idrijskem prelomu preko sotočja reke Idrijce in potoka Nikova do Cegovnice in dalje proti Ljubevču, ki se nahaja v jugozahodnem delu karte. Območja ob Idrijskem prelomu večinoma gradijo permokarbonski klastiti, območje med Cegovnico in Ljubevčem pa tudi ladinijski tufi in tufiti. V drugo skupino sem uvrstila območja v osrednjem delu mesta Idrija, ki ležijo na levem bregu reke Idrijce in obsegajo predele na Prontu, od tu se vlečejo preko Polančevega in Smukovega griča do pobočja Čeri-novš in Tičnice. Kamninsko podlago omenjenih predelov gradijo karbonski skrilavi glinavci, skitski laporovec, meljevec in peščenjak ter ladinijski tuf in tufit. Kamnine v tem območju večinoma izdanjajo ob smukovem in poljančevem prelomu ter starejših triasnih prelomih v najjužnejšem delu. Območje v zgornjem toku ob potoku Nikova gradijo eocenski fliši. Širše območje okrog Podroteje in pri Zagodu, ki leži na desnem bregu reke Idrijce, sem uvrstila v tretjo skupino. Tu kamnine izdanjajo ob Poljančevem, Smukovem in Zalinem prelomu ter ob starejših triasnih prelomih. Pojavljajo se ladinijski tufi in tufiti, skitski skrilav laporovec, meljevec in peščenjak. V četrti skupini je območje na desnem bregu reke Idrijce oziroma pobočje pod vasjo Gore. Kamninsko podlago teh terenov tvorijo ladinij-ske spodnje in zgornje skonca plasti ter ladinijski tufi in tufiti. Za srednje trdne hribine je značilno, da so zelo dovzetne za delovanje destruktivnih eksogenih procesov, tako da je tudi preperinski sloj na njih debelejši. Prelomna in narivna tektoni-ka je del srednje trdnih hribin deformirala do te mere, da so karbonski skrilavi glinavci ponekod spremenjeni v plastične tektonske gline, grodenski peščenjak pa v glino ali milonit. Vse to omogoča najugodnejše razmere za nastanek preperine. Delovanje destruktivnih eksogenih procesov, predvsem fizikalnega pre- perevanja, je v takšnih pogojih močno pospešeno, zato je tudi debelina preperine na matični kamnini povečana. S tem se poveča tudi možnost za nastanek labilnih in plazovitih območij. Za srednje trdne hribine je značilno, da imajo nizke vrednosti fizikalno-geomehanskih lastnosti kamnin, v neugodnih razmerah, ki jih povzročajo tektonski procesi, pa se le-te še dodatno zmanjšajo. Če padavinska voda pronica v vrhnji sloj deformirane preperele hribine, ima močan vpliv na stabilnost terena. Zapolnjuje pore v preperinskem sloju in povečuje prostorninsko težo preperine do največje možne meje, hkrati pa zmanjšuje njeno strižno trdnost. Ko je dosežen kritični nivo precejne vode, postane del pobočja nestabilen. Zemljine Ta skupina sedimentov je zastopana v manjši meri kot kamnine. Med Zemljine na območju Idrije uvrščamo rečne nanose oziroma naplavine, rudniško haldo in pobočne grušče. Pobočni grušči se pojavljajo ob vznožju strmeje nagnjenih pobočij, kjer so hribine v višjih predelih podvržene destruktivnim eksogenim procesom, predvsem fizikalnemu preperevanju, ki povzroči znižanje vrednosti geomehanskih in fizikalnih lastnosti hribine. Pobočni grušči na območju Idrije se pojavljajo na desnem bregu reke Idrijce v pobočju pod vasjo Gore in na levem bregu reke Idrijce v pobočju Tičnice, Čeri-novš in Polancovega griča. Pobočni grušči imajo navadno glinasto-melj-nato osnovo, v kateri ležijo večji ali manjši kompaktni kosi hribine, ki jo je zajelo fizikalno preperevanje. V pobočju nad desnim bregom reke Idrijce pod vasjo Gore sestavljajo po-bočni grušč kompaktni kosi pisanega ladinijskega konglomerata in kosi brečastega apnenca z roženci ladinij-ske starosti. Klastično kamnino, ki je vir glinasto-meljnate osnove, ki nastopa v manjšem delu, predstavljajo kamnine, uvrščene v zgornji skonca horizont. Pobočni grušč na levem bregu reke Idrijce tvorijo kosi sivega ladinijskega konglomerata, kosi glavnega dolomita norijsko-retijske starosti in kosi gomolj astega apnenca corde-volske starosti. Glinasto-meljnato osnovo, ki sicer predstavlja manjšinski del pobočnega grušča, sestavljajo klastične kamnine, ki nastopajo na tem območju, predvsem skrilavi glinavci karbonske starosti. Na obeh opisanih lokacijah so večinska kamninska podlaga terena kamnine, uvrščene med trdne hribine, medtem ko so srednje trdne hribine, ki so osnova za nastanek glinasto-meljnate komponente, zastopane v manjši meri. Zaradi takšne sestave v po-bočnih gruščih prevladuje gruščna-ta komponenta, glinasto-meljnata osnova pa se pojavlja v manjšini. Rečne naplavine se za razliko od po-bočnih gruščev pojavljajo v ravninskem delu neposredno ob reki Idrijci, v spodnjem delu potoka Nikova in ob Ljubevškem potoku. V svojem zgornjem toku, kjer ima največjo erozijsko moč, teče reka Idrijca preko kamnin triasne, kredne in eocenske starosti. Pri Podroteji, ko se njena struga počasi razširi, prične reka bolj ali manj zaobljene kose erodiranega materiala odlagati. Med akumuliranim materialom so večji ali manjši prodniki, pesek in mivka, ki so po sestavi enaki eni od zgoraj opisanih kamnin, preko katerih je tekla Idrijca. Tudi potok Nikova teče v svojem zgornjem delu toka podobno kot Idrijca preko kamnin triasne, kredne in eocenske starosti. Na območju pod Gradom in vse do izliva v reko Idrijco, kjer se erozijska moč potoka zmanjša, prične Nikova transporti-rani material akumulirati. Nanose sestavljajo prodniki, pesek in mivka, ki so del erodiranega materiala, ki ga je potok med potjo bolj ali manj preoblikoval. Rečne oziroma potočne nanose najdemo tudi ob Ljubevškem potoku. Ker le-ta v zgornjem delu teče po ladinijskem pisanem konglomeratu, imajo tudi potočni nanosi podobno zgradbo kot konglomerat. Kljub temu da rudniške jalovine ne prištevamo k litološko-stratigrafskim enotam, jo moram na tem mestu omeniti, saj je pomemben prostorski element. Velika količina žgalniških ostankov in delno orudene jamske jalovine se v večmetrski debelini razprostira v samem jedru mesta. Nakloni terena Pri izdelavi karte naklonov mi je bila glavna opora rastrska slika pet-indvajsetmetrskega digitalnega modela reliefa (DMR). DMR je način računalniškega prikaza izoblikovanosti površja. Vsaka točka ima tri koordinate. Prvi dve sta določeni po Gauss-Krugerjevem koordinatnem sistemu (X, Y) in opredeljujeta lego točke, medtem ko tretja koordinata določa višino, na kateri se točka nahaja. Rastrsko sliko petindvajset-metrskega digitalnega modela reliefa sem s pomočjo programskega orodja Auto CAD prenesla na topografsko karto v merilu i : 5000. Pred začetkom preoblikovanja rastrske karte v vektorsko obliko sem le-to morala kalibrirati, kar pomeni, da se morajo točke na rastrski osnovi ujemati s točkami na topografski karti. Na karti naklonov površja je izdvo-jenih 6 kategorij, ki si od največjih proti najmanjšim sledijo takole: nakloni, večji od 45 ° nakloni med 30 0 in 44.9 ° nakloni med 20 0 in 29.9 nakloni med 10 0 in 19.9 ° nakloni med 5 0 in 9.9 0 in nakloni med o 0 in 4.9° Razlaga karte naklonov za območje mesta Idrija Najmanjša površina terena pade v kategorijo z nakloni, večjimi od 45 ° Takšna območja so na levem in desnem pobočju v zgornjem toku reke Idrijce med Divjim jezerom in Po-drotejo, v desnem pobočju nad reko Zala in v desnem ter levem pobočju v zgornjem toku potoka Nikova. Kamninsko podlago na teh območjih tvorijo kredni apnenci ob potoku Nikova in reki Idrijci ter cordevolski dolomit v pobočju ob reki Zala. Območja z nakloni v rangu med 30 0 in 44.9 0 so zgrajena iz karbonatnih kamnin (apnenca, dolomita oz. konglomerata). Terene z nakloni med 20 0 in 29.9 0 večinoma gradijo karbonatne kamnine, v manjšini pa se pridružujejo tudi klastične kamnine. Pobočja z nakloni med 10 0 in 19.9 0 so grajena tako iz karbonatnih kot klastičnih kamnin. Razredoma, ki zastopata naklone med 10 0 in 29.9 ° pripada na kartiranem območju največji delež. Področja z nakloni med 5 0 in 9.9 0 se večinoma nahajajo v kotlinskem oziroma ravninskem predelu. Kamninsko podlago večinoma predstavljajo rečne naplavine, v manjšem delu pa tudi klastične in karbonatne kamnine. Zadnji dve skupini kamnin gradita terene na uravnavah v višjih predelih oziroma na večjih nadmorskih višinah. Nakloni manjši od 4.9 0 so značilni za predele neposredno ob vodotokih, kjer so kamninska podlaga rečni nanosi. Tereni z nakloni tega razreda so značilni tudi za večje nadmorske višine, kjer strmejši predeli postopoma preidejo v uravnave oziroma planotast svet. S karte naklonov terena na območju mesta Idrija je razvidno, da so naj-gosteje naseljena območja, ki padejo v naklonske razrede do 20 ° Redkejše so poselitve v naklonskem razredu od 20 0 do 29.9 medtem ko stanovanjskih in drugih objektov v višjih naklonskih razredih ne zasledimo. Možnosti za rabo prostora Značilnosti poseljenega območja Na območju Idrije so poseljeni tereni, katerih nakloni ne presegajo 20 ° Daleč najboljše pogoje za gradnjo predstavljajo trdne hribine, ki jih na območju Idrije zastopajo apnenci in dolomiti vseh starosti ter ladinijski konglomerati. Pomemben faktor pri rabi prostora je odvodnjavanje, ki je na trdnih hribinah zelo dobro, saj se zaradi razpokanosti kamnine voda ne zadržuje v pripovršinskih slojih in zato ne vpliva na poslabšanje inženir-skogeoloških razmer. Trdne hribine, predvsem kredni apnenci, ki gradijo okolico Idrijskega gradu, predstavljajo najstabilnejše terene. Za območja okrog Polancovega griča in Čerinovš, ki jih delno prav tako gradijo trdne hribine, je glede na inklinometrske meritve značilno premikanje terena, vendar lahko pričakujemo, da se bodo ti premiki v prihodnosti počasi umirili in omogočili kontrolirane posege tudi na teh območjih. Na trdnih hribinah je največja in včasih edina omejitev za rabo prostora prav naklon, saj kamnine, uvrščene v to skupino, pogosto gradijo zelo strma pobočja, ki so za gradnjo neuporabna. Značilnost terenov, ki jih gradijo srednje trdne hribine, je, da so poseljena le na območjih, kjer nakloni ne presegajo 20 ° Kljub temu da območja, ki jih gradijo srednje trdne hribine, večinoma ležijo v neposredni bližini idrijskega in spremljajočih prelomov, so te kamnine še primerne za gradnjo. Zaradi močne deformiranosti kamnin je vodopre-pustnost močno zmanjšana, to pa dodatno negativno vpliva na stabilnost terena. Tudi vpliv rudarske dejavnosti na površini je na območjih, ki jih gradijo srednje trdne hribine, bolj zaznaven kot na območjih s trdnimi kamninami v podlagi. Objekti, ki imajo za kamninsko podlago srednje trdne hribine in poleg tega stojijo na vplivnem območju rudnika, so zaradi premikov pogosto močno poškodovani. Pri posegih v prostor na območjih s takšnimi karakteristikami je potrebno upoštevati, da vsakršen neracionalni pristop povzroči zmanjšanje vrednosti inženirskogeo-loških in geomehanskih lastnosti ter s tem pojave nestabilnosti. Za območja z zemljinami je značilno, da so poseljeni le tisti predeli, ki jih prekrivajo rečne naplavine in ponekod rudniška jalovina. Pobočni grušči se namreč pojavljajo le na območjih z velikimi naklonskimi koti, ki onemogočajo gradnjo oziroma podobno rabo prostora. Rečne naplavine najdemo na območjih, kjer nakloni terena ne presegajo 5 0 in se nahajajo neposredno ob glavnih vodotokih, potoku Nikova in reki Idrijci. Ta območja so večinoma gosto poseljena. Karta potencialne rabe prostora Na podlagi v prejšnjih poglavjih opisanih lastnosti, značilnih za širše območje mesta Idrija, sem iz celote poskušala izdvojiti območja, ki so perspektivna za gradnjo. Glede na to da je center mesta gosto naseljen, sem pri analizi terena upoštevala zgolj manj naseljena območja. Začela sem s tem, da sem med seboj združila inženirskogeološko karto, karto naklonov in karto gostote poseljenosti območja mesta Idrija. Zaradi preglednosti sem se odločila, da podrobne geološke karte in karte vplivov rudarjenja ne bom vključila na končno karto presekov zgoraj omenjenih kart, ki jo predstavlja karta rabe prostora za območje mesta Idrija in je v članku predstavljena kot slika 2. Na karti naklonov za območje mesta Idrija sem najprej omejila območja, ki bi bila glede na naklone terena primerna za rabo prostora. Na inže- nirskogeološki karti sem omejila le zemljine in območja, kjer je v preteklosti prihajalo do nestabilnih pojavov terena. Za omejitev Zemljin sem se odločila na podlagi dejstva, da je raba prostora v 15-metrskem pasu ob vodotokih omejena. Pomemben faktor pri določitvi perspektivnih območji je bila tudi karta gostote poseljenosti v mestu, vendar o tej v članku ne pišem. Kljub temu je potrebno omeniti, da sem na omenjeni karti izključila vse druge razrede, razen tistega z najmanjšo gostoto prebivalstva. Na ostalih območjih bi bilo namreč nesmotrno delati analize, saj so gosto poseljena. Ta karta mi je bila nato tudi podlaga za sintezo kart. Omejena območja s prvih dveh kart sem s pomočjo programskega orodja Auto CAD prenesla na karto gostote prebivalstva. S tem sem dobila posamezne preseke, ki bi bili perspektivni za rabo prostora. Na karti rabe prostora za območje mesta Idrija sem tako določila dve območji z naslednjima kategorijama: labilna območja, kjer je v preteklosti prihajalo do nestabilnih pojavov in so s tega vidika za gradnjo neprimerna, pogojno stabilna območja, kjer je raba prostora mogoča, vendar je pri posegih potrebno upoštevati geomehanske lastnosti kamnin. Omeniti je treba, da sem pri določitvi območij upoštevala zgolj zgoraj omenjene lastnosti posameznih predelov, nikakor pa to niso edini pogoji, ki bi jih veljalo upoštevati. Za urejanje prostora ima namreč velik pomen tudi ekspozicija terena, zgrajena oziroma primerno urejena infrastruktura, morebitna kmetijska zemljišča, pogozdenost in še bi lahko naštevala. Zaključki Za gradnjo je najpomembnejša karakteristika nekega območja naklon terena. Glede na to da je za območje mesta Idrija značilno, da so poseljeni tereni, ki večinoma ne presegajo 20 ° bi bilo smotrno tudi v prihodnosti posegati le v tisti prostor, ki praviloma ne presega te vrednosti. Poleg velikosti naklonov je pomemben faktor pri gradnji kamninska sestava. Območja, ki jih gradijo trdne hribine, bi praviloma lahko dosegala tudi nekoliko večje naklonske kote, saj posegi v prostor ne povzročijo velikih sprememb fizikalnih lastnosti kamnin oziroma pojavov nestabilnosti. Za srednje trdne hribine pa so nakloni z vrednostjo 20 ° mejni. Če privzamemo, da so kamnine, ki jih uvrščamo med srednje trdne hribine, slabo vodoprepustne oziroma nepropustne, lahko ob nesmotrnih posegih v prostor z večjimi naklon-skimi koti pričakujemo dodatno zmanjšano vrednost inženirskogeo-loških oziroma geomehanskih lastnosti kamnin ter pojave nestabilnosti posameznih območij. Izvedena analiza je pokazala, da so za morebitno nadaljnje širjenje mesta ugodna naslednja območja: območja, ki se razprostirajo na levem bregu reke Idrijce od Pronta do Čerinovš, pri Zagodu, ob Ljubevškem potoku, na Kovačevem Rovtu, v pobočju Kobalovih planin in v okolici Češnjic, območje Faletovš, Zajčevša in predelov med Brusovšami in Lužo in območje v okolici Žabje vasi in Skirce. Tudi te lokacije pa imajo pomanjkljivosti. Za območje med Prontom in Čerinovšami so značilni veliki premiki terena, ki so posledica rudarske dejavnosti na površini, vendar v prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo kontrolirani posegi v prostor tudi na tem območju vse pogostejši. Pozornost velja nameniti še posameznim labilnim območjem, ki se razprostirajo na lokacijah, na katerih so se v preteklosti pojavili posamezni plazovi, le-te pa lahko ob neugodnih klimatskih razmerah pričakujemo tudi v prihodnosti. Če bi z nepreudarnimi posegi v prostor na teh lokacijah dodatno poslabšali geomehanske lastnosti kamnin, bi povzročili nastanek novih labilnih območij ter hitrejše in pogostejše pojave plazenja. Na koncu naj še enkrat spomnim, da naj bi bili na območju Idrije vsakršni posegi v prostor kontrolirani in preudarni. Z analizo in upoštevanjem vseh faktorjev, ki tu nastopajo, bo možno širjenje mesta na nekatera območja, kjer so pogoji, ki so ključni za rabo prostora, ugodni. Rudarska hiša v Bazoviški ulici 4 v Idriji Mirjam GNEZDA Idrija je doma in v svetu poznana po rudniku živega srebra in čipkah. Nekdaj je bilo mesto razpoznavno tudi po svojevrstni arhitekturi - visokih lesenih hišah, ki so, potisnjene v breg, stoletje in več nudile zavetje številnim rudarskim družinam. rudarske hiše so začele izginjati v drugi polovici 60. in v začetku 70. let 20. stoletja. podiranju, nadomestnim gradnjam, adaptacijam in novogradnjam stanovanjskih hiš so botrovali množično zaposlovanje žensk, dvig življenjskega standarda, ugodna stanovanjska posojila, predvsem pa miselnost ljudi, ki je s pomočjo množičnih občil veliko prispevala k modernizaciji okolja. nove družbene vrednote so zahtevale drugačen način življenja tudi v primarni socialni skupini - družini. Idrijska rudarska hiša vizualno in funkcionalno ni mogla več zadostiti vsem kriterijem. Nove stanovanjske zgradbe so se od nje ločile po velikosti stavbne mase - silile so v širino in ne v višino, izrazit strešni naklon ni bil več potreben, število oken se je zmanjšalo na račun njihove velikosti. Predvsem pa so nove hiše postale enodružinske. Istočasno so začeli z gradnjo blokov v samem mestu in blokovskih naselij na periferiji. Idrija s svojim zunanjim izgledom ni v ničemer več zaostajala za drugimi slovenskimi urbanimi naselji. Določeno prepoznavnost je ohranilo le staro mestno jedro, ki pa je bilo vedno rudniško in meščansko. Dva izvozna stolpa rudniških jaškov, ostanki žgalnice, grad Gevverkenegg, vhod v Antonijev rov in prhavzi so današnje vedute nekdanje rudarske Idrije, ki jih pozna in sprejema naša generacija. Rudarska hiša je za mnoge ena sama - obnovljena in pod spomeniškovar-stveno zaščito stoji na Bazoviški ulici 4. Med dodi-plomskim študijem etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani mi je Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, dala pobudo za ureditev in prezentacijo omenjene hiše, ki sem jo teoretično izpeljala v diplomski nalogi, praktično pa v okviru projektnega dela v muzeju v le- tih 2002-04. Zadnja faza oživitve rudarske hiše še ni popolnoma končana. O hiši in njenih stanovalcih Hiša v Bazoviški ulici 4 v Idriji je bila verjetno v sedanji podobi sezidana v drugi polovici 18. stoletja, njena zasnova pa najbrž izvira že iz 16. oz. 17. stoletja. Prve upodobitve Idrije so premalo dosledne, da bi lahko sklepali o natančnem času njenega nastanka. Najstarejši pisni podatek, ki ga vsebuje v idrijskem muzeju hranjeni Urbarium, Anno 1776, se nanaša na leto 1780, ko je imela hiša številko 120, njen lastnik pa je bil Andre Furiautschitsch. Valentin Tradtnig in Matheus Voiska sta bila najbrž njena upravitelja oz. stanovanjski stranki. »Katastral Plan der Gemeinde Ober Idria in Krain, Adelsberger-Kreis, Bezirk Idria« iz leta 1823 v Francis-cejskem katastru za Kranjsko, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije, nam je v pomoč pri nadaljnjem iskanju lastnikov stavbe s hišno številko 120. Ta se je nahajala na zemljiški parceli št. 167. Iz zapisnika (protokola) zemljiških parcel je razvidno, da sta bila lastnika omenjene parcele, ki je merila 110,88 kv. klafter »Pr Kosu«, Rožna ulica 129, Idrija, leta 1916 Originalno fotografijo hrani Rafael Terpin Dora Kos s sorodniki na podičku ob hiši Originalno fotografijo hrani Silva Treven (tj. 398,06 m2), Antonio Krapsch in Gregorio Kolenz. Zemljiška parcela je obsegala stanovanjsko hišo, hlev, obdelovalno zemljo in travnik. Omenjena je še Gettrude Gollmaz, ki je do leta 1871 posedovala 19,14 kv. klafter (tj. 68,71 m2) stavbne površine. Stanovanjska hiša s številko 120 v Idriji ni bila v rudniški, temveč v privatni lasti, čemur gre verjetno pripisati dejstvo, da o njej danes nimamo ohranjenih dokumentov, načrtov in gradbenih dovoljenj v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti v Idriji. Vir za ugotavljanje lastnikov stavbnih zemljišč, njihovih družinskih članov in podnajemnikov so Popisi prebivalstva od leta 1870 dalje. Iz njih razberemo, daje v hiši št. 120 leta 1870 živelo 15 ljudi, in sicer: Johan Kos, roj. 1830 (lastnik, jamski kopač), Terezija Kos, roj. Valenčič leta 1836 (njegova žena), Marija Kos, roj. 1858, Ferdinand, roj. 1864, in Jožefa, roj. 1868 (njuni otroci), Katharina Valenčič, roj. 1799 v Trebuši (Terezijina mati), Leopold Pogačnik, roj. 1835, Marija Pogačnik, roj. Mikuž leta 1840 (njegova žena), Valentin Pogačnik, roj. 1868 (njun otrok), Marija Pogačnik, roj. Bogataj leta 1802 (Leopoldova mati), Ignac Čadež, roj. 1860, Marija Eržen, roj. 1809, Jakob Eržen, roj. 1830, Franc, roj. 1837, in Filip, roj. 1840 (Marijini otroci). Ob popisu leta 1880 je v hiši št. 129 živela zgoraj omenjena družina Kos, ki se je povečala za naslednje družinske člane - Antona, roj. 1870, Frančiško, roj. 1873, in Alojzijo, roj. 1878. Poleg njih so v hiši stanovali še: Anton Ferjančič, roj. 1812 v Spodnji Idriji, Katharina Ferjančič, roj. 1817, Mathias Govekar, roj. 1868 na Gorah (učenec), Johan Leskovec roj. 1870 (učenec), Uršula Mlakar, roj. 1815 (vdova), Frančiška Mlakar, roj. 1842, in Martin, roj. 1855 (Uršulina otroka). Leta 1890 je bila lastnica Terezija Kos, ki je hišo podedovala po moževi smrti 1881. leta. Skupaj s petimi otroki je živela v pritličju, medtem ko so v prvem nadstropju stanovali Josip Repar, roj. 1856 (rudniški paznik), Marija Repar, roj. Kos leta 1858 (njegova žena, hči lastnice, gospodinja), Marija Repar, roj. 1884, Ana, roj. 1888, in Josef, roj. 1890 (njuni otroci). Drugo nadstropje so si delili podnajemniki, in sicer: Terezija Sedej, roj. 1829 v Spodnji Idriji (vdova, čipkarica), Frančiška Sedej, roj. 1867 (Terezijina hči), Ignac Tušar, roj. 1869 v Ledinah (rudar), in Franc Kobal, roj. 1871 (rudar). Ob popisu prebivalstva leta 1900 je bil sin lastnice Anton Kos, roj. 1870, že poročen z Alojzijo, roj. Tratnik leta 1877, ki je živela pri njih. Njuna prvorojenka Anna ni dočakala prvega leta starosti. Družina Repar se je povečala za dva člana: sina Ludvika, roj. 1893, in hčer Katarino, roj. 1895; trije otroci pa so umrli. V popisu iz leta 1910 vidimo, da sta Anton Kos, roj. 1870, in Alojzija Kos, roj. 1877, imela dva sinova: Antona, roj. 1902 (učenec), in Ivana, roj. 1905. V pritličju hiše so živeli lastnica Terezija Kos, roj. 1836, sin Ferdinand, roj. 1864 (državni uradnik), in hči Alojzija, roj. 1878 (šivilja). Reparjevim seje leta 1903 rodil še sin Fortunat, sin Friderik pa je umrl star komaj dve leti. Josip Repar, roj. 1856, je bil v času popisa že upokojen. V hiši je živelo skupaj 18 ljudi. 1. 12. 1921 sta bila Anton Kos, roj. 1902, in Fortunat Repar, roj. 1903, pri vojakih. Josip Repar, roj. 1856, je umrl 5. 5. 1913, lastnica Terezija Kos, roj. 1836, pa 25. 7. 1913. S prisvojilno listino je postal lastnik hiše Ferdinand Kos, roj. 1864. Alojzija Kos, roj. 1878, je leto pred tem rodila nezakonsko hčer Izidorijo. Naslednji popis prebivalstva v Idriji je bil 21. 4. 1931. V hiši Via s. Antonio No 4 je stanovalo 7 ljudi: v pritličju: Ferdinand Kos, roj. 1864 (upokojeni državni uradnik), sestra Alojzija Kos, roj. 1878 (lastnica hiše po smrti matere Terezije), in njena hči Izidorija Kos, roj. 1912; v prvem nadstropju: Fortunat Repar (Ripari), roj. 1903 (rudniški delavec), in sestra Katarina Repar, roj. 1895; Bazoviška ulica 4, Idrija, leta 1986 Fototeka Mestnega muzeja Idrija Hiša - osrednji bivalni prostor z opremo Foto Mirjam Gnezda, september 2002 v drugem nadstropju: Ludvik Repar, roj. 1893 (rudniški delavec), in žena Julijana, roj. Oblak leta 1899. 21. 4. 1936 ni bilo večjih sprememb. Fortunat Repar, roj. 1903, seje med tem poročil z Martino, roj. Subic leta 1909, ki je živela pri njem, v prvem nadstropju. V Družinski knjigi iz leta 1946, v kateri je seznam prebivalcev Idrije po ulicah bivališča, so v hiši v ulici sv. Antona št. 4 živeli: Ferdinand Kos (sin) in Ivana Kos (?) ter Ludvik Repar in Julija Oblak. Leta 1950 je hišo po pokojnem bratu Ferdinandu Kosu podedovala Alojzija Kos, po njeni smrti leta 1959 pa je pripadla hčeri Izidoriji. Izidorija (Dora) Kos, roj. 4. 4. 1912, je bila urejena, omikana in temperamentna ženska. Po poklicu je bila šivilja, zaposlena na oddelku za delovno terapijo v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Ni se poročila, vendar je na podstrešju vse življenje hranila bogato balo. Imela je nekaj dobrih prijateljev, med njimi Zorita, Felita in Staneta, ter prijateljic, s katerimi se je veliko družila. Davorinko, Malči in Doro so klicali kar trio. Pri oknu v Dorinem stanovanju so imele mašino, kjer so šivale in prepevale. Zelo rada je hodila okoli. S prijateljico Malči je šla večkrat na počitnice v Gradež. Do stričeve smrti je živela dobro. Kosovi so veljali za gospode. Ferdinand je bil rudniški nadzornik in je zaslužil 270 lir mesečno, medtem ko jih je navaden rudar le 70. Njegova sestra Alojzija, Dorina mati, je bila šivilja. Pri hiši nikoli niso redili zajcev in kokoši. Bončinovi so imeli pri njih kunta, kar je pomenilo, da so jim vsako jutro nosili mleko. Enkrat na leto so Kosovi zaklali prašiča. Desno od hiše so imeli vrt, zraven hiše pa je stal lushaus - vrtna lopa s senco, kjer so poleti ženske šivale in klekljale, možje pa so se pomenkovali. Pozimi ob nedeljah seje pri njih doma zbirala cela soseska, največkrat so igrali tombolo. Za božič so imeli božično drevesce, na katerega so obesili domače piškote. Po Dorini smrti 25. 8. 1984 so hišo podedovali bližnji sorodniki. Ob muzejskem odkupu leta 1985 je bila že izpraznjena, v njej je ostalo le nekaj kosov pohištva. Program obnove idrijske rudarske hiše Rudarska hiša v Bazoviški ulici 4 v Idriji je bila zaščitena z Odlokom o spomeniškovarstvenem redu občine Idrija leta 1968 kot etnološki spomenik I. kategorije, za katerega velja varstveni režim I. stopnje. Po mnenju konservatorjev ZSV - Gorica naj bi stanovanjski objekt spadal med značilne idrijske rudarske hiše s konca 18. in 19. stoletja. Od ostalih stanovanjskih objektov v privatni lasti sta bili kot etnološki spomenik I. kategorije zaščiteni še hiši v ulici Vinka Mohoriča 1 in Vojkovi ulici 23. V Spomeniškovarstvenem elaboratu, ki je bil izdelan na osnovi ponovnega evidentiranja terena leta 1976, je dr. Ivan Sedej zapisal: »Dominantna rudarska hiša je locirana v rahli zajedi pod strmim pobočjem. Pribrež-na lega. Dominanten visok zatrep. Triosna zatrepna fasada, troje stanovanjskih nivojev, klet in podstrešje. Stranska fasada je vkopana v breg, k vhodu vodijo razmeroma strme kamnite stopnice. Ob vznožju stopnic je kamnit kletni vhod, nad stopniščno ploščo pa je značilen kamnit portal z baročno profilirano preklado (sredi 19. stol.). Ob vhodu sta dve okni, v etaži štiri. Okna so majhna, kvadratične oblike, v baročnih proporcih. Enaka okna so tudi v zatrepu. Stranska fasada je oblikovana z dvema kratkima gankoma in lesenim prizidkom. Konstrukcija je v temeljnem delu solidna, zgoraj skeletna. Ohranjenost je relativno dobra. Tradicionalen tloris z vežo in črno kuhinjo v podaljšku (obok). Tloris se v etaži ponovi. Vsi stropi so ravni in beljeni. Dominantna lega, čisto okolje s sadnim drevjem. Do hiše, ki je od poti umaknjena, pelje skromna steza. Poslopje datiramo v 18. stol., adaptacijo (portal) pa v drugo polovico 19. stol.« Ob naslednjem pregledu »etnografskih« spomenikov leta 1980 je Inga Miklavčič iz ZSV - Gorica ugotovila, da je objekt ohranil sporočeno podobo, vendar je v slabšem stanju (dotrajane fasade, streha). Mestni muzej Idrija se je v začetku 80. let 20. stoletja odločil za odkup te rudarske hiše, ki je spadala v širše območje jaška Frančiške. Zaradi nepričakovane smrti lastnice Dore Kos leta 1984 je bila odkupljena leto kasneje od zakonitih dedičev: Nele Treven, roj. Martini, Plinia Martinija, Maria Martinija in Nordina Vitaliana Martinija. Muzej jim je izplačal njihove deleže v skupni višini 1.600.000 din in tako postal lastnik nepremičnine ter dobil pravico do uporabe parcele št. 376 (stavbišče 67 m2, dvorišče 48 m2) in parcele št. 377 (njiva 91 m2, travnik 183 m2). Leta 1986 je stekla srednjeročna konservatorska akcija, ki jo je vodil konservator ZSV - Gorica Bojan Klemenčič. Za izvajalca del je bilo izbrano podjetje Zidgrad iz Idrije. Najprej se je po konservatorskem programu pričela obnova fasad. Podometne sondaže so pokazale, da je hiša grajena v brunasti konstrukciji, saj je najstarejši stavbni del iz vodoravnih brun, nadvi-šanje in širitev pa iz pokončnih. Po navodilih nadzornega organa je bila izvedena horizontalna izolacija na spojih zidanih in lesenih delov ter zamenjava dotrajanih brun. Celotna lesena konstrukcija je bila impreg-nirana z zaščitnim sredstvom Belocid. Naslednje leto so bili izdelani fasadni ometi na rabitz mreži. Omet je bil gladko zariban in obarvan s postarano apneno barvo; kletni del hiše je dobil siv ton. Vstavili so dvojna okna in tista na severni, stranski fasadi zaščitili s pol-kni. Na nasprotni, južni fasadi so rekonstruirali dva lesena ganka s konzolno podporo. V zatrepu pribrežne fasade in prizidka je bil izdelan lesen opaž. Streha je bila prekrita s skodlami. Odvodnjavanje so uredili delno po starih in delno po novoizvedenih kanalih, Muzejska postavitev v kuhinji Foto Mirjatn Gnezda, september 2002 tako da je rudarska hiša zarovana pred zamakanjem. Leta 1988 je potekalo čiščenje prostorov. Prenovitev lesenih delov notranjščine: podov, stopnišč, ograj in prezentacija lesenega stropa v hiši, ki je bil odkrit pod ometom, se je nadaljevala tudi v naslednjem letu. Ivana Leskovec, kustosinja etnologinja v Mestnem muzeju Idrija, je pripravila načrt za nadaljnjo obnovo in predstavitev rudarske hiše. V letu 1992 je bilo v kuhinji na novo pozidano odprto ognjišče in urejena dimna luknja za odvajanje dima; v hiši ter kamri so bili zamenjani leseni podovi. Po tem letu so gradbena dela na objektu zastala. Junija 1998 je muzej priglasil ureditev okolice, odvodnjavanje, popravilo kritine, izpolnitev manjkajočega stavbnega pohištva in popravilo elektroinstalacije. Septembra 1999 je bila zamenjana strešna kritina - šinklni, nameščeni pa so bili tudi leseni žlebovi. Dr. Vito Hazler z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je na osnovi ogleda na terenu oktobra 1999 podal konservatorske smernice za dokončno obnovo rudarske hiše ter svetoval, kako odpraviti napake, storjene v preteklosti. Program oživitve idrijske rudarske hiše Projekt z naslovom »Rudarska hiša zaživi« je vzorčni prikaz kulture in načina življenja idrijskega rudarja v času med obema vojnama, med italijansko okupacijo (20. in 30. leta 20. stoletja), ko je napeljava elektrike po hišah vnesla določene spremembe v bivanjsko kulturo, oprema prostorov pa je še desetletje in več ostala bolj ali manj enaka. To je hkrati čas, v katerem so se rodili najstarejši še živeči Idrijčani, zato imamo na voljo še dovolj ustnih informacij. Obdobje po 2. svetovni vojni je namreč pomenilo odklon od »tradicionalnosti«; z novo miselnostjo in novimi razvojnimi možnostmi se je spremenil način življenja, ki ga ne moremo več imenovati »rudarski« v prvotnem pomenu besede. Projekt vključuje dve komponenti: ambientalno muzejsko postavitev v kleti (20,7 m2) in pritličju rudarske hiše (53,5 m2), ki obsega: vežo s stopniščem, črno kuhinjo, hišo, dve kamri, suho stranišče, gank in drvarnico; pedagoško dejavnost, kateri bosta namenjeni hiša in kamra v prvem nadstropju v izmeri približno 22,4 m2 površine. Tu bodo v prihodnje potekale demonstracije izdelovanja produktov domačih in umetnostnih obrti, ki jih bodo vodili domači obrtniki. Njihova nadgradnja bodo muzejske ustvarjalne delavnice, v katerih bodo lahko osnovnošolski otroci spoznavali materialno (gospodarstvo, domače obrti, bivališče, noša, prehrana) in duhovno kulturo (verovanje, znanje, umetnost) idrijsko-cerkljanskega območja. Hkrati bo prvo nadstropje služilo kot manjši priložnostni razstavni prostor oz. galerija. Drugo nadstropje v izmeri približno 41,4 m2 površine je na voljo omejenemu številu obiskovalcev kot primer »zamrznjenega« ambienta po odhodu njegovih stanovalcev. Vertikalno os hiše nosijo ohranjene kuhinje v pritličju in obeh nadstropjih, s katerimi je prikazan razvoj prostora skozi polstoletno obdobje - od konca 19. stoletja do let po 2. svetovni vojni. Muzejska postavitev rudarskega bivalnega okolja v kleti in pritličju rudarske hiše Klet: 20,7 m2 Opis stanja: Prostor v prizemnem delu hiše je zidan. Vhod ima na stranski fasadi, pod kamnitimi stopnicami. Vanj je za hišne potrebe napeljana voda, levo od vrat stoji zidan lijak. Lesen strop je na sredini podprt z dvema tramovoma. V stenah so tri zidne niše. Svetlobo dobiva skozi dvoje enojnih in znotraj zamreženih oken na čelni fasadi hiše. Elektrika ni napeljana. Klet je beljena z apnom. Po tleh je delno položen kamen, delno beton. Drenaža notranjega prostora je urejena. Rekonstrukcija gankov v pritličju in prvem nadstropju hiše Foto Mirjam Gnezda, september 2002 Predlog ureditve in muzejske postavitve: V prvi polovici prostora se uredi klet - kivdr; tu naj stojijo kadi za kislo zelje in repo. Levo od vrat se postavi široke police za krompir in jabolka, z njimi se zakrije lijak. Na ožjih policah naj bodo stari lončeni lonci z mastjo. Po tleh se raztrese nekaj zemlje, da beton ne bo viden. Ob steno se prisloni desko za pranje perila - periunk, zraven naj stoji prazen škaf. Na drugi strani se uredi prostor za kokošnjak ali zajčnik. Zaradi svežih pridelkov in reje domačih živali je vsebina kleti najbolj vprašljiva. Najboljša rešitev je oskrbnik ali stranka, ki ima v bližini hiše vrt in bi bil pripravljen v kleti hraniti del svojih pridelkov ali rediti domače živali. Pritličje: 53,5 nr Veža: 9,6 m2 Opis stanja: Veža je osrednji, najbolj prehodni prostor v pritličju. Zgrajena je iz kamna in je obokana. Naravnost iz veže je vhod v črno kuhinjo, desno pa v hišo. Ozke in zavite lesene stopnice, tik za glavnim vhodom, vodijo v prvo nadstropje. Pod njimi je prostor za shrambo ali špajz. Veža je beljena z apnom. Strop je lesen. Na tleh je položen opečnat tlak. Ureditev in muzejska postavitev': Nova hrastova vrata, ki vodijo v hišo in črno kuhinjo, so prebarvana v mat rjavo barvo, vrata v špajz so zelenkasta. Vsa vrata imajo kovane vratne ključavnice z zatiči na notranji strani in kovane kljuke. Kovani tečajni sklepi na vratih so baročno oblikovani. Nad vrati je v hišo navidezno napeljana elektrika, ki je s pomočjo belih keramičnih nosilcev in medeninastih vijakov na zidu speljana nadometno po dvojni spiralasto oviti žici - žnur-ci. Elektrostikalna plošča je prekrita z leseno zidno omarico. Desno od vhoda v črno kuhinjo stoji lesena klop, na kateri sta lesen škaf in sirkova krtača. Pod klopjo je odložena ptičja lovilnica. V kot je prislonjena brezova metla. Na steni nad klopjo visi ptičja kletka. Hiša: 14,4 m' Opis stanja: Hiša je središče vsega življenja in združuje več dejavnosti - delo, obedovanje, spanje in druženje. Vanjo stopimo skozi vrata iz veže. V levem kotu, tik ob vhodu, stoji krušna peč z glinenimi in zeleno lošče-nimi pečnicami, v kateri je mogoče speči naenkrat tri do štiri hlebe kruha. Prostor ima štiri dvojna okna. Elektrika je napeljana podometno. Hiša je beljena z apnom. Strop je lesen. Na tleh so položene smrekove podnice, ki so prebarvane z rjavo barvo. Ureditev in muzejska postavitev: Hiša je prebeljena s svetlo zeleno barvo, 15 cm pod stropom je potegnjena zelena črta širine 1 cm. Stene nad črto so bele. Na zeleno podlago je nanesen valjčni okras v temnejšem zelenem odtenku. Vrata in okenski okvirji so enake mat rjave barve; zunanji in notranji okenski okvir je še potrebno povezati z dvema kovanima palicama na vsaki strani. Od vrat v hišo je po steni s pomočjo žnurce, keramičnih nosilcev in medeninastih vijakov navidezno napeljana elektrika. Svetilo - emajliran krožnik ali taler - je z aluminijastimi ščitki pritrjeno v sredini druge polovice prostora, približno 60 cm od stropa. Nadometno stikalo in vtičnica sta »slepa«, nameščena za vrati, na dosegu roke. Električni radiator za ogrevanje prostora je pritrjen pod pečjo. Ob vhodu v hišo zraven peči je postavljen stol, ki je bil navadno namenjen obiskovalcem. Ob drugi strani peči stoji skrinja, v kateri je prostor za posteljnino in perilo. Na peči je več peharjev, karbidovka - rudarska svetilka in pripomoček za mletje orehov. Pod pečjo je par težkih delavskih čevljev. Visoka omara z oblekami - klajderkostn stoji v kotu za vrati, predalnik - šublat-kostn pa med dvema oknoma ob stranski steni. Na njem je postavljeno večje ogledalo z lesenim rezljanim okvirjem, pred njim pa stoječe razpelo pod steklenim zvonom - šturc, s po enim kipcem angela in svečni- kom na vsaki strani; pod njimi je pogrnjen prtiček s klekljano obrobo. Miza s tremi stoli stoji v drugem delu prostora nasproti vrat, pod svetilom. Na mizi sta škatlica z dominami in volkalca - namizna igra s fižol-čki. Kanape - lesena klop z ročaji in naslonjalom - je prislonjen ob steno. Na steni nad kanapejem visita dve nabožni sliki v lesenih okvirjih, ura na uteži - pendl-ca - in dve prav tako nabožni sliki pa na steni ob prehodu v kamro. Kamra: 6,8 m2 Opis stanja: Kamra je dodaten prostor za spanje. Vanjo stopimo skozi prehod iz hiše. Od tam se skozi obok v steni nadaljuje manjši del krušne peči. Prostor ima dvoje dvojnih oken. Elektrika je napeljana podometno. Kamra je beljena z apnom. Strop je lesen. Na tleh so položene smrekove podnice, ki so prebarvane z rjavo barvo. Ureditev in muzejska postavitev: Kamra je pobeljena s svetlo rumeno barvo, 15 cm pod stropom je potegnjena rdečkasta črta širine 1 cm. Stene nad črto in strop so bele. Na rumeno podlago je nanesen valjčni okras v rdečkastem odtenku. Prostor nima razsvetljave. V kotu ob peči stojita postelja in zibelka; pod posteljo je nočna posoda - kahla. Slamnjača je napolnjena s koruznim ličkanjem - amajki, v zglavniku - pouštru - so ovsene pleve. Za posteljno pregrinjalo služi platnena kapne z odejo - deko. Stena ob postelji je zaščitena z ročno izvezenim kosom blaga, t. i. vančunarjem. Skrinja je v desnem kotu prostora. Nasproti nje stoji mizica s šivalnim strojem. Črna kuhinja: 8,3 m2 Opis stanja: V črno kuhinjo stopimo skozi vrata naravnost iz veže. Prostor je zidan in obokan, svetlobo dobiva skozi eno dvojno okno in majhno lino pod stropom. V desni polovici kuhinje je rekonstruirano visoko odprto ognjišče (120 cm x 85 cm), ki se nadaljuje v polico (110 cm x 30 cm) pred kuriščem Učenci OŠ Idrija na kulturnem dnevu v rudarski hiši Foto Anton Zelene, marec 2004 Demonstracija izdelave žlikrofov v času Čipkarskega festivala 1996 Foto Darko Viler, avgust 1996 v krušno peč. V kotu oboka je odprtina za odvajanje dima v dimnik. Elektrika je napeljana podometno. Črna kuhinja je beljena z apnom. Po tleh je položen opečnat tlak. Ureditev in muzejska postavitev: Kuhinja je pobeljena po vzoru najstarejše ohranjene plasti ometa in rahlo počrnjena s sajami. Iz hiše je po stropu s pomočjo žnurce navidezno napeljana elektrika; emajliran taler je obešen v sredini leve polovice kuhinje. »Slepo« stikalo je na steni ob vratih, na dosegu roke. Visoko odprto ognjišče ali ogniše je sezidano iz opeke in ima obok s polmerom 30 cm. V temenu oboka, na sredini ognjišča, je kvadratna odprtina velikosti 25 cm x 25 cm. Na zob je vstavljena železna rešetka. Ognjišče se nadaljuje v polico pred kuriščem v krušno peč. Stene so ometane s fino malto in zaglajene, zgornje ploskve so obložene z opeko.3 Ob vhodu v črno kuhinjo stoji štesl, tj. skleda za umivanje na podstavku; na spodnji polici je vrč, na držalu brisača. Marejna - omara za živila je prislonjena ob najdaljšo steno, na njej sta lesena skleda in mlinček za mletje ječmenovih zrn. V levi polovici kuhinje je prostor za manjšo mizo z mendrgo. Steni za šteslom in mendrgo sta zaščiteni z vančunarjema. Na ognjišču stojijo železen trinožnik - trifezn, na katerem se je kuhalo, trinožna kožica, par loncev iz litega železa in lončeni posodi. Ob ognjišču je nizek stolček brez naslonjala - prukca. Burklje - burkle, lopar - lapar, grebljica - širezn in klešče za prijemanje gorečih polen - šnajcer so postavljeni v bližino kurišča v peč. V majhni niši je prostor za medeninast likalnik na ploščo. Suho stranišče: 1,3 m2 Opis stanja: Iz črne kuhinje stopimo v stranišče, ki je bilo ob zunanjo hišno steno prislonjeno kasneje. Na levi strani, tik ob vhodu, je leseno suho stranišče ali t. i. stranišče na štrbunk, zaščiteno s pokrovom. Na nasprotni strani je izhod na gank. Svetloba prihaja skozi vratno okence. Elektrika je napeljana podomet-no. Prostor je beljen z apnom. Strop je lesen. Po tleh so položene smrekove podnice, ki so prebarvane z rjavo barvo. Ureditev in muzejska postavitev: Prostor je ostal enak; nova so hrastova vrata v mat rjavi barvi, ki vodijo v kamro. Gank: 3 m2 Opis stanja: Lesen balkon pod strešnim napuščem je izdelan po starih fotografijah. Smrekove podnice so podprte s konzolno podporo in pobarvane z rjavo barvo; ograja je izdelana po vzoru ograje na notranjem stopnišču. Ganka v pritličju in nadstropju sta med seboj povezana z lesenim podpornikom. Ureditev in muzejska postavitev: Gank je ostal enak, vrata so premazana z zaščitnim sredstvom. Kamra: 5,5 m2 Opis stanja: Časovno najnovejši prostor v hiši je kamra - podstražnca, kije nastala kot prizidek. Vanjo stopimo skozi vrata iz stranišča. Svetlobo dobiva skozi eno samo dvojno okno. Elektrika je napeljana podo-metno. Prostor je beljen z apnom. Strop in podstrešna stena sta lesena. Po tleh so položene smrekove podnice, ki so prebarvane z rjavo barvo. Ureditev in muzejska postavitev: Kamra je prebeljena s svetlo modro barvo. Električne razsvetljave nima. Opremljena je kot delavnica domačega obrtnika, trenutno klekljarice. V večernih urah ali ob nezadostni dnevni svetlobi se za razsvetljavo prostora uporabi karbidovko. Oživitev pritličja Zaradi prostorske omejenosti načrtujemo zvočno kuliso, ki bo obiskovalca popeljala v izbrani čas. O hiši, njenih stanovalcih in njihovem načinu življenja v času med obema vojnama bo v prvi osebi spregovorila nekdanja stanovalka Dora. V kuhinji bo potekal pogovor med Doro in njeno materjo, ki bo hkrati »učna lekcija« iz priprave idrijskih jedi (npr. žlikrofov z bakalco, smukavca, zeljševke). Za manjše skupine obiskovalcev bomo povabili klekljarico, ki bo demonstrirala izdelavo čipk. Muzejska predstavitev prvega in drugega nadstropja rudarske hiše Prvo nadstropje Prvo nadstropje v izmeri približno 50,3 m2 bo namenjeno pedagoški dejavnosti, zato ga ni potrebno v celoti muzejsko urediti. Slednjega je bila deležna le kuhinja, medtem ko bosta stopnišče in veža služila kot prehodni prostor. V hiši in kamri bodo potekale muzejske delavnice za otroke, mogoče pa bo tudi postaviti manjšo razstavo. Špajz v veži bo namenjen spravilu odvečnega materiala, podstražnca s suhim straniščem in izhodom na gank pa bo zaradi prostorske omejitve in varnostnih razlogov ostala brez vsebine. Stopnišče in veža: 10,3 m2 Opis stanja: V prvo nadstropje se povzpnemo po zavitih in strmih lesenih stopnicah, ki so zaščitene z leseno ograjo. Prostor dobiva svetlobo skozi dvoje dvojnih oken. Manjši del površine (1,3 m2) mu odvzema špajz. Elektrika je napeljana podometno. Veža je beljena z apnom. Strop in podstrešna stena sta lesena. Po tleh so položene smrekove podnice. Ureditev: Zamenjalo se je nekaj smrekovih podnic. Vrata v kuhinjo, hišo in špajz so premazana z zaščitnim sredstvom. Kuhinja: 7,3 m2 Opis stanja: Na vrhu lesenega stopnišča stopimo na levo v kuhinjo, ki je zidana in obokana. Prostor ima eno dvojno okno, iz njega vodijo vrata v podstražnco. V desnem kotu stoji zidan opečnat štedilnik - šporgert Stenska poslikava s šablonami v kamri Foto Mirjam Gnezda, september 2002 - z odvodom dima. Zraven njega je kurišče v peč. Elektrika je napeljana podometno. Stene in strop so beljeni z apnom; vidni so sledovi vlage. Po tleh je položen opečnat tlak. Ureditev in muzejska postavitev: Kuhinja je očiščena in pobeljena z apnom. Pri sondaži ometov se je odkrilo zanimivo stensko poslikavo. Štedilnik je na novo pozidan. Hiša in kamra: 22,4 m2 Opis stanja: Iz veže vodijo vrata naravnost v hišo, od koder je na levi strani prehod v kamro. V steni je odprtina, kjer je včasih stala krušna peč. Svetloba prihaja skozi šest dvojnih oken. Elektrika je napeljana podometno. Po sredini stropa v hiši in kamri sta nameščena niza reflektorjev. Prostora sta beljena z apnom. Po tleh so položene smrekove podnice. Predlog ureditve: V hišo se postavi večjo mizo in okrog nje nekaj klopi. Odprtino v steni se zapolni s predalno omaro, v kateri je prostor za televizijski sprejemnik in videorekorder. Kamra lahko služi kot priložnostni razstavni prostor. Oba prostora se ogreva s pomočjo električnih radiatorjev. Oživitev prvega nadstropja V sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem načrtujemo, da bomo na filmski trak posneli preostale idrijske rudarske hiše in spomine informatorjev. Krajši etnološki film bomo predvajali obiskovalcem ob ogledu hiše. V kamri bo na voljo reklamno gradivo in spominki, ki se navezujejo na hišo. Kustos ali oskrbnik bo tu obiskovalce seznanil še z ostalo muzejsko ponudbo. Ob tej priložnosti bomo izdelali rekonstrukcijo ženske in moške delovne noše iz časa med obema vojnama, ki naj bi jo dosledno uporabljali. Drugo nadstropje Drugo nadstropje v izmeri približno 41,4 m2 obsega vežo s stopniščem, obokano štedilniško kuhinjo, hišo, kamro, podstražnco, špajz in dva manjša prostora, do katerih ni dostopa. Vsi prostori, razen kuhinje, so prazni. Tu so stene na novo pobeljene, ker se je omet luščil in odpadal. S tal je odstranjen linolej, da so se pokazale smrekove podnice. Železen štedilnik je očiščen. Obstoječega stanja v ostalih prostorih se ni spreminjalo. Z etnološkega zornega kota je zanimiva interpretacija segmentov časa oz. načinov življenja, ki so se desetletja nalagali eden na drugega in so vidni v funkcionalni izrabi prostorov, načinu ogrevanja, stenskem beležu, napeljavi elektrike itd. Ureditev okolice rudarske hiše Za idrijsko rudarsko hišo je bil značilen ograjen vrt v pobočju pod ali ob strani hiše, ki je služil kot dodaten vir hrane. Ohišnice so bile najmanjše v bližini mestnega središča, večale so se z oddaljenostjo od njega. Zemljo so dajali v najem hišni lastniki, okoliški kmetje, Rudnik in občina. Na gredah ali lehah so gojili zelje, repo, krompir, fižol (latnik), solato (endivijo), drobnjak, peteršilj, čebulo idr. Vsaka greda je imela košček, namenjen cvetlicam. Do rudarske hiše je vedno vodila ozka pot, zato je bil promet vezan na ročne samotežne vozičke. Na vhodni strani hiše je bil podiček, ob steni je stala klop. Tam so se poleti zbirali hišni stanovalci in njihovi sosedje. Drvarnica je bila nekakšno ogledalo lastnika; rudarji so bili namreč ponosni na lepo zložene skladovnice drv. Opis stanja: Vrtovi in košenice okoli rudarske hiše v Bazoviški ulici 4 so zgledno vzdrževani; vrt pod hišo je ograjen z leseno ograjo. Pogled na hišo moti električni drog. Podiček in drvarnica ob hiši sta urejena. Predlog ureditve in muzejske predstavitve: Nujno je sodelovanje z najemniki vrtov v neposredni bližini hiše, ki bi lahko del svojih pridelkov hranili v kleti. Urediti je potrebno dovozno pot, ki je preširoka. Ob hiši se rekonstruira štirno. Zunanjščina idrijske rudarske hiše Foto Vlasta Hvala, avgust 2002 Zaključek Prazna hiša je »mrtva« hiša. Toda tudi polna hiša je lahko »mrtva« - vsaj z muzeološkega stališča. Postavitev razstave je nekoč pomenila zaključek raziskovalnega procesa, danes je pravzaprav šele njegov začetek - prvi stik v komunikaciji s publiko. Medtem ko se najnovejši muzeološki trendi gibljejo v smer šova, praksa in naše možnosti ostajajo korak za njimi. Kljub temu menimo, da bistvo razstave ni samo dragocen predmet ali muzealija. Za vsakim predmetom se namreč skriva zgodba - zgodba o času, kraju in ljudeh, ki so ta artefakt materialne kulture uporabljali ali ga še vedno uporabljajo. Obiskovalce razstave (muzeja) zanimajo prav omenjene zgodbe. Idrija je dolgo čakala na predstavitev bivalne kulture rudarjev. Kje drugje bi bila lahko ta bolj aktualna kot v obnovljeni rudarski hiši iz druge polovice 18. stoletja, v spomeniku in situ v Bazoviški ulici 4? Zavedati pa se moramo, da z oživitvijo idrijske rudarske hiše oblikujemo vzorčni primer, na katerem se bodo v prihodnje mnogi učili o nekdaj specifični delavski kulturi in načinu življenja na Slovenskem. Ne smemo jim torej podariti zgolj mita, zavitega v zgodbe, temveč jim moramo predvsem verodostojno prikazati nekdanjo realnost. Opombe 1 Ulica, v kateri stoji omenjena hiša, seje večkrat preimenovala: 120/129 (pod Avstro-Ogrsko), Via s. Antonio No 4 (pod Italijo), ulica Julke Ferjančič 4 (1949) in Bazoviška ulica 4 (1992/93). 2 Vseh 134 izbranih predmetov na stalni razstavi v rudarski hiši je iz depoja Mestnega muzeja Idrija. V letih 2002/03 jih je restavriral Darijan Ozebek z Mosta na Soči. 3 Ognjišče z rešetko je najbrž zadnja stopnja v razvoju odprtega ognjišča, ima že elemente štedilnika, nima pa še odvoda dima, kar je ključnega pomena. Ta tip ognjišča na Slovenskem ni bil poznan. Prostor pod kuriščem je bil namenjen kurivu, polkrožni obok je omogočal lažji dostop do kurišča. Na predpeček oz. zidano polico pred odprtino v peč se je odlagalo posodo in dokončno pripravljalo jedi, ki so bile skuhane v peči (največkrat pozimi). Vratca v peč so bila dvojna, med njimi je bila luknja, v katero se je z grebljico pogreblo odvečen pepel. Prazen prostor med vratci in odprtino v oboku kuhinje se je imenoval žekn, po njem seje odvajal dim iz peči v dimnik. V našem primeru rekonstrukcija dimne odprtine ni najbolj posrečena. Črne kuhinje so začeli opuščati v začetku 20. stoletja, odvisno od socialnega statusa stanovalcev. Največkrat so dobile funkcijo prašičje kuhinje, še vedno pa so v njih prekajevali meso. V belo štedilniško kuhinjo so spremenili kamro. Visoko odprto ognjišče je zamenjal zidan štedilnik, ponekod 50 že kupili železnega. Po 2. svetovni vojni so nekdanje črne kuhinje predelovali v kopalnice in stranišča na izplakovanje. Viri 1. Družinske knjige gostačev A, E, H (1800-1900), Župnijski arhiv Idrija. 2. Družinske knjige posestnikov B, C, D, F (od 1800 dalje), Župnijski arhiv Idrija. 3. Fotografska zapuščina dr. Milana Papeža (3 albumi), Mestni muzej Idrija. 4. Franciscejski kataster za Kranjsko (1825), k. o. Zgornja Idrija, Arhiv RS v Ljubljani. 5. Gnezda, Mir jam, TZ 1/1999 (Idrija). 6. Gnezda, Mirjam, TZ 1/2000 (Idrija). 7. IDRIJA (1959), p. Viba film, r. Ivan Marinček, 35 mm, nemi, čb., 29 m, Arhiv RS v Ljubljani. 8. Krstne knjige I.-XIX. (od 1655 dalje), Župnijski arhiv Idrija. 9. Kulturni spomeniki v občini Idrija 2, Spomeniškovarstveni elaborat za prostorski plan občine Idrija, Zavod za spomeniško varstvo - Gorica, Nova Gorica 1980, b. n. s. 10. Matične knjige (1878,1891,1912), Matični urad, Upravna enota Idrija. 11. Mrliške knjige I.-XI. (od 1774 dalje), Župnijski arhiv Idrija. 12. Popisi prebivalstva (1870, 1880,1890, 1900, 1910, 1921, 1931, 1936), Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji. 13. Rudarska hiša, Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija. 14. Rudarska hiša, Bazoviška ulica 4, Idrija, Dokumentacija ZVNKD Nova Gorica. 15. Terenski zapiski 31. terenske ekipe SEM, Idrija 1972-75 (tipkopis, več avtorjev). 16. Urbarji idrijskega gospostva (1680, 1737, 1776), Mestni muzej Idrija. 17. Zasebni arhiv Rafaela Bizjaka. 18. Zasebni arhiv Rafaela Terpina. 19. Zemljiškoknjižni vložek št. 132, Zemljiška knjiga, k. o. Idrija, Okrajno sodišče v Idriji. Literatura 1. Arko, Mihael, 1931: Zgodovina Idrije, Gorica. 2. Baš, Franjo, 1957: Rudarska hiša v Idriji, SE 10, Ljubljana, str. 29-48. 3. Baš, Franjo, 1984: Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana, str. 8-28. 4. Bezeg, Karel, 1956: Viri za zgodovino Idrije, IR 1/1956, št.i, Idrija, str. 11-13. 5. Bizjak, Rafael, 1981/82: Razvoj idrijske rudarske hiše od 15. do 20. stol. (seminarska naloga), (tipkopis). 6. Božič, Lado, 1936: Naš idrijski kot, Ljubljana. 7. Božič, Milan, 1968: Spomeniškovarstvena zaščita v Idriji, IR 13/1968, št. 4, Idrija, str. 92-95. 8. Hazler, Vito, 1999: Podreti ali obnoviti?, Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem, Ljubljana. 9. Kuhar, Boris, 1969: Etnološka raziskovanja na Idrijskem, IR 14/1969, št. 1, Idrija, str. 40-42. 10. Logar, Srečko, 1959.' Etnografske raziskave v naši občini, IR 4/1959, št. 4, Idrija, str. 107-108. 11. Logar, Srečko, 1968: O spomeniškem varstvu v Idriji, IR 13/1968, št. 1, Idrija, str. 2-4. 12. Sedej, Ivan, 1989: Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana. 13. Šarf, Fanči, 19/6: Stanovanjska kultura idrijskih rudarjev ob prelomu stoletja, SE 27-28/1974-75, Ljubljana, str. 7-32. 14. Šarf, Fanči, 1964: Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje, SE 16-17, Ljubljana, str. 359-378. 15. Terpin, Rafko, 1993: Razmišljanje o idrijski rudarski hiši, IR, 37/1992, št. 1 -2, Idrija, str. 45-54. 16. Varstvo narave in spomeniško varstvo v idrijski občini, 1969: IR 14/1969, št. 2, Idrija, str. 92-97. 17. Vilfan, Sergij, 1970: Kmečka hiša, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek, Agrarno gospodarstvo, Ljubljana, str. 559-593. 18. Življenje idrijskega rudarja, 1975: IR 20/1975, št. 3-4, Idrija (katalog razstave Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani in Mestnega muzeja Idrija). Informatorji Rafael Bizjak, roj. 1960, univ. dipl. inž. arh., Idrija Daniel Bončina, roj. 1934, upokojeni uslužbenec, Idrija Silva Brence, roj. 1940, upokojena uslužbenka, Idrija Katarina Gnezda, roj. 1950, upokojena uslužbenka, Idrija Stanko Gnezda, roj. 1933, upokojeni električar, Idrija Vladimir Gnezda, roj. 1945, univ. dipl. oec. v pokoju, Idrija Marija Kerševan, roj. 1913, gospodinja, Idrija Darinka Repar, roj. 1909, upokojena uslužbenka, Idrija lože Rupnik, roj. 1922, upokojeni rudar, Idrija Bogomira Štucin, roj. 1927, upokojena uslužbenka, Idrija Rafael Terpin, roj. 1944, akademski slikar, Idrija Silva Treven, roj. 1961, uslužbenka, Idrija Jože Vončina, roj. 1919, upokojeni pleskar, Idrija Pripis Članek je prirejena in delno dopolnjena diplomska naloga »Idrijska rudarska hiša od nastanka do muzeja in situ«, ki sem jo izdelala pod mentorstvom doc. dr. Vita Hazlerja in zagovarjala oktobra 2000 na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Obnovljena Možinotova kašča v Zavratcu Andrejka ŠČUKOVT Na skrajni vzhodni meji občine Idrija, nad dolino Sovre, leži vas Zavratec. Deli se na dve neizraziti gruči, Zgornji in Spodnji Zavratec. Okolica vasi se harmonično vklaplja v ritmično menjavanje polj, travnikov in senožeti, ki jih obkroža mešani gozd. V Zavratcu stoji dominantna cerkev iz prve četrtine 18. stoletja in več močnih kmetij, ki se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Domačije škofjeloško-cerkljan-skega stavbnega tipa sestavljajo v gruči zidani objekti stanovanjskega in gospodarskega značaja. To so večja nadstropna stanovanjska hiša, hlev, kozolec - toplar, kašča, kovačija in sušilnica za sadje (pajšt, pajštva). V Zavratcu stoji še večje število znamenj - kapelic, ki so tudi poslikane. Današnja podoba vasi in predvsem sledi poslikav pod beleži na objektih kažejo, da se je v Zavratcu konec 18. in na začetku 19. stoletja kar nekaj časa zadrževal slikar (malar) ali slikarska delavnica. Npr. hiša Zavratec Pogled na domačijo pri Možinotu, pred 2. svetovno vojno: stog, kapelica, pajštva, stala, hiša in kašča Fotografija last Alojza Kogovška H Kašča pred pričetkom obnove januarja 2003 Foto: A. Ščukovt 30 ima na vhodnem pročelju ohranjeno letnico 1699, pod beležem pa žal očem skrito slikarijo, ki pove, da je imel tedanji gospodar razvit estetski čut, ko se je odločil, »da ne bo zaostajal za bogatejšimi in predvsem vplivnejšimi sloji tudi na umetnostnem področju«. Temu vzoru je nato sledilo nekaj naročil. Premožnejši kmetje, pri Brnku, Možinotu in Rupniku, so si dali poslikati hiše. Poleg stanovanjskih stavb so »namalali« tudi kaščo. Tako so ji poudarili pomen in funkcijo. Gre za kaščo na domačiji pri Možinotu, ki je razglašena za spomenik državnega pomena. Slikar jo je opremil s preprosto geometrijsko slikarijo na vogalih (šivani rob) in z ornamen-talnim pasom na vseh štirih pročeljih, tik pod streho (cofi). Cofi so naslikani v opečno rdeči, šivani rob v oker barvi. Mojster je z barvnim ornamentom okrasil in poudaril tudi vhodna vrata v nadstropju kašče. Portal in vrata v nadstropje kašče iz leta 1678, stanje pred restavriranjem Foto: A. Ščukovt Pri kašči sta poudarjena dva kamnita portala. Prvi je v nadstropju zatrepnega pročelja in datiran v leto 1678. Ima ravno zaključeno preklado. Predstavlja vhod v trice-lični prostor. Tu so veža (naknadno pregrajena), črna kuhinja, izba in kamrca. V nekdaj stanovanjskem delu objekta so stanovali bajtarji, v prvi tretjini 20. stoletja neki »Dristniki«. Lokacija peči v hiši, ki se je kurila iz črne kuhinje Foto: A. Ščukovt, oktober 2004 Predpeček v črni kuhinji Foto: M. Kunst, november 2004 Polkrožno zaključen portal v pritličju je vhod v obokan enoce-lični prostor, ki ima potlačena dva stebra. Klet še danes služi svojemu namenu - spravilu pridelka, predvsem krompirja. Ob koncu letošnjega poletja smo na kašči, z uspešnim sodelovanjem z lastnikom kašče in izvajalci del, opravili konservatorska in restavratorska dela. Za potrebe načrtovanih del so sodelavci kaščo tehnično dokumentirali, izrisali posnetek obstoječega stanja in pripravili smo načrt potrebnih del. Kot odgovorna konservatorka Možinotove kašče sem pripravila konservator-ski program in vodila obnovo. Najprej je slamokrovec na originalnem lesenem ostrešju ponovno izvedel čopa in streho prekril s slamo. Krovska dela so trajala približno štirinajst dni. Sledila so gradbena dela. Obsegala so odprtje dveh zazidanih oken v nadstropju in pritličju severnega pročelja kašče. Po odprtju zazidanega okna v izbi smo ugotovili, da bomo morali odprtino zaključiti z novim kamnitim okvirjem. Zaradi dotrajanosti so bila vgrajena tudi nova lesena dvo-krilna okna. Nadaljevali smo z obnovo fasadnega ometa. Potrebno je bilo stolči dotrajan in izvesti nov apneni omet. Ker je bila poslikava pod beležem, so se restavratorji lotili odkrivanja, a zaradi slabe kakovo- Odstranjen dotrajan omet in odprto zazidano okno v kamri Foto: A. Ščukovt, september 2004 Razkrivanje strehe in izvedba ostrešja s sušicami, kot podlaga za prekrivanje s slamo Foto: A. Ščukovt, avgust 2004 Pogled na strešno konstrukcijo in slamnato kritino Foto: A. Ščukovt, september 2004 sti in ohranjenosti so jo v glavnem rekonstruirali - delno cofe, v celoti šivani rob. Kot zadnja so prišla na vrsto tesarska dela: obnova ganka in lesenega opaža. Ker je bil dostop v kaščo po železnih lestvah neprimeren, je arhitekt pripravil načrt izvedbe novega stopnišča, ki je iz avtohtonega kamna. Restavrirana so bila vhodna eno-krilna vrata v nadstropju kašče. Restavrator je les zaščitil pred škodljivci, očistil in plombiral manjkajoče dele vrat, prebarval okovje in osvežil barvan geometrijski vzorec na zunanjem vratnem krilu. Možinotova kašča še ni v celoti obnovljena. Zaključna dela so potrebna v nadstropju, predvsem v hiši in kamrci, kjer je na določenih mestih omet odpadel. Načrtujemo le pokrpati stene in jih prebeliti z apnom. Pred nekaj desetletji je bila iz hiše odstranjena lončena peč, zato jo bo potrebno na novo pozidati. Leži v kotu za vrati in je naslonjena na steno črne kuhinje, kjer so jo tudi kurili. Ob predhodni najavi vam bodo lastniki Možinotovo kaščo z veseljem razkazali. Poleg tega, da smo ji vrnili njen prvotni zunanji izgled, je vredna ogleda tudi njena notranjost, predvsem črna kuhinja, ki se je do danes ohranila v nespremenjeni podobi. Prekrivanje strehe s slamo Foto: A. Šiukovt, september 2004 Prekrivanje strehe s slamo Foto: A. Ščukovt, september 2004 Povratek ZALOKAR k pristnosti besede Esej o jeziku Za pravilno zaznavo in presojo česarkoli je vedno potreben najširši pristop. Vsaka ozkost, enostranost ali neprimeren poudarek se maščuje in vodi do zgrešenih nazorov in ukrepanja. Še zlasti se tako dogaja, če prevladujoča družbena ali modna smer zaobrne vse, kot sama hoče, ali pa, če kak pomemben dogodek ali odkritje vse drugo odrine iz pozornosti. zgodi se tudi, da ljudje nekritično podležejo blesku ali sili tujine. Tovrstno uniformiranje in zanemarjanje različnosti ne prizanaša niti strokam. Še posebno se to kaže v odnosu do jezika, ki ga naš čas oži zgolj v nekakšno »komuniciranje«. Vse več je prazne gostobesednosti, medtem ko razgovor usiha, med drugim tudi v medicini. Zaradi tega se trga oziroma se ne vzpostavlja naravna povezanost med bolnikom in zdravnikom. Namesto anamneze, ki je včasih nudila dober vpogled ne samo v razvoj bolezni in bolnikovo osebnost, ampak je obenem gradila temelje terapevtskega odnosa, so zdaj v ospredju samo še številne preiskave in preizkusi. Na kratko bi mogli zaključiti, da se brez polnosti jezika in razgovora življenje drobi in atomizira. Enostranski pristop potem še toliko prej ustvarja defektno spoznanje in gradi umetne tvorbe, to pa postane podlaga za zgrešene ocene, nasvete, postopke in načrtovanja. Pomena jezika se velikokrat zavemo šele, če nas življenje zanese na področja, kjer prihaja zaradi različnosti jezikov in spodkopavanja njihove moči do raznovrstnih zapletov in težav. Zgodijo se razne motnje, ki načenjajo ravnovesje in odpornost tako posameznika kot družbe. Socialni patologiji tedaj toliko prej sledi še medicinska, kar človeka ogrozi duševno in telesno. To pomeni, da je treba spregovoriti o potrebi po higieni jezika kot osnovi, ki naj nas obvaruje, da kljub težavam in pretresom le-te lažje premagujemo in ohranimo potrebno trdnost osebnosti. V nadaljevanju naj predstavim nekaj širših vidikov, ki so se odpirali tekom dolgoletnega psihiatričnega dela, pri katerem je imelo soočenje z jezikom velik pomen. Izkušnja je pokazala, da se v psihiatriji in izven nje daje prednost samo kratkemu sporočilu. Npr. pri izobraževanju se je preverjanje znanja v veliki meri izrodilo v golo testiranje, kar seveda nič ne pove o osebnosti in sposobnostih kandidata. K še večji zožitvi pripelje sodobna informatika s svojo mozaično računalniško tehnologijo. Z njo prevladuje vse bolj razosebljen svet. Tako in drugače se namesto besede ugnezdi v nas praznina. Kosovel je v Pesmi iz kaosa naš položaj izrazil tako: »Sami ne čujemo svoje besede in to je naš obup.« Današnje družbeno življenje je vse bolj oropano žive besede, zato ni odveč opozoriti na klasično medicino, ki je s pomočjo besede še znala priti ne samo do podatkov, potrebnih pri zdravljenju, ampak z njo pro- dreti tudi do globljega spoznanja bolnikove osebnosti in njegovega okolja. Razpadanju jezika je nasedla tudi današnja prozna in pesniška beseda ter tako še ona pripomogla k trganju vezi, ki vežejo ljudi med seboj in s časom, s tem pa tudi s samimi seboj. Vendar moramo v lingvistiki že zaznati poskuse, ki odpirajo širše poglede na jezik, zlasti glede pomena njihovih korenov. To so raziskovanja psihološke, antropološke in kulturne lingvistike ter generativne gramatike Chomskega. V psihiatriji se moramo zamisliti nad pomenom jezika predvsem na področjih, kjer se kažejo posledice duševnih stisk, ki sledijo navzkrižjem zaradi njega. Poleg nevroz, alkoholizma in raznih oblik odvisnosti sodijo sem številne tegobe, povezane z migracijami. Tu so najprej vsakdanje selitve iz vaškega v mestno okolje, selitve na območje z drugačnim narečjem ali drugačnim, čeprav sorodnim jezikom, posebno pa še selitve v »pravo« tujino. Pri tem je seveda treba upoštevati še razne gospodarske in družbene dejavnike, ki jih težko ločimo od jezikovnih. Posebej tragične so posledice, ki se kažejo v življenju narodnih manjšin, malih narodov, staroselcev in kolonialnih ljudstev, če jih preplavi tujina ter jih poskuša bolj ali manj nasilno asimilirati ali razkrojiti. Navedene okoliščine vodijo do globokih izravno-vešenj ne le posameznika, ampak vse družbe, ki se kažejo z demoralizacijo in izgubo življenjske sle in ustvarjalnosti. Znan je razkroj avstralskih staroselcev, ki jih je kolonializem pahnil na rob življenja in jim odrekel celo človečnost. Podobna usoda je doletela ameriške Indijance. Oboji so postali žrtev alkoholizma in izumiranja. Med izseljenci srečujemo podobne pogubne stopnje osebnostnega razkroja, ki dostikrat končajo s samomorom. Med številnimi deli, ki so se posvetila takim vprašanjem, so zlasti študije antropologinje Mead in sovjetskega nevropsihologa Lurije. O tem sem tudi sam veliko pisal, najprej v zvezi z usodo slovenskega zamejstva in posledicami migracij znotraj lastne domovine, kasneje pa z delom v Avstraliji med jugoslovanskimi priseljenci.1 V vseh teh primerih ne gre samo za težave pri sporazumevanju. Človek, čigar materni jezik (ali narečje) je razvrednoten, je hkrati razvrednoten kot osebnost. Zmotno je mišljenje, da bi se temu dalo izogniti tako, da bi se dobro naučili tujega jezika. Kljub dobremu znanju ostaneta nova govorica in osebnost zaznamovana. Neki zdravnik je npr. prišel v Avstralijo z Balkana, ko mu je bilo šest let. Ob preselitvi je nastala v njem globoka zareza, tako da kasneje ni več znal maternega jezika niti se ni spominjal dogodkov pred emigracijo. Zanimiv je bil tudi sociolog z angleškim priimkom iz tretje generacije priseljencev. S prav janičarsko zavzetostjo je zagovarjal hitro asimilacijo in kazal anglokeltsko naravnanost, čeprav je bil po poreklu iz vzhodne Evrope, brez kapljice angleške krvi. Nasprotno takemu zanikanju korenin pa je v tujini srečevanje z osebami z ozko in netolerantno predanostjo narodu, veri in jeziku prednikov. Če se vrnejo domov, ostanejo tragično osamljeni, saj ne dojemajo, daje šla domovina s časom naprej, ali pa se vključujejo v vrste skrajnežev, ki zaobrnejo prepotrebno domoljubje v agresivnost do drugih. Tako se je npr. zgodilo v nacistični Nemčiji, kjer je veliko tesnih Hitlerjevih sodelavcev v otroških letih živelo v tujini. Na podlagi takih opazovanj in izkušenj dojamemo pomen jezika pri oblikovanju osebnosti in se obenem zavemo, da jezik ne služi samo sporazumevanju, ampak je hkrati izraz in oblikovalec mišljenja in čustvovanja, s čimer vpliva tudi na zaznavo in dojemanje. Je del celote, ki trpi, če ga poskušamo zamenjati z drugim jezikom. Svojevrstnost jezika torej določa tudi svoje-vrstnost videnja in presojanja. Pristop k realnosti, tudi znanstveni, zato zahteva rabo maternega jezika in skupaj s tem obstoj mnogih jezikov, ki omogočajo številne, za dojemanje nujne zorne kote. V psihiatriji opažamo pomembne razlike pri izsledkih in teorijah glede na to, s kakšnega jezikovnega področja je prišel psihiater, ki jih je podal. Za primer vzemimo velike razlike med francosko in nemško psihiatrijo, ki tonejo v pozabo, ker so s prevlado angloamerikanščine prišli v ospredje predvsem nazori njenih šol. Ameriški nevrolog J. F. Toole je odkrito priznal: »Bogati prispevki nemških, švicarskih, italijanskih in francoskih šol se pri nas izgubijo spričo slabega znanja tujih jezikov.« Ruščine pri tem sploh ni omenil... Omenil pa je, da v tem pogle- du vladajo pri njih navadni predsodki. Še več, vladajo celo v načinu, kako se vrednoti znanstvena literatura sirom sveta pri uveljavljanju akademskega napredovanja znanstvenikov. Pomen jezika se izgublja tudi zaradi vse manjšega posluha za žar ali obstret besede, ki daje pripovedi bistvene poudarke, a se še posebno pri rabi tujega jezika neredko povsem izgubi. Obstret nam razkriva ozadje besede, z njim pa tudi mišljenja in čustvovanja. Najpomembnejše pa je, da z žarom besede, kolikor izhaja iz globin osebnosti, izginja tudi doživljanje teh globin. Naj se tu spet zatečemo h Kosovelu, ki je v pesmi Kalejdoskop takole občutil: »Skozi pesem sije luč duše, svetloba besede, ki je kot mavrično steklo. ... Skozi črke stopam za zlati zastor. Skozi zlate črke.« Šele ob polnosti jezika se zavemo, da je vsak jezik nekaj enkratnega, nekaj, kar je podobno toku reke, ki nenehno teče, včasih pa tudi izvoru, iz katerega prihaja. Kot kapljice vode so tudi besede vedno nekaj novega, čeprav so videti enake. Zato bi lahko spregovorili o idiomu vsake besede, vsakega posameznika ter vsakega narečja in jezika. Sterilna, zlasti enojezična znanstvena beseda tega nikoli ne more doseči. Zato v znanosti nekaj manjka. Vsak prevod je samo slabo nadomestilo. Dobri prevajalci pa kmalu zaznajo in vedno znova ugotavljajo, da celo najboljši prevod zataji. Najbolj neprevedljive so besede o vsem, kar je najbolj osebno in intimno ter hkrati najpomembnejše. Če človek z rabo tujega jezika postane sam svoj prevajalec, se navadno ne zave, da ga je tujščina še bolj osiromašila. Šele pestrost vsake besede in različnost jezikov nam omogoča, da se približamo naravnemu toku stvari. Vsakršen imperializem enega jezika posameznika in družbo odtujuje in razgrajuje. Enako je, če domači jezik okosteni in se ne razvija več. Razumevanju osnov jezika se najlaže približamo, ko mu sledimo pri njegovem nastajanju ob prvih glasovih in besedah otroka in ob ugašanju v višji starosti. Obakrat je podobno kot s spočetjem in smrtjo organizma. Tedaj smo priča nečemu izrednemu, ko se mora znanstveno razločevanje počasi umakniti. To je čas, ko se pojavlja posebna zavest, ki pove več od vseh besed. Kar je v pojavnem življenju bistvenega, postane eno z zavestjo. Toda taka izkušnja se izgublja, saj je rojstev vedno manj ali pa mora mati zdoma, ko bi bilo celodnevno sožitje z otrokom najbolj plodno. Ob srečanju z nekom, ki mu duševne moči vse bolj pešajo, je nekaj podobnega. Starka, ki pride pred zdravnika, ko domači rabijo potrdilo o njeni nesposobnosti za samostojno življenje, mu pomaga, da se zave, kako ozka in nepovedna je diagnoza demenca, ki jo mora napisati. »Nekaj« je namreč bodisi v besedah bodisi v očeh, kar kaže, da se nič resnično globokega ni izgubilo. Vendar je tudi takih izkušenj vedno manj, saj stare ljudi vse bolj izobčujemo z oddajo v posebne zavode, smrt pa izganjamo izpred oči bližnjih. Otrok tedaj ni nikakršna tabula raza, nepopisan list papirja, ki bi ga izpisalo šele življenje. Vse bistveno je že v njem, a to prav gotovo ni nekakšen psihoanalitični »id«, ki naj bi bil temna in nedostopna stran osebnosti, zgolj nekaj nagonskega, neoblikovanega, neorganiziranega, kaotičnega, primitivnega ali neciviliziranega. Enako kot fizični organizem kaže tudi psihološka stran osebnosti prisotnost preteklosti v vsem svojem razvoju, ko onto-geneza ponavlja filogenezo. Če to prezremo, precenimo pomen okolja za razvoj osebnosti, v tem pa vidimo eno od osnovnih zablod Freudove psihoanalize. Vendar je Jungova analitična psihologija to vrzel delno premostila. Bližje k pravi podobi človeka nas privede introspektiv-na psihologija, kolikor se ni izgubljala v fantastičnih predstavah. Človekov izvor je videla v nečem presežnem in skrivnostnem, k čemur je vodila beseda, kakršna je npr. »Aum« v davni Rigvedi. Odtod osrednji pomen hindujske mantre. Toda enako misel najdemo na začetku evangelija po sv. Janezu: »V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu. Vse je po njej nastalo in brez nje ni nič nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in sveti v temi in tema je ni sprejela.« Ali drugače: beseda je v »začetku« bolj kot kasneje nosila s seboj polnost svojega izvora. Z vtap-ljanjem v stvarni svet pa je vse bolj ugašal njen prvotni žar in z njim zavedanje človekovega bistva. Samo skozi polnost besede proseva pomen, ki sicer prihaja do izraza v različnih mitoloških likih in religijah. Pomislimo npr. na ptice, leteče konje, grifone in razna božanstva, ki simbolizirajo povezanost sveta s simbolom sonca. Tak je bil Mitra, rojen iz kamna, egiptovski bog Tot z glavo ptice Ibis ali pa sova kot upodobitev modrosti grške Atene. Ptice so upodabljali tudi na glavah slovanskih bogov. Se pravi, da nam polnost besede nakaže, da je »resnično« ali absolutno šele onkraj izvora raznoterih oblik, pojavov in misli, ne pa v njihovi bežnosti, najsi je ta še tako veličastna. Absolutiziranje česarkoli, tudi besede, tedaj ni drugega kot malikovanje, ki človeka odtuji tako stvarnosti kot samemu sebi. Različnost besed in jezikov je tedaj kot varovalka, da do tega ne pride. Različnost je potrebna, ker onemogoči vsako enoum-je, tudi konfesionalno. Očitno je imel to v mislih pisec Geneze, ko je pisal o enem jeziku in enem ljudstvu v Babilonu ter o njegovi nameri, da zgradi stolp do neba. V tej zgodbi je bog »prišel doli« in ljudstvo razkropil, da bi ne podleglo maliku enega. Po Genezi je rekel takole: »... glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja: zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, karkoli jim pride na um. In razkropil jih je od ondot po vsem svetu.« To je bila izkušnja, ki sveta žal ni ničesar naučila. Današnji globalizem z imperializmom enega jezika in vsiljenim poenotenjem družbenega življenja samo ponavlja staro zablodo. Kar je danes usodnejše kot včasih, je vsiljevanje enopolarnega sveta. Tako izpraznjen jezik je obenem vzrok in posledica človekove osamitve in demoralizacije, saj je z jezikom vred pahnjen v stanje, ko se poskuša rešiti z zatekanjem v samoljubje ali v pripadnost takemu ali drugačnemu fanatizmu, dandanes predvsem v obliki brez-idejnosti in egocentrizma. Odpad od maternega jezika zato ni redkost, temu pa sledi bodisi izguba narodnih vrednot bodisi njihova zloraba za šovinistično napadalnost napram drugim narodom. Med okoliščinami, ki ogrožajo nek jezik, so seveda še številne druge, npr. jezikovno čistunstvo, ki s svojo skrajnostjo od jezika odbije, namesto da bi ga približevalo. Enako velja za slovnico, če že dijaku namenja prezahtevne, dostikrat izumetničene podrobnosti. Še več škode povzroča pisana beseda, ki se ponaša z rabo umazane pocestne govorice ali z metanjem besed na papir brez vsake zveze. Z njo vred spet cvetijo tujke, kakršne smo zavračali od Levstika naprej, posebno še po osvoboditvi 1918. leta. Ko opazujemo take pojave, se ne moremo izogniti vtisu, da se soočamo z namernimi poskusi, kako spodnesti domači jezik, ali s popolno brezbrižnostjo do njega, ki je nekoč zasejal dežmanizem, danes pa njegovo obrambo žigosa kot nacistično držo, imenovano »Blut und Boden« (kri in zemlja). Nenazadnje sodi h kvarjenju jezika neumestno poimenovanje pojavov. Za primer vzemimo psihoanalitično izrazje za pomembna dogajanja in stanja pri razvoju osebnosti. Dragocen prispevek Freudovega nauka je sicer veliko pripomogel k odpravljanju nekdanje lažne morale in navad, ki so vplivale na razvoj otroka in oblikovanje čustvenega življenja. Žal pa je pri tem psihoanalizo zasenčila raba izrazov, ki so sledili iz njene biologistične naravnanosti. Obdobja osebnega razvoja in osrednje karakterne črte je označila z anatomskimi pojmi. Od tod govor o analnem, genitalnem in oralnem karakterju, o falični ženski itd. Tako izražanje je preko literature kmalu zašlo v splošno rabo ter še bolj prispevalo k razvrednotenju človeka. Nekaj podobnega se danes kaže v biokemičnih prispodobah, ko recimo beremo, da ima nekdo preveč ali premalo adrenalina. Podoba o sebi in svetu, ki sledi takemu duhu časa, ustvarja plodna tla za nastanek vsakovrstne družbene patologije, v medicini pa za dehumanizacijo njenega poslanstva, pri čemer sta psihiatrija in psihiatrični bolnik še posebej prizadeta. Na koncu naj sledi še en poudarek. Pogled na jezik je pokazal, da se njegova obramba in upoštevanje povezujeta tudi z narodno zavednostjo in zgodovinskim gledanjem na razvoj posameznika in sveta. Vse troje predstavlja korenine, brez katerih usahnemo, podobno kot se posuši drevo, če ga spodsekamo. Nezgodovinski pogled, ki se uveljavlja danes, človeka še bolj osami in ogroža, ker ga trga od njegovega »presežnega« oziroma imanentnega bistva. Opombe i Več o pomenu jezika sem pisal predvsem v naslednjih delih: Psihološke in zdravstvene posledice diskriminacije manjših, Zdravstveni vestnih 1972, 41, 509-511. Stiska izseljeništva, Zdravstveni vestnik 1989, 58, 277-279. Im igrači j a in psihiatrija - jugoslovanski prisljenci v Viktoriji, Dve domovini 1990, 1, 343-372. Mavrična kača, Didakta Radovljica 1991. Psychological and psychopathological problems of immigrants and refugees, Didakta, Radovljica 1994. O multikulturi in pomenu različnosti narodov, jezikov in kultur, Dve domovini (sprejeto za objavo 2003). Viktorija Zmaga GLOGOVEC Idrijske ljubezni Viktorija Zmaga Glogovec ima dva poklica. Je vzgojiteljica predšolskih otrok in profesorica socialne pedagogike. Ko je bila na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo in šport dolga leta pedagoška svetovalka, je bila med drugimi vrtci pristojna za nadzor, svetovanje in razvoj tudi v Vrtcu Idrija. Tam se je z vsemi dobro razumela. Ob različnih priložnostih je odkrivala lepote in zanimivosti Idrije in naše mesto vzljubila. Ker je tudi pisateljica, so tako nastale tri pesmi o Divjem jezeru, objavljene v njeni zbirki pesmi Za naslednjim hribom, ter novela Idrijske ljubezni, ki jo objavljamo v naši reviji. Živi v idilični vasici Zapotok pod Kureščkom, kjer obdana z mirom ustvarja literarna besedila za otroke, mladino in tudi za odrasle. Rada potuje po svetu, se potepa po Ljubljani in tu in tam pride v Idrijo. POMLAD Nad zrcalno gladino jezera Iz Idrije, po cesti ki pelje proti Ljubljani, sta drug za drugim poganjala kolesi. Tam, kjer je smerokaz Divje jezero, sta zavila desno. Med hribom in hišo se cesta zoži, in prazna vabi v pomladni gozd. Deklica je zapeljala ob dečka in se mu nasmehnila. Tako vesela je bila, da sta v pomladni nedelji ušla z dvorišča. Sama. S starši je prišla iz Ljubljane na obisk k prijateljem v Idrijo. Ustavila sta se na mostu in prislonila kolesi ob zidano ograjo. Sedla sta na ograjo, da so jima noge v sandalih bingljale nad vodo, ki se je pretakala pod njima. Pogled sta poslala na gladino jezera. Nič novega. Prav tako je kot je bilo prejšnjo nedeljo zjutraj. Mirno, gladko, zastrto z rahlo meglico. Nad tokom mirne Jezernice je letala lastovica. Zlezla sta z ograje, stekla na drugo stran mostu in se tudi tam zavihtela na ograjo. S pogledom sta spremljala tok Idrijce, čiste, nežno zelene. Videla sta vsak beli kamen na plitvem rečnem dnu. Tu in tam se je dvignila postrv in njen gobček je zevnil iz vode. »Pojdiva k jezeru; če si upaš tja, kamor grem jaz.« »Važič!« Vzpela sta se po zglajenih skalah. Zagledala sta mogočno polkrožno sto metrov visoko steno in jezero pod njo. Deček se je spustil po stezi navzdol in urno splezal na drevo, ki raste tik ob vodi. Po veji je zlezel nad vodo, se s koleni zataknil na vejo in telo prekucnil z glavo navzdol. »Kaj delaš?« ga je vprašala deklica, ko se je spustila na obrežje jezera. Iznad vode je slišala smeh. »Si upaš k meni?« jo je vprašal. Stala na ob robu vode, prav blizu dečkove glave. »Ne.« »Videla boš narobe nebo!« »Od tukaj ga vidim prav dobro, zrcali se v vodi. Prosim pridi na breg.« »Ne. Od tukaj vidim do dna jezera. Postrvi plavajo v globini in vsa drevesa se zrcalijo na gladini.« »Tudi tvoja glava in podplati se zrcalijo.« »Kje pa si?« je rekel, ko je nenadoma ni mogel videti. Deklica je šla po stezi, ki se vije ob jezeru. Ustavila se je ob skalni polici in segla po ljubkem vijoličnem cvetu. »Ne, ne smeš, zaščitena je! Scopolia carniolica! Našel jo je Scopoli, botanik in prvi idrijski zdravnik!« je kričal deček, ki je zlezel z drevesa in pritekel k skalni polici. »Ne bodi jezen, nikoli je še nisem videla. Glej, kako je lepa.« Z glavama sta trčila, ko sta se hkrati sklonila k cvetu. »Auu!! Nič hudega. Pridi, pokažem ti še nekaj praproti, ki so tudi zaščitene.« In že je tekel po stezi ob jezeru. »Poglej, tukaj je še ena rožica z rumenimi cvetovi. Pridi nazaj, prosim!« Deček se je vrnil počasi, z rokama zakopanima v hlačna žepa. »Avrikelj,« ji je pojasnil, jo prijel za roko in jo potegnil za seboj po stezi. Na drugem bregu jo je spustil, pobral ploščati kamenček in ga zalučal po mirni vodi da je kamenček odskakoval od gladine »Si videla žabico?« »Žabico?« »Kamenček, ki takole skače, je žabica.« Fantje so pa res hecni, si je mislila deklica. Vržejo kamenček in rečejo, da je žaba. Deček je dovolil deklici, da je utrgala eno praprot. Pripel ji jo je s sponko v lase. Čutila je njegove prste v laseh in pred očmi je videla resni lok njegovih ustnic. To je zelo resno, zelo odraslo in ljubeznivo, je pomislila. Prijela sta se za roki, se nasmejala drug drugemu in stekla h kolesoma. »Gradil bi klavže,« je rekel, a ga ni slišala. »Že veš kaj boš, ko boš velika?« »Ne. Ti že veš?« ga je radovedno pogledala. »Gradil bi klavže, če bi jih še potrebovali,« ji je odgovoril. »Kaj je to klavže?« ga je začudeno pogledala. »Gradil bom ceste, tunele in mostove, večje kot je ta. Tudi slovenske piramide bi gradil, če bi jih še potrebovali.« »Piramide?« »No, tako rečemo klavžam.« »Klavžam? Kaj pa je to?« »Pelji za menoj, pokažem ti!« Dolgo sta vozila po cesti, počasi, navkreber ob Idrijci. Tako dolgo, daje deklica ustavila kolo in sedla na kamen ob cesti. Deček je s stekleničko v rokah zdrsnil k reki, zajel vodo in ji jo prinesel. Z dolgimi požirki je popila pol vode, ostalo je popil deček. »Za ovinkom so klavže.« Kolesi sta skrila v grmovje in pešačila naprej. Slišala sta bučanje padajoče vode. Hladen, vlažen osvežujoč zrak ju je objel. »Ooo!« je vzkliknila, ko jih je zagledala. Prijela ga je za roko kot, da si ne upa naprej. »Trdno so zgrajene. Tukaj so že skoraj tristo let. Uporabljali so jih takrat, ko še ni bilo gozdnih cest in velikih tovornjakov s prikolicami, da bi debla zvozili v Idrijo. Debla iz okoliških gozdov so vrgli v jezerce, ki je bilo za klavžami. Ko je bilo debel veliko, so dvignili zapornice, ki so držale vodo in debla so zdrsnila po slapu in naprej po Idrijci, do velikih grabelj v Idriji, kjer so se ustavila. Tam so jih dvignili iz vode in v rudniku živega srebra z njimi podprli jaške.« »Tja bomo šli popoldan. Tako mi je rekla mami. Zamudila bova kosilo, vrniva se v Idrijo.« POLETJE Sedla sta na kolesi in z lahkoto vozila navzdol, v dolino. Blizu Divjega jezera je bila cesta ravna. Tam sta se, sedeč na kolesih, prijela za roki in po sredi ceste pripeljala na križišče, potem pa drug za drugim po glavni cesti na domače dvorišče. Sedela je na skali ob jezeru Čakajoče je prisluškovala glasovom. Ptički so žvrgole-li v jutranji mir in se spreletavali z veje na vejo. Njene zelene oči so objele most. Slišala je hrup in videla chopper, ki se je ustavil na mostu. Loveč ravnotežje je vstala in pomahala čeladi, očalom in usnjenemu jopiču, ki so sedeli na ropotajočem motorju. Ko je spet sedla, je motorist snel čelado, očala in odpel jopič. Vedel je, da ga bo čakala. Iz Idrije je prišla peš. On se je pripeljal sredi poletnega dne iz Ljubljane. Tako kot vedno. Njunim poljubom je prišepetavala melodija listja, ko je vetrič brenkal po zelenih strunah dreves. Jezerska gladina je pričakujoče čakala rosne kaplje, ki so drsele po napetih poletnih listih in kloknile v mirno vodo. Pogreznile so se v zeleno modro vodo puščajoč za seboj vse večji krožni ris. Postrv se je pognala kvišku, zmedla s krogci porisano vodno gladino in njun poljub. »Se ji pridruživa? « Drug ob drugem sta gola zdrsnila v mrzlo vodo. Potopila sta se v globino in se približala potopljenemu podzemskemu rovu, po katerem se dviga voda v jezero v daljših deževnih obdobjih in odteka iz jezera v sušnih obdobjih. Dvignila sta se na gladino, vdihnila zrak in se ponovno potopila. Dolgo sta krožila globoko v bližini rova, kot da nekaj iščeta. V rov, zahrbten teman sifon si nista upala. Ponoči je bila tukaj poletna nevihta, deževnica je prenapolnila Idrijco, ki se skozi Jezernico pretaka v Divje jezero in ponika v potopljeni rov. Čutila sta, kako ju voda vleče v ta naravni nevarni požiralnik. Prijela sta se za roki in izplavala na površje. »Si jo videl?« »Nisem. Pa ti?« »Nisem. Misliš, da jo bova kdaj videla?« »Bova, če bova plavala v rov požiralnika. Tam se skriva najina človeška ribica!« »Nekaj potapljačev je že umrlo tam.« »Ne bova plavala tja. Zebe me.« »Tako majhno jezero, pa v svoji globini tako drugačno, zanimivo, nerazumljivo, nevarno!« »Čudež na prelomnici kraškega in alpskega sveta.« Zlezla sta na skalo in drug drugemu drgnila hladno, mokro kožo. Potem sta se oblekla. V prosti roki je nosila sandale in bosa stopala po stezi, ki je vodila njun korak ob jezeru. »Poglej navzgor, objema naju žareč rumen snop sončnih žarkov!« so se zaiskrile njene zelene oči. Ustavila sta se, zaprla oči in ponudila obraza toploti sonca. Stopila sta korak naprej, iz sončnega snopa. Njun pogled se je sprehodil navzgor, po strmini skalnih skladov, do roba, kjer rastejo drevesa. Nad njimi se boči modro nebo. Potem sta pogled vrnila na jezero, kjer je zelena voda odsevala modrino neba. »Cezanne! Se spomniš njegove slike cvetočega ribnika, ki sva ga videla v galeriji v Trevisu? Ukradel nama je ta pogled!« »Ukradel nama bo še današnji dan, če se ne odpraviva še dva kilometra do Idrije.« Nadela sta si čeladi in sedla na motor. »Idrija, Grad Gewerkenegg!« je rekla, ko je motor zarohnel in zapeljal čez most Peljala sta se skozi mesto, po mestnem trgu, po mostiču čez hudourniško Nikovo in strmo na vrh hriba. Ustavila sta se na grajskem dvorišču, kjer se nikoli niso sprehajali graščaki, saj je bil to rudniški grad, v katerem so več stoletij stanovali rudniški gospodje, kjer so bile pisarne, kabineti, sodišče, davkarija, strokovne šole, rudarska godba, zapori in skladišče sodčkov živega srebra. Postavila sta chopper steni in se zagledala v pročelja dvorišča gradu. »Kako veliko renesančno grajsko dvorišče!« je presenečeno rekel mladenič. »Leta 1990 smo praznovali petstoto obletnico mesta in rudnika. Takrat so grad obnovili in polepšali tudi njegov zunanji videz. Po ohranjenih fragmentih iz 18. stoletja so rekonstruirali freske in ponovno postavili kamniti vodnjak. Vse poletje so tukaj Grajski večeri. Tam je vhod v glasbeno šolo, v ostalih prostorih je Mestni muzej, ki se uveljavlja v slovenskem in tudi evropskem prostoru. 1997 leta je Evropski muzejski forum EMYA podelil idrijskemu muzeju eminentno JESEN nagrado Luigi Micheletti kot najboljšemu evropskemu muzeju industrijske in tehnične dediščine v letu 1997.« »Mmm, to bo nekaj zame!« »Ti si oglej muzejsko razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije, jaz si bom bolj podrobno ogledala razstavo starejših idrijskih čipk. Tam me najdeš.« In ga je poljubila na lice. Iz leta 1696 je v Arhivu dvorne komore na Dunaju ohranjen dokument, ki govori prav o čipkah iz Idrije. Klekljanje so v Idrijo prinesle žene rudarjev in rudniških strokovnjakov iz nemških in čeških dežel. Ob trgovanju z živim srebrom je imela Idrija stike z Benetkami, Holandijo in Flandrijo. Izdelovanje čipk je rudarskim družinam prinašalo dodatni zaslužek, družabnost, sprostitev in estetiko bivanjskih prostorov. Objel jo je, ko je občudovala šest kvadratnih metrov velik klekljan namizni prt, svoj čas namenjen Titovi soprogi Jovanki Broz. »Tako lep je. Poglej te fine strukture niti sklekljane v prelepe vzorčke.« »Nimam veliko denarja, pa te vseeno vprašam, če ga želiš imeti?« »Ni naprodaj. Vem pa, kje prodajajo manjše prtičke.« Mimogrede jo je poljubil na uho, prijela sta se za roki in odšla na mestni trg v prodajalno klekljanih prtičkov. Na mostu nad Jezernico Dolga pot je bila za njima. Iz Maribora, skozi hmeljevo dolino, mimo Ljubljane, skozi Logatec proti Idriji in do Divjega jezera. Ona, modrih oči, omamljena od večno ponavljajočih sladkih besed, v šolenčkih vajenih gledaliških odrov. Slišala je hrup prelivajoče se vode, a v ušesih je odzvanjalo hrepenenje po aplavzu iz gledališke dvorane včerajšnjega večera. On, modrih oči, zaljubljen v tisočero njenih drobnih gub, v obleki okrašeni s svežim nageljnom. Slišal je pretakanje Jezernice, kako preliva vodo iz Divjega jezera v Idrijco, a v mislih je bil že pri poslovnemu partnerju, s katerim sta postala prijatelja, ki se skupaj starata. Zdaj je bilo malo poslov, pa veliko druženja in prijateljske ljubezni. Vse naokrog so bile zelene, peneče se vode. Jezero ju je presenetilo tako kot vedno, ko sta se ustavila tu. Danes ju je prikrajšalo za kratek sprehod okoli jezera. Visoka, zelena, razburkano spenjena voda je prekrila sprehajalno pot in se dvignila do navpične skalne stene. »Glej! Zdaj! Tam kjer se jezero zaokroži pod skalovjem! Vidiš?« »Gejzir? Vidim to, kar vidiš ti?« »Vodna kupola! Kot velika izbočena leča se dviga kar trideset centimetrov visoko!« »Ni je več!« »Počakajva, morda se voda spet dvigne!« Strmela sta v podivjano vodovje z neprijetnim občutkom, da bo podrlo most. »Drugod deževje povzroča zemeljske plazove, tukaj, pod mostom pa divja voda sto kubičnih metrov na sekundo. Saj ni čudno, že vso jesen dežuje. Obilni nebesni dar se odteka v podzemno vodovje. Ko je prepolno ga jezero bruha nazaj na površino.« »Spet se dviga, ledeno mrzla vodna kupola. S padcem nazaj na gladino se polni razgibano peneče jezero.« Strme, z malce strahu v srcu sta gledala v razdivjano Divje jezero in tistih 55 metrov Jezernice, ki je tovorila vodne gmote v Idrijco. Mrzel piš je trgal listje z vej, divje plesal po zraku, vrtinčil vodno gladino in z dolgimi sapami prečesaval most. Hlad in veter sta se lovila nad kipečim Divjim jezerom. Jesensko rumeno, rjasto in rdečkasto listje seje zaletavalo vanju, ki sta stala na mostu in kljubovala ujmi. Objeta, s plaščema plapolajočima okoli nog, sta šla na drugo stran mostu, kjer je narasla Idrijca premikala kamenje na svojih plitvih brzicah. »Zebe me,« je zašepetala ona. »Dvomim, da bova še kdaj videla toliko razdivjane lepote!« Premražena sta težko odtrgala pogled od čudeža narave in se, gnana od vetra, vrnila v avto. Vroč čaj bi se jima prilegel. Vrtinčasto kašljanje bližajoče se zime se je pomešalo z izpušnim plinom, ko je avto zapeljal čez most. »Dva kilometra do Idrije, štiri kilometre do Spodnje Idrije kjer zavijeva na Grič in sva tam.« Avto sta ustavila na vrhu griča, na parkirišču. »Kendov dvorec,« je vzdihnila ona, kot da ga vidi prvič. »Nekdanja mogočna kmetija,« je dodal on, tako kot vedno. »Dober dan. Gospod, smem odnesti prtljago?« ju je zmotil hotelski hlapčič. Zlezla sta iz avtomobila in se zazrla v kmetijo, katere korenine segajo v pozni srednji vek, zdaj pa je preurejena v hotelsko gostinski dvorec, ki je član elitne verige Relais & Chateaux s simbolom nageljčka s krono. »Meni je najbolj všeč kašča. Poglej kako je lepo poslikana z ornamenti in figurami. Tudi drevo življenja je naslikano.« »Tudi meni je kašča močno všeč. V njej je najbrž veliko vina in pršuta. Kaj menite mladi mož?« »Bo že držalo, če gospod pravijo tako!« »Tukaj je veliko spomina na veljavo kmečkega gospodarja in vaškega župana.« »Trudimo se, da bi ohranjali staro izročilo. Prosim da stopita v »hišo«, jaz pa odnesem prtljago v gospodarjevo sobo, ki sta si jo izbrala za nocoj.« Stopila sta v vežo, kjer ju je pozdravila direktorica hotela in jima odprla vrata v »hišo-črno kuhinjo in sprejemnico«. Tam ju je čakal prijateljski par, ki se je malo pred njima pripeljal iz Italije. Pozdravi, stiski rok, objemi, poljubi, pogledi in olajšanje da so v tej hladni jeseni v topli »hiši«, za veliko mizo obogateno z jagenjčkovim pršutom, sirom, orehi, jabolčnikom. »Veselim se večernega banketa v Hanini in Jakobovi sobi,« je šepnila Italijanka na njeno uho. »Jaz pa še prej predstave lokalne gledališke skupine v Teatru v Idriji, filmskem gledališču, kot mu pravijo danes. Uživali bomo. Matiček se ženi je naša stara odlična Linhartova komedija.« V gospodarjevi sobi je dišalo po čaju gozdnih sadežev. Legla je na novo posteljo starinskega videza in zbrcala šolenčke z nog. Z rokama je božala pregrinjalo in otipala všitke klekljane čipke. Zgubani a nežni prsti so drseli po vzorčku čipke. Katera ga je klekljala? Dekle? Poročena žena? Starka? Zadremala je. V kopalnici se je obrisal v mehko frotir brisačo obrobljeno s čipko in prisluhnil komaj slišni Mozartovi Mali nočni glasbi, ki je prihajala iz zvočnika na stropu kopalnice. Potem je vzel odejo, legel na posteljo in ju pokril. Spočila se bosta do popoldneva, ko si bodo ogledali Rudnik živega srebra in Idrijsko kamšt, orjaško lopatasto največje leseno kolo na vodni pogon v Evropi, s katerim so rudarji črpali jamsko vodo. Sklonil se je k nji in jo poljubil na čelo. »Vse moje idrijske ljubezni,« je mrmral v košato sivo brado. Tam nekje vmes likovna priloga Tam nekje vmes se, po mojem mnenju, trenutno nahaja posameznik, družba, umetnost in svet. Sodobna umetnost se ne dogaja zgolj v okviru slikarskega platna ali zakonitosti modeliranja gline, temveč predvsem tam, »kjer se neka področja niso stkala skupaj«1. m Da bi razumeli resen problem sodobne likovne umetnosti, je potrebno poznati vsaj dve dejstvi, in sicer, da so danes stroke tako specializirane, da je izgubljena sleherna vez med njimi. Za primer lahko navedem, kako nora se zdi koda sodobnega likovnega dela in hkrati kako abstraktna se zdi računalniška html koda. Ali pa kako abstraktna je lahko slika Ljubljanske borze. In drugo dejstvo: sodobna umetnost se ukvarja s kibernetiko, mikroliteraturo, genetiko, zdravljenjem zemlje, biopolitiko, robotiko, performansom, internetno umetnostjo ... in tako posega na vsa družbena področja oziroma, kot je dejal izr. prof. Dušan Zidar, »danes je potrebno poznati vse drugo, da lahko delaš umetnost«. Gre za širok diapazon vedenj in veščin. Umetnik pa je danes tisti, ki opravlja umetniško storitev v obliki spajanja področij. Naj spomnim samo na Marka Pogačnika, ki deluje po celem svetu s svojimi metodami zdravljenja zemlje, ali na Jirija Kočico, ki letos temu posveča celoletno umetniško dejanje pred in v Grubarjevi palači v Ljubljani. In še nekaj: »Sodobni umetnik ni boem, je dolgočasen poslovnež s prenosnim računalnikom v eni in letalsko vozovnico v drugi roki ter telefonsko slušalko v ušesu«2. Tam nekje vmes pomeni tudi tole: Zgodilo se mi je, da sem po nesreči, ko sem v ateljeju slikal na platno in nisem dovolj natančno zmešal barvnega odtenka, da bi se ujemal z že naslikanim, kljub temu naredil potezo. Še preden sem se zavedel, da odtenek ni pravi in da bom moral počakati, da se barva posuši in bom šele nato lahko popravil napako, sem v glavi pritisnil kombinacijo tipk Ctrl+Z, kar v računalniških programih največkrat pomeni razveljavi (ang. undo). V odsotnosti računalnika in računalniškega programa sem hotel pritisniti kombinacijo tipk Ctrl+Z, da bi popravil napako na platnu, in ko sem se zavedel svoje situacije, se mi je zgodil efekt unheimlicha. Tu me zanima predvsem relacija platno-monitor, dveh projekcijskih ravnin, pri katerih lahko govorimo o realnem in virtualnem. Zanimiva se mi zdi predvsem razlika v metodah reševanja nekega problema v povezavi s časom, ki je tu bistvenega pomena, še posebej zato, ker lahko ti dve projekcijski ravnini razumemo tudi kot dve sočasnosti, dve zgodovini, če o zgodovini sploh še lahko govorimo. »Agamben namreč zapiše, da se zgodovina konča v trenutku, ko človek razume in potemtakem dovrši svojo zgodovinsko nalogo, ko sklene lastno usodo postati človek, konstituirati se kot človek oziroma konstituirati se v žival, ki si je snela (naredila za nedejavno) lastno živalskost.«3 0 postavitvi Na razstavi Nagrajenci Primavera je šlo za prostorsko vpeto postavitev »brezbarvnih« reliefnih tiskov. Za interpretacijo moderne izkušnje. Dela so bila zasnovana posebej za gotski prostor mariborske Sinagoge. Tako v prostoru visi »prazen« (v kolikor verjamemo v tabulo raso), sešit grafični list velikega formata, ki je odzven gotskih obokov, ki dvigujejo pogled navzgor, v nebo. Z osi vhoda je viden kot linija ali pa kot rez. In ko je pogled tam, nam svetloba, ki prihaja skozi šilasta okna, in senca razgaljata intimne zapise figur. Odvisno od sonca, kako »ostro« je. Tam nekje vmes likovna priloga Opombe 1 TRATNIK, P. 2004: Tisti trenutek, ko sprejmeš, da nečesa ne boš nikoli razumel, življenje postane lažje. Likovne besede, št. 67-68, str. 46-53. 2 OSMANAGIČ, S., 27. 2.2005: Sodobni umetnik je dolgočasen poslovnež z računalnikom in letalsko vozovnico v roki. Nedelo. 3 Gržinič, M., 2003: Estetika kibersveta in učinki derealizacije. Ljubljana: Založba ZRC, str. 132. Stare žgalnice Rafael TERPIN živosrebrove rude v okolici Idrije Uvod in problematika Idrija je v zadnjih dveh desetletjih kot »naravni živosrebrov laboratorij« predmet obsežnih in vsestranskih ekoloških raziskav, ki se lotevajo onesnaženja z živim srebrom v zemlji, vodi in zraku ter v rastlinah, živalih in ljudeh, seveda predvsem rudarjih (za nadaljnje informacije glej literaturo - gosar & šajn 2001; Gnamuš 2002). kot edini vir (izvor) onesnaževanja z živim srebrom, tako geogenega kot tudi antropogenega značaja, raziskovalci navajajo mesto idrija. Ta zaključek se opira na ugotovitev, da s cinabaritom in samorodnim živim srebrom orudene kamnine izdanjajo neposredno na površje le v osrednjem delu idrije (čar 1988; čar & dlzdarevič 2002) in da je primarna kamninska podlaga v mestu zaradi metalurške dejavnosti v preteklih stoletjih na številnih mestih prekrita z obsežnimi odvali bolj ali manj prežganih rud in ruševin starih žgalnic (čar 1992, 1996). vendar pa najdemo na številnih mestih v okolici idrije včasih tudi obsežne odvale odlomkov s cinabaritom prevlečene glinene lončenine. Čeprav je bilo iz arhivskih (Verbič 1963, 1965, 1970A, 1970B) in tiskanih virov (Stampffer 1715; Ferber 1774; Hitzinger 1860; Mitter 1894) znano, da gre za mesta, kjer so v 16. in prvi polovici 17. stoletja žgali cinabaritno rudo, se je po zanimivem spletu okoliščin vedenje o pomenu in vlogi starih žgalniških odvalov delno 'pozabilo'. ob koncu 19. stoletja so dobila značaj 'ilegalnih žgalnic' (grund 1911). obveljalo je prepričanje, da so to mesta, kjer so 'tatinski knapl' (grund 1911, arko 1931) občasno žgali nakradeno rudo. Razumljivo je, da bi bila v takih primerih območja žganja majhna, prostorsko omejena, ostanki žgalniških retort pa količinsko nepomembni. Doslej je bilo terensko lociranih le nekaj območij starih najdemo črno zemljo', ki je prav tako bogata s živim žgalnic oziroma 'starih kuhinj', kot rečejo nahajališčem srebrom. Glede na to menimo, da so nedvomno stalen retortnega drobirja Idrijčani. Več slučajno najdenih in verjetno občasno celo močan izvor emisij živega sre- lokacij 'ilegalnih' žgalnic je v šestdesetih letih preteklega bra. Pri dosedanjih raziskavah ekologije živega srebra stoletja na rokopisni karti perspektivnosti izrisal takrat- na Idrijskem raziskovalci tega niso mogli upoštevati, ni šef rudniške geološke službe Mlakar (1966), dve pa je saj niso bile znane niti lokacije, kaj šele ostali parametri opisal že Grund (1911). Nove raziskave v preteklih letih nahajališč. Gotovo pa je, da so doslej slabo poznani ali pa so pokazale, da je lokacij sorazmerno veliko, da so neznani izvori emisij živega srebra lahko pomembno po obsegu večje in nekatere precej na debelo nasute z vplivali na interpretacijo dobljenih raziskovalnih rezul- odlomki lončenine, ki so velikokrat bogato prevlečeni tatov. To se nam je zdel dovolj tehten razlog za natanč- s cinabaritnimi skorjami. V podlagi lončenega drobirja nejšo 'inventuro' in opis starih žgalniških lokacij. Slika i: Nemški - tudi bavarski - način zganja živosrebrovih rud v lončenih žgalnih posodah je prvi opisal in ilustriral Georg Agricola v svoji knjigi De re metalka (1556). Enak način žganja so uporabljali do leta 1652 tudi pri idrijskem rudniku. Komentarje v tekstu %uttzlid)>imb (5rimMtd;e INFORMATION ^cu^cfOcffctfcu SDftt rinem §§eu* inventirtcn Sferi/ §n tem ^a9fcrficr>^,ccr>Jmportir(tcfcii ^iKtffilbcr^crgmcrcf I D R I A, tX>ie feJbevoit mit goljann ®|rit)rif§ Hfampffcr Srečen« SBaldjcnbcrg/ 3&vo SX6mtfcfrKm)ferl. unt> Keniciltcf^afljo* ltfd)cn iDtajcfr. jc.jc. 3.0. ^off-ffnificr^atl;/ unb 23crn>ccfcr tit Idria, 5« @t«nbett gcbcdc^t trorooi/ Annoi7i5. ©cbrucftjuSBicnn bct)3gnatio&ominico23ci3t/ 171J. Slika 2: Naslovnica Stampfferjeve knjižice Kratka in temeljita informacija o novem izboljšanem žganju živega srebra iz leta 1715, v kateri so v tiskani obliki prvič omenjene žgalnice v okolici Idrije Drugi razlogi za izris in pregled lokacij starih žgalni-ških mest so zgodovinskega značaja. Ostanki starih žgalnic so pomemben vir podatkov o potrebnih pogojih in metodiki pridobivanja živega srebra v prvih sto petdesetih letih delovanja idrijskega rudnika. Poleg tega nam odkrivajo nekatere tehnološke parametre pridobivanja, priprave, transporta in žganja rude ter dajejo posredno vpogled v tehnično-tehnološke razmere pri idrijskem rudniku v 16. stoletju. Starejši objavljeni podatki o sledovih žganja (inabaritnih rud v gozdovih okrog Idrije Prvo nam znano tiskano poročilo o najdbah starih žgalnic v idrijskih gozdovih je objavil Stampffer (1715) v razpravi o izboljšanem postopku žganja živosrebrovih rud (si. 2). Na strani 6 poroča: »Zelo slavni Georgius Agricola, kije leta 1557 [napaka, knjiga De re metalica je bila natisnjena leta 1556] dal natisniti zelo koristno rudarsko knjigo, piše o idrijskem načinu žganja živega srebra, kakršnega so uporabljali v njegovem času pred 158 leti. Tako se je delalo leta in leta in ostanke (rudera) žgalnic sem sam na svoje oči videl na različnih mestih po gozdovih ...« Sledi navedek Agricolovega opisa žganja (glej Dodatek) v kopah, nato pa poudarja (str. 8): »Tako je razmišljal Agricola o žganju živega srebra pred 158 leti v Idriji. Ostanke tega najdemo po gozdovih v bližnji in širši okolici.« Tudi Ferber (1774, str. 65) piše, da so žgali rudo »[...] v glinenih loncih, od katerih je bil eden poveznjen preko drugega. Sledovi tega najstarejšega načina žganja rude se najdejo sem in tja še v idrijskih gozdovih, ki so se ob takem postopku večkrat vžgali.« Podoben podatek je zapisal zgodovinar Hitzinger (1860). Na strani 25 omenja: »Pri odstranjevanju kamnin na starih žgalniških mestih so še v novejšem času našli ostanke glinenih posod s cinabaritno prevleko.« O sledovih žganja v kopah in glinenih loncih oziroma vrčih v okolici Idrije poroča tudi Mitter (1894) v članku o starem in sodobnem načinu pridobivanja živega srebra v Idriji. Najprej omeni žganje v kopah, nato pa poudari, daje pomenilo veliko izboljšanje, »[...] ko so začeli zdrobljeno rudo žgati v glinenih loncih ali vrčih. Lonce so naložili drug na drugega in nato zaprto rudo žgali v odprtih lesnih kopah [...]«. Nekaj let pred prvo svetovno vojno je Rudolf Grund (Grund 1911) objavil tehten članek o starih žgalnicah. V uvodnem stavku omenja, da najdemo »[...] v bližnji okolici Idrije večinoma v gozdovih in v bližini voda obsežna, s številnimi okroglimi črepinjami pokrita mesta.« Brez natančnejših podatkov o lokacijah omenja, da najdemo »ležišča črepinj« na izlivu Kanomljice v Spodnji Idriji, Cekovniku in »nekaterih drugih krajih«. V nadaljevanju prispevka sta obravnavani dve stari žgalniški mesti, na Pšenku (si. 3) in Pod Golico (...unter dem Galicin) oziroma v Sintariji na desnem bregu Idrijce. Da bi ugotovil nastanek obeh nahajališč, je rudniški finančni kontrolor in raziskovalec rudniške preteklosti Ivan (Johann) Tušar pregledal dokumente iz 17. in 18. stoletja. Na podlagi teh ugotovitev je Rudolf Grund (1911) zapisal, da sta obe lokaciji posledica »delovanja tatinskih knapov« (»Nach diesen Akten sind es unzweifelhalf Reste von diebischen Knappen unterhaltener Quecksilberbrandstatten«), V Zgodovini Idrije (1931), v poglavju o tatvinah v rudniku, idrijski dekan in zgodovinar Mihael Arko poroča, da so se kraje »kamenja iz jame« in živega srebra dogajale skozi celotno zgodovino rudnika. Zaključuje pa takole: »Še sedaj se dobijo kje v gozdu črepinje, rdečkasti drobci in ljudje se sprašujejo, odkod so. Tudi kemiki so šli na lice mesta pregledovat. Ljudje so mislili, da se ruda nahaja kar na vrhu zemlje. A rekli so, da so to le ostanki nekdanjih tatvin, ko so pred več sto leti žgali ukradeno kamenje in tam razdrobili ali opustili posode nerabne in ne dež ne sneg ne vihar ni mogel izprati rdeče barve - cinobra raz kamen ali glino.« Po drugi svetovni vojni so našli ostanke lončenih retort na Lejnštatu. O tem je pisal Srečko Logar v Idrijskih razgledih (Logar 1960). Menil je, da 'lončene posode', ki so jih našli pri kopanju 'globokih jarkov', kažejo na lokacijo stare retortne žgalnice. Zagonetko starih cinabaritnih žgalnic v idrijskih gozdovih je pojasnila zgodovinarka Marija Verbič (1963, 1965, i97ob, 1990), odlična poznavalka dogodkov in razmer v prvih stoletjih delovanja idrijskega rudnika. V svojih, z arhivskimi viri podprtih razpravah je pojasnila, kdaj in zakaj so nastala žgalniška mesta. Piše tudi o krajah: »[...] največ skrbi mu je [rudniku!] pa prizadela pogosta kraja živosrebrove rude na krajih, kjer so žgali živosrebrovo rudo.« (Verbič i97oa). O morebitnih lokacijah žganja ne piše, saj v arhivskih dokumentih neposredno očitno niso navedena. Pomembne podatke o lokacijah nekdanjih žgalnic je zbral geolog Ivan Mlakar, šef rudniške geološke službe v šestdesetih letih preteklega stoletja. Narisal jih je na posebni rokopisni karti iz leta 1966 v merilu 1 : 25000 (Mlakar 1966), kjer so sicer prikazani rezultati obsežnega vzorčevanja na težke minerale sedimentov iz potokov na Idrijskem (si. 4). Sledove 'starih ilegalnih žgalnic' je našel v Čekovniku pod staro šolo (Prenštat, žgalnica št. 10) in pri Blašku (Pod Rovtom, žgalnica št. 9), na Pšenku (žgalnica št. 4) in v Bratuševi grapi na kanomeljski strani pod Rejcom (Prenštat, žgalnica št. 17). Mlakarjevi podatki iz leta 1966 so bili z nekaterimi novejšimi ugotovitvami izrisani in objavljeni leta 1996 (Čar 1996). Te podatke je v svoji knjigi o živem srebru v kopenski prehranski verigi povzel Gnamuš (2002). Pri tem se mu je zgodila neprijetna napaka, saj je vse lokacije pozitivnih vzorcev na Hg, ki jih je več kot 250, razglasil za »improvizirane retortne žgalnice iz zgodnjega obdobja rudarjenja v Idriji« (str. 74). Iz zgornjega pregleda vidimo, da je prvi, ki je zapisal mnenje, da so odvali zdrobljenih retort v širši okolici Idrije ostanki ilegalnih žgalnic, Grund leta 1911. Tako mnenje je pravzaprav nenavadno, če upoštevamo, da si je lokacije, obravnavane v članku (Pšenk, Pod Golico), osebno ogledal. Nahajajo se na lahko dostopnih in odprtih mestih. Posebno to velja za Šintarijo (Pod Golico). Poleg tega so bili gozdovi v okolici Idrije v 16. stoletju močno izsekani, žganje rude pa je nedvomno potekalo »v oblakih dima«, kar je bilo iz Idrije vsekakor dobro opazno. Ne glede na to so se kraje rude in predvsem živega srebra gotovo dogajale od začetka rudarjenja dalje. O tem pričajo številni arhivski dokumenti (Arko 1930). Še posebej ilustrativni so podatki o krajah v sedemdesetih letih 18. stoletja (Grund 1911), ko je prišlo celo do usmrtitev štirih tatov. O teh dogodkih je v novejšem času pisala zgodovinarka in arhivarka Hodnikova (1995, 2002). Razpravi iz leta 2002 je priložila tudi tri fotografije ostankov glinastih retort tako imenovanih 'ilegalnih' žgalnic rude iz gozdov v okolici Idrije. V začetku devetdesetih let sta nekaj žgalniških lokacij pregledala Rafko Terpin in takratni predsednik Muzejskega društva Idrija likovni pedagog Milan Trušnovec. Najstarejši način žganja (inabaritnih rud Po znameniti zgodbi o Škafarju je bilo živo srebro prvič najdeno na mestu, kjer danes stoji cerkev sv. Trojice. Da gre verjetno za resničen zgodovinski dogodek, potrjujejo geološki podatki (Čar 1988). Cerkev sv. Trojice je zgrajena na karbonskih skrilavcih, ki so ponekod orudeni s cinabaritom in vsebujejo kapljice samorodnega živega srebra. O tem pričajo kar številne najdbe samorodnega živega srebra pri različnih gradbenih posegih v bližnji in širši okolici cerkve v zadnjih desetletjih (Čar 1988, 1996). In prav v skrilavcih, ki iz-danjajo na površje v osrednjem delu Idrije, so nastali prvi rudarski odkopi v obliki plitvih jaškov. Verbičeva (1963,1965, i97ob, 1990) poroča, da prva leta po odkritju živosrebrovega orudenja idrijskim rudarjem ni bil znan niti najpreprostejši način pridobivanja živega srebra iz cinabaritne rude. Samorodno živo srebro so iz skrilavca izpirali v bližnjem potoku Nikova, s cinabaritom orudene kose pa so žgali v preprostih kopah, podobno kot pridobivamo oglje. Opis najstarejšega načina žganja cinabaritne rude najdemo v knjigi Helfrieda Valentinitscha (1981): »V prvih desetletjih delovanja rudnika v Idriji so bile metode za žganje izredno primitivne. Izprano rudo so enako kot pri žganju oglja v več plasteh menjavali z drvmi in prekrili z zemljo. Po končanem postopku žganja so delavci razdrli kopo in v pepelu zbrali preostalo živo srebro. Pri tem postopku, ki so ga imenovali 'Haufenbrennerf [žganje v kopah], so v pepelu in plinih izgubili veliko živega srebra, zato so prešli okrog leta 1530 na žganje v železnih in glinastih posodah.« (Valentinitsch 1981, str. 24) O žganju v kopah vemo zelo malo in danes si težko predstavljamo natančen potek. Gotovo je, da je večina hlapov živega srebra 'ušla' v zrak skupaj z dimnimi plini, ki so seveda morali izhajati iz kope, sicer gorenje ne bi potekalo. Postopek bi zahteval podrobnejši premislek in rekonstrukcijo. Izboljšan način žganja v lončenih posodah Zgodovinarka Marija Verbič (i97°b, str. 89-91) poroča, daje leta 1494 neka družba nemških rudarjev v Idriji zaprosila Benetke, da bi ji dodelile 20-letni privilegij za opravljanje posebnega načina žganja rude, ki naj bi ga iznašli sami. Z novim nemškim načinom žganja oziroma 'žganjem v lončenih posodah' bi iz rude pridobili veliko več živega srebra kot dotlej, predvsem pa bi se poraba drv za žganje rude zmanjšala za več kot petkrat. Da bi iz rude pridobili en cent živega srebra, bi z novim načinom žganja porabili manj kot dva voza drv namesto dotedanjih desetih. Benečani so nemški družbi dodelili 15-letni privilegij za izvajanje novega načina žganja, po tem času pa bi enak postopek lahko uporabljale vse odkopne družbe v Idriji. Podrobnejše opise žganja cinabaritnih rud v lončenih posodah sta na podlagi arhivskih virov pripravila Verbičeva (1963, 1965, 19708, i97ob, 1990, 1993) in Valentinitsch (1981). Podatki o tem, koliko časa so v Idriji uporabljali preprost način 'žganja v kopah', si nasprotujejo. Valentinitsch (1981) je zapisal, da so novi nemški način žganja začeli uporabljati okrog leta 1530. Po podatkih Marije Verbič naj bi se to zgodilo že leta 1494, v splošno rabo pa naj bi novi način prišel okrog leta 1510, torej po poteku privilegija, ki so ga Benetke podelile nemški družbi v Idriji (Verbič 1965). Glede na vire, ki jih navaja Verbičeva (i97ob, Consiglio dei Dieci, Archivo di Stato di Venezia), menimo, da so žganje v kopah z lončenimi posodami gotovo začeli uporabljati že nekaj let po odkritju idrijskega rudišča. Na podlagi Logarjevega zapisa (1960) je Pfeifer (1989) menil, da naj bi prve žgalne peči zgradili na Lejnštatu, vendar je to malo verjetno, saj je bil predel poplavljen ob vsakem plavljenju lesa, kar bi vsekakor motilo proces žganja. Zelo verjetno so po gozdovih okrog Idrije cinabaritno rudo predelovali do leta 1652, ko so zgradili stalne peči na Prejnuti. Vzroke, da je to trajalo več kot 150 let, je potrebno iskati predvsem v izredno velikih količinah (velike zaloge!) izjemno bogatih cinabaritnih rud, v povprečju verjetno nad 50 % Hg, zaradi česar si je rudnik lahko 'privoščil' velike izgube. Upravičeno je idrijsko rudišče v 16. stoletju veljalo za najbogatejše na svetu, saj je bila takrat na primer vsebnost živega srebra v idrijskih rudah od 5- do 7-krat Slika 3: Rudolf Grund ob kupu lončenine na Pšenku (1911) Slika 4: Ostanek lončene posode v strugi Frbejženskega potoka Foto: Rafael Terpin večja kot v rudah znamenitega španskega Almadena (Verbič 1990). Zagotovo je na odločitev o postavitvi stalne žgalnice na Prejnuti vplival postopen padec odstotka Hg v rudi in večanje proizvodnje, kar je pomenilo, da je bilo potrebno na vedno bolj oddaljena žgalna mesta v gozdove okrog Idrije tovoriti vedno večje količine rude. Poleg tega so malo pred letom 1600 že začele delovati klavže, ki so bistveno prispevale k zanesljivejši dostavi lesa k rudniku (Verbič i97ob; Čar 1991). Po letu 1867 pa so začeli seliti žgalnico na desni breg Idrijce, na Bruševše. Opis lokacij starih žgalnic Sledovi starih žgalnic so vidni na brežinah številnih potokov v širši okolici Idrije. To so običajno odprta in dostopna mesta. Nikakršnega dvoma ni, da so se z ostanki žgalnic skozi stoletja srečevali gozdarji pri svojem delu. Prav pri sekanju starih smrek je bilo odkrito nahajališče Pšenk (Grund 1911). Današnji gozdarji (ustni pogovori - Čar) o nahajališčih retortnega drobirja v gozdovih okrog Idrije niso vedeli nič. Morda je kaj zabeleženo v njihovih arhivih. Pač pa žgalna mesta poznajo domačini, ki živijo v njihovi bližini. V nadaljevanju predstavljava vse doslej znane lokacije nahajališč retortnega drobirja. Začenjava Za Pring-lnam in nadaljujeva na območju Čekovnika, kjer je starih kopišč največ. Nato opisujeva najdišča Pod Češnjicami, Češnjiškem polju in v Mehkih dolinah. Sledita še lokaciji na kanomeljski strani, v Šintariji, na Lenštatu in Ljubevču (glej priložene karte lokacij). Zanimivo je, da se je za štiri žgalna mesta ohranilo ime 'Prenštat' oziroma 'Plejnštat' (Ljubevč). Seveda gre za popačeno nemško besedo 'die Brennstatt', torej slovensko 'mesto žganja' oziroma bolje 'žgalni prostor'. Imena lokacij sva ohranila v domači izgovorjavi. Vsi metrični podatki, ki jih omenjava pri posameznih nahajališčih, so ocenjeni. 1. Trate - Za Pringlnam (si. 5). Trate so večja izravnava na levem pobočju potoka Gačnik Za Pringlnam (popačenka besede der Brennhiigel - žgalni grič/hrib; hrib, kjer se nekaj žge). Čez Trate poteka cesta PringI (478 m)-Rupe, na zahodnem obrobju pa stara pot čez Pšenk proti Čekovniku. Izravnava je nastala ob narivnem stiku zgornjetriasnega dolomita na spod-njekredni apnenec. Ostanke kopišča najdemo na levem bregu potoka Gačnik, kjer stara opuščena pot Trate-Rupe prečka potok. Ohranjeni nasip strte lončenine in črne zemlje je dolg okrog 30 m in v srednjem delu debel cel meter. Sklepamo, da so zdrobljeno lončenino stresali neposredno v potok, ki še danes ob velikih vodah spodjeda nasip in odnaša s cinobrom prevlečen drobir. 2. Ob Gačniku - Za Pringlnam. Nad cesto Pringl-Trate-Rupe, in sicer nad mostom čez potok Gačnik, kakšnih 80 m višje, so vidni ostanki kopišča na desnem bregu potoka. Drobni odlomki lončenine so raztreseni na dolžini od 15 do 20 m. 3. Pod Pšenkam. Kopišče pod Pšenkam leži na idrijski strani malo pod vrhom pšenkarskega klanca (na višini cca. 570 m) pod staro tovorno potjo Trate-Pšenk. Nahaja se na dokaj strmem dolomitnem pobočju v izvirnem predelu Gačnika, približno 10 m nad strugo. Ostanki žganja so vidni na dolžini okrog 20 do 25 m. Nasip lončenine je ocenjen na debelino pol metra. 4. Pšenk. Obsežno nahajališče retortnega drobirja na Pšenku (cca. 600 m2) leži na položni ravnici ob potoku Lačna voda. Obsežna izravnava je nastala ob narivnici zgornjetriasnega dolomita na spodnjekredni apnenc. Dolomit prekriva pisan kremenov konglomerat in peščenjak karnijske starosti. Prve odlomke najdemo levo od stare tovorne poti Idrija-Čekovnik, in sicer na spodnji strani kolovoza pod nekdanjo gozdarsko kočo (danes taborniški dom), zadnje pa cca. 250 m nižje, tik ob narivnem robu. Večje, s cinobrom prevlečene odlomke najdemo v zgornji tretjini nahajališča. Razprostirajo se od vode po ravnici levega brega do stare poti Pšenk-Baba. Odlomki ležijo tik pod tanko preperino in segajo meter in pol globoko. V spodnjem delu nahajališča na levi strani potoka so črepinje pokrite z naplavinami, in sicer prodom, mivko in organskimi ostanki. Lončeni drobir je dobro viden le v nekaterih presekih tik ob vodi. Prežgane materiale najdemo pol metra pod površjem (si. 7). Nahajališče na Pšenku so gozdarji našli že leta 1911 ob sečnji in spravilu lesa (Grund 1911). Obsežni odval s cinobrom prevlečenega lončenega drobirja pa tudi večjih odlomkov retort je vzbudil veliko pozornost, tako da so se lotili podrobnejših raziskav (Grund 1911). Grund poroča (1911), da so našli v povprečju 0,6 m debelo plast črepinj. Živo srebro se je nahajalo v obliki cinobra, pa tudi samorodnega Hg. Iz retortnega drobirja so vzeli tri reducirane skupinske vzorce, težke cca. iq (star kvintal je 56 kg). Prvi vzorec je vseboval 0,7 %, drugi 0,45 % Hg. Tretji vzorec so izdelali iz retortnih ostankov, ki so ležali med koreninami stare jelke in so bili torej dobro zaščiteni pred izpiranjem. Vseboval je celo 2,09 % živega srebra. Izdelali so tudi tri posebne vzorce. Odlomek neke retorte je vseboval 0,06 % Hg, košček podložne posode (recipient) 4,92 % Hg, zemlja iz ene od retort pa 0,52 % Hg. Na koncu podaja Grund še izračun zalog živega srebra na Pšenku. Pokazalo se je, da naj bi bilo tu več kot 33 q Hg (cca. 1850 kg). 5. Padarjeva grapa, pod mostom za Pšenkam. Manjši kup retort leži na grebenu med dvema vrtačama na desni strani Padarjeve grape (potoka Lačna voda) pod cestnim mostom in odcepom ceste proti Vrhu Struga. Retorte so dobro ohranjene, vendar uporabljene. Lokacija je nenavadna. Za žganje je bila lega vsekakor primerna, saj je v neposredni bližini potoka. Pozornost pa vzbuja majhna količina retortnih odlomkov, ■Šinkovce bikova Kodrov, rovt Tičnica Blaškova pl. &........ --915- Pšenk Pienk - 692 Trcvtn-f? Blašk \ Pri Šavletu- Frbejžene trate C Čemerikovec 1 Cekovnik" Čckovnilf rtsov grič | Y" Zagreben LOKACIJE STARIH ŽGALNIC -1 o Um J. Čar, R. Terpin, 2005 Slika s- Karta lokacij žgalnic na Pringlnu, Pšenku in Čekovniku ki ležijo na ozkem grebenu in sorazmerno blizu lokacije na Pšenku (št. 4). Razmere kažejo na krajo žgalnih posod po žganju in končanem hlajenju, kar bi pravzaprav lahko storili le žgalničarji. 6. Lačna voda - pod Hleviško planino. Nahajališče leži tik ob strugi na ozki izravnavi na desnem zelo strmem bregu Lačne vode na višini 670 m. Pod odcepom ceste k Šavletu. Ostanki retort ležijo na površini kakih 6 m2. Zaradi neuglednega in v 16. stoletju zelo skritega kotička sklepamo, da je šlo skoraj gotovo za mesto ilegalnega žganja. V začetku osemdesetih let so bili raziskani občasni pojavi samorodnega Hg v idrijskem vodovodu (Car 1981, 1983). Živo srebro je prihajalo v vodovodni sistem iz zajetij (5 zajetij) Lačne vode pod Hleviškimi planinami. Geološko kartiranje in strukturna analiza sta pokazala, da bi pod Slaniškim grebenom lahko obstajal tektonski odstružek orudene rudiščne strukture, iz katere naj bi se živo srebro nacejalo v podtalnico. Danes menimo, da so občasni pojavi živega srebra v zajetjih Lačne vode gotovo povezani s starimi žgalnicami. LOKACIJE STARIH ŽGALNIC-2 o ikm J. Čar, R. Terpin, 2005 Slika 6: Karta lokacij žgalnic v Jurčkovi grapi, Češnjiškem polju, Mehkih dolinah in Bratuševi grapi (Melanejce) 7. Frbejžene trate - Vrh Bele. Ime obširne obnarivne - nariv norijsko-retijskega dolomita na spodnjo kredo - ravnice severovzhodno pod Vrhom Bele (760 m) in današnjimi pašniki na severni strani grebena Če-kovnik (754 m - topografska karta Idrija 26 in 27, 1:5000) oziroma Zagrebenca. Nahajališče leži ob dveh pretežno suhih potočkih, od katerih eden priteka izpod čekovniškega grebena, drugi pa se naceja na obrobju jugovzhodnega podaljška Hleviške planine. Na obrobju Frbejženih trat se združita in se nižje izlivata v grapo Padarce. Žgalni prostor se je razprostiral široko na levi in desni strani potokov. Posamični kosi so raztreseni po celi ravnici. Velikost kopišča je mogoče zaslutiti tudi v plasteh od 30 do 40 cm debele črne zemlje, pomešane z ogljem, vidne tik ob potoku. Največji kupi izrabljene in pretrte lončenine so visoki poldrugi meter. Preraščeni so s smrekami in mahom. 8. Prenštat na Hlevišah - Čekovnik. Med kmetoma Križičem in Ferjančičem, desno in levo ob slabotni Hleviški vodi. Kopišče je danes skrito v sadovnjaku, travniku, deloma njivi. Pri gradnji jezu so domačini odkrili cele kupe zdrobljene lončenine. Nasip je visok približno en meter. Danes prihajajo na plan le posamezni s cinobrom prevlečeni koščki. iS B4 Na stanu &.44B >mej|£ko_raipotJc t, 636 hmcmcn MehM.< Tilnik Robarje fte/čev grjč. Brinovec s ■Žinkovec Lepa, čeprav sorazmerno ozka čekovniška izravnava je zasnovana ob narivnici karnijskih apnencev in klastič-nih kamnin na zgornjetriasni dolomit. 9. Pod Rovtom - Blažk, Čekovnik. Kopišče leži na ožji izravnavi na levi strani ob stalnem potoku Pod Rovtom (650 m), tudi pod Blažkovimi lazi (košenice med Blažkom in Lapajnetom). Nekaj ostankov nad cesto Idrija-Kočevše, večji del pod njo. Pod manjšo apnenčevo steno večji nasip, tudi poldrugi meter globine. Najdemo tudi večje kose. 10. Prenštat - pod staro šolo, Čekovnik. Ime žgalne-ga prostora pod staro šolo (višina cca. 700 m), med Majnškim potokom in Lomsko vodo na karnijskih peščenjakih in muljevcu. Območje, kjer danes najdemo prežgano lončenino, se razprostira po pobočju na dolžini cca. 150 m in je široko do 70 m. Zaradi gozdnih del je lončenina močno zdrobljena. Mestoma opazimo večje kupe. Na južnem spodnjem koncu, tik nad cesto Blašk-Majnšk precejšen zasip manj zdrobljenega materiala. V preseku ob Lomski vodi so bili najdeni ostanki črnega muljevca s piritom, ki zagotovo pripadajo jamskim skonca plastem. Posamične najdbe kosov lončenine tudi na travniku zahodno in jugovzhodno od starega Blažka (Treven). 11. Pri Jurčku v Jurčkovi grapi, ob potoku Kamanajs Pod Češnjicami (si. 6). Ostanke lončenine, prevlečene s cinobrom, najdemo na njivah okrog Trohove hiše. Teren je bil za žganje vsekakor primeren, saj ni preveč strm, potok Kamanajs pa je stalen (si. 10). 12. Češnjiško polje, spodnja žgalnica - Češnjice. Na današnjem travniku nad Purflturnom, ob stezi k Češnjikarju in tik nad nekdanjim mlinom (danes vikend). Voda, ki je bila potrebna pri žgalnem postopku in je kasneje poganjala celo mlin, je danes zajeta za idrijski vodovod že nad Češnjikarjem ob cesti proti Razpotju. Ostanki kopišča so med najstarejšimi in seveda temeljito 'predelani' in zasuti. Le včasih se na krtinah pojavijo koščki zdrobljene lončenine. 13. Češnjiško polje, zgornja žgalnica - Češnjice. Ležala je ob sosednjem potoku (zahodnem), vendar precej višje na današnjem travniku, nad vozno potjo, ki se od Češnjikarja spušča preko imenovanega potoka. Najdenih je bilo le nekaj kosov lončenine na desnem bregu potoka in v strugi. Nekaj lončenine smo našli raztresene drugod po pobočju Češnjikarjevega polja, vse v smeri proti Ka-nomeljskemu Razpotju. 14. Mehke doline, spodnja žgalnica. Ob stari tovorni poti skozi Mehke doline, približno na višini 490 m. Ostanki lončenine so bili najdeni na gruščnatem vr-šaju levo in desno ob slabotnem desnem pritoku, med spodnjim in zgornjim voznikom na dolžini cca. 70 m. Nasutje drobirja je tanko. Domnevamo, da spada med starejša, vendar že močno uničena in z gruščem zasuta nahajališča. V nasipu na desnem bregu pritoka so bili najdeni deli dveh različno velikih lončenih žgalnih posod. 15. Mehke doline, srednja žgalnica. Kopišče leži le nekoliko višje v grapi od spodnjega (višina od 510 do 520 m). Zavzema vršajni plato ob izviru in kratkem toku Mrzlega studenca (cca. 0,15 l/s). Velik del prežganega materiala je že odnesla voda ali pa je bil uničen ob gradnji poznejše vozne poti. 16. Mehke doline, zgornja žgalnica. Leži ob gozdni cesti Kanomeljsko Razpotje-Lešnik. V ovinku, tik preden cesta prečka Mehki potok. V ilovnatem poznejšem nasutju je bilo najdenih nekaj kosov lončenine. Večji del je gotovo globoko zasut ali pa je bil uničen ob gradnji ceste. 17. Prenštat, v zgornjem delu Bratuševe grape, na severozahodnem pobočju Rejcovega griča, višina 750 m, Srednja Kanomlja (si. 11). Nahajališče leži na pobočju Rejcovega griča (875 m), na desni strani Bratuševe grape, približno 800 m proč od kmetije Melanejce (Melanovec). Prostor je obsegal nekdanji pašnik nad novo cesto in desni breg danes slabo vodnate grape. Predel je poraščen z visoko travo in znova zasajen z drevjem. Lončenina je prekrita z rušo in plastjo zemlje, zato velikosti nahajališča ni mogoče oceniti. V bližnjem potoku pod cesto se vidi več kosov razbite lončenine. 18. V Šintariji - Pod Golico (si. 13). Ob Idrijci, na desnem bregu, Pod Golico, nasproti Malega Marofa in bencinske črpalke. Na njivi se danes najde le redke koščke lončenine. Se pa ve, da so pred leti pri 30 cm globokem oranju potegnili na plan precej razbite lončenine in večjih kosti ('konjski britof'). Nakopano so vrgli čez rob k Idrijci (si. 14). Vendar so v Šintariji našli ostanke retort že leta 1911 (Grund). V treh sondah so naleteli predvsem na »štupasto zemljo« in le malo lončenine. Z globine 1 m so odvzeli tri točkovne vzorce in ugotovili 0,41 %, 1,14 % in 0,40 % živega srebra. Naredili so tudi analizo reduciranega skupinskega vzorca (okrog 150 kg materiala - 5q) in ugotovili v povprečju 0,56 % Hg (Grund 1911). Pri tem so mislili, da je tudi tu šlo za tatinsko žganje cinabaritne rude. 19. Lenštat, Idrija. O nahajališču vemo le to, da so bili tu najdeni ostanki prežgane lončenine globoko pod mlajšim nasutjem (Logar 1960). 20. Plejnštat, V Ljubevču. Žgalno mesto leži nekaj sto metrov za hišo, na desni strani potoka. Dve izravnavi se nahajata med vozno potjo in potokom. Pred 2. svetovno vojno so ljubevški hlapci imeli tam krompirjeve njive. Leta 2004 najdemo tam en sam košček lončenine. Ljubevška gospodinja ve, da so tam nekoč žgali živosrebrovo rudo. Slika 7: Na Pšenku rastejo smreke neposredno iz lončenega drobirja Foto: Jože Čar Slika 8: Obe brežini, običajno suhega Frbejženskega potoka, sta na debelo nasuti z ostanki žgalniških posod Foto: Jože Čar Doslej nam je torej uspelo v Idriji in njeni okolici najti 20 žgalniških mest. Po pripovedovanju so ostanke retort opazili tudi pri Podobnčku. Na omenjeni lokaciji doslej nismo uspeli odkriti lončenega drobirja. Značilnosti žgalniških lokacij in komentar Osnovne značilnosti vseh doslej najdenih in pregledanih lokacij starih žgalnic so zelo preproste in jasne. Nahajajo se na morfološko izravnanih terenih, ležijo v bližini tekočih voda in vse so imele v času žganja z lesom bogato zaledje. Lokacije so sicer neenakomerno razporejene v različni oddaljenosti od Idrije. Vse stare žgalnice so bile postavljene na večje ali manj še naravne, največkrat obnarivne izravnave (Trate, Pšenk, Hleviše itd.) ali sorazmerno položna pobočja (Češnjiško polje). Kot smo že omenjali, Verbičeva poroča (1963, i97ob), da so na enem mestu žgali sočasno »tudi v tisoč retortah«. Posode se med seboj niso dotikale, zato lahko rečemo, da je ena zavzemala površino približno 15 x 15 cm, 1000 posod je torej pokrilo površino vsaj 22,5 m2, to je 3 x 7,5 m bolj ali manj ravnega prostora. Po današnjem izgledu starih žgalniških lokacij s tako velikimi površinami ni bilo težav. V strmejših pobočjih pa so vsekakor morali izdelati umetne platoje. Menimo, da so po končanem postopku žganja, v zaključni fazi hlajenje žgalnih posod pospešili s polivanjem, zato so vse žgalnice ležale ob tekočih vodah. Danes je večina potočkov v bližini starih žgalnic zelo šibka (Lačna voda, Gačnik, Mehki potok, Hleviška voda itd.), nekaj pa jih že pred žgalnimi mesti ponika (Ferbejžerski potok, voda ob Prenštatu v Kanomlji itd.). Lokacije ležijo na obnarivnih izravnavah, kjer se manj prepustni zgornjetriasni dolomit (Cekovniška vmesna luska) stika z močno prepustnimi spodnje-krednimi apnenci (Koševniška vmesna luska) v podlagi. Ob upoštevanju morebitnih klimatskih sprememb, Slika 9: Nasip lončenine ob Hleviški vodi v zaselku Hleviše v Čekovniku. Zadaj Križičeva domačija Foto: Jože Čar slika 10: Hiša Pri Jurčku (spodaj) v Jurčkovi grapi ob potoku Kamanajs je zelo verjetno v celoti zgrajena na ostankih stare žgalnice. Lončeni drobir smo našli tudi ob hlevu pri Tratniku (levo od zgornjih poslopij) Foto: Rafael Terpirt intenzivne erozije ter drugih geoloških in vremenskih faktorjev je mogoče, da so bili potoki v 16. stoletju izdatnejši. Poleg vsakodnevne rabe (kuhanje ipd.) so vodo uporabljali v 'tehnološke namene. Nekaj soje porabili za izdelavo kvalitetne glinaste podlage kurišča, v kasnejši fazi postopka za hlajenje žgalnih posod in seveda za izpiranje živega srebra iz mešanice pepela in zasipnega materiala po odstranitvi žgalnih posod. Poraba vode v celoti ni bila posebno velika, po potrebi pa so potočke zajezili in pripravili manjše akumulacije, saj so bili žganju namenjeni dnevi med sv. Jurijem (24. april) in sv. Martinom (11. november) (Valen-tinitsch 1981), torej v glavnem poletni meseci, ko so vodostaji običajno najnižji. Pri najstarejšem postopku pridobivanja živega srebra 'v kopah' so za pridobitev enega starega centa živega srebra (tj. 56 kg) porabili kar deset voz lesa (Verbič 1965, i97ob). Pri proizvodnji od 1200 do 1500 starih centov živega srebra letno (cca. od 67 do 80 ton Hg letno) so porabili samo za žganje rude več kot 1000 klafter drv letno (cca. 6820 m3) (Verbič i97oa). S prehodom na retortni način seje poraba drv sicer zmanjšala, vendar je bila, kot poroča Verbičeva (i97ob), za pridobitev enega dunajskega centa Hg še vedno potrebna več kot ena klaftra (6,82 m3) drv. Pri taki porabi drv za žganje in lesa za druge velike rudniške potrebe so bili gozdovi v neposredni okolici Idrije seveda hitro izsekani. Pri tem je potrebno upoštevati, da takrat v okolici mesta še ni bilo pravih gozdnih poti in so les po strmih pobočjih spuščali v Idrijo po 'rižah' (drče). Plavljenje lesa po Idrijci in njenih pritokih, ki je kasneje za več stoletij rešilo problem oskrbe Rudnika z lesom, pa je bilo še celo 16. stoletje 'naravno' in torej odvisno od vremenskih razmer. Tovorjenje velikih količin drv po strmih brezpotnih pobočjih in težko prehodnih grapah bi bilo gotovo zelo zahtevno, predvsem pa bi za to potrebovali veliko delavcev. Zato so začeli žgalnice premeščati na ugodna mesta, kjer je bilo dovolj lesa (Verbič i970a). Vsekakor je bilo smotrneje tovoriti sorazmerno majhne količine, čeprav težke rude na primerna mesta v gozdove okrog Idrije, kot tovoriti velike količine lesa k rudniku. To je bilo še toliko bolj upravičeno, če upoštevamo, da so takrat odkopavali v povprečju zelo bogate rude, letna proizvodnja pa je bila sorazmerno nizka (v letih od 1509 do 1630 cca. 20 do 120 ton na leto - Mlakar 1974). Za smotrno in učinkovitejše žganje rude so kurili s suhim lesom, ki pa ga je bilo potrebno pripraviti. Iz tega izhaja, da so lokacije žgalniških mest določili že precej pred uporabo. Na izbranih mestih so nakopičili toliko lesa, kolikor ga je dopuščalo zaledje izbrane lokacije: »Les za žganje so rudniku dobavljali idrijski lesni mojster s svojimi pomočniki proti določeni denarni odškodnini. Sekali so ga tudi rudarji, kadar niso imeli dovolj dela v rudniku [...]« (Verbič i97ob). Nato so les pustili ležati, da se je dobro presušil. To je trajalo vsaj eno do dve leti, lahko tudi več. Gozdni delavci, ki so pripravljali les za kurjenje, so bili torej nekakšna 'predhodnica' žgalničarjev. Najbližja žgalnica je bila doslej najdena na Lenštatu v Idriji, najbolj oddaljene pa se nahajajo od 6 do 7 km zračne linije od rudnika (Prenštat pod staro šolo v Čekovniku in Prenštat v Kanomlji). Čeprav danes nekatere ležijo na senožetih (Hleviše, Češnjiško polje), so bile v 16. stoletju zanesljivo sredi nenaseljenih gozdov. Preprosta ekonomska logika je bila vzrok, da so najprej nastale žgalnice v bližnji okolici rudnika, nato pa so se postopno selili na bolj oddaljene gozdne predele. Iz tega izhaja, da so bližnje žgalnice starejše, oddaljenejše pa mlajše. Z oddaljevanjem žgalnic od rudnika so se večali stroški tovorjenja, hkrati pa so bili tudi pogoji za krajo rude ali živega srebra vedno ugodnejši. Na obravnavanih žgalniških mestih danes opazujemo zelo različne količine lončenega drobirja. Seveda pa po danes še ohranjenih količinah teh ostankov ne moremo presojati 'velikosti' lokacije ali bolje, koliko časa so žgali rudo na enem žgalnem mestu. Doba 'uporabe' ene lokacije je bila odvisna predvsem od zalog lesa v gravitacijskem zaledju. Poleg tega pa je v preteklih stoletjih veliko lončenega drobirja razpadlo ali so ga odplavili potoki. Ker so bili potrebni pogoji za lokacijo žgalnic preprosti, je mest, ki so ugodna za njihovo postavitev v okolici Idrije, še veliko. Pomislimo samo na obsežna nekdanja gozdna območja, ki se stekajo na obvodne izravnave na obeh bregovih ob Idrijci do Podroteje in v Ljubevški dolini. Zagotovo lahko rečemo, da je bilo lokacij še veliko več, vendar so danes zaradi erozije in človekovih posegov mnoge že povsem izginile. Na obstoj legalnih, in morda tudi ilegalnih žgalnic, katerih lokacij danes ne poznamo, kažejo rezultati raziskave potočnih nanosov na težke minerale, med katere - zaradi svoje teže - sodi tudi mineral cinabarit. V šestdesetih letih preteklega stoletja so analizirali nanose v številnih potokih okrog Idrije. Mineral cinabarit je bil najden tudi na območjih daleč izven vplivnega območja rudišča. Gre za tako imenovano sekundarno avreolo' minerala cinabarita (Mlakar 1966), ki jo danes povezujemo z odnašanjem s cinabaritom 'orudene lončenine iz starih žgalnic. Soglasno s tem so za najdbo še neznanih lokacij zanimiva območja Kovačevega Rovta in Jeličnega Vrha, Srednje Kanomlje in širša okolica Spodnje Idrije. Oblike in značilnosti lončenih in podložnih žgalnih posod Za posode, v katerih so žgali cinabaritno rudo (si. 15, risbi A in B), se je ohranilo več imen. V pisnih virih najdemo naslednja: glineni lonci, glinene posode, glineni vrči, glineni vrčki, lončene posode in (v novejšem času) glinene retorte. Vendar to niso retorte v pravem kemijskem smislu, zato sva se odločila, da bova ohranila ime lončene posode, za spodnji del (Vorleggeschirre) pa predlagava izraz podložna posoda (podložka, podstavek, recipient). Kot skupno ime za lončeno in podložno posodo bova uporabljala izraz žgalna posoda. Doslej so bili na žgalniških lokacijah najdeni odlomki dveh vrst lončenih posod (si. 15). Obe sta ohranjeni in razstavljeni v idrijskem Mestnem muzeju. Za žgalno posodo A, prikazano na sliki 15, bi lahko rekli, da je običajna. Njene ostanke najdemo na vseh doslej znanih žgalniških lokacijah in je bila očitno vseskozi v uporabi. Rekonstruirana je bila na podlagi muzejskih eksponatov, dobro ohranjenih večjih kosov lončene posode (trije kosi) in več delno ohranjenih podložnih posod, najdenih na spodnjem žgalnem mestu v Mehkih dolinah (žgalniško mesto št. 14). Številne večje, dobro ohranjene odlomke posode A najdemo tudi na več drugih žgalniških lokacijah (Frbej-žene trate, Padarjeva grapa itd.). Po odlomkih sodimo, da so se posode precej razlikovale med seboj. Zaradi grobe izdelave včasih odstopajo od narisanih razmerij (A na si. 15) tudi za več mm. Kadar je bila lončena posoda poveznjena v podložno posodo, je bilo med robom vratu in dnom podložne posode okrog 3,5 cm. Tudi rekonstrukcija posode B (si. 15) je nastala na podlagi ohranjenih primerkov v Muzeju ter najdb na žgalnem mestu v Mehkih dolinah (žgalniško mesto št. 14). Najden je bil del lončene posode z vratom in prstanom ter vzdolžna polovica podložne posode. Imela je večjo prostornino in le malo ožji vrat kot prva. Širina preko prstana odgovarja posodi A, prosta višina med robom vratu in dnom podložne posode pa je bila nekoliko večja kot pri A, in sicer 4,8 cm. Sledovi izdelave (vretena) so na najdenem odlomku lepo vidni na notranji strani pod prstanom. Očitno je bila lončena posoda B s slike 15 redko uporabljena le v zgodnjih obdobjih, saj nam je doslej uspelo najti njene ostanke le na lokaciji pri Jurčku v Jurčkovi grapi (žgalniško mesto št. 11) in spodnjem žgalniškem mestu v Mehkih dolinah (žgalniško mesto št. 14). V obeh primerih gre za mesti, ki so ju po našem mnenju uporabljali v najzgodnejšem obdobju žganja. Očitno se posoda pri žganju ni obnesla, zato so jo opustili. Zakaj se je to dogodilo, bomo pojasnili kasneje. Žgalne posode so bile nedvomno oblikovane nalašč za žganje cinabaritne rude, torej po naročilu uprave idrijskega rudnika. V splošnem so si po velikosti in razmerjih (proporcih) zelo podobne, v podrobnostih pa zelo različne. Debelina sten lončenih posod se giblje od 0,6 do 1,2 cm, kar pomeni, da so bile nekatere precej težje in trpežnejše. Lončenina je bila v glavnem narejena iz slabše gline z mnogimi primesmi peska. Večinoma so po žganju dobile rdečkasto rjavo, včasih okrasto rjavo barvo. Podložne posode so bile velikokrat izdelane manj natančno in so imele debelejše stene. Ponavadi so bile še iz slabše gline kot lončene posode in tudi zaradi nižjih temperatur, ki so vladale v spodnjem, zakopanem delu, so se ločile po barvi. Pregled lončenine pokaže, da so bile izdelane s pomočjo vretena v več delavnicah. O zanimivi problematiki izdelave in dobave žgalniške posode idrijskemu rudniku iz okolice Škofje Loke piše Verbičeva (1963). Da to niso bili majhni posli, potrjuje podatek, da so sredi 17. stoletja za idrijski rudnik izdelali od 50.000 do 60.000 žgalnih posod. Verbičeva (1965) poroča, da »[...] je običajno tretjina vzorcev med žganjem zaradi vročine počila [...]«, kar seveda ni presenetljivo, saj so bile lončene posode pri žganju izpostavljene visokim temperaturam, njihova kakovost pa je bila, kot smo že omenili, slaba. Pri tem je žgalna posoda razpadla na večje kose, ki pa so danes na opazovanih žgalnih lokacijah sorazmerno redki. Če odmislimo drobljenje lončenine, do katerega je prišlo kasneje s človekovim delovanjem, najdemo v primarnih obpotočnih profilih predvsem zelo drobne odlomke oziroma lončeni drobir. Te razmere pojasnjuje dejstvo, da so lončenino uporabljali za zasipavanje lončenih posod pri žganju (Valentinitsch 1981), Slika 11: Prenštat jugozahodno od kmetije Melanejce v zgornjem delu Bratuševe grape Foto: Jože Čar Slika 12: Ostanki žgalnih posod na gozdnih tleh na Frbejženih tratah Foto: Jože Čar /i: Senlarijn. Bregtir Bcrdlč vy|; IDR0A/ <326) p440 fvo srebro! 'Kovačcv.Rovr joviuca jubcvč rijtt-A — t 851 Sv. Ma £,466 za to pa so bili primerni le drobni odlomki. Iz tega sklepamo, da so večje odlomke lončenine pred nadaljnjo uporabo drobili. Najdeni večji odlomki glinenih posod izhajajo predvsem iz zadnjega žganja na določeni lokaciji. To pomeni, da je nastalo veliko drobirja. Priprava rude in izpirkov (šlih) Prav na vseh obravnavanih lokacijah starih žgalnic najdemo tudi odlomke lončenine bogato prevlečene s cinobrom (umetni 'cinabarit'), ki je nastal med postopkom žganja, in črno, z ogljem bogato zemljo. Pričakovali smo tudi ostanke prežganega rudnega drobirja (žgalniške ostanke) in koščke neprežgane rude, vendar smo doslej redke koščke slabo prežgane rude našli samo na Prenštatu pod staro šolo v Čekovniku. To sicer ne pomeni, da takih ostankov ni. Vsekakor bi bilo potrebno na posameznih lokacijah opraviti raziskovalne preseke in ugotoviti, kaj vse se skriva v preostalih kupih lončenine. Ne glede na to pa iz naravnih presekov žgalniških ostankov ob potokih vidimo, da se pojavljajo koščki prežgane rude le izjemoma, kar je na prvi pogled dokaj nenavadno. Menimo, da so take razmere gotovo posledica načina, organizacije in priprave žganja pa tudi stanja v idrijskem rudišču v prvem stoletju njegovega delovanja. V 16. stoletju so rudarili predvsem v tako imenovanih LOKACIJE STARIH ŽGALNIC - 3 0 1 km J. Čar, R. Terpin, 2005 Slika 13: Karta lokacij Šintarija in Ljubevč skonca plasteh (ime po Lipoldu 1874; starejše ime Lagerschiefer - rudni skrilavec), ki jih sestavljajo črni bituminozni muljevci, meljevci in kremenov peščenjak (rudno telo Kropač - Ziljska). V skonca plasteh so prevladovale izjemno bogate (od 30 do 70 % Hg) bituminozne - celo z vložki antracita - sedimentne rude, in sicer jetrenka, opekovka in jeklenka. Zelo bogati različki cinabaritnih rud (HgS) so bili običajno prepojeni tudi s samorodnim živim srebrom. Od-kopano rudo so dvignili na površje in drobili v zelo droben mulj. Pri tem delu so pogodbeno pomagale žene in otroci (Verbič 1952-53, 1963). Drobljenje rud iz skonca plasti ni bilo posebno težko. Jetrenke in opekovke iz teh plasti so namreč zelo mehke in drobljive, jeklenka pa krhka. Ruda, ki ni vsebovala sa-morodnega Hg, je bila po drobljenju že pripravljena za žganje. Rudni zdrob s samorodnim Hg pa so izpirali na sitih. Verbičeva (1990) je zapisala: »[...] najboljši kosi rude so bili iz trde kamnine, ki jo je bilo treba najprej stolči na drobne kose ali v prah, nato pa v vodi rešetati skozi več vedno bolj gostih žičnatih sit, da se je samorodno živo srebro, če ga je bilo kaj v rudi, na ta način izločilo [...].« Po potrebi so med postopkom rudo še dodatno drobili, da bi izprali čim več samo-rodnega živega srebra. Poleg bogatih rud iz skonca plasti so odkopavali tudi s samorodnim živim srebrom zelo bogate 'karbonske skrilavce (Mlakar, Drovenik 1971; Čar 1985) v neposredni soseščini skonca plasti. V karbonskih skrilavcih, muljevcih in meljevcih z lečami kremenovega peščenjaka in pirita najdemo živo srebro v obliki samorodnega živega srebra (Hg) in minerala cinabarita (HgS). Razmerje med njima se močno spreminja, v povprečju pa je približno 50 : 50. Pri tem je potrebno poudariti, daje samorodnega Hg bistveno več v glinavcih in muljevcih, v peščenjakih pa več cinabarita (Čar, osebni arhiv). Tudi karbonske kamnine so sorazmerno mehke. K razpadanju orudenih kamnin, predvsem glinastih skrilavcev, pa je pripomogla tudi voda. Na koncu izpiralnega postopka je ostal zelo droban rudni drobir, ki so ga imenovali slih' (der Schlich - star rudarsko-metalurški pojem - ruda pridobljena na moker način; v našem primeru s cinabaritom orudeni drobir, ki je ostal po drobljenju in izpiranju). Šlih ali - kot mu lahko tudi rečemo - izpirek so nato sušili in suhega tovorih do izbranih žgalnih mest v idrijsko okolico. Sušenje je bilo potrebno zato, daje bil tovor lažji, da je bilo žganje uspešno in da so zmanjšali porabo drv (Valentinitsch 1981). Kako je potekalo, ne vemo natančno. Domnevamo lahko, da so po stari knapovski praksi izpirek sušili na naraven način v preprostih lesenih lopah, ki so material varovale pred dežjem. Da je bil proces uspešnejši, je bilo potrebno izpirek le vsake toliko časa premešati. Zaradi smotrnejšega transporta so rude zagotovo drobili že pri rudniških obratih v Idriji. Pred tem so jih sortirali, izločili slabše orudene kose in morebitno jalovino. Odbrani material so odlagali na brežine Nikove in Idrijce ali na druga mesta po dolini. Tako so lahko nastali relativno bogati odvali (halde), ki so jih že v 18. stoletju izkoriščali in žgali, o čemer poročajo tuji obiskovalci Idrije (Keyssler 1730 - prevod Metka Petrič: Idrijski razgledi, 1996/2). Rudo brez jalovine (očiščeno rudo) in suhi izpirek so nato izpred rudniških obratov tovorili do žgalniških mest. Potek žganja Pri idrijskem rudniku so živosrebrovo rudo žgali na nemški oziroma bavarski način (Verbič 1963, 1965; Valentinitsch 1981), ki ga je opisal že Agricola (1556). Po kratkem opisu žgalnih posod je zapisal: »Spodnje [posode] moramo zasuti do roba v zemljo, pesek ali pepel, v zgornje pa denemo zdrobljeno rudo. Potem, ko smo jih napolnili, jih moramo zapreti z mahom, obrniti in odprtine vtakniti v spodnje posode in tam [stike] dobro premazati z glino tako, da živo srebro, ki gre v spodnje posode ne more uhajati. [...] Na ta način položimo 700 parov loncev na tla ali na ognjišče in jih z vseh strani zasujemo z mešanico zdrobljene zemlje in prahu lesnega oglja tako, da zgornja posoda za ped izstopa. Na vseh straneh ognjišča predhodno naredimo rob iz kamnov, na katere polagamo dolg les, na njega nato delavci naložijo les 'na križ'. Čeprav se les loncev ne dotika, nastane pri tem velika vročina in živo srebro, ki vročine ne prenaša, je prisiljeno uhajati skozi mah v spodnji lonec. Kajti, ko se ruda v zgornjem loncu segreje, uhaja iz nje tja, kjer se mu ponuja izhod, v spodnjo [posodo].« (Glej Dodatek.) Pri opisu postopka žganja Agricola idrijskega rudnika ne omenja neposredno. Nemški način žganja rude v lončenih posodah, ki je potekal 'per descensum' in so ga uporabljali v Idriji, je opisala Verbičeva (1963, str. 99): »Nakopano in iz jame spravljeno rudo so stolkli na drobne kose in z njo napolnili glinaste vrče do vratu. Nato so vrče z rudo vtaknili z vratom navzdol v posode, v obliko ločenega podstavka. Ta je bil postavljen na gozdna ilovnata ali skalnata tla in do roba zakopan odnosno zasut z zemljo ali pepelom, da ogenj pri žganju ni mogel priti v dotik s posodo, ki bi zaradi prevelike vročine razpo-kala in bi živo srebro izhlapelo. Tudi vrhnjo posodo so iz istih razlogov od spodaj navzgor in za ped visoko zasuli z zemljo ali pepelom. Nato so na več takih vrčev - običajno so na enem mestu žgali rudo v tisoč vrčih - naložili les odnosno drva in žgali tako dolgo, da je vse živo srebro izteklo iz zgornje posode v spodnjo. Po tem procesu so prenehali žgati in ohlajene vrhnje lonce so potegnili iz spodnjih, kamor seje nateklo živo srebro.« (Kot vir Verbičeva navaja delo Luisa de la Escosura y Morrogha, Historia del tratamento meta-lurgico del azogue en Espana, Madrid, 1878). Poglejmo še, kako je nov bavarski - imenovan tudi nemški - način žganja cinabaritne rude opisal Va-lentinitsch (1981, str. 24) na podlagi dokumentov iz dunajskega arhiva: »Delavci so napolnili večje število glinenih vrčkov (Tonkriigen) z mešanico zdrobljene cinabaritne rude in izpirka (der Schlich), na katere so poveznili »podložne posode« (Vorleggeschirre - predložne ali 'polagalne' posode) ali »recipiente«. Žgalne vrčke so seveda zaradi varčevanja z drvrni napolnili le s suhim, ne pa z mokrim izpirkom takoj po izpiranju. Žgalno mesto je bilo na prostem, obkroženo z nasipom iz kamna ali iz glinastih črepinj, ki so nastale iz starejših žgalnih vrčev. Tla, kjer so žgali, so bila prekrita s suho stlačeno glino, na katero so postavili zaprte, z rudo in izpirkom napolnjene glinene vrče in lončke (der Tegel). Nato so poleg številnih plasti drv nasuli tudi pesek, zato da ogenj ne bi mogel zagrabiti (angreifen) živega srebra že izločenega iz rude. Živo srebro je zaradi vročine steklo med potekom žganja iz vrčkov v spodaj ležeče lončke, kjer se je ohladilo. Potem so ga delavci vložili v mehove in ga pripravili za prenos, ki je potekal v sodčkih.« Oba navedena opisa sta nastala na podlagi arhivskih podatkov in sta zato verna prikaza postopka žganja. Iz opisov pa vendarle ne moremo razbrati vseh podrobnosti, ki so jih morali upoštevati za čimbolj smotrno žganje rude. Ob upoštevanju arhivskih podatkov, ki jih navajata Verbičeva (1963, 1965) in Valenti-nitsch (1981), razmer na terenu in zgoraj zapisanih premislekov lahko dosedanje vedenje o žganju rude v lončenih posodah nekoliko dopolnimo (si. 16). Lokacijo za žganje so določili leto ali dve pred začetkom postopka in tu pripravili drva za več žganj, ki so se medtem dobro presušila. Teren so očistili in po potrebi zravnali, verjetno rahlo skledasto oblikovali in prevlekli s tlačeno glino ali glinasto zemljo. Isto lokacijo so uporabili večkrat. Do tako pripravljenega prostora (žgalnice) so »[...] tovorili rudo, lonce za žganje živega srebra in vodo, ki so jo rabili pri žganju [...]« (Verbič i97oa). Jasno je, da so do žgalnicpri-tovorili lončene posode, že sortirano in na drobno zdrobljeno rudo in izpirek (šlih), vode pa gotovo ne, saj so bile vse lokacije v bližini tekočih voda. Glinene posode so nato napolnili z rudnim zdrobom in šlihom in jih zadelali, največkrat z vlažnim mahom (Agricola 1556). Napolnjene posode so nato obrnili, jih poveznili v podložne posode (recipiente) do zadrževalnega prstana in stik skrbno zamazali z glino. Dalje so jih položili na pripravljeno ognjišče, ki so ga ogradili s kamni ali nasipom zdrobljene lončeni-ne (sl.i). Posode so bile postavljene tako, da se niso dotikale, kar je bilo pomembno za njihovo kasnejše boljše ohlajevanje. Prostor med posodami so zasuli - v spodnjem delu z mešanico pepela, zemlje in drobirjem lončenine, kije nastal pri prejšnjih žganjih, Slika 14: Obrečno prodišče v Šintariji (Pod Golico) je prekrito z ostanki žganja živosrebrove rude. Lokacijo je raziskoval že Grund leta 1911 Foto: Jože Čar prekrili pa z zemljo ali peskom. Podložno posodo so zasuli v celoti, žgalno posodo pa do približno 10 cm. Preostali del posod so zasuli z lesnim drobirjem ali lesnim ogljem. Čez ognjišče s posodami so položili debelejši les, ki se je s konci naslanjal na nekoliko višje obrobne kamne (ali nasip). Les se torej žgalnih posod ni dotikal. Nanj so nato naložili preostali potrebni les 'na križ'. Tako pripravljeno kopo so sočasno zažgali z več strani. Čeprav se razpad minerala cinabarita začne približno pri 400° C, je za njegov učinkovit in popoln razpad vendarle potrebna temperatura okrog 600° C (Ivica Kavčič, ustni podatki). Za dosego tako visoke temperature je bilo verjetno treba na kopo les dokladati. To so morali opraviti zelo previdno, da niso pri tem poškodovali lončenih posod. Nato so »[...] žgali tako dolgo, da je vse živo srebro izteklo iz zgornje posode v spodnjo« (Verbič 1963). Postopek žganja naj bi trajal 12 ur (Valentinitsch 1981) oziroma vsaj 24 ur (Ivica Kavčič, ustni podatek). Gotovo pa je, da so čas žganja na podlagi izkušenj prilagajali vrsti in kakovosti rude. Živosrebrne pare so se v spodnjem hladnejšem delu kondenzirale v živo srebro. Če že ne vedno, pa so morali vsaj ob hudih nalivih ali deževju kopo prekriti s primerno streho, sicer bi dež ogenj pogasil in žganje bi se ustavilo. V tem primeru bi dež, ki bi padal neposredno na močno razgrete žgalne posode, lahko povzročil dodatno pokanje razžarjenih lončenih posod (Verbič 1990). Po končanem žganju so s kope odstranili čim več pepela in materiala med posodami zato, da bi pospešili njihovo hlajenje. Naravno zračno hlajenje je lahko trajalo tudi več dni, nato pa so lončene posode še dodatno hladili z vodo. Ko so bile dovolj hladne, so postopno od robov proti sredini od žgalne posode do žgalne posode odstranjevali zasipni material. Ko je bila žgalna posoda povsem očiščena, so lončeno posodo sneli s podložne in v njej nabrano čisto živo srebro prelili v pripravljene kozje mehove. Slika 15: Risbi žgalnih posod. Mere so v milimetrih. Opis posod je v tekstu Narisal Rafael Terpin Iz povedanega izhaja, da so bile kope z veliko žgalnimi posodami težko 'obvladljive'. Vsekakor je bilo lažje žgati v manjših kopah in večkrat na istem mestu. Kope z manjšim številom žgalnih posod so se seveda tudi hitreje ohladile. Koliko živega srebra se je nabralo v eni podložni posodi, je bilo odvisno od kakovosti rude oziroma od odstotka vsebnosti živega srebra v njej. Posode so bile približno enake in v vsako so lahko naložili okrog 2,5 funta oziroma približno 1,5 kg cinabaritne rude. Vendar končni 'pridelek' žganja velikokrat ni bilo samo živo srebro, pač pa tudi cinober. Zakaj se je iz hlapov Hg in žvepla po razpadu cinabaritne rude ponovno tvoril cinober (HgS - 'umetni cinabarit'), je razložila Kavčičeva (2003). Takole pravi: »... Ko so po žganju in ohladitvi lončene vrče odprli - ločevali spodnjo posodo od zgornje, so opazili, da je na dnu nekaterih spodnjih posod res živo srebro, v drugih pa je bila namesto tega trdna rdeča snov - cinober. Cinabarit iz Slika 16: Risba lege posod na žgalnem prostoru. 1 - obrobni, v suhi zid zloženi kamni, 2 - steptana glina ali zemlja, 3 - pepel in zdrobljena lončenina, 4 - zemlja, pesek, 5 - lesni drobir, 6 - v križ naložen debel les Narisal Rafael Terpin rude - HgS - se je namreč na toploti razgradil v živo srebro in žveplo. Če je bil prisoten zrak oziroma kisik, je žveplo zgorelo do SO2 in živo srebro se je v spodnji, v pesek zasuti in zato hladnejši posodi kondenziralo, če pa kisika ni bilo, se je žveplo spajalo nazaj s hlapi živega srebra in nastal je sekundarni produkt - cino-ber. Problem so rešili leta 1580 tako, da so na pobudo dvornega svetnika Hansa Khisla rudi dodajali živo apno, ki je vezalo pri razgradnji cinabarita nastalo žveplo.« Naša opažanja kažejo, da podložne posode niso nikdar prevlečene s cinobrom, pač pa le vratovi lončenih posod, nekateri tudi zelo na debelo. Cinober je nastal le takrat, ko je že zmanjkalo kisika, torej proti koncu žgalnega procesa, ali pa se je to zgodilo v tistih žgalnih posodah, ki so bile napolnjene z rudo, bogato z bituminoznimi snovmi, ki so dodatno porabljale kisik za izgorevanje. Takrat pa je bila podložna posoda že vsaj delno napolnjena z živim srebrom. Dostikrat lep kristalast cinober seje lahko odlagal le na hladnejših in prostih površinah vratu lončene posode. Sedaj lahko pojasnimo tudi, zakaj se posoda B (si. 15) pri žganju ni obnesla. Imela je večjo prostornino, tako da so vanjo lahko naložili več rudnega drobirja. Žganje rude je torej zahtevalo prisotnost še večje količine kisika kot pri žganju v posodi A. Proces je dodatno oviral nekoliko ožji vrat. Prišlo je do slabšega razpada rude in tvorb večjih količin cinobrovih prevlek, skratka, izkoristek je bil slabši kot pri posodi A. Zaradi tega so jih verjetno tudi opustili. Počene ali drugače poškodovane lončene posode so po končanem žganju zavrgli, zdrobili in jih uporabili za zasip pri naslednjem žganju (si. 12). Iz celih lončenih posod, ki so dobro prestale žganje, so odstranili ostanke in jih uporabili pri naslednjem žganju. Na nobeni izmed doslej znanih žgalnih lokacij nismo našli prežganih delcev ali žlindre. To je vsekakor posredni dokaz, da so žgali zelo bogate bituminozne rude iz skonca plasti. Pri žganju ruda razpade v prah in zelo drobne delce, ki kasneje pod vplivom atmosferskih dejavnikov povsem razpadejo. Slaba kakovost lončenine in pokanje žgalnih posod med žganjem zaradi vročine sta predstavljala velik problem s hudimi ekonomskimi in zdravstvenimi posledicami. Verbičeva (1965) poroča, daje običajno kar tretjina lončenih posod med žganjem zaradi vročine počila. Najboljše so zdržale le '3 ognje' lahko pa so počile že prej, na primer pri neprevidnem nakladanju ali dokladanju drv. Prav gotovo so se temu izogibali, kolikor so se lahko, saj so iz počenih lončenih posod v zrak uhajale živosrebrove pare in agresiven plin žveplov dioksid. To je povzročilo velike izgube živega srebra. Poleg tega so Hg pare skupaj z žveplovim dioksidom zastrupljale okolje in ogrožale žgalničarje. Temu so se delavci izogibali tako, da so stali na prive-trni strani žgalne kope, kar je razvidno že z znamenite risbe Jurija Agricole (1556), ki prikazuje žganje. Ob brezvetrnili dneh in slabih vremenskih pogojih so si preko ust zavezovali vlažne krpe. O izkoristkih (izplenih) pri žganju v lončenih posodah nimamo neposrednih podatkov. Razprava o tem bi bila kar zapletena, saj bi zahtevala preverjanje starejših navedb ob upoštevanju vsega, kar vemo danes o žganju v lončenih posodah, in upoštevanju rezultatov analiz rud iz 70. let preteklega stoletja, ko so pri rudniku odkopavali rudo v istih orudenih območjih kot v 16. stoletju (rudno telo Kropač-Ziljska; rudno telo Pront; odkopno polje Turniš). Pri tem bi bilo potrebno razpravljati o izkoristkih pri posameznih žgalnih posodah, izgubah živega srebra pri enem žganju in splošnem rudniškem izkoristku izkopanih rud. Že Stampffer (1715) je po navedku razlage žganja po Agricolu zapisal: »K temu bi rad dodal moje skromno mnenje, da je bil ta način žganja zelo nevaren in razsipen, saj je pri tem tisoče in tisoče funtov živega srebra delno ušlo v zrak, delno pa je bila [ruda] zelo slabo ali pa celo nič prežgana. Zaradi tega je nedvomno šlo v nič na tisoče guldnov.« Posredno je o tem in o kakovosti rude pisala Verbičeva (1963). Poroča, da so ob koncu 16. stoletja iz ene lončene posode, v katero so vložili cca. 1,5 kg rude, pridobili cca. 42 dag čistega Hg. Za pridobitev omenjene količine Hg iz 1,5 kg rude bi morala ruda pri 100 % izkoristku vsebovati približno 30 % Hg. Takih pogojev pa seveda ni bilo mogoče doseči, zato je bila za pridobitev 42 dag potrebna ruda z večjimi odstotki Hg. Povprečni splošni izkoristek, ki so ga pri idrijskem rudniku dosegali v obdobju 1509-1649, je na podlagi podatkov o količini pridobljenega živega srebra Mlakar (1974) ocenil na 60 %, povprečni odstotek živega srebra v rudi v tem času pa na 17 %. Na podlagi Mlakarjevih podatkov smo izračunali, da je bilo v 140 letih v okolici Idrije 'izpuščenih' v obliki živosrebro-vih par in 'raztresenih' v obliki cinobra okrog 4500 t živega srebra. Večina živega srebra je izginila v ozračju že med žganjem, kar ga je bilo raztresenega okrog žgalnic, je kasneje izhlapelo, s cinobrom prevlečena lončenina pa še vedno leži po gozdovih okrog Idrije in jo potoki odnašajo proti Idrijci. Koliko je na starih žgalniških lokacijah še živega srebra, bi bilo potrebno raziskati. Gotovo pa ga ni malo. Zaključki 1. Doslej je bilo najdenih 20 žgalnih lokacij, menimo pa, da jih je obstajalo bistveno več. Prav gotovo jih je v preteklih stoletjih veliko povsem izginilo, vendar lahko v naslednjih letih vsekakor pričakujemo nove najdbe ostankov doslej neznanih žgalnic. 2. Večina doslej najdenih žgalnic je bila legalna, torej rudniška. Ilegalne je zaradi majhnosti težje najti. 3. Osnove za izbor lokacije so bile dovolj velike zaloga lesa, tekoča voda in nekaj primerno ravnega terena. 4. V 16. stoletju so rudo žgali v dveh različnih glinenih žgalnih posodah. Posode so bile izdelane iz gline z različno količino peščene komponente. 5. Žgali so na drobno zdrobljene zelo bogate cinabaritne rude iz skonca plasti, ki so jih pomešali s primernimi količinami sliha'. 6. Osnovni namen vseh priprav in postopka žganja ter hlajenja žgalnih posod je bil, pridobiti iz rude čimveč živega srebra na čimbolj smotrn način. To pa takrat ni bilo prav lahko, saj v 16. stoletju še niso razumeli vseh kemičnih procesov, ki potekajo pri žganju cinabaritnih rud, posebno še, ker se je močno spreminjala tudi sestava kamnin (količina oi'ganskih snovi), v katerih se je nahajalo cinabaritno orudenje. 7. Izkoristki so bili slabi, po Mlakarjevih izračunih (1974) le cca. 60 %. Izgube so nastale predvsem zaradi pokanja posod in izhajanja Hg par ter nastajanja cinobrovih prevlek. 8. Menimo, da so kupi lončenine na žgalniških lokacijah tudi danes močan vir onesnaževanja okolja z živim srebrom. 9. Potrebne bi bile nadaljnje raziskave lokacij s sondiranjem (industrijska arheologija), profiliranjem in vzorčevanjem. Opomba Po najinem predavanju 15. marca 2005 v okviru Muzejskih večerov so se pojavila časopisna poročila z neprimernimi naslovi, slišati pa je tudi opombe o 'velikem onesnaženju s živim srebrom' in 'hudih posledicah, ki naj bi temu sledile'. Z registracijo starih žgalnic, študijem postopka žganja in izračunom verjetnih izgub se v okolici Idrije ni nič spremenilo. Sploh pa ne na slabše. Vse je tako, kot je bilo v preteklih 400 do 500 letih, le vedenje o tem seje povečalo. Narava je vse lepo prekrila in njeno samočistilno delovanje se nadaljuje. Pri tem je potrebno dodati, daje tudi v mestu vsako leto boljše: rudnik je skoraj zaprt, stare halde in skrilavci v mestu so prekrite z asfaltom, območje halde na Bruševšu pa je saniral Kolektor. Objavljena dela 1. Agricola, G., 1556: De re metallica. Basileae. (Nemško: Carl Schiffner, 1928, Berlin, izdala Agricola-Gesellschaft beim Deuschem Museum). 2. Arko, M., 1931: Zgodovina Idrije. Katoliška knjigarna v Gorici, Gorica. 3. Čar, J., 1988: Ali je cerkev sv. Trojice zgrajena na »živosrebrnem studencu«?. Idrijski razgledi 33/1, 41-42, Idrija. 4. Čar, J., 1991: Klavže. Enciklopedija Slovenije, 1.natis, Mladinska knjiga, 89-90, Ljubljana. 5. Čar, J., 1992: Rudniški žgalniški ostanki in radioaktivnost, Idrijski razgledi, 37/1-2, 106-109, Idrija. 6. Čar, J., 1996: Mineralized rocks and ore residues in the Idrija region. V: Idrija as natural and anthrpogenic laboratory. Mercury as a major pollutant. 10-15, Idrija. 7. Čar, J., Dizdarevič, T., 2002: Written reports on the effects ofmining activities on the natural environment in Idrija up to the end of the i8th century. 6th International Symposium, Curtural Heritage in Geosciences, Mining and Metallurgy, Libraries-Archives-Museums. 43-5i> Idrija. 8. Ferber, J. J., 1774: Beschreibung des Quecksilber - Bergwerks zu Idria in Mittel - Krdyn. Berlin. - Prevod: Jože Pfeifer, Opis živosrebrovega rudnika v Idriji na srednjem Kranjskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 11, Slovenska matica Ljubljana 1991, 173207, Ljubljana. 9. Gnamuš, A., 2002: Živo srebro v kopenski prehranski verigi - Indikatorski organizmi, privzem in kopičenje. Inštitut Jožef Štefan, Ljubljana. 10. Gosar, M. & Šajn, R., 2001: Mercury in soil and attic dust as a reflection of Idrija mining and mineralization (Slovenia) - Živo srebro v tleh in podstrešnem prahu v Idriji in okolici kot posledica orudenja in rudarjenja. Geologija 44/1, 137-159, Ljubljana. 11. Grund, R., 1911: Geschichtliches aus Idria. Berg- und Hiittermesen 59/34* 457-46i, Wien. 12. Hizinger, P., 1860: Das Qecksilber - Bergwerk Idria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart, Leibach. 13. Hodnik, M., 1995: Tihotapci živosrebrove rude v 18. stoletju. Idrijski razgledi 40, 22-27, Idrija. 14. Hodnik, M., 2002: Smugglers of mercury ore in the i8th century. 6th International Symposium, Curtural Heritage in Geosciences, Mining and Metallurgy, Libraries-Archives-Museums. 33-35, Idrija. 15. Kavčič, /., 2003: Živo srebro in cinober v alkimiji in proizvodnji RŽS v Idriji. Poligrafi 8/29-30, Ars magna, Alkemija med mitom in znanostjo, Idrija in živo srebro, 79~97> Ljubljana. 16. Keyssler, J. G., 1730: Neueste Reisen durch Teutschland, Bomen, Ungarn, die Schweitz, Italien und Lotharingen, worin der Zustand und das Merkwiirdigste dieser Lander beschrieben und vermittelst der natiirlichen, gelehrten und politischen Geschichte der Mehanik, Mahler-, Ban- und Bildhauerkunst, Miinzen und Alterthumer mit verschiedenen Kupfern erlautert wird. (Slovenski prevod: Metka Petrič, Idrijski razgledi 41/2, 1996). 17. Logar, S., 1960: Stara topilnica v Lejnštatu. Idrijski razgledi 5/4, 117, Idrija. 18. Mitter, K., 1894: Ueberdas alte und modrerne Quecksiberverhuttung swesen in Idria. Ber- und Huttenmannisches Jahrbuch, 42/1,131-144, Wien. 19. Mlakar, L, 1974: Osnovni parametri proizvodnje rudnika Idrija skozi stoletja do danes. Idrijski razgledi 19/3-4, 1-40, Idrija. 20. Mlakar, I., Drovnik, M., 1971: Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča - Structural and Genetic Particularities of the Idrija Mercury Ore Deposit Geologija 14, 67-126, Ljubljana. 21. Pfeifer, J., Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija, Idrija. 22. Stampffer, J. F., 1715: Kiirzliche undgriinliche Information der neu-verbesserte Quecksilber-Brenung, 1-30, Wien. 23. Valentinitsch, H., 1981: Das landesfurstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575-1659, Graz. 24. Verbič, M., 1963: Gospodarski stiki Loke z Idrijo v 16. in 17. stoletju. Loški razgledi 10, 97-103, Škofja Loka. 25. Verbič, M., i97oa: Fužine ob Kanomlji v Spodnji Idriji. Idrijski razgledi 15/1,1-10, Idrija. 26. Verbič, M., i97ob: O lesu za idrijski rudnik, prvih idrijskih grabljah in klavžah. Idrijski razgledi XV/2, 89-99, Idrija. 27. Verbič, M., 1990: Rudnik živega srebra v Idriji in tehnične naprave v njem do konca 16. stoletja. Idrijski rudnik skozi stoletja, Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Mestnega muzeja v Idriji (katalog), 17-48, Idrija - Ljubljana. 28. Verbič, M., 1993: Naselbina do konca 16. stoletja. Idrijska obzorja, Pet stoletij rudnika in mesta. Mestni muzej Idrija, 29-40, Idrija. Neobjavljena dela 1. Čar, J., 1981: Interpretacija rezultatov analiz na živo srebro nekaterih kamnin iz Slanic. RPC Idrija - Atelje za projektiranje, 1, Arhiv Geologija d. o. o., Idrija. 2. Čar, J., 1983: Geološke, hidrološke in geokemične raziskave zbiralnega zaledja Lačne vode. Faza I: Geološke in hidrološke razmere v zaledju Lačne vode. RPC Idrija - Atelje za projektiranje, 1-29, Idrija, Arhiv Geologija d. o. o., Idrija. 3. Čar, J., 1985: Razvoj srednjetriasnih sedimentov v idrijskem tektonskem jarku. Doktorska disertacija. UEK v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Idrija, Arhiv RŽS Idrija. 4. Mlakar, I. (1966): Prognozna karta perspektivnosti posameznih območij idrijsko-žirovskega ozemlja na HG, merilo 1:25000. Rokopisna karta. Arhiv RŽS Idrija. 5. Verbič, M. (1965): Idrijski rudnik do konca 16. stoletja. Inavguralna disertacija, Ljubljana. Dodatek Georg Agricola, 1556, De re metalica; Basileae Rude nekaterih metalov ne topimo v pečeh, ampak (na primer živo srebro in antimon) v loncih, bizmut pa pridobivamo z izpiranjem. Najprej želim spregovoriti o živem srebru. Tega najdemo v kotanjah, v katere se nateka iz rude in razpok v kamninah. Zberemo ga, očistimo s kisom in soljo, nato pa ga nalijemo na bombažno sukno ali mehko usnje. Ko potem to zvi- jemo in stiskamo, pronica skozi očiščeno živo srebro, ki ga lovimo v podstavljeni lonec ali skledo. Živosre-brovo rudo pa izkoriščamo s pomočjo dveh ali samo enega samega lonca. Če delamo z dvema, je zgornji, ki ga polnimo [z rudo], podoben steklenemu betu, v katerem zdravniki raziskujejo urin. Pokončno stoječ je postopno navzgor vedno ožji. Spodnja posoda je podobna loncu, v katerem možje in žene delajo sir. Vendar sta obe primerjalni posodi večji. Spodnje posode moramo zasuti do roba v zemljo, pesek ali pepel, v zgornje pa denemo zdrobljeno rudo. Potem ko smo jih napolnili, jih moramo zapreti z mahom, obrniti, odprtine vtakniti v spodnje posode in tam [stike] dobro premazati z glino tako, da živo srebro, ki gre v spodnje posode, ne more uhajati. Nekateri mislijo, da če so spodnjo posodo zasuli, ni tovrstne bojazni [da bi Hg hlapi uhajali] in je ne zamažejo. Hvalijo se, da ne izhaja nič več živega srebra kot pri tistih, ki lonce zamažejo. V vsakem primeru pa je najboljša zaščita proti izgubam, da lonec zamažemo. Na ta način položimo 700 parov loncev na tla ali na ognjišče in jih z vseh strani zasujemo z mešanico zdrobljene zemlje in prahu lesnega oglja tako, da zgornja posoda za ped izstopa. Na vseh straneh ognjišča predhodno naredimo rob iz kamnov na katere polagamo dolg les, na tega pa delavci naložijo les 'na križ'. Čeprav se les loncev ne dotika, nastane pri tem velika vročina in živo srebro, ki vročine ne prenaša, je prisiljeno uhajati skozi mah v spodnji lonec. Kajti ko se ruda v zgornjem loncu segreje, uhaja [živo srebro] iz nje tja, kjer se mu ponuja izhod, torej v spodnjo [posodo]. Če se pri tem segreje ruda [mišljeno je živo srebro] v spodnjem loncu, se živo srebro dviga v zgornji lonec oziroma v bučasto zgornjo posodo, ki predstavlja pokrov spodnje posode. Lonci pri tem ne smejo biti poškodovani, zato morajo biti narejeni iz dobre lončene gline. Če so namreč poškodovani, izhaja živo srebro iz njih skupaj z dimom. Kadar ima dim močan zadah po [potnih] nogah, vsebuje izgubljeno živo srebro. Ker živo srebro povzroča majave zobe, morajo topilničarji in drugi, ki stojijo zraven in vedo za škodljivo delovanje, svoje hrbte obrniti proti vetru, tako da dim odnaša v drugo smer. Če morajo delovišče odpreti od spredaj in s strani, so izpostavljeni škodljivemu vetru. Enaki lonci, ki so narejeni iz litega bakra, se lahko dalj časa upirajo vplivu ognja. Ta način pridobivanja živega srebra se uporablja največkrat. Prevod: Jože Čar Prevedeno po nemški izdaji: Georg Agricola: De re metalica. Zvvolf Biicher vom Berg-und Huttenwesen. Urednik Carl Schiffner, 1928, Berlin, izdala Agricola-Gesellschaft beim Deuschen Museum. Prazgodovinska SS, naselbina na Poliškem polju? Leta 2003 so na jugozahodnem robu Poliškega polja postavili dva telefonska oddajnika. Poseg je povzročil nemajhno krajinsko škodo, saj sta objekta zaradi izpostavljene LEGE VIDNA DALEČ NAOKOLI. ODDAJNIKA SO POVEZALI Z ELEKTRIČNIM TOKOM IZ BLIŽNJE CERKVE Marijinega rojstva, ki stoji približno 300 m proti sz. V ta namen so izkopali okoli 60 cm ŠIROK in 80 cm GLOBOK JAREK, V KATEREGA SO POLOŽILI KABEL. VEČJI DEL IZKOPA SO IZVRŠILI PO NJIVI (PARC. ŠT. 13l/l K. O. POLICE). JAREK JE VKOPAN V PRIBLIŽNO POL METRA DEBELO PLAST ZEMLJE, GLOBLJE PA V KAMNITO PODLAGO. ZEMELJSKO PLAST SESTAVLJA TOREJ SKORAJ NA CELOTNEM ODKOPU PREORANA ZEMLJA NEKDANJE NJIVE. LE TU PA TAM SEGA ZEMELJSKA PLAST GLOBLJE IN PREDSTAVLJA ZA ARHEOLOŠKE ZAPISE ŠE NEDOTAKNJENO OBMOČJE. Pri obhodu vkopa, potem ko so kabel že položili, jarka pa še niso zasuli, sem iz kupa zemlje, približno 50 m od pokopališkega zidu na ledini "Pr cierki" pobral tri manjše "kamne", ki na videz niso spadali med kamenje, značilno za ta prostor. Vzel sem jih s sabo, jih komaj čez nekaj dni opral in natančneje pregledal. Izkazalo se je, da je prvi "kamen" fragment glinastega podstavka posod iz prazgodovinske dobe, drugi prodnik iz peščenjaka, uporabljen kot brusni kamen, tretji pa verjetno kos žrmlje. Vsi trije so torej tipične naselbinske najdbe iz prazgodovinske dobe.1 Zapolnitev jarka pred mojim ponovnim obiskom Polic pa mi je onemogočila dodatno preverjanje na izkopu. Glinasti podstavek za posodje Opis odlomka svitka: površina je rdečerjavo lisasta. Spodnji del je poškodovan. Prelom je siv. Glini je bilo dodano organsko pustilo. Robovi preloma so močno oglajeni. Dolžina 6,3 cm, širina do 4,2 cm, višina do 4,1 cm. Glinasti podstavki spadajo med značilne najdbe v železnodobnih naselbinah. Tovrstne predmete so uporabljali v hišah kot podstavke za posodje. Lepo so dokumentirani v halštatski naselbini na Mostu na Soči, kjer so prišli na dan v obsežnih izkopavanjih, ki jih je vodil arheolog Drago Svoljšak ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let (Svoljšak 1981, 20). Poleg teh nam je znan še podatek o najdbi podstavka v kraju v bližini Polic, in sicer v Logarščah na Šentviški planoti. Svoljšak je namreč pri zaščitnem izkopavanju treh latenskih grobov na kmetiji Pri Šornu zabeležil pričevanje lastnika, da je pred 20 leti med oranjem na njivi "Na brdu", oddaljeni 100 m od grobov, našel "glinasti svaljek (svitek?)" (Svoljšak 1984/a, 233-235). Izročilo o "loncih" Zgoraj opisana najdba na Poliškem polju spodbuja k razmišljanju v zvezi z izročilom o "loncih", ki so zakopani na pokopališču. Ustno izročilo, ki je bilo že Poliška cerkev. Puščica označuje mesto najdbe Poliško polje z oznako najdišča (izsek z Osnovne državne karte i : 10000, Cerkno 2) Glinasti podstavki za posodje (premer od 12,5 do 13,3 cm) iz halštatskodobnih hiš na Mostu na Soči (8. do 4. stol. pr. n. št.) (po Svoljšak 1981) zabeleženo (Svoljšak 1984/b, 288-299), se navezuje na pričevanje danes pokojne Marije Kržišnik (1903-1992) iz njenih otroških let. Takrat je namreč grobar kopal jamo za umrlega otroka na desni strani vhoda na pokopališče v smeri proti vasi. Vaška otročad, med katero je bila tudi Kržišnikova, je sledila delu, ko so se v zemlji pokazali "lonci". Grobar jih je takoj zasul in skopal jamo na drugem mestu, "ker je v teh loncih pepel mrtvih, ki so ga prinašali pokopavat iz Bohinja, ker je bila to edina cerkev daleč naokrog". Zaključki Izročilo, ki mu pričevanje z začetka prejšnjega stoletja daje tudi verodostojno podlago, nas opozarja, da obstajajo na prostoru današnjega pokopališča in cerkve arheološka pričevanja iz nekega starejšega obdobja. POKOPALIŠKI ZID Situacija najdbe dveh "loncev" na pokopališču na Fragment glinastega podstavka za posodje začetku prejšnjega stoletja (po Svoljšak 1984/b). iz Poliškega polja Cerkev je bila torej zgrajena na mestu, ki so ga že prej uporabljali v druge namene. Na to nas opozarja tudi ustno izročilo, ki poleg grobov "Bohinjcev" omenja še cerkev "neke druge vere", ki je bila predhodnica današnje. Predstavljajo "lonci" žarne grobove naselbine, ki je stala v bližini proti jugovzhodu na ledini "Pr cierki", ali keramiko iz naselbine same, ki se je raztezala na tem prostoru? Zaenkrat ostajajo le ugibanja ob podatku, da se je človek na jugozahodnem robu prisojnega Poliškega polja zadrževal in verjetno tudi prebival že v prazgodovini, najverjetneje v železni dobi. O prisotnosti človeka na območju Polic v tem obdobju pričajo tudi posamezne kovinske najdbe, ki so bile odkrite pred kratkim.2 Literatura 1. Svoljšak, D., 1981: Most na Soči 1880-1980 - Sto let arheoloških raziskovanj, Tolmin, maj-julij 1981. 2. Svoljšak, D., 1984/a: Logaršče. Pri Somu, Varstvo spomenikov, XXVI, 233-235- 3. Svoljšak, D., 1984/b: Police, Varstvo spomenikov, XXVI, 288-289. Opombe 1 Za tehnično pomoč (opis in risba svitka) se zahvaljujem dr. Andreju Pleterskemu z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Najdbe so bile predane v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. 2 Najdbe hrani ali ima v evidenci Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Črni Vrh pod italijansko okupacijo Petra ZAGODA Uvod in zgodovinski okvir Usoda Primorske je bila zapečatena, ko je Italija v začetku prve svetovne vojne leta 1914 razglasila nevtralnost in se pričela pogajati na strani Avstro-Ogrske. Zahtevala je Tridentinsko, spodnje Poadižje z Bocnom, Gorico, Gradiško in korčulanske otoke, za Trst z okolico pa neodvisno državo. Ker je Dunaj te zahteve zavrnil, se je Italija leta 1915 pogodila s silami antante in podpisala londonski pakt, s katerim ji je bilo obljubljeno avstro-ogrsko ozemlje tridentina, južni tlrol, na jadranski obali pa dežela Goriško-Gradiščansko, Trst, Istra in osrednji del Dalmacije z otoki.1 Takoj po koncu vojne je Italija zasedla ozemlja, ki so ji pripadala po Londonskem paktu, pa tudi del logaškega okraja, nadaljnjo zasedbo pa jim je preprečil oddelek srbske vojske. Rapalska meja, postavljena leta 1920, je mejo postavila na črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Črni Vrh nad Cerknim, Blegoš, Bevkov vrh, Hotedršica in Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, in sicer tako, da sta vrh Triglava in vrh Blegoša pripadla Jugoslaviji, prav tako pa tudi večji del Hotedršice in Planine.2 Prihod Italijanov v Črni Vrh Prvi italijanski vojaki so prišli v Črni Vrh leta 1918. Kronist črnovrške župnijske kronike takole opisuje njihov prihod: »V svoji pohlepnosti po lepi slovenski zemlji so Italijani brez vsakega boja zasedli Postojno, Logatec, Idrijo, Vipavo in druge sosedne kraje, dne 18. novembra pa so prišli v Črni Vrh, približno 300 mož po številu, ter se nastanili v šolskem poslopju, v Gasilnem domu, v cerkveni hiši štev. 51, pri Dragoti, in drugih večjih hišah v vasi. Takoj so zahtevali, da morajo vsi bivši avstrijski vojaki pod kaznijo izročiti orožje in strelivo, vrednost ene krone so določili na 40 vinarjev, med tem ko naj bi bila ena ital. lira vredna 2 kroni.«3 Naj dodam še en zapis: »Italijani so prišli v Črni Vrh 18. 11. 1918 leta dopoldan. Ustavil seje kamjon pred gasilnim domom. Bili so oficiri in vojaki. Rekli so, da so prišli delat red. Potem so ga delali 25 let. Sprva so začeli zapirati naše ljudi. Več mož in fantov je zbežala v Jugoslavijo.«4 Šolstvo Do leta 1924 so na Črnovrškem slovenski učitelji poučevali italijanščino dve uri tedensko5, po tem letu pa so v Črnem Vrhu ostali le še trije slovenski učitelji: Henrika Kos, Emilija Bebler in nadučitelj Franc Tratnik.6 Ostale so že prej predčasno upokojili ali pa jih premestili v notranjost države. V Zadlogu je (najverjetneje do ok. leta 1930) še učila Vida Petrič. Po uveljavitvi Gentilijeve reforme leta 1923 so slovenski učitelji poučevali le v višjih razredih, medtem ko so v nižjih že učili italijanski. Po šolskem letu 1929/30 pa so poučevali le še italijanski učitelji.7 Ti kljub svoji zagrizenosti niso imeli lahkega dela, saj niso poznali slovenskega jezika, otroci pa ne italijanskega. Njihovo delo je bilo še posebno težko v prvih razredih. Učiteljevega obupa nad to situacijo se spominja tudi in-formatorka: »Se spomnim, daje v drugem ali tretjem razredu učitelj, ki je bil sem poslan kazensko iz Italije, potožil direktorju, ki je prišel iz Idrije, in je rekel: 'Saj jih ne morem nič navadit, ker nič ne razumejo, nič jih ne morem navadit.' Se dobro spomnim, tolk sem že dojela.« Naslednji zapis poroča o šolskem letu 1928/29. Prikazuje stanje, ko je pouk že nekaj let potekal v italijanščini in je bil fašizem na vrhuncu ter je izvajal še podrobnosti v svojem fašističnem sistemu: »Raz-narodovalno delo vlade se je nadaljevalo. Odstranili so s šolskega poslopja slovenski napis: 'Ljudska šola' in so ga nadomestili s samo italijanskim: 'Scuola elementare - Giulio Cesare'. Učitelji so sami Italijani, razen ene Slovenke, ki pa je italijanskega duha.«8 Otroci so pričeli hoditi v šolo s šestimi leti in že v prvem razredu poslušali pouk v njim tujem jeziku. Informatorji, ki so bili v tem času še otroci, se takole spominjajo prvih šolskih let: »Ko sem začela hodit v šolo, je bila samo italijanska. In otroc slovenskih staršev nismo znal neč italijansku. Že v prvem razredu. Učiteljica 'Buon giorno', ko je prišla, potem smo molili, to je bilo obvezno, potem smo sedel in ona je govorila. Včasih smo kej vedli, smo kej napisal, največkrat nismo pa neč zastopil. Mogl smo pa narest.« V šoli so zelo poudai"jali superiornost italijanskega naroda. Tako so bili otroci v drugi polovici tridesetih let že v dobri meri poitalijančeni. Vsi so tekoče govorili italijansko. Na pamet so znali Mussolinijev življenjepis, peli fašistično himno, italijanske vojaške pesmi ... O Sloveniji, Slovencih se niso učili domala nič; omenjena je bila le Jugoslavija, katere glavno mesto da je - Belgrado. Veliko več so vedeli o Španiji in generalu Francu.9 Podobno ugotavljajo tudi informatorji: »Jest sm poznala celo Italijo, vse pokrajine, vse republike tam dol. Glavno mesto kraljevine. Vse sem poznala, dol do Sičilje, Napolija in vse, kaj izdelujejo v tem mestu, kakšna fabrika je tam ... Od Slovenije pa jest ne vem neč, nisem ene slovenske šole nardila.« Mejna črta med Italijo in Jugoslavijo. Vir: Škofjeloški razgledi, št. 49, 2002 NAiA MODNA riCJA J<*™.„«o/„ 1914-1920. SOOKA/IOAO LOI O --——■ SFASA AvsmjjroJrAi/jvist* ntlA rt*. ............MrjA.ri io M tMtrevti* iruijA oo Avsmtjt um -------tV" L0H00HUS6* HKTA. -------UlllOKOVA COTA ----------lOACKttlAA VItSOMVt A* »V tistih tečajih10 po vojski nism znal neč. Še taljansku ne, slovensku pa še manj. Največ sm pa pridobil, ko sem šel pol dve let v gozdarsko šolo. Tm sm pa začel kot bi bil v prvem razredu.« Šolski otroci so morali biti včlanjeni v mladinske fašistične organizacije. Do osmega leta so bili »figle della lupa«, od osmega do trinajstega leta »balilla« (v enajstem letu so postali »balilla moschettiere«), od štirinajstega do sedemnajstega leta »avaguardisti«, od sedemnajstega do enaindvajsetega leta »giovani fascisti«, po tem letu pa »fascisti«. Napredovali so avtomatično ne glede na to, ali so hoteli ali ne. »Imeli smo črne uniforme, kratke hlače, srajco in kapo s cofom. Ne vem, ali smo uniforme dobili brezplačno ali pa je bilo treba zanje kaj plačati, najbrž ne veliko.«11 Podobno so mi povedali tudi moji sogovorniki: »Ja v šol si mogel biti zapisan v balill in pol so nam dali celo uniformo, tako šolsko in si imel črno kapo, črno srajco in pa zelene hlače. No in tam so nam bolj vtepal v glavo fašizem, pa se nismo imel nobenga veselja tistu učit.« Dekleta so nosila bele jopice in črno krilo. Vsi so imeli okoli vratu modre rutice in čepico.Take uniforme so nosili za slavnostne nastope in parade. Verouk Verouk se je vseskozi poučevalo v slovenskem jeziku, do leta 1928 v šoli, kasneje pa v župnišču. V Črni Vrh je sicer že leta 1926 prišel ukaz, naj se verouk poučuje v italijanščini, vendar do tega (še) ni prišlo. Župnijska kronika takole poroča o tem dogodku: »Šolske oblasti so odredile, da se ima krščanski nauk poučevati v italijanskem jeziku. Med ljudstvom je nastalo veliko vznemirjenje. Ko je župni upravitelj zadevo mirno in stvarno ljudstvu pojasnil v cerkvi, ga je nekdo kr. kara-binijerjem krivo ovadil, daje hujskal proti državi. Bil je zato klican v karabinijersko pisarno, kjer je prišlo do precej ostrega nastopa med njim in brigadirjem. Stvar se je končala s tem, da je brigadir žup. upravitelja prosil oproščenja, ker je nad njim kričal. Krščanski nauk pa se je še naprej poučeval v domačem jeziku.«12 Takrat prepoved ni obveljala, se je pa uresničila dve leti kasneje, kot lahko beremo v naslednjem poročilu: »S šolskim letom 1928/1929 je bil ukinjen tudi pouk krščanskega nauka v materinščini. Duhovnik ne sme več v šolo, da bi poučeval otroke krščanski nauk v maternem jeziku. Zato seje pri nadaljnji pozidavi župnišča pozidala tudi velika soba, ki bo služila šoli in krščanskim organizacijam.«13 Poitalijančevanje krajevnih in osebnih imen Glavni namen fašistične Italije je bil čim hitreje poita-lijančiti oz. asimilirati slovensko prebivalstvo, zato je Kraljevska geografska družba v Rimu že leta 1915 začela pripravljati novo imenoslovje za to ozemlje, ki ga je uvedel odlok iz leta 1923, popolna prepoved rabe slovanskih imen pa je začela veljati leta 1930. Tako je Črni Vrh postal Montenero dTdria, Trebče Trebi-ce, Zadlog Salloga dTdria, Idrijski Log Loga d'Idria, Koševnik Cosseuni, Griže Grise, Predgriže Pregrise, Spodnje Lome Lome di sotto, Zgornje Lome Lome di sopra, Javornik Monte di Javornico, Mala Gora Monte piccolo. Na italijanskost vasi so opozarjali italijanski napisi in izveski na javnih ustanovah. Leta 1928 so tako izginili še zadnji dvojezični napisi. »Povsod je bil napis, na trgovinah, na šolah: Qui si parla soltanto italiano. To je blo povsod, v trgovinah, lokalih, povsod.« Tudi na šoli v Črnem Vrhu so leta 1928 odstranili slovenski napis 'Ljudska šola in ga namestili samo z italijanskim 'Scuola elementare - Giulio Cesare'.14 Odlok iz leta 1926 je določal, da se spremenijo vsi tisti priimki, ki niso italijanskega ali latinskega izvora. Enako je veljalo tudi za priimke, ki izhajajo iz krajevnih imen, ki so se transkribirala v italijansko obliko. Za sestavo posebnih imenikov so morale občine predložiti sezname neitalijanskih priimkov s svojega območja. Organizirane so bile prave akcije, pri čemer so poskušali pridobiti čimveč prebivalcev, da bi prostovoljno spremenili priimek. Italijanski ali poitalijančeni priimek je pomenil tudi nekakšno dovolilnico za delo v javnih službah: »Če si hotel dobiti kakšno službo, kot cestar, saj drugih služb ni bilo za nas, si si moral poitalijančiti ime. To so nekako po sili nardil.« Redna praksa je bila uradna italijanska oblika slovenskih imen. Zakon iz leta 1928 je v bistvu prepovedoval dajati otrokom slovanska imena15, torej imena, ki bi žalila italijanskost države. Tako je postal Janez Giovanni, Franc Francesco, Ignac Ignacio ipd. Če pa so starši vztrajali pri izvorno slovanskem imenu, so ga, če je bilo mogoče, enostavno prevedli ali pa ga uradno poimenovali z imenom, ki ni imel nič skupnega s slovansko različico. Domači in sovaščani so seveda uporabljali domača imena, v šoli in na dokumentih pa po tem letu ni bilo več slovanskih imen. Slovenski tisk V začetku leta 1927 je postalo preganjanje slovanskega tiska sistematično. Z začetkom leta 1929 so izginili še preostali slovenski in hrvaški listi.16 Veljalo je namreč, da »vse slovanske publikacije, tudi navidezno nedolžne, gojijo upe slovanske opozicije, ustvarjajo med kmečkimi množicami, kjer še ne obstaja, nevarno odcepitveno miselnost. Potrebno bi bilo torej zatreti vsako in kakršnokoli slovansko publikacijo in posebej poostriti nadzor nad publikacijami onstran meje.«17 »To leto (1928 op. a.) so bili ukinjeni slovenski politični listi Edinost in Goriška straža. Preganjan je bil slovenski tisk: karabinijeri so ljudem jemali slovenske nabožne liste in Mohorjeve knjige. Ljudstvo, željno slovenske besede, je to krivico bridko občutilo. Ob novem letu seje število naročnikov, zlasti nabožnih časopisov, močno dvignilo.«18 Ker pa je bila meja z Jugoslavijo blizu, so posamezniki pričeli slovenski tisk prenašati čez mejo, pri čemer sta prevladovala tednik Jutro in dnevnik Slovenec, pa tudi Bogoljub, Domoljub ipd. Domačini, ki so bili na te časopise naročeni, so jih hodili iskat v zasebno trgovino pri Vidmarju v Črnem Vrhu, nekatere, zlasti knjige Mohorjeve družbe in od leta 1938 še mesečnik Svetogorska kraljica, pa so naročili in prejeli kar v župnišču. Kljub temu da so se občasno vršile nenapovedane temeljite preiskave hiš, tovrstna nabava tiska ni ponehala. Okoli leta 1930 so se pojavili prvi radijski sprejemniki, tako da so ljudje lahko občasno in skrivaj poslušali radio Ljubljana. S tem v zvezi naj zapišem naslednji odstavek, ki po mojem mnenju odlično potrjuje prejšnje misli. »Širjenja jugoslovanskega tiska verskega značaja pa tudi političnega je navzlic temu, da ga skušamo z raznovrstnimi policijskimi prijemi kar se le da zajeziti, na pretek. Pristaviti velja, da ni do pred kakim mesecem manjkalo niti radijskih oddaj z govori prebežnikov, ki danes žive v Jugoslaviji in ki so spregovorili prebivalcem idrijske in vipavske doline.«19 Družabno in kulturno življenje V tem času se je spremenila tudi nacionalna sestava vasi. Že od same zasedbe tega ozemlja je bilo tu naseljenih nekaj sto vojakov, financarjev, oficirjev, uradnikov in učiteljev. Poleg teh zasledimo podatek iz tajnega štetja prebivalstva v Julijski krajini iz leta 1933, ki so ga opravili člani Zbora svečenikov sv. Pavla, torej primorska duhovščina, da je bilo tu naseljenih še 100 drugih državljanov italijanske narodnosti, ki niso pripadali nobenemu zgoraj naštetih poklicev. Predvidevam, da so bili to predvsem oglarji, cestarji, gozdarji in njihove družine. Na Crnovrškem je bilo takrat 2200 domačinov.20 Že kmalu so pričeli sistematično ukinjati prosvetna in športna društva, v zameno pa so postavili dopolavora v Črnem Vrhu (današnji gasilski dom) in v Zadlogu (pri Abrahtu). Dopolavoro je bila stavba, kjer je bila gostilna, v njej je bil tudi biljard in prostor za kulturne prireditve in plese, poimenovanje pa bi v malo posplošenem prevodu lahko pomenilo 'zabavo po delu'. Italijanske organizacije in dopolavoro so bile »poklicane, da poskrbijo in vzgojijo nove, lahko dojemljive generacije«21. V dopolavoro so morali biti obvezno včlanjeni tisti, ki so bili v fašistični stranki. Tu velja omeniti, da so članstva avtomatično podeljevali vsem, ki so imeli državne službe.22 Obiskovalce so v t. i. dopolavoro privabljali predvsem z večjo konkurenčnostjo (biljard npr.). Pri tem je bil občevalni jezik zgolj italijanski, obiskovalci pa so tako bili pod stalno kontrolo. Vendar pa je zaznati, da obstoj preprostejših slovenskih gostiln nikdar ni bil resno ogrožen. V spominu ljudi je, da so bile priljubljene tudi odmaknjene in težje dostopnejše gostilne, kjer so peli slovenske pesmi in plesali, imeli pa so tudi stražo, ki jih je pravočasno opozorila na prihod Italijanov. Domače gostilne so poleg cerkve postajale neke vrste središče takratnega slovenskega kulturnega življenja, dopolavoro pa je bil v nasprotju s slovenskimi gostilnami predvsem središče italijanskega kulturnega življenja. Tako seje na raznih proslavah, nastopih in igrah, ki so jih največkrat izvajali šolski otroci, zbirala skoraj izključno italijanska elita, ne pa tudi starši in sorodniki nastopajočih otrok. Ti nastopi so se odvijali zlasti v crnovrškem dopolavoru, ki je bil na mestu današnjega gasilnega doma. Slovensko kulturno življenje se je umaknilo v ilegalo, v kolikor se je sploh moglo zaradi velike nevarnosti tudi domačih izdajalcev. Nekajkrat je črnovrški župni upravitelj Filip Kavčič organiziral igre, ki jih je izvajala črnovrška mladina23. Na njihov nastop so prišli le nekateri, saj so tako vaje kot nastop potekali le v skromni vednosti zanesljivejših vaščanov. Iz razpoložljivih podatkov je moč sklepati, da so bile te igre predvsem v pustnem času. V okviru cerkve je vseskozi delovalo Marijino društvo, leta 1929 pa je bila ustanovljena še »marijanska kongregacija za fante pod naslovom: Kongregacija Brezmadežne Marije in sv. bratov Cirila in Metoda za fante. V kongregacijo je bilo sprejetih 16 fantov, ki so dali iniciativo za moške nedelje. Pričeli so se pod vodstvom g. Tratnika učiti cerkvenega petja s tem namenom, da bi prve nedelje v mesecu nastopal na koru moški zbor. [...]«24 Edina prireditev, ki so jo legalno smeli pripraviti Slovenci, je bila vaška veselica na Marjetno nedeljo (ok. 20. 7.). Informatorji so se radi razgovorih o tem prazniku, saj je imel takrat občutno večjo težo kot kdajkoli prej in pozneje. Bila je namreč edina prireditev v celem letu, ki je bila dovoljena tudi s strani Italijanov. Tako navajam dva navedka, ki hkrati povzemata misli vseh sogovornikov. »Marjetna nedelja je bla. Marjetna nedelja je črnovrški praznik in takrat so naštimali oder, da se je plesalo in tist semenj je bil. In to je bila vsa prosveta v celem letu. Ni bilo nobene reči.« »Pr ns imamo Marjetno, Gorjani pa angelsko nedeljo. To so pa Taljani zmeraj pusti, sam ahtat si 1110gu, da nisi kera čveknu, da te niso prišli karabinjerji jeskat. Je bil semenj, bolj take kmetijske reči so ble, tako kmečko orodje, pintarji al kej tazga. Pol so godi, tud slovensk so, sam če so prši Talijani, si mogu kar nehat, so kar ukini.« Za ostale prireditve, kot sta bila ples in uprizarjanje ljudskih iger, so morali vaščani dobiti dovoljenje, le-tega pa so zelo redko in neradi izdajali. V svojem raziskovanju pravzaprav nisem našla potrditve, da bi sploh kdaj dovolili postavitev ljudskega odra ali ostalih prej zelo živih dejavnosti. Naj citiram svojo sogovornice, ki lepo opisuje dogajanje na takratnem kulturnem področju. »Enkrat se spomnem so naredil igro na Pagonovem vrtu, jest še vedla nisem, kaj je igra, ne neč. So nardil oder in grem pogledat. Taka lepa slika je bla. Prva predstava je bla. Sej zastopila nism neč, ker sem bla tojk otročja. Pol so pa zagrnil in je blu kar konc, čeprov je bil mogoče sam en prizor mimo. Pa grem domu, je pa mama že vedla, ker so se ženske menile, da Taljan niso pustil izvest igre do konca, ker niso imeli dovoljenja.« Viri preživljanja za domačine Gospodarska kriza je bila zelo občutna. Omenjali so jo vsi informatorji, zabeležena pa je tudi v župnijski kroniki: »Vedno bolj se opaža pomanjkanje denarja, ker vlada vodi inflacijsko politiko. Kmetje so v veliki nevarnosti, da zaidejo v dolgove, če ne vodijo umnega gospodarstva. Ob priliki izterjevanja davkov so bili nekaterim že napovedani rubežni, a so se jim še pravočasno izognili.«25 Kljub temu da so domača podjetja v glavnem propadla in so njihova mesta zasedla italijanska, sta v Črnem Vrhu še delovala dva domača lesna trgovca: Viko Plešnar in Pagon iz Godoviča, ki je imel skladišče v Predgrižah. Zaposlenih sta imela tudi nekaj domačih delavcev. Italijanski delodajalci so zaposlovali predvsem nekvalificirane delavce - cestarje. Veliko kolovozov so predelovali v ceste, poleg tega pa so zgradili še dve cesti, ki sta še danes pomembni za Črni Vrh. Prva pelje iz Črnega Vrha na Col, druga pa iz Zadloga na Otlico. Vse te ceste so delali zaradi priprav na vojno z Jugoslavijo. Cesta Črni Vrh-Col je bila končana leta 1933, cesto Zadlog-Otlica pa so začeli graditi leta 1932- Peter Česnik26 je bil za časa Italije cestar in je pisal dnevnik. Tako poroča o gradnji ceste, ki je potekala tudi skozi Zadlog: »Leta 1932, ko je bila velika gospodarska kriza in brezposelnost, je prišla na Goro italijanska gradbena firma za gradbena cestna dela, imenovana Dita dicontrucioni '4. novembre' cooperativa, iz mesta Monzuna pri Bologni. Bila je izvajalec del na razširitvi ceste in izdelavi vseh potrebnih del po načrtu. Investitor je bila vojaška uprava XI. Corpusa iz Vidma (Udin). Cesta je bila vojaškega pomena. Začetek ceste je bil pri cerkvi na Trnovem pri Gorici, pri vasi Nemci je cesta zavila levo v gozd do Lokev, od tu na Malo Lažno, čez Nagnovec na Predmejo in naprej do Sinjega Vrha, tam je zavila levo za Malo Goro, v Zadlog in do kapelice na koncu polja.«27 MONTENERO D'1DR!A Cerkev in župnišce v Črnem Vrhu okoli leta 1930. Na župnišču je tabla z italijanskim napisom Cestarji so imeli zavidljiv poklic, čeprav so morali trdo delati in spati po hlevih. Toda vsak teden so dobili plačilo in bili zavarovani. Vendar: »Pa so bli že tako lumpi, da niso vse plačali, da so an nastradal, ta navadni delavci so že plačal gor [...]« Kakšne plače in kakšna stroga pravila glede dela so imeli, lahko razberemo iz dnevnika Petra Česnika: »Nekvalificirani delavci so prejemali od 1.30 do 1.60 lire na uro, minerji in zidarji pa od 2.20 do 2.80 lire na uro [...]. V primeru, da se palir (cestar) ni nahajal na delovnem mestu iz upravičenega razloga in so to njegovi nadrejeni odkrili, je moral plačati kazen v višini 50 lir. Če bi se to ponovilo, je bil lahko odpuščen z dela.«28 Poleg teh dveh poklicev so bili prisotni še razni obrtniki (suhorobarji, gostilničarji, kovači, trgovci ipd.) ter čistilke in perice, ki so jih rabili italijanski vojaki. Kmetje so oddajali mleko v zadružni mlekarni v Črnem Vrhu in Zadlogu, ki sta bili ustanovljeni leta 1927. Tu so izdelovali visoko kakovostno maslo, sami pa so prodajali še krompir in suho robo predvsem po Vipavskem, pa tudi v Idrijo. Večkrat so vse to zamenjevali za vino in koruzo in se na tak način vsi znebili zalog, ki so se v tem času zelo težko prodajale, zlasti vino na Vipavskem. Zelo razvit je bil tudi t. i. kontrabant. Že kmalu so iz Jugoslavije pričeli tihotapiti moko, meso, tobak, cikori-jo, saharin, kar je bilo domena otrok. Odrasli pa so čez vozili vole in konje. Imeli so tudi različne poti; otroci so hodili čez Griže na Novi Svet v Hotedršico, živino pa so vodili čez Nadrt. Otroci so zelo radi hodili v Hotedršico tudi zaradi družbe. Bila je namreč odlična priložnost za igro: »Tojk smo radi hodil, ker je bila kompanija in smo leteli ke po mej. Tk, da takoj, ko sm pršu domu sm reku: 'Mama, jutr bom tud šov', 'Ma, kej boš šov, kej bomo pa nucal tojk moke?!', ka nismo tojk gnara imel. Pol sm pa kejšnem drugem prnesu moka. Moka, mesu.« Moko so prinašali v doma narejenih nahrbtnikih iz žaklja, ki so mu privezali oprtnice. Od Črnega Vrha do Hotedršice so rabili približno uro in pol. V Hotedršici sta bili dve mesnici in dve trgovini. Ob nakupu »[...] je nm mogu mesar zraven košček salame dat, če ne, smo šli pa drugam, pa je raje dal. V trgovin so pa nm mogl dat bonbone za povrh.« V Jugoslaviji je bilo namreč vse veliko cenejše, saj se je takrat menjalo tri dinarje za eno liro. Pred odhodom iz Jugoslavije so morali pri jugoslovanskih carinikih popisati, koliko nesejo čez, šele nato so lahko prestopili na italijansko stran. Mejo so prehajali bolj ali manj nemoteno, saj se Italijani niso prav veliko razburjali zaradi teh manjših prekrškov. Le včasih se je zgodilo, da so male prestopnike lovili, še to največkrat takrat, ko so si otroci le preveč dovolili: »Sej smo bli tud otroc žleht. Se spomnim, da nas je blu enkrat šestnajst in smo financarjem na meji fige kazali. Meje niso smeli prestopiti, ker bi jih lahko zato Jugoslovani ustrelili. In mi smo to vedeli. Sej pol so nas lovil, smo se mogl skrit v ena kapela v Novem Svetu.« Včasih se je tudi zgodilo, da so otroke ulovili in jih obdržali, dokler jih niso prišli iskat starši. Bolj tvegano je bilo tihotapljenje konj in volov. Tega so se lotevali predvsem Lomčani, Predgižani in Črno-vrščani. Nekateri so živino lažje vodili čez mejo, ker so imeli zemljo tudi na jugoslovanski strani, torej so si pomagali s sistemom dvolastništva: »Lornčan so imeli kakšen grm, da so se lažje skrili. Vem, da je djal Klepc z Lomov: 'Tuki imamo midrujh svet'. Je bilo tam lastniško in so lahko hodili brez dovoljenja čez. 'S Hotedršce v tiste griče, trn imamo midrujh svet'.« Konje in vole so prodajali v Vipavo »[...] čez Nadrt so imel prov steze narjane, in vsake tolk cajta so odlomil vejico in jo vrgl na stezo, da so vedeli drugi kontraban-torji zadaj, da je steza prava. So šli čez Nadrt v Vipava. Pa tud čez Lazeč, ko so šli, ko so kontrabant kojne kupil, pa so šli z vozom čez Goro, tam prodal kojne in se spomnem, da je velikrat za enga kojna blu prveza-nih dva, trije vozovi.« Take podvige so izvajali zaradi dobrega zaslužka, pa tudi ker je kontrabant postal zanje »strast, kot tobak, ta praj srečelov.« Pomembna panoga v tem času je postal letni in zimski turizem. Poleti, julija in avgusta, so črnovrške družine, ki so živele v večjih hišah, odstopile spalnice turistom, sami pa so se umaknili na seno. Nekatere družine so jim dale v uporabo tudi kuhinjo. Na ta način so se tudi izmenjavale nove jedi kot so špageti (pašta šuta), enolončnica (mineštra), fižolova mineštra (pašta fižol), furlanska polenta in še kaj. Te jedi so bile dobrodošla dopolnila vsakodnevnim obrokom, v praznične jedilnike pa niso posegle. Pozimi so hodili smučat, čeprav takrat še ni bilo smučarske vlečnice. Podjetni črnovrški gostilničar Anton Lampe (Tone Metkin) je poleg smučišča postavil leseno barako, kjer so prodajali čaj in druge krepčilne napitke. Pozimi so pogosto prihajali le za en dan ali pa so spali kar na tleh v 'hiši', ki je bila najtoplejši prostor. Predvsem ob nedeljah so potekala tekmovanja v biatlonu: »So pa tekmovanja imel, da so smučal a ne. V Lokvah so tud imel tako. Pa so hodil iz Črnega Vrha na Lokve tekmovat, Lokvarčan pa v Črni Vrh. To so domači smučal, ja. Takrat so bile škvadre29, štirje so mogl bit v škvadri, če je eden falil, je bla cela škvadra neč. To so imel samo ob nedeljah, ne kar vsak dan. Oh, velik je blo avtov v Črnem vrhu, ker so Taljan prši gor. So ble pa tud štiri gostilne v Črnem Vrhu, kjer so tud kuhal." Črnovrščani so se udeleževali tudi državnih tekmovanj, ki so potekala v Italiji. Na njih so menda zasedali zelo solidna mesta. Taka tekmovanja so bila priljubljena tako med domačini kot med Italijani. Turistom so bile v vasi na voljo kar štiri gostilne, ki so nudile tudi hrano. V času kosila so otroci prodajali turistom razglednice: »Srn bil mule star dvanajst, štirinajst let, pa sm kupu v trgovini razglednice in znamke in si okoli vratu s špago navezal tako leseno škatlico, pa sem letu od gostilne do gostilne in prodaju tistu. V enem tednu sm zaslužil za zimske čevlje, brštajgar-ce30 smo jim reki.« Turizem je v tem času pomenil eno redkih panog, s katero so domačini prodajali svoje storitve in je bil tudi pomemben družinski prihodek, čeprav le za Črnovrščane. Vpliv italijanske kulture na spreminjanje in ohranjanje krajevnih šeg Na šege cerkvenega leta ter ostale šege in navade Italijani niso bistveno vplivali. Čeprav so ob dogodkih, kot so bili pogrebi in poroke, ob strani prisostvovali dogajanju, vanj niso posegali. Nov običaj in praznik je bil za šolske otroke praznik befana fascista, ko so imeli razne predstave predvsem za italijansko občinstvo. Na ta dan je država obdarila otroke z manjšimi darili, kot so bile pomaranče, zvezek ipd. Bolj bogato so bili obdarjeni revnejši otroci. To je bil tudi dan, ko so delili balillske uniforme, ki so bile namenjene svečanim dogodkom, kot so bile faši-stovske parade, ki so opozarjale na veličino fašistične Italije. »Moj brat Ludvik je domu prinesu obleka od balilla, so mu dal v šoli, da bo jemu za kejšne parade. Pob prinese tistu domu, mat je vidla, da je bla tista obleka kar umazana, a veš ka jo je en drujh prnesu nazaj, ko jo je urastel. Pa je mat tiste cujne umazane nazaj ukazvala nest, ker tistih usranih cujn pa že ne bo prala. Pa je mogu jet pol oče na zagovor. Se jim je fržma-gal, ker smo zavrnil.« Uniforma je bila namreč eden simbolov močne fašistične države, zato je zavrnitev pomenila grobo žalitev. Befana je torej zamenjala sv. Miklavža, ki se je umaknil za domača ognjišča. Ponekod so se doma še našemili v Miklavža, javno pa ni smel več nastopati. Počasi je obhod Miklavža, angelčkov in peklenščkov zamrl in danes tega ne poznamo več. Svoje je namreč naredil tudi komunizem po drugi svetovni vojni, ki je tovrstne obhode prav tako poskušal zatreti. Zadnji je bil po pripovedovanju okoli leta 1948. Praznovanje befane je zamrlo že takoj po kapitulaciji Italije, saj je bila vezana izključno na italijanstvo in izven šole otroci tega dne niso praznovali. Tako kot sv. Miklavža so prepovedali pustne šeme, ne pa tudi maškar, ki so sodelovale na poročnih slavjih. Praznovanja, ki so se posluževala mask, bi namreč lahko bila nevarna, saj bi se pod njimi lahko dogajale protifašistične akcije. Zaključek V tem članku sem poskušala orisati utrip življenja v tistem času in izpostaviti vsaj nekaj tistih značilnosti, ki po mojem mnenju najbolj zaznamujejo to obdobje. Bilo je dovolj burno, da si zasluži pozornost in širšo obdelavo, saj zadeva vsakogar izmed nas, ki živimo v tem prostoru. Naj se na tem mestu zahvalim svojim sogovornikom, ki so bili pripravljeni tudi več ur odgovarjati na moja številna vprašanja in so mi omogočili, da sem se seznanila s tem obdobjem drugače in bolj osebno, česar mi ne bi mogla zagotoviti še tako dobra zgodovinska razprava. Literatura 1. Čermelj, Lavo, 1965.' Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Slovenska Matica, Ljubljana. 2. Pavšič, Tomaž, 1999: Ob stari meji. Založba Bogataj, Idrija. 3. Premrl, Radoslava, 1992: Moj brat Janko - Vojko. Slovenska matica Ljubljana, Ljubljana. 4. Wohinz Kacin, Milica & Pirjevec, Jože, 2000: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Nova revija, Ljubljana. 5. Kale Hafner, Ana & Pahor, Samo & Volk, Lucijan, 1995: Slovenci in Italija: pro memoria o odnosih z zahodno sosedo. Cankarjeva založba, Ljubljana. 6. Pelikan, Egon, 2002: Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, Koper. 7. Simonič Mervic, Karmen, 1997: Šolstvo na Črnovrški planoti. Osnovna šola Črni Vrh, Črni Vrh. 8. Pahor, Vladimir, 2002: Na razpotjih življenja. Grapluirt, Trst. 9. Rutar, Borut, 1996: T1GR proti duhovnemu genocidu fašizma nad Primorci: Tolminsko 1918-1941. Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije: Tangram, Ljubljana. 10. Černigoj, Franc, ur., 2001: Mati Gora: Zbornik o Gori, Gorjankah in Gorjanih: ob 400detnici naselitve Gore. Društvo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine gora, Predmeja. Viri 1. Župnijska kronika Črni Vrh nad Idrijo 2. Zagoda, Bojana, 1991: Moj kraj med letom 1918-1941. Seminarska naloga, (po pripovedi Ivane Zagoda, roj. 1912 v Zadlogu) 3. Zapis o življenju pod Italijo; avtor: Frančiška Čuk (»Franca Blaževa«), roj ok.1890 v Črnem Vrhu, živela v Črnem Vrhu Informatorji: Čuk Bernard, roj. 1940 v Predgrižah, živi v Predgrižah Mikuž Antonija, roj. 1928 v Črnem Vrhu, živi v Črnem Vrhu Mikuž Ciril, roj. 1925 v Črnem Vrhu, živi v črnem Vrhu Rudolf Ljudmila, roj. 1922 v Črnem Vrhu, živi v Idriji Rupnik Srečko, roj. 1926 v Zadlogu, živi v Idrijski Beli Zagoda Marija, roj. 1942 v Dolu pri Godoviču, živi v Zadlogu Zagoda Vincenc, roj. 1937 v Zadlogu, živi v Zadlogu Zajec Marija, roj. 1924 v Zadlogu, živi v Zadlogu Opombe 1 Milica Kacin Wohinz„ 2000: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Nova revija, Ljubljana, str. 21 (povzetek). 2 Tomaž Pavšič, 1999: Oh stari meji. Založba Bogataj, Idrija, str.22. 3 Iz župnijske kronike Črnega Vrha nad Idrijo. 4 Frančiška Čuk v svojem kratkem zapisu, ki sem ga malo prilagodila, pravopisne napake sem namenoma ohranila. 5 Neki gospod Joško iz Idrije je hodil dvakrat tedensko po Ključah v Črni Vrh poučevat italijanski jezik (iz seminarske naloge Bojane Zagoda, nastale po pripovedi Ivane Zagoda). 6 Iz seminarske naloge Bojane Zagoda, po pripovedi Ivane Zagoda; zgoraj navedeni podatki verjetno veljajo le za šolo v Črnem Vrhu, ki jo je Ivana Zagoda obiskovala. 7 Karmen Simonič Mervic, 1997: Šolstvo na Črnovrški planoti, Osnovna šola Črni Vrh, Črni Vrh, str.26. 8 Iz župnijske kronike Črni Vrh nad Idrijo. Franc Tratnik je služboval do leta 1926, ko so ga prisilno upokojili. 9 Borut Rutar, n. d., str. 47, 48. 10 Po drugi svetovni vojni so prirejali večerne tečaje slovenskega jezika. 11 Vladimir Pahor,2002: Na razpotjih življenja, Graphart, Trst, str. 35. 12 Iz župnijske kronike Črni Vrh nad Idrijo. 13 Prav tam. 14 Župnijska kronika Črni Vrh nad Idrijo. 15 Ana Kale - Hafner, 1995: Slovenci in Italija. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 19. 16 Lavo Čermelj, 1965: Slovenci in Hrvati pod Italijo. Slovenska matica, Ljubljana, str.124-132. 17 Spomenica pokrajinskih sekretarjev fašistične stranke v Julijski krajini Mussoliniju 11. junija 1927 iz knjige Milice Kacin Wohinz, n.d., str. 199. 18 Župnijska kronika Črni Vrh nad Idrijo. 19 Goriški prefekt Vezio Orazi o Slovencih 16. marca 1939; iz knjige Milice Kacin Wohinz, n.d., str. 242. 20 Povzeto po Egonu Pelikanu, 2002: Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933, Koper 2002, str.59. 21 Spomenica pokrajinskih sekretarjev fašistične stranke v Julijski krajini Mussoliniju n.junijai927 (Milica Kacin Wohinz, n.d, str.199). 22 To omenja tudi Radoslava Premrl v knjigi Moj brat Janko - Vojko. 23 Morda so bili to člani in članice črnovrške Marijine družbe. 24 Župnijska kronika Črni Vrh nad Idrijo. 25 Iz župnijske kronike Črni Vrh nad Idrijo. 26 Peter Česnik: odlomek njegovega dnevnika sem našla v zborniku Mati Gora. 27 Mati Gora, Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora. Predmeja 2001, str. 122. 28 Mati Gora, n.d., str. 122. 29 škvadra: ekipa, skupina, vodja skupine se je imenoval 'kapo škvadre'. 30 iz »bergsteiger«; gorski čevlji. Cegovnica med kIvSc italijansko okupacijo in vojno Uvod že nekaj let je minilo, odkar me je k pisanju vzpodbujala zdravnica dr. darinka soban. ko sva med hojo po rakah preštevali, koliko mladih dobov bi bilo treba posaditi v okrog 250 let starem »škrbastem« hacquetovem drevoredu, na katerega je opozorila marija Bavdaž v knjigi »Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev«, sva se ustavili na kraju, kjer je voda iz rak v velikem slapu lila pod cesto. povedala sem ji spomin na dogodek iz februarja leta 1945, ko je oče ubežal domobrancem, se skril za ta slap in stal tam dve uri, do kože moker in prezebel, da ga zasledovalci kljub vztrajnemu iskanju niso našli. Povedala sem ji tudi, kako sem se takrat skrila za skladovnico drv pri Likarci in tam preždela vso mrzlo februarsko noč ter kako je mama le mesec dni za tem ušla iz taborišča v nemčiji. na obljubo, da bom o tem pisala, me je spomnil prispevek mlade raziskovalke melite gantar v idrijskih razgledih 2004/2 »življenje v idriji v času nemške okupacije« in poziv uredništva, naj se oglasi še kdo od starejših občanov, ki je vojni čas in čas okupacije neposredno doživljal. Pisala bom o spominih iz otroštva, ki so se mi vtisnili globoko v zavest in ostali zato sveži in jasni do danes. Ko sem začela pisati, sem se odločila, da spis zastavim, kolikor se le da celovito, v časovnem zaporedju, tako da bo vsebina razumljiva tudi ljudem, ki vojne in italijanske okupacije niso doživeli. V sestavku bom prikazala, kako smo se v vojnih razmerah znašli otroci, kako smo morali čez noč dozoreti in se v nevarnih okoliščinah odločati, kot bi bili že povsem odrasli. (egovnua - kraj moje mladosti V ozko senčno dolino pod Skrnikom, v katero tri mesece v letu ne posije sonce, je idrijski rudnik leta 1737 postavil lončarijo in nato leta 1890 tam zgradil še »prhavze«, rudniške bloke, z dvaintridesetimi majhnimi stanovanji. Moja starša sta se tja vselila leta 1931, dve leti pozneje sem tam zagledala luč sveta. Današnja Partizanska ulica se je tedaj imenovala via Nazario Sauro. Vrtec in šola, vse je bilo italijansko in nam otrokom, ki smo doma govorili le slovensko, sovražno in nerazumljivo. V asilu, kot se je tedaj imenoval vrtec, nismo znali in upali vprašati niti tega, kako se gre na stranišče. Po-italijančeno je bilo vse - imena krajev, ulic, priimki in tudi osebna imena. Svoji prvi hčerki je mama želela dati ime Ljudmila, a ji niso dovolili, ker je bilo to ime slovansko. Moja sošolka Vida Čar je smela biti le Vi-talina (Živka), kajti tudi ime Vida je bilo slovanskega izvora. Najstrože je bila slovenska beseda prepovedana v šoli. Vso uro sem klečala pred tablo samo zato, ker me je učiteljica Cavatta, ki je med odmorom nepričakovano stopila v razred, zalotila, da sem spregovorila naslednje slovenske besede: »Anica, tam sem bila prej jaz!«, ki so se nanašale na prostor ob peči. A to je bilo še milostno. Uporabljala je tudi hujše »vzgojne ukrepe«. Prijela je npr. učenko za lase in ji glavo butala ob tablo ali pa je učenki, ki se ni mogla prav dobro učiti, okrog vratu obesila veliko tablo, na kateri je pisalo »asino« (osel) in dvema sošolkama ukazala, da sta jo vodili na ogled po drugih razredih. Italijanov zato že otroci nismo marali. K sreči se nam, razen v šoli, z njimi ni bilo treba veliko družiti. Cegovnica je bila daleč od mesta. Do izbruha vojne smo ob bregovih Ljubevščice in na strminah Zagodovega vrha živeli brezskrbno otroško življenje. Tu pa tam je seveda le pljusknilo kaj tudi k nam. Za vojaške izdatke je npr. Italija potrebovala denar in med drugim pozivala žene, naj darujejo svoje zlate poročne prstane za patrio - domovino. Tudi v Cegovnico je prišla njihova aktivistka, Idrijčanka. Prenekatera žena ji je iz strahu pred posledicami prstan res dala in dobila v zameno aluminijast obroček. Moja mama ne. Odločno ji je povedala, da to ni nobena njena patria in da prstana ne da. Zdaj ko mame ni več, mi je prstan posebno drag spomin nanjo. Začetek vojne Živo se spominjam, s kakšnim upanjem je vso noč z 10. na 11, april 1941 v naši kuhinji čakalo kakih deset rudarjev, očetovih tovarišev. Napeto so poslušali oddaljeno grmenje topov iz logaške smeri in se veselili misleč, da prodira jugoslovanska vojska v našo smer. Pogovarjali so se, kako se ji bodo pridružili in pomagali nagnati Italijane iz Idrije. Kako so bili poparjeni, razočarani in prizadeti, ko so zjutraj prišle vesti, da so italijanski bersaljeri zasedli Ljubljano! Ta prizadetost se še dolgo ni polegla. Hodili so h Kaci-novim pod okno poslušat Lojzeta Kuharja s slovenske oddaje radia London in željno čakali, da se bodo razmere na fronti obrnile. V začetku leta 1942 se je le začelo šušljati, da so se v okoliških gozdovih pojavili oboroženi slovenski fantje. Najprej so jim rekli četniki in ko seje mama pri šivanju pogovarjala o tem s svojima učenkama Fanči Kogejevo in Mimi Jurmanovo, so govorile v šifrah "č". Kmalu je iz "č" nastal "p" - partizani. Vesti o tem sta prinašala mamina brata Danijel in Bogomir Eržen s Kovačevega Rovta. Vse je postalo bolj oprijemljivo, ko sta prišla v naše kraje Janko Premrl - Vojko in Jakob Platiša - Franc. Začelo se je zares. Odhod fantov in mož iz (egovnice v partizane Najprej je v novembru 1942 odšel v partizane mamin brat Bogomir. Ko je prišel na dopust iz italijanske vojske, se je pridružil Vojkovemu vodu na Brinovem griču. Da ne bi bilo preveč obremenjujoče za domače, je Leni Logarjeva z Brusovša odvrgla njegovo italijansko uniformo v Idrijco v bližini Svete Lucije (Mosta na Soči), kot da se je utopil. V začetku leta 1943 so začeli odhajati v partizane tudi iz Cegovnice. Takoj po novem letu je odšla vsa Beričičeva družina (oče Ivan, mati Cilka, hči Silva in sin Rajko), 6. januarja osem mladih fantov in 15. januarja še osemnajst starejših mož. Ostali smo le otroci, ženske in nekaj zelo starih ali bolnih mož. To je bil čas, ki nam je prinesel veliko upanja. Vojko je s svojo četo izpeljal nekaj sijajnih akcij, po katerih so se Italijani počutili negotove! Najodmevnejši je bil napad na vojaško postojanko na Marofu. Danijel Eržen jo je natančno opisal v Idrijskih razgledih 3-4 iz leta 1975. Iz opisa razberemo, kako sposoben organizator ter velik domoljub in humanist je bil Janko Premrl -Vojko. Skrbno je pazil, da med napadom ni prišlo do žrtev, tudi na strani Italijanov! Prestrašene razorožene vojake je nagovoril v lepi italijanščini in jim z izbranimi besedami povedal, da jim nočejo nič žalega, da pa je ta zemlja naša in jo bodo morali zapustiti. Brezhibno in predvsem brez žrtev je stekla tudi akcija v idrijski klavnici. Neke noči v februarju 1943 so Vojkovci s pomočjo domačinov takorekoč pred nosom Italijanov Cegovnica v začetku 20. stoletja Foto: Milan Papež - Fotoarhiv Mestnega muzeja Idrija Pred vstopom na Rake - junij 2004. Z leve proti desni: Marija Bavdaž, dr. Darinka Soban, Ivica Kavčič Foto: dr. Jože Čar odnesli iz nje v svoj tabor v Idršku enajst zaklanih in očiščenih telet! Dogodki, ki so sledili, predvsem Vojkova smrt in napad Italijanov na njegov tabor na Brinovem griču, so nas prestavili v kruto realnost vojne. Z mamo za očeta nisva vedeli, niti kje je niti če je sploh še živ. Nekateri so govorili, da je padel pri Godoviču in da so ga celo videli, ko je tam ležal mrtev. V resnici je bil poslan k hrvaškim partizanom na Vele-bit. V naše kraje se je vrnil novembra 1943. Italijani odženejo žene v internacijo V Cegovnico so se pripodili s terenskimi vozili neko popoldne v začetku aprila, vdirali so v stanovanja in z orožjem priganjali ženske, naj se pripravijo: "Avanti, avanti, presto!" (Naprej, naprej, hitro!) Strašno sem jokala, ko so prišli v naše stanovanje in naročili mami, naj se pripravi."Lasciatemi la mamma, lasciatemi la marama!" (Pustite mi mamo, pustite mi mamo), sem prosila tenenteja (poročnika) NUCLEA, enote za specialne namene v italijanski vojski, in se ga oklepala. Ker nisem in nisem odnehala in sem se mu očitno zasmilila, me je vzel v naročje in rekel svojemu pomočniku, naj pogleda v seznam, če je pri maminem imenu razen tega, da je oče v partizanih, še kakšna posebna oznaka. Ker te ni bilo, se je odločil, da mi jo pusti. Še danes se zdi to skoraj nemogoče, a je bilo resnično. Morda je imel tudi sam doma majhno punčko ali pa je bil pod uniformo v svoji notranjosti dober, za otroški jok ranljiv človek. Kako sem si oddahnila! Zame je bila pomembna samo moja mama. Ona pa seveda ni bila srečna. Kako bi bila, ko so iz Cegovnice odpeljali vse njene sosede, skupno petindvajset žensk. Vedela je tudi, da je odlog lahko le začasen in bodo ponjo še prišli. Umaknili sva se na Kovačev Rovt k stari mami. Čez štirinajst dni, na cvetno nedeljo 25. aprila popoldan, so res prišli ponjo. Bilo jih je petnajst in s seboj so imeli pse. Zdaj je bil komandant drug in jok ni več pomagal. Mamo so odpeljali najprej v idrijski grad, nato na Kostanjevico pri Gorici in v tržaške zapore. Od tod CEGOVMCA MED ITALIJANSKO OKUPACIJO IN VOJNO so jih tri dni vozili kot živino v kletkah v južno Italijo v taborišče Fraschette, provincia Frosinone južno od Rima. Do razpada Italije sem ostala pri stari mami. Ko sta se konec meseca maja vrnila v naše kraje strica Danijel in Bogomir ter skupaj s še desetimi drugimi partizani ustanovila v Ljubevški grapi kurirsko postojanko z nazivom PO, smo jim od doma nosili hrano. Kapitulacija Italije 8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. O tem, kako so o dogodku obvestili partizane, pripoveduje Mimi Jurman - Kendova takole: »Za 8. septembra mi je komandir postaje PO Danilo Eržen naročil, naj pripeljem na določen kraj v gozd mladinke, aktivistke iz Idrije. Prišlo jih je šest ali sedem in prinesle so darila, cigarete, nogavice in podobno. Dolgo smo se pogovarjali in peli partizanske pesmi. Ko sem prišla zvečer v Cegovnico me je naš kurir Ivan Pelhan obvestil, da bo ob osmih zvečer dal maršal Badoglio po radiu neko posebno važno izjavo. To se je res zgodilo. Izjavil je, da je podpisal kapitulacijo Italije. Ob petih zjutraj sem že bila v Ljubevški grapi z veselo novico. Že pred mano je tja prišla Fanči Cigaletova z Gor. Veselje je bilo seveda nepopisno. Takoj sva jim pričeli čistiti in urejati uniforme - na rokave sva jim našili rdeče položajne čine, da je bilo vse videti lepo urejeno, kot se spodobi za redno vojsko«. Fanči Podobnik - Cigaletova, zdaj Brence, pa se tega dogodka spominja takole: »Ko sem prišla zgodaj zjutraj v tabor z novico, je komandir Danilo odločil, da grem z dvema partizanoma na Gore pogledat, kakšno je razpoloženje med italijansko posadko. Nesla sem pismo komandantu s predlogom, naj se predajo. Komandant je bil nekam nejevoljen in ni hotel o tem nič slišati, vojaki pa so bili nad novico navdušeni in so takoj prinesli vina, priredili pravo veselico in se nato mirno odpravili v dolino«. Računajoč na to, da bo razpoloženje med italijanskimi vojaki v Idriji podobno, so partizani pri gozdarski hiši v Zaspani grapi postavili zasedo odhajajoči vojski. Italijanov je bilo več tisoč in so bili še vedno oboroženi, njih pa dvanajst! Izšlo se je bolje, kot so lahko pričakovali. Orožja italijanska vojska sicer ni položila, njen komandant pa je partizanom povedal, da ga lahko dobijo v vojašnici nad mestom. Tam ga je bilo dovolj za oborožitev tristočlanskega idrijskega odreda, ki je nastal ob splošni mobilizaciji. Partizani so poskušali zadrževati prihajajoče Nemce. Najhujši je bil prvi šok, ko sta se do partizanske straže pod Gorami pripeljala na motorju dva Nemca, ustrelila dva od treh stražarjev, se obrnila in oddrvela v smer, iz katere sta prišla. Tretji stražar, Slavko Brus iz Zaspane grape, se je rešil tako, da je skočil v Idrijco in pritekel povedat komandi v Idrijo, kaj se je zgodilo. Nemci so po nekaj dneh prišli čez Kovačev Rovt s kamioni in oklepnimi vozili, se pri Likarci zaradi obstreljevanja z Rak obrnili in 23. septembra prišli v večjem številu ter zasedli Idrijo. Meščani, lačni vsega, so se takoj po kapitulaciji Italije polastili magazina. Kaj vse so odnašali domov, od moke, olja in drugih živil do povsem nekoristnih stvari! Ne spomnim se, po kaj me je stara mama poslala v Idrijo. Vem samo, da sem pod Gorami v Idrijci zagledala puško. Vedoč, kako so partizani pogrešali orožje, sem šla ponjo v vodo in jo nesla na Kovačev Rovt. Puška je bila seveda večja od mene. Razočaranje je bilo popolno, ko so mi domači povedali, da je zdaj tega povsod dovolj in daje puška sploh neuporabna. Prihod Nemcev v Idrijo Nekega popoldneva v septembru so se njihovi težki oklepniki začeli valiti proti Idriji mimo doma na Kovačevem Rovtu. Partizani so jim malo nad Črnim studencem pripravili čez cesto zapreko iz velikih smrekovih debel, ki pa jih seveda ni zadržala. Staro mamo je popadel strah. Pograbila je mene in teto Zin-ko in stekle smo po Suhi grapi navzdol proti Ljubevču ter se skrile pod previsno skalo. Tam smo preždele vse popoldne do noči ter poslušale, kako so nad našimi glavami žvižgale krogle. V temi smo se vzdignile in šle mimo soseda Jernača nazaj proti domu. Tam je bilo vse razdejano. Nemci so prišli v prazno hišo, zaklali prašiča, ga spekli v peči, na mizi v kuhinji pustili ostanke in odšli. Imele smo srečo. Na Gorah so bili tisto popoldne požgali pol vasi in ustrelili tri vaščane samo zato, ker so jih videli, kako so bežali od hiše. 25. septembra 1943 se je mama vrnila iz internacije. Takoj je poiskala zvezo z brati. V partizanih so bili štirje - poleg Danijela in Bogomirja še učitelj Stanko in Karel. Nabirala je hrano in obleko ter denar pri premožnejših, za katere je vedela, da je ne bodo izdali (pri kmetih v Ljubevču, v Lešnicah in pri Zagodu, pa tudi v Idriji). Vse to sva nato nosili na Vojsko, v Cerkno, v Ledine - vse peš - vsak teden najmanj enkrat. Nosili sva tudi druge stvari. V pleten košek so mi dali pisalni stroj, povrhu naložili solato, pa sem vse skupaj nesla mimo nemškega stražarja na današnji Vojskarski ulici, ki na otroka ni bil pozoren. Stroj sem nesla do Bevka sama, naprej na Vojsko pa mi je pomagala pet let starejša Mimi Jurmanova. Mama je iz Cegovnice redno nosila partizansko pošto mimo nemške straže pod Gorami k Minki Lipuščkovi v Idriji. To je trajalo, dokler ni bila izdana. Domobranci zaprejo mamo Dogodek je mama po vojni takole opisovala: »Ko sem 7. decembra 1944 nesla iz Cegovnice petindvajset partizanskih pisem na obveščevalni center k Minki Lipuščkovi v Idrijo, sem se ustavila v trafiki pri Tončki Carlovi pod Gorami in čakala, da dobim tobak, da bi ga nesla partizanom. Naenkrat zaslišim za seboj ukaz: "Vi gospa boste šli pa z nami!" Obrnem se in zagledam štiri domobrance. Prvo, kar mi je padlo na misel, je bilo, kako naj se znebim tistih petindvajsetih pisem, ki sem jih imela v skrivnem žepu v pasu za nogavice. Rekla sem, da moram na stranišče, ker da sem se ustrašila. Zaprosila sem Tončko, naj mi da toaletni papir. Stranišče so imeli v prvem nadstropju. Dva domobranca sta šla za menoj. Morala sem pustiti vrata priprta. Poskusila sem zmečkati papir. Čim je zašelestelo, sta odprla vrata. Tako torej ne bo šlo, si mislim. Ostala mi je samo še ena možnost. Odpela sem pas od nogavic, ga zvila s pismi vred in položila k vznožju stranišča ter šla ven. Domobranca sta nato prostor pregledala, a k sreči nista bila pozorna na zvitek iz blaga na tleh. Kako sem si oddahnila! Kdo ve, kaj bi bili naredili z menoj, če bi pisma dobili! In kaj z vsemi, ki so jim bila namenjena!« Mamo so odpeljali v spodnjo Palacino, kjer so imeli svojo komando. Šla sem z njo. Zaprli so naju v klet, kjer so bile še druge zapornice: Katarina Trpin je bila takrat stara že 63 let, Julko Carl so zaprli k mrtvemu moževemu bratu Carl Jakobu, ki so ga bili pred tem ubili. Tu so bile še Rozalija Lipužič, Cilka Knap, Ivana Pire, Mara Lapajne in Marija Ergaver iz Zadloga. Eno za drugo so vodili v mučilnico v pritličju. Tam so jih zasliševali, z usnjenim pasom, ki je imel na koncu kovinski obroč, pa jih je z vso silo pretepal po goli koži domobranec, ki so mu rekli Doktor štekel. Z odprtimi ranami po vsem telesu so na golih tleh kleti lahko ležale le na trebuhu. V istem prostoru je bil še ves pretepen in izmučen tudi Franc Tratnik ml. iz Cegovnice in nepoznan fant, za katerega so zapornice sumile, da so ga nastavili za prisluškovanje. Domobranci so pijani prihajali v klet sredi noči in mlatili s pasovi vsevprek. Po treh dneh so jetnice predali Nemcem. Ti so jih naložili na kamion in jih odpeljali v zapore v Ljubljano, nato pa v taborišče visoko na sever v Nemčijo, tja v bližino Dresdena. Hotela sem z mamo, a mi niso pustili. Vsa izgubljena sem šla nazaj v Cegovnico. K sebi me je vzela dobra soseda Pepa Mervicova. Skupaj z drugimi otroci, mladino in ženami smo nato nadaljevali terensko delo in takorekoč vsak dan nosili pošto s kolesi v Belo. Aktivna je bila vsa Cegovnica in zato danes ne nosi slučajno imena Partizanska ulica. Sosedje v Cegovnici - maj 1933. Z desne proti levi stojijo: Milka Kavčič, Kati Šebenik, Francka Murovec s hčerko Cilko v naročju, Marija Šubic, Franc Šubic, Dina Repar, Vika Kobal, Marjana Šubic. Sedijo: Terezija Kavčič, Nace Kavčič z nečakom Mirkom Šebenikom v naročju, Anka Šebenik, Marija Kavčič, Marija Kobal in Anica Sedej Foto: družinski arhiv Ivice Kavčič Mladina s Cegovnice je s svojim programom sodelovala na partizanskem mitingu v Čekovniku leta 1944. Z leve proti desni sedita spredaj Dolfi Stajer in Ivi Jurman. V drugi vrsti sedijo: partizanski učitelj Branko, Vikca Poljanec, partizan Danilo Eržen (vidi se le delno), Mimči Eržen, Franc Eržen, Mimi Vončina, Ivica Kavčič, partizan Cveto Hvala. Stojijo z leve proti desni: Cilka Murovec, Marica Poljanec, Vikca Čuk, partizan Stjenko, Marija Šemrl, Dragomira Pajer in Fanči Kogej Foto: družinski arhiv Ivice Kavčič Domobranci nas zajamejo v Beli Zgodilo se je v nedeljo, 8. februarja. Neki fant je v Cegovnico prinesel sporočilo, naj z Olgo Zajčevo, ki je bila enajst let starejša od mene, prideva popoldan v Belo. V gostilni Pri Fežnarju sva se sestali s partizani. Bilo jih je šest ali sedem, med njimi tudi moj oče Nace Kavčič, Olgin fant in bodoči mož Franc Razložnik, Franc Tratnik starejši in njegova žena Ana iz Cegovnice, ostalih se ne spomnim po imenu. Sedeli smo na klopeh ob steni v sobi, kjer je še danes gostilna. Tudi klopi so ravno tako nameščene, le tam, kjer je zdaj točilni pult, je bila krušna peč. Kdo ve, zakaj niso bili zunaj postavili straže. Počutili so se varne, saj niso bili prvič tu. Dan se je prevesil v večer, ko so se naenkrat sunkovito odprla vrata. Na vratih se je pojavil četnik (takrat sta bila v sestavi belogardistične postojanke v Idriji dva četnika) in spustil rafal iz brzostrelke preko naših glav. Takoj za tem so v sobo planili domobranci in razorožili prisotne partizane. V zmedi, ki je nastala, mi je prišlo na misel, da bi rekla, da sem od tu doma in bi nato stekla k partizanom v Čekovnik povedat, kaj se je zgodilo. Hotela sem na peč, ko me je eden od domobrancev vprašal, čigava da sem. Rekla sem, da sem domača. Ko je to slišal drugi, ki me je očitno poznal, je rekel: »O, to tičko pa že poznamo, ta bo šla pa kar z nami.« Z mojim načrtom tako ni bilo nič. Vsi smo morali pred hišo. Postrojili so nas ob zidu, ki ga danes ni več. Mislila sem, da nas bodo kar postrelili, a so le vsakemu dali po eno vrečo od tistega, kar so pokradli starima v gostilni. Očetu so naložili vrečo fižola. Z očetom zbeživa pri Likarci Bila je že tema, ko so nas vodili po Strugu navzdol proti Idriji. Snega je bilo kakega pol metra. Z očetom sva bila zadnja v koloni, za nama je bil le še eden od domobrancev. Ko je bilo čelo kolone pri Likarci, midva z očetom pa nekje tam, kjer je odcep ceste za pokopališče, je oče mimogrede vprašal domobranca, če smo zadnji, in ko je dobil priti"dilen odgovor, mu je z vso močjo vrgel vrečo fižola pod noge, skočil pod cesto in stekel ob Ljubevščici proti Idrijci. Kolona seje ustavila, domobranci so začeli streljati za bežečim očetom. Po glavi so se mi podile misli, kam naj se skrijem. Najbliže je bilo na drugo stran pod cesto, a se mi je zdelo, da me bodo tam hitro dobili. V veliki stiski sem se odločila in šla tiho in previdno mimo vse kolone do Likarce. V razburjenju, ki je nastalo, so vsi gledali proti Idrijci in zato mene, neznatnega otroka, niso opazili. Načrtovala sem, da bi šla k Ančki Erženovi v Likarčini hiši upajoč, da me bo kam skrila. Poskusila sem odpreti težka vhodna vrata, bila so zaklenjena. Šla sem okrog hiše, preskočila vrtno ograjo, se skrila za skladovnico drv in počepnila ob tnalo. Medtem so domobranci pozivali Nemce, ki so imeli postojanko na Rakah, tam, kjer je danes transformatorska postaja, da bi jim prišli na pomoč in ujeli očeta na levem bregu Idrijce. A Nemci tega niso hoteli narediti. Načrt, da bodo očeta dobili na ta način, se domobrancem ni posrečil. Nato so se očitno spomnili name, kajti videla sem jih, kako z baterijami svetijo okrog klavnice in iščejo. Niso me našli. Čepela sem kot miška tiho in mirno, v snegu ob tnalu v mrzli februarski noči vse do zgodnjih jutranjih ur. Ko sem med tretjo in četrto uro zjutraj opazila, daje šel Ivan Pelhan, tedaj edini rudar iz Cegovnice, na šiht, sem vstala. Pravzaprav je čudno, da nisem zmrznila. Vem samo, da sem se zelo težko vzravnala in z veliko težavo pričela hoditi. Šla sem v Cegovnico. Luč so imeli samo pri Pelhanu. Vstopila sem in povedala Ivanovi mami, kaj se mi je zgodilo. Dala mi je veliko skodelico vroče kave. Nato sem šla k Pepi Mervicovi. Okrog osme ure zjutraj je prišla k meni soseda Jelica Stajerjeva in me prepričevala, naj zbežim na Vojsko k partizanom, kamor so malo pred tem, 5. februarja, odšli njen mladoletni sin Dolfi skupaj z malo starejšima Marijo Šemrl in Dragomiro Pajer. Nisem je ubogala. Nisem vedela, kam naj bi šla. Mame ni bilo, za očeta nisem vedela, kaj se mu je zgodilo. Morda je bila to sreča zame! Vse tri prej omenjene mladince iz Cegovnice so Nemci v zadnji ofenzivi zajeli, jih zverinsko mučili in ubili na Krekovšah. Zvečer so domobranci prišli pome. Morala sem z njimi v grajske zapore. Tam sem bila nekaj dni, nato so rekli, da me bodo poslali v taborišče za otroke v Nemčijo. To bi bili gotovo tudi naredili, če ne bi prišla na nemško komando očetova sestra Kati, poročena z rudniškim nadzornikom Josipom Šebenikom, in jih preprosila, da so me pustili k njej, ki je stanovala znotraj zastraženega mesta, pri Kobalu pod Gorami. Znala je tekoče nemško in to je pomagalo. Morala jim je le obljubiti, da me ne bo pustila več v Cegovnico. Pri njej sem nato ostala do konca vojne. Očetova usoda Potem, ko je bil skočil pod cesto, je oče tekel ob Ljubevščici do Idrijce, jo prebrodil ter se na drugem bregu skril za slapom vode iz rak. Tu je ves premočen čakal v februarskem mrazu kaki dve uri, dokler se ni vse poleglo in je domneval, da so ga prenehali iskati. Potem je odšel proti Beli in Čekovniku na Vojsko. Pripovedovali so, kako grozno je izgledal, ves premočen in izčrpan. Kaj je prestajal v tisti noči, bi lahko povedal le sam, a je bil vedno zelo redkih besed, o sebi pa sploh ni rad govoril. Zdaj večkrat razmišljam, kako bi se vse izteklo, če bi me tisto noč našli. Najbrž bi bili skušali priklicati očeta z grožnjo, da me bodo ubili. Rad, kot me je imel, bi se nedvomno javil. Kakšni bi bili potem najini usodi, raje ne razmišljam. O tem, kako so nas zajeli v Beli in pripeljali v Idrijo, so se domobranci hvalili v svojem ciklostiranem časopisu "Mi gremo naprej". Zanimivo je, da niso niti z besedo omenili očetovega in mojega pobega. To, da sta jim že skoraj v Idriji ušla starejši možak in majhna deklica, je bilo zanje preveč sramotno, zato je bilo najbolje molčati. Mamin beg iz taborišča v Nemčiji Konec vojne Mamo in sojetnice so Nemci 17. januarja 1945, zastražene z mitraljezi, odpeljali iz Ljubljane do Beljaka. Tu so jih spravili na vlak proti Nemčiji. Vozili so jih nekaj časa naprej, nekaj časa nazaj; do Dresdena in vse do Halle visoko na severu, pa nazaj v Zwikau. Vojna se je takrat že bližala koncu in kazalo je, da ne vedo, kam z njimi. Končno so jih 2. februarja strpali v taborišče blizu Plauna. To na srečo ni bilo tako strogo varovano taborišče kot npr. Auschwitz. Vsak dan so jih zastražene vodili peš mimo železniške postaje na delo v tovarno avionov. Mama je neprestano razmišljala o tem, kako bi zbežala in se vrnila domov med svoje. Ko je ob nekem zavezniškem bombardiranju pri postaji nastala velika zmeda, je izrabila priložnost, se skupaj s Cilko Knapovo pomešala med nepregledno množico ljudi in se prerinila na nabito poln vlak. Ljudi je bilo toliko, da ni bila možna nikakršna kontrola. Za vstop na vlak so morali le visoko nad glavo držati vozne karte bele barve. Mama in Cilka sta namesto kart dvignili prazen bel papir in je šlo. Kaj vse je doživljala na poti domov, kako se je skrivala pred SS kontrolo, ki je na vlaku pred Spittalom odkrila in odvedla Cilko, kako je na Gorenjskem zopet naletela na domobrance, nam je po vojni večkrat natančno in doživeto pripovedovala. Z Jesenic je šla na veliko noč peš ob progi, se ustavljala pri hišah železničarjev ter prosila za hrano in zatočišče. V strahu pred Nemci so jo vsi pošiljali naprej, dokler ni prišla do Prešernovih v Vrbi. Pri njih, ki so imeli sina Franca v partizanih na Primorskem (padel je v zadnji ofenzivi in je pokopan na partizanskem grobišču v Idriji), je ostala tri tedne, nakar je šla peš z domačima dekletoma preko Bleda v Bohinjsko Belo. Na Kupljeniku je dobila zvezo s partizani, šla z njimi preko Jelovice do Črnega vrha in od tu sama do Cerknega in na Vojsko, kjer je 21. aprila našla očeta. 29. aprila, ko so Nemci že odšli iz Idrije, je prišel pome stric Bogomir in me odpeljal k mami in očetu na Vojsko. Bili smo presrečni, da smo ostali živi in da smo bili po dveh letih in pol zopet skupaj. To našo srečo je kalila nesreča drugih. Od vseh, ki so odšli v partizane iz Cegovnice, se jih ni vrnilo trinajst! Žalovala je skoraj vsaka druga družina. Tone Pajer, oče padle Dragomire, je vztrajno iskal posmrtne ostanke borcev po okoliških gozdovih, jih odkopaval in prevažal na grobišče v Idriji. Tudi v naši družini je sreča trajala le malo časa. Oče je dobil delo v jami, najprej za tesarja v jašku, nato za nadzornika. Mama je vedela, da mu je jamski zrak pred odhodom v partizane nevarno načel zdravje in se mu je to na svežem zraku med partizan-stvom, ne glede na vse pomanjkanje in napore, popravilo. Brez uspeha je zato prosila odgovorne, da bi mu dali delo na površini. Njena zla slutnja se je, žal, kmalu uresničila. 19. marca leta 1947 mu je odpovedalo srce. Po očetovi smrti so občinski možje mami ponudili delo v pisarni, a ga je odločno odklonila rekoč, da ji zdaj ni treba ničesar ponujati, delala bo to, kar zna, in to je šivanje. Ob šivalnem stroju se je nato z njej lastno energijo borila zame, za to, da sem se lahko šolala. Sklonjena nad kupi blaga je garala vse dneve in veliko noči. Izšolati svojega otroka, to je bila njena vroča želja in njen trdno zastavljeni cilj. V mladosti si je sama strašno želela izobrazbe, a kako naj bi prišla do nje, ko je bilo v družini 15 otrok in je kot najstarejša od deklet morala ovdoveli materi pomagati skrbeti zanje. Največ, kar si je lahko izborila, je bilo polletno učenje šivanja v Idriji pri Pepci Brenčičevi. Vse življenje si je nato izpopolnjevala znanje, kjer je le bilo mogoče. Bila je poznana in cenjena kot izvrstna šivilja. Umrla je 8. avgusta 1995, stara enaindevetdeset let. Imeli sva srečo, da sva bili lahko skupaj do njene zadnje ure. Ivica Kavčič v marcu 1945 pri Kobalu pod Gorami Foto: Stane Kobal Kukavičevke na Idrijskem Rafael TERPIN Skupina prezanimivo cvetočih rastlin, ki jim na Idrijskem (pa tudi drugod) pravimo preprosto KUKAVICE, me je od malih nog pošteno begala. Ne le da so se mi zdele prelepe, z raznovrstnostjo listnih ploskev, z barvami in vonjavami so me pretresale vsako pomlad znova. Ko sem pred leti resneje zalezel v njihovo čud, me je skozi pamet udarilo spoznanje, kako strašno bogat je naš rovtarski svet s kukavičevkami in kako malo vemo o njih. zato se lotevam tveganega pisanja, a bolje bo kot nič, saj od današnjih prezaposlenih botanikov ni pričakovati česa podobnega ali boljšega. IDRIJSKE V R S T E 1 Lepi čeveljc Cypripedium calceohts 19 Pogorelček Orchis ustulata 2 Širokolistna močvirnica Epipactis helleborine 20 Trizoba kukavica Orchis tridentata 3 Miillerjeva močvirnica Epipactis muelleri 21 Čeladasta kukavica Orchis militaris 4 Temnordeča močvirnica Epipactis atrorubens 22 Škrlatnordeča kukavica Orchis purpurea 5 Navadna močvirnica Epipaxctis palustris 23 Stasita kukavica Orchis mascula 6 Dolgolistna naglavka Cephalantera longifolia 24 Bleda kukavica Orchis pallens 7 Bleda naglavka Cephalantera damasonium 25 Bezgova prstasta kukavica Dactylorhiza sambucina 8 9 10 11 12 13 Rdeča naglavka Jajčastolistni muhovnik Dvolistni vimenjak Zelenkasti vimenjak Zeleni volčji jezik Belkaste ročice Cephalantera rubra Listera ovata Platanthera bifolia Platanthera chloranta Coeloglossum viride Pseudorchis albida 26 27 28 29 Mesnordeča prstasta kukavica Majska prstasta kukavica Laponska prstasta kukavica Fuchsova prstasta kukavica Dactylorhiza incarnata Dactylorhiza majalis Dactylorhiza lapponica Dactylorhiza fuchsii 14 Navadni kukovičnik Gymnadenia conopsea 30 Navadna oblasta Draunsteinera 15 Dehteči kukovičnik Gymnadenia kukavica globosa odoratissima 31 Muholiko mačje uho Ophrys insectifera 16 Rjava gnezdovnica Neottia nidus-avis 32 Čmrljeliko mačje uho Ophrys holosericea 17 Piramidasti pilovec Anacamptis piramidalis 33 Loeselijeva grezovka Liparis loeselii 18 Navadna kukavica Orchis morio 34 Trokrpi koralasti koren Corallorhiza trifida Po svetu uspeva brez števila ORHIDEJ ali KUKAVIČEVK. Posebno tropske vrste so zelo razvpite. Naše slovenske (evropske) vrste so vse talne, z mnogo manjšimi cvetovi kot tropske, a v enaki meri čedne in bi morale biti tudi občudovane. Večinoma so trajnice s koreniko ali gomoljema. Nerazraslo steblo je največkrat pokončno. Cvetovi so združeni v klasasta ali grozdasta socvetja, le redko jih najdemo posamič. So dvospolni in poganjajo iz pazduh podpornih (krovnih) listov. Cvetno odevalo je skupaj zloženo iz šestih listov, zadnji list notranjega venca je preobražen v medeno ustno. Zaradi vrtenja plodnice (med odpiranjem cvetov) se cvet običajno obrne tako, da medena ustna visi navzdol. Semena v plodni glavici so kot prah izredno majhna. Nekatere kukavičevke imajo do popolnosti preoblikovane cvetove, ki s svojo zunanjščino zlahka privabijo svoje opraševalce (mačja ušesa), v drugih primerih je cvet postal za opraševalca začasna past (lepi čeveljc). • Med kukavičevkami so na Slovenskem že od leta 1922 zavarovane tri vrste: lepi čeveljc, črna murka (danes imenovana relikanijeva murka - Nigritella Rhellicani) in rdeča murka. Zaradi svojega načina življenja so naše kukavice zelo občutljive za človekove posege v naravo, prav vse zato spadajo med najbolj ogrožene rastlinske vrste na Slovenskem. Po evropskem projektu NATURA 2000 pa je posebej izbran LEPI ČEVELJC. Za naš konec so evropsko pomembne še naslednje vrste: BERTOLONIJEVA ORLICA z Gamsarice, ALPSKA MOŽINA s Porezna, REBRINČEVOLISTNA HLADNIKIJA s Čavna in Poldanovca, KRATKO-DLAKAVA POPKORESA s Porezna in naš KRANJSKI JEGLIČ. Gre za evropsko pomembne vrste, ki se jim v teh letih posveča obilo pozornosti. • V pričujočem članku bom nekoliko po svoje, le delno botanično, poskusil predstaviti 34 vrst, ki sem jih prepoznal na Idrijskem in katere sem v svojih skicirkah tudi upodobil. Škoda, da bodo v tokratnem prispevku objavljene le črtne risbe (nekatere iz 1972. leta). 1. Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) Rastišča: nad Strugom, nad Bedrovo grapo; (v Dolenjih Novakih) • V drugi polovici maja zacveti naša najlepša orhideja (po J. Koscu) - lepi čeveljc. Dokler ni v cvetju, je zelo podoben čmeriki, le svetlejše liste ima. Ko se pa iz listov spotegne krepko steblo (pol metra in več visoko), z njega zakima nenavaden cvet ali dva. Coklasta zlatorumena ustna je dolga več centimetrov, trije cvetni listi zunanjega vretenca so rjavovijolični, dolgi, često spi-ralasto zaviti. • Lepi čeveljc je zavarovana rastlina, na Idrijskem predstavlja prav posebno bogastvo Krajinskega parka Zgornja Idrijca. • Najdišče v mešanem gozdu (tudi šmarnica in sleč) se zadnjih nekaj deset let preveč ne spreminja (bojimo se le sečnje!). 1971. sem v belškem rastišču prvič štel cvetoče rastline. Tedaj je bilo odprtih 37 čeveljcev. 1979. sem naštel 20 cvetočih čeveljcev, 1980. pa 46. 1993. jih je bilo na znanih krajih 25, 2001. 41 rastlin in letos (2004) - 32. Nekaj rastlin je zevalo v svet z dvema cvetovoma, ostale z enim. • Znano je, da je Henrik Freyer na Idrijskem poznal še eno rastišče, v Melinšku pod Brinovšem, na kar sta me opozorila dr. Tone Wraber in dr. Igor Dakskobler. Prečesal sem tiste strme grape (v Freyerjevih časih še ni bilo vojskarske ceste), a v prazno. Naletel sem le na nova rastišča blede kukavice. Je pa dr. Igor Dakskobler odkril novo rastišče zahodno nad Bedrovo grapo. Njegovo odkritje najbrž nakazuje, da vsega terena ob gornji Idrijci in Belci v majskih dneh še nismo predihali. 2. Širokolistna močvirni« (Epipactis helleborine) Rastišča: na Hudourniku, ob gornjem Gačniku, na Oblakovem vrhu, ob cesti čez Rzelj, v Koševniku, v Idrijski Beli, v Češnjicah, ob Nikovi pri Bevku, v Tratnikovih usadih, na Veharšu ... »Pri nas je najbolj na široko razpasena. Rastišč je nedvomno še mnogo več, le poznamo jih še ne. • Značilnosti so: široki in močni listi, svetlo steblo, vrčasti del medene ustne je srčast po obliki, po barvi pa temno rdečerjav. Trije zunanji cvetni listi so zelenkasti, ostala dva pa rdeče ali vijoličasto navdahnjena. Krovni listi so suličasti, dovolj opazni in zeleni. • Najdemo jo v svetlih gozdovih, a najraje ob poteh, cestah, na gozdnih obronkih. Na poletnih poteh me zmeraj spremljajo, zdi se mi, da me nekam prizanesljivo ocenjujejo iz svoje polsence: težke, včasih kimaste, s 50 do 60 prelepimi cvetovi (in vsi hkrati zijajo vame). 3. Miillerjeva močvirnica (Epipactis muelleri) Rastišča: na Lajštu v Idrijski Beli, na Revenovšu na Vojskem; (nad Pršjakom v Gorenji Trebuši, v Razaziji v Gorenji Trebuši) • Pri ločevanju MULLERJE-VE MOČVIRNICE od ŠIROKOLISTNE mi je prijateljsko pomagal profesor Jože Kosec, ki naša rastišča (tudi gobarska) prav dobro pozna. • Je kar visoka gozdna rastlina, doseže celo 90 centimetrov višine. Spodnje stebelne liste ima široke z valovitim robom, zgornje dolge, ozkosuličaste. Krovni listi so povešeni, cvetovi močno kimasti, kar pomeni, da je rastlina samooprašljiva. • Barvnih razlik ni prav dosti (in širokolistne so v barvah med seboj tako zelo različne), le medena ustna je bolj svetlo rožnata. Vrčkasti del medene ustne je rjavordeč, temen in po obliki kijasto podaljšan. Ali pa bi rekli tako: prehod iz zadnjega režnja v prednji del medene ustne je širši in podaljšan (za razliko od širokolistne močvirnice). • Srečanja z Miillerjevo močvirnico so zelo redka, posebno še zdaj, ko se jo šele učim prepoznavati. Doslej sem našel kakšnih deset rastlin. • Še sreča, da so mnoge močvirnice pretežno zelenkaste in se zato dobro skrivajo. Med njimi so na Idrijskem zagotovo še vrste, ki jih doslej pri nas nismo poznali. • Miillerjeva močvirnica cveti v Idrijski Beli konec julija, na Ravenovšu pa sredi avgusta. 4. Temnordeta močvirnica (Epipactis atrorubens) Rastišča: pri Stržnikarju na Vojskem, na Lajštu v Idrijski Beli, na Oblakovem vrhu, ob cesti čez Rzelj, v Češnjicah, v Tratnikovih usadih, ob Nikovi pod Kačjim gradom ,..; (na Rodnah, na Nemcih, v Pršjakovi grapi v Tre-buši) • Močvirnice so posebna skupina kukavičevk. Kljub imenu le ena od njih raste v zelo mokrem svetu, torej močvirju, vse ostale so bolj ljubiteljice suhih, peščenih in sončnih krajev. So kar visoke rastline z močnimi, skoraj usnjatimi, vzdolžno žilnatimi listi, ki imajo vse cvetove obrnjene v eno stran k izvoru svetlobe. (Navadna močvirnica je malce svoja.) Tudi cvetovi so nekoliko drugačni. • Naša temnordeča močvirnica zacveti prva, v najbolj sončnih legah že konec junija. Cvetove ima škrlatnordeče do vijoliča-storjave. Tudi plodnica, peclji in večji del stebla so vijoličastorjavi. • Zadnji del medene ustne je temno vrčast, sprednji pa srčkast, po robu namrgoden. Z določanjem temnordeče močvirnice ni težav, čeprav se v intenzivnosti barv pojavljajo precejšnje razlike. Važna se zdi oblika medene ustne. 5. Navadna močvirnica (Epipactis palustris) Rastišča: v Češnjicah, ob gornjem Gačniku, v Idrijski Beli, za Robom na Vojskem, nad Šebalkom pri Godoviču, pod Tratnikovimi usadi, v Novakovi dolini v Koševniku; (Žejne doline) • Ne glede na to, da je navadna močvirnica po moje najlepša izmed vseh, ima dve posebnosti. Prva je ta, da je kar se da navajena življenja v močvirnem svetu. Odtrgana običajno že do doma ovene. Torej - najsijajnejša je v močvirju, kjer žmoka na vsakem koraku. Druga posebnost je ta, da ima dolgopecljate cvetove nekako razmetane okrog stebla in sploh niso razvrščeni v enostransko, k luči obrnjeno lestvico kakor pri večini ostalih močvirnic. Tam, kjer živi navadna močvirnica, je sonca dosti, socvetja pa so redka (do 20 cvetov). Cvetovi so oblikovno in barvno prelepi, zelo podobni nekaterim tropskim orhidejam. Peclji, plodnice, zunanja stran cvetov, gornji del stebla so puhastodlaka-vi in zelenkastovijoličasti. Zunanji trije cvetni listi so po notranji strani temnejši, rdeče ali rjavoškrlatni, notranja dva pa rožnata. Rdečežilnat je zadnji del medene ustne, sprednji pa je gibljiv, bel, srčkaste oblike. Na svoji bazi ima še lepo rumeno gubo. Navadna močvirnica cveti poleti, julija, na Vojskem seveda pozneje. 6. Dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia) Rastišča: na Idrijskem splošno razširjena. Posebno v Češnjicah, na Leba-novšah, na Kodrovem rovtu, v Idrijskih Krnicah, v Jeličnem Vrhu, skozi Čekovnik, na Zagrebencu in Hlevišah, v Stari mejci, na Pevcu, na Trša-novšu, v Idrijski Beli ... • Pri nas se ta sijoča bela krasotica razcveti v maju. Zelo rada ima sončne lege. Njena socvetja so različna: od nekaj do 40 cvetov. Mlada, poganjajoča rastlina je vsa skrita v naročju dvovrstnih suli-častih listov, potlej pa se potegne na plan in k soncu obrne vse svoje rahlo krmežljave cvetove. (Krmežljave pravim zato, ker naglavke nikoli ne zinejo tako široko kakor denimo stasita kukavica, ne, cvetne liste tiščijo do konca skupaj in sonce do njihove srčike le stežka prileze.) 7. Bleda naglavka (Cephalanthera damasonium) Rastišča: na Zagrebencu, na Prižnici nad Strugom, na Hlevišah, Na brdu v Kanomlji, v Idrijskih Krnicah, na Kresu, na vojskarskem Hudourniku, v Jeličnem Vrhu, v Koševniku; (Na Rodnah, v Križni Gori, na Colu) • Bleda ali damasonijeva naglavka je precej redkejša. Pojavlja se v navezi s smrekovim ali borovim gozdom. Ima redkejša socvetja, v njih je največkrat od 2 do 10 cvetov. Cvetovi so bledorumenkasti, še bolj priprti kot pri dolgolistni. Včasih, a bolj redko, naletimo, da obe poganjata ena poleg druge (npr. Vrh Bele). 8. Rdeia naglavka (Cephalanthera rubra) Rastišča: na Lebanovšah, Vrh Bele, na Grohavtu v Jeličnem Vrhu, nad Bočarjem v Idrijskih Krnicah, v Koševniku, na vojskarski Planinici; (nad Počami, na Malem Njivču, južno nad Slapom ob Idrijci) • Imenitna, bledoškrlatnovijoličasta naglavka je pri nas bolj redka. V vseh navedenih rastiščih raste le po nekaj vitkih rastlin. Odtrgati ne bi smeli niti ene. Nikoli. Rastlina je izrazito gozdna, na planem se ne pojavlja. Cvetove ima kar velike (do 3 cm), zato pa jih je manj. Vse naglavke, ki so mi kdajkoli prišle na pot, so imele po nekaj cvetov, od 3 do 10. Zapomnimo si jo lahko tudi po olistanem steblu. • Rdeča naglavka je pri nas bolj poletna rastlina. Cveti junija, pogosto šele julija. Lahko rečemo, da se je rastlina zavarovala s poznim časom cvetenja. 9. lajčastolistni muhovnik (Listera ovata) Rastišča: razširjen precej enakomerno povsod po Idrijskem • Najprej: vsa rastlina je zelena, le cvetovi so včasih rumenozeleni. Raste povsod: v gozdovih, na travnikih, med grmovjem. Na zemljo sta izprožena dva jajčasto oblikovana in nasproti si stoječa lista. Pecljati cvetovi poganjajo izza komaj vidnih zalistij. Cvetovi so čeladasti, brez ostroge, a z dolgo, na koncu precepljeno medeno ustno. Rastlina je res mnogocvetna, večina odraslih rastlin nosi na pokončnem steblu več kot 50 cvetov. Kljub svoji višini (do 60 cm) je v zelenem svetu svojega domovanja neopazna, bolj pade v oči šele proti koncu poletja, ko začne rumeneti, vse naokrog je pa še hudo zeleno. 10. Dvolistni vimenjak (Platanthera bifolia) Rastišča: tudi dvolistni vimenjak je pri nas splošno razširjen. Največ ga je na Jelenku, na Sivki, v Idrijskih Krnicah, na Vojskarski planoti (travniki), na Kodrovem rovtu, na Hlevišah, v Jeličnem Vrhu, na Hudourniku, v gačniškem močvirju, ob Belci, ob Gamsarici, pri Brdarju v Kanomlji, v Strmcu, v Ljubevču, po koševniških mokrih travnikih; (Žejne doline, Križ) • Prav zanimiv je, nekam vsestranski. Domač je na negnojenih travnikih, dobro se drži v močvarah in zelo pogost je v sončnih gozdovih malega jesena in črnega gabra. . Spoznamo ga takoj po belini cvetov in po bolj redkem, zračnem socvetju. Opojno diši. Cvetovi so gledani od blizu prelepi, njihovi trije zunanji listi so, kakor bi bili posuti s sladkorjem, medena ustna pada v gladkem loku, preprosta, rahlo rumenkasta. Obupno dolge ostroge ustvarjajo znotraj socvetja zanimiv preplet. 11. Zelenkasti vimenjak (Platanthera chlorantha) Rastišča: nad Krpcijo na Vojskem, v Češnjicah, na Zagrebencu, na Rejco-vem griču, v Rupi pod Rejcovim gričem, na Pevcu; (Kovk nad Ajdovščino) • Zelenkasti vimenjak je tudi na splošno, ne le na Idrijskem, mnogo redkejši. Mogoče pa je, da ga zaradi zelenkaste barve cvetov redkeje opazimo. • Cveti hkrati z dvolistnim, torej maja in junija. Običajno je malo bolj tršatega stebla, z nekoliko večjimi cvetovi. Srednji zunanji cvetni list je širši in manj štrleč, hkrati pa se zdi cvet bolj zevast. In kar je najpomembnejše: prav nič ne diši. • Srečanja z njim so resda bolj na redko natresena, nas pa zato vsako pot znova močno vzradostijo. 12. Zeleni volčji jezik (Coeloglossum viride) Rastišča: na Javorniku, v Lomeh, na Školu, pri Skalarju v Strmcu, na Hudourniku, pri Medvedu na Vojskem, v Kazunu pri Vojšici, na Zagrebencu; (Strlice nad Podkrajem) • Zelenega, drobnega, nizkega - je v zeleni travi zelo težko opaziti. Najbolje se je spustiti na vse štiri in nekaj časa buljiti predse. Do 20 cm visoko steblo je do vrha olistano, cvetov ni prav dosti: od le nekaj do 20. Zelenkasti so, včasih rjavkasti, včasih le z rdečo obrobo. Rastline se med seboj precej razlikujejo. Cvetovi nosijo čelado, preprosta, a kljub temu trokrpa medena ustna je podaljšana v kratko ostrogo. Cvetovi so ob navpičnem steblu zelo razgibano postavljeni vsak v svojo stran. • Kadar naletimo na zeleni volčji jezik, pomeni, da smo v hribih in da se sučemo po še čistih, prvobitnih travnikih. 13. Belkaste ročice (Pseudorchis albida) Rastišča: za Školom na Vojskem, na Javorniku, ob Gačniku na Vojskem (J. Kosec); (na Kojci in Poreznu, v Strlicah nad Podkrajem) • Pri nas je to redka hribovska kukavica, v dolinah je ne najdemo. Včasih seže čez 20 cm visoko, a je običajno nižja. Drobne cvetke ima vedno obrnjene navzdol, kimajoče se upogibajo izza zalistij. Videti je drobcene čeladice in le nekoliko izstopajoče medene ustne. Cvetovi so zelenkastobeli. • Na Vojskem običajno zacveti v začetku junija. • Po svoje je rožica dragocena, saj vzradosti oko takrat, ko so višinski travniki še sorazmerno siromašni. 14. Navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea) Rastišča: na Hudournikovih travnikih, ob gornjem Gačniku, na Bendijskem vrhu, na vojskarskem Jelenku, na Pevcu, na Javorniku, v Idrijski Beli, ob gornji Idrijci... • Spada med naše pogostejše kukavičevke. Menda se izogiba le temnih gozdov, vse ostalo mu ustreza. Po suhih gorskih travnikih zraste do pol metra visoko ali nekaj več, v vlažnih obrečnih bregovih pa kakšno leto tudi metrske rastline niso redkost (pri Marijini kapeli v Beli, v Ljubevču). • Kukavič-nik ima okrog stebla razvrščenih tudi preko sto majhnih cvetov škrlatnordeče barve, navadno s svetlejšimi trokrpimi medenimi ustnami. Tudi navadni kukovičnik ima dolge, sabljasto navzdol uvihnjene ostroge. Vse tri liste zunanjega cvetnega vretenca ima štrleče izprožene od sebe proč, kar deluje veselo in sproščeno (zelo drugače kot pri naglavkah). • Ravnik pravi, da so cvetovi prijetnega vonja. Verjetno sem malce predrzen, a upam si reči, da sta najbrž dva navadna kukovičnika. Prvi, v juniju cvetoči, je po mojih pojmih (in mojem vohalu) pošteno smrdljiv, drugi, ki se na Idrijskem (in drugod) odpre štirinajst dni za prvim, pa prav lepo diši. • Letos (2004) sem na Planini za skalo nad Sočo (31. 7. 2004) lahko opazoval vse tri kukovičnike enega ob drugem: smrdljivega navadnega, dišečega navadnega in dehtečega. V gorah pač cveti vse obenem. 15. Dehteči kukovičnik (Gymnadenia odoratissima) Rastišča: v Idrijski Beli, ob gornjem Gačniku, na Lajštu v Beli (uničeno), v Češnjicah, v Tratnikovih usadih; (Žejne doline, Zelena dolina) . Po izkušnjah je dehteči kukovičnik manjši, bolj bledih barv, često so razprti spodnji cvetovi svetlejši. Pri močvirskih oblikah je socvetje redkejše. Ostroge so krajše kot pri navadnem. Cvetove ima mnogokrat za 90° zasukane vstran. • Najlepših domačih primerkov se spomnim z Lajšta, z močvirnega travnika za mostom, pod cesto k Bučki, kjer vsako poletje parkirajo kopalci. Rastišče je že vrsto let uničeno. A leta 1972 sem nekaj cvetov s tega rastišča narisal.. Naj nazadnje le povem, da rastlina silno prijetno diši. 16. Rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis) Rastišča: razširjena povsod na Idrijskem . Rjava gnezdovnica, ki je dobila ime po obliki svojih korenin, nima na sebi nobenega zelenila. Spada med parazite. Vso rjavo jo je, poganjajočo iz lanskega listja, težko opaziti. A je pogosta. Mlade, nerazvite rastline so podobne češarkom. Zelo gosto socvetje vsebuje obilo mesnatih cvetov, okrašenih s čeladico in precejšnjo, na dva dela precepljeno, medeno ustno. . Ravnik o njenem vonju ne piše. Ja no, ne vem, kaj je z mojim nosom, vendar meni rastlina smrdi. In to kar močno. Tako močno, dajo gledam le bolj od daleč. 17. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) Rastišča: v Češnjicah, na Zagrebencu, na Lajštu, v Idrijski Beli, na starih senožetih nad Bevkom (Nikova), v Koševniku, na Pevcu • Pilovec je naša najbolj barvita kukavica, njena živordeča (škrlatna) socvetja prav tolčejo iz sicer razcvetelih skoraj poletnih travnikov. Videl sem (2004) pilovce pod Kraškim robom v Slovenski Istri: lepi, seveda, a idrijski so še bolj udarnih barv. Mlada socvetja z le spodnjim vencem odprtih cvetov so res piramida-ste oblike, a ko se razcveti vsa rastlina, je škrlaten košek lepo okrogel in na gosto natrpan z iskrečimi se cvetovi. Cvetovi so nekoliko podobni kuka-vičnikovim, medena ustna je izrazito trokrpa, pri dnu ima dva pokončna grebena, ki prebrisano usmerjata žuželko.. Po letošnjih izkušnjah sodeč je ta kukavičevka bolj razširjena na Črnovrškem. 18. Navadna kukavica (Orchis morio) Rastišča: v Češnjicah, v Koševniku, na Pevcu, v Trebčah, v Čekovniku, v Jeličnem Vrhu, na Jelenku; (na Otlici, v Rovtarskih Žibršah) • Navadna kukavica je pri nas bolj redka kot ne. Pogosteje naletimo nanjo le na Črno-vrškem. S svojimi čvrstimi in nekoliko manjšimi socvetji bogati še skoraj zaspane aprilske in majske travnike. V barvah socvetij je velika spremenljivka, mogoče se zdijo najimenitnejše oblike s temnovijoličasto škrlatnimi cvetovi. • Zgornji stebelni listi obdajajo steblo kot nožnice. Daleč naprej segajoče čelade so vzdolžno progaste, medena ustna pa svetlejše ali temnejše pikasta. Pri temnih oblikah je škrlaten tudi gornji del stebla s krovnimi listi vred. Ostroge so obrnjene navzgor. • Presijajno se je s pogledom sprehajati od ene rastline k drugi in tretji - pa tuhtati, kako je ob vsej uravnoteženosti tiste narave, ki ji človek ne dela sile, vendarle vsako bitjece pojav zase in pravzaprav le malo podobno svojim tovarišem. 19. Pogoreiček ali pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata) Rastišča: v Češnjicah, na Zagrebencu, na Hlevišah, v Koševniku, v Trebčah, v Čekovniku, na Vojskarski planoti, v Jeličnem Vrhu, pri Zajcu v Strmcu, v Ljubevču ...; (Križ) • S trizobo običajno rasteta skupaj in se večkrat medsebojno križata. Nekateri križanci so izjemno lepi. • Pogoreiček (za to zvočno ime mi je prvi povedal prof. Ivan Hlača) je drobcena kukavica, le redko se potegne nad 20 centimetrov. Vrh socvetja je videti, kot bi bil temno osmojen, seveda, dokler niso vsi cvetovi razprti. Navadno najdemo pogorelčke cveteti v manjših vrtičkih po več rastlin skupaj. Cvetki so drobni, pokriti s čeladico, medene ustne pa so jezikavo izprožene z izrazito podaljšano srednjo krpo in polepšane s tremi ali štirimi škrlatnimi pikami. Vsako leto se mi v maju zazdi, da kadar se odpro prvi pogorelčki, se v resnici razpre tudi pomlad sama. 20. Trizoba kukavica (Orchis tridcntata) Rastišča: v Češnjicah, na Zagrebencu, v Trebčah, v Koševniku; (v Sjavnici, v Križu) • Leta 1772 jo je v Kranjski flori opisal J. A. Scopoli. Zraven je navedel, da jo je našel »na gričih okrog Idrije«. Tako se vsako pomlad zgodi, da hodim »uživat« prve kukavice na najbližje rastišče v Češnjicah in si vsako pot znova predstavljam, da je po tistih mehkih travnikih in gozdnih obronkih moral pohajkovati tudi Scopoli. Po neki čudni sreči (kmet Češnjikar bi gotovo rekel drugače) je kraj še vedno bogat s kukavicami (kukavičevkami!). • Trizoba kukavica je simpatična manjša rožica. Običajno ima na čvrstem steblu, objetem s preprostimi suličastimi listi, od 10 do 20 bledoškrlatnih cvetov, včasih celo samo dva ali tri. Cvetovi so največkrat združeni v gost okrogel šopek, v katerem čeladice z ostro zašiljenimi listi ljubosumno senčijo srčike, široke, grobopikaste medene ustne pa se naravnost spakujejo v sončen dan. Pri tem znajo biti posamezni cvetovi zasukani v vseh smereh. Čeladice imajo na redko progaste liste, jezički (medene ustne) pa so včasih neverjetno dolgi. Kar pogosto najdemo tudi bele oblike. • Trizoba kukavica, ki na Slovenskem sicer ni posebno redka, ima v svojem življenjepisu zabeleženo, da je bila rojena (njeno ime) na Idrijskem, boter je bil pa Scopoli. 21. Čeladasta kukavica (Orchis militaris) Rastišča: na Lužniku, v Češnjicah, na Lajštu, v Trepališah, v Stari mejci; (na Pirhovem klancu na Straži, na Reki, na Lazah pri Reki) . Čeladasta kukavica je od vseh kukavičevk najbolj čeladasta. Vsi cvetni listi, razen medene ustne, so združeni vanjo. Izpod nje pa se prav neverjetno razkazuje globoko razrezana tridelna medena ustna, s podaljšano srednjo (tudi dvodelno z zobcem) krpo. V soncu se zdi posuta s kristalčki, močno je škrlatno obrobljena in še poraščena s prav tako škrlatnimi šopi dlačic. Čelade so z notranje strani progaste, z zunanje pa mnogo svetlejše. Cela rastlina je močna, tršata, krepkih stebel in bleščeče zelenih listov, njena gosta socvetja so na prvi pogled zelo svetla.. V naših krajih se obnaša bolj dolinsko, po hribih je ne najdemo. Večina zgoraj omenjenih rastišč je prav blizu reki Idrijci. Sam zase sem najbolj vesel nahajališča v zelo zanimivi Stari mejci pod Rakami. 22. Škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea) Rastišča: v Češnjicah, južno pod Korenovšem v Idrijski Beli, na Tršanovšu v Idrijski Beli • Najdba te sijajne, bolj primorske kukavice na Idrijskem se zdi presenetljiva, vendar ne pozabimo, da nas Krajinski park Zgornja Idrijca preseneča tudi z drugimi primorskimi vrstami. Še najbolj nenavadni se mi zdijo redki primerki iz Češnjic.. Kukavica je visoka tudi do 8o cm, napol zaprti cvetovi visokega in bogatega socvetja so temnoškrlatni (bolj neopazni), ko pa razvijejo svoje na videz štiridelne medene ustne, temno obrobljene in drobno popikane, se zdi, kakor da so stopile pod žaromete. Rastlina se v svojih najlepših dneh baha z razprostrtimi medenimi ustnami, ostali cvetni listi ostanejo še naprej združeni v temnih čeladicah. • Primerek pod Korenovšem je prvi zagledal arhitekt Cveto Koder, za ono s Tršanovša mi je povedala Anka Vončina (19.5. 2004 je cvetela ena sama rastlina z mogoče 50 cvetovi). 23. Stasita kukavica (Orcltis mascula) Rastišča: dobesedno povsod, predvsem pa v Češnjicah, na Javorniku, v Strmcu, v Koševniku, na Hlevišah, na Kobalovih planinah, na Rejcovem griču, po Vojskarski planoti, na Sivki, v Ilovcah na Gorah, na Kovačevem Rovtu in na Mrlišu • Stasita kukavica krasi še zaspano pomladanske trate in hoste s svojimi največkrat bledoškrlatnimi socvetji. Tudi krovni listi vlečejo v škrlat. Tridelna medena ustna je na redko temnopikasta. Visoka je preko pol metra in kadar se pojavi v pravih vrtičkih, je pogled prelep (na Stanu v Šebreljskem Vrhu ali Vrh Bendije na Vojskem). • Vlado Ravnik govori v svoji imenitni knjigi Orhideje Slovenije o zelo podobni ZVEZDASTI KUKAVICI. Eden izmed ločitvenih znakov je močno podaljšan srednji del medene ustne. No, nekaj podobnega sem našel v Stari mejci (16. 5. 2004). • Vsa delovna leta, ko sem se z avtobusom vozil v Cerkno, sem v aprilu slednji dan čakal, kdaj se bodo prve odprle. Vem in dobro se spominjam, prve so bile zmeraj pri Gorenjcu (Podobnik) in v Pirhovem klancu (Straža). 24. Bleda kukavica (Orchis pallens) Rastišča: okolica Lajšta v Idrijski Beli, na Zajki, Podobnikova senožet nad Bevkom, ob Melinšku pod Brinovšem, ob stari vojskarski cesti • Tudi bleda kukavica je zgodnja, tiste nad Nikovo vzcvetijo še prej (april) kot one v Beli. Prve mi je pokazal dr. Wraber (Majnik v Idrijski Beli). To so čvrste rastline z bleščeče zelenimi in močnimi listi, socvetja nosijo precej manj cvetov kot pri stasiti kukavici. Cvetovi so bledorumeni s celorobo medeno ustno. Opojno dišijo po bezgu. • Ker cveti tako zgodaj, ko travniki in svetli gozdovi še niso preveč obdarjeni s cvetočimi rastlinami, si jo je vredno iti posebej ogledat. V aprilu se odpre na rastiščih nad Nikovo, v maju pa v Beli. 25. Bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina) Rastišča: v Kazunu pri Vojšici, na Hudourniku, na vojskarskem Skolu, na Novinšem robu, na Bendijskem vrhu, v Kanjem Dolu, na Javorniku, v Ilovcah na Gorah, na Sivki, na Jelenku, v Idrijskih Krnicah, na Rejcovem griču, v Masorah, na Mrlišu, v Doleh ... • Bezgova prstasta kukavica je mogoče najbolj hribovska od vseh kukavic. Tam, kjer vzbrsti, je najlepša, najbolj sveža, najbolj občudovanja vredna. Če jo utrgano prineseš domov, že po nekaj urah začne spreminjati barve, kakor bi se zjokala nad svojim izgubljenim rajem. Zato, če se le da, vsakega maja vsaj enkrat počepnem nadnje, morda v Kazunu, jim kaj prijaznega rečem, predvsem pa stresem kakšen kompliment. In one v enaki meri, polne razumevanja, prešerno in sončno cvetijo dalje v razsvetljene vojskarske dni. • Naj povem, da oznaka prstasta govori o obliki njenih gomoljev, bezgova pa o njenem bolj rahlem vonju, ki pa je tako šibak, da so se o njem stari botaniki gotovo zmotili. Nastopa v dveh barvah, včasih cveti v rumenih, včasih v mesnordečih socvetjih. Rumeni cvetovi imajo rdeče popikane ustne, rdeči imajo pri dnu rumenkaste ustne. Posebno rdeča socvetja so neverjetno različnih in nenavadnih barv: od rjavoškrlatnih do oranžnoškrlatnih, opečnatih in pravih mesnordečih. • Rastline so nizke, pri nas menda nikoli ne presežejo 30 centimetrov, pojavljajo se v sto in tisoč primerkih na enem travniku in so prava paša za oči. • Stranska zunanja cvetna lista sta pridržana daleč nazaj, kakor bi bitjece hotelo vzleteti v nebo, čvrste in bolj kratke ostroge so obrnjene navzdol. 26. Mesnordeca prstasta kukavka (Dactylorhiza incarnata) Rastišča: ob gornjem Gačniku na Vojskem, v Koševniku, v Šebalku pri Go-doviču; (Žejne doline in Zelena dolina pri Hotedršici) • Gre za bolj močvirno vrsto. Z njo sem se spoznal šele v zadnjih letih. Na prvi pogled je zelo podobna MAJSKI PRSTASTI KUKAVICI, s katero se pogosto tudi križata. • Mesnordeča ima ozke liste, ki objemajo do pol metra visoko steblo do socvetja. Konice listov običajno delajo klinasto kapuco. Pri razcvetenih rastlinah je socvetje bolj zračno in razpotegnjeno. Stebelni listi so lahko bledo-pegasti, svetlejši konci jim kmalu začno rumeneti. Cvetovi imajo od strani stisnjeno medeno ustno, sicer močno porisano s temnoškrlatnimi pikami in vijugami. Cvetovi so pogosto zasukani v najpripravnejše smeri.. Tudi mesnordeča prstasta kukavica poganja v celih kolonijah. V Koševniku sem jo videl cveteti 5. 7. 2004. 27. Majska prstasta kukavka (Dactylorhiza majalis) Rastišča: ob gornjem Gačniku na Vojskem, za Robom na Vojskem; (v Žejnih dolinah pri Hotedršici) • Zanimiv podatek se mi zdi, da MAJSKA cveti v Žejnih dolinah konec maja, na Vojskem pa v drugi polovici junija. Zdi se, da je zima ob gornjem Gačniku zelo strupena, popusti precej kasno, zares toplo pa je v tistem koncu le nekaj poletnih dni.. Po močvirnih ali vsaj mokrih travnikih je doma naša majska lepotica. Je prav zanimivega obnašanja. Ko je še vsa v tleh in gleda iz zemlje le šop temnozelenih pegastih (včasih) listov, se kar brž iz njih izcimi napol razcvetelo socvetje kar se da živih škrlatnih barv. Potlej se steblo daljša, kar vleče se ven iz mokre zemlje in pred nami je čez čas majska prstasta kukavica v nedeljskem gvantu, vsa čvrsta, brhka in živopisana. • Kukavica je vredna vse naše pozornosti. Včasih ima prav velika socvetja, strnjena iz več deset gosto nanizanih cvetov. Cvetovi so rdečeškr-latnih barv, zelo živahni, vendar so vsi odtenki le hladni. Gornji del stebla s krovnimi listi vred je vijoličast. Spodnji stebelni listi so široki, na zgornji strani prečno pegasti.. Medena ustna je šibko trodelna, a bogato porisana s temnejšimi progami ali vijugami. Še to: krovni listi so često prav dolgi in močno izstopajo iz socvetja. • Eden od užitkov laičnega botaniziranja je vsekakor obviseti sredi travnika, na katerem se je razcvetelo na stotine ali na tisoče majskih kukavic, molčati in z vsemi čutili hkrati použivati široko razprostranjeno čudes. 28. laponska prstasta kukavica (Dactylorhiza lapponica) Rastišča: ob gornjem Gačniku na Vojskem • Laponska prstasta kukavica je še ena od bolj močvirnih vrst. Na Slovenskem je znanih le nekaj rastišč, torej predstavlja precejšnjo redkost. • je izrazito majhna kukavica. Spada v oblikovni krog majske prstaste kukavice. Nekateri jo imajo celo za njeno podvrsto. Majska praviloma cveti nekaj tednov pred laponsko, včasih pa se cvetenje zavleče (v laponsko) in tedaj je razločevanje silno težavno. Sploh pa je rod DACTYLORHIZA tako mnogoter in podoben, pogosto tudi skrižan, da nekateri botanični mački ob njih kar obupujejo. Na Vojskem se odpre v prvi polovici julija. • Po steblu ima razvrščene tri do štiri suličaste liste, pri čemer je spodnji krajši, a najbolj zaokrožen. Listi so izrazito prečno pegasti. Rahlocvetno socvetje ima redko do 20 škrlatnordečih cvetov. Medena ustna je neizrazito trokrpa, a lepo okrašena s temnejšimi pikami in vijugami. • Laponska DACTYLORHlZA (posebno vojskarska) cvete v letu zadnja, ob njenem dragem cvetenju torej ljubitelji kukavičevk začnejo misliti na MOC-VIRNICE. Njihov čas šele prihaja. • Laponsko kukavico sta ob Gačniku leta 2003 našla Branko Dolinar in J. Mihael Kocjan. 29. Fuchsova prstasta kukavica (Dactylorhiza fuchsii) Rastišča: v Bendiji, za Školom na Vojskem, ob zgornji Idrijci, v dolini Belce, v Češnjicah, na Gorah, v Koševniku, na Revenovšeh, na Javorniku, v Ka-njem Dolu, Vrh gore, na Pevcu ...» Fuchsova kukavica je ena naših najbolj razširjenih. Skoraj povsod jo najdemo. Gre namreč za kukavico, ki smo ji včasih rekli PEGASTA. A pegasta po severni Evropi pravijo tisti, ki ima spodnje liste suličaste, prav tako tudi ostale. Torej obstaja le FUCHSOVA, ki ima spodnje liste eliptične, bolj ali manj pa tudi druge. • Rada ima vlažne kraje: travnike ob potokih, rekah, gozdne obronke, osojna zavetja, celo senčne gozdove, poseke in preseke. Zelo pogosta je tudi po gorskih travnikih. Hkrati je edina, ki se je sposobna prilagoditi domačemu vrtu. • Po velikosti in tudi drugače se primerki močno razlikujejo. Ob Belci sem že videl metrske rastline s preko sto cvetovi, po suhih travnikih pa včasih zmorejo zrasti le kukavice z nekaj cvetovi. V glavnem imajo močno razprte cvetove, zunanji cvetni listi sršeče štrlijo vstran, ostroga je kratka in poravnana ob peclju, medena ustna je krepko trirogljata z močno, temnejšo risbo (sicer pa velja oblika medene ustne za slab razpoznavni znak). Pege ali včasih sklenjene vijuge se močno razlikujejo: po barvi, intenzivnosti, obliki in količini. • Zgornji del stebla je mnogokrat vijoličastozelen, krovni listi večkrat izstopajo iz socvetja. Stebelni listi so dolgi, suličasti, neenakomerno rjavo-vijoličasto pegasti. • V Koševniku cveti na začetku junija, na Vojskem sredi junija, nad Smrekovo drago ob koncu julija. 30. Navadna Oblasta kukavica (Traunsteinera globosa) Rastišča: pri Žgavcu na Vojskem, na vojskarskem Jelenku, v Češnjicah, v Koševniku, na Pevcu; (v Zgornjih Jaznah, na Plešarskem Vrhu v Dolenji Trebuši, v Strlicah nad Podkrajem) • Včasih, se spominjam, smo ji rekli kar ČEBULASTA kukavica, njeno socvetje pač spominja na čebulino. • Čopek vrh visokega tankega stebla (preko pol metra) je sprva piramidast, ko pa se vsi tesno nagneteni cvetki odpro, je lepo oblast. Cvetovi so roza barve, tridelna medena ustna ima na srednji krpi še privesek in je drobno svetloškr-latno pikasta. • Za površnega opazovalca rastlina sploh ni kukavica. 31. Muholiko mačje uho (Opltrys iiisectifera) Rastišča: Grič pod Godovičem; (na Rodnah, na Malem Njivču, na Colu, na Kovku nad Colom) • Mačja ušesa so redko posejane kukavice. Razvila so prav poseben sistem, da privabijo k sebi opraševalce. Cvet so oblikovala do neverjetne podobnosti s samičko svojih opraševalcev. Cvet torej vabi samčke z barvo, z obliko medene ustne in z vonjem. Vaba se zdi popolna. Ker pa slednje bitje na zemlji ne mara prevečkrat na led, so mačja ušesa bolj redka (in nam ljudem težko opazna). • Zakaj pa mačje uho? Zato, ker je medena ustna žametnega videza, kakršna je tudi notranjščina živalskega ušesa. Rahlocvetno socvetje ima na šibkem steblu od 2 do 10 kar velikih cvetov. Medena ustna je v našem primeru podobna muhi, ima celo navidezna očesca in tipalke. Zunanji listi cvetnega venca so zeleni, »muha« pa je rjavovijoličasta z modrikasto liso na sredi. Kukavica je edinstvena in hitro določljiva. A srečanja z njo so prej ali slej dar božji. 32. (mrljeliko matje uho (Ophrys holosericea) Rastišča: v Češnjicah, na griču sv. Antona, na Prekovšu v Srednji Kanom -lji, v Ljubevču; (nad Pirhovim klancem na Straži, na Vrtači pod Rodna-mi) • Čmrljeliko mačje uho ima bolj široke cvetove, a tudi rjavovijoli-časte. Le zunanji cvetni listi niso vedno beli, včasih so rožnati. Risba na kosmati, žametni medeni ustni je značilna in ima nedvomno zvezo s čmr-lji. • Cvetoče rastline imajo pogosto le po dva ali tri cvetove, ki se lepo odpirajo od spodaj navzgor. V Češnjicah slednje leto zacveti od 5 do 10 rastlin. Njihovo rastišče se vedno bolj krči in zarašča. Nekaj je postorilo tudi gnojenje. Na griču sv. Antona naše kukavice že vrsto let nisem zasledil. Je tam še živa? • Sem pa pod Colom naletel na ČEBELJELIKO MAČJE UHO. Tistega dne sem praznoval. 33. Loeselijeva grezovka (Liparis loeselii) Rastišča: nad Šebalkom pri Godoviču; (Zelena dolina, Žejne doline) • Naša grezovka je velika posebnost kratkega močvirja nad Šebalkom, a kdor se ni niti enkrat še potepal po svetu z botaniki (ali z mikologi), se z njo ne bo nikoli srečal. Stvarčica je namreč strašno drobna: na rahitičnem stebelcu je nekaj zelenkasto štrlečega v levo in desno. Konec. Daš se na vse štiri, natakneš najboljša očala, dan mineva, ti pa le bolščiš tja po lužah. • Loeselijeva grezovka brez težav živi mimo nas. Visoka je do 20 centimetrov, ima dva bleščeča zelena lista (listka). Socvetje je 3- do 7-cvetno, zelenkastobeli cvetovi so obrnjeni navzgor, žlebasta medena ustna navzdol. Peclji so močni, krovnih listov skoraj ni videti. Zunanji cvetni listi so črta-lasti. • Kljub majhnosti in neopaznosti naše rastlinice nam mora biti všeč, da so kar trije od njenih zelo redkih rastišč tako blizu nas. V Zeleni dolini pri Hotedršici mi jo je prvič od blizu predstavil prof. Jože Kosec. 34. Trokrpi koraiasti koren (Corallorhiza trifida) Rastišča: na Jelenku nad Spodnjo Idrijo, na Hudourniku na Vojskem; (v Križni Gori nad Colom) • Trokrpi koraiasti koren ima koreniko razraslo kot koralnjak. Steblo je okrog 20 centimetrov visoko, golo, brez listov. Rastlina je mikotrofna, torej je vse svoje življenje vezana na glive. Na rumeno-zelenkastem steblu je na redko posejanih nekaj štrlečih cvetov, kimastih, rahlo povešenih. Medena ustna je celoroba ali trokrpa, pri dnu ima nekaj rdečih pik. • Izrazito gozdno rastlino (vlažni iglasti gozdovi smreke in jelke) je zelo težko opaziti. Najbrž se do zdaj nismo pretirano trudili, zato je znanih tako malo rastišč. Za zaključek Lani v juniju sta me vzela s seboj na potep po Slovenski Istri zakonca Kosec, Jože in Nevenka. Bilo je razkošno potepanje. Pokazala sta mi med drugimi primorskimi rastlinami posebej JADRANSKO SMRDLJIVO KUKAVICO (Himantoglossum adriaticum), DIŠEČO KUKAVICO (Orchis coriophora L. ssp.fragrans), DROBNOLISTNO MOCVIRNICO (Epipactis microphyl-la), že skoraj odcvetelo RJAVO MAČJE UHO (Ophrys fusca), od prej znano ČMRLJELIKO MAČJE UHO (Op-hrys holosericea), strašno redko, a kar bogato razcveteno MAJHNOCVETNO ČMRLJELIKO MAČJE UHO (Ophrys tetraloniae Teschner) in VELECVETNI SERAP (Serapias vomeracea). Bilje to bajen enodnevni pogled v svet slovenskih kukavičevk in hkrati čudovito srečanje z razcveteno kraško gmajno, pa tudi s kraškim travnikom. Mimogrede smo skočili na Planinsko polje občudovat MOČVIRSKO KUKAVICO (Orchis palustris) in modrovijoličasto TRAVNIŠKO MORSKO ČEBULICO. Na mokrih travnikih pri Landolu (blizu Postojne) smo si ogledovali SIBIRSKO PERUNIKO (iris sibirica) in že skoraj povsem odcveteli MAJSKO in MESNOR-DEČO KUKAVICO. Bil je izjemno bogat dan, bil je tudi vrh moje kukavičje pomladi (2004). Naj dodam, da sem pod Colom lani našel NAVADNO SPLAVKO (Limodorum abortivum) in ČEBELJELIKO MAČJE UHO (Ophrys apifera). Za POLETNO ŠKRBI-CO v idrijskih Češnjicah mi je povedala prof. Marija Bavdaževa, a je sam kljub mnogokratnim ogledom nisem našel. V Trnovskem gozdu pa uspeva SRČA-STOLISTNI MUHOVNIK. Tam ga je našel B. Dolinar. Prof. Jože Kosec pa je tudi v Trnovskem gozdu našel v Sloveniji zelo redko GREUTERJEVO MOČVIRNICO (Epipactis greuteri). Torej, vem, da pri mojem popisu idrijskih kukavičevk ni vse dorečeno. Upam, da bomo lahko s prijateljsko pomočjo v prihodnjih letih pripisali kakšno novost. Sam pri sebi mislim, da je naš svet s kukavičevkami izredno bogat. Ne gre le za pestrost, ampak tudi za izredno razširjenost nekaterih vrst (bezgova prstasta kukavica, fuchsova prstasta kukavica, navadni kuko-vičnik, jajčastolistni muhovnik, dvolistni vimenjak ...). Vseh teh danosti najbrž ne smemo jemati, kot da so nekaj samo po sebi umevnega, pač pa jih moramo gledati kot poseben dar, ki nam lepša vsako pomlad znova, naj znamo in hočemo zevati okrog sebe ali pa smo za vse to slepi. Darje dar, bogatija je bogatija. In z njo najbrž ne bi kazalo opletati kakor krava z repom. Viri 1. Vlado Ravnik: Orhideje Slovenije 2. Mala flora Slovenije 3. Flora Helvetica 4. Rafael Terpin: skicirke Zahvala Za pomoč na terenu in pri pisanju tega sestavka se zahvaljujem prof. Jožetu Koscu, za koristne nasvete pa dr. Igorju Dakskoblerju. Opomba: Rastišča v oklepajih so izven idrijske občine. 12.11. 2004 Ugriznma u kalina Rafael Terpin, Tinka Gantar UGRIZNMA U KALINA, Pešpoti okoli Idrije in Spodnje Idrije. Muzejsko društvo Idrija, 2004. Karmen SIMONIČ MERVIC Muzejsko društvo Idrija je v letu 2004 uspelo uresničiti cilj, ki si ga je, glede na zapis Ivice Kavčič v uvodu knjižice, zadalo že za leto poprej. Vodnik po pešpoteh okoli Idrije in Spodnje Idrije je knjižica, ki pritegne. Najprej zaradi roza platnic. Barva je udarna in človek bi v knjigi s tako naslovnico pričakoval vse kaj drugega kot nasvete, kam jo mahniti, če imaš na razpolago vsaj urico časa. Pritegne tudi naslov Ugriznma u kalina. V Idriji je že tako, da razen po pešpoti po Rakah ali pod raufnkam proti Marofu brez grizenja kolen res ne gre. Avtorja 54 predlogov pešpoti sta Rafael Terpin in Tinka Gantar. Delo sta si vsebinsko razdelila. Terpin je obhodil in v tekst spravil poti okoli Idrije. Njegovi zapisi so kratki in žlahtno jedrnati. Npr. Čez Rejcov grič na Kočevše in čez Hleviše v Idrijo. Pot: imenitna. Še in še boste hoteli po njej. Gantarjeva je ubesedila pešpoti okoli Spodnje Idrije. Njeni opisi so daljši in natančnejši. Skupni cilj obeh je v jasnem kratkem opisu predstaviti pot, njeno težavnost in potreben čas. Istočasno se lahko pohodnik seznani še s kakšno krajevno zanimivostjo, pa naj bo ta etnološka, geografska ali zgodovinska. Poti so različno težke, mnoge med njimi niso markirane ali pa samo delno. Prav zaradi takega vsebinskega pristopa je knjižica enkratna. Za grizenje kolen po pešpoteh, opisanih v priročniku, boste rabili od ene do šest ur. Če boste prisluhnili sebi in svetu, po katerem boste hodili, in se včasih zazrli v daljavo, pa je lahko ta čas še daljši. Kdor se lažje znajde po skici, mu bo poleg teksta pri orientaciji v pomoč tudi shematski prikaz poti, ki je opremljen s standardnimi topografskimi znaki. K vrednosti vodiča precej prispevajo stara ledinska in krajevna imena, ki zaradi nerabe izginjajo iz živega jezika. Morda jih bo zapis prebudil ali celo obudil in bodo postala del pogovora, kam jo je kdo mahnil včeraj popoldne. Osnovni namen vodnika je prav v tem, da naj bi sprehajalcu, pohodniku odkril tiste možnosti, ki so na dosegu roke ali bolje na dosegu noge. Za osvajanje novih poti večinoma ni potrebno prevozno sredstvo. Izhodišča so v glavnem v Idriji ali Spodnji Idriji, nekatera pa so pomaknjena izven obeh večjih naselij, npr. v Ledine ali k Likarci, Divjemu jezeru ali na Želin. Če nas nista prepričala ne tekst, ne shematske karte, nas lahko k hoji prepričajo barvne fotografije na koncu vodnika. Barve niso najbolj jasne (najbrž zaradi kvalitete tiska). Je pa lahko to še en izziv, da si barvno paleto iščemo na peš poteh sami. Vodnik Ugriznma u kalina sodi na vsako polico v našem idrijskem in prfarskem kotlu. S svojo roza barvo nas lahko opozarja, da se svet odpira pred našimi očmi. Vsaka opravljena pot odkrije nove poglede in vodi v iskanje novih poti. Članom Muzejskega društva Idrija, ki so sodelovali pri pripravi in izdaji vodnika Ugriznma u kalina, gre velika zahvala. Veličina ljudi in njihove misli se meri po njihovih dosežkih. Majhen vodnik je pravzaprav Ugriznma u kalina predstavitve velik. Že samo zato, ker je prišel na knjižne police ali še bolje v žepe rukzakov. Z njegovo rabo pa bo ta veličina še večja. V primeru ponovnega natisa bi bilo dobro popraviti tipkarske napake in pravilno vnesti presledke, predvsem pri ločilnih znamenjih. pO 51«' p Gora ni nora, pa tudi tisti ne, ki leze gor STO LET NAŠIH POTI, Planinsko društvo Idrija 1904-2004. Zbornik ob 100-letnici Planinskega društva Idrija. Planinsko društvo Idrija, Idrija 2004. Planinstvo je fenomen posebne vrste. Naša deželica, obdarjena tako z blagimi vplivi morja kot s prostra-nostjo pomurskih ravnic in v nebo kipečimi gorami, z zaobljenimi hribi in kraškim podzemljem, je najlepša podlaga za razvoj planinstva, ki ga je v zadnji tretjini 19. stol. pogojeval tudi zagrizen narodnostni boj med Slovenci in Nemci. Eno izmed orožij narodnostnega boja so bila različna društva. Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1893. Njegovo delovanje se je širilo z ustanavljanjem podružnic. Slabih deset let kasneje je bila ustanovljena tudi idrijska podružnica. Če so imeli konec 19. stol. ljudje planince dostikrat za norce, sploh ko so se ti s šopki gorskega cvetja za klobuki in s palico vračali s hribov domov, je danes hoja v taki in drugačni obliki postala del vsakdanjika tistih, ki vedo, da se misel zbistri, ko grizeš kolena navzgor v hrib, ko razgled z vrha očisti oko in ko srce zaigra na tiste nevidne strune. Del tega zgodovinskega spomina ohranja zbornik Sto let naših poti. Zbornik Sto let naših poti, ki ga je Planinsko društvo Idrija izdalo ob svoji 100-letnici, je pravzaprav knjiga, ki pritegne že s svojo zunanjostjo. Platnice v modri barvi neba in z v daljavo ozirajočo se planinko bralcu zastavljajo mnoga vprašanja. Kdo je planinka, ki se na skalni poti ozira v daljavo? Si nabira novih moči za nadaljnjo pot? Se bo obrnila k nam in nam odkrila svoj obraz? Ogledujoč si naslovnico z njo delimo vso širino obzorja, ki ga gore nudijo vsakemu in zmeraj. Bo ta planinka ob vrnitvi v dolino obujala spomine Karmen SIMONIČ MERVIC na prehojene poti, razkrivala svoj odnos do gora in ljudem odpirala obzorja lepote narave? Porajajoča se vprašanja ob naslovnici dobijo svoj odgovor v knjigi. Zbornik obsega 96 strani. Uredniško delo je opravila upokojena učiteljica slovenščine Marica Brezavšček, ki vsebino nakaže v uvodu, naslovljenem Zborniku na pot. Ali pa je to morda naredila že z uvodno fotografijo na naslovnici. Je ona tista planinka, ki nam bo preko vsebine knjige odgovorila na zastavljena vprašanja? Oblikovanje je bilo delo idrijskega slikarja Nandeta Rupnika. V oko pade zanimivo oštevilčenje strani. Razporeditev teksta in fotografij je zračna in vabi k branju. Večina fotografij je črno bela, sredino pa bogatijo barvne. Fotografije so večinoma izbrane iz osebnih arhivov. Ko jih pozorneje pregleduješ, opaziš, da se pogosto pojavljajo isti obrazi. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je bil izbor namenoma tak, je bil morda preozko začrtan, ali pa so dandanes dejavni planinci le redki. Vsebina sledi naslovu. Sto let naših poti je zbornik. Zbornik različnih poročil, vtisov, spominov, predstavitev. Vanj so vključeni teksti mladih planincev, ki so v preteklosti s svojimi prispevki oblikovali glasilo Naše poti Mladinskega odseka PD Idrija. Avtorji prispevkov so nekoč ali še danes dejavni člani od markacistov do vodnikov, načelnikov posameznih društvenih odsekov in predsednikov društva. Zgodovinski pregled delovanja Planinskega društva je kratek. Časovno je zbornik osredotočen na drugo polovico prehojenih stotih let delovanja. Oris prvih desetletij delovanja ^^^ društva bi bil lahko bolj izčrpen, saj je bil na to temo v Idrijskih razgledih objavljen obširen članek z naslovom Planinstvo na Idrijskem ob prehodu v 20. stoletje. Sto let naših poti je krasen zbornik planinskih spominov. Zapisi osebnih izkušenj in spominov so vedno dobrodošel vir za spoznavanje polpretekle zgodovine. Bogastvo delovanja društva se odraža v pestri pohodniški in izletniški dejavnosti. Idrijski alpinisti spadajo v sam vrh slovenskega in svetovnega alpinizma, planinska koča na Javorniku (ki jo danes upravlja PD Javornik Črni Vrh) in koča na Hlevišah sta točki, ki vabita na krajši pohod. Mladinski odsek je tisti, ki že leta in leta mladim odkriva skrivnosti domovine in jim s tem krepi narodno zavest. V globalizacijski poplavi kvazi-informacij je človek stalno izpostavljen mislim, da je drugje lepše in boljše. Najpomembnejše pa naj zapišem na koncu. Zbornik Sto let naših poti je zbornik človečnosti, prostovoljnega dela, vznesenosti in težnje po skupinskem delu in druženju. Brez plačila. Zato upam, da si je trenutni župan idrijske občine svoj prostor na začetku zbornika pridobil s tem, da bo društvu s tako bogato vsebino dela iz občinske malhe namenil kakšen tolar več. V nasprotnem primeru bi njegov zapis sodil na konec. Prve strani zbornika pripadajo tistim, ki svoje delo v planinskem društvu opravljajo prostovoljno, za druge in sebi v zadovoljstvo. Monografija VELKOVRH o blagajevem volanu Praprotnik Nada, BLAGAJEV VOLČIN, NAŠA BOTANIČNA ZNAMENITOST. Fotografije Ciril Mlinar. Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije, 2004. 65 str. Blagajev volčin (z znanstvenim imenom Dophne blagayana) velja za eno najlepših cvetlic pri nas, je kraljevska roža slovenskih cvetlic. Njegovo območje razširjenosti ni sklenjeno. Najdemo ga ločeno v vseh državah na Balkanu in celo v severovzhodni Italiji v Krnskih Predalpah. Odkrit je bil leta 1837 na Gori sv. Lovrenca nad Polhovim Gradcem. Prvi ga je opisal Henrik Freyer, kustos v Deželnem muzeju, ime pa je dobil po Rihardu Ursini, grofu Blagayu, ki je bil med ljudmi v Polhovem Gradcu zelo priljubljen. Bil je prvi predsednik Društva kranjskega deželnega muzeja. Kot ljubitelj naravoslovja sije prizadeval za slovenska poimenovanja rastlin, živali in krajev. Leta 1849 so ga izvolili za prvega župana. Pod Goro je postavil spomenik v čast kralju Frideriku Avgustu II., ki si je rožo prišel ogledat celo iz daljne Saške in je ob obisku izrazil željo oziroma pričakovanje, da bomo Kranjci blagajev volčin znali varovati in bomo preprečili njegovo uničenje. To je bila najbrž prva zavestna naravovarstvena misel v Sloveniji, kraljeva roža pa je postala tudi simbol naše naravovarstvene dejavnosti. To rožo so prvič, a pod napačnim imenom alpski volčin (Daphne alpino), našli že leta 1780 nekje v Romuniji, v Srbiji pa leta 1856. Tako je blagajev volčin veljal sicer samo dvajset let za endemično rožo v Sloveniji. V Polhograjski dolini ji domačini rečejo še »blagajka«, »blagajana« ter »blagajeve ali rumene jožefce«. Raste tudi na Kočevskem, Gorenjskem in celo na Štajerskem. Na hribovskih kmetijah nad Rimskimi Toplicami in Zidanim mostom ji pravijo »igalka« ali »beli kozlovec«, v severozahodni Italiji pa »beli sleč«. Deželni zbor za Kranjsko je že leta 1898 sprejel zakon, ki ga je kasneje potrdil tudi cesar, o varstvu planike skupaj z blagaje-vim volčinom. Leta 1994 so izšle prve štiri znamke z rastlinsko tematiko v samostojni Sloveniji. Poleg treh endemičnih rastlin (kranjskega jegliča, hladnikove in zoisove zvončice) je bil tudi blagajev volčin. Zaradi njene lepote in izjemnosti so jo zasajali v različnih krajih po Sloveniji, v drugi polovici 19. stoletja pa se je gojenje razširilo po vsej Evropi. Danes raste na mnogih privatnih vrtovih in v parkih, hranijo pa jo tudi v muzejih in herbarijih znanih evropskih botanikov. Cvetovi so rumenkasto bele barve in ker vsebujejo mnogo eteričnih olj, močno dišijo. Sicer pa je ta roža močno strupena in je pogubila že marsikaterega »vernika«. Lahko se razmnožuje spolno, zaradi le redko dozorelih plodov pa se najpogosteje širi z vegetativnim razmnoževanjem: iz stebel, ki ležijo na tleh, požene nove korenine. Raste v podrasti svetlih listnatih gozdov, na gozdnih jasah in na kamnitnih tleh z grmi poraslih severnih, vzhodnih in zahodnih strmih pobočij. Avtorica dr. Nada Praprotnik je v monografiji zbrala vse znane podatke o tej roži, opisala njeno morfologijo, genetsko diferenciacijo, fitogeografsko in fitosociolo-ško pripadnost ter njeno mesto v hortikulturi. Fotografije v različnih stopnjah razvoja te lepe cvetlice pa je prispeval fotograf Ciril Mlinar. Najlepša mesta Slovenije Marjan Raztresen in Danijela Zorko, NAJLEPŠA MESTA SLOVENIJE. Odkrijte lepote slovenskih krajev. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 307 str. Ciril VELKOVRH Slovenija sodi med najlepše dežele na svetu. Če nismo vedeli, da so tudi slovenska mesta zelo lepa, bomo to lahko spoznali ob izidu dela, ki je izšlo pri Mladinski knjigi. Kot da slovenska mesta ne bi imela nič skupnega razen lepote, v knjigi ni ne uvoda ne predgovora, pač pa je nenavadno in zelo slikovito kazalo, opremljeno s po eno fotografijo reprezentativnega objekta v vsakem mestu. Pri opisu posameznih mest se avtorja lotita kratke zgodovine, opišeta najpomembnejše zgradbe in dogodke ter predstavita mesto danes »kot na dlani«, tudi z mestnimi načrti, ki jih je pripravil Geodetski zavod Slovenije. Izbrane fotografije nam nadomeščajo obisk krajev ali pa vabijo, naj si jih ogledamo tudi v živo. To so: Ajdovščina, Bled, Brežice, Celje, Črnomelj, Idrija, Kamnik, Koper, Kranj, Laško, Lendava, Ljubljana, Maribor, Metlika, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Piran, Postojna, Ptuj, Radovljica, Ribnica, Rogaška Slatina, Sevnica, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Škofja Loka, Tržič, Velenje in Vrhnika. Naj navedemo še vsaj kakšno znamenitost v vsakem obravnavanem mestu. Ajdovščina, kjer se je 1. 394 v bitki dveh cesarjev odločalo o zgodovini Evrope in kjer je bila 1. 1945 ustanovljena prva slovenska vlada, leži ob mrzli reki Hubelj. Bled z Marijino cerkvijo na otoku in najstarejšim slovenskim gradom na skali nad jezerom, mnogimi hoteli in spomeniki, med kateri naj omenimo spomenik akademiku prof. dr. Josipu Plemlju, prvemu rektorju ljubljanske univerze. Brežice z zavidljivim baročnim razkošjem v gradu in znanimi Termami v bližnjem Čatežu. Celje z mogočnim starim gradom v obnavljanju, kjer so živeli celjski knezi in grofje, vladarji velikega dela Slovenije, z različnimi muzeji in številnimi cerkvami, med katerimi je najlepša opatijska cerkev Žalostne Matere Božje. Črnomelj, ki leži v rečnem rokavu, je bil ob koncu druge svetovne vojne prestolnica osvobojenega ozemlja. Idrija, kjer so pred 500 leti našli živo srebro, je mesto, kjer so živeli znameniti ljudje: projektant skakalnice v Planici Stanko Bloudek, graditelj klavž na Belci in Idrijci Jožef Mrak, zdravnik Baltazar Hacquet, utemelji teljica idrijskih čipk Ivanka Ferjančič ter drugi. Kamnik pod Veliko planino z Malin in Starim gradom, starodavnimi cerkvami in samostani, galerijami in rojstnimi hišami slavnih Slovencev: Koželjev, Ivana Vavpotiča, Fortunata Berganta in Rudolfa Maistra. Koper je glavno mesto slovenske Istre s številnimi benečanskimi palačami. Kranj je gorenjska prestolnica nad Savo in Kokro ter »Prešernovo« mesto z mnogimi pomembnimi hišami, zgrajenimi v srednjem veku in v sodobnosti. Laško, mesto med dvema gradovoma, je najbolj znano po proizvodnji priljubljenega laškega piva. Lendava, nekdaj znana po predelavi nafte, sedaj po zdraviliškem turizmu, leži na meji med tremi narodi, tremi kulturami in tremi verskimi skupnostmi. Ljubljana je slovenska prestolnica ter mesto kulture in znanja z mnogimi tovrstnimi ustanovami. Njene kore- nine segajo od mostiščarjev pred več tisoč leti, preko rimske Emone in srednjega veka do prejšnjega stoletja, v katerem je na njeno podobo odločilno vplival največji slovenski arhitekt Jože Plečnik. Maribor pod Pohorjem se ponaša z najstarejšo vinsko trto na Lentu, borcem za severno slovensko mejo generalom Rudolfom Maistrom in lavantinsko škofijo, ki jo je tja prenesel blaženi Anton Martin Slomšek. Nailepša mesta Slovenije predstavitve Metlika je zrasla ob treh mestnih trgih. Tam je pomemben vseslovenski muzej gasilstva. Murska Sobota je eno od redkih mest, kjer živijo ljudje različnih veroizpovedi v slogi in miru, prav tako pa jih tudi ne motijo gnezda štorkelj na električnih drogovih. Nova Gorica, zgrajena po drugi svetovni vojni, je slovensko igralniško središče, po drugi strani pa mesto z mnogimi kulturnimi spomeniki, tudi v bližnjem gradu Kromberk, samostanu Kostanjevica in na Sveti gori. Novo mesto je slovensko kapiteljsko mesto s proštijo, rojstni kraj akademskega slikarja Božidarja Jakca in sedež Krke, paradnega konja slovenske farmacevtske industrije. Piran je rojstni kraj Giuseppeja Tartinija, slavnega skladatelja in violinista. Tu so številne cerkve ter beneške in gotske stavbe. Postojna je središče slovenskega Krasa; znana je po največji slovenski podzemni jami, v kateri prebiva endemična človeška ribica. Nedaleč od mesta stoji Erazmov Predjamski grad. Ptuj ob Dravi se ponaša z večletno tradicijo ptujskih kurentov. V njem najdemo veliko baročnih biserov na Ptujskem gradu in v samostanih. Radovljica je Linhartovo mesto z mnogimi pomembnimi zgradbami iz srednjega veka in spominskimi hišami. V njej je tudi slovenski čebelarski muzej. Ribnica je še vedno svetovno središče suhe robe in rojstni kraj številnih kulturnikov, kot so: Jakob Petelin Gallus, p. Stanislav Škrabec, Peter Kozler, Bojan Adamič, dr. Janez Evangelist Krek, Zofka Kvedrova idr. Rogaška Slatina je po vsem svetu znano zdravilišče, kjer se je zbirala smetana turistov. Znana pa je tudi po izdelkih iz kristalnega stekla. Sevnica leži na meji med Dolenjsko in Štajersko in ima vse, kar se za malo mesto spodobi: cerkve, gradove, gostilne. Slovenj Gradec ima svojo zgodovino v bližnjem Starem trgLi, kjer so na Grajskem griču našli ostanke stavb iz 2. stol. pr. n. št. Zaradi kulturnega življenja je mesto leta 1989 od UNESC-a prejelo častni naziv »glasnik miru«. Slovenske Konjice so bile leta 1998 najlepše s cvetjem okrašeno evropsko mesto. Najbolj znane pa so po bližnjem Zičkem samostanu, starem skoraj 900 let. Škofja Loka je kraj, kjer so škofje vladali kot župani. Na dveh trgih v nadstropjih in na Gradu je ohranjena pisana kulturna dediščina. Mesto je znano po prirejanju Škofjeloškega pasijona in bližnjih cerkvah v Suhi in Crngrobu, kjer so snemali film Cvetje v jeseni. Tržič je stisnjen med gorami. V njem je bila razvita čevljarska obrt, v okolici pa sta poznana prelaz Ljubelj in Dovžanova soteska. Velenje je najmlajše slovensko mesto, zgrajeno za potrebe delavcev v rudniku rjavega premogovnika. Tam je tudi slovenski muzej premogovništva. Vrhnika je mesto Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja. Tu najdemo mnogo spomenikov barja in krasa ter različne kulturne dediščine. Alkimija med mitom in znanostjo ALKIMIJA MED MITOM IN ZNANOSTJO (zbornik). Ljubljana: Nova revija, Društvo za primerjalno religiologijo, 2003. Tematska številka revije Poligrafi o alkimiji je nastala na podlagi simpozija, ki je oktobra leta 2002 potekal v Idriji. Po mnenju urednikov je bil prvotni namen tako simpozija kot zbornika demistifikacija in prikaz alkimije kot specifične vede (v sodobni družbi ponavadi slabšalno obravnavane), ki ponovno poskuša najti (samo)svoje mesto znotraj širšega polja znanosti. Domala vsa tradicionalna alkimija je prikazana z alegorijami in simboli. Tradicionalno jo obravnavamo kot ezoterično vedo. Fizični vidik delovanja lahko vsaj pogojno obravnavamo zgolj kot primarni izraz notranjega, psihičnega alkimističnega procesa. Alkimija je več kot zgolj predmoderna oblika znanosti, je hibrid, sinteza fluida in kovine, spoj simbolnega in materialnega, materije in duha, iskanje skladnosti in popolnosti. Je najbolj erotična veda. Odkriva primarne oblike obstoja materije (materia prima). Vse kovine naj bi izhajale iz živega srebra in v težnji po preoblikovanju hlepijo po stanju popolnosti. V alkimistični tradiciji sta elementa žvepla in živega srebra predstavljala transformacijo manihejskega pojmovanja dualizma - principa teme in svetlobe. Gre za težnjo po pretvarjanju nižjih kovin v zlato. Je upanje in večna težnja po iskanju in odkrivanju kamna modrosti. V zborniku Alkimija med mitom in znanostjo se nam predstavi petnajst avtorjev, ki z različnih zornih kotov poskušajo zajeti vso širino alkimistične tematike. V uvodnem članku Janez Kavčič odkriva simboliko Merkurja kot univerzalnega alkimističnega simbola v povezavi s tematiko mesta Idrija. Robert Jereb nam skozi sociološko optiko prikaže petstoletni tehnični, zgodovinski in sociološki oris Idrije. Zgodovinski prikaz razvoja alkimije od prvih zametkov v davnini do današnjega časa je delo dr. Sandija Sitarja. Začetke alkimije postavi v čas odkritja ognja v kameni dobi in v obdobje prvih metalurških postopkov pridobivanja kovin. V razpravi Alkimijski eksperimenti izpod peresa dr. Mihe Tišlarja zasledimo podroben opis razvoja kemijske stroke. Alkimijo obravnava kot preplet naravne filozofije, magije in umetnosti. Bistvo iskanja je transformacija snovi, ki naj bi se realizirala zaradi prisotnosti duhovne substance, poimenovane bodisi eliksir bodisi kamen modrih ... Z omenjeno temo se ukvarja tudi delo Stanislava Južniča in Ivice Kavčič. Slednja podrobno opiše dela alkimistov v idrijskem rudniku in težave, na katere so le-ti naleteli pri pridobivanju živega srebra in cinobra v začetku 17. stoletja in kasneje. Dela srednjeveškega zdravnika in alkimista Petra Bona in Ivana Brattija iz Kopra nam predstavi dr. Snježana Paušek - Baždar iz Zagreba. V svet hermetič-nega naravoslovja pri J. V. Valvasorju pa nas popelje tekst Tomaža Barbeka. Psihološko-simbolni aspekt alkimije je v ospredju zanimanja dr. Igorja Škamperleta, Anje Zalta in Dauphine Jamse, psihoterapevtski vidik pa izpostavi Edward F. Edinger. Hermes ali kasneje rimski Merkur je bil med drugim tudi bog hermenevtike, tiste vede, ki opozarja na težave in se ukvarja z razlago različnih načinov branja starih tekstov. Ivan Mohorič tako v tekstu Alkimistič-na zmota: Napačna interpretacija tekstov navaja potencialne zablode in napake alkimistov. Enohijansko magiko in dela Johna Deeja nam v zaključku zbornika predstavi Matjaž Lazar. Temeljna lastnost alkimije je bil in ostaja preplet in združevanje tako snovnega kakor tudi duhovnega aspekta delovanja. Odkriva nam pozabljene vidike sobivanja materije in duha ter nam na simbolni ravni prikaže manifestacijo le-tega tudi v družbenem delovanju. Kaj nam torej alkimistična tradicija sploh lahko še ponudi? Prvotno ta vseskozi poskuša na specifičen način človeka usmeriti k znanju, zavedanju, iskanju smisla, potrebi po odkrivanju skrivnosti samega ustvarjanja. Poskuša ponuditi lastno pot osmišljanja sveta zunaj in znotraj sebe - nakazuje težnjo po odkrivanju esence človekovega bivanja. Alkimiste pri njihovem delu navdihuje iskanje ene same in prvotne substance. Simbolika uroborusa v alkimistični tradiciji ponavadi predstavlja samo materio prima. Običajno je prikazan kot krilati zmaj, ki se grize v rep in simbolizira ciklus vrnitve k izvoru. Ponazarja zaprti krog. Govori, da se vse začne in konča v isti točki. Izhajamo iz Enega, da bi do Enega znova prispeli. Začenja se v določeni točki in se v njej tudi končuje. Vzpona in padca ni, kakor tudi ni začetka in konca. Gre za proces spoznanja, da procesa ni. Ustvarjanje in razgradnja, enako kot proces nastajanja in končevanja sveta, je fiktivni proces manifestacije in vrnitve v nemanifestirano. Gre za igro porajanja in minevanja, življenja in smrti. Govorimo lahko o iluzornem procesu, v katerem je vse (ne)dogajanje podvrženo določenemu dvomu. Zavedanje, sebstvo ali (lastna) refleksija je tisti faktor, ki določeno spoznavo sploh lahko omogoči. Je tisti proces, ki omenjeno transformacijo sploh lahko izkusi. Alkimistični proces je mogoče razumeti kot psihološki proces, kot del jungovske aktivne imaginacije, ki nam na nek način ponuja samosvojo, mogoče trenutno danemu svetu celo tujo izkušnjo razumevanja razvoja našega lastnega psihofizičnega ustroja. Gre za preoblikovanje človekove osebnosti in njegovega lastnega delovanja, ki pri alkimistu nikoli ne temeljita na (raz)ločevanju, temveč je vedno poudarjeno iskanje celovitosti, enosti, popolnosti. A svetu, kjer vse postaja eno in je vse-eno, na nek bizaren in aboten način že tako ali tako pripadamo in pri tem na izkušnjo, ki nam jo vsaj poskuša ponuditi alkimistična tradicija, hote ali nehote pozabljamo. Ruski bataljon v sestavi IX. korpusa NOV Grigorij Žiljajev: KAJ NAS JE POVEZOVALO? OOZZB Nova Gorica in odbor skupnosti 30. divizije. 2004. Pred dnevi mi je prišla v roke knjiga Grigorija Žiljajeva, ruskega pisca spominov na prehojeno pot bataljona, z naslovom »Kaj nas je povezovalo?« V njej so ohranjeni zapisi borca, ki je spremljal to borbeno enoto od nastanka 1943. leta do konca bitke za Trst. Leta 2004 jo je založila in izdala OO ZZB Nova Gorica in odbor skupnosti 30. divizije. Ruski 2. bataljon je bil v sestavu 18. Bazoviške brigade 30. divizije IX. korpusa. Originalni naslov je »Zapiski partizana«, ki jih je 1957. leta izdala azerbajdžanska založniška hiša v Bakuju. To je literarno obarvan zapis udeležencev partizanskega boja za osvoboditev izpod fašizma v letih narodnoosvobodilnega boja pri nas. Knjiga je zelo zanimiva, saj so v njej opisane usode posameznih borcev, trnova pot znanega Ruskega bataljona in njihovo sodelovanje z našimi enotami. Avtor uvodoma opiše svojo dolgo pot do naših enot, ko so jih Nemci nasilno zajeli med enim svojih umikov. Pot je bila tragična, saj je bilo vmes veliko smrti, ponižanja in lakote. Znašli so se v Avstriji v nekem delovnem taborišču blizu italijanske meje, kjer so morali graditi cesto oz. poti do gorskega letovišča za potrebe vojske. Vseskozi je v njih tlela želja po begu, uresničitev katere pa ni bila enostavna, saj so Nemci vse poskuse krvavo zatrli. Toda odločitev je bila močnejša od strahu. Z nekaj sotrpini je avtor knjige izkoristil redko priložnost in zbežal. S še enim ubežnikom sta ubrala svojo smer proti italijanski meji, kjer sta pričakovala ugodnejše možnosti za priključitev v partizanske vrste, o katerih se je šušljalo. Končno sta uspela in k sreči naletela na samotno kmetijo, kjer niso bili naklonjeni fašizmu. Nasitili soju, skromno oblekli in usmerili proti meji, kjer naj bi delovali partizani. Tako sta po čudnih peripetijah le prišla do Kobarida, kjer se je iz pobeglih ujetnikov formirala ruska enota. Po razpadu Italije so se tam skupaj s partizani borili proti Nemcem, ki so oblegali kobariško republiko. Vodil jih je Anatolij Djačenko, legendarni poveljnik Ruskega bataljona, ki je slednji dan dobival nove in nove borce ujetnike. Po krajšem zaslišanju je Anatolij Djačenko Grigorija Žiljajeva, ki se je šolal na srednji šoli, zadolžil za pisanje kronike enote, ki naj bi bilo podobno pisanju ladijskega dnevnika. Nastali so opisi težkih borb Ruskega bataljona skupaj z ostalimi enotami in brigadami IX. korpusa. To je bila ena najbolj borbenih in hrabrih enot, ki je brez ugovora prevzemala najbolj odgovorne in težke akcije in jih uspešno izvajala. Bataljon se je širil in pred zadnjimi boji za Trst štel že čez 400 borcev in bork. V krvavih spopadih je padlo 170 njegovih borcev, ranjenih in invalidov pa je bilo več kot 250. Takoj po koncu težkih bojev za Trst oz. Opčine so se morali vsi borci Ruskega bataljona sestati v Šempasu, kjer je z vseh koncev in krajev prišlo več kot 600 borcev in bork. Med njimi so bili znani zdravniki, medicinske sestre, hrabri poveljniki, predstavniki ruske misije in drugi državljani Sovjetske zveze, ki so se morali takoj vrniti v domovino. Govorice, da so bataljon sestavljali Mongolci, so lažne. V njem so bili borci iz Azerbajdžana, Kirki-zistana, Turkmenistana, Uzbekistana, Tadžikistana, Kazahstana, Armenije in drugih sovjetskih republik. Še najmanj je bilo Rusov, pa so vendar ohranili naziv Ruski bataljon. Knjiga dalje prikazuje usodo ljudi, ki so v enoto pri-bežali iz ujetništva in iz nemških enot. Opisani so tudi posamezni junaki, ki so se izredno izkazali v bojih in postali že skoraj legende. Zlasti je zanimiva usoda »Mihajla«, ki je prej deloval v nemških vrstah. Po vključitvi v Ruski bataljon se je velikokrat odpravil na najbolj drzne naloge, oblečen kot oficir. Na ta način je v Trstu miniral kinodvorano, polno Nemcev, vojaško menzo, javno hišo in druge pomembne objekte. Pri eni od akciji je tik pred koncem vojne izgubil življenje, ko so ga na Krasu pri neki vasi slučajno obkolili in zrešetali. Knjiga opisuje tudi stike z rusko vojno misijo pri IX. korpusu in podpolkovnika Ribačenka, ki se je večkrat znašel v težkem položaju ob obkolitvi enote, a se uspešno prebil z orožjem v roki skupaj z borci tega bataljona, zlasti v zadnji ofenzivi, ki je bila izjemno kruta. Po povratku jih domovina oz. oblast nista sprejeli z odprtimi rokami. Niso jih priznali kot enakovredne borce proti fašizmu. Zlasti so bili nezaupljivi do tistih, ki so bili v nemških oboroženih silah. Več kot 50 so jih obsodili, vendar so že zdavnaj vsi odslužili kazen. Radi bi gojili stike z našimi borci, saj je resolucija in-formbiroja 1948. leta ohladila odnose na obeh straneh. Prihajalo je sicer do posameznih stikov, tudi sami so se v ožjem krogu že srečali, vendar so njihove želje, ohraniti spomin na skupne težke čase, zelo močne in vztrajne. V knjigi je opisanih 136 borcev, navedeni so naslovi, kjer danes živijo, in celo telefonske številke. Izid knjige obuja spomine na njihov skupni boj in tovarištvo, prekaljeno v drugi svetovni vojni. Zajeti so spomini naših politikov in vojakov na Ruski bataljon. Naj navedem samo najpomembnejše: France Črnugelj - Zorko, general v pokoju, Lado Ambrožič - Novljan, general v pokoju (sedaj že pokojni komandant IX. korpusa), Franjo Rustja - Čenči, admiral v pokoju, Vasja Kogej, politkomisar takratne Goriške in nato 30. divizije, Fraiijo Bavec - Branko, kapitan bojne in civilne ladje itd. Pri branju vojaške literature sem zasledil zapis še enega borca Ruskega bataljona, ki ga v tej knjigi ni. V delu »Trdnjava Brest«, ki ga je napisal novinar Smirnov, je opisana tudi usoda Grigorija Jeremeje-va, ki so ga pri obrambi trdnjave zajeli Nemci ter ga vodili po raznih taboriščih. Leta 1943 so ga z drugimi ujetniki prepeljali v Italijo gradit obrambne utrdbe v okolici Udin. Uspelo mu je pobegniti in se prebiti do enot IX. korpusa. V Ruskem bataljonu je spet prijel za strojnico in z drugimi borci v nenehnih bojih prišel do Trsta. Tudi moj stric Ivan Beričič - Rajko je občasno sodeloval z deli Ruskega bataljona pri posameznih akcijah. S hčerko Silvo je bil v zadnji ofenzivi dodeljen ruskemu bataljonu, v katerem sta sodelovala do osvoboditve Trsta. Zadnje čase se velikokrat poudarja našo povezanost z zavezniki v skupnem boju, zlasti pri reševanju pilotov in posadk sestreljenih letal, pri diverzijah na progah in uspešnem onemogočanju preskrbe sovražnikovih sil, nehote pa pozabljamo na tuje borce, ki so skupaj z nami krvaveli na tem usodnem delu branika naše domovine. Zaslužili so si naše spoštovanje in spomin. Ali bomo zmogli toliko moči, da v času, ki narodnoosvobodilni borbi ni naklonjen, ohranimo pokončno držo in si v svobodnem svetu delimo usodo in spomin s tistimi, ki so bili z nami v najtežjih dneh naše domovine? Nova velika pridobitev Mestnega muzeja Idrija Darko VILER Mestni muzej Idrija je v novembru 2004 obogatil svojo likovno zbirko z risbami in grafikami idrijskega rojaka in velikega prijatelja muzeja, akademskega slikarja Rafaela Terpina. Pridobljena zbirka s tematiko idrijskih rudarskih hiš zajema 253 risb s svinčnikom, ki so bile izdelane v njegovem ateljeju leta 1987 in dopolnjene leta 1993 in 2003. Zbirka v tehniki mastnega svinčnika pa obsega 284 risb kmečkih hiš. V last muzeja je prešlo še 56 grafičnih listov, ki predstavljajo predele Idrije iz časa od druge polovice 19. do 60. let 20. stoletja. grafike so že objavljene v knjigi stara idrija v linorezu, ki jo je Rafael Terpin izdal leta 2001. V njej so poleg grafik opisane še nekatere znane in manj znane idrijske stavbe, ki so tekom let doživele obnovo ali pa so jih porušili. Naj citiram avtorjev opis nam neznane hiše Žežun, Idrija, številka 77/78: »Na prostoru današnje mestne hiše se je malo pred koncem prejšnjega stoletja šopirila široka hiša bogatega posestnika Sežuna, narečno Žežuna. Prizidek v klancu, podobno kot pri današnji občinski stavbi, je bil postavljen šele 1881. Hišo z nekaj lokali v pritličju (branjarija, steklar Reven, urar Serjun) so podrli takoj po 1895. Leta 1901 sta bila v novi stavbi že dva realčna oddelka, kajpak le začasno. Severni prizidek ob cesti proti cerkvi svete Trojice so dozidali 1913. leta.« Zbirka risb rudarskih hiš nas popelje na sprehod v čas starih hišnih podob v mestnih predelih Gase, Prejnute, Brusovš, Na luži, Pod gorami, Na zemlji, Kalvina, Len-štata od žage do Kosovega mostu, Pronta, Grape, Riž, Vojskarske, Žabje vasi, Skirce, Za gradom, Za realko, Kurjim vrhom, Ta novim placom, Ta usrano gaso, Ta starim placom in ob Nikovi. Vsaka risba ima poleg umetniške še neprecenljivo dokumentarno, zgodovinsko vrednost, saj je opremljena s hišnim oziroma z imenom lastnika, ki ga dopolnjuje današnje bolj znano ime. Zraven je z letnico zaznamovan čas, v katerega sodi narisana podoba hiše. Pripisana je tudi hišna številka, ki je veljala do leta 1880, in številka, ki je ve- ljala od tega leta naprej do italijanske okupacije, ko so Italijani ulice preimenovali in na novo oštevilčili hiše. Sam danes stanujem v hiši Kobalova ulica 9, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije spadala v sklop Vojskarske ulice, zato sem si z velikim zanimanjem ogledal svojo rojstno in ostale hiše, katerih podob se spominjam še iz rosnega otroštva. Podoba naše hiše je datirana v leto 1930, ko je bil moj oče star osem let. Hiša je bila v lasti njegove mame Marije Majnik in k njej se je priženil moj stari oče Ludvik Viler. Stavba je bila narejena kot tipična dvokapna dvostanovanjska idrijska rudarska hiša, jasno pa so vidni kasnejši gradbeni posegi, saj je nekdo od prejšnjih lastnikov na severni strani zgradil prizidek za štalo, nad katero je bila lesena lopa za shranjevanje sena. Poleg tega je še dobro viden prizidek za stranišče z ajkrlom in oknom v njem. Hiše se na severozahodni strani drži lesena drvarnica. V spominu jo imam podobno, kot jo je narisal Rafael Terpin, samo da so bila okna večja in širša, ker jih je moj oče zamenjal konec 60. let 20. stoletja. Današnji videz hiše pri Vilerju je v celoti spremenjen. Prvotnega izgleda naše in ostalih hiš ni več zaznati, zato so risbe toliko bolj dragocene, saj z njihovo pomočjo z lahkoto rekonstruiramo nekdanje mestne predele in s tem podobo celotnega mesta. Tudi podobe ostalih osmih hiš na Vojskarski so datirane v leto 1930. Večina njih je izgled iz tega časa spreminjala dobesedno pred mojimi očmi. Do današnjih dni nista doživeli večjih gradbenih posegov in sta ohranili stari videz samo hiši pri Nančki Krapševi (Vojskarska 21) in Medvedova (Vojskarska 23). Risbe so bile širši javnosti predstavljene na razstavi Idrijska rudarska hiša v Galeriji Idrija od 17. novembra do 2. decembra 1993, za razumevanje idrijskega graditeljstva pa je zelo pomemben tudi članek Rafaela Terpina Razmišljanje o idrijski rudarski hiši, ki je bil objavljen v Idrijskih razgledih (1992 -1/2 str. 45-54). Prav tako dragocena je zbirka risb 284 kmečkih hiš z Idrijskega in Cerkljanskega v tehniki mastnega svinčnika, ki predstavljajo kmečko stavbarstvo v vaseh in zaselkih ožje in širše okolice idrijskega in cerkljanskega sveta. Tudi te imajo signature, ki nam predstavljajo lastnika oziroma nadimek domačije, v katero vas oziroma zaselek spadajo, hišno številko in letnico, ko je imela hiša prikazano podobo. MAM tlcA ^50 551 /1% MEt>Vt& •mo It 1*5 Mariji Ježevi Spoznala sva se v šoli, kje drugje neki. V cerkljanski osnovni šoli pred davnimi leti - ti učiteljica tehničnega pouka, ki so jo vsako leto razpisovali, jaz zapečaten likovnik, ti mentorica foto krožka, jaz likovnega. Spominjam se: le kmalu sva bila iste pameti - kmečki arhitekturi, tej pozabljeni in zapuščeni revi, so bile zadnje ure. Mudilo se je, treba jo je bilo vsaj poslikati in tako na podobah ohraniti. Začela sva z raziskavami cerkljanskih vasi. Pridružile so se nama kolegice, prijetno in strašno zanimivo delo je v splošno veselje steklo. Osnova vsem našim naprezanjem je bila vseskozi fotografija, vedela sva za njeno dokumentarno, a tudi izpovedno moč. Skupaj s kolegi smo klestili skozi Za-križ, Labinje, Police, Zakojco, Jesenico, Orehek. Tebe so skoraj povsod poznali, tvoj smeh čez devet gričev je sam od sebe odpiral vrata. Sredi dne smo v Zakojci zbudili Brdarjevega Julčeta, Pajntarco smo dobili na klopi ob peči, Božičev Peter je pred hišo vlekel svoj večni čik. Včasih so nama še kofe skuhali! Vasi smo precoklali, kot jih sicer nikoli ne bi, vse smo obrnili, o vsem smo hoteli kaj zvedeti. Lepo so tekla službena leta, tudi od enega raziskovalnega projekta do drugega, gladko, lahkotno. Potem so se kolegice naveličale, skozi Jesenico in Orehek sva bila že sama. Na kupe otroških, a predvsem tvojih fotografij, bo vse prihodnje čase pričalo o nekem kmečkem življenju, ki je bilo že davno obsojeno na usodne spremembe. Starša sta se ti poslovila. Kljub težavnosti njunih zadnjih let si ju obupno spoštovala in rada imela, to pač vem. Tvoj fant se je potegnil, tudi pri bratu v domači hiši je šla mlada družina v cvet. Vaša domačija blizu cerkve v cerkljanskih Ravnah je od nekdaj bežala po dolinah, še prav posebno tedaj, ko so se grape spodaj pačile v hladnih meglah. Prihajala si v zbornico in prinašala s seboj vedrino in sonce. Uročeni od tvojih Raven se ti je bleščal v očeh ves svet od kladniškega Gradišča do Bukovskega Vrha in še čez. Bila je tudi njiva, zelje in krompir. Delo pri sosedih, vaške prireditve, cerkveni opravki. Res je, dam ti prav, skoraj ni lepše vasi na svetu, kot so cerkljanske Ravne. To vem tudi iz tvojih besed. Stokrat si mi pravila o tisti stari stezi skozi Čelo, ki te mimogrede privede v Prezljevše, kot smo včasih v hecu rekli Ravnam. V vsaki hiši so namreč imeli kakšnega Prezlja. Tudi tvoji so bili Pre-zlji, kajpak. Ko smo te lani na malem britofu prav blizu hiše pokopavali, je med mašo in ob odprtem grobu trdo molčala vsa vas. Ni se dalo spregledati, kako so bili navezani nate. Vsi so bili tam ob tebi, vsi so hoteli biti ob tebi. Bil je hladen božji dan. Sence so vpile iz grap. O soncu tistega dne ne vem ničesar. Včasih sem se dvignil v Ravne od Želinca čez Gasta-bile. Rajsko se mi je zdelo, a takrat te še nisem poznal. Zdaj je na vaškem pokopališču tudi tvoj grob. Ko bom spet prihajal mimo, vem, te bom kar videl v domačem oknu ali v hišnem režancu, še bolj zanesljivo pa me bo vedno znova odrešil tvoj sproščeni smeh čez devet gričev. Živjo, Marija! Rafael Terpin, 20. 2. 2005 Dom mojih prednikov II 1998. so pri Založbi Bogataj v Idriji izdali krepko knjigo Dom mojih prednikov (Kmečka hiša na Cerkljanskem). V njej je bilo objavljenih 251 šestošolskih raziskav cerkljanskih hiš. Tamkajšnja osnovna šola se je s knjigo prav imenitno poklonila cerkljanskemu kmečkemu življu in kmečki arhitekturi še prav posebej. Odmevi na knjigo so bili silno lepi in na vsak način vzpodbudni. V naslednjih šolskih letih smo na Osnovni šoli Cerkno pripravili gradiva še za eno podobno knjigo, po vsebini zanesljivo boljšo od prve. Besedila so že več let natipkana, spravljena na disketah in lektorirana (prof. Marija Rejc). Risbe so tudi pripravljene, pa spremni tekst (R. Terpin) in naslovnica. Vse opisano delo je z najskromnejšimi sredstvi plačala Osnovna šola Cerkno. Potlej se je zalomilo. Avtor pričujočega prispevka je zapustil pedagoški poklic in ostalim vpletenim se je zdelo najprimerneje, da gre stvar v pozabo, saj učitelja tako ne bo več blizu. Volje za izdajo druge knjige Dom mojih prednikov, s katero bi cerkljanska deželica imela skupaj vsaj 500 v besedi in risbi obdelanih kmečkih hiš, takorekoč ni več. Ne pri ravnatelju šole, ne pri cerkljanski občini (ki je lepo pomagala pri izidu prve knjige), ne pri Založbi Bogataj, ki bi se s tako obsežnimi projekti očitno nerada ukvarjala. Kratkovidnost boli v dno srca. Pa kaj? Videti je, da bo kot usedlina preteklih delovnih let ostalo tudi nekaj grenkobe. In seveda - neizpolnjena obljuba cerkljanskim šestošolcem. A s tem zadnjim se bo seveda ukvarjal le njihov upokojeni učitelj! On je obljubljal, on je snedel besedo. Rafael Terpin, 6. 4. 2004 Popravki Popravki raziskave PRONT, R. Terpina, objavljene v IR 2004/2 1. Pravilno pri št.2: ŠMATEK in ne ŠMATEKI. 2. GRUDEN: Lahko bi dodali, da je bila Talčijina mati Mežnarjeva Marija iz Zavratca. Bila je šiviljska mojstrica, pri njej seje izučilo precej idrijskih deklet. 3. KRŽIŠNIK: FRICE KNAPOV je v hiši res živel že 1936.leta. Popis prebivalstva iz tega leta to potrjuje. Objavljene približne podatke mi je dal njegov vnuk SILVIJ KNAPOV. 4. REPAR: REPAR HANA por.STRAUS je bila Pavletova sestra. Venceslav je bil torej njen sin in dr. SILVIJ STRAUS njen vnuk. Z napačnimi podatki so me zavedli sosedje. 5. MOČNIK: Res, zamenjal sem številke pri ČUKU pod Tičnico in pri MOČNIKU. Pri Čuku pod Tičnico bi moralo biti VIA MILANO ix, PLATIŠEVA 11(20), pri Močniku pa VIA MILANO 4, PLATIŠEVA 4(6). Zaradi omenjene zamenjave hiš vlada tudi v arhivskih dokumentih precejšnja zmeda. Glede števila Gregorjevih otrok se ne bi prekljal. Običajno imajo prav prizadeti in ne arhivi. 6. EDER: V letu 1880 sta zapisana zakonca VALENTIN TREVEN (roj.1825) in MARIJA EDER (roj. 1836). Njuna potomca sta bila MARIJA TREVEN (roj.1869?) in JOHAN TREVEN (roj. 1872). Komu so rekli ANŽE, se iz dokumentov ne more ugotoviti. Johan je leta 1900 zapisan kot Ivan.Njegova sestra Marija je bila v isti hiši poročena z Lojzetom Vidmarjem z Otlice. A vse to so bolj domneve, ker popisi prebivalstva iz let 1880 in 1900 res niso popolni. Marija Treven roj. Eder je verbala 1901.leta, od tedaj uradno Edrov pri hiši ni bilo več. 7. BALANT: Tu sem ga pa zaradi nepopolnih podatkov res polomil. Lastnika današnje (nove) Balantove hiše sta Maksimiljan Makselj in soproga Jožica. Ladica Breitenberger in soprog Anton Baje pa sta si na vrhu Kovačičinega griča, torej prav blizu starega in novega Balanta, postavila novo hišo. Upam, da mi prizadeta Ladica in Maksimiljan ne zamerita preveč. 8. GNEZDA: Lastniki se dolgo niso zanimali za propadajočo hišo zato, ker o svojem lastništvu niso ničesar vedeli. 9. Pivkovim se zaradi nemarnega jezika goboko in iz srca opravičujem. 10. Nazadnje se še enkrat opravičujem vsem, ki sem jih s pisanjem o Prontu nevede in nehote kakorkoli prizadel. R.Terpin, 22. 4. 2005 Avtorji v tej številki . Marijan BERIČIČ, inž. org. dela, upokojenec iz Idrije • Aleksandra BRENCE, univ. dipl. inž. geologije, Geologija d.o.o. Idrija • Mag. Marko CIGALE, univ. dipl. inž. geologije, Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d.o.o. • Prof. dr. Jože ČAR, univ. dipl. inž. geologije, Naravoslovno tehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za geologijo, upokojenec iz Idrije . Stanko FLEGO, publicist, sodelavec Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu • Viktorija Zmaga GLOGOVEC, vzgojiteljica, prof. socialne pedagogike, pisateljica • Mirjam GNEZDA, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, kustodinja, Mestni muzej Idrija Idrijski razgledi avtorji Dr. Milena HORVAT, univ. dipl. inž. kemije, Inštitut Jožet Štefan, Odsek za kemijo okolja, Ljubljana Jože JANEŽ, univ. dipl. inž. geologije, Geologija d. o. o. Idrija Ivica KAVČIČ, univ. dipl. inž. kemije, upokojenka iz Idrije Prim. dr. Alfred Bogomir KOBAL, dr. medicine, specialist medicine dela, Zdravstveni dom Idrija Domen RUPNIK, študent 4. letnika Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru Karmen SIMONIČ MERVIC, prof. zgodovine in geografije, Osnovna šola Črni vrh nad Idrijo Robert SABEC, univ. dipl. filozof in sociolog kulture iz Idrije • Andrejka ŠČUKOVT, univ. dipl. etnolog, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije -OE Nova Gorica • Rafael TERPIN, akademski slikar, samostojni kulturni delavec iz Idrije • Ciril VELKOVRH, univ. dipl. matematik, Ljubljana • Darko VILER, prof. zgodovine in sociologije, višji kustos, Mestni muzej Idrija • Petra ZAGODA, študentka etnologije in kulturne antropologije, Zadlog pri Črnem Vrhu nad Idrijo • Prim. dr. Jurij ZALOKAR, dr. sc, dr. medicine, docent, nevropsihiater, publicist in pisatelj, Radovljica Izdajatelj in založnik Naslov e-pošta Uredniški odbor Odgovorna urednica Glavni urednik Literarni urednik Oblikovalec in tehnični urednik Lektoriranje Finančna podpora Tisk Naklada MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko Idrijski razgledi, Prelovčeva 9, 5280 Idrija www.muzej-idrija-cerkno.si tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si Jože Bavcon Samo Bevk Jože Čar Jože Janež Robert Jereb Janez Kavčič Ivana Leskovec Karmen Simonič Mervic Klemen Pust Ksenija Šabec Anton Zelene Ivana Leskovec Jože Janež Jože Janež Marijan Močivnik, Studio Ajd Milanka Trušnovec Občina Idrija, Občina Cerkno Tiskarna Gorenjski tisk, Kranj 600 izvodov Idrija, julij 2005 Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Uredništvo naproša avtorje, naj oddajajo članke v dveh izvodih, na papirju in v digitalnem zapisu na disketi. Članki naj ne bodo daljši od 10 tipkanih strani. Obvezno naj bo priložen avtorjev naslov in telefonska številka. ISSN 0019-1523