DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIII. V Ljubljani, novembra 1896.	11. zvezek.
Zahvaljna nedelja.
I. Nehvaležniki do Boga.
Kadar boste pospravili vse pridelke svoje zemlje, praznujte praznik Gospoda.	III. Moz. 23, 39.
Bog je bil po Mozesu zapovedal Izraelcem, da naj slehrno leto, kadar dokončajo žetev in pospravijo vse pridelke, obhajajo praznik zahvale sedem dnij. Vseh sedem dnij naj prebivajo pod zelenimi šotori, ki so bili spleteni iz košatih vej, ter naj veseli Boga hvalijo; zato se je ta praznik imenoval praznik zelenih šotorov in je bil najveselejši praznik Izraelcev. Ta zapoved zahvale velja tudi nam; današnja nedelja je temu priča, zakaj danes nam kliče sv. cerkev besede sv. pisma: Kadar hote pospravili vse pridelke svoje zemlje, praznujte praznile Gospodov. Njive, travniki, vrtovi, vinogradi so oddali svoj sad. Žetev je končana; zato je zapovedano v naši škofiji za današnjo nedeljo, da naj dušni pastirji v pridigi opominjajo verno ljudstvo, da zahvali Boga za sad zemlje in vse druge dobrote, ki jih je od Boga prejelo; tisto farane pa, ki jih je nesreča zadela po hudi uri, naj tolažijo z verskimi nagibi in spodbujajo k zaupanju na Boga. Torej je naša sveta dolžnost, da danes odkritosrčno brez hinavščine in vsake nevolje Boga zahvalimo za vse dobro, kar nam je letos podelil, zakaj vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgorej in pride od Očeta svetlobe. Zato zapojmo z ustmi, pa še bolj s srcem častitljivo zahvalno pesem: »Te Deum laudamus!« — »Hvala bod’ Gospod’ Bogu!«
39
Bogu bodi potoženo, kako nehvaležni so ljudje. Vse imamo od Boga, v njegovi roki smo, v njem živimo in se gibljemo — a ljudje tega ne spoznajo, Boga redko zahvaljujejo in ga še predrzno žalijo. Oče nebeški je tako neskončno dobrotljiv, otroci njegovi pa so tako silno nehvaležni. Da se bote o tem prepričali, vam bom danes malo pokazal, kake nehvaležnike ima Bog med ljudmi na zemlji.
Kdo je nehvaležen? Nehvaležen je tisti, kateri se svojemu dobrotniku prav ne zahvali za prejete dobrote. Nehvaležnosti so tri vrste. Najprvi so tisti nehvaležnilti, ki svojega dobrotnika ne-čejo poznati, ali nanj pozabijo, nanj ne mislijo. Drugi so tisti, ki prejetih dobrot ne poznajo in se zanje ne zahvalijo. Tretji naj-grši so pa oni, ki dobrote s hudobijo povračujejo. Glejte, vse take nehvaležnike ima Bog med ljudmi.
I.	Prvi nehvaležniki so tisti, ki Boga, svojega najvišjega dobrotnika, ne poznajo in sicer tisti, ki
1.	Boga nečejo poznati. To so brezverci, ki predrzno Boga taje in govore: Saj ni Boga, saj ni Bog vstvaril sveta, zemlja je od večnih časov in bo tudi večno ostala. Takih brezvercev je bilo menda že v stari zavezi dovolj, zakaj psalmist (13. 1.) govori: Neumnež pravi v svojem srcu: Ni Boga! O takih govori psalmist nadalje: Sprideni so in ostudni so v svojih naklepih, vsi so zašli, vsi so malopridni postali, odprt grob je njih grlo, gadji strup je na njih ustnicah. Jaz ne govorim tu o nevernikih, ki ne poznajo pravega Boga brez svojega zadolženja, ker še nikoli niso nič slišali o njem ; ampak govorim o takih k r i s t i j a n i h , ki nimajo vere v Boga, ker so božjo čednost sv. vere zapravili s pregrešnim, razuzdanim življenjem, ali so jo zgubili v brezverskih šolah in slabih druščinah med svetom, ali pa so jim jo izpodkopali brezverski časniki in slabe knjige. In ali mislite, da jo dandanes malo takih krščenih nevernikov ? O, le poglejte po velikih mestih, kjer tako mogočno vlada brezvernost in spridenost v vseh stanovih, višjih in nižjih, in našli jih boste tisoč in tisoč, ki se ponašajo s svojo nevero in zaničujejo vernike, tako, da bi skoraj mislili, da je prišel tisti čas, o katerem prerokuje Jezus: Ko bo prišel Sin človekov (v drugič) na zemljo, bo našel le malo vere. — Zlasti je dandanašnji razširjena neka skrivna družba, katere udje se imenujejo prostozidarji, katero so papeži že toli-krat obsojali in svarili pred njo. Poglavitni namen te satanske družbe je naravnost: Boj zoper Boga! to je, povsod izpodkopa-
vati vero v Boga in njegovo cerkev in razširjati mesenost in razuzdanost. Dobro je še, da se dandanes zmiraj bolj odkrivajo hudobni nameni in delovanje te družbe, in sicer od takih prostozidarjev samih, ki so spoznali svoje zmote in se družbi odpovedali. Ravno v zadnjem času so prišli na sled v Rimu, da prostozidarji pri svojih skrivnih shodih naravnost satana častijo kot največjega sovražnika božjega, oskrunjajo posvečene hostije, katere jim morajo njih udje iz krščanskih cerkvi prinašati, da z njimi uganjajo svoje peklenske hudobije. Ravno ta družba je največ storila, da so v naši državi (na Ogerskem) odpravili krščanski cerkveni zakon in vpeljali popolnoma posveten zakon, ki se sklepa pred državnim uradnikom, s tem namenom, da bi polagoma vse družine zastrupili z brezverstvom, odtrgali jih od Boga in od cerkve. — Ali mislite, da to pri nas ni mogoče? da je kaj boljše? Tudi naši liberalci dosledno delajo na to, da bi v ljudstvu omajali njegovo živo vero, in ker vedo, da nevere ne morejo in ne smejo še odkrito ozna-novati, zato napadajo najprvo škofe in duhovnike, ker vedo, da potem pade vera sama. — Glejte! to so prvi nehvaležniki do Boga; pa tudi tisti, kateri
2.	Boga, svojega najvišjega dobrotnika, po* zabij o, ker nikdar nanj ne mislijo. Taki sicer Boga naravnost ne taje, ampak ne zmenijo se zanj, žive, kakor bi Boga ne bilo, kakor bi ne bilo njegove cerkve, kakor bi jih ne vezala nobena zapoved božja, ne cerkvena. Ali niso tudi ti nehvaležniki do Boga? Zakaj kdor veruje v Boga, mora verovati v takega Boga, kakoršnega se je razodel po svoji sv. cerkvi, mora tudi po veri živeti kakor katoliški kristijan. To so verski vnemarneži, in tudi takih je dandanes silno veliko. Tak verski vnemarnež pravi: Tudi jaz sem kristijan, katoličan, jaz verujem v Boga, za vse drugo pa, kar duhovniki pridigajo, se ne zmenim, jaz sem pošten človek, nikomur ne delam krivice, se pošteno živim, — kdo mi kaj more? Taki potem živijo, kakor bi ne bilo Boga, se no zmenijo za molitev, službo božjo, svete zakramente, post in pravijo: To ni za izobražence, to je le za kmeta in priprosto ljudstvo. Nad takimi nehvaležniki toži Gospod Bog: Poslušajte, nebesa in zemlja zasliši: otroke sem izrcdil in povišal, oni pa so mene zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda, moje ljudstvo pa mene ne pozna.
II.	Druga vrsta nehvaležnikov so tisti, ki prejetih dobrot ne spoznajo in se zanjo ne zahvalijo.
39*
1.	Mnogi ne poznajo dobrot božjih, nečejo vedeti, da vse, kar imajo, pride iz rok božjih. Ravno tisti, ki imajo največ zemeljskih dobrot, najmanj spoznajo, da so dar božji. Ravno takrat, kadar Bog radodarno deli zemeljski blagoslov, takrat najmanj pomislijo, da vse pride od Boga, ampak se vedejo in hvalijo, kakor bi sami pridobili s svojo pridnostjo in umnostjo.
Tako se pripoveduje o nekem kmetu. Lepega poletnega jutra se je sprehajal imeniten sveten gospod po polju, ki je silno bogato žetev obetalo. Bil je pa ta gospod veren; ne bogastvo ne čast ga ni prevzela, da bi bil zgubil vero in potegnil s spačenim svetom, ki nikogar nad seboj ne pozna. Pride do kmeta, ki je stal tam pri njivi, in dopadljivo ogledaval težko rmeno pšenico, ki se je priklanjala. Gospod, ki se je s priprostimi ljudmi rad pogovarjal, ga prijazno pozdravi in pravi: »Lepa pšenica je!« Kmet odvrne kratko: »Lepa, lepa, gospod!« Gospod dalje: »To vam je dobrotljivi Bog letos blagoslovil.« Kmet pa zaničljivo odgovori: »Lahko je blagoslovil, saj sem njivo dobro pognojil.«
Glejte, to so nehvaležniki do Boga. Take nehvaležnike ojstro svari sv. Pavel: Kaj imaš, da bi ne bil prejel? če si pa prejel, zakaj se hvališ, kalcor bi ne bil prejel ? Gospod Bog je govoril v starem zakonu: Ko boš jedel in se nasitil, ko boš lepe hiše zidal in v njih prebival, in imel cede goved in ovac, in obilno žita in vina . . . glej, da se ne prevzame tvoje srce, in da ne pozabiš Gospoda svojega Boga, in da ne rečeš v svojem srcu: moja krepkost in moč moje roke mi je vse to pridobila, temuč da se spomniš Gospoda svojega Boga. (V. Moz. 8, 12. . .)
2.	Nehvaležniki so tisti, ki se za prejete dobrote ne zahvalijo. To je že stara navada med ljudmi, da pozabijo Boga zahvaliti za prejete dobrote. Prositi še znajo, toda zahvaliti se radi pozabijo. Kadar pride sila, slabo vreme, suša, deževje, ali huda ura preti, takrat vzdihujejo in vpijejo za pomoč, da bi se kamen usmilil; ko so pa uslišani, če jim Bog še več d£, kakor prosijo, če jim da tudi takrat, kadar nič ne prosijo, se malokdo spomni, da je od Boga prejel, da se spodobi ga zahvaliti. Posebno pa, če Bog kedaj bolj pičlo deli svoje darove, kadar je bolj srednja ali slaba letina, takrat že mnogi mislijo, da ni vredno Boga zahvaliti. Zlasti še kak revež, ki mu zmiraj trda hodi za vsakdanji živež, bi morda govoril: Jaz se res nimam za kaj zahvaliti, komaj da se živim, na vse strani me tare revščina, bogatini, ki imajo vsega dovolj, naj Boga hvalijo; ti pa živč tako dobre volje, brez molitve doma, brez službe božje v cerkvi, še posmehujejo so, če kdo moli.
Neka žena je dejala nekdaj svojemu dušnemu pastirju: »Jaz ne vem, za kaj bi Boga zahvalila, saj nič nimam, zmiraj se mi hudo godi. In kaj ji je duhovnik odgovoril? »O, ti nehvaležna ženska ! povej, kdo ti je dal zdrave oči? bi li dala jedno oko za 1000 gld.? Kdo ti je dal trdne roke? bi li dala jedno samo roko za 10.000 gld.? Kdo ti je dal noge? Ali nisi živa in zdrava? Bi li prodala svoje zdravje in življenje za 100.000 gld.?«
Torej tudi največji revež je dolžan Boga zahvaliti, in zato smo dolžni vsi moliti. Kdor ne moli, je nehvaležnik do Boga, saj molitev je skoraj jedina zahvala, katero moremo mi ubogi ljudje Bogu darovati, ker v molitvi svoje misli in želje Bogu darujemo, to, kar je res naše. Vse drugo, kar darujemo v čast božjo, v zahvalo, je že tako vse božje, n. pr. miloščina, sv. maša i. dr.
III.	Najgrši nehvaležniki so pa tisti, ki dobrote božje povračujejo s hudobijo. Zlasti so trije grdi grehi, s katerimi nehvaležni ljudje Bogu povračujejo dobrote.
1.	Nezmernost in pijanost. Kadar je dobra letina, takrat so ljudje vsi nekako prevzetni, razposajeni, objestni, da ne vedo, kaj bi počeli. Takrat je tudi največ pijanosti, in v pijanosti koliko se stori še drugih grehov, koliko nesramnega, brezbožnega govorjenja in dejanja, koliko krega, prepira in pretepov, kletve in rotenja. Takrat o nedeljah in praznikih, na žegnanjih in shodih ni slišati druzega, kakor vpitje pijancev, ples in rajanje in najgrše prepevanje, — to je zahvala ljudij.
2.	Oskrunjevanje nedelj in praznikov. Nedelja in praznik je Gospodov dan, ki ga je Bog blagoslovil in posvetil v svojo čast; kdor ta dan oskruni s prepovedanim delom in pregrešnim razveseljevanjem, s pijančevanjem, Bogu čast jemlje, mu z nehvaležnostjo povračuje njegove darove, pa tudi sam sebi spodkopava srečo in blagoslov božji. Zato je najbolj gotovi pot v revščino oskrunjevanje nedelj in praznikov.
3.	Prek 1 in j evanje in pregrešno klicanje svetih imen. Oh koliko se tega sliši med kristijani! Namesto hvale božje se razlega povsod, po hišah in cestah, po njivah in travnikih, po gozdih in logih ostudna kletev. Ali mar kristijani ne poznajo druge zapovedi božje: Nc imenuj po nemarnem božjega imena!
Da to Boga hudo žali, je razodela Mati božja sama, ko se jo 1. 1846. prikazala v La Saletti na Francoskem. Marija je tako govorila: »Ako se moje ljudstvo neče podvreči, me bo prisililo, da bom spustila roko svojega Sina, in bo padla nanj ; zakaj njegova roka jo tako silno težka, da je nič več ne morem obdržati. Šest dni imate za delo, sedmi dan sem si zase prihranila, pa tega mi
nečejo več dati. To je, kar roko mojega Sina težko dela. Ljudje ne jenjajo kleti, da bi zraven ime mojega Sina ne imenovali. To dvoje je, kar roko mojega Sina tako težko dela. Ako je žetev slaba, je to kazen za vas.«
Glejte, predragi v Kristusu! take nehvaležnike ima Bog med ljudmi na zemlji. Ali niso morda tudi tukaj mej nami, v našem kraju, v naši fari taki nehvaležniki ? Bog nas obvaruj take črne nehvaležnosti. Ona je kriva, da Bog marsikdaj ljudem odvzame svoje dobrote, da jim prikrati potrebnega kruha, zato, da bi se njega spominjali. Zato vam še zakličem besede sv. pisma: Ko boš jedel in se nasitil . . . glej, da se ne prevzame tvoje srce, in da ne pozabiš Gospoda svojega Boga. Amen.	L. Škufca.
2. Za katere dobrote se zahvaljujmo Bogu?
V vseh rečeh naj bodo v molitvi in zahvali znane vaše prošnje pred Bogom.
Filiplj. 4, 6.
Cilj in konec naše svete vere je Bog, njegova čast, njegovo poveličanje in molitev. Vse, kar naša sveta vera od nas zahteva, meri na ta poslednji smoter. Kliče nam: Hvalite Gospoda vsi narodi, častite ga vsa ljudstva. Spodbada nas, da ga spoznavajmo za največega Gospoda nebes in zemlje, da njegovi vsemogočnosti pripisujmo vse, kar smo in kar imamo, in ga prosimo vsega, česar potrebujemo za dušo in telo. Naša sveta vera nas priganja, da so v vseh svojih revah in potrebah k njemu zatekamo ter ga prosimo odvrnenja, pomoči in usmiljenja. Ko nas je pa uslišal, s svojo milostno roko hudo od nas odvrnil in nas blagoslovil, zopet nas sveta vera uči, da mu za vse prejete dobrote in darove spodobno čast in zahvalo dajajmo. In glejte! Prav iz tega namena je v naši škofiji izbrana današnja nedelja, katero vsled tega imenujemo »zahvaljno« nedeljo. Vedno sicer, ali še posebno današnjo nedeljo nam kliče sveta cerkev: Dajajte čast Bogu in zahvaljujte sc mu za toliko dobrot, katero vam j c s kazal v toku tega lota. Katero pa so to dobrote, ki so posebej danes vredno naše zahvale, o tem mo nekoliko nadalje poslušajte.
Sv. apostol Pavel piše Efežanom: Zahvaljujte se Bogu za vse. (5, 20.) Da bi pa hotel ali mogel vse milosti in darove našteti, katere nam Bog vsak dan in vsako uro dodeljuje, ne bi prišel ž njimi do konca in kraja. Omenjam jih toraj le povrhnje, in te dobrote so:
1.	najprej telesne. Že teh nam ni moči prešteti. Da živimo, je dar božji; da smo zdravi, je dar božji; da sopemo in dihamo, da svoje ude premikamo, hodimo, stojimo ali sedimo, je dar božji; da imamo telesno moč in moramo delati, je dar božji; da imamo živež, s katerim se okrepčujemo, in obleko, s katero se odevamo, je dar božji. Da bi Bog le jeden sam trenutek svojo roko od nas odtegnil, pri tej priliki nas ni več in povrnili bi se v prah in pepel, iz katerega smo vzeti.
Vidite, kako neštevilne so že te dobrote božje in kako pogostoma jih vživamo! Štej le, če moreš, vse dihljeje, katere storiš od polnoči do polnoči, vse udarce svoje žile na roki, vse stopinje, katere storiš, vsak grižljej, vsako jed, ki jo vžiješ, ali ne bodeš pripoznal, da so te dobrote božje neštevilne in ga ni trenutka, da bi jih ne vžival? Zahvaljuj se mu torej sleherni dan vsaj jedenkrat, da ni od tebe umaknil svoje roke, kakor prej od toliko drugih, katerih zategadelj ni več med živimi.
če smo pa Bogu ponižno zahvalo dolžni za telesne dobrote, smo mu
2.	še večjo zahvalo dolžni za dušne darove. Sploh živi na jedenkrat po vsem svetu okoli 1478 milijonov ljudij. Med temi nas pa je katoličanov le okoli 250 milijonov, med tem, ko je 852 milijonov samih paganov in malikovalcev, 170 milijonov mo-hamedanov in 7 milijonov judov. Ali nam ni torej Bog med toliko milijoni posebne milosti skazal, da smo v katoliški veri rojeni, vzgojeni in podučeni, da smo otroci sv. matere katoliške cerkve, deležni posvečujoče milosti božje, daritve sv. maše, sv. zakramentov in vseh dobrih del in zasluženja pravovernih kristijanov? To je dar, to je dobrota usmiljenega Boga, katere ne moremo nikdar dosti zapopasti, je nikdar po vrednosti ceniti; zato se pa tudi zanjo nikoli dovolj zahvaljevati ne moremo. In kako moremo šele ta dar Gospodov visoko ceniti, ko nam je ne le jedenkrat, ampak morebiti že sto in stokrat odpustil naše grehe, ko je morebiti na tisoče drugih grešnikov, manjših od nas, vekomaj pogubil! O, kdo bi pri tem premišljevanju mogel neskončno dobrotljivemu in usmiljenemu Bogu izreči vso dolžno in zadostilno zahvalo?!
A pri tem si bode marsikdo mislil in sam pri sebi rekel: Jaz se pač ne morem, še posebno v časnih rečeh, Bogu za posebne dobrote zahvaljevati. Na tisoče, da, na milijone ljudij je od Boga bolj obdarovanih, kakor jaz. Bogastva imajo v obilnosti, Bog jim daje zdravje ter srečne in vesele dni na svetu; jaz pa se moram svoje žive dni z uboštvom boriti, sedaj to, sedaj drugo bolezen prenašati, sedaj se imam s tem, sedaj z drugim križem vojskovati. O kako redka je kaka srečna ura, za katero bi mogel Bogu res iz srca hvaležen biti. Na to pritožbo ti odgovarjam, da moramo
3.	Bogu tudi za trpljenje hvaležni biti. In zakaj? Ako nam Bog pošlje kako trpljenje, uboštvo, bolezen, zaničevanje ali kako drugo nadlogo, pošlje nam jih gotovo vselej iz najboljšega namena, zato da nas ali grešnike poboljša, ali nas greha obvaruje, ali nas za greh spokori, da nas po križih in po trpljenju tembolj gotovo proti nebesom vodi, ker trpljenje je kraljeva pot v nebesa in skozi veliko bridkostij se gre v nebeško kraljestvo, pravi sv. pismo. In če te Bog po trpljenju takorekoč po sili v nebesa vodi, ali mu boš mar zato nehvaležen? Da, tembolj mu moraš hvaležen biti, čim večje je trpljenje, ker iz tega si lahko prepričan, da ti hoče Bog tem lepšo krono v nebesih dati. Ako nam Bog, pravi sveti Ignacij Lojolanski, pošlje velike nadloge, je to znamenje, da ima z nami velike namene in hoče, da bi postali veliki svetniki. Ako ti je torej resnica, da bi postal velik svetnik, prosi Boga, da te vodi skozi veliko trpljenje.
Ti se pritožuješ, ljubi kristijan, da se tisoč drugim dobro godi, tebi pa slabo, in iz tega sklepaš, da no ti, ampak oni naj se Bogu zahvaljujejo. Pa, če se kot ubožec in trpin z bogatinom in srečnim človekom primerjaš, povem ti tudi jaz zgled, ki te mora utolažiti in v moji trditvi prepričati. Sv. Krizostom pravi: »Bogatin v evangeliju se je oblačil v škrlat in svilo, ubožni Lazar pa v cunje in nesnago. Bogatin se je svetil v zlatu, ubožec je bil poln smradu. Bogatin jo spal na mehki pernici, ubožec ležal na trdi zemlji. Bogatin jo dajal bogate pojedine, ubožec je bil poln ules. Bogatin je natakal sladka vina, ubožec točil vroče solze. Bogatin je kruh metal povsod pod mizo, ubožec je trpel lakoto. Bogatin je sitil in pasel svoje pse z dragimi jedili, ubožec jih je živil s svojimi ranami. In sedaj je bogatin v peklu, ubožec v nebesih v Abrahamovem naročju.« — Odgovori, bi li hotel sedaj ubožec z bogatinom menjati? Ali mar želi sedaj ubožec v nebesih, da bi
bil na svetu kdaj poprej bogat in srečen ? In glej! na tej poti si tudi ti v svojem uboštvu! Ali mar ne boš dobrotljivemu Bogu za to srečo po smrti, za nebesa in njih veselje časti in hvale vedel?
O pokleknimo torej danes in vselej vsi na svoja kolena, in bogati in srečni zahvaljuj se za prejete dobrote in milosti, da ti jih Bog še zanaprej da in ohrani; revni in ubožni pa zato, da ti nadložnost in uboštvo pomaga z voljno potrpežljivostjo prenašati in tem lepšo krono doseči v nebesih! Bogu bodi čast in hvala, naj nas osrečuje ali tepe! Bogu bodi čast in hvala za veselje in trpljenje; naš Oče je, ki nas ljubi in blagoslovlja; če nas tudi tepe — vse nam je le v zveličanje. Njemu čast in hvala vekomaj! Amen.	__________ M. Torkar.
Petindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Homilija.
Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu.	Mat. 13, 31.
Našemu Gospodu Zveličarju ni bila tu na zemlji nobena reč bolj pri srcu, kot njegova sv. cerkev. Zato je najraje o nji govoril in sicer v prilikah, da so ga ljudje ložej razumeli. Pretečeno nedeljo ste slišali evangelij, v katerem nebeški Učenik sv. cerkev primerja njivi, na kateri raste pšenica in ljubka. S tem je hotel reči: kakor se mej pšenico pogosto nahaja ljubka, tako žive tudi v moji cerkvi mej pravičnimi hudobni. — In v današnjem evangeliju primerja Zveličar sv. cerkev gorčičnemu zrnu in kvasu. Ti dve priliki sta izmed najlepših, kar jih je povedal naš nebeški Učenik. — V prvi — o gorčičnem zrnu, kaže hitro vnanje razširjanje sv. vere po svetu; v drugi — o kvasu, pa notranjo božjo moč, katero ima Jezusova vera do srca človeškega, tako, da to srce popolnoma preustroji, predrugači, poboljša in oblaži.
O tem so hočemo prepričati, zato govorim o obeh prilikah bolj natanko!	_______________
Ncbešlco kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in na svojo njivo vsejal; to je sicer najmanjše izmed vseh semen; kedar pa zraste, je večje, kakor vsa zelišča, in je drevo tako,
da ptice izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah. Tako govori Kristus Gospod. Po soglasni razlagi cerkvenih učenikov pomeni gorčično zrno sv. cerkev; človek, ki je seme vsejal, je Bog, njiva je svet, ptice izpod neba pa so vsi pravoverni kristi-jani, kateri v sv. katoliški cerkvi najdejo časno in večno srečo — božji mir.
če človek majhno gorčično zrnice pregleduje, mislil bi, da ne bo nič posebnega zraslo iz njega, ker je tako majhno in drobno. Toda skušnja uči, da hitro raste in se tako visoko vzdigne ter široko razkošati, da postane močno, veliko drevo. Tako je tudi z mojo cerkvijo, hoče reči Kristus. S početka je bila prav majhna, neznatna, kmalu se je pa čudovito razširila po vsem svetu.
In res! koliko je bilo s početka tacih, ki so verovali v Jezusa, da je pravi Bog? Pri njegovem rojstvu v betlehemskem hlevcu so bili samo Jožef, Marija, pastirci in sv. trije kralji. Torej kako neznaten začetek je imela sv. cerkev! In pozneje, ko je začel učiti, koliko jih je bilo v njegovi cerkvi? Dvanajst apostolov, nekoliko učencev, nekaj pobožnih žen, — če vse skupaj štejemo, okrog 120 duš — to je bila njegova cerkev, ko se je z oljske gore poslovil od zemlje. — Pa kakor gorčično zrno v dobri zemlji, tako je tudi sv. cerkev v kratkem času zrasla v velikansko drevč, ki ponosno razteza zdaj svoje veje okrog celega sveta od juga do severa, od vzhoda do zahoda. — Že binkoštni praznik se je na prvo pridigo sv. Petra spreobrnilo 3000 judov ; kmalu potem zopet 5000. Sv. cerkev je bila torej vedno večja. Apostoli so se pozneje razšli na vse strani in so oznanovali sv. evangelij vsem narodom po naročilu Gospodovem: Pojdite in učite vse narode — in kmalu ni bilo v širokem rimskem cesarstvu skoro nobenega mesta, kjer bi ne bilo kristijanov. Še - le 200 let je raslo drevo sv. katoliške cerkve, in že je mogel Ter tuli jan ponosno reči vsem paganom : »Komaj smo se začeli na svetu prikazovati, in že smo v večini po vaših deželah. Napolnujemo vaša mesta, vaše vasi, vaša zbirališča, vaša polja, vaše družbe, vaša sodišča in zbore; le vaše tcmpeljne vam puščamo prazne.« Res je, da so paganski cesarji na vso moč zadrževali razširjanje sv. vere s tem, da so kristijanom odvzeli vso državne službe; da so jim grabili premoženje, podili jih v pregnanstvo, devali jih v ječe, kovali v verige ter jih na milijone poklali in pomorili v strašnih mukah, toda — glejte čudo! — z vsem tem rasti krepkemu drevesu sv. cerkve niso mogli ustaviti, temveč le še bujnejše je raslo, le še krepkejše se je razvijalo;
tako, da je isti Tertulijan mogel zaklicati: Kri mučencev je seme kristijanov. To se pravi: čim bolj kristijane morite, tem več jih jo.
In kako lepo še le se je začelo razraščati prekrasno drevo sv. vere, ko so še cesarji postali kristijani in jeli krščanstvo podpirati! Vedno več je bilo kristijanov po zemlji in sicer iz vseh stanov. Zgodovina nam kaže, kako se je krepila korenina, kako se širilo deblo, se razprostirale veje ter se polnile s prekrasnimi listi in cveti — vernih, pobožnih ljudij! To deblo pa še vedno raste; sveta vera se še vedno širi po pogumnih misijonarjih, ki visokodušno zapuste preljubo domačijo, da neso zapuščenim bratom v daljne kraje neprecenljivi dar, katerega so sami iz nebes prejeli, sv. vero Jezusovo. In tako sv. katoliška cerkev, katera je bila v začetku zelo neznatna, zdaj šteje že nad 200 milijonov udov. Glejte, iz malega je ona postala veliko drevo, katero razteza svoje veje po vsem znanem svetu. Iz tega, da se je sv. cerkev kljub vsem zadržkom razširila tako hitro in močno, pa tudi spoznajmo, da je ona res božje in ne človeško delo; zato jo ljubimo ter seje držimo in ne poslušajmo onih nehvaležnežev, ki bi nam najraje vzeli ta dragoceni biser!
Nebeško kraljestvo, pravi nadalje Kristus, je podobno kvasu, katerega je šena vzela, in vmesila med tri polovnjakc moke, da se je vse skvasilo. — Ta prilika nam kaže novo stran sv. cerkve — njeno notranjo moč in blažilni vpliv na človeško življenje. Kaj bi nam pomagalo solnce, četudi obsega vesoljni svet, ako bi pa ne svetilo in ne dajalo gorkote; kako korist bi imeli od sv. cerkve, če so širi tudi po vesoljnem svetu, ako bi pa ona nas ne razsvetljevala, naših src ne ogrevala; ako bi nas ne blažila in posvečevala na duši. Kvas pomeni tudi tukaj sv. cerkev: in sicer Jezusov nauk, molitev, sv. zakramente, sploh vse ono, kar človeku koristi za dušno življenje. Kaj pa kvas stori? Prvič prekvasi vso moko in jo spremeni; drugič razširja moko in vzdiguje, da kakor pravimo, testo, kruh vzhaja; in tretjič testo tako predela, da se speče zdrav in tečen kruh. Brez kvasu bi kruh ne bil užiten. Jed-naki nasledki se kažejo tudi pri človeku, kateri sprejema s pridom Jezusov nauk in njegove milosti. Ta nebeški kvas, beseda božja, molitev, sv. zakramenti — človeka vsega spremeni, prenaredi, oblaži in osrečuje, človek je morda poprej ljubil greh, zdaj se mu studi; poprej je le bolj za pozemeljsko skrbel, zdaj pa večkrat misli na svojo dušo in dela za njeno izveličanje.
Kvas božjega kraljestva človeka vsega predela, takorekoč pre-stvari, da postane vse drugačno, novo bitje. Postane bolj pohleven, ponižen, pravičen, skrben, sramožljiv; skratka: čim več se primeša človeku tega nebeškega kvasu — sv. vere in njenih milostij — tembolj je napolnjen z nebeško lepoto krščanskih čednostij in krščanske popolnosti, človek dobi nove misli, nove želje, nova čutila, novo nagnenje, novo hrepenenje, novo veselje, novo življenje. Zato se nikar ne čudite, zakaj se vam tolikanj priporoča branje dobrih knjig in časopisov; zakaj se vam toliko priporoča molitev, sveta maša, pogosto in dobro prejemanje sv. zakramentov? Zato, ker vse to človeka popolnoma predrugači, boljšega stori!
V četrtek je spomin sv. Elizabete! Bila je kraljevih sta-rišev hči, toda že v zgodnji mladosti je bila vsa prekvašena z nebeškim kvasom sv. vere, zato ni navezavala srca na zlato in srebro, katero jo je obdajalo, temveč nabirala si je raje nebeških zakladov z molitvijo, zlasti z ljubeznijo do bližnjega, z miloščino. Bila je ponižna, krotka in zlasti potrpežljiva. Po smrti njenega moža so jo pregnali z doma; s štirimi nedoraslimi otročiči je morala po svetu miloščine prosit. Od revščine in mraza se je večkrat tresla na celem životu. Pa ljudje je niso hoteli vzeti v hišo, ker jim je bilo od njenega zeta tako prepovedano. Nekdo se je vendar usmili ter ji odkaže hlev za prenočišče. Tu iz hleva sliši zvonenje od bližnje frančiškanske cerkve, katero je ona sezidala. Precej gre tje in poprosi menihe, naj zapojo hvalno pesem »Te Deum« za vse britkosti, katere ji Bog pošilja. — To je storil nebeški kvas sv. vero.
Kako da sv. vera človeka prenaredi, nam kaže tudi ta - le zgled: Don Boško je bil sloveč vzgojevalec mladine na Laškem. Zbral jo okrog sebe več sto zanemarjenih dečkov ter jih znal tako preustrojiti, da so postali dobri kristijani in zvesti državljani. Te-dajni minister Ratazzi se mu pritožuje čez kaznjence, kako da jih nobena stvar ne predrugači. Don Boško ga prosi, naj jih dd njemu za nekaj dnij v skrb. Minister to dovoli in Boško ima pri kaznjencih duhovne vaje jim pridiguje, in nazadnje vse spovč in obhaja. Bili so vsi drugačni. Boško prosi ministra, naj dd kaznjencem, katerih je bilo 300, jeden dan prost, da bodo šli ž njim pod milo nebo. »Kaj vam na misel pride!« odgovori mu Ratazzi, »Saj vam bodo ušli.« — »Ne bodo mi — jaz sem za vse porok«. — »Dam vam vsaj 50 konjikov na pot, da bi jih polovili, če bodo ušli«, pravi minister. »Ni jih sicer potreba«, odgovori Boško — »no, če pa jih že hočete, naj bodo!« — Določeni dan zjutraj je še pridi-goval Boško kaznjencem, potem jih jo izpustil iz ječe pod milo nebo. Vsi so šli v najlepšem redu ; cel dan so bili zvunaj brez nad zorstva; zvečer so se pa zopet z Boslcom vred mirno vrnili v ječo nazaj. Minister Ratazzi se je temu čudil ter rekel Bosku: »Vaša vera doseže to, česar mi s svojimi bajoneti in postavami ne moremo. Ona poboljša srca človeška.«
Res, predragi v Kristusu, sv. vera je oni nebeški kvas, ki vse prekvasi in predrugači: um, voljo, srce človeško. Ona stori, da človek ne ljubi več greha, temveč čednost; ter si tudi prizadeva za čednost in dobra dela, ker plačilo nas čalca v nebesih, govori nam sv. vera. _____________
Naš sklep bodi torej ta-le: To vero, ki ima toliko moč v sebi, hočemo vedno bolj spoznavati, njene resnice zvesto poslušati in premišljevati; njene milosti zvesto prejemati in zapovedi spol-novati, potem bomo tudi postali vsi drugačni in boljši. Amen.
—k.
2. Sv. cerkev — drevo iz gorčičnega zrna.
Gorčično zrno postane drevo, da ptice izpod neba pridejo in na njegovih vejah prebivajo.	Mat. 13,32.
Zopet nam govori danes Jezus v priliki, primerjaje svojo cerkev na zemlji z gorčičnim zrnom, katero je človek vzel in vsejal na svojo njivo. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; kedar pa vzraste, je večje, kakor vsa zelišča, in postane drevo. Kako priprosta, a vendar nebeško lepa je ta prilika, ako mislimo na začetek in razširjanje sv. katoliške cerkve! Le malo mož, njegovi apostoli in učenci, in nekoliko pobožnih žen je bilo, ki so s prvega verovali v Jezusa in spadali k njegovi cerkvi; a kako se je jelo to število množiti, ko je Jezus začel svoj evangelij ozna-novati in čudeže delati! Vse ljudstvo se ga je poprijelo, pravi sv. evangelij, in ga poslušalo. Po Jezusovem vnebohodu pa se je takoj prvo binkoštno nedeljo na pridigo sv. Petra dalo 3000 spreobrniti in krstiti. Že tedaj je gorčično zrno zrastlo v dokaj veliko in košato drevo, in od one dobe raste vedno naprej, tako, da dandanes obsega več ali manj vse dele sveta in šteje nad 250 milijonov katoliških kristijanov. — Premišljujmo danes 1. kako je Kristus drevo svoje cerkve zasadil v blagor človeštva, 2. kako je je zasadil za vse čase, in 3. kako to drevo rodi najlepši sad.... Poslušajte!
1.	Naš Zveličar Jezus Kristus je ono drevo, katero v današnjem svetem evangeliju imenuje svojo cerkev, sam zasadil, ali z drugimi besodami: Jezus Kristus sam je ustanovil svojo cerkev na zemlji. V dokaz to resnico so nam njegove besede, ki jih je

govoril Petru, rekoč: Ti si Peter (to je skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. (Mat. 16, 18.) Te besede Jezusove so vsakemu jasne in pravijo, da je Jezus ustanovil svojo cerkev, vodstvo svoje cerkve pa je izročil sv. Petru. Namen te ustanove Kristusove cerkve pa ni mogel biti noben drug, kakor posvečenje in zveličanje Ijudij, in sicer po tem zakladu, katerega je zročil svoji cerkvi, in ta zaklad so sv. zakramenti, kakor zakramentov zopet noben drug ni mogel postaviti, nego on kot Bog sam, ker je v zakramentih založena posebna milost božja. Le Kristus sam je sv. krstu mogel podeliti moč, da se v njem naša duša očisti izvirnega greha. Le Kristus sam je mogel mašnikom svoje cerkve podeliti moč in oblast, v zakramentu svete pokore grehe odpuščati in kruh in vino pri daritvi sv. maše spreminjati v njegovo pravo in resnično telo in kri. Le Kristus sam je za-mogel z jedno besedo svoji cerkvi podeliti oblast, da, kar ona zaveže ali odveže na zemlji, to je zavezano ali odvezano v nebesih.
To svojo cerkev pa je Zveličar moral ustanoviti, če je hotel, da se morejo ljudje udeleževati sadu njegovega odrešenja. Kaj bi nam bil sicer njegov prihod iz nebes pomagal, ko bi cerkve ne bil ustanovil? Kaj bi nam bila pomagala njegova smrt na križu, da ni cerkve, v kateri je shranjen sad njegovega odrešenja? Kaj bi nam koristil njegov nauk, da ni cerkve, katera bi ta nauk Kristusov čist in nepokvarjen ohranila do konca časov ? — Ta cerkev pa, katera vse te namene Kristusovega prihoda izvršuje, ni nobena druga, kakor ona, katero je Kristus sam postavil na skalo sv. Petra. Že iz tega bi morali razkolniki in krivoverci spoznati, da oni niso in ne morejo biti v pravi cerkvi Kristusovi, ker so šele v 11. in 16. stoletju po Kristusu nastali, kakor da bi bila cerkev Kristusova celih jednajst ali šestnajst stoletij do Focija in Cerularija ali Martina Lutra tavala v temi in zmotah. Temu nasproti moramo reči
2.	da je Kristus svojo cerkev ustanovil za vse čase, to je, da se prava cerkev Kristusova ni nič spremenila v vsem tem, kar ji je On izročil, niti da ni poginila, in ne bode poginila do konca časov. Cerkev Kristusova se ni spremenila v svojih naukih, ker prav to uči pri nas, kakor v Ameriki, v Afriki in v Aziji, ter v najbolj oddaljenih misijonih, kar je Jezus Kristus sam učil in so njegovi apostoli oznanovali. Cerkev Kristusova se pa tudi ni spremenila v pripomočkih zveličanja, ker še dandanes trdimo in prejemamo tistih sedem sv. zakramentov, katere je Kristus sam za vse potrebščine našega življenja in zveličanja postavil, in od katerih
nam sv. pismo odkazuje, da so jih vže apostoli prvim vernikom delili. Cerkev Kristusova pa tudi doslej ni nikdar prenehala, dasi brez krivovercev, lažnjivih prerokov, brez obrekovalcev, sovražnikov in krvavih preganjalcev nikoli ni bila; a tudi do konca časov bo obstala, ker njen božji ustanovnik ji je dal obljubo, da je celo peklenska vrata ne bodo premagala, da jo vodi in varuje sv. Duh, ki je ne le duh resnice, ampak tudi duh moči. Toda s tem pa ni rečeno, da bi se katoliška cerkev ne mogla preseliti iz Evrope v Ameriko, od nas v druge kraje, kakor se je kedaj iz Azije in Afrike preselila v naše pokrajine. A gorje ljudstvom in narodom, od katerih bi se poslovila cerkev Kristusova, ker v tistem hipu bi se pogreznili v barbarstvo, v jamo tolovajstva in surovosti, v medsebojni boj in mesarsko klanje, česar nas in naših potomcev dobrotljivi Bog milostno obvaruj! — Na tem od Kristusa zasajenem drevesu sv. katoliške cerkve
3.	poslednjič raste naj lepši sad. Le obrnimo svoje dušne oči proti nebesom in oglejmo si krog sedeža božjega veličastva ne le vrste angeljev in nadangeljev, Kerubinov in Serafinov, ampak tudi milijone in milijone svetnikov, ki so tu na zemlji v službi božji zvesto preživeli in sedaj vživajo pri Bogu svoje plačilo. Glejte med temi milijoni onih dvanajst apostolov Gospodovih, ki so po povelju Jezusovem šli križem svet oznanovat in s svojo krvjo pričat njegov sveti evangelij. Poglejte med temi milijoni trumo onih sv. mučencev, ki so pod sekirami, na grmadah, z meči in sulicami ali med zobmi divjih zverij kri in življenje dali za Jezusa. Glejte tam veliko število škofov in mašnikov, ki so na svetu delali v vinogradu Gospodovem za rešitev neumrljivih duš. Glejte vrste bogoljubnih žen in devic, ki so v postu, v molitvah, v zatajevanju noč in dan Bogu služile, svoje meso križale, bolnikom stregle in svojo čistost in nedolžnost Bogu v dar prinesle. Poglejte vse te in še druge vrste zveličanih, in vprašajte se: V kateri veri, v kateri cerkvi so kdaj na zemlji Bogu služile? in odgovoriti si morate: V katoliški cerkvi. Le katoliška cerkev je tisto drevo, ki ga je Jezus zasadil, mu s svojo krvjo in s svojimi milostmi zalil, da rodi take sadove za nebesa. Le v sveti katoliški cerkvi in v nobeni drugi ni najti svetnikov. Zato pravimo: Jedino le v pravi Kristusovi ali v katoliški cerkvi je zveličanje. Le jedino sv. katoliška cerkev je tista Noetova barka, pravi sv. Fulgencij, ki reši iz potopa večnega pogubljenja vse tiste, kateri vanjo pribeže.
Zahvaljujmo torej tudi mi vedno iz dna svojega srca dobrotljivega Boga, da smo vejice in mladike tega od Jezusa Kristusa zasajenega drevesa svete cerkve, in naša skrb in naše prizadetje bodi, da kot vejice in mladike tega drevesa kdaj sad obrodimo za večno življenje. Amen.	M. Torkar.
Zadnja nedelja po binkoštih.
I. Kje je Kristus?
Ako vam kdo poreče: Glejte, tukaj je Kristus ali tam; ne verjemite!
Mat. 24, 23.
Dvojno prerokbo obsega današnji sv. evangelij. Jezus napoveduje žalostni konec jeruzalemskega mesta, ob jednem pa prerokuje tudi o koncu sveta in o svojem prihodu k poslednji sodbi. Prva prerokba se je že dopolnila, kajti 1. 70. po Kristusu so pri. hruli Rimci s svojo vojsko in so razdejali tempelj in jeruzalemsko mesto. Tudi druga napoved se bo dopolnila, sklepne besede današnjega sv. evangelija so nam porok za to: Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Kedaj se bo to zgodilo, tega nihče ne vč, celo angelji ne, le Bog sam. A iz mnogih znamenj se bo smelo sklepati na konec sveta, kakor takrat na razdejanje Jeruzalema. Mej takimi našteva sv. evangelij: Vstali bodo krivi kristusi in krivi preroki. Zato pa svari mili Jezus, da bi se ne dal kdo zapeljati rekoč: Ako vam kdo poreče: Glejte, v puščavi je, ne hodite vunlcaj! V hramu je, ne verjemite.
Res nam pripovedujejo zgodovinarji, da so pred razdejanjem Jeruzalema nastopili krivi preroki, ki so se izdajali za Mesije ter šuntali Jude, da so se še bolj ustavljali Rimcem in si tako pripravili še večjo nesrečo. — Tudi dandanes, dragi v Kristusu, tu pa tam nastopajo krivi učeniki, ki so ne strinjajo z nauki svete katoliške cerkve, ki oznanujejo vse druge kristuse, kakor smo ga mi verni kristijani že od mladosti spoznali in častili. Zato tudi sedanje ljudi mili Jezus svari: Ako vam kdo poreče: Glejte, v puščavi je, ne hodite vunlcaj! V hramu je, ne verjemite, marveč držite se ncomahljivo svojega starega Kristusa, svojega pravega Boga! Kje pa je Kristus? kje ga bomo našli, kje se krog njega zbirali, da si zagotovimo svojo časno in večno srečo? To jo pre-važno vprašanje, dragi poslušalci, pač vredno, da si ga danes pojasnimo, kar hočemo zdaj z božjo pomočjo storiti.
1.	čez 40 dnij po svojem vstajenju zbere Jezus svoje drage učence ter jih pelje s seboj na oljsko goro. Poslovivši se od njih se iz lastne moči vzdigne ter plava proti nebu, dokler ga ne zakrije svetel oblak, da ga učenci več niso videli in sta jim dva an-gelja naznanila, da bodo Jezusa, kakor so ga zdaj videli iti v nebo, na poslednji dan zopet videli priti v oblakih neba sodit žive in mrtve. (Dj. ap. 1, 1.)
Na vprašanje: Kje je Kristus? torej lahko odgovorimo, kakor nas sv. vera uči: Kristus je v nebesih, kar spoznavamo v apostolski veri, rekoč: Šel je v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega. Od ondod vlada Jezus s tisto močjo in veličastvom, katero je že od vekomaj imel pri Očetu, nebo in zemljo in vse, kar je.
Naš Gospod Jezus Kristus pa je sam rekel, da hoče, kjer je on, naj bodo tudi njegovi učenci. Naš poklic je: da tudi mi pridemo v nebesa. Kako nespameten je torej kristijan, ki ne misli na nebesa, ne na svojega Zveličarja ter išče svoje sreče le tukaj na zemlji! Koliko jih je, ki se le v posvetnost zarijejo, na večnost pa pozabijo. Zato kliče apostol: Iščite, kar je zgoraj . . . Lepo nas opominja sv. Avguštin: Povzdignimo se s Kristusom v duhu gori v nebesa, da bomo mogli, kadar pride njegov dan, tudi s telesom iti za njim.
2.	Ali nebesa so za nas še daleč, visoko; ondi se še ne moremo zbrati krog Jezusa. Tu na zemlji bi ga radi imeli. Veselite se, dragi kristijani! Imamo ga, pravega Kristusa tudi na zemlji. Saj je on sam rekel: Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. (Mat. 28, 20.) Kje ga lahko najdemo? V sveti katoliški cerkvi; kajti Kristus sam je njen nevidni poglavar. Saj je Kristus, ki po svoji obljubi vodi in vlada predstojnike sv. cerkve — svoje namestnike — v osebi rimskega papeža in ž njim združenih škofov, da se oni v verskih in nravnih (djan-skih) resnicah ne morejo zmotiti. Kristus je, ki svoje ovčice v čednosti in veri potrjuje s svetimi zakramenti za večno življenje. Kristus je, ki nas že pri rojstvu v sv. krstu sprejme v naročjo sv. matere katoliške cerkve. Kristus je, ki prerojene otroke v sv. birmi postavi mej svoje vojščake, da bi se za njegovo vero hrabro bojevali zoper vse sovražnike dušnega izveličanja. Kristus je, ki nas v spovednici odveže grehov in v sv. obhajilu zaceli vse dušne rane ter deli zastavo večnega življenja. Kristus nas obišče, io smo bolni, ter mazili z zdravilnim oljem in odvzame strah pred
40
smrtjo. Kristus je, ki vas, kadar stopite v zakonski stan, zveže ter vam podeli sv. blagoslov. Kristus je, ki vam še zmiraj govori po duhovnih pastirjih ter vas pripravlja za nebesa. Kristus je še zmiraj tisti dobri Zveličar tu na zemlji, ki je nekdaj hodil milosti deleč po Judeji.
Dragi kristijani, tega dobrega poglavarja se poprimimo, krog njega se zbirajmo, kakor udje telesa krog glave! Nikdar ne prezirajmo njegovih namestnikov, papeža, škofov, duhovnikov, bodimo njih pokorni otroci vedoč, kar Jezus sam pravi: Kdor vas posluša, mene posluša.
3.	Ko je Kristus še hodil po zemlji, oznanoval je sam od kraja do kraja svoj sv. evangelij. Njegovi učenci in neštevilni ljudje so ga poslušali, kako nebeško lepo je učil. Večina teh naukov nam je zapisana v sv. evangeliju. Ta evangelij je pa nepopačen ohranjen jedino le v katoliški cerkvi. Vsi drugoverci so bili in so še krivi učeniki in preroki, ki so po svojih dozdevkih in domišljijah pokvarili božji nauk Jezusov, oni torej nimajo pravega Kristusa. Ker smo pa mi udje katoliške cerkve, je Kristus še zdaj v sredi mej nami v svojem sv. evangeliju.— če torej berete sveto pismo ali ga slišite čitati, je ravno toliko, kakor da bi Kristus k vam govoril; kar je namreč v sv. evangeliju pisano, je Kristus res govoril in zato oznanoval, da bi mi dotične nauke nasledovali ter zapovedi spolnovali in se tako izveličali.
Ker se je sedanji svet izneveril naukom sv. evangelija, zato leze v vedno večjo temo in zmoto, v večjo nesrečo. O da bi zastonj ne klical sijonski čuvaj na sedežu sv. Petra, da je kakor za posameznega tako tudi za cele narode rešitev le v vrnitvi k vzvišenim resnicam krščanskim!
4.	A še več imamo mi katoliški kristijani v svojih cerkvah. Kristus je tu pri sv. maši — Kristus je v sv. rešnjem Telesu. Kdor bi tega ne veroval, je zgubil Jezusa, zgubil vir življenja, je mladika odtrgana od prave vinske trte. Znano vam je5 kaj jo sv. maša. To je tista daritev nove zaveze, v kateri se Jezus Kristus pod podobama kruha in vina nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu. Jezus sam je veliki mašnik, ki opravlja daritev ; mašnik je le njegov služabnik, njegovo orodje. Zato pravi sv. Krizostom: če vidiš mašnilca darovati, ne misli, da mašnik to dela, ampak nevidna, stegnena roka Kristusova to opravlja. Kristus sam kot Bog in človek, z dušo in telesom je vzvišeni dar, ki so prinaša Očetu nebeškemu. Kakor hitro so izgovorjeno znano spremi-
njevalne besede: To je moje telo — to je kelih moje krvi — stopi ravni listi Jezus, ki je ob desnici Očeta nebeškega, na altar ter deli svoje milosti.
A še dalje sega dobrotljivost in ljubezen našega milega Zveličarja. Glej, vsako uro ti ni mogoče biti pri sv. maši — a vsak trenutek lahko najdeš Jezusa v tabernakelju, kjer se hrani preš v. rešnje Telo. Katero ljudstvo je tako srečno, kakor mi katoličani, da bi imeli Jezusa v svoji sredi? Navadno je skrit našim telesnim očem, da ga gledamo le z dušnimi očmi v podobi belega kruha, a včasih je že odgrnil zaveso in se pokazal kateremu človeku, da bi njega in druge pridobil za sv. vero ali pa jih v nji potrdil.
Bere se v misijonskih poročilih iz Amerike: Zbolela je bogo-ljubna katoličanka, katera je imela več otročičev, ki še niso bili krščeni, kar se je tamkaj, kjer po celih pokrajinah ni duhovnika, lahko prigodilo. Mož njen je bil drugoverec in poleg tega še brezbožen. Pred smrtjo ji mora mož obljubiti, da bo dal otročiče v sv. veri podučiti, krstiti, k spovedi in sv. obhajilu pripraviti. Mož drži dano besedo. Ko so bili otroci podučeni in izprašani po katoliškem duhovnu, pelje jih sam k sv. krstu in potem k sv. obhajilu; — takrat pa hočem — tako si misli še drugoverec — katoliškega Boga, o katerem toliko pripovedujejo, tudi sam videti. Bila je velika sv. maša in sv. rešnje Telo v monštranci izpostavljeno. Neprenehoma gleda drugoverni mož presv. hostijo v monštranci. Naenkrat vstane in zakliče: »Da, katoličani imajo živega Boga!« ter jokaje zapusti cerkev. Koga vprašajo, zakaj se je tako obnašal, pripoveduje, kako da je sv. hostija večja in večja postajala in da je Jezus v podobi dobrega pastirja pred njim stal in ga tako milo-vabeče gledal. In ta mož se je dal krstiti, postal je goreč katoličan, našel je že tu na zemlji pravega Kristusa.
Nam, dragi v Kristusu, ni treba, da bi se Jezus vidno prikazal, mi ga gledamo z očmi sv. vere in poslušamo njegov glas, ki tako milo doni iz tabernakelja: Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obteieni in jas vas bom poživil . . Da, zbirajmo se krog njega, molimo ga pri sv. maši v sv. rešnjem Telesu, da si izprosimo njegov blagoslov za dušo in telo! . . .
5.	Potem se bo spolnila tudi njegova obljuba, da bo povsod pričujoč, kjer se dobro dela v njegovem imenu. —■ če vi torej kot gospodarji, obrtniki, rokodelci, težaki. . . pridno delate v svojem poklicu iz ljubezni do Boga in v njegovem imenu, glejte, je Kristus pri vas in blagoslavlja vaše delo, kakor je nekdaj blagoslovil Petrov ribji lov. če kot Btariši lepo krščansko vzgo-
jujete otroke, če se usmilite zapuščenih sirot, je Kristus pri vas, kakor sam zagotavlja: Kdor otroka sprejme v mojem imenu, mene sprejme. Ako iz ljubezni do Boga lačne nasitujete, žejne napajate in opravljate druga telesna in duhovna dela usmiljenja, je Kristus pri vas, saj je rekel: Karkoli ste storili kateremu najmanjših bratov, ste meni storili, če v svojih hišah radi molite z družino in se za čednost vnemate, je Kristus pri vas, kakor sam zagotavlja: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jas sredi mej njimi. Kdor se vedno spopolnjuje in živi v pričujočnosti božji, je Kristus zmiraj pri njem, da more z apostolom vzklikniti: Živim, toda ne jas, marveč Kristus šivi v meni.
Ker smo se danes zopet utrdili v svojem prepričanju, da je Kristus jedino-le v sv. katoliški cerkvi, zato se je tem zaupljivejše oklenimo ... Ne odpirajmo ušes krivim naukom lažnjivih prerokov . .. Spominjajmo se besedij Kristusovih: Kdor ni s menoj, je zoper mene. Držimo se Kristusa, da se spolni: Kdor hodi za menoj, ne tava po temi, ampak bo imel luč šivljenja. Amen.
A. Žlogar.
2. Jezus Kristus, Bog in človek in naš Zveličar, bo naš Sodnik.
Takrat se bo prikazalo znamenje Sinu Človekovega na nebu, in tedaj se bodo jokali vsi rodovi na zemlji, in bodo videli Sinu Človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom.
Mat. 24, 30.
Danes, kot zadnjo nedeljo po binkoštih, nam sv. cerkev prav primerno veleva brati sveti evangelij o sodnem dnevu ter nam s tem povč, kaj se bo zgodilo na koncu sveta, da bo namreč sodni dan in poslednja sodba. Potom, ko je naš Zveličar izrekel strašno prerokovanje o razdjanju Jeruzalemskega mesta, je precej pridjal tudi prerokovanje o koncu sveta ter poslednje sodbe. In kakor se je gotovo in do pičice natanko spolnilo prvo prerokovanje o razdjanju Jeruzalemskega mesta, ravno tako natanko sc bo spolnilo tudi drugo prerokovanje o sodnem dnevu; kajti Jezus sam je to zagotovil, rekoč: Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Preden pa pride sodni dan, bo sveti evangelij
oznanovan vsem narodom na zemlji, dasiravno ga ne bodo vsi narodi sprejeli, velikoveč bo veliko hudobij, nevere in zapeljevanja pred sodnim dnevom, zlasti ob času antekrista. Kakor se bodo pa ljudje ustavljali Bogu, tako se bo tudi vsa narava vzdignila zoper človeka. Solnce	bo otemnelo, luna ne bo dajala	več svetlobe
in zvezde bodo izpod	neba	padale in nebeške moči	se	bodo gibale.
Kar bo še ljudij na zemlji, bodo od strahu pomrli. Na trobentin glas božjih angeljev	bodo	vsi mrtvi vstali; duše	iz	nebes in iz
pekla bodo prišle, in vsaka	bo našla svoje telo. In	ko	bodo ločeni
dobri od hudobnih, se bode prikazalo znamenje Sinu človekovega na nebu, t. j. sv. križ, in videli bodo Sinu človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. Zakaj pa nas bo ravno Jezus Kristus sodil, on, Bog in človek in naš Zveličar? — Na to vprašanje vam želim danes odgovoriti v imenu Jezusa in Marije.
I.	Ta, ki nas bo sodil, je Jezus Kristus, Bog in človek, naš Zveličar. On je tisti, katerega je Bog postavil sodnika živih in mrtvih. (Djanje apost. 10, 12.) In Jezus sam pravi: Oče nikogar ne sodi, temuč je vso sodbo Sinu izročil, da vsi časte Sinu, kakor časte Očeta. (Jan. 5, 22.) In Jezus pristavi vzrok, zakaj da mu je Oče dal oblast sodbo delati, namreč zato, ker je Sin človekov (Jan. 5, 27.), t. j. zadnje opravilo včlovečenja in odrešenja je poslednja sodba; zakaj po sodbi se loči sveto, srečno človeštvo od nesvetega, nesrečnega, se zjedini s Kristusom, kakor telo z glavo, tako da Kristus s človeštvom združen šele popolnoma novega človeka naredi, in ga zopet Bogu podvrže, kar je namen njegovega odrešenja.
In komu se res sodba bolj spodobi, kakor Kristusu? Spodobi se, da je on kot Odrešenik sveta tudi Sodnik sveta. On je ljudem s svojim odrešenjem zopet odprl nebesa, on jim je zaslužil vse milosti, njegovo revno življenje, njegovo bolečinepolno in grenko trpljenje in smrt na križu je cena, katero je plačal, da bi ljudi zopet pridobil za Boga in za nebesa. Zato mu je nebeški Oče dal razsodbo, kdo da je nebes vreden, kdo se je vrednega storil njegovega odrešenja.
Pa še iz druzega vzroka bo Jezus naš Sodnik. On nam je v svojem življenju tudi zgled zapustil, kako da moramo živeti; on nam je v vseh rečeh jednak postal razun greha, zato nas bo sodil ne lo po svoji božji, ampak tudi po svoji človeški
naturi. Pred tem sodnikom bodo morali omolkniti vsi izgovori; kajti on bo lahko rekel pri sodbi: Zgled sem vam zapustil, da bi bili tudi vi taJco delali, kakor sem jas delal. Sodim vas po tem zgledu, kakor sem ga jaz kot človek vam dajal.
Poslednjič se spodobi Kristusu tudi sodba zaradi njegovega poveličanja. Na zemlji je bil reven, zaničevan, nepoznan, preganjan, preklinjevan, in celo kot hudodelnik zavržen in grozovito umorjen. In še potem, ko je bil povzdignjen k nebeški časti in slavi, so bili vselej tudi taki ljudje, so še zdaj in bodo do konca sveta, ki Kristusa nočejo za svojega Gospoda spoznati, ki ga ne ljubijo, ampak sovražijo, ki ga na vse mogoče načine z grehi žalijo, in ga v njegovi cerkvi preganjajo. Pa ne le samo v nebesih od angeljev in svetnikov mora Kristus spoznan, ljubljen in poveličan biti, ampak tudi hudobneži in grešniki, ki nič nočejo zdaj vedeti o Kristusu, ga bodo morali kot Sodnika gledati z lastnimi očmi. Videli bodo, koga so prebodli, piše sveti apostol Janez v skrivnem razodenju. Takrat mora Kristus slavno zmago obhajati nad vsemi svojimi sovražniki....
II. Kristijani! kako veličasten in strašen prizor ali trenutek bo takrat, ko se bo zbranemu vsemu človeštvu svetli križ Kristusov prikazal na nebu! Oznanoval bo prihod božjega sodnika. Pred očmi vseh ljudij se bodo odprla nebesa in prikazal se bo z veliko močjo in veličastvom včlovečeni Sin božji, obdan od svetih angeljev božjih. Prikazal se bo kot Bog z vso svojo vsegavednostjo, ki pozna najbolj! skrite človeške pregrehe, z vso svojo vsemogočnostjo, ki je v stanu grešnike strašno kaznovati, z vso svojo božjo svetostjo in pravičnostjo, s katero bo vsak neodpuščen in nespo-korjen greh ostro kaznoval. Prikazal se bo božji Sodnik tudi s svojo človeško naturo, pa ves drugačen kakor v svojem življenju na zemlji. Tukaj na zemlji je bil tako reven in zaničevan, tako poln ljubezni in krotkosti, poln usmiljenja do grešnikov. Zdaj pa je dan jeze, zdaj pride kot Gospod in Sodnik. Prikazal se bo z znamenji našega odrešenja, s svojimi svetimi ranami, pa njegova kri, njegove sveto rane ne vpijejo več za milost in odpuščenje, zdaj vpijejo za maščevanje zoper yse tiste, kateri nočejo nič vedeti o njegovem odrešenju.
Kristijani! Kako bo pač ljudem pri srcu, kadar bodo tako pred seboj videli svojega Odrešenika kot svojega Sodnika V In kaj bomo mi sami mislili in čutili, kadar ga bomo zagledali v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom? Mirni in veseli ga bodo
pričakovali pravični na desni Kristusovi strani. Saj so bili z njim sklenjeni v življenju in ob smrti, oni so za njim hodili, iskali so na zemlji njemu vedno bolj podobniši biti v pokorščini in ponižnosti, v čistem, zatajevalnem in pobožnem življenju. In ko bodo videli, da so bili njemu podobni, in postali njegova lastnina, čemu bi se potem bali?	Zato se sv. Terezija	ni	bala sodbe.	O saj lom
imela, je rekla, za	svojega sodnika tistega,	katerega sem	ljubila, in
čigar živa podoba biti sem si prizadevala.
O kako ves drugačen vtis bo pa božji Sodnik naredil na hudobneže in	grešnike; kako	se	bodo groze	in strahu
tresli, ko ga bodo	videli od obličja v	obličje pred seboj! Ko so
bratje Egiptovskega Jožefa v Egipt prišli, v imenitnem in mogočnem gospodu niso spoznali Jožefa svojega brata. Ko jim je pa zdaj Jožef s prav prijaznimi besedami rekel: Jas sem Jožef, vaš brat, katerega ste v Egipt prodali, takrat so se, pravi sv. pismo, močno prestrašili. Saj so videli zdaj pred seboj kot imenitnega gospoda tistega, s katerim so tako grdo ravnali in ga brez vse milosti ptujim kupcem prodali kot sužnja. O koliko večji strah pa bo šele pogubljene spreletel na levici Kristusovi, ko jim bo božji sodnik ne s prijaznimi besedami, ampak s srditimi, očitalnimi besedami nasproti zagromel: »Ali me poznate? Jaz sem Jezus, vaš Zveličar! Jaz sem, ki sem vas tako ljubil, da sem zavoljo vas nebesa zapustil, v revščini rojen bil in živel, ki sem za vas trpel in umrl na križu, na tem križu, ki ga zdaj vidite pred seboj, vi pa mi niste za tolikšno ljubezen nobene hvaležnosti skazovali in me ne ljubili, velikoveč ste me zaničevali, sovražili in tolikrat tako hudo žalili, me tolikrat s smrtnimi grehi vnovič križali!« —Kako strašne besede, ako Jezus jednemu ali drugemu izmed nas poreče: »Jaz sem Jezus, ki sem se dal bičati in križati, da bi duše pogubljenja rešil, in ti, zapeljivec, si meni duše ropal, da si jih v greh zapeljal! — Jaz sem Jezus, ki sem se dal tolikrat tebi pri svetem obhajilu na tvoj jezik položiti, in ti si svoj jezik omadežal z nesramnim govorjenjem, s strašnim preklinjevanjem! — Jaz sem Jezus, ki sem revno živel, in se ogibal posvetnih veselic, in ti si se vdajal pregrešnim veselicam v pijančevanju, v nečistosti in v plesu! — Jaz sem Jezus, ki sem te tolikrat k pokori opominjal, pa ostal si gluh do vsega lepega opominovanja, in nisi hotel zapustiti svojih grehov! Jaz sem Jezus, ki sem ti dajal toliko priložnostij in pripomočkov, da bi delal za svoje zveličanje, in ti se nisi zmenil ne za smrt, no za večnost, ne za pridige in svete maše, ne za svete
zakramente! Zdaj je čas sodbe, zdaj vas moram kaznovati in vam povrniti po vaših hudih delih. Zdaj bodo pogubljeni v svojem obu-panju, kakor sam Kristus pravi, klicali: Vi hribi, padite na nas, in ve gore, pokrijte nas! Pa nič jih ne bo moglo odtegniti očem in kazni božjega Sodnika.
V devetem stoletju je bil sveti Metod, prav spreten slikar, poklican na dvor Bogorisa, Bulgarskega kralja. Kralj mu je dal nalogo, da naj v olepšanje kraljevega stanovanja nekoliko podob na stene naslika, pa tacih, da bodo mogle gledalce močno ganiti. Svetnik je sklenil knezovo povelje v njegovo zveličanje porabiti, in je naslikal tako strašno podobo, da se je pri njenem pogledu ves prestrašil celo ne verski kralj Bogoris. Podoba je namreč pred oči postavljala poslednjo sodbo. Videl se je Kristus, obdan s premnogimi nebeškimi duhovi s strašno ostrim obrazom, na veličastnem sedežu. Vse človeštvo na levici Kristusovi je vse bledo in prestrašeno čakalo sklepa božje sodbe. Vsak del podobe je imel toliko moči, živosti in natančnosti, da je bila sama na sebi strašna reč videti še strašnejša. Pa še bolj se je kralju množil strah, ko je spretni slikar kralju razlagal posebej vsak del podobe. Na jedni strani mu je kazal grešnike vse potrte in obupane in zdihajoče, ker so obsojeni v večni ogenj; na drugi strani pa mu je kazal pravične, svitle in vesele in častitljive, leteče proti nebesom, da bi se z Bogom sklenjeni vekomaj veselili. Kralj se temu pogledu in ganljivim besedam svetnikovim ni mogel dalje ustavljati. Presunjen od milosti božje in prestrašen je želel resnice svete vero spoznati ter se jih naučiti in je prejel potem sv. krst od sv. Metoda. Tudi njegovo ljudstvo je storilo po zgledu svojega kralja.
Kristijani! glejte, kolikšno moč sta imela pogled in misel na poslednjo sodbo pri Bulgarskem kralju Bogorisu in njegovem ljudstvu, da so se od malikov h krščanski veri spreobrnili. Kaj pa pri nas, ali ne bo misel na poslednjo sodbo imela nobenega vspeha, nobenega sadu ?.. . Kristijani! Zdaj je še čas milosti... Ko bomo pa pri božji sodbi kedaj vsi stali, takrat ne bo več časa milosti.. O, da bi pač mi večkrat na to mislili, posebno ob času skušnjave! In o da bi večkrat molili s kraljevim prerokom Davidom, rekoč: Prebodi, o moj Bog, moje meso s svojim sveličanskm strahom, ker se bojim tvojih sodeb! (Ps. 118). Amen.	j. Kerčon.
Prva adventna nedelja.
I. Resnice sv. vere. — I. Izvirni greh.
Poglejte in povzdignite svoje glave; ker vaše odrešenje se približuje.
Luk. 21, 28.
1.	Sv. mati katoliška cerkev nam koj v začetku cerkvenega leta kliče: Poglejte in povzdignite svoje glave; ker vaše odrešenje se približuje! S tem opomni svoje otroke, naj se skrbno pripravijo na bližnji prihod Zveličarjev, da bi se duhovno vdeležili obilnega blagoslova in miru, ki je vesoljnemu človeštvu prisijal po odrešenju. Kajti dolgo dolgo je svet pogrešal prave sreče in miru, celih 4000 let je človeštvo zdihovalo v sužnosti hudobnega duha; tema in nevera, zmota in pregreha so je obdajale, žalostno je tavalo po zemlji, ker so mu bila vrata v nebeško domačijo zaprta. Kar zadoni veseli glas: Poglejte in povzdigujte svoje glave; ker vaše odrešenje se približuje; bliža se tisti Pomočnik, tisti Rešitelj in Zveličar, po katerem ste toliko stoletij hrepeneli; kmalu pride ter prinese spravo in mir med nebom in zemljo in vam odklene vrata nebeška.
2.	Sv. cerkev nam torej danes odpre pogled v žalosten, pa tudi nadepoln čas; v duhu nas pelje nazaj skozi tisočletja stare zaveze do prvih starišev; kaže nam, kako je človeštvo zgrešilo svoj večni cilj, pa kako je bilo zopet pripeljano na pravo pot proti nebesom —z jedno besedo, veliko delo odrešenja nam stopi pred oči. Cerkveno leto pa nam ravno razgrinja v svojih raznih časih zgodovino tega odrešenja, sv. cerkev ima nalogo in tudi hoče, da so verniki deležni blagrov, ki izvirajo iz odrešenja; zato želi, da ž njo vred zaporedoma premišljujejo velike skrivnosti in verske resnice ter si jih obračajo v dušno korist. Zato hočemo tudi mi v tekočem adventnem času premišljevati tiste resnice, ki so ž njim v najožji zvezi. Iz tega bomo spoznali imenitnost krščanskega adventa. Pogledali in povzdignili bomo svoje glave ter v daljši vrsti pridig zapored razvideli, kako blizo je nam katoliškim kristijanom odrešenje, kako se nam ponuja zveličanje, ako jo le hočemo sprejeti. Videli bomo v naslednjih govorih, koliko srečnejši smo mi memo toliko milijonov ljudij, ki še tavajo v malikovalstvu, in kako obžalovanja vredni so tisti, ki so se ločili od prave cerkve Kristusove in s kako slepoto so vdarjeni tisti, ki
L.
zapuste pot resnice ter z brezverstvom ali mlačnostjo v nevarnost izpostavljajo svoje duše. Poglejte in povzdignite svoje glave! mora sosebno v sedanjih časih katoliška cerkev klicati svojim vernikom; čas je, da iz spanja vstanete, čas je, da se zdramite ter se zavedate svojega imenitnega poklica, čas je tudi, da se oborožite zoper vse napade sovražnikov, ki prete naši veri in dušnemu zveličanju ! In blagor nam, ako poslušamo glas svoje skrbne matere, katoliške cerkve, ter se popolnoma izročimo njenemu varstvu, potem bomo varno popotovali proti nebeški domačiji ter se obvarovali propada in pogubljenja, v katero pahne človeštvo greh in samovoljna ošabnost.
3.	Zakaj ako so ozremo nazaj, vidimo, da je greh zmiraj imel za seboj žalostne nasledke in nesreče, ki so trle in še tarejo ljudi. In toliko rajši bomo pritrdili nauku katoliške cerkve, da vse hudo na zemlji izvira iz greha in sicer iz greha prvihsta-r i š e v. V vsi zgodovini, glejte, dragi moji, ni dogodka, ki bi bil imel bolj žalostne, bolj važne nasledke, ki bi bil bolj segel v naredbe božje, kakor je ravno padec prvih človekov. Marsikomu sc dozdeva Adamov greh temna, malenkostna stvar, kaka starodavna pravljica. Ali kdor bi kaj tacega mislil, bi se zelo motil. Nauk o izvirnem grehu je v dolgi vrsti verskih skrivnostij prvi in najvažnejši nauk. Na ta nauk se naslanja vse versko poslopje. Ako nauk o izvirnem grehu ni resničen, potem ni treba nobenega Odrešenika, nobene zveličanske naprave, nobene cerkve. Zato mora današnje premišljevanje za predmet imeti tisto resnico, na katero sc naslanja odrešenje, t. j. i z v i r n i greh. Razvideli bomo, da je ta greh za človeštvo
1.	žalosten dogodek,
2.	žalostna dedščina.
4.	Ko so se ljudje na zemlji pomnožili ter se po raznih krajih razširili kot posebni narodi, niso več dolgo natanko ohranili prvotnih razodenj božjih. Sv. pismo (I. Mojz. 6, 5) pravi: da je bila hudobija ljudij velika na zemlji in da so bile vse misli srca vedno le v hudo obrnjene. Tako so ljudje kmalo zabredli v temo, zmoto in nevero in še dandanašnji tava mnogo ljudstev v zmoti in smrtni senci. Toda čuda! Jedno resnico so vsi, tudi malikovalski narodi, do današnjega dnč ohranili: da sta namreč prva človeka grešila in po grehu postala nesrečna. Bogotajoc Voltaire sam piše: Vera, da je prvi človek padel in se
pokvaril, se najde pri vseh ljudstvih. Spoznanje tega brezbožneža nadomestuje cele vrste dokazov. Pristavimo še to, da imajo Perzi, Indijanci, Kitajci, Japonci, Egipčani, Grki, Mehikanci v svojih izročilih in sv. bukvah padec prvega človeka zelo podobno popisan, kakor mi v svetem pismu. Kako se da to razložiti ? Nič drugače, kakor: Ker so paganska ljudstva v Aziji, Afriki in Ameriki, ki niso med seboj v nobeni zvezi, in po jeziku, veri in postavodajalstvu različna, ker so vendar v tej reči jedina, ker imajo ravno tisto izročilo, mora ono imeti resnico za podlago, ki sega nazaj noter do začetka sveta. Pa pustimo na stran vsa ta izročila malikovalskih narodov ter odprimo sv. pismo. Ono nam hrani nepokvarjeno razodenje božje.
5.	Berimo torej iz teh svetih bukev, kako se je vršil tisti žalostni dogodek s prvim človekom! — Bog je človeka vstvaril neumrljivega, po svoji podobi in podobnosti ga je naredil — se bere v bukvah Modr. 2, 23. In zopet stoji pisano: da je Bog človeka pravičnega vstvaril. (Prid. 7, 30.) človek, najimenitnejša stvar neskončno modrega, dobrotljivega in vsemogočnega Boga ni mogel drugačen biti, kakor dober in popoln. Bog je človeka ozaljšal z n at o r n i mi popolnostmi in čeznatornimi darovi. V svetosti in pravičnosti človeške duše je odsvitala božja podobnost. Po telesu sta prva človeka bila močna in zdrava ter sta bila prosta vsega, kar mi imenujemo težavo, nadlogo in bolečino. Ako bi bila taka ostala, bi ne bila nikoli okusila smrti, ampak bi bila vzeta v ne-zvenljivi mladosti v nebesa. Najvišji je imel veselje in dopadajenje nad njima. Bog jima je pa bil tudi vse, njun Stvarnik in najboljši Oče; zato sta ga ljubila kot dobra otroka polna nedolžnosti in veselja.
6.	Toda jedno jima še manjka: vesela priložnost zaslug si pridobiti in do Boga svojo pokorščino pokazati na poseben način. Vse drugo, kar jima je razsvitljena pamet velevala, sta ljubila in spolnovala že iz prirojene nagnjenosti. Zato jima Bog da še posebno zapoved, ki je njuni nedolžnosti in pri-prostosti primerna. Od vsega drevja v vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa niliari ne jej, zakaj katerikoli dan od njega ječ, boš moral umreti. (I. Mojz. 2, 17.) Kako lahka zapoved! In ker sta bila človeka prav dobra in sveta vstvarjena, nista v sebi čutila nobene želje, nobene skušnjave, da bi to zapoved prestopila. Skušnjava jo mogla le od zunaj priti. In je tudi res prišla. Zavrženi angelj, hudobni duh, kateri skušnje ni prestal, poln nevoščljivosti

zavoljo sreče prvih starišev, se posluži kače, priplazi se k Evi ter povpraša: Zakaj ne jesta od vseh dreves v vrtu? Žena odgovori: Sad dreves, ki so v raju, jeva, sadu drevesa pa, ki je v sredi raja, nama je Bog prepovedal ne jesti, da kje ne umrjeva. — Ne bota umrla ne — govori skušnjavec — saka j Bog ve, da kateri dan koli bota jedla od njega, se vama bodo oči odprle, in bota kakor bogova in spoznala dobro in hudo. (I. Mojz. 3. 1—5.) Kako nesramna in zvita laž, ki je pa dosegla svoj namen. Nesrečna Eva le še bolj ogleduje lepi sad, ga poželi, mika jo, stegne roko ter vgrizne sad; gre k možu, ga pregovori in tudi on je. T a k o je storjen prvi greh na svetu.
Kako nehvaležno, kako predrzno sta ravnala prva človeka zoper Boga! Tam v raju sta grešila, kjer sta mnogokrat gledala veličanstvo božje, kjer sta slišala glas božji. To je tudi za nas zveličansko svarilo: Noben človek ni tako trden in dober, noben kraj tako svet, da bi bil kdo pred grehom zavarovan. Naj si bodemo kdor- in kjerkoli hočemo, moramo neprenehoma čuti in moliti, da v skušnjavo ne pademo.
7.	Kako pa da bi mogel biti tisti grižljej neznatnega sadu tako velik greh? — bi si znal kdo misliti. Da, kristjani moji! tisti greh je bil smrten, in zapopade več drugih grehov. To je greh nevere, ker prva človeka nista več verjela pretenju Božjemu, ampak lažnjivim besedam skušnjavca; to je greh nepokorščine, kor sta dobro vedela zapoved božjo, pa sta jo prelomila; to je greh napuha, ker sta menila po okusu tistega sadu postati modra in mogočna kot bogova; to je greh poželjivosti, ker sta sicer vsega dosti imela, pa sta jedenkratni okus višje cenila kakor Boga in nebesa. Tolik greh torej! Kar naj bi si tudi tisti zapomnili, ki pri tolikem polajšanju postne zapovedi meso jedo, naj bo petek ali svetek, ter so s tem izgovarjajo, da zlorabijo besede sv. pisma: Kar gre v usta, ne omadeževa človeka. (Mat. 15,11.) Res da jabolko, košček mesa to ne omadeževa, toda tvoja pože-ljivost, tvoj napuh, tvoja nevera, tvoja nepokorščina do Boga in do cerkve, to te omadeževa. — Pa čujmo, kako jo prestop prve postne zapovedi, okus prepovedanega sadu, prva človeka omadeževal in ju nesrečna storil.
8.	Ah, onadva nista, kakor jima je skušnjavec obljuboval, postala bogova, ampak revna grošnika. Vest se jima zbudi tor greh očita, strah in trepet se polasti njune duše. In kaj zdaj počneta? Skriti so hočeta med grmovjem pred obličjem božjim.
Glejte, kako je prej razsvitljena pamet po grehu otem-n e 1 a, ko menita , da se je pred vsegavednim in vsevidečim Bogom skriti mogoče. O žalostna slepota! Da, le naj se skrijeta! Že se bliža razžaljeni Bog k sodbi. Adam, kje si ? doni njegov glas. Oba se treseta ter se jameta izgovarjati; mož se izgovarja na ženo, žena dolži kačo. Nobeden noče biti kriv. Ali ste zapazili, kako se je prej dobra volja pokvarila in je k hudemu nagnjena? Adam in Eva sta nekako ošabna in nočeta svoje krivde spoznati, tudi ljubezen do resnice sta zgubila, ker se izgovarjata. Toda zastonj.
Pravični Bog jima naznani obsodbo in zasluženo kazen. Ženi napovč: F bolečinah boš rodila svoje otroke in pod oblastjo moža boš in on bo čez te gospodoval! Adamu pa: Zemlja bodi prekleta v tvojem delu ... V potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet; zakaj prah si in v prah se boš spremenil. In potem ju je Gospod pahnil iz vrta veselja. (I. Mojz. 3, 16—24.) Pa ne samo zemeljski, ampak tudi nebeški raj sta človeka zapravila z grehom. Odpovedala sta se Božjemu gospodstvu in sta zapadla sužnosti hudičevi. Greh je odvzel natorne in čeznatorne popolnosti in darove, storil je telo umrljivo, pa je tudi zamoril svetost in pravičnost — pravi kinč in življenje njune duše. — Toda še hujše je; nesreča prvih človekov je tudi žalostna dedščina njih otrok.
II. — 9. Po pravici imenujemo greh prvih starišev podedovani greh, ker smo ga kot njihovi otroci od njih podedovali. Naravno je, da dolgovi očetovi preidejo na njegove naslednike, in kar je oče zgubil, tega tudi otrokom ne more zapustiti. Adam pa je po grehu zgubil popolnost svojega uma in volje, neumrljivost svojega telesa, milost božjo in pravico do nebes. In tako vseh teh zgubljenih zakladov ni mogel zapustiti svojim potomcem. Adam je bil deblo, glava vesoljnega človeštva, v njegovi natori smo bili tako rekoč vsi zapopadeni. In kaj je moglo pač iz te popačene natore iziti ? Kaj druzega, kakor greh in popačenost, na kateri leži Božje sovraštvo in prekletstvo. Vsak Adamov naslednik šo tedaj v grehu rodi, in je po natori otrok jeze, kakor pravi apostol (Efež. 2, 3.)
Pri tem bi si utegnil kdo misliti, kako so da to opravičiti, da že novorojeno dete nosi nad seboj nasledke greha. — Otrok sicer ne greši, a greh in nesreča prvega očeta izvira v vse naslednike. Le pomislimo: ali se ne godi jednako še zdaj na svetu? Ali ne trpijo zavoljo krivde nekaterih neštevilni ljudje ? Ali se ne zgodi,

da se cela rodovina, celo mesto, celo kraljestvo zavoljo zadolženja jednega samega pahne v nepopisljivo nesrečo ? Vladar je, postavim, ubozega podložnika z vso rodovino brez njegovega zasluženja povzdignil, s častjo in bogastvom obdal ter mu imenitno službo odkazal. Zato tirja od njega toliko večjo vdanost in zvestobo. Pa kaj se zgodi? Nehvaležnež se upre zoper svojega dobrotnika. Ko kralj to zvo, zavrže upornika ter ga spodi z vso rodovino. Kaj se vam zdi o tej sodbi ? Modro in pravično je ravnal, da je nehvaležnega upornika spodil iz svojega kraljestva. Obžalovanja vredni so sicer otroci, da jih je zadela nemilost vladarjeva in morajo z očetom v pregnanstvo, ali madež upornega očeta obsenčuje tudi njegov zarod.
In ravno to je tudi naša žalostna dedščina, da smo otroci Adamovi, otroci očeta, ki je bil upornik zoper božjo zapoved. S prvim očetom je moral ves človeški rod iti v pregnanstvo solzne doline, padel je v nemilost najvišjega Vladarja nebes in zemlje in je odločen od njegovega kraljestva zveličanja, dokler ne bi prišla pomoč in usmiljenje. — Pa to so samo primere in prilike, če doni tromba božjega razodenja, naj človek molči, veruje in moli in ne sme biti modreji kot Bog — pravi sv. Avguštin. In res nam je Bog to skrivnost o podedovanem grehu natanko razodel, da ni nobenega dvoma in si iz tega lahko razlagamo vse reve, ki se nahajajo v stvarstvu. Po nevoščljivosti hudičevi je prišla smrt na svet — se bere v buk. Modr. (2, 24.) in kaj je imelo smrt za nasledek, že vemo. Kraljevi spokornik David zdihuje (ps. 50, 7.): Glej, v hudobiji sem spočet, in v grehih me je spočela mati. Pobožni Job (14, 4.) vpraša: Kdo more očistiti spočetega iz nečistega semena? Nisi-li ti sam, o Gospod? Sv. Pavel pa naravnost pravi (Rimlj. 5, 12.): Po jednem človeku je prišel greh na svet, in po grehu smrt, tako je nad vse ljudi smrt prišla, ker so vsi v njem grešili.
10. Kar nam razodenje božje pripoveduje o podedovanem grehu, to najdemo potrjeno v stvarstvu. Le poglejmo otročiča, ki še ne more svojih bolečin dopovedati, kako se vije in joče v naročju skrbno matere, ki mu pomagati ne moro. Kaj je zakrivil ta ubogi črvič, da se mora tako pokoriti? Glejte, že novorojeni otrok nosi dolg in kazen izvirnega greha. Ako je sv. krst prejel, je pač dolgd in večnih kaznij oproščen, a nikakor ne časnih kaznij in nasledkov podedovanega greha; zato so joka in trepeče, in trpi že v zibeli. In še bolj so nam kaže prokletstvo, katero je greh
prinesel, na vesoljnem človeštvu, čez vso zemljo stoje v temnih potezah zapisane besede: Ti si solzna dolina! In na čelu slehrnega človeka se bere: Ti si ubogi grešnik! Zakaj sveti in pravični Bog je zapazil nad vsemi Adamovimi nasledniki vse, kar je bil nad prvim očetom po storjenem grehu zapazil: zatemnjeno pamet in popačeno voljo, ki Boga in dobrega ni spoznala in ljubila, in sprijeno srce, ki ni bilo nebes, ampak pekla vredno. Kajti ljudje so pozabili na svojega Stvarnika in so stvarjene reči po božje častili, pogreznili so se v ostudno malikovanje. Koliko zmot in blodenj je v teku stoletij že izmislila človeška pamet. In človeška volja v kolike zmotnjave je že zabredla? Od Abelja, ki je po bratovski roki umorjen se zgrudil na zemljo, koliko potokov krvi je že teklo iz zavida, sovraštva, lakomnosti in maščevanja ! Kdo bi naštel trupla, ki jih je vojska in meč morilcev že nagromadil? Grehi nečistovanja in krivičnosti presegajo mero in število. Potrjuje se izrek: »Zgodovina človeštva je zgodovina zmotnjav.« — In kako zelo čutimo tudi po prejetem sv. krstu popačenost Adamove natore! S svetim Pavlom moramo spoznati: Drugo postavo čutim v svojih udih, katera se bojuje zoper postavo mojega duha, katera me deva v sužnost pod postavo greha, katera je v mojih udih. (Rimlj. 7, 23.) K dobremu kako smo leni in počasni, k hudemu tako hitri in nagnjeni; čednost nas toliko boja stane, najmanjša skušnjava pa nas premaga, da k izvirnemu grehu pri-denemo še dolgo vrsto lastnih grehov. — Zato je pa tudi vsa na tora grešnemu človeku sovražna. Ne le divje živali, ampak tudi elementi se zoper njega vzdigujejo. Zrak napravlja viharje in nevihte, pošilja grome, bliske in točo; razdjanja, ki jih povzročuje ogenj in voda, nam kažejo opustošenj kraji, podrte hiše, vasi in mesta. In kralj vstvarjenja, človek sam, kak žalosten pogled; ako preštejemo vse solze in zdihljeje, ki puhte iz tisoč koč, kjer vlada siromaštvo, glad	in bolezen! In	če bi	pogledali v bolnišnice, kjer
se nam smrt v	živih podobah	kaže,	bi	se nam srce treslo. Od
povsod se razlega glas: da je zemlja solzna dolina.
Taka natora, tak človek ni mogel priti iz božje roke. Tako nepopolnega te sveti, modri Bog ni naredil, neskončna ljubezen in dobrotljivost njegova človeka ni vstvarila v neprenehano trpljenje. Bog je pogledal	vse, kar je bil	naredil,	in bilo je prav dobro —
nam zatrjuje sv. pismo. (I. Mojz.	1, 31.)	In	zdrava pamet sama nam
pravi, kar je izustil modrijan Ciceron: »Ni Bog vstvaril vse te nesrečo; krivda in dolg in pregreha mora na človeku ležati, da
smo tolikim dušnim in telesnim nadlogam podvrženi in slednjič zapademo grozovitni smrti.« Da, podedovani greh je žalostna dedščina Adamovih otrok.
11. Zatorej ni čuda, da bi se mi radi tega žalostnega stanu znebili ter dospeli v lepšo deželo. Ko tolikrat vidimo krog sebe nadlogo in revo, stok in jok, se našega srca polasti domotožnost ter se nam godi kakor tistemu dečku, o katerem se bere, da je hotel v nebesa potovati. Bilo je mrzlega, zimskega večera, ko na pokopališču kleči otrok in joka na novem grobu. »O, moja ljuba mati, zdihuje deček, jaz ne morem več brez tebe živeti; o, ljuba mati, vzemi me k sebi v nebesa!« In deček se zgrudi na grob, moli in bridko joče, čez nekaj časa ga vidijo na bližnjem kolodvoru. In ko ima ravno vlak oditi, milo zakliče; »O, vzemite tudi mene s seboj, vzemite me s seboj!« »Kam pa hočeš ?« vpraša uradnik. »V nebesa hočem, v nebesa!« odgovori nedolžni otrok. Tu nek surovež krohotajo otroka sune v stran, da se preplašen skrije v kotiček. Drugo jutro najdejo dobrega dečka na ravno tistem kraju; ga kličejo, primejo za ročico, a nobenega znamenja, ker — bil je zmrznjen. Preneso ga v bolnišnico ter si prizadevajo ga oživiti. Res začne otrok dihati, se oživi, odpre lepi očesci, raztegne ročici ter zakliče: »Mati, v nebesa hočem!« Deček zapre koj očesci — in bil je mrtev. Šel je v nebesa k svoji ljubi materi.
O,	predragi, marsikateri misli tu na zgodnji grob ljube matere in dobrega očeta in bi bil rad pri njih že v nebesih. Potrpimo malo! Kot vlak dirja naše življenje in pride smrt, ki telo zgrudi v grob. Kaj pa duša? Je li tako čista in nedolžna kot oni otrok, da bi se mogla kot angclj preseliti v nebesa? Ah, ako je ona omadeževana, še je čas, da z milostjo in pomočjo, katero je prinesel drugi Adam, Jezus Kristus, vse poravnamo. Povzdignimo svoje glave in poglejmo k Njemu, ki nas v solzni dolini zbira krog sebe ter nas popelje v nebeško domačijo. Amen.
A. Žlogar.
2. Čveterni prihod Kristusov. — I. Prihod k sodbi.
In tedaj bodo videli Sinu človekovega priti na oblaku z veliko oblastjoin častjo.
Luk. 21, 27.
Z današnjo nedeljo začenjamo novo cerkveno leto in ob jednem tudi sv. adventni čas. Advent je pa, kakor veste, katoliška cerkev zato postavila, da bi se vredno pripravljali na prihod Kristusov, ali da z latinsko besedo govorim, na njegov advent.
Adventov ali prihodov Kristusovih pa posebno čvetero razločimo. Prvi Kristusov advent je bil tisti, ko je prišel v mesu na ta svet; kadar je rojen bil po človeški naturi v betlehemskem hlevu od Marije prečiste Device. Drugi advent Kristusov se lahko imenuje tisti, kadar On pride k nam v naše srce pri sv. obhajilu. Tretji advent Kristusov imenujemo tisti, kadar nas bo prišel klicat s tega sveta v naši smrtni uri in potem na odgovor pri posebni sodbi, četrti in zadnji advent Kristusov pa bo tisti, ko bo prišel sodit žive in mrtve.
Ker ima sveti adventni čas ravno štiri nedelje, bo prav primerno, da vam vsako nedeljo o jednem teh čveterih adventov kaj povem. Vendar pa razvrstitev časa in nedelj nekako terja, da red teh čveterih adventov prevrnem in o zadnjem govorim. Saj nas današnji evangelij sam na to napelje, ko nam popisuje grozo sodnega dneva.
Torej poglejmo danes in premislimo: 1. Kako se bo godilo na sodni dan ter prej in potlej? 2. Kaj se iz tega učimo?
Ta reč, preljubi, je silno važna in imenitna, ker gre za naše večno zveličanje ali pa za naše večno pogubljenje; torej upam, da bote tudi posebno pazljivo poslušali!
I.	Nekaj posebnega je to, da se dve nedelji po vrsti, zadnjo pobinkoštno in prvo adventno nedeljo, bere sveti evangelij o poslednji sodbi. Naša mati, sv. katoliška cerkev, namerava s tem zveličansk strah v nas obuditi, ki naj bi nas pred grehom branil k pokori in čednostim priganjal. Pisano je namreč: Pri vseh svojih delih spominjaj se poslednjih rečij in vekomaj ne boš grešil. (Sir. 7, 40.) In psalmist govori: Gospod, presuni moje meso s svojim strahom, zakaj tvojih sodba se bojim! (Ps. 118, 120.)
če bi tudi o poslednji sodbi nič drugega ne vedeli, kakor kar nam sveti evangelij pove, je že to zadosti, da se po pravici bojimo in trepetamo! Kaj nam pravi o tem večna resnica, Jezus sam? On našteva in razlaga, kaj se bo zgodilo pred sodbo, ob sodbi in po sodbi.
1. Pred sodbo bodo strašna znamenja na solncu, na luni in na zvezdah. Solnce bo namreč otemnelo, luna ne bo dala svoje svitlobe in zvezdo bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale. Kakšen strah obide človeka, če le vidi solnce ali luno mrkati! Še živali čutijo to premembo, so nemirne, plašno bežijo
40
ali tiho stokajo! In vendar solnčni in lunin mrak kmalo mine. Takrat pa bota oba zgubila svojo svetlobo in čudna tema se bo vlegla na zemljo. Kakšna groza se že zdaj polasti človeka, če vidi nenavadno repato zvezdo ali pa kako se zvezde utrinjajo druga za drugo, kakor se vidi večkrat! Kaj še le bo na sodni dan, ko bodo zvezde z neba padale in bodo vse nebeške moči iz svojega navadnega tira stopile in strašan ropot in zmešnjavo napravile! Taka znamenja bodo na nebu. Nič manj strašna pa bodo tudi na zemlji. Zemlja se bo tresla in na vseh konceh pokala, viharji bodo bučali in na tla in v prah pometali vse, kar se jim ustavlja. Zvoniki in cerkve in hiše bodo na kup padale, gore in pečevje se bo rušilo in v dolino bobnelo; tresk in grom bo stresal neprenehoma površino zemlje. Ogenj bo bruhal iz globočine zemlje in morje se bo izlilo iz svojih bregov in bo strašno šumelo in bučalo. Živina bo rjula in tulila in kakor zdivjana okrog letala. Ljudje pa bodo koprneli od straha in čakanja tega, kar ima čez ves svet priti! O revni človeški rod! glej, kaj te čaka! Tudi ljudje bodo bežali, ali kaj, ko ubežati ne bodo mogli! Pred smrtjo bodo bežali, pa jim bo povsod naproti prišla. Pomislite, kakšen strah je že zdaj, kadar kakšna vas gori ali pa kadar o povodnji valovi strašno divjajo in trgajo in odnašajo. Marsikateremu je strah pri požaru ali o povodnji v ude zašel in se ga svoj živi dan več ne znebi. Kaj šele bo o sodnem dnevu! Gotovo jih bo veliko od strahu umrlo !
2.	Nič manj strašne pa bodo reči, ki se bodo pri sodbi godile! — Tu bo angeljska trobenta, ki bo mrtve k sodbi klicala; tu bo sv. križ, ob čigar pogledu bodo jokali vsi rodovi na zemlji; tu bo ojstri in pravični sodnik, ki bo natanko vse razodel, poplačal in kaznoval; tu bode čudna razdelitev na desno in na levo! Pa poslušajmo, kaj o tem pišejo ranjki naš nepozabljeni Slomšek! Tako pravijo v neki pridigi na današnjo nedeljo : »Strašan je moral biti glas po trobentah izraelskega ljudstva, na katerih gromeči šum so se zidovi jerihovskega mesta razsuli!« Tak in še hujši glas bo k sodnemu dnevu vsem mrtvim po pokopališčih zabučal, in človeški prah k sodbi budil. On bo predrl črno zemljo in bo vzdignil telesa mrtvih; on bo odprl vrata peklenska in bo privlekel duše vseh pogubljenih nazaj; on bo odprl duri nebeške in bo pripeljal število vseh izvoljenih duš. To bo tisti grozovitni glas, o katerem sv. Jeronim govori: Naj že jem ali pijem, ali 1:aj druzega počenjam, vselej se mi zdi, da slišim strašni glas: Vstanite, mrtvi in pridite k sodbi!
Trupla iz zemlje, duše iz nebes in pekla se bodo skupaj sklenila. Strah bo delala truplu in duši vsaka pregreha, ki sta jo v življenju storila — očitno, na sebi jo bota tamkaj nosila. — Svetila se bodo trupla pravičnih, kakor zvezde na nebu; trupla krivičnih pa bodo bolj temna od črnih saj. Duša in truplo pobožnih bota hvaljena, duša grešnikov pa bo klela in očitala sebi vse storjene pregrehe !
Ne bo še prvega strahu konec, že bo treba iti v dolino Jozafat in zdajci se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega v oblakih neba. Na njem bodo zapisane vse muke, katere je Jezus za nas prestal, na njem pa se bodo brale tudi vse milosti, katere smo od njega prejeli ali pa zanemarili!
čudno bo pravičnim med trumami zavrženih k sodbi stopiti, ali kmalo bo ta njih stiska pri kraju. Angelji bodo namreč prišli in bodo pravične izmed hudobnih odbirali z velikim glasom, rekoč: Sem na desno stopite vsi pravični, čisti, potrpežljivi, krotki, usmiljeni, bogaboječi, ponižni, goreči, spokorniki i. t. d. — Na levo pa se precej in brez odloga poberite vsi krivični, požrešniki, prešest-niki, nečistniki, lakomniki, neusmiljeni, trdovratni, pohujšljivci i. t. d. — Takrat torej se bodo srečali bogaboječi in se bodo drug druzega veselili; srečali se bodo pa tudi hudobni in bodo drug druzega preklinjali! Strašan krič bodo takrat zagnali in vpili: Gore, padite na nas, hribjc pokrijte nas! Ali gore bodo takrat gluhe in hribi neusmiljeni; vsi narodi bodo umolknili, kadar bo ojstri Sodnik govoriti začel!
Rada se na tem svetu krivica zakriva, tamkaj bo pred celim svetom odkrita! Zvedel bo vsak pregrehe svojega življenja, slišal pa tudi vse milosti in dobrote, katere je zapravil z grešnim življenjem. Razodete bodo takrat vse skrivne hudobije, kakor na svitlem solncu. Ves svet bo zvedel pregrehe vsakega, vsak bo slišal pregrehe celega sveta! Takrat, veli sveti Krizostom, ne bo mogoče se braniti, ne bežati, ne spokoriti se! Vse reči na svetu bodo grešnika tožile, ker si jih je v greh obračal; tožili bodo neverniki kristijane, ki so tako lepo priložnost in take pomočke imeli, pa dobrega niso hoteli storiti; tožili bodo vsi krivično stiskani svoje stiskalce, vsi v greh zapeljani svoje zapeljivce; tožil bo tudi sam satan svoje privržence, in na te tožbe ne bo odgovora. Grešnik se bo sicer izgovarjal, da je bil slab, ali Jezus mu bo naštel vse milosti, katere je zanemaril. Angelj varuh mu bo neubogljivost očital, Marija in svetniki mu bodo pričali, kako so oni živeli, kako
so za njega prosili! Kolikor več pomočkov ima tukaj človek k zveličanju, v toliko veči pogubljenje bo obsojen, če bo že treba za vsako nepotrebno besedo odgovor dajati, kakšen račun bo šele od kvantanja in klafanja, od opravljanja in obrekovanja?
3.	Taki strahovi bodo tedaj pred sodbo in pri sodbi. Najstrašnejše pa pride za pogubljene šele po sodbi! Vse stiske, vse nadloge, vsi križi in težave, vse zoprnosti in nesreče niso nič proti tisti zadnji obsodbi, katero bo Sodnik nad pogubljenimi izrekel, ko jim bo zaklical: Poberite se spred mene, prekleti, v večni ogenj! in proti tisti bridki ločitvi, kakoršne ni bilo poprej in je potem nikoli več ne bo! Otroci se bodo ločili od starišev; mož od žene, brat od sestre, prijatelj od znanca! Dobri pojdejo v veselje, hudobni v pogubljenje.
II. Preljubi! Ni mi treba te podobe še dalje slikati in popisovati. Katerega to ne pretrese, takemu sploh pomagati ni. — Pamet in vera pa nas učita, da ker tem strahotam ubežati ne moremo, da se za časa nanje pripravimo, ali z drugimi besedami, zoper nje zavarujemo. Kaj naj nam pa pomaga spomin na te strahote ?
1.	Nikar se ne navezujmo na časne reči, ki nam tako hitro zginejo in ki se bodo sodni dan s takim vriščem nehale. Rabimo časne stvari po pameti in modro v božjo čast in v po-boljšanje, da nas na sodni dan tožile ne bodo . . .
2.	Varujmo se greha, ki nam bo takrat najbolj presedal, in nabirajmo si zdaj čednostij in dobrih del, katera nam bodo takrat najbolj prav prišla. . .
3.	Takrat ne bo mogoče več kaj popraviti, prihiteti, pre-narediti in spokoriti se! Zdaj to storimo, ker takrat časa več ne bo!
Kristijani moji! Trobenta angeljska še ni zapela, sodba se še ni začela! Še imamo čas, še lahko sodbo v svoj prid obrnemo in nagnemo! Še je v naši moči, da si zberemo desno ali levo stran! Glejte, zdaj so dnevi zveličanja, zdaj je prijetni čas! Odkupljajmo tedaj čas, ker dnevi so hudi! Zdaj popravljajmo, zdaj pokoro delajmo, zdaj si zakladov in prijateljev za tisti strašni dan nabirajmo, kadar nas bo prišel Gospod sodit in bo vsak prejel, karkoli je storil v svojem telesu, dobro ali hudo. (2. Kor. 5, 16.) Amen.
Janez Ažman.
Založba ..Katoliške Bukvarne11.	Tisk „Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik : Ant. Kršiš.