EDVARDA**". V CEUv
Celje - skladišče
D-Per
65/1985
E!
5000013539,5	cobiss o
GLASILO KOLEKTIVA RUDARSKO-ELEKTROENERGETSKEGA KOMBINATA FRANC LESKOŠEK-LUKA, TITOVO VELENJE
LETO XIX
PETEK, 4. OKTOBER 1985
ŠTEVILKA 5
Ob prazniku občine Velenje - 8. oktobru e 110-letnici Rudnika lignita Velenje s 35-letnici delavskega samoupravljanja v Rudniku lignita Velenje e 40-letnici osvoboditve
8. OKTOBER - POMEMBNA PRELOMNICA V LETU 1941
Letos smo že slavili visoke obletnice velikih dni in dogodkov. Ob 8. oktobru, prazniku občine Velenje, pa se v nas praznično razpoloženje z enako silo prepleta z vednostjo, da je uspešen napad štajerskega bataljona na mesto Šoštanj v noči s 7. na 8. oktober pomembna prelomnica v letu 1941, ko je slovenski narod v najhujših razmerah začel svoj oboroženi boj proti okupatorju. Ponosni smo, da je šest mesecev po zasedbi naše domovine bila mlada slovenska partizanska vojska že organizirana in pripravljena tudi za velike vojaške akcije. To je bil znak, da se uporno ljudstvo ne strinja z vsiljenim redom nacističnega rajha. Po drugi strani pa je napad partizanov na Šoštanj pomenil veliko moralno pridobitev za partizansko vojsko in narodnoosvobodilno gibanje sploh.
Vsa leta NOB je bila Šaleška dolina eno od žarišč osvobodilnega boja proti nacističnemu okupatorju. Okupator jo je prišteval med najbolj nemirne predele celjskega okrožja in Spodnjega Štajerskega.
Razmah osvobodilnega gibanja v naši dolini lahko pripišemo tudi temu, da so v njej živeli in delali rudarji, ki se niso pustili zatirati in izkoriščati. Okupator je sicer hotel, da bi v velenjskem rudniku odkopali kar največ premoga, zato je povečal tudi število delavcev v njem in uvedel zanje vojaško disciplino. Vendar pa učinka, ki ga je pričakoval, ni bilo. Domovinska zavest rudarjev je bila velika. Izvedli so nič koliko sabotaž v rudniku in dosegli, da so proizvodni rezultati v njem upadli na četrtino doseženih v prejšnjih letih.
Enajstega aprila 1875 so v naši dolini v globini nekaj več kot sto metrov naleteli na sloj lignita, ki jim je dal vedeti, da se pod površjem doline skriva ogromno naravnega bogastva. V nadaljnjih mesecih so vrtino povečali toliko, da so iz nje dobljena je-
Strani 3-6: Z volitev...
Dalje na strani 2!
NADALJNJA VSEBINA ŠTEVILKE
(STRANI 3- 6) Z volitev v samoupravne organe TOZD, delovnih skupnosti in delovne organizacije RLV 20. septembra letos • (STRANI 4-5) Letošnje poslovanje našega kombinata e (STRANI 6-7) Odšli so v pokoj • (STRANI 7-11) Portreti - Obvestilo za vse delavce RLV - Beseda v slovo od Franca Hrasta na pokopališču v Podkraju • (STRAN 12) Nagradna križanka • PRILOGA - Pesemski listi
dr a premogovega sloja dala zanesljive podatke o sestavi sloja in njegovi kvaliteti. Najdba tega sloja lignita je temeljni kamen današnjega RLV.
RUDNIK LIGNITA VELENJE PO OSVOBODITVI
Naš rudnik je v svojem dolgoletnem obratovanju preživel cesarstvo Avstro-Ogrske in kraljevino Jugoslavijo. Šele v novi,socialistični Jugoslaviji pa se je njegov razvoj vsestransko razmahnil. Začeli sta se izgradnja rudniških objektov in modernizacija rudarske opreme. Odprli so jamo Preloge, zgradili nov značilni jašek, klasirnico, nakladalno železniško postajo, elektro-strojne delavnice, glavno skladišče materiala, razdelilno in transformatorsko električno postajo, obratne zgradbe jamskih obratov in še vrsto drugih objektov. Odkop premoga se je znatno povečal. A iz leta v leto večje jamske proizvodnje niso dosegali samo z odpiranjem novih odkopnih polj in povečevanjem števila zaposlenih delavcev, temveč predvsem s povečevanjem delovne storilnosti. Več so naredili zaradi uvajanja sodobne mehanizacije v vedno večjem obsegu in s koncentracijo odkopov ter z uvajanjem racionalnejših pridobivalnih postopkov. Odkop premoga se je z borih 182 000 ton v letu 1945 povečal na 5 milijonov ton v letu 1981.
Vzporedno z vsem tem se je vedno na boljše spreminjalo življenje velenjskih rudarjev. V prvem obdobju graditve novih proizvodnih zmogljivosti so vzeli upravljanje dotedanjega državnega rudnika v svoje roke. Že 3. februarja 1950 so izvolili prvi, poskusni delavski svet. Njegovo zavzeto delo je prekinil zakon o delavskih svetih, ki je bil sprejet 27. junija istega leta. Že dva meseca po tem dogodku so v RLVznova bile volitve. Tokrat neposredne volitve delavskega sveta rudnika, v skladu z zakonom o delavskih svetih. Kmalu je bil izvoljen tudi prvi upravni odbor kot izvršilni organ delavskega sveta rudnika. Zgodovinsko najpomembnejši in najbolj revolucionaren dan za kolektiv rudnika v tem času pa je prav gotovo bil tisti dan v septembru 1950, ko je prvi neposredno izvoljeni delavski svet prek svojega upravnega odbora prevzel upravljanje rudnika v svoje roke. To dejanje je pomenilo novo kvaliteto v oblikovanju proizvodnih, družbenogospodarskih in političnih odnosov v rudniku. Seveda delavsko samoupravljanje takrat še ni imelo ustrezne materialne osnove, saj so bile komaj odpravljene hude posledice vojne in so le izreden delovni polet, zavzetost in visoka politična zavest delavcev rudnika lahko premagali številne ovire pri graditvi vsega novega.
Zunanji objekti RLV v prvih letih po prvi...
in v prvih letih po drugi svetovni vojni
RUDAR - INFORMATOR, glasilo kolektiva sestavljene organizacije REK Franc Leskošek-Luka, Titovo Velenje Za izdajanje glasila skrbi uredniški odbor. Odbor sestavljata:
a)	delegacija samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij: Ivan Krejan (RLV - J. mehanizacija) - namestnik Polde Rober (RLV - J. Skale), Anton Ribarič (RLV - DSSS) - namestnik Igor Jevšovar (RLV - j. Preloge), TE Šoštanj - Maks Lomšek (namestnica Zinka Moškon), ESO - Alojz Filipančič (namestnik Dragan Čelofiga), SIPA K - Roman Rebernik (namestnik Rudi Vuzem), EFE -Mile Maksimovič (namestnica Milena Zaleznik), Avtoprevozništvo in servisi - Vili Malovšek (namestnik Branko Kranjčec), Tiskarna - Silvo Pešak (namestnica Marija Boruta), Družbeni standard - Dragica Pohar (namestnik Jože Mirtič), Avtomatska obdelava podatkov - Mira Uranc (namestnik Boris Lisac), Zavarovanje - Niko Pečovnik (namestnik Roman Golčar), DSSS SOZD - Branko Ledinek (namestnica Anica Pristovšek);
b)	delegacija delavcev in njihovih stalnih sodelavcev pri glasilu: Konstantin Kuzmin (DSSS SOZD - odgovorni urednik), Rafael Batič (DSSS SOZD - glavni in tehnični urednik), Diana Kujan (DSSS SOZD - novinarka reporterka, pripravnica), Draga Lipuš (DSSS SOZD - novinarka lektorica), Eva Biškop (DSSS SOZD - tajnica in stavka glasila), Lojze Ojsteršek (DSSS SOZD - fotografske storitve), Miha Pevnik (DSSS SOZD - tajništvo samoupravnih organov SOZD), Irena Seme-Tirnanič (referentka za informiranje v TE Šoštanj) in predstavnik OK SZDL Titovo Velenje.
Predsednik uredniškega odbora: Ivan Krejan • Naslov uredništva: Titovo Velenje - Prešernova 10 (IV. nadstropje, soba 58 - telefon 855 231, interno 260)
Tiska DO Tiskarna REK Franc Leskošek-Luka, Titovo Velenje (Titovo Velenje - Celjska cesta, telefon 855 521, interno 301) • Glasilo prejemajo vsi člani kolektiva brezplačno • Izhaja po potrebi • Naklada 6 500 izvodov
j
i EDVARDA -1 VHtU Rudar, 4. oktober^985
Danes je Titovo Velenje moderno industrijsko mesto, njegov gospodarski razvoj - in razvoj naše doline sploh - pa ima svoje korenine v Rudniku lignita Velenje.
V obdobju 1950 - 1961 je bilo v Velenju zgrajenih nad tisoč stanovanj. Celotno izgradnjo mesta je pretežno podpiral rudnik. V Velenju so v tem času zrastli tudi dom kulture, delavska univerza, Delavski klub, upravne zgradbe, trgovinski in gostinski lokali. Razvila sta se zdravstveni in šolski center z mnogimi poklicnimi in srednjimi strokovnimi šolami ter gimnazijo. Velenje je postalo tudi upravno-politično središče Šaleške doline in velenjske občine. Po letu 1960 se je začelo z veliko naglico razvijati Gorenje. V obdobju do konca leta 1974 se je število družbenih stanovanj povzpelo na 3 100, sedaj pa znaša že blizu 7 000.
Leta 1956 je bila dokončana prva faza izgradnje Šoštanjskih termoelektrarn, v letih od 1972 do 1978 pa je iz njih zrasel pravi energetski velikan.
5. marca 1974 je bil sklenjen samoupravni sporazum o združitvi temeljnih organizacij RLV in TE Šoštanj v delovno organizacijo Rudarsko-elektroenergetski kombinat Velenje. S tem dejanjem se je odprla perspektiva za nadaljnji razvoj energetike v Šaleški dolini.
Leta 1978 je delovna organizacija REK Velenje prerastla v sestavljeno organizacijo, ki združuje sedem delovnih organizacij in ima štiri delovne skupnosti skupnega pomena. V njej smo od ustanovitve dalje dosegli skokovit razvoj. Iz nekoč majhnega elektrostrojnega obrata rudnika se je razvila delovna organizacija Elektrostrojna oprema, ki je ena od naj večjih proizvajalk sodobne rudarske opreme v Jugoslaviji. Vzporedno so se razvijale tudi druge delovne organizacije kakor tudi delovne skupnosti naše sestavljene organizacije: Sipak, Tiskarna, Av-toprevozništvo in servisi, Družbeni standard, Avtomatska obdelava podatkov. ..
Drugače zasnovano združeno delo je ustvarilo tudi boljše pogoje za uresničevanje začrtanih družbeno-ekonomskih in političnih odnosov v naši sestavljeni organizaciji.
Vsi ti in še drugi uspehi, doseženi v naši dolini, v Titovem Velenju, Rudniku lignita Velenje, Rudarsko-elektroenergetskem kombinatu Franc Leskošek-Luka v zadnjih desetletjih, kažejo, da je naša družbena skupnost pripravljena in sposobna razvijati in krepiti materialno osnovo za dosego svojih ciljev.
Tovariš Tito (na njegovi levi strani Franc Leskošek-Luka in na desni ing. Dušan Pipuš) v RLV ob svojem obisku Velenja leta 1958
Vsi so se složno lotevali prostovoljnega dela za izgradnjo novega -Titovega Velenja.
Draga Lipuš
Z volitev v samoupravne organe TOZD, delovnih skupnosti in delovne organizacije RLV 20. septembra letos
Ivo LUKANOVIČ, kvalificirani kopač, zaposlen v Jami Škale:
"Že enajst let delam na čelih. Zdaj nam delo poteka brez zastojev in z odkopom premoga smo zadovoljni.
Dosedanji delavski svet in komisija samoupravne delavske kontrole naše temeljne organizacije ter disciplinska komisija RLV so po mojem mišljenju dobro delali. Upam, da bodo delegati, ki jih bomo danes izvolili v te organe, s takšnim družbenopolitičnim delom nadaljevali. Sicer pa je že tako, da mora biti delavec zadovoljen - s samoupravljanjem, z delom in sploh z vsem!
Kandidatov, ki smo jih danes volili, ne poznam. Njihova imena sem prvič videl na glasovnici. Nič nismo prej razpravljali o njih.
S svečanosti ob 20-letnici in 30-letnici samoupravljanja v RLV
Tudi, da bi bila pri nas kakršna koli povezava med delavci in organi za delegiranje delegatov v skupščine ali skupščinske zbore SIS in zbor združenega dela občinske skupščine, še nisem slišal."
Peter BEZJAK, vodja kombajna na enem izmed
^■glF Tfl "Vodja kombajnov na odkopih sem že skoraj od zaposlitve v RLV. Odkop premoga pri nas ■UPiail v zadnjem času ni majhen, a lahko bi bil še /^	večji, če ne bi tako dolgo zavlačevali z mon-
' " tiranjem odkopne opreme.
:y"	O kandidatih, ki jih danes volimo, smo pred
volitvami temeljito razpravljali. Tudi ’prečrtali ’ smo tu in tam koga. Zavedamo se, da moramo izbrati ljudi, ki imajo voljo do dela v samoupravnih organih in so tudi sposobni zanj.
Z delom naših dosedanjih samoupravnih organov smo bili v glavnem zadovoljni; le za komisijo samoupravne delavske kontrole lahko rečem, da je premalo delavna; najbrž zato, ker nima podpore pri poslovodnih delavcih, strokovnih službah...
Letos praznujemo 35-letnico samoupravljanja v našem rudniku. Kakšno je bilo samoupravljanje leta 1950, ne vem, vem pa, da se je v devetnajstih letih, kolikor časa že delam v RLV, precej spremenilo. Delavci imamo sedaj več besede pri odločanju, a žal še vedno ne toliko, kot nam je pripada.
Sprašujete me o naši povezavi z organi za delegiranje delegatov v skupščine ali skupščinske zbore samoupravnih interesnih skupnosti in zbor združenega dela občinske skupščine! Nekaj o tem vem, pogovarjamo se na sestankih, veliko pa ne; veste, ko pa imamo toliko sestankov, gradiva zanje pa so na splošno preobširna.
Z dejavnostjo samoupravnih interesnih skupnosti smo delavci še kar zadovoljni. V organih SIS za zdravstveno varstvo mogoče niso vedno objektivni do delavcev. Zato imamo toliko invalidov. Delavcu, ki vrsto let opravlja težko delo, bi morali lažje delo dodeliti, ko je še zdrav, ne pa šele potem, ko je že invalid."
Štefan JAGORINEC, dežurni ključavničar v ,
Jamski mehanizaciji:
"V nočni izmeni sem delal, zato sem utrujen. Mudi se mi domov. No, pa naj vam bo! Kaj pa vas zanima?
Volil sem, kandidatov pa pred volitvami nismo nič obravnavali. Pred leti smo jih, letos pa je naša samoupravna delovna skupina na to menda pozabila. Ne vem, kako je do
tega prišlo. Mogoče zato, ker je še veliko delavcev na letnih dopustih. Kljub temu upam, da smo izbrali prave ljudi; takšne, ki bodo v naših samoupravnih organih res delali. Sicer pa se jaz na samoupravljanje ne razumem dosti. Res je, da imamo v zadnjih letih delavci več možnosti za odločanje, kot smo jih imeli včasih, a še vedno premalo. Tudi pravega obveščanja za odločanje ni. Sicer pa, kot sem že rekel, se mi mudi domov, v posteljo."
Mersed JAHIČ, desni na sliki, zaposlen v Jamskem transportu:
"Osem let že delam v velenjskem rudniku. ’Cicke rinem’. Danes sem na volitvah vse obkrožil ’za’. Kandidate smo obravnavali v delavskem svetu naše temeljne organizacije. Naši dosedanji samoupravni organi so menda kar dobro delali, a podrobno njihovega dela ne poznam. Kako pa naj vem, kako dela, na primer disciplinska komisija delovne organizacije, če pa me še nikoli ni obravnavala?
Mislim, da je naš najboljši delegat v samoupravnih organih Tone Špeh, a v katerem organu, ne vem natančno.
Delavci lahko bolj malo odločamo, več moramo delati. A še kar gre. Napiši, da je vse v najlepšem redu, čeprav pravzaprav nič ni v redu!"
Radoja MIJATOVIČ, zaposlen kot odgovorni kopač v Izobraževanju:
"Pri RLV sem zaposlen od leta 1977. Zadovoljen sem z delom, s samoupravljanjem in sploh z vsem. Delavci imamo kar precej besede pri odločanju. Naši samoupravni organi so do sedaj dobro delali. Mislim, da smo tudi to pot izbrali ljudi, na katere se bomo lahko zanesli.
Tudi naši delegati v organih samoupravnih interesnih skupnosti in zboru združenega dela občinske skupščine dobro delajo. Seznanjajo nas z vsem, kar se dogaja na sejah skupščin in njihovih zborov."
Letošnje poslovanje našega kombinata
Spet je jesen. Za nami je čas letnih dopustov pa tudi obravnav polletnih poslovnih rezultatov. V vseh naših OZD se je v juliju in avgustu ponovno ponudila priložnost za poglobljen prikaz poslovnih razmer, oceno doseganja letnega plana, analizo vzrokov za slabosti pa tudi za ukrepanje zoper njih, da bi čimbolj uspešno končali poslovno leto. Delavci, ki so se hoteli, so se s poslovno problematiko svoje OZD seznanili na svojih zborih in v delavskih svetih, delno pa tudi prek glasila Informator (RLV, ESO) in razglasne postaje (RLV). Informator je na primer dne 30.8.1985 objavil nekaj glavnih kazalcev poslovanja vseh naših OZD. Razpravo je sklenil delavski svet SOZD REK na seji dne 13.9.1985. Po sklepu zadnje seje uredniškega odbora Rudarja - Informatorja objavljamo še krajši komentar o poslovanju OZD REK v prvem polletju.
V naši sestavljeni organizaciji smo v prvem polletju 1985 ustvarili 16.892 milijonov dinarjev celotnega prihodka; to je 46 % načrtovanega za celo leto oziroma 47 % več kot lani v enakem obdobju. Dohodek je znašal 5.223 milijonov dinarjev; to je 34 % načrtovanega začelo leto oziroma 7 % več kot lani v enakem obdobju. Sredstva za bruto osebne dohodke so se v masi povečala za 85 % in so znašala 51 % načrtovanih za celo leto. Število zaposlenih delavcev pa se je v času januar - junij zmanjšalo za 46 ali 0,6 %.
Na poslovne rezultate v prvem polletju so predvsem vplivale znatno večja stopnja inflacije (porasta cen) od predvidene (v SR Sloveniji 78-odstotni porast) in spremembe v obračunskem sistemu, ki veljajo od 1.1.1985; dohodek v SFRJ je zaradi teh vzrokov bil približno za tretjino manjši od predvidenega. V našem kombinatu so, če gledamo glavne kategorije (celotni prihodek, dohodek, skladi), planske zneske dosegle in tudi presegle delovne organizacije ESO, SIPA K, APS. Negativno pa so poslovale delovne organizacije RLV, TEŠ in EFE. Skupna izguba kot razlika med prihodki in stroški je bila izkazana v znesku 1.939 milijonov dinarjev, od tega v RLV 1.663 milijonov dinarjev.
V	RLV je s proizvodnjo 2,569 milijona ton premoga proizvodna naloga za prvo polletje bila sicer presežena za 7,7 %, vendar je zaradi veljavne, toda neustrezne politike cen električne energije in premoga - o njih odloča zvezna administracija in vsa zadnja leta so močno zaostajale za realnimi potrebami - skupna vsota prihodkov ob 77-odstotnem pokritju predvidenega skupnega prihodka bila znatno prema-la. Delno sta na tak rezultat vplivala še nekoliko manjša kalorična vrednost energetskega premoga in poznejši dvig cen komercialnega premoga, kot je bilo predvideno. Če bi bile pravočasno uveljavljene ustrezne cene, bi RLV posloval brez izgube, saj bi bili njegovi prihodki večji za okoli 1.740 milijonov dinarjev.
V	TEŠ so v prvem polletju proizvedli 1,558 milijarde kilovatnih ur električne energije in tako dosegli le 90,4 % načrtovane proizvodnje električne energije, ker je več zaradi ugodnih razmer za obratovanje hidroelektrarn tudi ni bilo treba, lahko pa bi je proizvedli za okrog 670 milijonov kWh več.
Izguba delovne organizacije EFE je povezana z zmanjševanjem prodaje njenih izdelkov, padanjem kupne moči kupcev in je torej odsev precej splošne krize v gradbeništvu. Podrobnejši vzroki za slabše poslovne rezultate v EFE so: zmanjšanje proizvodnje zidakov, zamuda pri uveljavljanju večjih cen zanje in strojne omete, slaba kvaliteta pepela iz TEŠ, večja poraba drugih osnovnih surovin, okvare zaradi izrabljenosti opreme, manjša produktivnost pri zidakih, poslabšana disciplina delavcev pri delu.
Nekaj značilnih podatkov za SFRJ
Po informacijah SDK Jugoslavije so rezultati poslovanja v gospodarstvu v prvem polletju bili slabši od planiranih. Ob veliki inflaciji se je celotni prihodek povečal za 74 % in dohodek za 77 %. Za Slovenijo ta dva podatka znašata 75 % in 54 %.
Podatki o porastu dohodka kažejo, da so v SFRJ s politiko cen in še drugimi ukrepi bile uveljavljene prerazporeditve dohodka v druge republike in panoge (izven SRS, izven elektrogospodarstva in premogovništva).
Med značilnostmi gospodarstva SFRJ so še: v prvem polletju je bilo zajezeno usihanje ekonomičnosti poslovanja (to pa ne velja za naš kombinat), izgube je izkazalo okoli 10 % TOZD (v našem kombinatu 50 %) in bi jih bilo možno kriti že z zmanjšanjem poslovnih stroškov za 1,5%, zaostril se je problem obresti, akumulacijska sposobnost gospodarstva še nadalje peša, realni osebni dohodki so ponovno padli za2,6 %, zaradi pomanjkanja denarja se v gospodarstvu poglablja nelikvidnost, okoli 1/3 celotnega prihodka je zamrznjena v zalogah zaradi predrage proizvodnje, polovici TOZD primanjkuje trajnih obrat-
I. S. Stropnik
Rodni kraj
Ko že drugod semena sadiš,
te med vedrenjem povprašajo
za rodni kraj -
Nihče ni od nikoder!
in bolečina te za sramoto in laž
ob katedrali ugleda kot otroka brez rok
Ko te povprašajo za rodni kraj,
dlani ti klateško uidejo
v žep k semenom
ali s prsti v nos
ali v včnjave lase
Drgetajo polne ustne
kot prerezan putkin goltanec,
ki ne ujame zraka in časa več;
telo sprejme praznino,
ko te vprašajo po rodnem kraju
Bolečina se zaljša s trpko bolestjo, utajeni spomin se v ranah hahlja -čudovita, dišeča je runa; ko seme begavo spet pade na namočena tla
runa - pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen
Peter Rezman
Pesmi iz baze s kislim nasmehom
Že dolgo si želim napisati močno delavsko pesem.
Takšno... takšno, ki bi že od daleč kazala vso svojo energijo, junaštvo itd.
Zato živim med delavci. Da bi pač videl, kakšne pesmi jih spodbujajo k delu.
Prelevim se v delavca in komaj čakam popoldneva, ko pišem delavske pesmi in razmišljam, kakšne delavske pesmi bi spodbujale delavce k delu.
Trdno sem se odločil, da bom z rimami in ritmom
in podobnimi klasičnimi prijemi v poeziji
dokazal sodobnim pesnikom, da se to da;
da je to edini način, da delavske množice
razumejo pesnika in se s pesmijo na ustih prerivajo proti
proizvodnim halam.
S to trdno odločitvijo bom končal to pesem.
Treba bi bilo napisati dolgo dolgo pesem; pesem, ki naj bi razkrojila vse naše neumnosti.
Naseljen sem na rdečem zelenem planetu, čez katerega belo piše coca-cola, ki se bere kokakola.
Treba bi bilo izpisati tudi nekaj besed o hajduku in jpsviču, o nepravilni rabi slovenščine in o tem, kako tip okoli stadiona deli čokoladni "slatkiš".
Veliko veliko besed še o tem in onem, vse pa proti: preveč besed.
Sirene, stavke, modre luči... Kruha in sindikalnih iger! Smešno,
ampak v tejle delavski pesmi so rudarji štrajkali zadnji; bali so se namreč
za svoje lepe plače in skrajšana leta.
Tako je to s to pesmijo.
Kaj, boste rekli, kako?
Nič, vam odvrnem, nič.
Dobil sem napad razsipništva in sem šel v trgovino.
Ne vem zakaj,
mi je padel v oči oblazinjen stol na kolesih; tak, da ga lahko voziš od mize do mize.
"Valjda" so kolesa zato na stolu!
Dobim takšen napad od časa do časa, kar sploh ni čudno,
saj meni, delavcu,
dajo tooooooliko denarja.
Res, no!
In zakaj, ljubi moji,
je takšen stol za mene tabu? Ni.
Odvlekel sem ga v svoje stanovanje.
Takšne stole imajo doma tudi tisti, ki veliko pišejo, jaz pa nimam časa posedati, in se na stolu nabira prah, kar ni estetsko,
zato grem ven, da ga ne vidim, in se ga s pobi napijemo.
Tam v trgovini visijo hlače vseh vrst.
Od najdražjih do najcenejših.
Kavbojke, žametne, potem iz blaga, ki se rado mečka, pa iz kamgarna...
Izberem srednjo reč, - črtaste hlače se rade svetlikajo, - zraven je pas.
Pas je menda zastonj.
Torej sem kupil hlače, - srednja reč, bolj poceni, - in dobil sem pas, ki ga lahko dam tudi v druge hlače.
Tako sem v soboto zapackal najlepše hlače.
Gremo v soboto ven? Ne, ne praznujem.
Kar tako bi šli; kot drugi. In gremo ven.
To je razumljiva delavska pesem o sobotni večerji.
Jedli smo dunajskega, pomiri in solato.
Rdečega smo pili. Saj je vseeno katerega, rdečega pač.
Hm,
ne vem, so se nam razvezali jeziki in smo se po ovinkih pogovarjali o onegavljenju in smo se pod mizo šlatali in se
zraven
delali, kot da ne vemo nič.
Potem smo šli domov.
To sem povedal vse naravnost, da bodo delavci razumeli sodobne tokove v poeziji.
Pogovarjamo se o gostilnah
in dekletih, o ženah in ljubicah,
o pravem razmerju med delom in odmorom.
Med malico planiramo za čas do dveh
in kar naprej razmišljamo o kosilu,
in delavec pravi, da bi,
če bi zadel toliko kot tisti tip v Nemčiji,
dal prvi dan za p ir,
potem pa bi nehal hoditi na delo.
Najbolj shojena pot v delavnici je do omare, v kateri je pijača.
Na vratih omare visi gola ženska.
To nas žene, to!
Vsak dan hitimo na delo -do gole ženske.
Vmes to in ono postorimo in smo zadovoljni, ko se kosmata žemljica rdeče bliska.
To nas žene, to!
Ne pa moje delavske pesmi.
Delavec pride v Cankarjev dom in gleda, kje je kakšna kultura.
- Saj je ni težko najti, si reče,
ker so povsod sama ogledala in se povsod
vidi naša kultura.
Z delavci je križ, ker ne razumejo povsem zadnjih tokov v poeziji. Ampak ko pridejo domov iz tiste črno-bele hiše, pa le vedo in tudi povedo, da so videli v Ljubljani kulturo.
Zadnjič sem jo moral, ko sem gledal TV,
postaviti, škatlo,pokonci , - se pravi, da je bila navzgor, -
in tovarniški napisi na ekranu se niso dali prebrati,
ker so bili navzgor, slika pa je bila čisto prav,
tako, da sem vse razumel.
Potem sem se izbesnel nad RTV Ljubljana, ker sliko tako
razrežejo
in se modro vmes bliska, modro pa rdeče, pa ne bi nič vedel, če ne bi stala pokonci.
Ker je bil to dan z zelo malo športa, sem mislil, da bi se posvetil kulturi, pa sem bil s televizijsko sliko razočaran in sem pod roki dobil delavske pesmi.
Takšne, ki dvignejo zavest.
In sem bral:
Valjček za valjčkom vrti se okrog, s presipke se vsiplje lignitov premog...
In ...
Kroca velika se v premogu premika in v bele barke strmiš, pa ni časa, da jih dobiš...
In še in še...
In sem si rekel, da je to fino, ker se vse rima, ampak jaz zaradi takih pesmi ne bom bolj delal.
Zato sem odložil knjigo in sem pogledal nazaj na televizor in sem postal dobre volje, ker sem ga lahko postavil pravilno...
Do konca sem gledal ameriški barvni film.
Ideologija, kultura in umetnost.
Naj živi Katalinski!
Delavske množice se takoj odzovejo z vzkliki:
Naj živi!... Zadnji takti državne himne, takoj nato pa: Plavi, plavi, plavi, plavi!
Modri so pravi.
Glede na prvo kitico te delavske pesmi
sem tudi jaz, delavec-pesnik, spesnil nekaj rim:
samoupravljanje
se rima s ponižno pozdravljanje,
razredni boj z
Danijel, narodni heroj, -
ali naša pot ni pot nazaj, -
Slovence do neba povzdigne Bojan Križaj.
In še bi se jih dalo, delavci pesniki, rimati.
Zato k pesnjenju, na delo!
Največje in najlepše pesmi so posvečene žalostni ljubezni, kot da je ljubezen žalostna. Ljubezen je samo nevarna, ker se iz nje lahko izcimi kaj trajnejšega. Na primer zakonska zveza. Pa ne pišejo zato žalostnih pesmi. Mislijo, da se tako tej reči streže.
Poleg tega je moderno pisati še o
toplih bratcih in sadizmu, o preseljevanju duš v naravo
in o tem, da ženske pišejo klitorično,
moški pa venštrleče ali uplahnjeno - kakor kdo -
in se zraven pobobna, da so tabuji fuč.
Jaz pa še kar vztrajam pri razumljivi poeziji, ker baza nima časa razmišljati in ji je treba verze kovati nazorno, v ritmu drdrajočih verig, da ji vse to zleze pod kožo in da za zavestjo o svoji kulturni rasti še naprej presega fizični načrt svojega početja z rokami.
Baza mora držati skupaj, zato,
pesniki delavci, ne podležite
nih sredstev iz dolgoročnih virov, obenem pa potrebuje poprečno 162 dni, da obrne razpoložljiva obratna sredstva (dvakrat na leto), kar je skrajno negospodarno v primerjavi z razvitimi državami.
V zunanji trgovini je prišlo do preusmerjanja blagovno-storitvenih tokov predvsem na klirinško področje, saj na primer za enako blago, ki ga doma prodamo v poprečju za 100 dinarje^ na konvertibilnem področju dobimo 93 dinarjev, na klirinškem trgu pa kar 140 dinarjev.
Za postopno izboljšanje razmer je potrebno bolj zdravo gospodarstvo, s konkurenco in uveljavljenimi drugimi zakoni trga, kot tudi boljše gospodarjenje z družbenimi sredstvi (opremo, zgradbami, materialom, rezervnimi deli), vključno z denarjem.
Perspektive za naš kombinat za čas do konca leta
Ob analizi polletnih rezultatov po posameznih OZD in za kombinat skupaj je bila v avgustu izdelana tudi ocena poslovanja za čas do konca leta 1985, iz katere izhaja, da bo v delovnih organizacijah ESO, SI-PAK, APS in TISK plan celotnega prihodka in dohodka presežen ali vsaj dosežen. Ob oceni EGS, da bo predvideni skupni prihodek ob sedanji politiki cen električne energije pokrit le 85-odstotno, bo v RLV prišlo do primanjkljaja sredstev v znesku 5.233 milijonov dinarjev, v TEŠ 1.034 milijonov dinarjev in skupaj v znesku 6.267 milijonov dinarjev (upoštevani so tudi skladi). Izguba v EFE pa bo po oceni znašala 19,8 milijona dinarjev.
Z namenom, da bi razrešili poslovno problematiko, so bili zasnovani in v samoupravnih organih preučeni h sprejeti ukrepi za čim boljše gospodarjenje v vseh delovnih organizacijah REK. Te ukrepe pa je treba dosledno izvajati. Vendar evidentno je, da so vsi predlagani notranji ukrepi v energetskih OZD nezadostni in je zato treba realizirati še zunanje ukrepe (ustrezno in zadostno ponovno povečati cene električne energije in komercialnega premoga v letu 1985 ali nadomestiti izpad skupnega prihodka iz drugih virov,po intervencijskem zakonu, iz presežkov bank).Nadaljnji razplet bo predvsem odvisen od stališča zvezne vlade, pa tudi mnenj nekaterih republiških organov.
Razčlenitev notranjih ukrepov
V	RLV so bili osnovani ukrepi (skupaj 31) sprejeti skupaj s planom v marcu, v maju pa še dodatni (8). Ugotovljeno je, da je z njimi možno le omiliti slabo poslovno situacijo, ne pa je v celoti in dolgoročneje sanirati. Ustrezen rezultat lahko prinese le hkratno in dosledno izvajanje vseh notranjih ukrepov ob pravočasni in ustrezni spremembi cen električne energije in premoga. Med notranje ukrepe RLV spadajo: re-aliziacija vsaj planirane letne proizvodnje - 4,9 milijona ton premoga, planirane kvalitete premoga, dobava opreme in rezervnih delov zanjo
v planiranih rokih, izvajanje investicij po terminskem planu in redno mesečno spremljanje njihovega izvajanja, pravočasno izvajanje raziskovalnih del, pravočasna premostitev likvidnostnih težav itd.
V	TEŠ se predlagani ukrepi nanašajo na proizvodnjo električne energije in vzdrževanje proizvodnih naprav (realizacija vsaj planirane proizvodnje električne energije - 3 517 GWh), na remont bloka 4 (realizacija v predvidenem roku - 2 meseca), na zmanjševanje stroškov (na primer za dnevnice, reprezentanco, potnih stroškov, kilometrin, stro škov za energetsko gorivo, stroškov za obresti za kredite, stroškov za poračune OD), na racionalno izkoriščanje delovnega časa (zmanjšanje števila nadur). Za izvajanje vseh ukrepov v postavljenih rokih pa so odgovorni njihovi konkretni nosilci.
V	EFE predlagani ukrepi terjajo zmanjšanje obsega proizvodnje zidakov, zmanjšanje porabe surovin in energije, začasno ustavitev proizvodnje izolativnih elementov, proizvodnjo malt in strojnih ometov po planu, dobave omočenega pepela za RLV in začetek proizvodnje strešnikov ob koncu leta.
Z a sklep
Iz napisanega izhaja, da je nalog dosti in da jih moramo čimbolj sistematično in strokovno izvajati, od TOZD oziroma delovne skupnosti naprej.
Med glavnimi nalogami OZD ostajajo bitka za čim boljše proizvodne dosežke, povečanje produktivnosti dela, dohodka in izvoza, boljše gospodarjenje z družbenimi sredstvi kakor tudi za učinkovitejše delo režije in uprave.
K vsemu temu nas zavezujejo tudi sklepi seje centralnega komiteja ZKS 19.9.1985, na kateri je bilo govora o nujnosti večjega opiranja na naše lastne sile in o tem, da je na osnovi številnih obiskov OZD in razgovorov nesporno ugotovljeno, da imamo povsod še velikanske možnosti v izkoriščenju opreme, sredstev v zalogah, znanja in delovne spo sobnosti ljudi.
Organizacije združenega dela IBI v Kranju, MURA v Murski Soboti, RIKO v Ribnici in še nekatere druge so svetel zgled, dokaz poslovne uspešnosti za druge OZD.
Miroslav Žolnir
Franc JURGEC, član volilne komisije v TOZD Priprave:
(Zdaj že poltretje leto opravlja obračunsko-teh-nična dela v tej temeljni organizaciji RLV. V RLV je zaposlen že 17 let in pol. Njegovo zdajšnje delo zajema obračunavanje akordov in druga taka dela.)
"V Pripravah poteka zdaj delo tako, da je veliko dnin, metrov pripravljenih prog pa malo. V stebru 13 in področju z odkopno mehanizacijo KTU so vzrok malih napredkov težavne delovne razmere, na splošno pa to, da je bilo veliko delavcev na letnem dopustu, zdaj ko je glavna sezona za letne dopuste minila, pa se je povečalo število delavcev na bolniških dopustih.
Priprave na te volitve - v delavski svet in komisijo samoupravne delavske kontrole TOZD, delavski svet in disciplinsko komisijo DO, poleg tega pa imamo referendum o predlogu za uvedbo 10-odstotne-ga dodatka za delo v drugi delovni izmeni - so po mojem mišljenju v naši TOZD bile dobre. Sicer pa so to polovične volitve - volimo le pol novih delegatov, polovici pa se bo mandat iztekel šele čezd\e leti. Poleg tega pa so kandidatne liste zaprte, ker smo se že v delovnih skupinah pogovorili, kateri sodelavci bi bili primerni za zamenjavo delegatov, ki se jim je mandat iztekel. Druga stvar je seveda za nas, ki delamo samo v dopoldanski izmeni, referendum o predlogu za uvedbo dodatka za delo v drugi izmeni...
Naši samoupravni organi v dosedanji sestavi so dobro delali. Z delom organov v skupščinskem sistemu pa je tako, da nekatere od teh organov sploh ni čutiti, nekateri pa v redu delajo, predvsem tisti za delegiranje delegatov v zbor združenega dela občinske skupščine. Na splošno pa je z delom samoupravnih organov tako, da je veliko odvisno od tega, kakšen je predsednik. Delavski svet naše TOZD, recimo, dobro dela, ker je njegov predsednik - Mitar Popovič - zanesljiv.
Volitve 1986? Priprave nanje do delavcev, vsaj v naši TOZD, še niso segle. Tudi lista možnih kandidatov za najodgovornejše funkcije v občini, o kateri pravite, da je krožila po občini, med nas delavce še ni prišla.
Izguba RLV? Mnogi delavci mislimo, da so vzrok zanjo nečisti računi v EGS, med EGS in upravnimi organi na republiškem in zveznem nivoju in splošna ekonomska situacija, zaradi katere so nekateri za spremembo našega političnega sistema."
Mehmed REDŽIČ, kvalificirani kopač, delavec TOZD Jama Preloge, zaposlen pri vzdrževanju kanalov - tesarbi:
"Delam v stebru 13; to je med jamo Škale in Jamo Preloge. Naše delo nam še kar gre od rok. Še bolj nam bi šlo, če bi kanali bili manj stisnjeni. Tudi odsotnih delavcev od dela je kar precej. Nekaj še zaradi izrabljanja letnih dopustov, nekaj pa jih je na bolniških dopustih. A v naši delovni skupini ni kakšnih posebnih težav; takih kot na primer ’na severu’, kjer se kregajo, kako kdo slabo dela.
V RLV delam od 1972 leta. Prej sem delal v tovarni usnja v Šoštanju. Za kopača sem se kvalificiral ob delu. Stanujem v Stritarjevi ulici v Titovem Velenju. Žena dela v V zgo jnovar st venem zavodu. Tri otroke imava - pobe.
Kandidate, ki jih danes volimo, večinoma poznam. O njih smo se v naši sindikalni skupini dobro pogovorili; praktično smo jih že v njej izvolili, zato me zaprta kandidatna lista nič ne moti. Delavski svet Jame Preloge v sedanji sestavi je dobro delal. Komisija samoupravne delavske kontrole? Ne vem, ne bi rad rekel kaj o njenem delu, mislim pa, da ljudje v samoupravnih organih pri nas nasploh dobro delajo. Imamo tudi oglasne deske, razglasno postajo, glasilo, le da redki tudi poslušajo ali preberejo, kar bi morali.
Nam vse lepo razloži Miha Oven. Tudi stvari, ki jih obravnavajo v organih SIS in naše občine; pred in po njihovih sejah. Res pa je, da z delegacijami in konferencami delegacij za delegiranje delegatov v organe SIS in občine delavci pravega stika nimamo. Volitve 1986? Delavci se nanje še nič ne pripravljamo. Zguba RLV in 35-letnica uspešnega samoupravljanja? Zgube rudarji nismo naredili, čeprav je naša mehanizacija draga, samoupravljanje pa je v letih po uvedbi, kolikor imam jaz izkušenj, bilo včasih manj in včasih bolj uspešno. "
Edi STROPNIK, kvalificirani kopač, delavec Zračenja, zaposlen v skladišču jamskega orodja v jami:
"Skladiščnik, v skladišču jamskega orodja na koti - 47 jame Preloge, sem 5 let. Prej sem 15 let delal na čelih, vsega delovnega staža v RLV pa imam že 23 let.
v delovni skupnosti Zračenje nam delo kar dobro poteka. Z nabavo za skladišče, v katerem delam, je vse v redu, slabo pa je z vračanjem stvari iz priročnih jamskih skladišč vanj. Zaradi malomarnosti ljudi! Najhuje se ravna z zasekači, motikami, lopatami.
Družina? Stanujem v Tomšičevi ulici v Titovem Velenju. Žena je ekonomska tehnica in dela v Eri. Zasluži bolj za silo, ker so v Eri osebni dohodki bolj slabi; takrat, ko je RLV bil v krizi, pa je več zaslužila kot jaz. Otroci? Dva sina imava.
Priprave na te volitve so bile v redu. Kandidate, ki jih volimo, približno poznam in tisti, ki jih bolj poznam, se mi zdijo primerni. Le to se mi ne zdi v redu, da je kandidatna lista zaprta. Za današnje čase bi morale biti kandidatne liste odprte. Tako bi lahko kakega kandidata, ki nam ga vsilijo, prečrtali. Delo našega dosedanjega delavskega sveta? Po mojih izkušnjah so današnji delavski sveti bolj upravni odbori. Delegati se ne posvetujejo z delavci, ki so jih izvolili, pred svojimi sejami, po njih ne referirajo. Tudi to ni prav, da dobi delegat dve uri pred sejo gradivo in vabilo zanjo. Tako je potem tam samo za število. Še slabše je s funkcioniranjem drugih samoupravnih organov. Za delo komisije samoupravne delavske kontrole še sploh nisem slišal, pa bi moral. V zvezi s čim konkretno? Nič ne bom rekel, ker bi bil potem cel hudič. Delegacije in konference delegacij v skupščinskem delegatskem sistemu pa so sploh brez stika z delavci. O delu SIS samo v Informatorju kaj malega zvemo. Kaže, da se SIS ne zanimajo posebno za interese občanov, enako velja za skupščino občine. O pripravah na volitve 1986 pri nas nič ne vem. Mogoče jih je kaj bilo zadnjih 14 dni, ko sem bil na bolniškem dopustu. Tale parola na volišču - 35-letnica uspešnega samoupravljanja - kaj bi o njej rekel? Samoupravljanje smo si zelo lepo zamislili, na zavesti in vesti ljudi -taki pa nismo, zamišljen sistem izkoriščamo. Zguba RLV in uspešnost samoupravljanja? Nobeden od delavcev si je ne zna razložiti. Stroški so porasti! in več, ko naredimo, več je stroškov in izgube. Apeliram na zavest ljudi, da se bi ta parola tu nad vrati volišča uresničila." /Uredništvo/
V POKOJ
Franc PIRNAT, upokojen 15. marca Rojen 1. decembra 1926 v Skalah pri Velenju. Poročen z Ljudmilo, rojeno Kvartič.
Od 1. septembra 1953 je neprekinjeno delal pri združenih organizacijah v naš kombinat. Zaposlil se je kot knjigovodja v rudniškem avtoparku, zdaj delovna organizacija APS. Potem je do leta 1973 - ko je bil premeščen v temeljno organizacijo Plastika, zdaj delovna organizacija Sipak, kjer je delal vse do upokojitve - opravljal administrativno strokovna dela v različnih delih RLV. Vseskozi je bil zelo dejaven v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah.
Leta 1962 je ob delu končal štiri semestre ekonomske srednje šole.
Od jeseni 1944 je bil aktivni udeleženec NOB in vseskozi po osvoboditvi zelo dejaven v ZZB NOV.
Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v kombinatu.
ODŠLI SO
Ivan PIREČNIK, upokojen 13. junija Rojen 9. maja 1944 v Skornem pri Šoštanju. Poročen s Štefko, rojeno Šumljak.
Od 7. avgusta 1969 je neprekinjeno delal v združenih organizacijah v naš kombinat, s prekinitvijo pa že od leta 1962. Leta 1969 se je zaposlil kot polkvalifi-cirani kopač v Jami vzhod in bil istega leta premeščen v Jamo zahod, potem zopet v Jamo vzhod, leta 1975 v Steber 8, nato ponovno v Jamo vzhod in oktobra 1975 v Sipak, kjer je delal do upokojitve.
Leta 1971 je opravil izpit za kvalificiranega kopača.
Zelo dejaven je bil v družbenopolitičnih organizacijah.
Dobitnik priznanja Osvobodilne fronte za prizadevno družbenopolitično delo.
Ivan PUSTINEK, upokojen 28. julija Rojen 8. oktobra 1938 v Šentilju pri Velenju. Poročen s Cilko, rojeno Rebernik.
Od januarja 1963 je neprekinjeno delal v RLV. Zaposlil se je kot kvalificirani elektrikar v Jami vzhod. Marca 1965 je bil premeščen v Jamo zahod, leta 1966 v Jamo vzhod, leta 1969 zopet v Jamo zahod, leta 1970 nazaj v Jamo vzhod in septembra 1975 v Jamsko mehanizacijo, kjer je delal do upokojitve. Leta 1964 je opravil izpit za elektrikarja v metanskih jamah.
Dejaven je bil tudi v samoupravnih organih.
Nagrajen in dobitnik diplome za vztrajno in vestno delo v delovni organizaciji, priznanja Osvobodilne fronte in priznanja Gasilske zveze Slovenije.
Anton ŽNIDAR, upokojen 29. julija Rojen 4. junija 1933 v Šentilju pri Velenju. Poročen z Jožefo, rojeno Grden.
Od avgusta 1961 je neprekinjeno delal v RLV. Zaposlil se je kot nekvalificirani delavec v rudniškem gradbenem obratu. Oktobra 1962 je bil premeščen v Jamo vzhod, julija 1969 v Jamo zahod, še istega leta nazaj v Jamo vzhod in septembra 1975 v Priprave, kjer je delal do upokojitve.
Leta 1970 je opravil izpit za polkvalificiranega kopača in leta 1971 še za kvalificiranega kopača.
Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji, reda dela s srebrnim vencem, zlate diplome REK za inovacijsko dejavnost in priznanja za udarniško delo.
Dejaven je bil tudi v samoupravnih organih.
Udeležil se je tudi ene od udarniških delovnih akcij širšega pomena.
Je član ZZB NOV.
Branko ANDJELIČ, upokojen 29. julija
Rojen 15. marca 1936 v Gornjih Garevcih v Srbiji.
Poročen z Ilinko, rojeno Turundija.
Od 6. avgusta 1969 je neprekinjeno delal v RLV. Zaposlil se je kot nekvalificirani kopač v Jami vzhod. Septembra 1975 je bil premeščen v Priprave, kjer je delal do upokojitve.
Leta 1971 je opravil izpit za polkvalificiranega kopača in leta 1973 še za kvalificiranega kopača.
Danilo ŠUBER, upokojen 15. avgusta Rojen 29. septembra 1933 v Slopah pri Sežani. Poročen z Marijo, rojeno Dvoršek.
Od marca 1958 je neprekinjeno delal v RLV, s prekinitvijo zaradi služenja vojaščine pa že od leta 1954. Leta 1958 se je zaposlil najprej kot kopač na odkopih in potem kot rudarski tehnik v Jami vzhod. Septembra 1975 je bil premeščen v Priprave in januarja 1978 v skupne službe RLV, kjer je kot kontrolor izvajanja varnostnih ukrepov delal do upokojitve.
Zelo dejaven je bil tudi v družbenopolitičnih organizacijah.
Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji in reda dela s srebrnim vencem.
Udeležil se je tudi dveh udarniških delovnih akcij širšega pomena.
V zadnjih letih vojne je obiskoval partizansko šolo in kot otrok skupaj z materjo opravljal kurirske naloge v Brkinih.
Ferdo OVČAR, upokojen 15. avgusta Rojen 24. maja 1939 v Skomarju pri Slovenskih Konjicah. Poročen z Vido, rojeno Pavlin.
Od junija 1957 je neprekinjeno delal v RLV. Zaposlil se je kot nekvalificirani delavec v rudniškem gradbenem obratu. Oktobra 1957 Je bil premeščen v Jamo vzhod, leta 1975 v Jamsko mehanizacijo in leta 1977 v Jamski transport, kjer je delal do upokojitve.
Leta 1961 je opravil izpit za polkvalificiranega kopača, leta 1971 za kvalificiranega kopača in leta 1981 še izpit za inštruktorja v jami. Dejaven je bil tudi v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah.
Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji in reda dela s srebrnim vencem.
Brigita ŽEVART, upokojena 28. avgusta Rojena 8. oktobra 1927 na Paškem Kozjaku. Mati enega otroka: leta 1954 rojene Minke.
Od septembra 1963 je neprekinjeno delala v združenih organizacijah v naš kombinat. Zaposlila se je kot navadna delavka v rudniškem zunanjem obratu. Januarja 1978 je bila premeščena v skupne službe kombinata in marca 1980 v Kopalnico, kjer je delala do upokojitve.
Nagrajena in dobitnica diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji.
Rudolf KOROŠEC , upokojen 31. avgusta Rojen 3. aprila 1937 na Paškem Kozjaku. Poročen z Alojzijo, rojeno Plečko.
Od septembra 1959 je neprekinjeno delal v RLV, s prekinitvijo (zaradi služenja vojaščine) pa že od leta 1955. Leta 1959 se je zaposlil kot nekvalificirani kopač v Jami vzhod. Decembra 1970 je bil premeščen v Priprave, kjer je delal do upokojitve.
Leta 1961 je opravil izpit za polkvalificiranega kopača in leta 1963 še za kvalificiranega kopača.
Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji.
Jože FLOGIE, upokojen 7. septembra Rojen 28. februarja 1935 v Mislinji. Poročen z Viktorijo, rojeno Rožič.
Od 3. novembra 1965 je neprekinjeno delal v RLV. Zaposlil se je kot kvalificirani žagar v rudniškem zunanjem obratu, zdaj Zunanja dejavnost, kjer je kot skupinovodja gatrskih del bil tudi upokojen.
1967 leta je opravil izpit za kvalificiranega galerista. Nagrajen in dobitnik diplome za vestno in vztrajno delo v delovni organizaciji.
Eva BIŠKOP in Jana VIŠNJAR
PORTRETI
Janez ČRNIVEC,
vodja temeljne organizacije
TE Šoštanj Inženiring
Janez je rojen Ljubljančan. Njegova starša sta spadala med izobražence, ki so ob začetku druge svetovne vojne postali aktivni člani KPJ in OF in vse - še svoja stanovanja - odstopali za ilegalno organizacijsko delo partijskim aktivistom.
Na enem od ilegalnih sestankov pri Črnivčevih se je zgodilo tudi, da je bil prisoten Prežihov Voranc in na njem aretiran, ker je nekdo izdal njegovo prisotnost belogardistom. Skupaj s Prežihom pa so takrat bili aretirani tudi Janezovi starši in potem pregnani v koncentracijsko taborišče; oče v Dachau in mati v Ravensbrueck.
"Medvojna leta sva tako z bratom preživela sama, brez staršev, a pri skrbnih tetah," se spominja Janez. "Kot otroka sva seveda na razmere v okupirani Ljubljani gledala s svojimi očmi, a vendar je tudi naju tako kot celo našo rodbino preveval odpor do okupatorja. V posebno veselje nama je bilo izdelovanje tribarvnih zastavic z rdečo petokrako zvezdo, ki sva jih potem tudi midva trosila po ulicah."
Ob osvoboditvi sta se Janezova starša vrnila. Oče kar kmalu po koncu vojne, mati pa precej mesecev za njim, saj je morala od Severnega morja do doma priti domala peš. V Črnivčevi družini se je tako končno začelo normalno življenje in v nadaljnjih letih je narasla še zatri člane: fanta in dve dekleti.
Po končani klasični gimnaziji se je Janez vpisal na gradbeno fakulteto in se ob študiju ukvarjal z vrsto ljubiteljskih dejavnosti - glasbo, alpinizmom pa potepanjem po svetu. To je bil tudi vzrok, da je diplomiral šele po več letih.
V študentskih letih se je udeležil tudi šestih zveznih mladinskih delovnih akcij.
"Takrat so mladinske delovne akcije bile dobra šola tovarištva, " je poudaril Janez. "Bilo je res težko delati, sicer pa so povojni časi nasploh bili težki. Primanjkovalo je hrane, obleke in obutve. Vendar pa smo se v delovnih brigadah navadili na tako slabe delovne in življenjske razmere, da nam je to prišlo prav tudi pozneje. Hkrati pa smo spoznavali, da vse sprejete odločitve na višjih ravneh niso vedno pozitivne. Na svoji koži sem občutil razne manipulacije in to mi je tako ostalo v zavesti, da se še danes borim proti njim."
Svojo prvo zaposlitev si je Janez poiskal v pozneje likvidiranem EKK-Elektro-kemijskem kombinatu v Šoštanju. Zakaj ravno v njem? Takole je razložil!
"Pri EKK sem imel možnost, da dobim stanovanje, jaz pa sem se ravno takrat ženil. In tudi sicer se mi ni zdelo nič narobe, da grem v Šoštanj, za ljubljanske nazore v pravo provinco. Meni je namreč Šoštanj prav ustrezal za začetek, za postavljanje na svoje noge. In ta začetek se je potlej raztegnil do danes! "
Res je v Velenju potem preživel 20 let, danes pa j e zarad začrtane reorganizacije dejavnosti - kakršna je dejavnost TOZD TE Šoštanj Inženiring - v slovenskem elektrogospodarstvu in premogovništvu spet Ljubljančan. Torej ni več Šoštanjčan ali Velenjčan?... Ko sem ga o tem vprašala, je odgovoril:
"Če bi živel 20 let v Šoštanju, bi dejal, da sem Šoštanjčan. Velenje pa po moje nima velike asimilacijske sposobnosti. V njem ni trga kot kraja stalnega srečevanja ljudi. Tam, kjer sem stanoval, smo bili sosedje z vseh koncev Slovenije. In med njimi Velenjčan res nisem mogel postati. Morda je danes lažje tistim mladim, ki pripadajo drugi generaciji priseljencev, ker se poznajo med seboj iz šolskih klopi ali so si sosedje že od malih nog... "
Po enem letu Janezovega bivanja v Velenju je EKK razpadel in Janez je "pristal" v TE Šoštanj.
V Šoštanj skih elektrarnah se je najprej zaposlil kot nadzorni organ v investicijski službi za III. fazo njihove izgradnje. Z organizacijsko-kadrovskimi spremembami so se v nadaljnjih letih spreminjale tudi njegove delovne funkcije: najprej je bil vodja gradbenega, nato konzul-tantskega oddelka, postal potlej pomočnik tedanjega vodje in pred petimi leti vodja temeljne organizacije Inženiring. Ta temeljna organizacija pa spričo malo prej že omenjene okoliščine doživlja zadnje čase spremembe, vendar ne brez težav.
"O organiziranosti bodoče delovne organizacije Inženiring za potrebe slovenskega elektrogospodarstva in premogovništva," je inženir Črnivec načel to problematiko, "sem že veliko pisal in se tako glede nje izjasnil. Zato malo zamerim vsem, ki so imeli nekoliko drugačne ideje o organiziranosti te delovne organizacije, pa se niso potrudili, da bi jih podrobno izoblikovane objavili. Le kresanje jasno izoblikovanih idej v javnosti namreč lahko pripelje do nekega rezultata. Saj ka-
dar se neke ideje začnejo uresničevati brez takšne konfrontacije, je to neke vrste pritisk ali prisila za izvajanje le delnih korakov. To pa pogostokrat privede do povsem drugega cilja, kot pa smo si ga sprva vsi zamislili.
Vključitev naše temeljne organizacije v delovno organizacijo Inženirrig je za nas življenjskega pomena, saj po tej poti rešujemo vprašanje našega bodočega življenja in dela. Žal pa pri tej problematiki zavoljo tega, ker vse aktivnosti v zvezi z njenim razreševanjem potekajo tudi v krogu temeljnih in delovnih organizacij, ki teže odločanja o njej ne čutijo tako živo kot mi, prihaja do nekaterih poenostavljanj.
Naš osnovni cilj pri vsej tej reorganizaciji je uspešna graditev energetskih objektov in temu cilju naj bi bila podrejena celotna organiziranost bodoče delovne organizacije Inženiring. A spričo take težnje smo imeli težave. Zakaj cela vrsta institucij je, ki bi rade nekaj kontrolirale, usklajevale, spremljale, ne pa resnično odgovorno delale. O investicijah odloča cela hierarhična veriga - pa celo o čisto strokovnih zadevah - odgovoren pa je vedno le tisti, ki dela.
Poleg vsega tega se ta reorganizacija vleče že skoraj pet let. Zato smo se v naši temeljni organizaciji zdaj odločili, da se bomo združili z Elektroprojektom v Ljubljani, ne da bi čakali na sklenitev še kakšnih sporazumov."
S tem delom pogovora sva z inženirjem Črnivcem zašla na njegovo delovno področje in sem je seveda sodilo tudi vprašanje, kako gleda na odnose med največjima delovnima kolektivoma v našem kombinatu, rudnika in termoelektrarn.
V	odgovor na to vprašanje sem slišala tole:
"Delavci temeljne organizacije Inženiring nismo bili nikoli obremenjeni s kakšnimi predsodki proti delavcem v drugih delovnih organizacijah. Cela vrsta zadev, s katerimi se ukvarjamo - mednje v prvi vrsti spadajo razširitev deponije za premog, problematika razkladanja tujih premogov za TE Šoštanj, rekonstrukcija odpepel j e vanj a proizvodnih blokov in projekt V. faze izgradnje TE Šoštanj - je tesno povezana in usklajena s plani RLV in tako z njim in s celim preostalim delom REK zelo dobro sodelujemo.
Zgodi pa se, da delavce, ki nimajo neposrednih stikov z deli, s katerimi se ukvarjamo, slabo informiramo, zavoljo tega pa seveda lahko pri kakšni zadevi nepravilno reagirajo in ravnajo.
V	TE Šoštanj je bilo tudi nekaj velikih kadrovskih težav in zaradi njih napetosti v notranjih odnosih, ki so se kazale na različne načine.
Vodstveni delavci v TE Šoštanj bi se morali tudi stvar ne j še obnašati do samoupravljanja. Vedno sem jim zameril, da so v delovni skupnosti skupnih služb poskušali koncentrirati vse poslovne funkcije in odločati tudi o tistih zadevah, o katerih odločanje nesporno pripada delavcem v temeljnih organizacijah. Takoj ko pa je bilo treba del poslovnih funkcij združevati še na višjem nivoju, so se začeli obnašati, kot da je to narobe. Zame je to dvojnost, ki jo obsojam. Prava organizacija je namreč tista, ki utrdi ekonomski in politični družbeni položaj delavca v temeljni organizaciji; delavec v temeljni organizaciji pa se mora sam odločiti, komu bo zaupal operativne naloge v zvezi s poslovenim i funkcijami temeljne organizacije, in imeti možnost, da neprestano kontrolira opravljanje teh nalog in ugotavlja, ali jih službe za izvajanje res izvajajo v njegovem osebnem, skupnem in splošnem interesu. Če bomo znali tako ravnati, potem ne bo problem niti poslovanje DSSS pri nas niti združevanje nekaterih funkcij na nivoju sestavljene organizacije."
Še sva nadaljevala pogovor v tej smeri. In pri tem sem mu zaupala tudi svoje mnenje, da so delavci danes izgubili precej zanimanja za samoupravljanje, da se mnogi vse bolj zapirajo sami vase in v reševanje svojih privatnih zadev...
"Danes delavci v temeljnih organizacijah resnično razpolagajo le z majhnim delom vsega, kar ustvarijo. Enako velja za njihovo odločanje o rezultatih njihovega dela. Gospodarska situacija je težka. Na ramena delavcev padajo posledice nekaterih napačnih odločitev, razvojnih usmeritev in investicij, za katere smo vedno rekli, da so samoupravno potrjene. To pa so stvari, ki mene opozarjajo, da moram biti pri samoupravi previden.
Delavec se zanesljivo ni nikoli zavestno odločil za 80-odstotno inflacijo. Rezultat vsega našega obnašanja pa je zdaj točno takšna inflacija.
V	preteklih letih - iz katerih izvira naša sedanjost - je bilo verjetno precej skrivanja za samoupravljanje, ne pa pravega, vsebinsko bogatega samoupravljanja za delavca; delavec se je pri odločanju o posamezni investiciji sprijaznil s politiko majhnih korakov, ki se je pozneje izkazala za zgrešeno; torej za politično smer, ki nas je pri investiranju pripeljala drugam, kot pa smo hoteli.
Razumem, da delavstvo malo apatično, brezvoljno, potrto gleda na dogajanja v družbi; da je izgubilo velik začetni zagon za samoupravlja-
nje; da so krogi, ki so precej nagnjeni k tehnokraciji in birokraciji, ta zagon dušili na razne načine, namesto da bi ga znali izkoristiti za družbeni napredek.
V	naši temeljni organizaciji je s samoupravljanjem bolje-. Res je, da nas je le 28, da smo večinoma delavci z visoko strokovno izobrazbo, da se med sabo dobro razumemo in o vsem odkrito pogovarjamo...
V	večjih in zares velikih temeljnih organizacijah vsega tega gotovo ni.
Obstaja pa še en pomemben element za uspešno samoupravo: zaupanje delavcev v poslovodni organ. Moj stari izrek je: če hočeš biti dober poslovodni organ, ti mora biti najprej vseeno, ali poslovodni organ si ali nisi. Iskanje zadovoljitve svojih osebnih ambicij, želja po uveljavljanju, na družbenopolitičnem področju na račun delavca, kateremu si odgovoren, je zame nedopustno."
Vsa ta Janezova razmišljanja so mi veliko povedala tudi o njegovem značaju. Kljub temu pa me je še zanimalo, kako živi, kako razmišlja o sebi, svoji družini.
"Sedež naše temeljne organizacije je za zdaj še v Šoštanju, imamo pa eno delovno skupino tu in eno v Ljubljani. Kot vodja temeljne organizacije pa moram biti čimveč prisoten na obeh krajih, kar je zame precejšnja obremenitev. Živim pa spet v Ljubljani in se dvakrat na teden vozim v Šoštanj. Ko sem stanoval v Velenju, je bilo nasprotno.
Sicer pa v prostem času še ohranjam ljubiteljske dejavnosti iz študentskih let. Igram kitaro, še vedno hodim v gore. Ostal sem sicer bolj nedeljski planinec, ker sem alpinizem opustil. Zanj mi zmanjkuje časa,z leti pa človek postane tudi prepameten za tveganja v gorah. Prikrade se strah, ki ga mladost ne pozna. Z ženo tudi veliko kolesariva in s te perspektive spet odkrivava lepote narave.
Imava dva odrasla otroka, že poročenega sina in hčer, ki še študira. Rad bi se pohvalil, da sta pametna in jima zelo zaupam. Vzgojena sta v skromna mlada človeka; nimata pretiranih zahtev. Res je, da naša družina nikoli ni imela posebnih denarnih težav, vendar sva z ženo sinu in hčeri vedno dala vedeti, da je denar treba zaslužiti in včasih prav s težavo.
Današnji padec standarda za našo družino ne pomeni prevelikega bremena, verjamem pa, da lahko imata zaradi njega resne probleme dve kategoriji prebivalstva. Prva so najslabše plačani delavci, saj tem delavcem, kakršen padec standarda je, resnično ogroža že eksistenčni minimum... Zame je nesprejemljivo, da delavec, ki dela, prejema socialno pomoč. S svojim delom mora imeti zagotovljen takšen osebni dohodek, da lahko z njim spodobno živi... Druga kategorij a pa so vsi tisti mladi ljudje, rojeni v naših najboljših časih, ki se jim je v letih odraščanja od nespametnih staršev vedno posrečilo izsiliti vse mogoče. Ta mladina je danes dovolj brezobzirna pri uveljavljanju svojih interesov in želja, ker to počne na račun drugih. Še več: s svojim egoizmom se infiltrira v naš politični sistem ter vpliva na izbiro sme ri, po katerih hodi celotna družba.
Potrebna bi bila resna partijska budnost in ideološko delo z delavci. Saj delavci so kategorija prebivalstva, ki je zaradi anomalij v družbi vedno najbolj prizadeta."
Pogovarjala se je Diana Kujan
Alojz POTRČ ,
letos upokojeni delavec delovne skupnosti RLV Zračenje
Slovenske gorice so za popotnika, ki se s ceste zazre* v številne vinograde na njihovih sončnih pobočjih, prijetno vabljive. Danes je v njih življenje morda res prijetno in bele zidanice na vrhu gričkov vabljive. A tod je življenje teklo že od nekdaj in ni bilo vedno lepo in lahko. To je namreč pokrajina viničarjev, v kateri je pogledal v svet tudi Alojz.
Potrčevi so bili močna družina. Oče je imel v dveh zakonih 16 sinov; torej je bilo v družini veliko lačnih ust, z leti pa tudi veliko krepkih delovnih rok.
"Biti viničar, je pomenilo le delati in se prebijati skozi življenje," je Alojz začel popisovati viničarsko življenje.
"Viničarija, ki smo jo imeli v najemu, nam je omogočala rejo dveh krav, svinj in nekaj kokoši. Od tega bi morali živeti, če mati ne bi hodila delat tudi drugam, da je prinesla domov še kakšen kos kruha.
muham enodnevnicam, muham cece in španskim muham. Muhe gredo na drek, mi pa to nismo.
Svoj čas sem preživljal lepe trenutke.
So rekli:
Takšne delavce potrebujemo -delavce, ki se spoznajo na umetnost.
Bodo delali globoko in z zanosom...
In sem delal globoko in z zanosom,
da mi je postalo hudo, in sem začel pisati pesmi.
Veliko delavcev se ukvarja s poezijo.
To smo pesniki delavci.
O blaženstvo - biti pesnik delavec ali delavec pesnik. Odpuščajo ti grehe pri delu zaradi pesmic in grehe pri pesnjenju zaradi dela. Postaneš v perje zavit delavec pesnik ali pesnik delavec in vsi vedo,
da ne bo nikjer nič s tabo.
Po šestih, sedmih letih zakona še kar nočem biti velik(i). Sem še otrok, tako imenovan začetnik-pesnik-delavec, z veliko vrstniki z velikimi cilji.
Imajo veliko ciljev in zaradi mene so lahko še večji, jaz pesnik-začetnik-delavec pa nimam nobenih ciljev.
Vzeli so mi status delavca in sem osovražen in razočaran. Moral
bi imeti v sebi nedosegljive želje neskončno visoko, a sem samo še razočaran nad evro vizij o in upam, da bodo hčerke tudi ZA, kot jaz, in tiho simpatizirale s pankom, ali kakor se bo tistemu takrat reklo.
Hvala Veri, da mi je povedala tole pesem, in hvala celi žlahti, ki vztraja pred televizorjem.
Predzadnjo pesem v tem ciklu smo objavili že v drugi letošnji številki Rudarja - Op.ur.
Marjan Lipičnik,
RLV - Zunanja dejavnost
Dileme
Zakaj hočejo mornarji v pristan, zakaj ne marajo širokih cest morja, odplul ih ladij in njih peneče se poti, kopeli v indijskem pramorju, skaljenja nedolžne vzpetine k svodu neba, napetih jader, galebov in ovčic nad sabo?
Vračajo se potniki s palube snov prek mostička, prek pomola v pristanišče, v ognjišča: pred gostišči in na pragih predpasnikov zlatorjave ženske roke, mastne kuharice in vonj čebule, riža, rib, krompirja, otroški vrišč in sonce, ki ga ni drugod.
Zleknejo se moški, mornarji in krmarji, zleknejo se v stare škripajoče zofe in sanjarijo morje, delfinje trope, lastovice krik, pršenje po razbeljenih rokah in v obraz, skeline v očeh, meglice daleč pred premcem, kot bi se v njih zrcalil dim domačega kurišča.
pošasti
kopirali so sonce v potrati pobožnjaških kapelic ob grobiščih in ujemali ga tako dolgo, da se jim je nekega popoldna za vedno skrilo za tankimi topolami in niso več videli niti mrličev pokopavati in pot se jim je skrila izza obzidja, onkraj vrat v resničnost
ulice, njih križišča v tisoče smeri in siromak popotnik v zasteklenem zaboju samote išče oznake cest, obljudene prehode, mimoidoče, oziraje se ne ve za pot,......nikogar ni
ritolizniki, vaša dejanja so vroča poosebljenja naše brezbrižnosti, v vaših skledah pasjevdanih pogledov so poganjki laži in sami pljujete vanje, kakor je strupena slinavo st gnojnih ust brez zob.
iz kakršnih-takšnih, nikakršnih dejanj, pričakovanj ozelenela drevesa skrivajo gozd. v nasadu opijanjenja in slokih izkrivljenih predstav glodate kosti, ki padajo z mize dobrot, in v vas je strašna glad in spet in spet, še hočete kosti.
Njej
Kakor na gladini mirnega jezera skali se slika,
ko pade dež;
Ne si misliti, da je lahko biti pesnik-delavec. Ni.
Če si samo pesnik, ne hodiš na delo. Tak pesnik sedi kje v kakšni gostilni in posluša, kdaj mu bo zapela pesniška struna. Ko zazveni, v hipu z nje prepiše, malo popravi, gleda na modo in potem lahko od svojih pesmi živi.
Če pa si pesnik-delavec, si omejen. Večstransko. Če si poleg tega še poročen, si omejen tudi večpolno.
Zakaj?
Ko sem na delu, moram svojo pesniško struno zrahljati, da lahko s kladivom tolčejo po njej, in se nič ne sliši.
Doma mora biti zopet tako rahla, da
lahko vsi sosedi in znanci gredo s srpom gor in dol po njej. In
bolj, ko tako
brenkajo nanjo, bolj se napenja in preden se utrga, zapoje.
In zdaj!
Ali imam čas, da ji prisluhnem? Kaj če ravno
hujšam za morje. Navadnim pesnikom je vseeno, kakšni so
videti na morju. Tja nesejo samo velike načrte
o brenkanju po svojem instrumentu. Z delavci-pesniki ni tako.
Na morju je svoboda. Ne bom menda na morju prisluškoval
svoji struni.
V tej pesmi, ki ni delavska, sem se precej zamotal.
Naj mi bo oproščeno, delam jo po spominu. Pred pol
ure je namreč pela moja pesniška žilica, pa nisem kar zapisal,
zdaj bo pa zopet treba končati, ker se bližajo letni dopusti.
TOVARIŠKI POZDRAV !
tako... ,
oj pesem, saj poznaš me in moj stih, len in utrujen; tako...,
sneguljke so padale
na leseno klop in talile se,
vsaka se je zasvetila kot solza, brž ko je pristala nežno, tiho, a ne zaman; tako...,
v rahlo kiselkasto travo dan za dnem že pada listje; ne, še ni jesen, porumeneli listi pa le vsak dan v pišu poznega poletja plavajo in počutijo se v letu kot krap v trzljaju trnka; tako...,
moj zlati pajek se je zanihal na svoji srebrni nitki, za trenutek je še obstal v zraku, brez kril in.... pljusknil v mleko;
MLEKO SICER NI ŠKODLJIVO,
ZA MOJEGA PAJKA PA JE BILO USODNO.
kar uhaja in uhaja. Starejše sončnice to že vedo in ga nočejo več klicati. Gledajo v tla in se muhajo. Od jeze tudi umirajo, in ko umrejo, se zjočejo. Takrat se v vsaki solzi zalesketa ujet Sončev žarek. Nekoč bodo sončnice pokradle Soncu vse žarke in takrat bo Sonce ugasnilo.
Josip Bačič-Savski
Radiogram mira
Ta-ta tit-tit tit-ta-tit*
Moji signali želje su eterom i vriju kao vir
zvuče ko pjesma daleka lijepa i znače, znače MIR!
Sa njima zovem drugove moje iz kraja bilo koga a oni redom jave se meni na poziv znaka moga.
Josip Bačič-Savski
Zidari vremena
Kroz tisuče godina živi i uvijek se do sunca blista sve ljepši i vječno i star i mlad.
U njegovu licu naša su lica.
U njegovu rastu naš je rast.
U njegovoj snazi naša je snaga i polet -ljubav i radost - smisao i strast. Zbližava ljude j er svuda živi i neprekidno traje pojam života, čovjekov rad.
Svojim slijedom mijenja oblike -stvar a kulture i povij est piše na svakom mjestu te čudne planete. Neprekidno traje i još ljepše cvjeta, maštom i oblikom budi horizonte.
Jer svuda ljudi zidari vremena, kroz njegove bure neprekidno lete.
Peter Rezman
Sonce in sončnice
Nekega avgusta, ob šestih popoldne, je Sonce jelo zahajati. Sončnice so se klanjale za njim in ga pozdravljale. Bile so že vse ožarjene in črne v sredini, a so še kar naprej lovile sončne žarke. Klicale so ga. Toda ne. Sonce je lezlo za Zemljo. Hotelo je obsvetiti še spodnjo stran zemeljske krogle.
Tudi tam so ga čakale ožarjene in rumeno obrobljene sončnice ter ga klicale.
Sonce neprestano lazi okoli Zemlje in posluša, kako ga sončnice kličejo. To mu godi.
Sonce je lump, ker se kar naprej skriva sončnicam za Zemljo. Potem se prikaže na čisto drugi strani. Sončnice se z bolečimi vratovi vrtijo za njim in ga prosijo, naj jim sije. A Sonce
Mali Hirofumi, negdje iz Japana, šalje mi pozdrav drag kao i Vanja s dugačke Volge, iz Osla dobri Dag.
Molimo da se sve bombe spale j er to je slabost i h ir tad s r etn a bič če mladost naša -živjeli sloga i mir!
Ta-ta tit-tit tit-ta-tit
Naši signali te - želje žive eterom vriju ko vir zvuče ko pjesma daleka lijepa i žele, žele MIR!
* Ta-ta tit-tit tit-ta-tit =(— . .	. - .) = MIR
ILUSTRACIJE: France Mihelič - Jetniška balada iz Readinga, O.Wilde
Denarja nismo poznali. Vse naše garanje v ogromnem gospodarjevem vinogradu je bilo ’ poplačano’ v natur ali j ah. Obleko nam je mati šivala iz starih očetovih oblačil, med vojno pa smo mrtvim nemškim vojakom ’ kradli’ uniforme, jih prebarvali in ponosili. Jaz sem kot naj starejši sin v deških letih kdaj pa kdaj še prišel do kakšne nove obleke, prej pa tudi jaz nisem poznal hlač. Nosil sem le srajčko; tako dolgo, segajočo čez kolena."
Alojz ni mogel tudi mimo vojne. Saj med njo je bilo za vse hudo; že zato, ker je primanjkovalo hrane. Med njo je Alojz hodil v nemško šolo. Očeta pa je imel v partizanih. Nekega dne leta 1943 je zaradi tega doživel težke trenutke. "Nekoč," je začel o tem pripovedovati, "some srečali esesovci in hoteli zvedeti od mene, kje je oče. Ničesar nisem povedal. Zato pa so me zbili na tla, tepli, brcali in kleli nad mano. Padalo je povsod. Tudi s puškinim kopitom po glavi. Po desnem ušesu sem dobil tako močan udarec, da so me potem pol leta zdravili v mariborski bolnišnici. Mislil sem, da bom umrl..."
Po vojni je bil Alojz fant, goden za izbiro poklica. Želel je postati mizar, a ga je oče, tesar po poklicu,nagovoril, da je šel k njemu v uk. Leta 1952 je potlej v Mariboru spoznal skupino zidarjev, ki so se pripravljali, da gredo delat v Velenje, in so potrebovali tesarja. Pridružil se jim je.
"Do takrat še slišal nisem za Velenje, saj nisem videl dosti več od goric in Maribora," je začel pripovedovati o tem svojem življenjskem razpotju.
"Spominjam se prvega pogleda na Velenje: bilo je le nekaj hiš tam, kjer je zdaj kotalkališče, sicer pa so bile še povsod njive in močvirje.
Tesarsko delo mi je bilo všeč. Tudi zaslužek ni bil slab. Nekega dne po kakšnem letu bivanja v Velenju mi je Nesti Žgank, tedanji direktor RLV, ponudil delo v rudniku. Malo sem pomišljal - in ponudbo sprejeL Tako sem se 1. septembra 1953 poln tesnobe v srcu spustil v črne rove pod zemljo. Delati sem začel v 4. etaži in kmalu skoraj obupal. Premog smo nakladali z rokami, bilo je zelo vroče, tudi zaradi nerodne obleke in petkilogramske svetilke, ki sem jo moral tovoriti s seboj. Imel sem usnjeno čelado, ki mi je mokra padla na ušesa, suhe pa na glavo nisem dobil... Nisem mogel verjeti, da sem lahko tako naivno nasedel direktorjevim besedam o denarju in ugodnostih v rudarskem poklicu in se zakopal v temo, ko bi vendar lahko še naprej zadovoljen delal na svežem zraku s sekiro in žago," je smeje končal Alojz obujanje spominov na to obdobje svojega življenja.
Pa je vendarle potrpel. Še več: odločil se je» da bo v rudarskem poklicu ostal. V desetih letih se je ob delu celo izšolal za rudarskega tehnika, naredil tečaj za strelca in poleg tega postal zagnan vodja mladinske organizacije. Bil je tako cenjen med sodelavci, da so ga predlagali tudi za predsednika upravnega odbora rudnika, kar je tudi postal.
"Mnogokrat mi ni bilo lahko, saj so bila to zelo spremenljiva in težka
šestdeseta leta," je nadaljeval s pripovedovanjem. "Najprej smo se ubadali s projektom Elektro-kemijskega kombinata. Pri njem je v petih letih požrtvovalno delalo petdeset strokovnjakov, a nazadnje se je pokazalo, da je ta projekt za celo republiko prevelik investicijski zalogaj.
Potlej je prišlo do splošne krize v premogovništvu. V RLV je bilo odpuščenih veliko rudarjev, gorel je premog na deponiji, ker ga je bilo preveliko, morali smo se odločiti za kolektivni dopust, zaostrena je bila disciplina pri delu... Zame, kot nadzornika, so bili to izredno težki časi. Najprej so hoteli odpustiti polkmete, pa smo organizirali delovna tekmovanja med različnimi čeli -'kmečkim, sindikalnim, mladinskim, študijskim’ - in so se 'kmetje’ najbolje izkazali. Nazadnje smo obdržali le tiste, ki niso imeli drugih virov dohodka kakor od zaposlitve.
Poleg tega so takrat zaprli rudnik v Zabukovici in k nam poslali nekaj kadra; večinoma delavcev, ki so imeli le še nekaj let do upokojitve. Lahko si mislite, kaj so si mislili zaradi tega naši delavci, ki so bili odpuščeni! "
Alojz je bil letos konec februarja upokojen. Vedno je bil v gibanju, zato ima še zdaj množico obveznosti. V popoldanskih urah je receptor v domu kulture v Titovem Velenju, že 32 let poje v pevskem zboru Kajuh in je že 10 let njegov predsednik, dejaven je v svoji krajevni skupnosti, za njim sta skoraj dve desetletji aktivnega dela v jamski reševalni četi in dolg krvodajalski staž.
"Petje je moja velika ljubezen," je s ponosom začel pripovedovati o svojih ljubiteljskih aktivnostih. "Doma smo vsi peli in prav lepo je bilo slišati, ko se je naša pesem razlegla prek goric!
Letos bo minilo že 65 let od prvega zborovskega petja pevcev v Šaleški dolini, katerih izročilo ohranja pevski zbor Kajuh. A vse kaže, da bomo 'Kajuhovci’ to visoko obletnico bolj žalostno proslavili, saj smo praktično na cesti. Ko so začeli graditi novo glasbeno šolo v Titovem Velenju, so namreč tudi nam obljubili, da bomo v njej dobili prostor za vaje, obenem pa naš stari prostor za vaje v domu kulture namenili za sestanke. Vendar v novi glasbeni šoli zdaj ni prostora za nas in se zato iz starega ne damo pregnati. Ne moremo se kar tako nekje shajati, saj je naš zbor velik, imamo svoj klavir, mnoga priznanja, arhiv... Kam pa naj gremo z vsem tem?" je upravičeno potožil Alojz.
Saj ni človek, ki bi tarnal in vzdihoval, a v srcu ga tišči tudi to, da ljudje dandanes zanemarjajo medsebojne stike, da so si tudi sodelavci vse bolj odtujeni, da z odhodom v pokoj izgublja človek vež z okoljem, v katerem je delal.
Nehala sva s pogovorom za objavo, se začela kar tako pomenkovati in povedal mi je še marsikaj. Še več pa pokazal. Množico knjig, na primer, ki jih je že vse prebral, številna priznanja in albume slik. Tudi po njegovem vrtu sva se sprehodila in pod skrbno negovano brajdo, ki mu bo tudi letos obrodila.
Spoznala sem tudi njegovo ženo, pridno žensko, ki je tudi viničarskega rodu in torej, tako kot Alojz, vajena prijeti za vsako delo. Da slednje drži,* je videti na vsakem koraku v hiši, ki sta si jo sama postavila.
Zdaj imata Alojz in njegova žena največ veselja z malo vnučko, ki sta jo letos prinesla k hiši hči Vera in zet. S stanovanji je težko, pa bodo za nekaj časa skupaj pod isto streho. Borisa, sina, pa ni bilo doma, ker se zdaj v Ljubljapi ukvarja z diplomo za rudarskega inženirja in se bo kmalu poslovil od domačih ter za eno leto oblekel vojaško suknjo.
Tudi na Slovenske gorice Potrčeva nista pozabila. Tam sta med vinskimi trsi naredila prve korake, zato se tjakaj še rada vračata.
Diana Kujan
OGLAS
Prodam golfa, letnik 1977. Podrobnejše informacije dobite prek telefona 855 231, Titovo Velenje, interno 251 - dopoldne.
Jože Kotnik, eden izmed letošnjih dobitnikov nagrade Karla Destovnika-Kajuha
Poznala sva se že prej. Sicer pa ga pozna večina ljudi v Titovem Velenju. Že dvaindvajset let je član Amaterskega gledališča Velenje. Nič kolikokrat je že nastopil na našem mestnem gledališkem odru, na gledaliških odrih širom po Sloveniji, širom in počez po Jugoslaviji pa tudi v tujini. Otroci ga sploh dobro poznajo in ob vsakem novem letu željno pričakujejo, da pride mednje kot dedek Mraz.
Med sodelavci v temeljni organizaciji Jama Pesje, kjer je zaposlen kot vodja kombajna na mehaniziranem odkopu dowty, je poznan kot vesten delavec, dejaven tudi v samoupravljanju. V svoji temeljni organizaciji je predsednik konference osnovnih organizacij zveze sindikatov, predsednik konference delegacij za delegiranje delegatov v skupščino SIS za kulturo in skupščino SIS za telesno kulturo, nedavno pa je bil izvoljen še v uredniški odbor našega glasila.
Na ravni delovne organizacije RLV pa je član predsedstva konference osnovnih organizacij ZS.
V prostem času je predvsem dejaven v kulturni skupnosti in Zvezi kulturnih organizacij občine Velenje. Je član odbora za skladen razvoj in načrtovanje kulture pri občinski kulturni skupnosti in član programske ga sveta pri kulturnem centru Ivan Napotnik.
Jože je res vsestransko aktiven. Nič čudnega torej ni, da bo letos ob 8. oktobru, ko v naši občini podeljujemo občinska priznanja in nagrade, prejel nagrado Karla Destovnika-Kajuha. Ta nagrada je bila tudi povod za tale najin pogovor.
Obiskala sem ga na njegovem domu - v prijetnem stanovanju v enem izmed stanovanjskih blokov sredi Titovega Velenja. V njem živi s svojo družino. Na delo je moral šele popoldne, zato sva se lahko počasi in preudarno pogovarjala. Ne vem več natančno, zakaj sva začela najprej razpredati misli o tem, kaj je v naši družbi dobro in kaj ne velja.
"Z vsem ne moremo biti zadovoljni," je menil Jože, potem pa nadaljeval:
"V zadnjem času smo nekaj stvari tako zapletli, zamotali, da se marsikdo ne znajde. Med tistimi, ki ne vedo, česa se lotiti in kako, so tudi gospodarstveniki, politiki... Kaj storiti? Preprosto rečeno: vsak naj naredi tisto, za kar je plačan. Kdor ni sposoben opravljati dela, za katero dobiva plačilo, naj gre. Enostavno mu je treba odpreti vrata in se mu zahvaliti za sodelovanje.
Treba bo tudi res urediti nagrajevanje po delu. Ne tako, kot smo to urejevali doslej. Dandanes primeri, da sta dva v družini zaposlena, a komaj spravita skupaj dovolj denarja za najosnovnejše življenjske dobrine, niso redki. Pri tem nekaj ni v redu. Moralo bi nas tudi bolj skrbeti. kako živijo mlade družine. Žal pa se vsak zanima le zase in skrbi le za svoje dobro počutje. Ljudje so preveč brezbrižni. Tudi razna sporočila o podražitvah, vse večji inflaciji in tako naprej jih ne prizadenejo več," je Jože sklenil svoje razmišljanje.
Sicer pa njega malodušje še ni zajelo. Še vedno je aktiven družbenopolitični delavec. Skrbi ga za sočloveka, še vedno najde smisel v delu, sploh pa za umetniško. Takole je pojasnil to svojo aktivnost.
"Najbrž to izvira že iz mojega otroštva in potem let zorenja. Rodil sem se v predzadnjem letu vojne v Mislinski Dobravi pri Slovenjem Gradcu. Edinec sem bil, partizanski otrok. Po vojni sva z mamo sama živela v Završah nad Mislinjo, leta 1958 pa sem prišel v rudarsko šolo v Velenje. Stanoval sem v internatu, kjer je vladal sila oster režim. Trda vzgoja v internatu je gotovo vplivala na mojo sedanjo zagnanost za delo. Takrat smo vsi sodelovali pri udarniškem delu. Že drugi dan svojega bivanja v Velenju sem pometal cesto od stare Name do kinodvorane. Kar nerodno mi je bilo, a ker sem na drugi strani ceste videl svoje starejše sošolce - med njimi tudi Srečka Meha - sem se potolažil. Potem sem nekaj let bil skoraj na vsaki delovni akciji v Velenju -od izgradnje otroškega igrišča do izgradnje planinske koče na Kozjaku in plet j a trave ob Paki. Tudi v prvih letih moje zaposlitve pri RLV so
mi proste ure večidel minile pri udarniškem delu, potem pa se je plima udarniških akcij v Velenju sprevrgla v oseko."
"Kako pa je bilo takrat v jami?" me je zanimalo. Povedal mi je:
"Če bi se še enkrat odločal o svojem poklicu, ne bi bil rudar, čeprav to niti ni tako zelo slabo. V naših jamah se je v zadnjem desetletju ogromno stvari izboljšalo. Najbolj so se izboljšale delovne razmere. Nekatere stvari pa so se, žal, tudi poslabšale. Včasih je ’knapovstvo’ slovelo po tovarištvu, počasi pa to izginja. Tudi vneme za delo ni več takšne, kot je bila. Za to nismo krivi rudarji; krivo je to, da v vseh teh letih nismo znali ločiti dela od nedela. Vsi smo bili enako nagrajeni. Tudi samoupravljanja se nismo resno lotili in vseh pravilnikov, zakonov nismo upoštevali. Če pogledava samo sindikat, pri katerem san že vsa leta aktiven, lahko rečem, da ne opravlja svojih nalog, kot bi jih moral. Preobremenjen je z delom, ki bi morale opravljati druge organizacije. Veliko je v njem tudi ljudi, ki niso pripravljeni delati, zato večina dela pade na predsednika in na izvršne odbore osnovnih organizacij. Vsaj pri nas je tako," je potožil Jože.
"Najslajšo temo" - klepet o gledališču, ki je Jožetova ljubezen že dvaindvajset let - sva prihranila za zadnji del pogovora.
Jože je prvič stopil na oder že v osnovni šoli, takoj ob prihodu v Vele^ nje pa se je pridružil mladinskemu odru. "Bilo nas je okrog petdeset igralcev in še vedno nas je od takratnih igralcev šest ostalo. Sploh pa smo eno na j starejših gledališč v Sloveniji," je pcvedal, potem pa se je pripoved o gledališču kar izlila iz njega.
"Vsako leto naštudiramo eno ali dve predstavi, poleg tega pa sodelujemo tudi na raznih proslavah. Za eno gledališko predstavo je potrebnih 35 do 40 ur vaj. To je precej časa. Že nekaj let se pogovarjamo, da bi bilo treba zaposliti režiserja, ki bi bil hkrati tudi mentor za šolsko mladino. Vendar iz teh pogovorov ni nič. Za režijo si moramo sposo-jevati ljudi pri celjskem ali ljubljanskem gledališču, velikokrat pa režiramo tudi sami.
Zavedamo se, da bi morali več storiti za gledališko vzgojo otrok. Žal pa smo s predstavami za odrasle tako obremenjeni, da časa za, recimo lutkovno dejavnost, nimamo. Tudi prostorske težave smo še lani imeli, ker smo se v domu kulture prerivali skupaj z glasbeniki."
In s čim se bodo v letošnji zimski sezoni ukvarjali velenjski gledališki igralci?
"Lotili se bomo obnovitve Leskovčeve drame Dva bregova, ki smo jo enkrat že odigrali za velenjsko občinstvo. Potem pa bomo najbrž naštudirali še sodobno francosko komedijo Bolha v ušesu, ki jo bo režiral Karel Čretnik.
Gledališka publika v našem mestu ni preveč številna, je pa zelo zvesta. Tudi med mladino imamo veliko zvestih gledalcev," je dejal, nato pa mi je zaupal še, da so mu najljubše vloge, ki pustijo sled pri gledalcih. Že nekaj let pa najbolj uživa ob novem letu, ko se spremeni v dedka Mraza.
Takšen je Jože. Razdaja se na različnih področjih in na vsakem je temeljit, uspešen. Tudi za družino si prihrani nekaj časa.
"Zaradi moje zagnanosti za delo moja družina ni prikrajšana. Navajeni smo na hiter tempo življenja. Edina težava je včasih moje triizmen-sko delo, a tudi to se da urediti, saj imajo v temeljni organizaciji Jama Pesje razumevanje za mojo gledališko aktivnost."
Za sklep je Jože povedal, da nagrade Karla Destovnika-Kajuha ni pričakoval, da pa je zelo vesel, ko vidi, da je njegovo delo opazno in da je gledališka dejavnost družbeno priznana.
"Nič nisem nikoli počel za priznanja, nagrade, pohvale, čeprav se mi jih je že kar precej nabralo; med njimi tudi medalja zaslug za narod. Vse sem vedno delal zaradi velike ljubezni do gledališča in tudi v bodoče bo tako," je z nasmehom obljubil vsem, ki ga na odru radi vidijo. /Draga Lipuš/
Obvestilo za vse delavce RLV
Pri dvigu osebnega dohodka 15. oktobra 1985 obvezno morate imeti s seboj veljavno osebno izkaznico, ker bomo izpisovali matične številke občanov - zato, ker morajo biti vpisane v delovne knjižice.
Brez veljavne osebne izkaznic • nihče ne bo mogel dvigniti osebnega dohodka!
To velja tudi za tiste delavce RLV, ki bodo osebni dohodek dvignili v blagajni SOZD REK. Srečno! /Kadrovska služba DO RLV/
Dragan ROGIČ ,
letošnji dobitnik nagrade občine Velenje "8. OKTOBER11 iz naše sestavljene organizacije
Izmed 17 predlaganih kandidatov za prejem nagrade občine Velenje "8. oktober" ob letošnjem 8. oktobru, prazniku občine Velenje, je komisija za podeljevanje priznanj in nagrad občine Velenje izbrala tri kandidate za prejem te nagrade. Med njimi je eden tudi iz naše sestavljene organizacije, in sicer Dragan Rogič, direktor delovne organizacije Sipak.
Preden o tem našem letošnjem nagrajencu zvemo kaj več, povejmo še, da je nagrada "8. oktober" nagrada posameznikom ali organizacijam za izredne uspehe in dosežke pri razvoju gospodarstva in utrjevanju socialističnih samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov v občini Velenje!
Dragan Rogič se je rodil leta 1933 v vasici Kozica pri Sanskem mostu v Bosanski Krajini, v družini, ki je imela premalo obdelovalne zemlje, da bi lahko živela le od dela na njej. Zato je oče delal tudi v tovarni. Z materino smrtjo - umrla je, ko je bilo Draganu le dve leti in pol - se je njegovo življenje v marsičem spremenilo na slabše.
Po končani osnovni šoli je Dragan šel v svet. Najprej v poklicno industrijsko šolo v Smederevu, kjer se je izučil za strojnega ključavničarja. Brez sredstev za življenje je potlej bil primoran poprijeti za delo in ob delu je dokončal srednjo tehnično šolo. Leta 1948 pa se je vpisal na ljubljansko strojno fakulteto. Ob študiju je delal v vojaškem remontnem podjetju, kjer si je pod strogo disciplino pridobil veliko izkušenj in delovnih navad. Z diplomo strojnega inženirja v žepu se je nato za dve leti vrnil v smederevsko Železarno in leta 1964 ponovno prišel v Slovenijo. Papirnica v Radečah pa tovarna usnja v Šoštanju in naši elektrostrojni obrati, tedaj še v sklopu RLV, so bile Draganove prve zaposlitve v Sloveniji, potem ko je bil diplomirani strojni inženir.
Ob koncu šestdesetih let so se v RLV začeli načrtneje ukvarjati s prekvalifikacijo velikega števila delovnih invalidov in njihovim zaposlovanjem pri ustreznih drugih delih in nalogah. V okviru teh prizadevanj je bil s sklepom delavskega sveta RLV leta 1970 ustanovljen tudi obrat Plastika, iz katerega se je postopoma razvila današnja delovna organizacija Sipak.
Dragan je bil med tistimi petimi delavci, ki so v obratu Plastikaora li ledino.
"Začeli smo s proizvodnjo plastičnih trakov, ki jih do takrat v Jugoslaviji ni še nihče izdeloval," se spominja inženir Rogič začetkov ene od dejavnosti sedanjega Sipaka.
"Proizvodnja je od vsega začetka naraščala. Prav tako se je povečevalo število zaposlenih delavcev. Proizvodni program smo kmalu dopolnili z izdelovanjem pribora za pakiranje s plastičnimi trakovi in razvojem proizvodnje avtomatov za povezovanje paketov. Imeli smo težave zaradi primanjkovanja strokovnega kadra in pri iskanju afirmacije v dolini. Bili smo zelo majhen obrat, manj pomemben za občino. Izdelke z našega proizvodnega programa je bilo možno tudi brez težav uvažati."
Dragan je bil predlagatelj proizvodnega programa za obrat Plastika. Takratni poslovodni delavci RLV Močilnik, Mali, Jelen in Hrastel so predlagani program podprli, in Dragan je postal tudi vodja obrata Plastika.
V	letih razvoja samoupravne organiziranosti našega rudnika in kombinata je obrat Plastika postal najprej temeljna organizacija in nazadnje delovna organizacija Sipak z dvema temeljnima organizacijama: Plastični izdelki ter Kovinski izdelki in galanterija. S tem preoblikovanjem se je podrla tudi osnovna zamisel, da bi zaposlovali pretežno invalide, kajti proizvodni progam je terjal ne le večjo strokovno usposobljenost delavcev, temveč tudi zdrave in močne delavce. Tako so danes kot invalidska temeljna organizacija registrirani le Plastični izdelki, saj je v tej temeljni organizaciji med zaposlenimi delavci okoli polovica invalidov.
V	utemeljitvi predloga za podelitev nagrade "8. oktober" Draganu Rogiču piše, da je Dragan s svojim prizadevnim poslovodnim delom vseskozi prispeval k hitremu razvoju delovne organizacije Sipak v sorazmerno razvito delovno organizacijo.
"Sipakov celotni delovni program je danes zastavljen tako, da smo lahko uspešni le kot celotna delovna organizacija, ne pa vsaka TOZD zase. Vsak delavec, ne glede na to, kdaj se je zaposlil v Sipaku, ima zasluge za njegov razvoj, saj je s prihodom med nas priznal zanimi -
vost in uspešnost našega proizvodnega programa, " je poudaril Dragar.
Sipak je danes poznan v večini jugoslovanskih projektantskih delovnih organizacij in v celoti pokriva potrebe jugoslovanskega trga po proizvodih, kakršne izdeluje. Pred kratkim se je vključil tudi v proizvodnjo sodobnih polnilnih linij za alkoholne in brezalkoholne pijače,se z eno od takih linij predstavil tudi na letošnjem vinskem sejmu v Ljubljani in zaradi nje bil deležen velikega zanimanja na sejmu.
"V Sipaku smo zdaj intenzivno usmerjeni v izvoz, predvsem na Vzhod, kjer že vrsto let uspešno nastopamo v Nemški demokratični republiki, Sovjetski zvezi in na Češkoslovaškem, prav zdaj pa navezujemo stike z Madžarsko in Bolgarijo. Naša prodaja v slednji dve državi bi bila kompenzacijska; za naše proizvode bi dobili surovino poli-propilen in opremo za pakiranje izven našega proizvodnega programa, ki jo izdelujejo Madžari.
Vse proizvodne programe stalno dopolnjujemo, saj naša prizadevanja niso usmerjena v povečevanje fizičnega obsega proizvodnje, temveč v kvalitetno razširjanje sistemov pakiranja in povezovanja doma in v tujini," je še povedal direktor DO Sipak Dragan Rogič v razgovoru za ta prispevek.	^. T, .
Diana Kujan
Beseda v slovo od Franca Hrasta na pokopališču v Podkraju
V imenu celotnega kolektiva Rudarsko-elektro-energetskega kombinata Franc Leskošek-Luka, posebej pa v imenu delavcev temeljne organizacije RLV Izobraževanje, izrekam vsem sorodnikom iskreno sožalje. Posebno sočustvujem z ženo Frančiško ter hčerkama Biserko in Anito, ki bodo ljubečega moža in skrbnega očeta najtežje pogrešale.
Franc, nismo si mislili, da bomo tako kmalu stali na tem žalostnem kraju in boš ti tako tiho, mirno ležal pred nami. Vajeni smo te bili videti vedno v delu, gibanju.
Že petnajstleten fant si se odločil za rudarjenje in iz rodnega Hrastovca odšel na šolanje v zasavske revirje. Vedel si, da si boš trdo in v znoju služil svoj kruh, a tako si se odločil, ker si bil vajen trdega dela, ker sta te tako vzgojila skrbna starša. Oče ni dočakal začetka tvojega samostojnega življenja, sta pa zato vidva z bratom Viktorjem postala materina opora in pomoč.
Samo malo več kot štiri desetletja življenja in komaj pol toliko let dela v črnih rovih ti je bilo namenjeno, Franc. Tvoje roke so bile delovne kot le kaj, tvoj pogled prijazen in srce vedno pripravljeno prisluhniti.
Kako bomo zdaj, ko te ne bomo več videvali ob vsakem začetku delovnega dne - ko je eden manj za naš "Srečno! "? Ostajamo tvoji sodelavci in prijatelji v mislih, spominih za vedno.
Naj ti bo miren počitek v slovenski zemlji in zadnjikrat - SREČNO!
Vabilo na razstavo inovacij
Letos prirejamo v občini Velenje že 6. razstavo inovacij. Tokrat z naslovom :BERA INOVACIJ ŠALEŠKEGA GOSPODARSTVA.
Že ime pove, da so bili k sodelovanju pri razstavi povabljeni vsi kam ni v mozaiku šaleškega gospodarstva: vse delovne organizacije, drob no gospodarstvo, šole, društva in posamezniki.
Pokrovitelja razstave sta občinski sindikalni svet Velenje in občinska raziskovalna skupnost Velenje.
Obeta se, da bo razstava zanimiva, zato pridite pogledat, kakšna je! Odprtje razstave bo v petek, 11. oktobra, ob 18.uri v avli sejne dvorane skupščine občine Velenje, odprta pa bo vsak dan od 7. do 18. ure - do 18. oktobra!
Tovariški pozdrav!
Občinski svet ZSS Velenje
Nagradna križanka
SLOVARČEK ZA POMOČ PRI REŠEVANJU eAIRE - mesto v severozahodni Franciji e A MIEL - Henri, Frederic, 1821 - 1881, švicarski pisatelj •
AR ZEV - mesto v Alžiriji, vzhodno od Orana, novo petrolejsko pristanišče • EIGER - visoka gora v Švici s slovito severno steno e EV OR A - mesto v južni Portugalski • JOUBERT - Joseph, 1754 - 1824, francoski pisatelj moraliste LAGOS - glavno mesto in najpomembnejše izvozno pristanišče Nigerije, 750 tisoč prebivalcev e LEEDS - industrijsko mesto v vzhodni Angliji, 520 tisoč prebivalcev e LVOV pokrajinsko središče SSR Ukrajine, 550 tisoč prebivalcev e NIKOLAJEV - črnomorsko pristanišče v SSR Ukrajini, 300 tisoč prebivalcev e OISE - francoska reka, pritok Sene, izvira v Ardenih, dolga 300 km e OKEN - Lorenz, 1779 - 1851, nemški naravoslovec in filozof e VIRANT - Jernej, rojen leta 1932, slovenski tehnolog, profesor za teorijo preklopnih vezij in digitalno tehniko na elektrotehnični fakulteti v Ljubljani
Rešitve s svojim točnim poštnim naslovom pošljite v uredništvo Rudarja - Informatorja do 21. oktobra 1985. Izmed pravilnih rešitev bomo tri izžrebali in njihove avtorje nagradili s knjigami v vrednosti 750, 450 in 300 dinarjev. /Uredniški odbor/
Srečno!
Želimo vam prijetno praznovanje praznika naše občine!