PROBLEMI  SODOBNE DRUŽBE
RAZMIŠLJANJA  O SODOBNIH  PROBLEMIH SOCIALIZMA
XXI. kongres Komunistične partije Sovjetske zveze je kaj malo prispeval k reševanju ipToblemov sodobnega socializma. XX. kongres je bil odprl nove perspektive socialističnemu razvoju Sovjetske zveze. Po kratki dobi .-'kolektivnega vodstva«, »različnih poti v socializem«, preorientaciji od zanemarjanja potrošnje na pospešeni razvoj poljedelstva in lahke industrije, »decentralizacije upravljanja nacionalnega gospodarstva« itd. je XXI. kongres znova vzpostavil monopolizem v ideološkem razvoju in novi dogmatizem na teoretičnem področju. Malo je bilo govorniJcov, ki ne bi za Suslovom ponavljali, da pomeni referat Hruščeva »osvetljevanje in razvijanje« osnovnih principov marksizma-lenindzma.
Toda, če XXI. kongres ni bistveno pris(peval k reševanju aktualnih problemov' socializma, je pa z nekaterimi stališči, ki so bila na kongresu zastopana, prisilil socialistične sile v svetu, da opredele svoj odnos do njih.
Ekonomski   r a zv o j in   razvoj   socializma   in   komunizma
V moderni zgodovini so s kaipitalizmom revolucionarno obračunali predvsem narodi v gospodarsko nerazvitih deželah. Praksa socialistične graditve zato postavlja niz problemov odnosa med gospodarskim razvojem in razvojem socialističnih družbenih in proizvajalnih odnosov.
Socializem predstavlja sistem proizvajalnih odnosov, ki temelji na druž-Lieni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi, ki v njem uprava nad proizvajalnim procesom prehaja znova v roke neposrednih proizvajalcev, ki v njem osnovni princip delitve doh«ka po delu zamenjuje kapitalistični princip delitve po vloženem kapitalu in ki prehaja v njem oblasit iz rok buržoazije v roke delavskega razreda. Posamezni elementi socialističnih družbenih odnosov so nedvomno medsebojno najtesneje povezani: splošno družbeno lastnino si težko zamislimo brez oblasti delavskega razreda, delitev po delu si težko zamislimo brez delavskega samoupravljanja, predvsem si pa ostvaritev teh osnovnih načel socializma težko zamislimo na nizki stopnji razvoja proizvajalnih sil.
Pred zavednimi socialisti v svetu se zato ne odipira zgolj vprašanje, ali je mogoče preskočiti kapitalistično fazo razvoja ali ne, ki ga zastavlja Hni-ščev, pa tudi ne zgolj vprašanje, ali je mogoče preskočiti socialistično fazo razvoja ali ne, ki ga zastavlja Mao, ampak predvsem vprašanje, kakšno je raizmerje med stopnjo i-azvoja proizvajalnih sil in razvojem proizvajalnih odnosov. Z dragimi besedami, osnovna zakonitost marksistične sociologije se postavlja prav tako pred graditelje socialistične družbene formacije, kot se je postavila pred vsa dosedanja zgodovinska razdobja.
To pa pomeni, da je za zgraditev socialističnih proizvajalnih odnosov potrebna določena materialna podlaga, se pravi določena stopnja razvoja proizvajalnih sil oziroma  produktivnosti dela. Gospodarsko zaostala družba, ki
438
v ievL>lucio.narneim zagonu ruši temelje kajpitalističnih proizvajalnih in družbenih odnosov, je zato postavljena predvsem pred nalogo, kako čim hitreje iuz\ iti proizvajalne sile, oziroma kako pospešiti goispodariski razvoj.
Hkrati s tem se seveda odpira vprašanje o zveizi, oiziroma o razmerju med pospešenim gospodarskim razvojem in novim sistemom proizvajalnih odnošajev. Revolucionarna zmaga nad kapitalizmom omogoča celo gospodarsko nerazviti družbi vzpostavljanje (pirincipa priznanega družbenega karakterja proizvodnje preko isistema planirane proizvodnje. Z vsmerjevanjem, vsklajovanjem in racionalizacijo proizvajalnega procesa dosega taka revolucionarna družba vsekakor večje proizvajalne rezultate od .stihijne kapitalistične družbe. To pa seveda ne pomeni, da je sam pospešeni gospodarski razvoj bodisi cilj socialističnih proizvajalnih odnosov ali pa dokaz zanje. Sodobna zgodovina nudi dovolj primerov planiranega gospodarskega razvoja in pospešenega tempa razvoja ob zadrževanju kapitalističnih proizvajalnih odnosov   (zlasti  v Latinski Ameriki).
Socialistični proizvajalni odnosi se lahko razvijejo v polni meri šele na visoki stopnji razvoja proizvajalnih sil, produktivnosti dela in produkcije. Pospeševanje gospodarskega razvoja je zato sredstvo in predpogoj ne pa kriterij in cilj socializma. Z vnašanjem socialističnih elementov v sistem gospodarskega razvoja dosega revolucionarna (nezavedno tudi nerevolucio-narna) družba pospešen gospodarski razvoj. Socialistična organizacija omogoča družbi, da hitreje dosega materialne predpogoje socialistične družbene (ireditve. Toda socialistična organizacija proizvcKkije sama po sebi še ne pomeni, da so cilji socialistične družbe že dokončno doseženi, saj se ti cilji ne nanašajo samo na proizvodnjo, ampak prav tako na delitev dohodka kot tudi na odnose med samimi proizvajalci. Socialistični elementi v proizvodnji inorajo pripeljati do' dovolj visoke stopnje razvoja proizvajalnih sil — materialne baze •— da bi omogočili polni razvoj socialistične družbe.
Socialistični elementi v proizvodnji omogočajo skokovit in pospešen gospodarski razvoj. Toda vse dotlej, dokler ta razvoj ne pripelje do materialnega izobilja, ki omogoča delitev dohoka po delu in neposredno upravljanje proizvodnje od strani samih iproizvajalcev, še ne moremo govoriti o dokončni ureditvi  sistema socialističnih proizvajalnih odnošajev.
»D o h i t e t i   i n   p r e h i t e t i« in   prehod   iz   socializma   v   komunizem
Geslo, »dohiteti in prehiteti« kapitalistične dežele ne samo v celotni proizvodnji, ampak tudi v proizvodnji na glavo prebivalca, ni bilo na XXI. kongresu postavljeno prvič v zgodovini KP Sovjetske zveze. Skoraj točno pred dvajsetimi leti (14. marca 1939) je postavil Molotov v referatu o tretjem petletnem načrtu zahtevo, »dohiteti in prehiteti tudi v gospodarskem pogledu najrazvitejše kapitalistične dežele Evrope in ZDA«, pri čem«a" je prav tako kot Hruščev na XXI. kongresu trdil, da to pomeni »postopni prehod iz socializma v Isomunizem«,
Marx je pred sto leti pokazal, da potrošne zahteve prebivalstva Jie določajo strukture kapitalistične proizvodnje, ampak nasprotno, da zakoni razvoja   kapitalistične   proizvodaije   določajo   tudi   strukturo   kapitalistične   po-
439
trošnje. Gospodarska slika današnjih kapitalističnih dežel popolnoma potrjuje to trditev: potrošnik »potrebuje« nov avto vsako drugo leto ne zato, ker bi starega iztrošil, ampak zato, ker je kapitalistična industrija v težnji za čedalje večjimi profiti >ustvairilavx to novo »potrebo«. On kupuje avto ne zato, ker bi ga potreboval, ampak zato, »da bi sosedje ne rekli, da mu gre slabo«. Kapitalistična industrija proizvaja na tisoče različnih tipov hladilnikov, televizorjev, pralnih strojev, -gramofonov in magnetofonov ne zato, ker bi bili »okusi« potrošnikov do te mere različni, ampak zato, ker posamezni kapitalisti v težnji za profitom ustvarjajo tolikšno »različnost okusov«.
Nacionalna struktura kapitalistične proizvodnje je zato odvisna od notranjih zakonov razvoja kapitalističnih proizvajalnih odnosov. Kapitalistični proizvajalni odnosi dajejo zato v znatni meri fiziognomijo gospodarski sliki dežele. Od pisane slike raznobarvnih avtomobilov po ulicah do individuali-ziranih predmestij z družinskimi hišicami pa do sto vrst zobne kreme in papirnatih robcev, od zmrznjene : televizijske večerje« pa do konservirane hrane za pse in mačke daje struktura kapitalistične potrošnje sliko in odsev odnoisov Y kapitalistični proizvodnji.
Ali je cilj socializma doseči to in tako proizvodnjo in potrošnjo ne samo po obsegu, ampak tudi po glavi prebivalca? Ali je cilj socializma zadovoljevati potrebe, ki se ustvarjajo na zavisti med ljudmi, ali pa je cilj socializma, izpreminjati strukturo potrošnje zaradi izprenienjene razdelitve nacionalnega dohodka in izpremenjenih odnosov med proizvajalci? Socializem se ne gradi na negativni dediščini kapitalizma, ampak, nasprotno, raste iz boja proti tej dediščini.
Proglašati dosezanje standarda najrazvitejših kapitalističnih dežel za pričetek prehoda iz socializma v komunizem pomeni zato absurd. Niti določena struktura proizvodnje niti določena količina proizvodnje na glavo prebivalca ne predstavljata materialne osnove socializma. Materialno osnovo socializma preds'tavlja določena stopnja razvoja proizvajalnih sil, ki dovoljuje izgradnjo docela novih proizvajalnih odnosov. Socialistični proizvajalni odnosi pa pomenijo ne samo novo razdelitev nacionalnega dohodka, ampak tudi nove zahteve potrošnika.
Cilj socializma zato ni in ne more biti v »dohiteti in prehiteti« kapitalistično proizvodnjo, potrošnjo in življenjski standard, ampak je cilj socializma v zgraditvi novih družbenih odnosov, ki se kažejo v novi strukturi proizvodnje in potrošnje. Težnja socialistične ureditve zato ni v tem, da se vsakemu posamezniku proizvede vsako drugo leto nov avtomobil, niti v tem, da se namesto sto proizvaja dve >sto vrst zobne kreme, in prav tako ne v teim, da se za reklamo daje 20 namesto 10 milijard dolarjev, kolikor danes trosi ZDA (kar pomeni trikratni nacionalni dohodek Jugoslavije), ampak je težnja socialistične ureditve v povečevanju družbenega standarda, oziroBia »človečnosti«. Ko proizvajalne sile enkrat narastejo do te mere, da zadovoljujejo človekove fizične potrebe, potem razvoj socialistične družbe ne gre več po poti »ustvarjanja« novih potreb, ampak po poti zmanjševanja delovnega časa in omogočanja posamezniku, da se z vzgojo in sodelovanjem v družbenem življenju čedalje bolj preustvarja v popolnega gospodarja nad zakoni narave in družbe. Kapitalizem teži za stalnim povečavanjem proizvodnje, ker edino na ta način   lahko   ustvarja   vedno   nov   profit.   Socializem   teži   za   zmanjševanjem
440
potrebnega delovnega časa, ker edioo na ta način laliko doseza cilj :>osvobo-ditve  človeka«.
Težnja socializma zato ni v tem, da »dohiti in prehiti« kapitalizem v količini proizvodnje in potrošnje, ampak v tem, da bistveno izpremeni kapitalistični način proizvodnje in potrošnje.
Gospodarsko   tekmovanje   in   boj   dveh   s i s t e m o v
Logika gospodarskega razvoja ni niti v linearnem ])ovcčavanju \olnniena celotne proizvodinje, še manj pa proizvodnje posameznih gospodarskih vej. Povprečni tempo letnega povečanja industrijske proizvodnje ZSSR je znašal v prvem petletnem načrtu 19,2 %, v drugem petletnem načrtu 17,1 %, v tretjem petletnem načrtu 13,2 %, v petem petletnem načrtu prav toliko, kontrolne številke sedemletnega načrta pa kažejo letno stopnjo iporasta 8,8 %. Očitno se s stopnjo gospodarskega razvoja zmanjšuje tudi procentualni tempo gospodarskega porasta v Sovjetski zvezi. Argument primerjanja letnih odstotkov gospodarskega prirastka med deželami, ki so ua različnih stopnjah gospodarskega razvoja, zato statistično ni posebno prepričljiv.
Neprimerno bolj zapleteno pa postaja vziporejanje tempa gospodarskega porasta v ])osameznih gospodarskih vejah. Leta 1958 je Sovjetska zveza proizvajala "35 % več krompirja kot ZDA. Z zrciišča »gospodarske tekme dveh sistemov« to nedvomno pomeni veliko prediiost za Sovjetsko zvezo, ne pa (ako z zrelišča resne ekonomske primerjave. Engelsov zakon nam namreč iz izkušnje docela jasno dokazuje, da se z dviganjem osebnega dohodka ne dviga potrošnja linearno, ampak da se temeljito menja njena notranja struktura. Na nizki stopnji osebnega doJiodka trosi prebivalstvo velike količine kroimpirja in sorazmerno male količine zelenjave, sadja in mesa. Z razvojem osebnega dohodka pa pričenja potrošnja krompirja ne samo stagnirati, ampak celo nazadovati. Sodobna medicina smatra, da je vsaka potrošnja, ki presega 3200 kalorij na dan, za človekov organizem škodljiva. Družba, ki je svojo proizvodnjo brane dvignila do te stopnje, da izdatki za hrano predstavljajo samo 20 % osebnih izdatkov — kot je to primer v ZDA — očitno ne bo povečevala proizvodnje hrane daleč preko te meje. razen kolikor ima ugodne pogoje za izvoz. Taka tekma je zato bolj podobna tekmi med »Ahilom in želvo« kot pa resni tekmi.
Podobna je stvar s proizvodnjo avtomobilov v deželi, ki ima — kot ZDA — preko 60 milijonov osebnih avtomobilov in samo 47 milijonov družin, ali pa s proizvodnjo televizorjev, ko ima že 80 % družin televizorje v stanovanju, in celo s stanovanji, ko 60 %  družin poseduje lastno hišo itd.
Prednosti dveh sistemov, ki sta na različnih stopnjah gospodarskega razvoja, se očitno ne kažejo niti v tempu celotnega povečevanja proizvodnje niti v tempu povečevanja proizvodnje po prebivalcu pa prav tako ne v povečevanju proizvodnje po posameznih gospodarskih vejah.
Prednost socialističnega sistema proizvajalnih odnosov nad kapitalističnim sistemom proizvajalnih odnosov je v tempu razvoja produktivnosti dela. Zgodovina kapitalizma dokazuje, da je kapitalistični sistem proizvajalnih odnosov lahko povečeval produktivnost dela vse dotlej, dokler se je proizvodnja po delavcu/uri povečevala izključno na račun povečanega investiranja kapitala. Intenzivnost kapitala na enoto industrijskega proizvoda se je v ZDA
441
od leta 1880 do 1912 povečala za 175 %, inedlom ko je od leta 1922 {}o 1938 padla za 30 %¦ Produktivnost dela — oziroma proizvodnja po delavcu/uri — pa je v razdobju od leta 1899 do 1953 rasla v letnem tempu 1,75 %. Toda, medtem ko je koeficient proizvod/delovna sila znašal v razdobju od leta 1899^1919 samo 1,4, je pa v razdobju 1919—1955 znašal 2.5. Razlog rastoči stopnji produktivnosti dela v državnem kapitalizmu vsekakor ni rastoča ^progresivnost« kapitalističnih proizvajalnih odnosov, amipak dejstvo postopne kapitulacije kapitalističnih proizvajalnih odnosov pred elementi socialistične družbe na vidiku. In kolikor bolj se morajo posamezni elementi kapitalističnih proizvajalnih odnosov umikati pred socialističnimi, toliko hitreje raste tudi produktivnost dela v državnem kapitalizmu- Ce torej sodobni kapitalizem doseza višjo produktivnost dela od »klasičnega« kapitalizma to ni niti najmanj zasluga njegovega »kapitalizma«, ampak je to v prvi vrsti zasluga njegove kapitulacije pred principi in elementi socializma.
Gospodarski boj med dvema sistemoma se zato ne vrši jia področju primerjanja volumenov proizvodnje — niti celotne niti posamezne —, ampak se vodi na področju produktivnosti dela. Toda na področju tekme v povečevanju produktivnosti dela se oba sistema ne srečujeta kot dva »bloka sile«, amjjak kot dva sistema različnih proizvajalnih odnosov. Kolikor bolj državni kaipitalizem pod pritiskom ekonomsko-stihijnih in zavednih isocialističnih sil odstopa mesto posameznim elementom socializma, toliko hitrejši je tudi razvoj produktivnosti dela v državnem kapitalizmu. Isto velja za mlado družho, ki gradi svojo socialistično ureditev: kolikor odločneje bo uvajala principe socialistične uTeditve proizvajalnih odnosov, tdiko hitrejši bo tudi njem napredek produktivnosti dela.
V svetu, ki se kot celota nahaja v socialističnem vretju, se zato gospodarska tekma dveh sistemov ne postavlja kot vprašanje primerjave gospodarskih »uspehiov« dveh blokov, ampak kot vprašanje tekme za povečano produktivnost dela, pri čemer elementi starega sistema neprestano in postopoma kapitulirajo pred elementi socialističnega sistema. Dokaz prednosti socialističnega sistema zato ni v tem, da la ali oni blok ostvarja večjo produktivnost dela, ampak v tem, da lahko oba bloka, oziroma sistema v obeh blokih razvijata večjo produktivnost dela samo pod pogojem, da postopoma sprejemata  elemente socialističnih proizvajalnih odnosov.
Konec   »H 1 a d n e   v oj n e« i n   gospodarska   k o e k s i s t e n c a
Ena od osnovnih zahtev, ki jih je postavil Hruščev v svojem referatu na XXI. kongresu, je bila zahteva po prekinitvi hladne' vojne« in razvijanju iiniroljubne koeksistence dveh taborov« v medsebojni ekonomski tekmi.
Ce hočemo videti bistvo predlagane izpremembe v politiki, moramo predvsem videti bistvo dosedanje politike »hladne vojne«. Bistvo politike »hladne vojne» je bilo pravzaprav v boju za ljudska mišljenja in ljudsko pripadnost enemu ali drugemu bloku in s tem v težnji po izpremembi obstoječega ravnotežja sil. Tako prvi kot drugi blok je skušal dosezati povečanje svoje moči, svojega prestiža pa celo svojega ozemlja s sredstvi propagande, diplomacije in rajnih vrst napetosti in pritiska, izogibaje iSe — v glavnem — vojne sile-Toda z ozirom na  to,  kar je svojčas ugotavljal Lenin,  da je namreč »vojna
442
eamo nadaljevanje politike z novimi sredtstvi«, je pomenila »hladna vojnac situacijo stalne mednarodne napetosti in akrobacijo na  »robu vojne«-
V taktiki »hladne vojne« sta oba protagonista poizkušala predvsem omajati notranjo politično .stabilnost v nasprotni deželi, oziroma v nasprotnem taboru, potem pa -sta se hkrati borila za »tretjega«. Na propagandnem področju se je taiktika »hladne vojne« najlepše zrcalila v medsebojnih obtožbah o pripravljanju hidrogenske vojne. Na diplomatskem področju pa predstavlja »diskusija o razorožitvi« klasični primer »hladne vojne«: nihče ni resno mislil na razorožitev, hkrati pa postavljal take maksimalne zahteve, za katere je bil prepričan, da jih nasprotnik ne more sprejeti; in če bi nasprotnik nekatere zahteve le sprejel, bi druga stranka takoj postavila še bolj ekstremne zahteve.
Ali pomeni »gospodarska koeksistenca« koinec politike »hladne vojnet ali pa se samo boj med blokoma prenaša iz diplomatsko-političnega in vojaškega področja na gospodarsko? Kaj pomeni v tej luči trditev, da bo »socialistični tabor« zmagal nad kapitalističnim zgolj s tem, da doseže 50 % svetovne industrijske proizvodnje?
Koeksistenca dveh zaprtih sistemov se nujno izpreminja v premirje pred viharjem. Miroljubno človeštvo bo sicer pozdravilo prenašanje blokovskega boja z vojnega na gospodarsko področje, toda korenina nevarnosti s tem ni izruvana.
Koeksistenca lahko človeštvu prinese trajen mir samo pod pogojem, če se razvija kot aktivna politika priznanja suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve vseh držav. To pa pomeni, da koeksistenca lahko postane trajna politika miru samo pod pogojem, če se vsaki državi prizna možnost in pravica do notranje družbenoekonom.ske evolucije. Vse dotlej, dokler se bo socialistični karakter priznaval samo deželam, vključenim v »socialistični tabor«, družbenoekonomski ureditvi vseh ostalih dežel v svetu pa se bo odrekala pozitivna evolucija k napredovanju socialističnih elementov, bo pomenila koeksistenca samo politično taktiko, ne pa princip dolgoročne zunanje politike.
Samo tisti, ki verjamejo v progresivno silo delavskega razreda in ne zgolj v materialno silo »socialističnega tabora«, so sposol>ni videti v politiki aktivne koeksistence politiko pastopne zmage socializma v svetovnem obsegu.
Janez   Stanovnik
443