Jelici Vuk-Sadarjevi na zadnji poti. Pomlad je, Jelica! Glej, zelenje in cvet^ je, vse nežno in dehteče nam opaja srca, budi v nas ono čudno, veliko življenja polno hrepcnenje ... In ti? Kako? Mar res le tebe ne zbudi več ta sila, le tebi ne da življenja? Saj te je vendar ljubila narava, kot svoje dete, saj si ji bila ti vsa vdana, vsa topla od njene toplote! A danes? Kako tiha si! Niti ne vidimo te ... vsa si potopljena v neprodirno temo... Ne — ne! Vidiš — zdaj te vidim, kot si bila, zdaj čujem tvoje srce, kot da mi tre= peče v roki, vse polno žive sile, vse zlato od sblnčnih žarkov. . Dobra, tako dobra in zvesta si bila, Jelica; morda predobra! Da, glej, čudno, zdaj te vidim na vsej tvoji poti. Vidim te, kako stojiš pred deco, ki si jo tako ljubila in vlivaš v njih mlade duše zlate nauke, da bi jim bila nekoč pot lažja v živ= ljenju. Preliti si hotela vanjo sebe samo s svojo pesmijo, ki ti je bila največji dar božji, največja uteha. Čujem spet tvoj glas, mehak in melodičen, v dušo se mi vpija in v srcu živi... Bilo je ... Še v šolskih klopeh sem bila, ko si ti stala pred menoj, polna svetega ognja, govoreč nam mladim o čudovitosti tonov, kako nastajajo in kako se naposled združijo v divno pesem. Zapela si nam. In jaz sem z razprtimi očmi strmela vate, čuteč veličino umetnika pred seboj Pozneje sem bila večkrat v tvoji družbi in tedaj je bi!a v meni vedno ena sama želja: poslušati tvoje petje ... Pa sem te naposled našla, ko sem pri? spela na Vrhniko, na svoj prvi službeni kraj — kot svojo tovarišico! Prva si bila, ki si mi pomagala ob uvajanju v naš težki poklic. Zato scm ti bila vedno hvaležna. Danes, ka= ko nerazumljivo — danes stojim ob tvojem odprtem grobu in ne morem verjeti. Kaj te v resnici ni več med nami? ... Poglej, Jelica, ves naš učiteljski zbor je tu, vsi mi priča* kujemo, da se nam oglasiš, da nam zapoješ, nas pritegneš k sebi s tisto neodoljivo siio, ki nas je vedno najjačje družila s teboj — s tvojo pesmijo... A ti — molčiš!... Ob zibeli tvoji je moral peti visoko v zraku škrjanček... Ti si ga slišala in nje* gova pesem ti je ostala v grlu. Kako, da bi utihnil zdaj tvoj glas... Kako, da bi škr* jančkova pesem zdaj umrla v tvojem grlu, prav zdaj, ko je ves svet potopljen v eno samo pesem, pesem pomladi, Ijubezni in življenja? Ti ne odgovoriš? ... Kako bi govorila, ko so te zaprli v to tesno ječo, tebe, oznanjevalko najblažjega čuvstvovanja človekovega ... tebe oznanjevalko večnega življenja v pesmi! Trdo, pretrdo je odkazana pot cloveku . .. Komaj se razcvete v rožo, že pade nanjo slana ... Zato se ne moremo posloviti od tebe, čeprav so te nam vzele temne sile, čeprav so nam one zakrile tvoje obličje, ker ti si in ostaneš med nami. . . Pa nismo samo mi oni, v katerih dušah imaš svoj večni sedež, glej tudi rriladina, ki si jo ti vzgajala s toliko požrtvoval= nostjo — tudi ona te bo ohranila v svojih mladih srcih, kot vzor dobrote, volje in dela!... Našc slovo postaja torej tako samo človeško, saj ti sama si živcla in še vedno živiš v kraljestvu ki ni od tega sveta, v kra« Ijestvu z večno lučjo ožarjene pesmi! Zato pa se poslavljamo od tebe, draga Jelica, samo s človeku danimi besedami, poslavlja se ves učiteljski zbor in vsa hvaležno vdana ti mla« dina, ki si ji bila toliko let dobra učiteljica, poslavljamo se v globoki žalosti samo od tvojega telesa z edino, a veliko uteho: saj tvoja duša — duša tvoje pesmi in dela živi in bo živela vedno med nami! Ljubljana, 30. maja 1931. Nusa Rapetova.