štev. 9 Nedelja, 24. februarja 193$ Adam MHUovtč: Potepuhi Čudno! premišljuje Dolgoroga, Zefa molze že toliko časa, vse se izgublja v trompeti, polna pa kar noče bitij Seveda — hm, ko pa niso opazili, da ima ta nenavadna posoda spodaj še eno luknjo! Se Mihca je zaskrbelo. Pa je pogledal na tla in prestrašen zaklical: »Spušča! Spušča!« je kričal na ves glas. »Teče, teče, teče .. .< Na, ta je pa lepa! Saj res! Pa so brž zamašili spodnjo luknjo — in trompeta je bila sedaj kar kmalu polma. Tako. Pa je Dolgoroga trdila, da ima še nekaj mleka, in Zefa se je kar precej prepričala. V Prvi je prišel na vrsto seveda Mihec. O kako je lokal! Dobro, da je bila trompeta zgoraj precej široka — nazadnje se je kar na glavo postavil vanjo. »Zdaj pa ni več!« je zavpil, ko je stal še na glavi v trompeti. »Bomo videli!« je rekla pomenljivo. In je bilo res tako. Ko sta se napili še Zefa in Beba, so se ko®i vsi lepe zahvalili. »Hvala lepa, teta, zdaj pa ne moremo več,« bo dejali. Pa je koza preoste- Jo mleko spet sama popila hi so bili vsi zadovoljni, najbolj pa Mihec, ki je komaj stal na nogah, tak trebušček je imel. Opotekal se je na to in na ono stran, dokler ni končno telebnil v tra-.vo. >Huuuu,< je vzdihoval, »to je pa kair preveč!« V trebuščku ga je dobro mleko tete Dolgoroge že kar napihovalo pa je s strahom pomislil: Kaj pa_če bom počil? Zaskrbelo ga je. Ogledoval je trebušček. »Počil bom!« je nenadoma zaklical prijateljem, ki so stali okrog njega. V prvem strahu so se vsi razbežali, potem pa se potiho pomenjkovali. Eden je svetoval tako, drugi drugače — vsi pa so bili istih misli: Škoda bi ga bilo, če bi ee jim razleteli Mlad je še, dober čuvaj je in lajati zna. Kaj pa bodo brez njega? In je Zefa, buča kakor je ni kmalu, hitro našla odpomoč. Odvezala ie vrvico in pristopila oprezno k sto-Kajočemu prijatelju. »Čakaj, Mihec,« je rekla in mu pričela ovijati trebušček z vrvico, »ti ga bom pa zvezala!« In kako dobro je znala! Nazadnje je vrvico še prav trdno zadrgnila, in Mihec se je zdaj ves zadovoljen postavil na klecajoče noge. Pogledal je preveza-ni trebušček in hvaležno dejal opici: »Zdaj pa te imam še raje!« ji je rekel in se ji dobrikal z repom. Seveda so bili vsi veseli. Beba se je domislila pesmi, ki jo je bila pela časih gospa Bra-dačeva, pa je kar pričela.: »Mi se imamo radi. radi, radi, radi... Mi se imamo radi, celo noč in dan ...« Kaj takega! Vsi so ostrmeli. Kako je vendar lepo pela! Pa so jo poprosili, da bi še enkrat zapela, in je Beba pri či iz no v a začela. Zefa je zraven pričela udarjati po strunah, Mihec pa pihati v trompeto. To je bila godba! Sam kralj bi jo poslušal! In da je bilo še lepše, je koza Dolgoroga pretresujoče meke-tala: »M—ee, M—ee...« No to je pa res imenitno! so pomislili vsi hkrati. Nazadnje ap je pričela peti še Zefa, seveda je pela drugi glas. Ker jim je šlo tako po sreči, so peli in igrali kar naprej — konec so zmirom izpustili pa od začetka pričeli. Končno pa je Mihec le izpustil trompeto. »Jaz ne morem več,« je sopihal in debele solze so mu tekle iz oči. Potem je široko zazehal, se postavil na zadnji nogi in zviška telebniJ * mehko travo. »Ze spim!« je rekel in hitro zaitisnil oči. Nato je pričel vleči dreto skozi mokri smrček. Potem je v sanjah pričal objemati trompeto in pihal je= puh-puh... Zraven je brcal s tačkama — no, prav lepo mu je bilo, da ni zdajci zagledala Zefa na polju človeka v zeleni obleki in krivcem za klobukom Bliže in bliže je prihajal in oprezal z očmi po polju. Prestrašili so se. »Bežimo!« je svetovala Dolgoroga. »Vstani!« je bleknila Zefa Mihcu v uhelj. Potem je pobrala tisto stvar s strunami, Mihec pa z gobčkom trompeto in so jo ucvrli v goščavo. Prva je bila seveda Beba. Visoko nad drevjem se je drla na ves glas in kazala prijateljem pot. »Le brž! Le brž!« jih je priganjala. »No, zdaj pa na levo stran zavite, tu je močvirno! He, Mihec, zaspanec — le brž!« je zakrožila nad njim. Bili so že dokaj daleč, ko je Mihec izpustil tisto težko stvar in telebnil med listje. »Jaz ne morem več, pomagajte!« Pritekli so k njemu, tudi Beba se je spustila na tla. Utrujeni so legli v mehko listje in praprot, nevarnosti ni biHo več pa so izmučeni drug za drugim zadremali. Proti večeru pa je pričela Zefa stikati za črvi itn sadeži in je zašla še globlje v gozd. Ker se dolgo ni vrnila, so jo pričeli klicati, najbolj se je drla Beba. »Zefa! Zefa! Butoica potepena!« Prisluhnili so. Nič. O Zefi ni duha ne sluha. Krog njih leži nema tišina, v goščavo sili noč. »Čakajte!« se je domislil Mihec, »bom pa zatrobil!« Napel se je, kolikor se je dalo in pihnil: Trara-a-a-a... Potem so spet prisluškovali, ampak Zefa se ni odzvala... Postalo jih je strah, Mihec pa je v skrbeh pomislili: kdo bo pa sedaj Dolgorogo molzel? Potem je poiskusila srečo še enkrat Beba. Še višje je zletela in z vsemi močmi trikrat zaklicala: »Zefa_! Zefa—I Zeeeeeee-fa!« Nobenega odgovora ni, in Beba se potrta spusti na tla. »Nikjer ni te smrklje!« pravi jezna. Takrat niso spali skoro vso noč. Venomer so vzdihovali, posebno Mihec! No, njega so pa proti jutru še težke sanje morile pa je v sanja,h govorili: »Kje pa si hodila smrklja? Le čakaj, petroša: Dve Anici Po tetinem pripovedovanju I. Mali Anici je umrla dobra mamica. Ker je bilo treba posestvu gospodinje in Anici mamice, se je njen oče vnovič oženil. Za ženo je vzel vdovo, ki je imela tudi hčerko Anico. Očetova Anica je bila mnogo lepša od mačehine; zato je mačeha in njena hči nista marali. Pastorka je morala opravljati najtežja dela, mačehina hči je pa lenarila. Nekoč je ukazala mačeha ubogi Anici, da mora oprati poln čeber perila. Deklica je res odšla k potoku in začela prati. Oprala je komaj par kosov, ko ji — joj nesreče — pade milo v vodo. Anica se je prestrašila, ker je vedela, da jo bo mačeha tepla, če ne bo perilo oprano v pravem času. Hoteč doseči milo, se je nagnila nad vodo, toda milo je že padlo na dno. Ker hi rada na vsak način dobila milo, je stopila v vodo. Kar naenkrat zagleda pred seboj velik grad. Pogumno potrka na vrata. Odznotraj se zasliši tenak glasek: »Kdo je?« »Jaz sem, Anica.« Vrata so se odprla in med njimi je stala majhna inačica — vratarica. »Kaj želiš, deklica?« je vprašala Anico. »O, dobra inačica, ali si mogoče našla moje milo, ki mi je padlo v vodo? Mačeha bo huda, če ne bom oprala perila,« »Mogoče ga je našla katera izmed mojih sestric. Pojdi z menoj!« Mucka je prijela Anico za roko in jo peljala v sobo, kjer sta dve inačici čistili obleko. »Ubogi inačici, kako morete vedve krtačiti obleko, ko sta tako majhni. Dajta meni krtačo!« In dobra Anica je hitro osnažila vso obleko. Sli sta v drugo sobo, kjer je ena sama mačica mesila testo. »Čakaj inačica, bom jaz zmesila!« In že je pridna deklica izvršila svojo obljubo. Ko sta prišli v tretjo sobo sta videli mačici, ki sita kuhali juho. Tudi teh se je dobra Anica namilila in jima skuhala juho. Vraitarka je dobra in usmiljena deklica ugajala. Peljala jo je h kraljici in tudi tej je bila Anica všeč. Ko pa ji je vratarica povedala vse, kar je Anica dobrega storila, je bila tako vesela, da je dobro Anico objela in poljubila na čelo. Potem je prijela Anico za roko in jo peljala v krasno dvorano, ki se je vsa lesketala v zlatu in dragih kamnih. Sredi dvorane je stala zlata miza s sedmimi stolčki. Kraljica je Anico posedla na najlepši stolček — nasproti prestola — in zamahnila z roko. In glej! naenkrat je stalo na mM mnogo najizbranejših jedil. Zamahnila je drugič — in na mizi so s.tali dragoceni vrči napolnjeni s sladko medico! Zamahnila je tretjič in zaslišala se je mila godba. Anica je sedela kot začarana in občudovala krasoto dvorane. Sele, ko ji je kraljica rekla, naj je, kar ji poželi srce, se je zdramila. Oj, kako ji je poskakovalo srce veselja, da sme pokusiti toliko dobrih jedi! Doma ni jedla — odkar je imela mačeho — nikoli drugega kot suhe skorje kruha in sem pa tja kar je ostalo od kosila. Komaj se je nasitila jo je peljala kraljica k visokim stopnicam in ji rekla: »Anica, ko boš prišla na vrh stopnic in boš zaslišala 4-a, i-a' se ne smeš ozreti, ko boš pa slišala, kikiriki, kikiriki' se ozri!« Anica se je kraljici zahvalila za vse kar je lepega videla in dobrega jedla, in stekla po stopnicah. Na vrhu stopnic se ustavi in prisluhne. Aha: »i-a, i-a«; Anica se niti ne premakne. Sedaj pa: »kikiriki, kikiriki«. hS -__ hitro se oorue in glejte čudo: svetla zvezdica ji prileti na čelo. P- še nekaj: na bregu jo je čakala lepa kočija z opranim perilom. Anici se je oilo treba le vsesti in že jo je kočija odpeljala domov. Hudobna mačeha in njena Anica sta tekli pred vrata gledat, kdo se je pripeljal. Pa glejte, iz kočije je stopila sirota Anica in — ali vidita prav? Na čelu se ji blesti zvezdica. Joj, kako sta ji zavidali! Mačeha ji je ukazala, naj pove, kako je prišla do zvezdice in zakaj se je pripeljala s kočijo. Anica je ubogala in jima vse povedala; le to je zamolčala pri katerem glasu ji je rekla kraljica, da se naj ozre. n. Vem, da si gotovo že mislite, dragi otroci, da je drugi dan mačeha poslala tudi svojo hčer prat perilo, da bi dobila tudi ona zvezdico. In res je bilo tako, le s to razliko, da ji je dala v pranje skoraj čisto perilo. Še ni prišla dohro do potoka, že je vrgla milo v vodo in skočila za njim. Kot Anica je tudi ona zagledala vrata. Toda Ana ni bila tako vljudna kakor Anica; z vso močjo je butnila v vrata, da so odletela. In ko jo je mačica vratarica vprašala, kaj bi rada, se je zadrlo nanjo: »Kaj te pa briga, mače grdo!« in jo je brcnila stran. Ana je šla dalje po hodniku in stopila v tisto sobo, kjer sta dve mačici obleko?« Surovo je zgrabila obe mucki m jih savila v obleko. Šla je naprej, v drugo sobo in surova deklica je zgrabila maČico, M je me-■ila testo in jo zamerila. V tretji sobi je pa malo mačjo kuharico vrgla v vrelo juho, da se je siro-tica vsa opekla. Kraljica, ki je Ano ves čas skrivaj opazovala, jo je poklicala k sebi in jo peljala kar k stopnicam, rekoč: »Ko boš na vrhu stopnic in boš zaslišala .kikiriki, kikiriki" se ne smeš ozreti, ko boš pa slišala ,i-a, i-a' se ozri!« Ana je stekla po stopnicah. »Kikiriki, kikiriki« se oglasi od nekod. Takoj nato pa: »I-a, i-a«. Ana se hitro obrne in — na čelo ji prileti dolg oslovski rep! Joj, kako smešno ji je mahal! Na bregu pa jo je čakala kočija? kaj še — umazana sa-mokolnica in v njej še bolj umazano perilo m. Lahko si mislite, kaj je počela doma mačeha! Vzela' je v roke dolg nož in začela rezati rep od čela. Pa bolj ko ga je rezala, daljši je postajal. Vsa nejevoljna je vrgla nož stran in si izmislila nekaj drugega. Anico in Ano je peljala v podstrešje k veliki skrinji in jima rekla naj zbirata lešnike, sama se je pa postavila poleg in ju gledala Mislila si je: »Ko bo Anica sklonjena nad skrinjo, bom spustila pokrov, ki ji bo odsekal glavo.« čakala je ugodnega trenotka. Ala zdajle! O, groza! Tisti trenotek se je Anica vzravnala, Ana se je pa sklonila in njena glava je odletela. Ko je videla mačeha kaj je storila, je vzela vrv in se obesila pod streho. Pridna Anica in oče sta še devet let živela v tisti hiši. Glas o Anici z zvezdico je šel po svetu in prišel tudi v deveto deželo. Kraljevič te dežele je odjezdil po Anico in se z njo poročil. Na svatbo so povabili tudi mene. Dali so mi jesti in piti, da mi je še sedaj jezik moker. Če hodiš počasi, prideš prej Po L. N. Tolstoja Po nevarni, valoviti in s kamenjem posuti poti se je vozil kočijaž z veliko brzino na svojem vozu. Srečal je nekega pešca in ga vprašal: »Ali pridem do večera v mesto?« Če boš vozil počasneje, prideš«, je odgovoril pešec. »Čuden nasvet,« si je mislil kočijaž in je še bolj pognal konje. Kmalu se mu je zaradi prehudega tresenja in odskako-vanja polomilo pri vozu kolo in je moral prenočiti sredi polja na prostem. Če hodiš počasi, prideš prej do cilja. Odkod celovški zmaj Gotovo veste vsi, da je poleg naše solnčne Goriške, poleg ponosnega Trsta in Istre še stara slovenska dežela, ki je izven naše zediniene Jugoslavije. Ta dežela je naš — Korotan! Koroška ali Korotan je dežela, kjer je bila svoj-čas nekakšna matica našega naroda, od koder je prihajal ves slovenski duh na ostale slovenske dežele in ki je zarad' svoje narodnostne zavednosti bila zgled ostalim slovenskim deželam. Na Koroškem so še pred 520 leti ustoličevali slovenske vojvode in avstrijski cesarji so s tem priznavali slovenski narod. Toda od nesrečnega leta 1920, ko je bil izvršen na Koroškem po raznih predigrah plebiscit in se je ta nesrečno končal za Jugoslavijo, pripada Korotan sosednji naši državi — to je avstrijski republiki. Glavno mesto Koroške je Celovec, ki leži ob lepem Vrbskem jezeru. Na Novem trgu V Celovcu stoji velik spomenik zmaja, in gotovo vas tudi zanima, zakaj so ga postavili Celovčani na svoj trg. čujte pravljico: Pred mnogimi leti je bival tam, kjer lei. danes mesto Ce'ovec, v goščavi velik zmaj. Deželni poglavar je ukazal svojim podložnikom, naj preiščejo goščavo in r- ;čvirje, kjer se je zmaj skrival, in da ga naj ubijejo. Podložniki so šli na delo. Ob robu goščave so zgradili močan in visok stolp. OdtoU so imeli pregled in razgled na vso okolico daleč naokoli in tako so lahko iskali sovražnika. Nekega večera, ko je zašlo solnce, so slišali godrnjanje in renčanje, in v istem trenotku je blato brizgnilo visoko v zrak. Zdaj so možje dognali, kje spi zmaj, in takoj so naznanili to svojemu gospodarju, deželnemu knezu. Ta je bil zelo vzradoščen in je rekel: »Kdor si upa ali z zvijačo ali s silo ukrotiti in ubiti zver, temu podarim zgrajeni stolp in še bogata nagrada Cela gruča najpogumnejših hlapcev se je nato odpravila v močvirje in s seboj so peljali debelega bika; tega bika so privezali z verigo ob stolp. Kmalu je začelo v močvirju nekaj šumeti in kakor kaka puščica je skočil sivi črv-velikan k stolpu, imel je pa pe-roti in pokrit je bil z luskinami kakor z oklepom. S kremplji je zgrabil bika in je na široko odprl žrelo, da bi ga po-žrL Hlapci in oprode so hitro skočili nadenj in kmalu so z že' iznimi koli in bati pobili srdito in hudo zver. V spomin na ta boj z zmajem so kiparji zmaja izklesali iz kamenja in ga ..ostavk na Novi trg v Ce»ovcu kot menik. Taka je zgodba o zmaju, simbolu 11- ko dežele, in posebnosti koroške pre-itolice, nekdai — * —«- Celovca. Pravljice o lisici Menda ni na svetu o nobeni živali toliko pravljic kakor o lisici. In v vseh pravljicah beremo, da je lisica zvita, prebrisana in lokava. Tu vam povem še jaz eno o lisici. Sicer ne trdim, da odgovarja resnici, vendar preberite jo in Kadar se lisici zazdi, da ima že mnogo bolh v gostem kožuhu, vzame šop trave v gobec in stopi zadensko počasi v vodo, kjer se potopL Ker bolhe ne prenesejo vode, zapustijo svoje bivališče kakor podgane potapljajočo se ladjo in iščejo rešitve na kakem suhem kraju, ki ga najdejo naposled na šopu trave. Zdaj spusti lisica hitro travo z gobca in se sama, rešena boljšje "adloge vrne na suho. Stric Brundek Ivan Albreht: Pesem Zi zi zi, med biseri v jasni dan drče sani, v levo, v desno, spet naprej v dol in breg, na plan, juhej! Solnce smeje se z neba, veter brije, kar se da, log in trata, njiva, breg, vse se skrilo je pod sneg. Naj pod snegom trata spi, mi gremo pa na sani, na saneh kot blisk urno se vriskaje vozimo. Kaj nam burja, kaj nam mraz, zdaj je naše sreče čas: Lica so kot nageljni, ▼ najlepšem solncu raščeni! Pa kaj za to, če včasi kdo potrka z nosom na zemljo, saj kmalu spet med biseri v ta solnčni dan zdrče sani —l JUTROVČKI PIŠEJO Kateri zimski šport mi je najljubši? Sneg je zapadel. Prinesel je nam ljubiteljem narave obilo veselja. Izmed vseh zimskih športov mi je najbolj všeč sankanje. Vsedem se na nje, ki drsijo kakor blisk po bregu navzdol, ki v njem ni Bog ve kaj toplo. A to nič ne de, saj se ta bolezen kmalu pozdravi. Rajevec Gabrijela, oč. m. r. v n. S. v Trbovljah Kateri zimski šport mi je najljubši? Starka zima je že davno nastopila. Ni pa seveda pozabila na svoje poslance snežinke. Ko sem nekega dne prišla iz šole, ni bilo doma staršev. Moja prva misel je bila drvarnica in smučke. Nekako plaho sem odšla na hrib za hišo. Roke so se mi tresle, da še nikdar tako. Ko sem si pripela jermena, sem se spustila po strmem hribu navzdol. Znašla sem se v nekem jarku z razkuštrano glavo in z rdečim nosom, saj ni bilo čudno, namesto po nogah, sem se vozila po glavi in tudi nosek se je malo poškodoval. Pa čeprav so me smučke peljale v jarek, mi smučanje najbolj ugaja izmed vsem zimskih športov. Aškerc Štefanija, uč. 3. r. v. n. š. v Trbovljah Dragi stric Matic! Dolge zimske večere si krajšam z branjem lepih mladinskih knjig, vendar me kmalu spanec premaga. Moj najljubši zimski šport je smučanje, čeprav me večkrat prisili, da se bratsko poljubim z belim snegom. Masten Danilo, oč, V. razr. v Središču ob Dravi Dragi stric Matic! Vsakikrat, ko dobim »Mlado Jutro«, preberem najprej spise mladih Jutrovčkov. Povedati Ti moram, da mi je včasih pri branju prav težko pri srcu. Zakaj tudi jaz bi se rada smučala in sankala a živim v takem kraju, kjer nikdar ne zapade sneg. Sneg vidimo, samo od daleč na Lovčenu in drugih visokih gorah. Želim si, da bi vsaj enkrat imela velike počitnice pozimi, da bi mogla v Sloveniji z Vami uživati zimsko veselje. Srčno Te pozdravlja Tvoja Marija Ošlak,. uč. m. razr. v Tivatu, Boka Kotorska Ljuba Marija! Vidiš, v življenju je zmerom tako. česar človek nima, tistega si želi, kar pa ima, tega ne zna ceniti. Ko sem prebral Tvoje pisemce, mi je postalo težko pri srcu. V duhu sem zagledal pred seboj sinje morje, solnce, višnjevo nebo in zelenje. Kako rad bi bil zdaj na Tvojem mestu, kako rad bi Ti prepustil ljubljansko meglo in mraz! Zdi se mi, da bi bilo nebeško lepo, če bi mogel ukaniti življenje vsaj za eno zimo: nič snega, nič mraza, nič megle! Ko bi midva menjala, bi bilo bržkone obema ustreženo, a verjemi mi, ne za dolgo. Ti bi si kaj kmalu spet zaželela nazaj k morju, in najbrže bi se tudi meni kmalu spet tožilo po toli mrzli in megleni Ljubljani. Srčno Te pozdravlja stric Matic. Dragi stric Matic! Mi všeč zelo je v »Mladem Jutru« vse: uganke, pesmi in pa križanke, želim, da naj ostane za naprej tako lepo, kot je bilo doslej! Kračun Zvonko, dijak klas. gimn. v Mariboru Dragi stric Matic! Odkrito Ti bom povedal, kaj mi ni všeč pri »Mladem Jutru«. Prvič izhaja preredko. Moralo bi izhajati vsaj dvakrat na teden. Drugič pa pogrešam indijanskih povesti, ki so mi bolj všeč od vseh drugih. Franc Benedik, uč. V. razr. na Ledini Bežigrad 33 Dragi stric Matic! Danes se spet oglasim in upam, da ne boš hud, ko imaš z nami toliko dela. Razpisal si natečaj o zimskem športu. Jaz sem tudi eden izmed tistih, ki se navdušuje za razne športe. Za božič sem dobil smuči in potlej sem komaj čakal, da bi zapadel sneg. Zdaj ga imamo, hvala Bogu, dovolj. Vsako popoldne grem smučat na slovensko Kalvarijo. Izpočetka še nisem znal dobro voziti, zdaj pa že gre malo boljše. Vendar se še zmerom kdaj zgodi, da se zavalim po snegu. Lepo pozdravljam vsa Jutrovčke in Tebe, dragi stric Matic! Krajnc Albin, učenec V. razreda Studenci pri Mariboru Dragi stric Matic! Moj najljubši šport je smučanje. Sv. Miklavž mi je prinesel lepe smuči brez vezi. Gotovo je imel premalo denarja, da bi mi bil prinesel kompletne smuči. Prosil sem potem ata, naj mi kupi vezi in mi jih je res kupil. A kaj je vse to pomagalo, ko pa ni bilo snega! Ko je bilo moje nestrpno čakanje naposled vendarle utešeno s snegom, sem se šel veselo smučat. Vsak dan, ko pridem iz šole, napravim naprej vse naloge potem se grem veselo smučat. Smučam zelo rad, čeprav časih štrbunknem v sneg. Tebe dragi stric Matic in vse smučarje srčno pozdravljam. Medvešček Dušan, učenec III. a razreda Radeče pri Zidanem mostu Dragi stric Matic! Od vseh zimskih športov mi je najbolj všeč smučanje. Ko pridem iz šole domov se najprej najem, potem pa, hajdi na smuči! Lepo Te pozdravlja Josip Gošek, uč. IV. razr. Senovo—Rajhenburg Dragi strlo Matici »Mlado Jutro« ml Je sek> všeč, samo večkrat M moralo Izhajat! ta t -večjem obsegu, dta bi bilo več branja. 'Lepo Te pozdravlja Štefan Vitko, uč. I. raz. mežč. kol« Senovo-Rajhenburg. Dragi atrlc Matic! Otroci ae reeeHJo sline, da bd se sankali. Jaz se tudi veaeJim. Meni je sankanje najbolj všeč. Sankamo »e po hribu navzdol in časih se tudi pre-kopdcnemo in pomolimo noge v »rak. Enkrat sem tako zletela, da som Mla vsa bela. L