L I S T    SLOVENSKI. H    Š T U D E N T O V
LETO XV.
Ljubljona, 28. 4. 1965
Številka 12
SKUPŠČINA  ZVEZE  ŠTUDENTOV   UUBLJANSKIH  VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV
Največja pozornost
vlogi študentov v sarnoupravljanju
V soboto je bila v prostorih socialnega zavarovanja skupščina ZŠ ljub-ljanskih visokošolskih zavodov, ki sta se je udeležila tudi rektar ljubljanske univerze tovariš inž. Albert Struna in predsednik univerzitetnega sveta ter sekretar univerzitetnega komiteja tovariš inž. Marko Bulc. Od 170 povabljenih študentov se je skupščine udeležilo 121 ali 71,1 odstotka.
Skupščina, ki je bila za razliko od prejšnjih pripravljena zelo temeljito in vzorno, je v glavnem obravnavala naslednja vprašanja:                               %
—  sveti letnikov v organiziranju procesa študija (Cvetko Pohar);
—  študenti v samoupravljanju na univerzi (Miša Hribar);
—  nekateri vidiki problema selekcije (Jaroslav Mihelač);
—  nekaj misli o funkciji družbene vzgoje na fakultetah (Marko Kerše-van).
Franci Pivec je prebral resolucijo, katere predlog objavljamo v celoti, medtem ko bomo morebitne spremembe in dopolnitve objavili v naslednji številki.
Kampleksno obravnavanje celotnega področja problemov študijske re-forme in samoupravljanja, ki je bilo zajeto v referatih, je nudilo navzočim mnogo takšnega gradiva, ob katerem se je lahko razvila uspešna, vsestranska in konstruktivna diskusija.
Rektor tovariš inž. Struna je predvsem poudaril, da se nima smisla obto-ževati med seboj zaradi raznih pomanjklivosti, ampak da raje s skupnimi močmi skušamo popraviti trenutno stanje, kajti le v medsebojni pomoči, razu-mevanju in podpiranju je cilj za dosego boljših rezultatov, ne pa v napadanju in kritiziranju.
V nadaljevanju skupščine je sodelovalo mnogo študentov, katerih najteht-nejše diskusije aJi njihove povzetke bomo objavili (zaradi pomanjkanja pro-stora in časa) v prihodnji številki Tribune. Ti prispevki bodo lahko v marsičem pomagali bodisi svetom letnikov, posameznim visokošolskim zavodom, ali celotni univerzi.                                                                                         tv
Predlog resolucije
Vzporedno z izvajanjem reforme visoko-šolskega študija, to se pravi vzporedno z uvajanjem demokratičnih (samoupravnih) odnosov v učno-vzgojni proces (seveda je, s to demokratizacijo povezana moderniza-. cija, intenzifikacija itd. študija) MORA potekati tudi reforma organizacije zveze študentov.
Slej ko prej ostane osnovni smisel or-ganizacije Zš kot socialistične organizaci-je zagotovitev vsakemu posamezniku — se-veda v kolektivu — možnost uresničitve v dani situaciji največjega angažmana.
SAMOUPRAVLJANJE — OSNOVA ANGA2-MAJA
Izhajajoč iz najpravilnejše teoretične osnove dosedanjega družbenega dogajanja in iz praktičnih izkušenj jugoslovanskega socializma, meni naša organizacija, da nam to možnost daje samoupravljanje; ker sa-mo v samoupravljanju postaja delo revo-lucionarno, to se pravi ustvarjalno, angaži-rano.
V sistemu samoupravljanja na visoko-šolskih zavodih je za nas najzanimivejše viesto študentov v njem. Doslej so bila o tem podana različna mnenja; tudi mnenja, ki so popolnoma odrekala študentom pra-vico do samoupravljanja. Naš odnos do tega vprašanja vidimo v dolžnosti in obve-zi, da čimveč prispevamo k uspešnejšemu delovanju sistema samoupravljanja, ne pa o prairici do tega.
Zvezo študentov mora najbolj zanimati vprašanje, kako — s pomočjo kakšnih ob-lik in poti — najuspešneje odgovoriti na to družbeno obvezo. V osnovi našega pri-zadevanja v tej smeri je orientacija k čim-bolj demokratičnemu upravljanju. Kar pa zadeva število in vrste vprašanj, ki so za nas študente pomembne, lahko sem všteje-mo vse, kar je povezano s fakulteto oz. z univerzo, ker vsako od teh vprašanj ne-posredno ali posredno zadeva študente. študent je bistveno zainteresiran za bistve-ne pogoje na fakulteti, za modernizacijo študija, za pogoje v študentskem domu itd.
Namen današnje skupščine bo dosežen, če bomo prišli študentje na tem najširšem in najodgovornejšem samoupravnem foru-mu do skupnih stališč glede razreševanja nekaterih perečih problemov študija, to se pravi glede nadalfnje uresničitve ciljev re-forme visokošolskega študija.
Pričujoči predlog resolucije pa naj slu-ži kot osnova za poenotenje najrazličnejših pogledov na rezultate dosedanjih reform-nih posegov, ker je to poenotenje prvi po-goj za uspešnost nadaljnjega uvajanja re-forme.
TRIBUNA STRAN 2
REFORMA NA ZAČETKU POTI
Cilj reforme visokošolskega študija je bil v nadaljnjem razvoju izobraževalnega sistema; v čim tesnejši navezanosti na po~ trebe gospodarstva in družbenih sluzb; v dvigu števila, nivoja in izpopolnitvi stro-kovnosti; v izboljšanju kvalitete in metode pedagoškega in strokovnega dela; v več-jem prizadevanju posameznika — učitelja in študenta — v študijskem procesu; v več-ji učinkovitosti in intenzifikaciji študija; v preraščanju tradicionalnih oblik izvaja-nja procesa študija in študijskih progra-mov; v razrešitvi obstoječih kadrovskih in materialnih problemov.
Z občim zakonom o fakultetah in uni-verzah iz 1954. leta, s priporočilom zvezne Ijudske skupščine o ustvarjanju boljših po-gojev za izobraževanje strokovnjakov na fakultetah iz 1958. leta, z občim zakonom o šolstvu iz 1958. leta, z resolucijo zvezne Ijudske skupščine o izobrazbi strokovnih kadrov iz 1960. leta, s spremenjenim in dopolnjenim občim zakonom ter z drugi-mi akti, sprejetimi na tem področju, je bil ZAČET PROCES in so bile postavljene idejne in organizacijske osnove in pogo-ji reforme ter hitrega razvoja visokega šolstva pri nas.
Danes lahko na osnovi določenih izku-šenj ugotavljamo, da težnje, ki izhajajo iz omenjenih reformiranih aktov, niso zadO' voljivo potrjene in da je rezultat reforme neadekvaten materialnim naložbam, pred-vsem pa naporom, ki so bili v to vloženi.
To se kaže v naslednjih ugotovitvah: 1. zaskrbljujoči odstotek »osipanja«; 2. kveč-jemu polovica tistih, ki se vpišejo na uni-verzo, tudi diplomira; 3. povprečna doba študija je za polovico daljša od predvide-nega roka; 4. znanje večine diplomiranih je v glavnem informativnega značaja; 5. vključevanje v prakso je počasno; 6. druž-bena izobrazba diplomiranih je minimal-na; 7. število absolventov je veliko na vseh fakultetah.
Najbolj očitni vzroki takšnega stanja so:
—  v hitrem razrastu in kvantitativnem širjenju sistema visokega šolstva, pri če-mer je kvaliteta zaradi skromnih materi-alnih sredstev in neizkušenosti nujno pad-la;
—  v številnih »odločitvah«,  ki  so  bile sprejete  na  hitro  roko  in  ne  studiozno, brez solidno opravljenih analiz o materi-alnih, kadrovskih in organizacijskih moš-nostih fakultet;
—  v prenizkih materialnih in finančnih sredstvih,  ki niso zadovoljila materialnih potreb;
—  v   neizgrajenem   sistemu   materialne oskrbe študentov;
—  v dejstvu, da je bilo zelo malo stor-jenega v pogledu stimuliranja študija, dvi-ga aktivnosti študentov na višji nivo, i»
tenzivnejšega dela in afirmiranja v izgra-jevanju družbenega ugleda tistih, ki do-segajo uspehe v študiju;
—   v premajhni  odgovornosti  velikega števila študentov, ki v primeri z ostalimi kolegi pač nimajo opravičila za svoje neu-spehe pri študiju;
—  v pomankljivem poznavanju prakse, za katero in v imenu katere se reorganizi-ra sistetn visokega šolstva.
—   v  nerazumevanju  in neupoštevanju vloge in pomena samoupravljanja na uni-verzi.
Vse te pomanjkljivosti so pridjale svoj delež k težavam, v katerih se reforma vi-sokošolskega študija danes nahaja, Toda odločitev o reformiranju univerze je bila sprejeta in edino prav in nujno je, da je bila sprejeta. Skoraj vsa težka pot ure-sničitve namere reforme pa je še pred na-mi. Nedvomno jo bo karakteriziralo od-pravljanje napak, ki jih danes opažamo.
Naše mnenje je, da smo doslej delali precejšnjo napako, ker smo ŠTUDIJSKE KRITERIJE uravnavali po najslabših štu-dentih. S tem je nastala dvojna škoda; padel je nivo znanja, in marsikdo od re-snejših študentov je izgubil voljo do in-tenzivnega študija, ker ga v tej smeri ni nihče stimuliral. Prav je, da se študijsko delo nasloni na skupine boljših študentov, ker bo to spodbuda ostalim, da bodo vlo~ žili v študij vse svoje moči.
S tem pa je povezano nadaljnje izpo-polnjevanje seminarskega dela, ki edino nudi možnost, da se študent uveljavi s svojirn delom — študijem. Menimo, da je možnost organiziranja seminarskega nači-na študija v večini primerov večja, kot pa to kaže realizacija.
Neposredno na SEMINARSKO DELO se navezuje znanstveno raziskovalno delo študentov. Temu smo doslej pripisovali daleč premalo pomena. Velikokrat se sre-čujemo s ugovorom, da za ta namen ni predvidenih sredstev. Menimo, da so lah-ko študentje — raziskovalci z vso pravico udeležni pri sredstvih, ki so jakulteti do-deljena v znanstveno raziskovalne name-ne. Od sposobnosti univerzitetnih učiteljev in prizadevnosti študentov je odvisno, v kakšni meri se bo ta, doslej tako pogre-šan aspekt študija uresničil.
Posebno v zadnjem času je prihajala do izraza izredno OZKA IDEJNA USMER-JENOST študentov. Le redko kdo si je sposoben razložiti aktualne družbene po-jave in toliko bolj se je pripravljen pod-vreči kakršnemukoli vplivu. Odločilno vlo-go pri širjehju idejnega obzorja študenta, bi morala imeti svobodna katedra, kjer se skozi aspekt stroke obravnavajo najširši svetovnonazorski in družbeni problemi. Za-vzemamo se za to, da si pridobe svobodne
katedre enakopravni status z ostaiimi ka-tedrami, seveda s specifično organizadjo. (Organizacijski odbor svobodne katedre, kjer so v enakem številu zastopani univer-zitetni učitelji in študentje.) Obvezujemo odbore Zš na zavodih, da prevzamejo po-budo pri organiziranju svobodnih kateder, od univerzitetnega in fakultetnih svetov pa zahtevamo, da osnovanje svobodnih ka-teder sprejemjo kot pomembno nalogo v svojem delu.
Skrajni čas je, da se lotimo kritike in da izboljšamo študijski program predmeta družbenih ved, ki je te kritike in tega iz-boljšanja potreben.
Ob sprejemanju PRAVILNIKA O DELU SVETOV LETNIKOV ugotavljamo. da smo temu samoupravnemu forumu posvetili premalo pozornosti.
To pa je lahko agrument za učitelje, da so postavljene na laž vse demokratične namere reformnih aktov, kajti reforma, kakršna je zamišljena in sprejeta, ni iz-vedljiva brez medsebojnega sodelovanja učitelja in študenta — to je lahko najbolj ustvarjalno delo v okviru svetov letnikov.
To sodelovanje je lahko še posebno po-membno pri selekciji. Veliko bolj objektiv-no in racionalno bi bila ta selekcija izve-dena, če bi poleg izpitne ocene o napredo vanju v naslednji letnik — na osnovi do-brega poznavanja študentove prizadevnosti — sodeloval  celoten svet letnika.
To prihaja še celo v poštev ob današ-njem NEIZDELANEM SISTEMU SELEK-CIJE, katerega rezultat je zaskrbljujoče osipanje, ki ni vedno objektivno upravi-čeno, še manj pa racionalno (ob velikih materialnih izgubah).
Naše stališče v pogledu akutnega pro-blema selekcije je naslednje: 1. potrebno je organizirati neobvezne usmeritve fna katere pa bi — zaradi stimulacije — na-vezali sistem štipendiranja) v zadnjem iet-niku srednje šole; 2. nadalje je treba po staviti na noge poklicno usmerjanje abitu-rientov srednjih šol; 3. slednjič je treba izoblikovati sistem selektivnih kolokvijev in izpitov, ki bi zagotavljali zasledovanje študentove sposobnosti in prizadevnosti skozi vse leto.
Zavedamo se, da realizacija tega naše-ga predloga zahteva visoka sredstva in velike napore Vemo pa, da so ta sredstva in napori vendarle manjši, kot se porabijo ob zdajšnjem velikem osipu.
Dolžnost nas vseh je, da v primeru se-lekcije čimbolj nevtraliziramo materiaino nepreskrbljenost, ki je doslej odločilno vplivala na socialno striikturo UudirajočHjt, to pa dalje na id&jno orientacijo. Rešitev, tega problema vidimo v izpopolnjeni šti-pendijski politiki, ki zahteva kot, prvi po-goj jasno orientacijo gospodarskih orga-Nadaljevanje na 6. stfani
Moč   Foto: Miro Bark-Hojnik
AKTUALNA POLEMIKA    • AKTUALNA POLEMSKA    • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA  W AKfUALNA POUMSKA
Drag nasmeh
neke državljanke
Vsak si služi denar, kakor ga more ali kakor ga zna. Nekateri si ga prislužijo z delom. Nekateri igrajo na loteriji, v upanju, da bodo zadeli deset milijonov. MANJA GOLEC, ki je nekoč sodelovala v filmski proizvodnji, si ga je skušala prislužiti s svojim ugledom, ki je baje vre-den sedemsto tisoč dinarjev. Nekoliko manj, štiristo tisoč dinarev, je vreden njen plašč, ki je imitacija tigrovega krzna.
MILIJON STO TISOC dinarjev naj bi plačal fotoreporter Dušan Škerlep, ker je brez dovoljena objavil v koledarju pod-jetja »Koteks-Tobus« njeno fotografijo. Slikana je v lastnem zimskem plašču. S to slovito pravdo sta nas, čeprav ne na prvih straneh, seznanila časopisa »Delo« in »TT«.
Tožiteljica lahko samo obžaluje, ker ni v Ameriki, kajti tam bi njeni želji po lahkem zaslužku morda celo ustregli. Vse bi bilo odvisno od njenega zaporednega mesta na lestvici holywoodskih zvezdnic. V Ameriki je ugled nekaj vreden, zvezdni-ški še posebno! Slavni filmski igralci (te-ga ni treba prebrati: sposobni filmski igralci) do dolarjev ne pridejo samo z delom. Poznajo še mnoge, manj naporne načine. Videti je, da je Manja Golec se-znanjena s tem holywoodskim receptom, ki se prav dobro obnese v ozračju, kjer cvete in se bujno razvija človeška neum-nost.
Najprej si je seveda potrebno ustvariti ime. Ko postaneš znan, imaš oboževalce, ali pa si vsaj domišljaš, da jih imaš. če
imaš srečo, postaneš mit, neke vrste nova religija. Ljudje ne morejo živeti brez mi-tov, ki so utelešenje njihovih neizpolnje-nih načrtov. Občinstvo enači igralčevo osebnost z njegovimi filmskimi vlogami, zato je potrebno, da zvezdnik tudi v zaseb-nem življenju nekaj predstavlja. Zvezdnik je že ujet v ječo svoje slave! Ker mu ta omogoča materialni obstoj in ustreza nje-govi težnji po uveljavitvi, kar tudi pomen-ni: biti priljubljen, postane to, kar za-hteva občinstvo. Nezanimanje občinstva je zanj najtežji poraz. Zato vzdržuje svoje ime na zvezdniškem nebu z mnogimi umetnimi sredstvi: škandali i. pd.
Kakor je vldeti, se ta princip pri nas še ne obnese; vzrok je gotovo premajhna razvitost filmske proizvodnje. Iz Holywo-oda uvožene zvezdniške navade postanejo v naših razmerah smešne, zato je zvezdni štvo pri nas znak navadne megalomanije ali po domače bolezenske domišljavosti. V primeru Manje Golec pa je zvezdništvo sredstvo za izrabljanje trenutnega položaja, ki na srečo še ni toliko dozorel, da bi do-puščal   dokončno   realizacijo   takih   »zvez-
dniških« ctomislic, ki so odraz malome-ščanske mentalitete, oplojene z novodobno uvoženo zvezdniško miselnostjo. Nikakor pa Manji Golec ne smemo odrekati zdra-vega trgovskega duha. Vsak pameten člo-vek izkoristi dobro priliko.
Primerno poanto pričujočemu zapisu naj da primerjava med odškodninskim za-htevkom Manje Golec, ki znaša, kot že vemo MILIJON STO TISOC dinarjev in med povprečnim mesečnim zaslužkom po-vprečnega Slovenca, ki nima zvezdniških ambicij:
Ce verjamemo statistiki, ki pravi, da je povprečni mesečni zaslužek povprečne-ga Slovenca ŠTIRIDESET TISOC dinar-jev, potem je jasno, da zahteve Manje Golec niso ravno spromne. Tožiteljica za-hteva mesečni zaslužek dobrin DVEH LET kot odškodnino za en sam očarljiv nasmeh. Najbrž nihče na Slovenskem, vse do vstopa Manje Golec v javno življenje, ni vedel, koliko je lahko vreden nasmeh neke državljanke z zvezdniškimi ambici-jami.
Peter Baloh
Kakšna je
cena sodelovanja?
(ali post festum sestanka urednikov študentskih listov)
Preteklo sredo smo imeli v Ljubljani sestanek glavnih glavnih urednikov vseh študentskih listov, ki izhajajo v jugoslo vanskih univerzitetnih in visokošolskih središčih. Sestanek je sklicalo naše ured-ništvo, na njem naj bi se dogovorili glede izdaje vsakoletnega skupnega časopisa »Leto«. Konferenca jugoslovanskega štu-dentskega tiska, ki je bila letos med se-mestralnimi počitnicami v Skopju, je namreč sklenila, da prevzame izdajo te vsakoletne manifestacije sodelovanja jugo-slovanskih študentov naše uredništvo.
V preteklih letih je »Leto« izhajalo ju-lija in je bilo v celoti posvečeno delu na izgradnji avtomobilske ceste »Bratstva in enotnosti« in seveda — študentom ,ki so se udeleževali te delovne akcije. Pri tem so se porajali dvomi o vsebini in poslan-stvu takšnega lista, ki ni imel drugih pre-tenzij kot to, da je bil pisan lahkotno, da so prevladovale reportaže, zapisi, spomini in utrinki, literarni poskusi in članki o delu na trasi, uspehih posamez-nih brigad in posameznikov. Hkrati so se vedno znova pojavljale težave z distribu-cijo tega časopisa, saj so v poletnem času študentje    doma    in    na    počitnicah,    in
vprašanje je, če je izdajanje takšnega lista samo za študente-brigadirje upravi-čeno. To vprašanje smo »reševali« tako, da je vsaka redakcija vzela od celotne nakla-de 10—20.000 izvodov nekaj tisoč teh iz-vodov (sorazmerno s številom študentov v visokošolskem središču) in ti so potem obležali v uredništvu, dokler niso našli poti med odpadni papir. Ker se ta oblika »Leta« očitno ni obnesla, smo torej na vsakoletnih seminarjih za študente no-vinarje poleti iskali novo obliko in koncept takšne skupne izdaje. Na zadnji konfe-renci v Skopju (naše uredništvo na njej ni sodelovalo zaradi menjav v uredniškem odboru in zaradi pomanjkanja finančnih sredstev) so sklenili, da bo naslednja šte-vilka »Leta« izšla ob koncu maja, da bo obravnavala najaktualnejša vprašanja štu-dentov v posameznih jugoslovanskih viso-košolskih središčih, prikazovala, kako so ta vprašanja reševali itd. itd. Naše ured-ništvo je sprejelo obvezo, da poskuša uresničiti takšno zamisel skupne izdaje. Toliko bolj smo bili presenečeni, ko so glavni uredniki na sestanku preteklo sre-do nastopili s skupnim predlogom, da pomaknemo čas izdaje »Leta« na konec av-gusta oziroma začetek septembra (torej več ali manj tja, kjer je bil v preteklih letih). Najpogostejši argument, ki so ga navajali v prid tej spremembi, so bili raz-ni mednarodni seminarji poleti v Dubrov-niku (na mednarodno študentsko sreča-nje jih je moral opozoriti kolega iz na-šega uredništva), mednarodni mladinski kongres v alžiriji, Majski festival v Za-grebu itd. Drugi razlog je bil ta, da bi s tem premostili premor, ki nastane vsako leto s štirimesečnimi poletnimi počitni-cami, nadalje, da so maja sodelavci štu-dentskih listov preobremenjeni s študijem (v avgustu in septembru pa ne?!), da bi lahko napisali resnično kvalitetne sestav-ke, da se po štirimesečnem poudarku piše bolj objektivno in kritično in tako na-
prej. Za naše uredništvo so bili ti razlogi in pa pomaknitev datuma za izdajo časo-pisa »Leto« nesprejemljivi, zato je to na-logo prevzelo uredništvo Studenta iz Beo-grada. Hitro smo še ugotovili, da je pre-pozno za dogovore o kakšnih drugih oblikah sodelovanja in končali smo se-stanek.
Kot vsi podobni sestanki doslej, je tudi ta zadnji pokazal, da kljub (mogo-če) iskreni želji po sodelovanju (v oklepa-ju bi moralo biti — resnem) med študent-skimi listi do takšnega sodelovanja ne more nikoli priti, ker so stališča posamez-nih uredništev tako aprioristično različna, da je videti, kot da ni skupnih vprašanj, ob katerih bi lahko sodelovali. Medtem pa konferiramo, sestankujemo, se dogovarja-mo v nedogled za realizacijo nekih skupnih akcij, za katere vemo, da ne bodo nikoli niti zastavljene.
Delo v posameznih uredništvih je ne-dvomno različno, kar je objektivno pogo jeno, različne so tudi potrebe in okus bralcev, zato bi bilo absurdno proglašati posamezne izkušnje in uredniške prijeme za edini zveličavni delovni princip, toda statut ZŠJ je povsod enako v veljavi, pro-blemi, s katerimi se jugoslovanski štu-dentje srečujemo, ravno tako, zato pa je za sodelovanje možnosti več kot dovolj, toda to sodelovanje mora biti v imenu jugoslovanskih študentov, v imenu bral-cev naših listov, katerih mnenje morajo le-ti odražati, ne pa namesto njih in v prijetni režiji uredniškega odbora sa-mega. Razpravo o statutu Tribune, ki med drugim zagotavlja uresničevanje načela rotacije, so kolegi glavni uredniki ostalih študentskih listov na sestanku, ki ga je sklical CO ZŠ zavrnili. Mislim, da ne bom dosti zgrešil, če ugotovim, da je za za-vrnitev v tesni zvezi s statusom uredni-kov posameznih študentskih listov, kjer vodijo celotno politiko lista več let isti uredniški   odbori,   ki jim nihče   »ne  stre-
že po eksistenci«, zato bi bil sprejem podobnega statuta in, kot je videti, celo sama razprava o njem — neke vrste sa-moobsodba. Mnogo lažje je bilo ugotoviti, da so to pač tako zelo specifični problemi ljubljanske Tribune, da nima pomena raz-pravljati o njih. Prav tako zelo specifič-no ljubljanski problem je predstavljalo pomanjkanje finančnih sre "¦::¦ ^v Tribune, zato se ni smiselno spuščati v načelno razpravo o finansiranju študentskega ti-ska, o honoriranju sodelavcev itd. Vseka-kor je udobneje vegetirati v i.astni ure-jenosti, jo gojiti in skrivati prsd indiskret-nimi pogledi. Verjetno je ooirebna pre-cejšnja mera samoodpovedovanja, da bi se lahko us :>sšno uprli vabljivemu naporu odpotovati v Alžir. pod dubrovniško son-cg ali kam Irugam, kjer je pač treba na-pisati članek. zlasti, če temu ne naspro-tuje argument — finančna srod^tva in če je pravzaprav edini argument »proti« na-sprotovanje enega izmed uredniških od-borov, ki pa tako ali tako »bojkotira vsa-ko skupno akcijo« jugoslovanskih študent-skih listov.
Omenjeni razgovor, ki ga je sklical CO ZŠJ v Beogradu, je propadel. Beograjski Student je napadel člana CO, ki je vodil razgovor, kot da je edini krivec za tega iz serije neuspehov. Nas, ki pa nismo bili pripravljeni, da bi se pogovarjali o katerikoli točki našega toliko proklanjira-nega sodelovanja, pa ne zadene nobena krivda!
CO Zš je z velikim rompompompom objavil, da bo v aprilu v Beogradu po-svetovanje o vprašanjih študentskega tiska. Aprilski dnevi pa se medtem iztekajo. Slej ko prej bo verjetno do takšnega posve-tovanja moralo priti, do tedaj pa bomo skrbno gojili naše drobne navadice, po-tovali, diskutirali, se sestajali in konfe-rirali, saj je življenje vendar tako lepo!
Ivo Vajgl
Komu
v korist?
V zadnjem času zelo pogosto slišimo, da nekaterim podjetjem primanjkuje su-rovin za redno proizvodnjo. Do zdaj se je zdelo, da je skoraj povsod vzrok v pomanjkanju deviznih sredstev, ob pri-meru pa, ki se je zgodil v škofjeloški občini (na češnjici), želim opozoriti na to, da je težkega položaja gospodarskih or-ganizacij pogosto kriva tudi neustrezna občinska politika in predpisi, ki pripeljejo v anahronizem.
Lesno-industrijsko podjetje češnjica namreč kljub temu, da se nahaja na ob-močju, kjer večino površin pokrivajo lepi gozdovi, v zadnjem času nikakor ne mo-re do prepotrebnih surovin, do lesa. Ve-čina teh gozdov pa je v lasti privatnikov, ki so še pred nekaj leti prodajali les kme-tijski zadrugi. S spremenjeno organizacij-sko strukturo pa je gospodarjenje z go-zdovi prešlo v pristojnost Gozdnega go-spodarstva Kranj, ki les preprodaja pre-delovalnim obratom. Resnici na Ijubo bo-di povedano, da je to gospodarjenje le bolj na papirju.
Zataknilo pa se je pri cenah. Odkupna cena lesa je ostala nespremenjena že ce-lih deset let, okrog 10.000 din za kubik, medtem,  ko je  moral potrošnik  (v  tem
primeru predelovalna organizacija) plače-vati približno 60 odstotkov več. To konec koncev niti še ne bi odprlo problema, če se ne bi pojavila na trgu konkurenca, ki je vso reč postavila na glavo. Neko podjetje iz Hrvatske je namreč neposredno pri-vatnemu proizvajalcu ponudilo precej viš-jo ceno. Nečedni posli so cveteli do pred nekaj tedni, ko je prišlo do incidenta. Delavci iz češnjice so organizirano ustavili in napadli kamion, ki je les prevažal na Hrvatsko — mimo tovarne. Kaj se je pri tem zgodilo in kdo je bil pobudnik ome-njene akcije, pri vsej stvari niti ni toliko vakno; bolj važni so vzroki, ki so ome-njeno početje povzročili in konkretne po-sledice, ki lahko iz tega slede.
Lesna predelovalna industrija je že v lanskem letu predlagala zveznemu zavodu za koordinacijo cen, da bi se cena lesu po-večala in to prav zaradi tega, ker so pre-cejšnje količine te dragocene surovine po raznih kanalih uhajale iz redne potrošnje ter je zato na trgu vladalo pomanjkanje, vendar brez uspeha. Postavlja nam se vprašanje, kako je moglo podjetje iz Hrvatske plačevati za les več, kot to do-ločajo predpisi, poleg tega je še plačalo prevoz in fverjetno) še prometni davek občini. Ali je izigralo predpise ali pa ve-Ijajo na Hrvatskem drugačni? Malo ver-jetno, ker je splošno znano, da je SFRJ vsaj načelno enoten ekonomski prostor. Dejstvo pa je, da se je taka transakcija izplačala in to navaja na misel, da je do-sedanji odkupovalec vlekel pri svojem po-slu precejšnje ekstra profite, ki si jih nikakor ni zaslužil.
LIp češnjica je pred uporabo tega skrajnega sredstva poskusilo gotovo vse demokratične dovoljene poti, da bi se na trgu zagotovil normalen položaj. Celo sa-mo je poskusilo s tako trgovino, toda o&-
činska inšpekcija fe to preprečila. VLoga občine je pri vsej zadevi še toliko bolj nejasna, ker se mi vsiljuje mnenje, da je dovoljevala in tolerirala trgovino zaradi tega, ker je pobrala pri tem prometni davek. če to drži, je vsekakor zelo krat-kovidno, ker je to pač najlažja pot, da se napolni blagajna, pa še to le navidez, ker bi bil celotni finančni učinek, če bi les predelali na mestu samem, precej ugod-nejši. Ko pa je odpovedala samoupravna pot, so pač posegli po skrajnem sredstvu. Prizadeti v Selški dolini se verjetno ne bodo strinjali z mano, toda kljub temu si upam trditi, da je njihova emonstra-cija moralno upravičena, čeprav po načinu in obliki obsojanja vredna zaradi izgredov, ki so nastali. Zdi se pa, da je bila jeza delavcev zaman, ker je naper-jena zoper navideznega krivca. Zakaj naj bi bil kriv pomanjkanja lesa v njihovem podjetju lastnik lesa (privatnik), če ga lahko proda bistveno boljšemu ponudniku po (realni?) vrednosti in ceni. Moralno upravičeni pa so bili v toliko, ker so na zelo drastičen način opozorili na pojav, na nezdrave razmere v trgovini in to ne sa-mo z lestom.
Problem sam bo naprej reševalo sodi-šče. če smo skušali doseči podružbljenje gozdarske proizvodnje tako, da se primt-nemu proizvajalcu vzame volja do nadalj-njega življenja na kmetiji na tak način, se pravi z nizkimi cenami njegovih pro-izvodov, se mi zdi, da smo ravnali napak. Resnica je, da je kmečkega prebivalstva pri nas zmerom manj, toda upoštevati mo-ramo, da pomeni zlasti na hribovskih kmetijah gozdarstvo najpomembnejši vir dohodkov. če ga bomo hoteli tam ohraniti, bomo vsaj začasno še morali dopuščati nekatere ekonomske momente, ki niso či-sto v skladu s končnim ciljem. Da pa po
dezelje ne opusti, pa smo še vedno močno zainteresirani. Kolikor pa so opisane raz-mere odsev neke prikrite težnje, so nam prej v škodo kot v korist.
Težave, ki v gospodarstvu nastajajo, so torej marsikje nastale zaradi neustreznih nejasnih zakonskih določil. ki jih nekateri vešče izkoriščajo v svoj prid. Nevarnost malverzacij je še posebno potencirana se-daj, ko so se gospodarske organizacije znašle v izredno težkem ekonomskem po-ložaju. Kot se vidi iz primera, dostikrat ne zaležejo niti močno argumentirane in-tervencifs pri upravnih organih, da bi se določen predpis spremenil. Samoupravnim organom v podjetju smo dali veliko mero samostojnosti in iz nje izvira tudi odgo-vornost. Kaže pa, da podjetje še vedno ne more sdmo odločati o pogojih za svojo rentabilnost.
V tem primeru sta jezna in opeharjena dva: kmet, ki ne more pošteno prodati, in podjetje, ki ne sme pošteno kupiti, le škodo trpita oba. Kdo pa je za vse to odgovoren, bi prav zares rad zvedel?
Ivo Marenk
PORAVEK
»Paviiha« je v »Družabnem mostu« tiskarsko napako iz članka »Komercialni most vzidihljajev« (Tribuna, St. 9, 7. aprila 1965), serviral svojim bracem   kot   posebno   poslastico.
Objavljamo popravek dveh napak, ki bistveno spreminjata  smisel  stavka:
Prva: »Vsak Družabni most je DRCŽBENO ŠKODLJIV . . .«
Pravilno:   »je   DRUŽBENO   NEŠKODIJIV . . .«
Druga: »Namesto, da uredništvo Pavlihe ape-lira   na   SOLZNO-POLITIČNO. . .«
Pravilno:    » . . .   SOLZNO   POETICNO . ..
TRIBUNA STRAN   3
ZA
ZBL ZAN
V skladu s programom ZKJ in ZMJ je potrebno pospeševati enotnost naše mlade generacije, ki ima enotne družbeno-politične in idejne cilje. Temu temelj-nemu cilju kaže prilagoditi oblike delovanja študentske in mladinske organizad-je z novimi specializiranimi organizacijami.
Za del naše mladine je mogoče trditi, da se premalo zavzema za enotnost mladih Ijudi, da se zlasti del študirajoče mladine odtujuje od ostale, čeprav ne moremo izključiti primerov slabega sodelovanja med delavsko in kmečko mla-dino. To so ugotovili tudi na VIII. kongresu ZKJ. Vendar ne kaže pretiravati, saj gre le za posamezne primere, vendarle ni prav, če jih obidemo in pustimo vne-mar, ker bi podcenjevanje tega problema vodilo do poslabšanja polittčne situa-cije med mladino.
Zdi se, da med nekaterimi študenti prevladuje prepričanje, da jim mora družba priznati pomembnejši družbeni položaj z ozirom na to, ker jim to baje omogoča njihova izobrazba. Odtod tudi tendenca manjše skupine študentov po monopolizaciji političnega delovanja, katere akterji naj bi bili tisti študentje, ki imajo zato ustrezno »kvalifikacijo«. Priznanje take kvalifikacije pa bi bilo odvis-no od mnenja prav te majhne skupine študentov. Kakšni so dejanski cilji te skupine študentov, smb imeli priložnost spoznati na razpravah o Perspektivah in nekaj časa tudi o Tribuni.
Težnja po ustvarjanju neodvisnih druzbenih skupin, ki bi imele absoluten monopol na določenem področju, je pokazala, kakšni so končni cilji nekaterih študentov, predvsem tistih, ki menijo, da jim znanje daje pravico do takega za-piranja in povejmo naravno: odvajanja od družbe in njenih interesov in končno tudi od žive stvarnosti, katere objektivno spoznavanje je tudi pogoj objektiv-nega vrednotenja druzbenega gibanja. Skupine, zaprte v lasten krog, nimajo pogojev za tako objektivno spoznavanje in zato lahko delujejo samo subjektivno.
Hrepenenje po neki čisti »svobodi«, ki je prišlo do izraza med delom študi-rajoče mladine, v bistvu nima nič skupnega z dejansko svobodo, ampak vodi v anarhijo in v podcenjevanje vloge in sposobnosti širokih Ijudskih množic, torej tudi takih, ki nimajo vseh jormalnih izobrazbenih kvalifikacij', imajo pa mnogo življenjskih in praktičnih izkušenj. Edino konfrontacija med prakso in teorijo vodi do objektivnega ocenjevanja stanja. Za tako konjrontacijo pa je potrebna živa zveza s stvamostjo, ne pa odvajanje od nje.
JE MLADINE
Omenjena hotenja se tudi kažejo v odnosih med študirajočo in ostalo mladi-no. Ne kažejo se pa samo v tem, kakšen je stik med mladino raznih slojev v vsakdanjem življenju, ampak predvsem v tem, kakšna so hotenja med mladimi Ijudmi po zbliževanju z namenom skupnega, progresivnega in enotnega politič-nega delovanja. Nedvomno pri velikem delu mladine taka hotenja obstajajo, čeprav se posamezniki skušajo povzpeti nad mladino in njene cilje.
še najbolj tesni stiki so med mladino na vasi, ki se več ali manj med seboj osebno pozna, čeprav ne moremo biti s temi stiki docela zadovoljni.
Med določenim delom mladine, ki študira, ni oppziti želje in težnje po zbli-žanju z ostalo mladino, zaradi že omenjenih razlogov. Posamezni študenti tudi podcenjujejo vlogo delavske in kmečke mladine v gospodarstvu in družbenem razvoju bodisi zato, ker podcenjujejo svoje sposobnosti, bodisi zaradi nepozna-vanja delovnih uspehov in naporov te mladine.
Vzroke za preslabe stike med mladino je potrebno, ob upoštevanju omenje-nih dejstev, iskati zlasti v šibki aktivnosti in iznajdljivosti nekaterih vodstev mladinskih in študentskih organizacij, ki vključujejo oziroma združujejo mla-dino vseh slojev.
Vprašanje je tudi, kako so sestavljena mladinska in študentska vodstva. verjetno je v teh vodstvih premalo zastopana mladina iz vseh slojev na določe-nem področju. Bistveno pa je, da vodstva niso našla sodobnejših delovnih metod za delovanje mladine v razvitejših pogojih, ko so njena stremljenja zelo hete-rogena.
Delovne akcije so zelo pomembne oblike delovanja mladine in imajo poleg vzgojnega značaja tudi pomemben delež pri zbliževanju hotenj in boljšem med-sebojnem spoznavanju mladine. Poleg zveznih, republiških in večjih lokalnih akcij kaže organizirati več delovnih srečanj mladine predvsem v občinah. Pri delovnih akcijah je zelo pomembno, da pride do čim bolj pogostih stikov med vsemi sloji mladine. Zato bo kazalo pripravljati več takšnih mladinskih delovnih akcij, v katerih bo hkrati delovala študentska, delavska in kmečka mladina in bi zato bilo potrebno specializirane brigade omejevati na najnujnejše število. štu-dentska mladina bi se morala bolj seznaniti tudi z našim komunalnim sistemom in življenjem čim bolj praktično. Občina, ki je temeljna celica naše družbe in njena samouprava, naj bi postala torišče oblikovanja in usklajevanja interesov vse mladine.
V tej zvezi bi upravni odbori Zveze študentov lahko navezali tesne stike z občinskimi komiteji mladine predvsem tistih občin, iz katerih so študenti vklju-čeni v študentsko organizacijo, ki navezuje take stike. Premalo je namreč ostati samo pri klasični obliki povezovanja občin oziroma mladine v občinah preko klubov študentov. Klnbi naj se še vnaprej povezujejo in razvijajo svojo dejav-nost, kar pa naj bo spodbuda širšemu sodelovanju med mladinsko in študentsko organizacijo kot političnima organizacijama.
Na skupnih sestankih na primer občinskega komiteja ZMS neke občlne in upravnega odbora študentske organizacije neke univerze bi bilo mogoče uspešno razrešiti marsikatero vprašanje in problem, ki zadeva študente in ostalo mla-dino. Na take skupne razgovore bi sodilo, recimo, štipendijska in kreditna pro-blematika, uveljavljanje mladih strokovnjakov v praksi, kadrovska poiitika de-lovnih organizacij pri programiranju šolanja bodočih strokovnjakov, splošne tendence mladine po izobraževanju in potrebe, idejna razgledanost in usmer-jenost mladine iz šol, ki se zaposluje v podjetjih, aktivnost študentov v času počitnic in drugo.
Mladinski komiteji bi lahko skupaj s študentskimi vodstvi v času počitnic-prirejali izven šolskih središč, v tovarnah, na vasi in drugod razne javne tribune o idejnih, kulturnih in drugih vprašanjih, ki zanimajo mladino. Te tribune bi morale biti organizacijsko in tudi drugače dobro pripravljene. Razprave pa naj bi vodili študentje z jasnimi političnimi in idejnimi koncepti.
študentska' organizacija naj bi poskrbela tudi za to, da bi njeni člani v ofcui-*] ru možnosti obiskovali mladino v tovarnah z namenom, da se seznanjajo z do-J seženimi rezultati samoupravljanja, z vlogo in delovnimi uspehi mladine ter^ kolektivov nasploh.                                                                                           j-
Študentske kulturne skupine naj bi s svojim programom gostovale povsoa , tam, kjer mladina dela in živi. Taka gostovanja bi nedvomno toplo pozdravila zlasti kmečka mladina, ki je potrebna vzgoje in kvalitetnega razvedrila. Seveda pa vsak program ne bi bil primeren za taka gostovanja. Mimo izvajalske kvali-tete bi moral biti tudi na visoki idejni ravni in ne bi smel potvarjati resnice, kakor se je to včasih dogajalo pri takih nastopih. Programi gostovanj bi morali biti taki, da se ne bi zavajalo mladine k napačnim zaključkom o določenih druz-benih vprašanjih.
To je le nekaj oblik sodelovanja med mladino. Seveda bi potrebo po takih in že obstoječih oblikah morala biti preverjena v vsakdanji praksi.
Medobčinski mladinski festivali so zelo dobra oblika zbliževanja mladine in jih mladina zelo pogreša. Zadnji čas je takih festivalov vedno manj, čeprav so se pokazali za uspešne. Taki festivali vodijo k zbliževanju mladine in prebi-valcev sosednjih občin in boljšemu medsebojnemu spoznavanju.
Sodelovanja med mladimi Ijudmi pa ne bi smeli razvijati samo v mejah republike. Seči mora preko njenih meja in v okviru moznosti tudi preko meja naše domovine.
Seveda pa omenjene oblike ne morejo zamenjati vseh že uveljavljenih oblik aktivnosti mladinske in študentske organizacije, ki jih je potrebno še razviti, temveč naj bi po svoje prispevale k bolj pestri dejavnosti mladih Ijudi, zlasti pa k njihovemu čimvečjemu zbližanju zaradi usklajenega izvajanja družbeno-političnih nalog.
Vsega tega seveda ne bo mogla storiti samo mladinska oziroma študentska organizacija. Potrebna je tudi bolj poglobljena in široko zasnovana pomoč ce-lotne družbene skupnosti, vendar ne v manifestativnem, ampak dejanskem po-menu. Glede tega pripada posebna vloga komunistom, ki sta jim zato VIII. kon-gres ZKJ in V. kongres ZKS nalozila pomembne naloge. neirteohz.ovl                                                                                       T-  štefanec
Nove poti zdravstvenega varstva študentov
Zbližanje
Etoto: Jooo žnidaršič
Pretekli teden so se na posvetu zno-va zbrali socialno-ekonomski referenti ijubljanskih fakultet ter visokih in višjih šol. Temeljito so proučili sistem sedanje-ga zdravstvenega varstva študentov in ugo-tovili, da je to potrebno korenitih spre-memb. Razgovor je dal mnogo koristnih predlogov za izboljšanje načina nudenja zdravstvenih uslug študentom ter za iz-boljšanje zdravstvenega zavarovanja štu-dentom.
Hobrl obeti zo zdravstveno varstvo študentov
Nedvomno je dobra psihofizična kon-dicija študenta pogoj za njegovo uspešno šolanje.  Varovanje in spremljanje zdrav-
stvenega stanja študenta je vsebina dela zdravstvenega varstva, s katerim se v ob-likah kurative in preventive ukvarja zavod za zdravstveno varstvo študentov.
Na račun dolgih repov v čakalnicah za-voda ter ne nazadnje o (komaj) zadovo ljivem zdravljenju študentov smo slišali že mnogo pikrih besed. Pri vseh kritikah pa nismo pomislili, da zavod ni mogel nuditi več kot najnujnejše zdravljenje prav zaradi pomanjkanja delovnih prosto-rov. Zavod se je do nedavnega ukvarjal pretežno s kurativo; preventivna dejavnost z zelo težkimi koraki sledi že tako skrom-nim oblikam kurative. Slednja deluje zgolj v obliki splošne prakse in zobozdravstve-ne  službe.   Maja   Ip^os   se   zdravs+venemu
Nadaljevanje na 5. strani
Nadaljevanje s 4. stranl
Zovod ikmuiu?) p&d novo streho
varstvu študentov obeta nastop boljših časov. V novi stolpnici na Ilirski ulici bo
če bi menili, da bo zavod s povečanjem delovnih prostorov sorazmerno in v krat-ki dobi povečal tudi svojo dejavnost, bi nam rekli, da nas navdaja pretirani opti-mizem. Povečana površina delovnih pro-storov predstavlja le del materialne baze za povečanje zdravstvene dejavnosti. Sled-njo bo zavod dosegel šele, ko bo rešeno vprašanje novih kadrov in finančnih sred-stev za kritje stroškov razširjene dejav-nosti.
\ novih prostorih se bo kapaciteta za kurativno dejavnost povečala približno za enkrat. študentom bo na voljo rentgenska ordinacija, klinični laboratorij in fiziote-rapevtski oddelek. Vodstvo zavoda meni, da ni potrebno odpirati drugih specifičnih ordinacij. Splošna zdravstvena pomoč, kate-ro zavod nudi, naj bi primere, potrebne specialistične obdelave, z napotnicami usmerjala v ustrezne ustanove javne zdravstvene službe. Le-ta so primerno opremljene in lahko opravijo specialistično delo na najvišji strokovni ravni.
študentje pa pravijo drugače. Na ne-davnem sestanku so socialno-ekonomski referenti dejali, naj bi v zavodu poleg predvidenih odprli tudi mesta specialistov (okulista, ginekologa, internista ter otori-nolaringologa). Za ostale primere, katere zavod ne bi mogel vključiti v svojo dejav-nost, naj bi sprostili in olajšali postopek pri dajanju napotnic za specialiste.
Preventivni dejavnosti večjo pozornost!
V   preventivi   bo   zavod   ob   pogojih y
novih prostorih zaoral ledino. Preventiv-no delo se je rodilo v močnih krčih. Do nedavnega je bilo sestavljeno zgolj iz majhnega števila sistematičnih pregledov, fluorografiranja brucov ter pregledov in cepljenja študentov-brigadirjev. Kateri vzroki zahtevajo okrepitev in razvijanje novih oblik preventivnega dela?
Glavna značilnost šutdentovega življe-nja je njegovo pogostno prehajanje v različne materialne pogoje življenja. Zato menimo, da bi bili pogosti sistematični pregledi študentov nujno potrebni. Dose-danji pregledi so poskušali zajeti vsako leto vsaj »reprezentančno« število novo vpisanih in študentov zadnjega letnika. Vendar 800 sistematičnih pregledov letno daje samo grobo orientacljo oziroma po-vršno informacijo. In še to: o uspebih pregleda študent ni bil nikdar seznanjen, razen, Če je bilo ugotovljeno, da je bolan.
V  gimnaziji je dijak šel na sistematič-ni pregled vsaki dve leti. Mar ne bi bilo primerno tudi vsakemu študentu, za kate-rega  so  časi   »sedenja   ob   polni   skledi« minili,   ob   vpisu   na   fakulteto   omogočiti sistematičen pregled. Zavod se zaveda, da bodo šele rezultati, pridobljeni s pregledi vseh  študentov  prvega  in  zadnjega  letni-ka,   dali   smemice   za   razvoj   preventivne dejavnosti
B&sj pogosti patrcnažni obiski
Zavod za zdravstveno varstvo študen-tov je letos uvedel patronažno službo z na-menom, da natančno prouči študentovo življenje. Analiza higienskega standarda stanovanj, prehrane in materialnega stanja dajejo preventivni službi dodatne smerni-ce za njeno delo. Novi prostori zavoda bodo nudili možnosti razširitve patronaž-ne službe kot veje preventivne dejavnosti. študentje želijo, naj bi bili obiski v štu-dentskih domovih kar najbolj pogosti.
Psiholcgija - pomembno vprašanje
V   novih   delovnih    pogojih   bo   zavod lahko v celoti  izpolnjeval   program  siste-matičnih   pregledov.   Na   pregledih   bodo zdravniki ugotavljali samo telesno, ne pa tudi duševno stanje. Za dopolnjevanje si-stematičnih pregledov z obdelavo tudi du-ševnega stanja  zavod   zaenkrat   še   nima ustreznih   pogojev.   Za   načrtno   obdelavo duševnega stanja je potrebno skupno delo neuropsihiatra   in   psihologa, v   nekaterih primerih   tudi  sociainega   delavca.   Zaradi pomanjkanja kadrov pa zavod za sestavo takega teama nima možnosti.  Poleg   tega ne kaže, da bi si zavod mogel zagotoviti sredstva  za kritje   stroškov  teama, ki bi po približnih izračunih dosegli vse stroške dosedanje zavodove dejavnosti. Ob bitrem življenjskem tempu se vsak dan porajajo novi psihohigienski problemi. Ni več daleč čas,   ko   bodo   psihohigienske   naloge   po-stale glavno  delo preventivnega dela štu-dentske zdravstvene službe. Sem moremo že  sedaj   uvrstiti   odnose   med   spoloma. To vprašanje bo mogoče reševati samo v okviru   psihohigienske   dejavnosti   kot  ve-je preventivnega dela.
Palefa plačnikov zdravsfvenih storitev
V   današnjem času   imamo   tri   glavne vrste plačnikov zdravstvenih storitev štu-
dentom: tistim, ki so socialno zavarovani po svojih starših, plačujejo zdravstve-ne usluge pristojni zavodi za socialno zavarovanje, študentom — sinovom kme-tijskih proizvajalcev krijejo stroške zdrav-stvenih uslug, popolnoma ali delno, pri-stojni skladi kmetijskega zavarovanja, štu-dentom, ki pa niso socialno zavarovani, pa plačujejo usluge sklad za zdravstveno varstvo študentov. Sklad je prav tako plačnik skoraj vse preventivne dejavnosti zavoda, razen storitev individualne pre-ventive, ki se obračunavajo kot stroški zdravljenja.
Zavod za zdravstveno varstvo študen-tov obračunava mesečno izvršene zdrav-stvene usluge študentov do 200 različnim plačnikom iz vse Jugoslavije. Postopek plačevanja je dokaj drag, zamuden in z ekonomskega stališča neutemeljen.
Posledice zamotane administracije trpi-jo predvsem študentje. Zdravstvene usta-nove — ne študentske! — se otepajo bol-nih študentov, kajti — po eni strani ra-zumljivo — jim s tem narastejo manipu-lativni stroški.
še v večji stiski so študentje med po-čitnicami, ko so odvisni od uslug »tujih« zdravstvenih ustanov. V mnogih primerih te ne poznajo zamotanega postopka za obračunavanje zdravstvenih uslug in štu-dentje jih morajo sami plačati, seveda ob kasnejšem povračilu.
Prediog za enatno zdravstveno zavarovanje
Od uveljavitve predpisov, ki ureja-jo današnje zdravstveno varstvo študen-tov, je razdrobljenost plačnikov zdravstve-nih uslug študentom že močno izpeti refren tako študentov kot tudi zdravstve-ne službe pri Univerzi. Zato študentje predlagajo, naj bi se vsa sredstva, name-njena za zdravstveno varstvo vseh študen-tov, zbirala na enem mestu, na primer v samostojnem zavodu ali skladu. Poleg tega naj bo zdravstveno zavarovan vsak študent, ki ima status študenta.
Pri novo ustanovljenem skladu naj se zbirajo finančna sredstva, ki jih nakazu-jejo:
—   vsi   izvajalci   zdravstvenega   zavaro-vanja za študente, ki po obstoječih pred-pisih vključujejo v svoje zavarovanje tudi študente  (pristojni Komunalni   zavod   za socialno zavarovanje za   študente,   ki   so zdravstveno zavarovani v smislu zakona o zdravstvenem   zavarovanju,   pristojni   Ko-munalni zavod za socialno zavarovanje za študente, ki so zdravstveno zavarovani v smislu zakona o zdravstvenem zavarovanju kmetov,      pristojne    občinske    invalidske uprave   za   študente,   ki   so   zdravstveno zavarovani v smislu zakona o invalidskem zdravstvenem zavarovanju);
—    vodstva   visokih    in   višjih   šol    v Ljubljani za vse študente, ki jih predpisi o   zdravstvenem   zavarovanju   ne   vključu-jejo (Univerza za vse študente fakultet v Ljubljani,  rektorati in dekanati  akademij za   svoje   slušatelje,   ravnateljstva   visokih in višjih šol za svoje slušatelje).
Sklad za zdravstveno varstvo študentov ima, po sedanji dejavnosti in organizacij-ski strukturi sodeč, vse pogoje, da bi prerastel v zavod socialnega zavarovanja za vse študente. Pri skladu naj bi se zbra-la vsa sredstva za plačevanje stroškov celotnega zdravstvenega varstva študen-tov, kurative in preventive. Doslej raz-drobljena sredstva bi lahko ob novih or-ganizacijskih prijemih izkoriščali mnogo bolj smotmo. Poleg tega bi bilo poslo-vanje zavoda zelo poenostavljeno in od-padlo bi mnogo dragega tehničnoadmini-strativnega dela. Obenem bi lahko smotrno izkoristili tudi sredstva, namenjena za preventivno dejavnost študentov, ki osta-nejo večinoma neizkoriščena v komu-nalnih zavodih.
Študentske zdravstvene izknznice?
Na nedavnem posvetu so socialno-eko-nomski referenti razpravljali tudi o po-trebi po enotnih zdravstvenih izkaznicah. Izkaznico bi dobil študent ob vpisu v prvi semester, pristojni plačnik pa bi jo potrje-val ob vpisu v vsak naslednji semester ali letnik.
Taki so predlogi za poenostavitev zdrav-stvenega zavarovanja študentov. Omeniti moramo še, da je bil predlog o enotnem zdravstvenem zavarovanju študentov na-čelno sprejet kot najboljši tudi na posve-tovanju o zdravstveni zaščiti študentov, katerega je maja 1963 sklical centralni od-bor ZŠJ v Beogradu. Omenjeni predlogi so plod dolgoletnih izkušenj pri delu na področju zdravstvenega varstva študentov. Menimo, da so velik družbeni napredek ter dobri obeti za razvoj študetnskega zdrav-stvenega varstva zadostno zagotovilo za nji-hovo uresničitev.
Matjuž Polenčič
Razmišljanje ob pravem času
Eazmišljam o študentski kulturi. Na-tančneje: razmišljam o rezultatu na rela-ciji študent — kultura (saj obratno tako ne more biti.'), neposredni pobudniki tega pa so:
—   slabi  pogoji za delo na  umetniški akademijah,
—  prazne dvorane pri predavanjih, ki obravnavajo kulturno družbena vprašanja, ob  gledaliških  predstavah,   koncertih,  na razstavah in končno
—   slaba udeležba vseh tistih,  ki  ima-jo vodenje (ali pa si to samo domišljajo) študentske kulture na vesti, na posvetova-nju kolegija (širši delovni organ kulturne komisije pri UO ZŠJ), ki je bilo pretekli torek.
V zadnjih letib. opažamo, da se zani-manje med širšimi množicami študentov za obisk kulturnih prireditev vidno manjša. Seveda še danes obstajajo zlate izjeme (obisk pri predstavah v ŠN itd.), vendar so tu v večini študentje umetniških aka-demij (njim je obiskovanje kulturnih pri-reditev del študijskega izpopolnjevanja) in družbenih fakultet. Ne moremo (pri naj-boljši volji) šteti med kulturno udejstvo-vanje obiskovanje kino predstav, ker, je to — vsaj v večini primerov — zgolj za-bava, ki v zelo nizkem odstotku ljudi za-pusti globlji vtis. Namen kulture pa ni, oziroma vsaj ne bi smel biti edini da za-bava, ampak tudi vzgaja, poleg tega pa zahteva tudi neko določeno stopnjo izo-brazbe. (Tudi obiskovanje nogometnih pa-šnikov še nl kultura, čeprav imenujemo tudi to »telesna kulturaa!).
Deset (verjetno ne") poslednjih intuzi-astov, ki so pripravljeni sodelovati na tem-kočljivem področju, je s tehtninri predlo-gi in mislimi samo dopolnilo naše prepri-
čanje v to, da v naši študentski kulturi res nekaj škriplje. Vendar bodo šle po-novno vse lepe misli mimo, nobenega pra-vega rezultata ne bo in (bojim se) tudi ti poslednji ljudje bodo izgubili voljo do dela. Zakaj? Na posvetovanju so bile navzoče samo prizadete »stranke« (tudi ostali so bili vabljeni, vendar pa se — kot po navadi — takšnih stvari, kjer bi bilo treba nuditi konkretno pomoč, raje ne udeležijo!-, ki so lahko povedale konkret-ne smernice za izboljšanje trenutnega sta-nja, vendar bo vse to dobronamerno go-voričenje zastonj vse dotlej, dokler ne bo prišlo do skupnega sodelovanja. Nujno je, da pridemo končno do spoznanja, da po-trebuje Ljubljana poleg vseh drugih ko-munikacij tudi študentsko dvorano s pri-mernimi prostori, kjer bi lahko nemoteno delale skupine Akademika, študentsko aktualno gledališče, orkestri in zbori AG, slušatelji ALU bi nujno potrebovali večji in modernejši razstavni prostor z atelje-jem. To je samo del potreb, ki bi jih lah-ko rešili z dograditvijo študentskega doma, da ne omenim ob tem še klubskih prosto-rov, uradnih prostorov za ZŠJ in Tribuno, specializirane organizacije, za delo posa-meznih kulturnih skupin na visokošo*:;kih zavodih, ki sedaj životarijo po neustrez-nih prostorih itd.
Najboljša rešitev bi bila v ŠN, kje>- pa
se nam bo neracionalna gradnja ŠN, ka-terega   načrti   še   danes   ne   predvidevajo
gradnje skromne dvorane z odrom, kma-lu maščevalr.. Ne zapirajmo oči in ne ponavljajmo (brez premisleka) kot papa-gaji, da je menza primerna za uprizoritev. Gledališča ne morejo kljub najboljši volji uprave gledališč in študentov, ki delajo v kulturni komisiji v ŠN, gostovati na tako pomanjkljivo opremljenem odru. Da-lje: večerja se zavleče do 21. ure in tako se vse prireditve začnejo tako pozno, da mnogi ne zdržijo do konca, poleg tega pa vonj po hrani in samo okolje menze ne vplivata najbolje na razpoloženje gledal-cev ali poslušalcev. študentsko naselje bi si verjetno zaslužilo dvorano že samo s podatki, da stanuje v njem več kot 2000 študentov (ta številka se vsako leto veča), da je obisk na predavanjih tribune Cas in svet včasib. tudi čez tisoč Ijudi ter da si je Medejo (eno redkih del, s katerim je lahko Drama gostovala) ogledalo 600 Ljudi! Poleg vseh teh (upam, da preprič-Ljivih) argumentov pa moramo upošte-vati še, da je tempo življenja takšen, da zahteva točno razdelitev časa in da je nuj-ao, če hočemo dobiti večje število ljudi na predstavo, predavanje, koncert ali razstavo, da postavimo manjše montažne kulturne prostore tam, kjer je stalno naseljena večja skupina ljudi.
Da bi kultuma komisija pri UO ZŠJ vsaj delno zakrpala veliko vrzel v po-manjkanju pravilnega odnosa med štu-denti in kulturo, se je odločila, da ustanovi Akademikov prireditveni biro. Dosedaj je bilo delo pri usklajevanju programov pri-reditev za študente precej neorganizirano, zato bo edina naloga tega biroja, da bo navezal stike z vsemi kultunimi institu-cijami in na podlagi teh posvetovanj pri-pravil ustrezne in usklajene programe. APB bo skrbel tudi za abonmaje in gostovanja, pomagal bo pri organiziranju samostojnih nastopov predvsem umetni-škim skupinam, ki delujejo na ljubljan-skih visokošolskih zavodih ali v sklopu Akademika. Z ustanovitvijo APB pa ne bodo izgubile svoje iniciative posamezne sekcije, pač pa jim bo APB pri organizi-ranju večjih prireditev, katerih ne bodo mogli sami pripraviti, pomagal.
Ker so kulturne komisije pri odborih Zš že preživele, so na tistih fakultetah, kjer imajo za to ustrezne prostore, usta-novili klube, ki bodo z modernejšimi, pri-kupnejšimi in elastičnejšimi oblikami de-la bolj zainteresirali študente za njihovo sodelovanje ne tem področju. Dosedaj so ustanovljeni štirje klubi: v ŠN, na filo-zofski in medicinski fakulteti in skupen klub za vse tri umetniške akademije. Delo vseh klubov še ni med seboj povezano, saj so delovni programi med seboj pre-cej nasprotujoči.
Literama sekcija Kluba 63 na fiiozof-ski fakulteti (ta sekcija je edina ostala od štirih sekcij, ko je bil klub ustanovljen) bo prevzela pionirsko vlogo za zbližanje mladih pesnikov Ljubljani, ki nimajo mla-dinskega literarnega kluba. Slavisti bodo občasno pripravljali v svoji seminarski sobi različna predavanja oziroma razgo-vore o posameznih zvrsteh, smereh, stilih in pojavih v književnosti, na katere bodo vabili mlade literame ustvarjalce. Ob tem se bodo povezali tudi z Društvom sloven-skih književnikov.
Z ustanovitvijo kluba umetniških aka-demij (problem je z njihovimi prostori) bo lahko precej poživljeno delovanje po-sameznih klubov. Skupni razgovori bodo lahko dali marsikomu jasnejšo sliko o moderni umetnosti, o absurdni drami ali sodobni glasbi. (ALU pripravlja razstavo ob dvajsetletnici osvoboditve. Pred otvo-ritvijo bo kratek, popolnoma improvizi-ran debatni večer kar med razstavljenimi deli.)
Študentski kulturni forum je tudi nova oblika dela. Z rednim delovanjem bo začel ob blejskem srečanju PEN klubov in bo njegov prvi ciklus predavanj imel naslov »Književnik v družbi«. Na teh razgovo-rih bodo sodelovali najprominentnejši tu-ji in domači književniki. V ostalih dveh ciklih predavanj pa bodo obdelali še po-dročje filma (sodelovanje s kinoteko) in komunikacije (tisk, radio, televizija).
Načrti so lepi in volje (vsaj med manj-šim delom) je dovolj. škoda, da je neka-teri ne podprejo. Dokler pa ne bo ustrez-nih prostorov in predvsem vsestranske pomoči s strani »odgovornih« nimamo no-bene pravioe pričakovati, da se bo polo-žaj izboljsal.
Tone Vrabl
TRIBUNA STRAN 5
PREDLOG RESOLUCIJE
Nadaljevanjez2.strani
nizacij pri načrtovanju kadrov. Ker pa je danes le težko govoriti o racionalni šti-pendijski politiki (kot bistvenemu delu ka-drovske politike), in ker generacije stro-kovnjakov niso primerne za eksperimenti-ranje (pač pa jo je vsako posebej treba jemati resno), zahtevamo od najodgovor-nejšega predstavnika družbene skupnosti — republiške skupščine — da z zakonski-mi uravnavami zagotovi, da bodo delovne organizacije (čeprav) kot samoupravne or-ganizacije zadovoljivo izpolnjevale svoje (tudi) samoupravne dolžnosti do širše skupnosti v pogledu štipendijske politike. Menimo namreč, da metoda političnega pritiska na štipenditorja ni primeren na-čin za trajno reševanje socialno material-nega položaja študentov.
Načelno ne nasprotujemo razpisovanju kreditov s strani delovnih organizacij, fco-likor so ti krediti brez negativnih posle-dic za posameznika in skupnost.
POSOJILO LE DOPOLNILO
Pozdravljamo obsloj in delo centralne-ga sklada študentskih posojil, vendar le kot način korigircnja neurejene — sicer samo upravno zasnovane — štipendijske poiilike.
Podpiramo tudi napore tajništva univer-ze, da bi se ustanovili pri univerzi in pri vseh fakultetah samostojni referati, kate-rih dolžnost bi bila zasledovanje socialno kadrovskega položaja študentov. Naši od-bori se obvezujejo, da bodo še naprej vlagali maksimalne napore v reševanje teh problemov.
Menimo. aa se pri subvencioniranju na~ hajamo v stanju, ko je potrebno temeljito proučiti smotrnost današnjega načina po-deljevanja teh podpor. Obvezujemo UO, da organizira v tem smislu ustrezne ra-ziskave.
Ugotavljamo tudi, da institucija samo-pomoči v današnji obliki ni več primerna in jo zato ukinjamo.
Pozdravljamo izboljšano organizacijo honorarnih zaposlitev študentov. Vendar ustvarja izredno visok promet in nizka kvalifikacijska struktura zaposlitev pomi-slek, da še ni dovolj storjenega za iskanje strokovnosli študentov adekvatnih delov-nih mest.
Zaskrblju]oče razrahljana disciplina v študentskih domovih zahteva kritiko dela tamkajšnjih samoupravnih organov, spre-jemne komisije in odborov ZŠ. Za zboljša-nje trenutne problematične situacije spre-jeT-mmo — kot ¦ najodgovornejši študentski forum — sklep, da se vsi tisti, ki ne iz-,<         c-;o  pogojev  za  bivanje  v  študent-
skem domu in se kljub temu nočejo izse-liii; obtožijo pred fakultetnimi disciplinski-mi sodišči. Kolikor pa ti prebivalci štu-dentskih domov ne pridejo pred to sodi-šče, naj se predajo pristojnemu sodniku za prekrške. Z naše strani obsojamo te študente zaradi njihovega nekorektnega odnosa do rednih študentov, ki zaradi njih ostajajo izven študentskih domov, čeprav imajo pogoje za bivanje v njih.
Samoupravnim organom v študentskih domovih predlagamo, da uvedejo sistem pogodbenega zavezovanja koristnikov do-mov, na osnovi katerega bo le-ta pravno vezan, da izpolnjuje v pogodbi postavlje-ne pogoje.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE ŠTU' DENTOV fir neurcjcno, ker so v ta namen na razpolago premajhna materialna sred-stva. Ker pripisujemo zdravstvenemu var-stvu pri študentih izredno pomembnost, zahtevam®, da se vprašanje zdravstvenega zavarovanja z zakonskimi predpisi uredi. Sredstva, ki sedaj ostajajo v komunalnih zavodih, r.aj se zbirajo v študentskem zdravstvenem skladu, preko katerega bo študent — s posebno zdravstveno izkaznico — zavarovan na osnovi svojega statusa. Menimo, dc je neobhodno v tej zvezi ure-diti tudi zdravstveno in socialno varstvo študentskih družin.
Kot za zelo pomemben moment v štu-dentovem življenju štejemo njegov PRO-STI ČAS.
Na žalost smo po toliko letih truda, da bi organizirali študenta dostojno kul-turno življenje, še vedno prisiljeni mole-dovati zaradi minimalnih sredstev, pred-vsem pa prostorov. Ne moremo se znebiti vtisa, da se pristojni organi vse premalo zavedajo pomembnosti kulturne razgleda-nosti strokovnjaka kot tudi nevarnosti strokovnjakove tehnokratske usmerjenosti. Menimo, da bi študentom bila storjena občutna krivica, če ob razdelitvi prosto-rov družbenih organizacij ne bi bila v naj-večji možni meri zadovoljene naše po-trebe.
Menimo, da samoupravni organi neka-terih naših zavodov še vedno zapostavlja-jo športno aktivnost študentov. Te organe moramo opozoriti na negativne posledice, ki jih njihovo ravnanje ima za širšo skup-nost in posameznika.
Prav tako pričakujemo več razumevanja pri organiziranju tehnične vzgoje študen-tov.
V   splošnem  menimo,  da študentovega prostega Časa nikakor ne bi smeli izvzeti iz procesa študija in da je bila storjena napaka,  ko smo pri  tretiranju vprašanja reforme   visokošolskega   študija   zapostav-Ijali  študentovo  izve/ištudijsko  dejavnost.
V  idejno-političnem pogledu se negativ-ne posledice tega kažejo v pogosti orien-taciji študentov k idolatriji.  Verovanje v idole  pa  je   diametralno  nasprotno   naši težnji  ustvariti  pogoje  za  poln angažma študentov.  Iz tega sledi,  da so problemi organiziranja našega prostega časa za na-šo   organizacijo   ravno   toliko   pomembni kot vsi ostali, še posebno, ko postavljamo v ospredje probleme študija.
Skupščina unlverze
V petek je bila dvanajsta redna letna skupščina ljubljanske univerze. Do nekaj mesečne zakasnitve je prišlo zaradi raz-prav o novem zakonu o visokem šolstvu ter   zaradi   izdelave   fakultetnih   statutov.
Poročilo o delu univerze v študijskem letu 1963-64 je podal tedanji rektor profe-sor Makso šnuderl. Zadržal se je posebej pri študentih, »ker je za življenje univerze najbolj pomembno delo in življenje štu-dentov«. Njegove ugotovitve so skoraj popolnoma take, kot jih je podala tudi organizacija ZŠJ. O reformi je dejal, da gledamo nanjo vse preveč samo s stališča prve stopnje. Ob vseh diskusijah pa mo-ramo izhajati iz dejstva, da reforma ni kampanja, ni enkratno dejanje. To je pro-ces, ki je stalen v tem smislu, da se uni-verza stalno prilagaja življenju in išče ko-rak s potrebami prakse. V zadnjih letih so se učni načrti posameznih jugoslovan-skih univerz zelo različno naslonili na ne-ke splošne družbene standarde. Tako je prišlo do takšnega položaja, da npr. štu-dent iz Ljubljane skoraj lažje nadaljuje študij na neki tuji univerzi kot pa v so-sednji republiki. Velike razlike v progra-mih med našo in skopsko univerzo smo videli šele ob eni od posledic skopske ka-tastrofe, ko so njihovi študentje prišli v Ljubljano na študij. Te velike razlike niso upravičene, čeprav spet pri tem ne gre za prihodnjo popolno uniformiranje pouka na naših univerzah. Določene razlike so nam-reč nujne,  če odsevajo specifične pogoje.
Razprava naj bi temeljila na rektorje-vem referatu in na gradivu tiskanega po-ročila, ki so ga udeleženci skupščine dobili nekaj dni pred zborom. Vse to gradivo je govorilo o študijskem letu 1963/64. Poka-zalo pa se je, da tedanje problematike ni mogoče ločevati od sedanje. Zato se je diskusija v določenem smislu oprla na dvoletno obdobje, kar je povsem upravi-čeno. To še posebno velja za to, ker so težave podobne v obeh letih študija, neka-teri uspehi in težave pa so prav letos jas-no vidni.
Diskusija je zajela širok splet dogaja-nja na univerzi, od problematike narodne in univerzitetne  knjižnice pa do  obstoja
Proslava Bandunga
V petek zvečer je bila v študentskem naselju proslava ob 10. obletnici konference v Bandungu. Pripravili so jo indonezijski. študentje, ki so na šolanju v Ljubljani. Večer je po svoji vsebini pre-rastel svoj prvotni naslov. Ni bil namreč samo azijsko-afriška kulturna prireditev, ampak tudi manifestacija sodelavanja in prijateljstva Jugosla-vije z narodi teh dveh celin.
Pozdravni govor indonezijskega veleposlanika v Beogradu je prebral kulturni ataše omenjene diplomatske misije pri nas. Dekan ekonomske fakultete Janez Stanovhik pa je v imenu ljub-Ijanske univerze .govoril o velikem pomenu te kon-ference azijskih in afriških narodov pred desetimi leti. Ta jubilej je označil kot praznik vseh^ia-prednih sil v svetu. Konferenca je postavila osnov-na načela teorije in prakse v politiki aktivne miroljubne koeksistence.
Kulturni program je trajal skoraj tri ure. Zvrsile so se kulturne točke študentov iz Indone-
zije, Mongolije, Palestine, Južne Rodezije in dru-gih pa tudf naš Akademik je prispeval k proslavi tega jubileja. Sam program bi torej lahko označil za izraz mednarodnega sodelovanja in spoznavanja kultur različnih predelov sveta. še posebno pozor-nost je pridobil ansambel električnih kitar indo-nezijskih študentov, ki študirajo v Zagrebu. Nabi-to polna dvorana je z aplawzom nagrajevala izva-jalce programa.
V času bandunške konference na ljubljanski univerzi praktično še ni bilo študentov iz afriških in azijskih dežel; danes pa jih je že lepo število. To po svoje kaže na vse tesnejše odiiose. naše dežele z omenjenimi državami. Rezultat tega dej-stva je bila tudi sama organizacija proslave. Indo-nezijski študentje so z njo pokazali kot njeni or-ganizatorji, da spoštujejo velikanski pomen tega dogodka za emancipacijo zatiranih narodov.
ali neobstoja skupščine univerze v prihod-njih ietih. Močno poudarjena je bila ugo-tcvitev, da terja čas kvalitetnejši študij. Zaradi tega ne gre več ustanavljati novih višjih ali visokošolskih zavodov, ampak je nujno izboljšati delo že obstoječih ka-pacitet. Pri razpravah o nadaljnjem obsto-ju univerzitetne skupščine kot samouprav-nega organa je potrebno izhajati iz ana-lize uspehov dosedanjih zborov. Ti so pokazali pozitivne izkušnje, zato bi verjet-no kazalo to obliko ohraniti tudi v pri-hodnje, seveda z nekaterimi izboljšavami. Podan je bil tudi predlog, naj skupščina voli rektorja.
Precejšnji poudarek v diskusiji je do-oila tudi socialna struktura študentov. Za majhen delež kmečke in delavske mladine ne moremo valiti krivde samo in pred-vsem na univerzo. Selekcija se prične že dolgo prej. (V resnici že z osnovno šolo. Danes približno 10 odstotkov šoloobvezne populacije na Slovenskem obiskuje nepo-polne osnovne šole. To se pravi ,da je precejšen del podeželskih, to je kmečkih in delavskih otrok selekcioniran za nadalj-nje izobraževanje že v otroških letih. Po-manjkanje dijaških domov, visoke oskrbo-valnine v njih in nizko število in višina srednješolskih štipendij pa spet otežkoča šolanje mladine s podeželja.) Akcija za izboljšanje socialne strukture študentov je torej zelo kompleksno vprašanje, ki ga je treba pri reševanju nujno povezovati s širšim družbenim dogajanjem.
Reforma je skrajšala čas študija, čeprav rezultati tu niso zadovoljivi in so bila pri-čakovanja malo bolj optimistična, kot pa je pokazala praksa. Nedvomno je to eden od bistvenih uspehov reforme. Jasno pa je, dfc so ob uspehih tudi težave, ki zameg-Ijujejo pozitivno v reformi. Zato ne gre za vprašanje, ali reforma ali ne, ampak za razvijanje pozitivnih uspehov in uki-njanje negativnih  rezultatov.
če bi praksa zahtevala uvedbo kake vrste selektivnih sprejemnih izpitov za vstop na univerzo, bo to ena od pomerab-nih nalog, ki jo bo treba vzeti zelo resno. Prav ob tem bi bila spet nevarnost odpada prav delavsko kmečke mladine. Morda bi bilo prav razmisliti o večji študijski po-moči študentom iz vrst socialno nižje sto-ječih družin.
Objavljanje strokovnih del pri univer-zitetni založbi poteka s precejšnjo zamudo. Pripravljena skripta čakajo na primer za tisk tudi po več mesecev, čeprav bi jih . študentje nujno potrebovali. Zato je prav, da bo naslednja seja univerzitetnega sveta posvečena prav  tej problematiki;
Skratka, težave so precejšnje, jih pa ne gre naprtiti reformd. Mnoge od teh bi nastale nedvomno tudi v sistemu študija po starem. To kaže tudi primer zagreb-škega vseučilišča. Ob vseh teh dejstvih pa je nujno upoštevati družbene skupnosti za večjo materialno pomoč univerzi.
Za prorektorja je bil izvoljen protesor FNT dr. Roman Modic. Posebna komisija bo formulirala sklepe skupščine, ki bodo služili za oporo pri razpravah in reševanju vprašanj,  ki zadevajo univerzo.
Pavle Celik
ŠOLSKI SISTEM IN SAMOUPRAVLJANJE
Pinancdranje šolstva se je skoraj popol-noma preneslo na obveznost kormiin, ven-dar se v odnosu šola — korauina še nisio izoblikovala takšna medsebojna razmerja, ki txi v celoti vsebovala tiudi samoupravno prakso, kakršno spremenjena družbeno-politična struflstura dovoljuje in zahteva. Vendar bi bistvo problema puščali ob stran, če bi vzroke spremenjenega položaja pripiscrvali le spremembam v načiou finan-oiranja.
Z večjo avtonomijo lokalnih družbeno-politionih skupnosti so se končno pojavili objektivni pogqji, da tudi v siisteimiu iao-braževanja posega v odločanje širši krog zainteresiranih občanov bolj kreativno ter kraju in potrebam ustreznio. Statuti šol so vsaj do neke mere positavili šole na enakovredno mesto v komuni, tako da se je possbno v tistih komunah, kjer so <ob sprejemanju statutov upoštevali ustaivna dolooila po njihovemu duhu, šola uspešno uveljavlja v komunalni družbeni in tudi etoonomski strukturi Ob tej načelmi dom-nevi pa še zmeroan opažamo, da stara poj-movanija, ki jih lahko označimo kot etati-sbiena in tehnokratska, poneikod dajejo ton in barvo koinunalni šolski politifki. Pcgodbemo vezanje šol si sicer ufcira pot do občinskih skfupščdn, toda v tem sistemu odnosov ostaja šola slej k)o prej ustanova, ki ji ne priznamo njene celotne družbene, politione   ter,   ne   na   kancu,   ekonomslke
funkcije (tega nočem absolutirati). Še vediK> pniznavajmo kot program šole, ki ga lahko primerjamo z družbenim načrtom občine, le oczko podrtočje inveljavlja ali ne-uiveljiaivlja uičnega načrta. Premalo pa upo-števamo nyeno kulturno funikcajo, ki je oziroma naj bi bila pasebrto v rnaoj naz-vitih komunah. še kako poomembna. Seveda pa za to, da se kot kulturni faktor ne pojavlja, ne zadene krivda samo občinske upnaivne organe, ampak še v preoej večji meri same pedagtoške kolektive. V apravi-čilo šoinikam naj pripoimnimo, da so kni-vi toliko, ker nijihovi dosedanji delovni re. zultati občdinaim ne dajejo ravnto velike spodibude za financiranje tovrstnih dejaiv-nosti.
Možnost, da vsaka komuna po potrebi pastane ustanoviitelj katerekbli šole dnuge stopnje, se je izkazala kot dvareaen meč. Verjetao so nekatere komune z željo po-čim veoji »afirmaciji« ustanavile nekao šlol druge stopmje, za katere se je izikaaalo, da nimajo ne pogojev na terenu (dijaki) niti ni rešen zanje kadrovski pnoblem, sredstva pa že taiko niti do zdaj nisio bila zagotovljena za vse šole v zadostni meri. Zlasti gimnaziije kat splošno iaoibražeivalne šole bi danižbo v celoti gotovo staie manj denarja, če bi bile v večjih središčih, če bi jih bilto manj Občime bi lahko sredstva zanje združevale in po potrebi zgradile aadosta   domov.   Pomanjkanje  \xč)0l  bi  se
taiko precej laže in v splošnem bolj zado-vtoljivo rešilo, ter ob manjšdii družbenlih sredisfevih.
Prav tako pa bi že končno lahko začeli uresničevati zamisel o večsmennem tipu splošnodaobražeivalne šole druge stopnje, kar je pri sedanji razdrobljenosti popol-noma nemogoče in neracionalno, razen se-veda redlkih izjem v večjlh in ekonomsiko močnojših kamunah. Struktum zaposlenih pa nas opc*zarja še na en problem, ki bi se ob sedarnji upraivnd razsdelitvi prav v okvinu komune najbolj zadovoljivo in kra-ju ter potrebam uestrezno mogel rešiti. Občine so do sedaj v veliko \ečji merd skrbele za visok© izobražene strokovnjake z daplootno prve ali druge stopnje na uni-verzi (s pomoojo lokalndh gimmazij) kot za kader z dotoončno izjoblikovano izobraz-bo po opravljeni diplomi drugestopenjske šole. Na področju srednjega strokovnega šolsbvia pa bi komune vsekakor mogle, in v perspektivi se bo to moralo Zigoditi, us-tanavljati lastne šolske zavode, za potrebe svajega lastnega gospodarstva. Njihov pro-gram naj bi bii bistiveno prilagojien eko-nomski struiktari ustainovitelja kot forrmal-nega prenašaloa mteresov gospodarskih or-ganizacij in diružbenih služb na svojem področju. Po opravljenih statističnih ana-lizah se namreč postavljata dve dilemi: ali je strokoivnjakov s fakultetoo izobraz-bo preveč, ker jih je skoraj eaiako število
kot anih s sredngešolsko strokovno izol> razbo, ali pa je drugih premalo. Primer. jave kažejo, da pnimanjkuje še visoikiokva-lificirainih strokovnjalkov in je zato odgo-vor na drugo zastavljeno dilemo nepotre-ben. Zelo jasne pa so posleddce, loi iz tega izhaijajo. Perspektiva dmžbeno-ekonomske-ga razvoja v komunah je torej ozko po-vezana z mnogo hitrejšim razvotjem sred-njega strcfeovnega šolstva, kjer se bodo diplomanti v večji meri po kančanem šo-lanju tudi zaposlovali v neposredni proiz-vodnji in le v izjemnem primeru nadalje-vali šolanje.
Vendar danes v občanskih spupščinah še vse preveč prevladuje prepričanje, da ustvanja in ima tako pravico do delitve dohodka samo tisti, ki svoj dohodek na koncu leta izrazi v šte\ilkah. Namenoma govorim »ustvarja in ima pravicro do de-litve« zato, ker tudi danes pogosto sred-stva za šolstvo še dodeljujeimo iz pro-računa, ker pač mendmo, da »komiuina šol-stvo potrebuje M ker tako piše v ustavi«. Premalo pa se zavediamo, da tudi šola, čeprav posredno, ustvarja in povečuje skupni narcdni dohodek v komuni. Iz te-ga pa izhaja njena nedeljiva pravica, da je souideležena pri njego-vi delitvi, ne pa, da jo opravimo 7. adiministrativniim aktom d)o-tacije.
Ivo Marenk
če se ozremo po donašnji mladini z namenom, da bi videli, kako sprejema kultumo hrano — mislim na gledališko umetnost — moramo žal ugotoviti, da ze-lo slabo in na zelo nenavaden način.
Upam, da me ne bo kdo prijel za be-sedo, češ, da se mladina v večji meri, kot bom v nadaljnjem na kratko prikazal, za-nima za gledališče, čeprav zabeležene šte-vilke dijaških abonentov v Ijubljanski Dra-mi govore o velikem številu obiskov te hiše. Kljub tej visoki številki, pa si upam trditi, da je to zgolj statističen podatek, ki ne sme služiti za osnovo, kako se mladina navdušuje za gledališko umetnost. Upo-števati moramo namreč, da pri dijakih ne gre za pravi odnos oder-gledalec ali gle-dališko delo-gledalec, temveč mnogokrat za neko »modo« v želji, da bi se pokazali v gledališču, se razume v novi obleki, in rekli: bili smo v teatru, uživali smo odr-sko umetnost!
Ker tudi sam obiskujem gledališče kot abonent dijaškega abonmaja, se mi je nu-dila priložnost spoznati mladega gledalca. Živo se spominjam uprizoritve Kdo se boji Virginije Woolf, dela, ki je zvesto bese-dam Shakespearovega Hamleta: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da drži ogledalo naturi. ..« čeprav je to Albeejevo delo zares aktualno in polno živ-Ijenjske resničnosti, gledalci do njega ni-so pokazali pravilnega odnosa, nasprotno: celo grajali so ga in se niso hoteli potru-diti, da bi spoznali misel, ki jo je želel avtor posredovati gledacu. To bi še ne-kako razumel, ker je delo res težje razum-Ijivo, ne morejo pa mi iti iz glave številni medklici gledalcev, ki kažejo, na kakšni kulturni stopnji je mladi človek.
Tako pa se ni dogajalo samo pri upri-zoritvah del, zajetih iz sedanjosti in kate-rih dialog je včasih zelo naturalističen (ob njem so se naslajali, ne da bi ga vklju-čili v celoto)t temveč tudi pri uprizoritvah ostalih del, pa naj bo to Pomlad 71, Luther ali Othello (pri tej predstavi so nekateri celo streljali na oder).
Mladi gledalec torej ni bil z ničimer za-dovoljen in je svoje mnenje, če sploh ra-bim ustrezni izraz, med predstavami gla-sno izražal.  S tem  seveda ni motil samo
svojih sotovarišev, ampak tudi igralce, ki rabijo, če hočejo dobro igrati, popolno ti-šino ali pa pravilen kontakt z gledalci. Ka-dar pa je gledalec nemiren ob nepravem času in se nekultumo vede, je razumlji-vo, da to igralec zelo dobro občuti in mo-ra vložiti še več moči in volje, da ostane njegov lik svetal. Postavi pa se vprašanje, ali mu to sploh lahko uspe?
Tem nedostojnim posameznikom bi iz srca privoščil, da bi jim uprizorili delo, podobno Cankarjevemu Pohujšanju v do-lini šentflorjanski. Tako bi se verjetno neprestano smejali in naslajali ob prizo-rih, kjer igralke nastopajo pomanjkljivo oblečene in katerih dialog ali polilog je prepreden s pestrimi izrazi. Končno pa bi morda le spoznali, da je delo naperjeno zoper njih.
Razumem gledalca, ki se ne strinja z vsakim delom, ne razumem pa tistega, ki se v gledališču nedostojno vede. Ali ti po-samezniki (ki niso maloštevilni) sploh ve-do, kaj je gledališče in kaj oni pričaku-jejo od njega, Če ga enačijo s filmom, se motijo. Film nam večkrat prikaže samo spretno zgrajeno in ekskluzivno zrežirano fabulo, medtem ko gre v gledališču za ne-kaj več. Fabula je v večini primerov le ogrodje, za katerim pa se skriva boleče spoznanje o življenju, hrepenenje ali poli-tična umazanija družbe ali napredna mi-sel ali. .. Sicer pa ne bi želel poučevati, ker za to niti nisem poklican niti usposob-Ijen. Morda bi ta problem reševalo gleda-lišče samo z boljšo uvodno razčlenitvijo dela (pred predstavo) in pa šola pri po-uku slovenščine, filozofije, tujih jezikov ali pri morebitno novo uvedenem predme-tu: svetovni književnosti.
Ob vseh teh dogodkih se ne bi prav nič začudil takemu naznanilu gledališke uprave: »Ker se je mladina pri predstavah za dijaški abonma nedostojno vedla, smo se odločili, da ta abonma ukinemo«.
P. s.: Imena mladi gledalec, mladina ne gre posploševati. Pred očmi sem imel mnoge posameznike, katerim je pisanje v prvi vrsti namenjeno. Hkrati pa se zave-dam, da je še vedno mnogo mladih, ki ve-do, kaj je gledališče in kulturno vedenje.
P. M.
PROBLEM ŠOLSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV
Razprave o šolskih športnih dru-štvih so nekoliko zamrle tako v samih šolah, kot tudi v razpravah na drugih nivojih. Problematika tega področja pa je tako pomebna, da bi bilo potreb-no mnogo več razprav tako v šolah, predvsem pa v merilu komun, krajev-nih skupnosti, povezano z delovanjem ostalih športnih društev in društev Partizan, ki delujejo na področju ko-mune. Zakaj odpirati te razprave?
Vsakoletne analize na področju šol-ske telesne kulture kažejo porazno stanje. Financiranje kot osnova je zelo zanemarjeno, primanjkuje objek-tov, rekvizitov, vaditeljev, sodnikov itd. Vedno več je primerov, ko se raz-prave osredotočijo edinole na te prob-leme. Do neke mere je stvar razum-Ijiva, toda ob tem večkrat zasledimo odmik od bistva problemov. Skoraj 80 odstotkov sej športnih društev na terenu je imelo na dnevnih redih ma-terialna vprašanja, ne pa toliko vsebi-no vzgojnega smotra, krepitev samo-upravljanja, znotraj društev, vzgojo kadrov v komunah itd.
Posledice nenačrtne politike na športnem področju se seveda kažejo v današnji situaciji, ko niti polovica mladih nima telesne rekreacije v Slo-
veniji, ko skoraj polovioa šoloobvez-nih otrok nima redne telesne vzgoje, ko primanjkuje strokovnjakov, objek-tov, itd. Celotna politika v športu ima odraz tudi v delu šolskih športnih dru-štev. Osnovna napaka je v tem, ker stno ustanavljali društva na šolah, ne da bi jim zagotovili potrebne material-ne možnosti in bi v šolskih proraču-nih zanje zagotovili denarna sredstva z ozirom na predviden program dela društev. Druga napaka je v tem, ker vodstva šol in šoiskega športnega dru-štva niso iskala potrebne pomoči pri društvih na terenu — predvsem ka-drovskih. Prva zagnanost, samoinicia-tivnost je kmalu splahnela, ker brez dobrega vodstvenega kadra društvo ne more delati. Le malokatera šolska športna društva so že takoj v začetku skupaj z občinskimi zvezami za teles-no kulturo ali ustreznimi strokovnimi zvezami organizirala seminarje za sodnike, vaditelje. Tako je bilo mogo-če z lastnim kadrom pripravljati tek-movanja, treninge, le ponekod pa re-kreativno telesno vzgojno dejavnost za večjje število mladine. Poslledice politike »samo za reprezentance šole« se danes kažejo v pomanjkanju volje ostale mladine, k^ se ne udejstvuje nikjer, ki   se   ne   vključuje   v  ostala
športna društva na terenu. Bistvo dela vsakega šciskega špartnega društva pa je prav v navajanju širšega kroga mladine, da v pnostem času goji tisto dejavnost, za katero kaže največje za-lumanje. Ce na &oli ali ob njej ni pra-vih pogojev (objekfcov), potem bi bila naloga društva, da usmerja mlade y društva na terenu in da se s temi društvi tudi tesneje poveže. Program šolskega športnega društva je bil le malokdaj dan v razpravo vsej mladini na šoli. Zadovoljili smo se z anketami in z zelo slabo pripravljenimi občnimi zbari, kjer so malo govorili o progra-mu društva.
Prvo, kar bi bilo potrebno napra-viti, da bi samoupravljanje v društvu zaživelo, je prav v zainteresiranju veojega števila mladih, da odločajo, kakšnio naj bo športno udejstvovanje na šodi, kdo bo vodil društvo, kolikšna sredstva bodo porabljena in zakaj bo-do porabljena. Vzrok za slabo priprav-ljene diskusije in programe so seveda v premajhni strokovni usposobljeno-sti vodstva društva. Ni pa pravilno, če društvo nikoli ne povabi na razgo-vore športnike, trenerje, sodnike itd. in se z njimi več ne razgovarja o na-činu, metodah in oblikah dela šolske-ga šporbnega društva. Tesnej&i kontakt
med strokovnjaiki in društvom zago-tavlja več volje, želje po uspehih, več-jo samoiniciativnost in izvirnost dela. Vsako šolsko športno društvo deluje v specifičnih pogojih dela. Zanima-nrje mladih je različno, toradicije kra-ja ali šole različne, materialni pogoji zopet drugačni. Postavljanje šablon bi bilo nehumano za miadino na vseh šolah, ker hoče svojo dejavnost, dru-gacne načine dela. Zato je tem bolj potrebno, da vodstva društev omogo-čajo mladini več razprav. Lahko so to javne tribune o delu društva na šoli, kamor povabimo tudj občinske odbor-nike, športiike, športne zveze. Tu naj mladina pove svoja mnenja in zahte-ve. Zelo dobro bi bilo, da bi se mla-dina iz šol pojavila tudi na zborih vo-livcev, pa zasedanjih skupščin, na jav-nih tiribunah izven šole, na občnih zborih športnih društev in zvez itd. čakanje, da bo nekdo dal brez naše zahteve, je le že predolgo in nas opo-zarja na več samoiniciativnosti pred-vsem pri iskanju sredstev.
Menim, da bodo šolska športna dru-štva zaživela le, če se bodo razprave o delu prenesle tudi izven šole, in če bo več skrbi samih šol za njihovo delo.
Jure Gartnar
mera  za mero
TVEGANA POROKA
Zadnja premiera v mariborski drami je predstavila komedijo irskega porekla. Nekaj irskih dramatikov in njihovih zares dobrih odrskih del smo že imeli priložnost spoznati tudi pri nas — naj omenim le Seana O'Caseya in Brendana Behana — Saul O'Hara pa se je s svojim komedijskim tekstom »Tvegana por o ka« pojavil prvič na jugoslovanskem odru.
Saul O'Hara ni pomenil odkritja. »Tvegana poroka« je komedija — celo satirična — ki v njej ni mogoče najti niti obilice preproste-ga humorja in niti malo domiselno zasnovanega ter izbranega humorističnega dialoga. S»Tve-gano poroko« je O'Hara nedvomno hotel samo zabavati, kajti kaj drugega, izpovednega, bi človek v njegovi komediji zaman iskal. Ne sa-mo to, celo zabava se mu je v okviru ustvar-jenega besedila izrodila v razvlečeno dolgo-časje, ki ga je morda samo dva- ali trikrat pre-trgala pomembnejša, opaznejša in navsezdanje tudi duhovita satirična bodica.
Osnovna napaka za ustvarjeno podobo ko-medije je prav gotovo v izboru tematike. ču-dno, da se je O'Hara odločil za dobro znani motiv poskusov zastrupitve med bogatima za-koncema, ko pa vendar poznamo celo zelo dobra dela s podobno tematiko, napisana v ko-
medijskem ali pa resno dramskem oziroma tragičnem vzdušju. Zaradi tega je jasno, da pri vsej svoji angleški zadržanosti in končno tudi obrabljenosti uporabljenega motiva ter po-manjkanju čuta za izvirnost ni mogel priti do dna svojemu dvojnemu namenu: da bi pri-jetno in intelektualno zabaval, obenem pa zva-dal ter nergal nad obstoječimi družbenimi nepravilnostmi. Satira O'Hare je preveč tiha, preveč boječe skrita, da bi mogla neposredno zadeti v zivo sedanjost. Zgrešeni koncept ko-medije jo je zakril, elementi s kriminalno te-matiko so preveč očitni in preveč v ospredju, da bi bila O,'Harova satira povsem jasna in uspešna.
Zapisal sem že, da gre pri 0'Harovi kome-diji za preobčutno pomanjkanje izvirnosti. Naj-izraziteje je bilo to napako opaziti pri koncu, ko se je bogatemu Johnu Brocklesbyju konč-no posrečilo umoriti svojo bogato ženo Lidijo Barbent in ko je že mrtvi Lidiji Barbenti ime-nitno uspelo maščevati svojo naslno smrt: John Brocklesby je v kleti zadel v električno žico, ki mu jo je prav gotovo — vsaj tako je mo-goče sklepati — že kdove kdaj poželjivo na-stavila draga Lidija. Natančno tak konec je bilo slutiti že sredi dogajanja, ko sta Lidija Barbent in John Brocklesby nemirno iskala načine, kako bi drug drugega zastrupila ali ga pripravila h kakršnikoli drugi smrti.
Režija Frana žižka res ni bila preseneču-joča, kar pri omenjeni komediji niti ne bi mo-gla biti, vendar pa je zadovoljivo in dovolj dinamično vodila osrednje odrsko dogajanje, tako da je tekst dobil želeno in po avtorjevi krivdi pogrešano barvitost. Seveda sta uspešni vizualni podobi veliko pomagala tudi sceno-graf Jože Polajnko, ki je iznajdljivo ustva-ril spodobno sceno, spominjajočo na sceno Mi-loša Ditricha iz Blažkove »Tretje želje«, in ko-
stumografinja Vlasta Hegedušič, ki je z izbiro kostumov ustvarila usklajeno zunanje vzdnšje v komediji nastopajočih igravcev.
Prav tako smo videli nekaj. pomembnih igravskih kreacij, kljub neizrazitosti besedila nekaterih vlog.
Vodilni vlogi v »Tvegani poroki« — poikov-nika Johna Brocklesbyja in Lidijb Barbent — sta smiselno in karikirano interpretirala An-ton Petje ter Angela Jankova. Igravske mož-nosti za obe vlogi so bile približno enako od-merjene in Anton Petje ter Angela Jankova sta svoj delež opravila precej izenačeno. Oba sta bila dovolj prebrisana šestkratna vdovca in dovolj izrazit po bogastvu pohlepen starejši zakonski par.
Ena od opazneje odigranih vlog je bila Poll Milene Muhičeve. Poosebljeno spolnost in mladostno razuzdanost mlade Poll, živeče v vzgojnem domu, je Milena Muhičeva predsta-vila s tako imenitnim obnašanjem, da ni mo-goče dvomiti o neskromnih igravskih sposob-nostih te mlade igravke. Upravnica in lastnica vzgojnega doma Honorija Dodd je bila Tita Veljakova. Iskanje denarnih podpor za svojo pedagoško dejavnost (tudi na Irskem oziroma v Angliji potemtakem s prosvetnimi ustano-vami ni vse v redu!) je Tita Veljakova upri-zorila z veliko smiselno zvijačnostjo, tako da je Honorija Dodd ena boljših odsrkih upodo-bitev Titc Veljakove.
Boris Brunčko je z vlogo inšpektorja CŠAM-bella precej uspešno realiziral O'Harovo zami-sel o vse pogostejši nesposobnosti britanske policije, nekoliko manj uspešen, preveč ne-okreten pa je bil Stanko Potisk v vlogi mla-dega učitelja Lancea Fletcherja. V ostalih vlo-gah sta bolj ali manj prepričljivo nastopila Hermina Kočevarjeva in Roman Lavrar.
Vili Vuk
KMJIZEVi
VLOGA MLADINSKE LITERATURE
Po mnogih sestankih in razpravah, festivalih pa izjavah v tistku bi človek skorajda sklepal, da je dandanes mlademu človeku nemogoče za-viti na zgrešeno pot, tako zelo ga na vsakem koraku opazarjajo ter mu svareče kažejo malo-dane s prstom smer, ki vodi v pogubo. Tako se včasih dozdeva, da je podobno kot gospo-darsko tudi literarna vzgoja postala načrtna ter vodena od zgoraj in se zato vznemiri samo takrat, ko je njeno stanje zares kritično in je asanacija več kot akutna. Toda če so po raznih ekonomskih premikih po določenem času vidni vendarle neki rezultati, na tem področju kljub nevem kakšni ofenzivi ni nobenih posledic, ki bi vsaj kaj obetale, če že konkretnih rešitev ne bi mogle roditi. Vsekakor ta dejstva me-čejo čudno luč na tiste, ki so za odpravo ano-malij odgovorni; ni namreč mogoče razumeti, čemu dan za dnem poslušamo številne kultur-niške klice na pomoč, ko pa hkrati in poleg rešilnih načrtov pripravljamo brodolome tam, kjer bi jih smeli najmanj pričakovati — na samem začetku, od koder kavzalnost kulturne mizerije pravzaprav izvira, pri šolski vzgoji, kjer je po mojem mnenju kaka resnična pri-prava na literaturo nasploh odsotna. Marsikje jo nadomešča pedagogika kot taka, ki pa mla-de ljudi pogosto le prisiljuje in ne privlači, ka-kor je to pač izpričala že vsa zgodovina do današnjih dni: etično jedro šolske pedagogike (kot vzgojni proces), dasi je samo po sebi lahko pravo, je povečini izolirano od navzkriž-ja in kompleksnosti živih človeških pojavov in pomeni zategadelj skorajda le predmet, ki se ga je nemara treba celo naučiti. če pa je pri kakršnem koli podajanju tega predmeta čutiti še določen pritisk, postane več kot jasno, da se bo domala vsak normalno razvit človek posta-vil zoper takšno vzgojo. Zato se mi zdi, da iz-haja pomanjkljivost pedagogike iz njene nara-ve in pri tem vse kaže, da jo more, če že ne nadomestiti, pa vsaj idealno dopolniti le neka širša življenjska pričujočnost, prilagojena kaj-pak razvojni psihološki stopnji posameznika. Pod tem pojmom si seveda ne morem pred-stavljati česa drugega kot mladinsko slovstvo. Kaj je torej mladinsko slovstvo?
2e ob površni miselni konfrontaciji s to-vrstnim tekstom se je moč zavedati, da se med-človeški odnosi v takšnem svetu poenostavljeni
v smislu neke posebne čustvene in razumske prozornosti, ki jo bralec more osvojiti, ne da bi pri tem podana podoba izgubila katerokoli iz-med svojih razsežnosti: vzlic preprosti razlagi oziroma opisu ohranja prikazana slika lastno-sti človeške   resničnosti,   čeprav   je   morebiti pogosto — posebno v   pravljičnih   motivih  — vzdignjena visoko nad realnost človekovega bi-vanja;  v fantaziji bistveno na novo  razvršče-na življenjska razmerja izražajo namreč nepo-narejeno  resnico,   zakaj   nasprotja   v njenem eksistentnem prostoru so polarizirana tako, da nosi  iz  njih  izvirajoča izpoved  obeležeje  ver-jetnega. In zdi se, da je s tem deloma zado-ščeno idejnemu in estetskemu principu nekega dela, katera zaobsegata   avtentičnost   in   neko oblikovno uokvirjenost, in sta vrhu tega še na moč variabilna, saj vsaka izpoved prinese ne-mara tudi novo formalno preobleko — umik v pravljičnost še ne pomeni umika iz stvarnosti, zakaj   stvarnost  je  moralna  vsebina  dogodka (vendar: ne moralistična!), ne pa dogodek sam. Seveda je marsikatero od teh dejstev značilno prav tako za vso ostalo literaturo, toda z njimi bi hotel opozoriti na obstoječe pojave v »mla-dinski književnosti«:  različni kiči in stripi pa indijanarice temelje na zares konkretnem do-gajanju, pa pomenijo zategadelj ravno po gor-njih   ugotovitvah   najbolj    neresnično   branje; situacije v njih ne porajajo stvarnega sporo-čila,  marveč   le  neko  trenutno   ugodje,  ki  se končno pogosto nanaša   le   na   ceneno   živčno sprostitev. Višji duhovni stik bralca z okoljem tem kajpada ni niti vzpostavljen, kaj šele da bi se krepil in jasno je,  da si brez  osveščujočega stika ni mogoče zamišjjati nobene notranje anga-žironosti niti zunanje aktivnosti. Ta višji spoj nadomešča danes »neosiljiva poučenost«, ki pa navzlic predvidenemu pomenu, s katerim se ta izraz   napolnjuje,   vsebuje   še   dobršno   mero vzgojnih pobud v primitivnem, malodane vul-garnem smislu. Takšnih poant kajpak ne pre-nese nobena literatura, mladinsko slovstvo pa je zanje prav posebno  občutljivo  zaradi  svo-jega specifično presvetljenega  tkiva,  ki  lahko neprestano plava v   območju   otroške   domiš-ljije, pa ji zategadelj   skoraj   sleherno pouče-vanje pomeni tuj element, ki njen harmoničen obstoj razkraja. Potemtakem je nujno, da ta-ko  vzgojnost  zamenja  druga,  globlja  in  bolj
celovita — umetniška sugestija, ki je sicer rav-no tako nekakšna vzgoja, vendar se po svoji naravi bistveno loči od prve (nevsiljive pouč-nosti), zakaj njeni impulzi ne prihajajo od zu-naj, marveč se v bralčevi notranjosti porajajo kot reakcija na neka življenjska protislovja ali skladnosti, zaobjeta v pristni literarni pri-povedi. In iz tega sledi, da v primeru, ko že-limo od bralca tako evocirano opredelitev — in ker je samo ta ustvarjalna, bi morala biti edina — postavljamo kot prvi pogoj zahtevo po mladinski književnosti, ki je zares umet-nost: ne popis otroštva, marveč izpoved o otroštvu, ne agitko, marveč realen družbeni prostor medčloveških odnosov, ki so skozi »mladinsko« duhovno impregnacijo avtorja pre-transformirani v novo, svojstveno realnost.
Neglede na dejstvo, da izvirajo pričujoča opažanja iz sorazmeroma zahtevnih umetniških izhodišč, v katera bi se z uspehom iztekali le neki mednarodni rezultati, mislim, da morajo biti merilo tudi za našo domačo ustvarjalnost; gledan skozi ta aspekt je slovenski delež re-snično skromen, celo beden; nemara tako zelo, da se sprevrže v ugotovitev, da takšne sodobne literature sploh nimamo! Bežen pogled na tre-nutni knjižni trg nas o tem kaj kmalu prepri-ča; resda je sprva presenetljivo število knjiž-nic, ki spadajo v okvir mladinskega branja, to-da v njem se ne skriva za nas nič spodbudnega: mogoče je zaslediti le nekaj prvovrstnih pre-vodov, zbirko pravljic in ponatis Seliškarjevih mladinskih povesti (katerih selekcija pa bi morala biti mnogo strožja), kar pa le pomeni, da česa originalnega in modernega, kar bi bilo odsev naše sedanjosti, naš mladinski pisatelj niti ne mudi. Tematika narodnoosvobodilne voj-ne, ki tako ali drugače dominira v številnih de-lih, pa pomeni v najboljšem primeru le obnav-ljanje zgodovine. Mladi bralec se nad takšnim stanjem kajpada ne bo pritoževal, saj se na srečo tega pomanjkanja ne zaveda in bere to, kar mu kdo ponuja. Ponudba pa je mnogo bolj vabljiva z nasprotnega pola, ki je sicer formal-do doživel obsodbo že neštetokrat, toda no-ben predpis ga ne more zadeti v živo. Pri tem pa se le redko kateri od obeh trgujočih za-veda, da pomeni takšno branje (kič ipd.) s strani ponudnika pravzaprav etično eksploata-ci jo. In zanimivo je, da se nihče od odgovornih za to ne čuti krivega; in to je vsekakor ohra-brujoča slika našega humanizma: vsi za enega, eden pa za vse.
Jože Horvat
REVIJE
DIALil   3
Tretja številka mlrske revije Dialogi potrjuje kritična opaaizrečena ob njenem prvem, rojstnem kora slovenskem kultur-nem prostoru. še me namreč ohranja zmerno solidno literiolovico ter precejš-njo nebogljenost kritilejističnega dela.
Za prozo, ki jo zata Boris Pahor in Marjan Kolar, je zn<   močna prebujenost
v   smislu   družbene, prav zajemata iz razl ambientov in končuj«
miselno-doživl j a j skimi kacetniku  se   komaj
menček    zaupanja    n eva    skozi    značilno pahorske,    tenkočutn< ihološke    in   lirično
predahnjene prizore
presnovi,   Kolarjev   ( ijik,   podeželski   in-
telektualec, pa se v srečanju   z    urbanizir seksualizirano  sedanj! v topo telesnost.
Pesemski del Dialo domača avtorja in ti
liko zaostaja za prozo rav je tudi zanj zna-
čilno,   da  ne   prinaša
ših in doslej neznanil mičitev. Lirika Fran-ceta Forstneriča izhaji j iz obnavljajoče kot doživljajoče izpovedne mnosti, zato ob njej
ne moremo bolj moči
e občutljivosti, če-snovnih in časovnih mbčno nasprotnimi zveni. Pahorjevemu tisko   pričujoči   pla-
rebo   po   ljudeh   in
ljenem odlomku ob standardizirano in o zgrozi in upahne
ki ga zastopata dva lor, kvalitetno neko-
ih novih,  modernej-
'aloviti. Forstneriče-
va miselna usmerjenop uporablja metaforo predvsem kot tehničnlodje in manj kot av-tonomni organizem, <m pač večkrat privrh-nja oziroma splošnoslMediteranske repor-taže Jožeta Snoja sel tradicionalnejših in umirjenejših Forstneah pesmi ločijo tako po svojem   brezinterj :ijskem   sistemu   kot
po svo.ji vsebinski na dimo  ciokaj   različne od   opisno   zunanjih
ritmično in optično  ] lrkanih doživetij  lju-
bezni — ki zapuščajo včasih ne zrastejo  iz
jenosti. V njih zasle-vljajske sestavine — ižev   do   psiholoških,
aj enoten vtis, čeprav je aforistične ali ba-
nalne drobnosti.
Pestni afriških črn ki jih je prevedel Lojze Krakar, predsti jo kot dokaj zaokro-žen izbor zanimiv pr< občutja sveta, sesto-ječega se iz tematskil lj ljubezni, boja, lova in religije. Po svojen otivu, novi, presenet-ljivo drzni sta erotični mi.
V esejističnem del loramo glede na kva-liteto najprej omeniti rijana Krambergerja, ki nadaljuje svoje, p sem v sintezo težeče razmišljanje o pesmi Strniše. V poglavju Filozofija ugotavlja, ( e Strniši eksistencia-lizem močno razširil idor iz zaprte indivi-dualnosti k sleherniki jveške skupnosti.
Prevedeni esej Vla Pavletica o najpo-membnejšem hrvaškeAfiku Tinu Ujeviču se nas s svojo bežnostj»maj  obdrsne.  Z vso
svojo  apologetičnostjt leč od Ujeviča, zlasti
stavine. Uvrstitev rav tega Pavletičevega za-
pisa o  velikem Tinu
jena v ljudskost ozir«
himničnostjo je da-njegove religiozne se-
je zanimivejša toliko,
ker dokaj  vidno kaž< a je publicistična po-litika Dialogov bolj   ! nanj zavestno usmer-
podeželjskost.
Ta  se  zlasti  razbdp v   »kritiki«   Branka Rudolfa  o Kamenikoilirami.   Rudolf   izhaja e, ki upošteva avtor-kulturni nivo, delo
drobnjakarsko sek-
predvsem iz splošne jevo zamisel in situs samo pa primitivistič lja.
Bogo Teply ocenji Mahničevo Zgodovi-no slovenskega slovs»V s precejšnjo mero priznanja, pri čemer arži posameznosti, Loj-ze Smasek razmišlja ložnostih in potrebah kulturne situacije slfcskega severovzhoda, Tone Potokar informAo poroča o srbohrva-ški esejistiki, kritiki ¦ublicistiki, Jože Curk pregleduje stavbni f«mariborskega Prista-na, Manica špendal {|je prispevala kronisti-čen zapi o mariborsl
Ker  si  resnično
družbene in človeške Ablematike segajoče in rastoče revije brez nltega, tudi znanstveno-miselnega, publicisti«a hrbtišča ne more-mo več zamisliti, odlmo Dialoge z upanjem, da bodo vendarle kn« prerastli svojo dose-danjo, marsikje moč^)rovincionalno podob.
Jaka Miiller
en.
bne, žive,  v celotnost
Velikan
Foto: Joco žnidaršič
NAŠ RAZGOVOR
Odgovarja Mitja Mejak
Kot javni kulturni delavec in hkrati inli-men ustvarjalec imate prav gotovo svoj po-gled na trenutno stanje v slovenskem kultur-nem ustvarjalstvu in porabi. Zanima nas, kako bi na splošno opredelili to stanje in kakšen je vaš odnos do njega.
Povedal ne bom nič novega. Ne vidim vzroka, zakaj ne bi drug poleg drugega ustvarjala Bor in Strniša ali Potrč ter Božič; in vendar smo bili v preteklih letih priče, da so bile aprioristične diskvalifikacije in ab-solutna negiranja, po drugi strani pa neob-jektivne apoteze udomačena praksa v kultur-nem življenju. Nazadnje se ni nihče več spra. ševal, kaj je kdo ustvaril, ampak kateremu krogu je ustvarjalec pripadal; prepričan sem, da so tisti, ki so v kulturno življenje vnesli takšno nestrpnost, krivi za marsikatero iz-gubljeno ustvarjalno energijo ter ustvarjalni neuspeh. Zato sem bil od vsega začetka na-sprotnik surovega polemičnega tona v Per-spektivah in se tudi danes ne morem sprijaz-niti z nestrpno diskvalifikacjo »kulturniht ve-teranov«, ki po Vladimiru Kavčiču ne vidijo prihodnosti in se zato zatekajo k izpovednim meditacijam. Mislim, da je to spet ena izmed umišljenih dilem, ki nadaljuje večletno prakso apriorističnih diskvalifikacij, k boljšemu ozračju v slovenski kulturi pa malo pripo-more. To pa mi ponovno potrjuje sodbo, da je naša kulturna atmosfera močno skaljena ter zastrupljena in da pripravljenosti po či-stejših kulturnih odnosih ni obilo.
Kot literarni kritik ste sprem*jevalec mla-de in najmlajše literarne generacije na Slo-venskem. Nekateri ji očitajo dekadentstvo, nihilizem. Ali bi se vi s takšnimi oznakami strinjali, ali bi prav zadnje čase nastajajočo literaturo opisali kako drugače? Kako?
če ste s prvim stavkom mislili moje nek-danje »mentorstvo« v Mladih potih, bi rad pojasnil tole: ko sem pred leti branil nadalj-nje izhajanje Mladih potov, sem dobil krepko
moralno klofuto, in takrat me je za vselej minilo veselje, da bi se aktivneje angažiral ob literaturi mlajše generacije (zato danes tudi malce škodoželjno spremljam težave ob porajanju novih Mladih potov, čeprav sem ves čas bil in sem trdno prepričan, da je takšna revija nadvse potrebna in pomembna). Kolikor vendarle spremljam zorenje mlade pi-šoče generacije, jo sodim predvsem po njeni izvirnosti; mislim, da je v njej še precej dol. ga trenutni literarni modi, hkrati pa tudi mnogo izvirnega ustvarjalnega napora. Nihi-lizem, če je resnično doživljen, me ne moti; hudo pa me motita cinizem in snobizem, ki skoraj vedno nastopata skupaj. Predvsem pa se mi zdi popolnoma nenormalno to, da so najmlajši slovenski pesniki, ki so lahko izdali svoje knjige, stari okoli trideset let, čeprav izikušnje uče, da nastaja zelo dobra lirika tudi zgodaj.
Srednješolski recept za kritiko se glasi: vsaka kritika bodi objektivna! Temu, sicer blagoglasn&mu, načelu pa logična misel ne dopušča neskaljenega obstoja. Vsak kritik si pri presoji neke umetnine prisvoji določen kriterij, umetnino ocenjuje glede na svbjo shemo, pridobljeno v literarnih izkušnjah, če pa takšen tehničen princip zanika, uporabi impresionističen način. Kakorkoli že, kritika ostaja subjektivna. Ali vidite izhod iz zagate med tehničnim in impresionističnim načinom, hkrati pa tudi iz subjektivizma?
Prepričan sem, da je sleherna kritika, ki ne presoja samo posameznih elementov li-terarnega dela (npr. stila, jezika in pod.), nuj-no subjektivna. V nekem smislu je impresio-nistična tudi na videz najbolj znanstveno ar-gumentirana kritika, vsaj tista, ki se hoče pri-bližati posebej umetniški naravi leposlovnega teksta; drugače tudi biti ne more, saj je tisto poslednje, ki mu pogosto ni najti pravega imena, a mora biti prisotno v sleherni resnič-ni umetnini, izrazito subjektivno intiutivna, emotivna in spoznavna kvaliteta. Če pa kri-tika ne skuša odkriti ravno te kvalitete, tudi ne more spoznati poslednje skrivnosti umet-niškega dela. Zato me ni sram priznati, da se impresionistične kritike nikakor ne bojim; nasprotno, zdi se mi, da je ravno ta pogosto sposobna odkriti umetniško specifiko. Prizna-vam to, čemur pravite tehnični princip, pre-
pričan pa sem, da lahko hkrati eksistira tudi kritika kot izpoved, kot umetnikovemu iskanju podobno iskanje umetniškega v umetnini.
Kadar berete delo, ki ni javno priznano ali se prvič pojavlja v javnosti, ste postavljeni za razsodnika, ki naj odloči: da ali ne. Kako se počutite kot razsodnik, ki ugotavlja »žili. co«, in kakšen je vaš kriterij pri takšnem ocenjevanju?
Predvsem si nikakor ne domišljam, da bi lahko moji kritični zapiski bili splošno veljav-ni in da bi kot kritik bil nekakšen razsodnik med dobrim in slabim. Neko litetrarno delo mi da takšne, drugo drugačne misli in po-misleke; če vse to zapišem, bi rad predvsem prispeval k boljšemu razumevanju literarnih tekstov. Izpovedna intenzivnost mi je slej ko prej poglavitna umetniška kvaliteta; večji ali manjši pomen pa umetniškemu delu vse-kakor dajeta življenska dimenziornost in po-sebna notranja skladnost izpovednih elemen-tov. Vse to je morda konservativno, prepričan pa sem, da bi z bolj ekskluzivnimi kritičnimi principi pogosto stregel tudi muham enodnev-nicam.
Doslej ste uredili štiri številke »nove« So-dobnosti. V čem vidite kvalitetno razliko med starim in novim konceptom; vaša ocena zad-njih številk, vaši načrti?
Vsekakor vedo nekateri sodelavci Tribune (glej Prepovedana pisma, karikaturo o So-dobnosti) o reviji mnogo več in bolje kot jaz; pamfletista v Prepovedanih pismih sem celo občudoval zaradi njegovega svojevrstno pre-finjenega duha in terminologije. Po štirih številkah je težko kar koli dokončnega reči o fizionomji revije; vsekakor pa so številke iz-šle, čeprav so se nekateri (tudi nekateri sode-lavci Tribune) močno potrudili, da nikoli ne bi. To mi potrjuje vero, da delim z dovolj šte-vilnim krogom kulturnih delavcev prepričanje o nujnosti bolj čistih tvornih duhovnih ter delovnih razmerij v našem kultumem življe-nju. Glede prihodnosti nisem pesimist pa tu-di ne pretiran optimist; vsekakor pa skupaj s člani uredniškega odbora, ki smo se odločili v neprijaznem trenutku prevzeti Sodobnost, ne mislim odstopiti od nekaterih temeljnih načel, zapisanih v »izpovednih meditacijah« v prvih številkah Sodobnosti.
XII. festival jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega llma
Nadaljevanje  iz  prjšnje  številke
To nagnjenje je povsem razumljivo, saj z njim ustvarjalec ne izraža nič drugega kot svoj pogled na lastno usodo, ki ga je doletela v so dobnem času in ki jo tudi sprejema kot čisto elemenlarno nezgodo. Pri tem pa išče iz nje izhoda v vrsti sentimentalnih in romantičnih predstav o svetu in človeku, upodabljajoč in naglašujoč največkrat razne izjemne prilike medčloveške solidarnosti in junaške požrtvoval-nosti ali pa izgubljajoč se v primitivnih biolo-gizmih — tipično krležejanske vrste — o vital-nosti in neugonobljivosti malega človeka. Vsa ta rovmntična zmes predstavlja več ali manj celoten vsebinsko izpoveden obseg in register angažmaja ustvarjalcev in njihovih del. Dodati ji je treba samo še kritiko, ki se naslanja na obstoječa moralna pojmovanja in ki je v svoji moraličnosti prav tako romantično nestvarna, pa zato najpogosteje pod svojim nonkonjormi-
stičnim videzom v resnici konformistična. Na-kazali smo jo že pri filmu DREŽNICA in ob tem filmu moremo tudi ugotoviti obe njeni bistveni prvini — zunanjo tožbo in ponotranje-ni sentimentalizem — ki lahko stojita vsaka za-se ali pa ne, največkrat, skladno med seboj dopolnjujeta in ki dovolj nazorno pričata o umetniško šibki naravi takšnega naprezanja.
Romantika je tedaj najtočnejii izraz za splošno občutje našega filmskega ustvarjalca in njegovo reagiranje na svet. Toda to občutje očitno ni samo občulje teh ustvarjalcev, tem-več je tako rekoč splošno uveljavljeno in pri znano občutje naše družbe, saj so vsi trije pr-vonagrajeni filmi naravnost eklatantni primeri takšnega čustvovanja in takšnega pogleda na svet. SKOPJE 63 z vso svojo patetiko katastro-fe, poudarjanjem medčloveške solidarnosti in naposled še s svojim deklarativnim koncem v resnici le v nekaj redkih trenutkih zajema globljo, usodno resničnost tega dogodka, njego-
vo ne enodnevno, temveč čisto stvarno dimen-zijo, sicer pa ostaja vseskoz na tisti površni ravnini, katere značilnost sta čustvena cene-nost in banalnost. Ob tem filmu se nedvomno odpira problem Bulajiča in njegove dozdajšnje ustvarjalnosti vobče, vseh teh njegovih filmov množičnega dogajanja in množične čustvene zanesenosti, Vlaka brez voznega reda, Vojne in Kozare, problem, na katerega pa je mogoče v tej zvezi samo opozoriti. Film Krste Škanate PRVI SKLON ČLOVEK je film ostre kritike v imenu človeka in človečnosti, tedaj primer ti-ste malo patetične in malo sentimentalne pa prav nič obvezne moralke, ki ima svojega tra-gičnega, čisto pozitivnega junaka in svojega ciničnega in čisto negativnega krivca in ob ka-terem imamo pač lahko vsi — čisto brez hipo-krizije — prepričanje o svoji lepi moralni po* dobi in mirno vest. Stvarna družbena proble-matika — ravno tiste »nepravilnosti«, ki nas tako revoltirajo — pa pri tem ni dobila nobene
konkretne dimenzije. šujanje Krleževih »Ba-lad Petrice Kerempumv risanem filmu Zlat-ka Boureka I VIDEL !M DALJINE MEGLE-m povedanem seveda ni človek, ki pretolče
NE I KALNE je po čisto značilno: mali.
in nadloge in se ohra-
in  stoletja,   pa  obe-
jnih grozot je roman-
duhovno
vse vojne s Turki, mn
nja naprej skozi stoU
nem mračno slikanje
tično   razpoloženemu
mu ustvarjalcu kar vfolj  odgovarjajoča
matika.
Predaleč bi nas za lo, ko bi hoteli, pa če prav tudi čisto bežno meniti vse filme, kate-
rih pogled na svet je romantičen; morebiti
festivalu prejela prvi
ni odnos do življenja
je dežele čisto  stvan
ogrozene-te-
svojem idejnem jedru opozorili edino še na
filme štrbca in Zani nča, ki sta na lanskem
iradi za svoje stvaritve.
štrbac je tokrat zant ril tisti svoj neposred-
je  s  svojo  avtentič-
nostjo in močjo prič nja dajal Deževju mo-
konkretne  dimenzije,
ga obogatil z življenjsko pristnostjo in nepona-rejeno tragiko, pa razvil v obeh zadnjih fil-mih, ŠE TEH 14 in Z OBIČAJNIM ČLOVEŠKIM KORAKOM, edino še svoj romantični morali-zem, in sicer v njegovi kristalni, tako rekoč propagandni jasnosti in ga v tej jasnosti v obeh tudi samo ponovil. Tako je torej v obeh filmih izpovedal tisto svojo vizijo o dobrem, požrtvovalnem človeku — junaku in pri tem, čisto tipično, tej svoji viziji moralično posta-vil nasproti sodobni alienirani, stehnizirani in skomercializiran svet — seveda samo postavil nasproti, pa ne dimenzioniral (na isti način kot v Dezevju moje dežele v posnetkih Beograda) — pa ostal pri tem samo hudo patetičen in prav nič zanimiv. Je pa prav nazornc pokazal, kako ostaja s svojim moraličnim reagiranjem nemočen pred sodobno problemattko va usivar-jalno čisto impotenten. Zaninovič pa je po šele kasneje sem pričel rasti pristal zdaj s svojo SOLZO NA OBRAZU pri moraličnem protesti-ranju proti nemškemu militarizmu, vojni in njenim strahotam, pa spet v imenu neke vizije miroljubja in Ijubezni, da je vse skupaj ostalo še pri malo pocukranem sentimentalizmu. Nestvarnost,   čisto   fiktivna   vrednost   tega
moraličnega angažiranja je s tem, upajmo, vsaj za silo jasno očrtana. Je pa treba k tej po-dobi dodati še celo vrsto filmov čisto malome-ščanske mentalitete pa lažne solzavosti in pri-jetnega filistrstva, da bi mogli videti njene res-nične razsežnosti; pa navsezadnje še vrsto pro-pagandno reklamnih filmov, da bi videli, kako se filmski ustvarjalec udinja, da ima le obču-tek koristnosti.
Izven vse te romantike in brezsmiselnega malomeščanstva pa se je vendar pojavilo tudi nekaj filmov čisto stvarnega odnosa do resnič-nosti pa čisto konkretnega angažmaja in ki jih zavoljo tega kaže posebej omeniti: to ni samo film Jožeta Pogačnika NA STRANSKEM TIRU, je tudi Gapov film SLOVO (Opraštanja), ki je prav gotovo izjema med filmi o tragediji skopskega potresa in njenih posledicah na pre-bivalstvo tega mesta. Zajema namreč pretres-Ijive trenutke Ijudi, ki se v svoji čustveni veza-nosti ne morejo ločiti od svojih na pol podrtih domov, in prikazuje dramatične konflikte, v katerih jih neogibna resničnost, nujnost, da se njihove hiše do kraja podro, vsakikrat znova povozi. Tako je ta tema »novega, ki izpodriva staro«, enkrat dobila svojo  resnično človeško
vsebino, pa je zato tudi konflikt med človekom in materialnostjo postal stvaren in tragičen. Nadalje velja omeniti Djordjevičev film JOVAN MIJATOVIČ, ki v plastičnem orisu lika tega vaškega padarja, njegovega življenja in dela obenem prav dobro karakterizira — v tisti sve-ti veri in zaupanju v njegove zmogljivosti — občutja in mentaliteto današnjega človeka. Zraven pa je še zadeto prikazana brezobvez nost v odnosih današnjega človeka skoz raz-merje padarja do svojih klientov, katerim ne daje nobenega zagotovila za uspešnost nasveta ali zelišča, plačilo zanj pa seveda vselej dobi. Dimenzija človekove alienacije pa je tudi za-jeta v Lazičevem filmu PRAVDANJA, v kate-rem že naravnost groteskno razburjena in dol-gotrajna pravdanja za klop ali kokoš dobivajo ne le komični, temveč tudi tragični prizvok. Poleg teh filmov je treba vsaj imenovati filme STECI VODA NAVKREBER, ZEMLJA, LJUD-JE POD SUHO PLANINO, POTUJOČI KINO (in morebiti še katerega), ki po svojih vsebin-skih pretenzijah nikakor ne zaslužijo, da bi padli v čisto pozabo; tako je namreč menila festivalska žirija pri podeljevanju nagrad —_ in ostala zvesta svoji tradiciji.             Ingo Paš
dragomir čulafič
epitaf
neka ptica je izgubila nebo mrtev sem.
skica za pismo
Joj, koliko erne noči je še do tebe
steblo, za koliko zahodi sonca,
koliko, sestra tišine neme, je še
ptic
in deževja,
koliko kamenja do tvoje trave.
Joj, snoči sem svojo zvezdo pticam dal,
snoči so belo srajco mojo oblačile,
snoči se je neko nebo ubilo,
od noža strele je snoči krvavelo,
in čas, čas brezglavi
me je nekam odnesel,
joj, koliko črne noči je še do tebe,
koliko trav
in ptic, breza bela.
XXX
Sem prebivavec te zemlje,
sem potepuh neumen
od vetra do nesna,
sem ptica, kvišku leteča
(in to pomni),
pišem stihe na ogledala vod,
s polovičnim molkom neba,
s krili obzorja,
sem ponočni tavač,
pomladi sem kupoval ogrinjala,
vsa pisana,
bil sem ljubimec tnale doline,
imel sem dcklico Vesno, jaz nočem več
deklice Vesne in pisem njenih
nočem,
nočem več slišati,
ne zanimajo me več Vesnina pisma in nočem
pomiadi ljubiti (že enkrat sem rekel)
POMLAD JE VESNINA DOBA,
pomlad je Vesnina mama,
POMLAD JE
VESNINO
IME,
a kaj me briga, ali me slišiš, Vesna,
hočem pomlad ljubiti,
in zeleno.
XXX
Sem pušcavnik, breza, deklica moja,
(oprosti, ker sem ti tisto o Vesni pisal),
plaval sem v dušah trav,
plaval sem v morjih, jaz sem
morski plovec oceanov, in Benetke sem videl,
joj, neke mrke ptice namesto oči,
koliko črne noči je še do tebe,
koliko trav
in ptic.
XXX
A zdaj, na koncu tega pisma,
ne bodi ljubosumna na Vesno in ne skrbi,
ker ljubim neki letni čas,
Vesne nočem
in pisem njenih nočem,
NOČEM
VEČ SLIŠATI,
joj, koliko te črne noči je še do tebe,
koliko trav
in ptic koliko
kamenja
koliko črne noči?
Prev. H. V.
Predstavljamo vam mladega pesnika DRA-GOMIRA ČULAFIČA iz Novega Sada, študenta nemškega jezika in književnosti. V raznih štu-dentskih in drugih časopisih objavlja pesmi in črtice, ki razodevajo močno liričen napor v prozi in metaforično simbolično hotenje v poe-ziji v upiranju in premagovanju sedanjosti. Zdaj pripravlja zbirko krajših proz.
poezija
Oba sta popolnoma zavestno vedela, da leši za vrati, ki so se nenehno predrugačeoala zdaj v visoko samostansko lino, zdaj v zbledelo kavarniško ploskev, s katere že odpada me-del lošč, neusmiljeno mrtev hodnik. Tem bolj mrtev, ker se je na obeh skrajnih koncih zaokrožal in je bil zato kakor crknjena mačka, ki je komaj še utegnila spodviti noge.
Dobro sta vedela to. Naenkrat sta se spomnila, in zdaj sta molčala. Lahko da sta utihnila pravkar, da se je prav ta hip splazil skozi ključavnično luknjo zadnji vokal, lahko pa, da sta že dolgo počivala na temenu tišine in se eden pripravlja, da bo skočil dol in bo spregovoril.
On se je nenehno vrtel okoli jalove mize v kotu, tesno pn steni, ki jo je od zunaj oblizoval hodnik. Nenehoma v krogu, se sunkovito zaustavljal, vsa-kokrat za korak bliže in potem na drugi strani za korak bliže in potem na drugi strani za korak po-daljšal pot. Kakor zeleno oblizano tikalo velike sten-ske ure doma, ki je babica ni in ni mogla pustiti dolgo na enem mestu. Neutrudno jo je prestavljala in oče je moral nabiti v steno celo vrsto žebljev. Rekla je, da ure Bog ni obsodil na bivanje in stanje, ampalc na primekanje. Drugače da bi bil storil hudo logično neskladje
Babica je imela pač svoje muhe, se domisli; ne-umna pa ni bila, nikakor ne. V vsakem nas je kaj ta-kega, tudi v meni. Zakaj me je sicer prav ta miza navdala s tako jezo, da moram tekati okoli nje, tekati tako clolgo, da ji bom zbrusil robove, da bo postala podobna hodniku zunaj. Šele potem bo logična njena bitnost prav tu; večal bom hitrost, in četudi vem, da bo ostala vedno oglata, četudi bom nazadnje zadel s skorjo svojih možganov v njeno rezilo in ji bom obležal ob nogah, bo morala postati, okrogla, vdana.
Skoraj bi bil pozabil, da ga ona iz nasprotnega kota v sobi ves ta čas nepremično opazuje. Leži na nizkem kavču, pregmjena je z obledelo zelenkasto prevleko, ki z njo drugače prekriva kavč, kadar se mu ne Ijubi postiljati. Tako mirna je in negibna. Nedo-končan ženski akt, ki ga je stari bradati kipar na rokah prinesel sem, ga z Ijubeznijo položil v postelj, ga prekril in pokrižal, sam pa šel nato umret. Grozno težko m^či. Nenehoma mora v ustih pobijati besede, ki trmoglavo tišče iz grla.
—  Pridi no bliže. Strah me je.
On se zdrzne, kakor da bi se zbudil na ladji.
—  Saj si smešna. Pri belem dnevu!
—  Res. Kaj ti ne čutiš, da pritiska na vrata. Ho dnik. Odprl boš in boš padel naravnost vanj. Ne bom si upala vpiti.
—  Ne bodi noral čisto nedolžen hodnik je, edi-ni v tem nadstropju. Sleherni dan prihajaš po njem.
—  Ne prihajam po njem, ne.
—  Pomiri  se,  saj  stopinj  ne bova  slišala tako kmalu.
—  Kaj res? Tako si dober.
—  In ko boš odhajala, bo že skoraj tema.
—  Jutri ti pridem pomagat  preurediti  sobo.  Ne morem prenašati take, grozna je.
— Ne more biti drugačna, to je vse, kar imam.
Taka je že od nekdaj. Enostavno jo je uredil, in vendar je za to porabil mnogo časa. Hotel je napra-viti, kar se da, pa se mu je navsezadnje vse skupaj sprevrglo v najpreprostejši možen način. Zasedel je vse štiri kote, enega z mizo, drugega nasproti s kavčem, tam leži zda) ona, sosednjega z vitko enodelno omaro, v četrtem je stala rjavkasta peč. S stropa se je spu-ščala luč, medeninasta in na tanki žici. V žarnico na steni je kdaj pa kdaj vtaknil kako rožo, zdaj je že štirinajst dni ni menjal in nagelj je popolnoma suh. To je edini okras, pa mogoče še pajacasti rdeči hudi-ček, ki je visel na nitki ob oknu. Najbrž leži na tleh, ali pa ga je čistivka pometla.
Sunkovito je vrgla pregrinjalo s sebe in spet osta-la negibna. čisto naga.
—  Prekrij se znova. Gola se mi zdiš okrnjena in vonjaš na sveče ob mrliču. Bodi pametna.
—  Pridi sem, ali pa se oblečem in odidem. Kakor hočeš.
—  Ne morem. Zdi se mi,  da  mi luč še vseskozi grozi. Ravno pod njo bom šel, in bo padla tisti tre-nutek z vso težo name. Kakor bomba. Zarila se mi bo v glavo. Obleci se, prosim te, in ostani.
—  Naj bo, za danes. Jutri pa me ne pričakuj. Ne bom te hodila več prosit.
— Počakaj, že gr.em. Vidiš, lep krog bom naredil, ognil se bom in bom ugasil luč, da me ne bo videla. Saj si tudi ti dobra. Takole.
Ne, da je ne bi bilo več sem, tega ne pusti. Ne more dovoliti. Vsak dan prihaja, ob istem času, tako da mu služi po malem tudi že za uro. Vendar pa je skoraj nikoli ne pričakuje. Nekaj trenutkov pred časom si reče: »zdaj bo prišla«, tisti hip odloži delo vkraj, ta-krat že čuje na hodniku korake, ve: »to je ona«, vse-lej jo spozna stoodstotno in nezmotljivo. Kakor ječar ji odpre nasproti vrata, ona nikoli ne stegne roke, da bi si sama odprla. (Tudi danes je prišla tako, morda po hodniku malo počasneje kot druge krati, a v sobo je planila, zasopihana in razmršenih las je smuknila skozi špranjo.
—  Kaj je s teboj, je mirno vprašal. Zmerom ti pravim, da se ne boj tega hodnika.
—  Molči, nisem prišla po  tem  hodniku.  Nikoli. Jn tudi odhajam ne po njem.)
Jasno, jutri bo tudi morala priti in še in še. Po prstih se je splazil h kavču in se leseno prislonil k njej. Pokril jo je, potem je z razprto dlanjo zaobjel ves njen lik. Odšla bo, si misli, njeni obrisi pa bodo ostali tu nad posteljo, izrezani iz mraka in počivajoči v obešeni mreži. V spalni vreči. Brez nje bi ne spal normalno, ker bi se v sanjah ne obešal po tankih vrvcah kakor opica. Brez nje bi zgrabil v prazno, se-
gel bi v noč in bi padel neznansko trdo in globoko. Obležal bi pod nedosegljivo krošnjo, s stisnjenimi pe-stmi, in v vsaki kepa mraka. Kepa raztrganih netopir-jevskih peruti.
—  Danes si mi posebno všeč. Res si lepa.
— Bojiš se, da   bi   odšla,   vidim   ti   na   obrazu. Pa vseeno pojdem.
—  Ne še. Počakati moraš na prve korake, dru-gače utegneš koga srečati. In tudi nisi še na vrsti za odhod.
—  Groziš, kaj.
—  Ker si bila včeraj hudobna. Najraje bi te vrgel skoz okno.
—  Potem bi pritekel za mano in če bi se more-biti ubila, bi cvilil kakor kužek in bi sestradan umrl še sam.
—  Daj no, bil si smešen. Bolje je bilo, ko pa da bi se ti režala v obraz. Pusti zdaj to in me odkrj. Tolikokrat si me že videl nago, ne sramuj se več.
—  Mislim, da slutim zunaj korake.
—  Ne! Kaj je res že toliko ura. Potem pojdem.
—  šalim se, niso pravi. Poznam natanko. čum, zdi se mi, da je nekakšna sprememba. Da, ne morem jih spoznati in tudi v tretjo sobo na  levi so se zgubili. Tja še nikoli niso zašli.
—  Koliko jih poznaš in razločuješ?
—  Ne tako veliko. A pravzaprav vse, ki prihajajo v naše nadstropje. Razen teh seveda, ti so novi, zelo občutno se jim  pozna,   da  so  prvič,   nezanesljivi  in kratki so, počasni. Ravno po tem jih bom zanaprej
o
<
tudi spoznaval. Vendar nisem sreeal nn hodniku še ni-koli nikogar. Pa to ne moti.
Pazljivo ga je poslušala. Trepetala je z vsem svo-jim životom, zagledala se mu je naravnost v gibe ustnic.
—  Najbolje poznam pač te, ki prihajajo v mojo sosednjo sobo na desni. Malo pred tabo. že zategadelj moraš biti vselej točna, da jih kdaj ne dohitiš ali srečaš. Zakaj vračajo se nerazumljivo hitro, prihajajo plašni, a odločni, vrata se zmerom sunkovito zapro za njimi, in odhajajo prav taki.
— Pravzaprav si grdo nesramen. Prilepljaš se na vrata in napenjaš ušesa kakor stara čarovnica, vsak šum srkaš vase. Nesramen in ostuden, želva brez okle-pa. Drugače vsega tega ne bi mogel vedeti, nikakor ne. Tudi jaz ne razločujem nikogar, pa tudi k nam prihajajo, v naše nadstropje, vsak dan nekaj. Niti tebe ne spoznam po hoji.
—  Motiš se, presneto se motiš. Kakšna umetnija pa je to, kaj? Nikakršna. V vse sobe prihajajo na isti način, v vseh sobah se godi isto. Različne so samo osebe, kraj in čas. Med  nami  ni sten, četudi se po obrazih ne poznamo. In ti sama si delček tega vsak-danjega, tega vedno istega, uvrščaš se v ves ritem, in zato ne bodi tako prizadeta. Kakor ovce prihajate v klavnico, berači, izsiljevavci, ti sama, kakor ležiš zdaj tu ob meni in hočeš, a meni se ne da. Izzivaš na vse mogoee načine, zadnji je ta, da mi groziš z odhodom. Pojdi, a ne pravi mi, da te koraki zunaj ne zanimajo.
—  Ne, nehaj.
—  Bom. Poslušaj naprej. Najbolj me pretresejo zmerom stopinje, ki so namenjene k mojemu leve-mu sosedu. Nevidna slast jih prižene, a ko se čez dolgo vračajo, so pobite, hitre razkačene. Daleč zunaj so že, po stropu in stenah pa še vedno visi njihov odmev, do kler ne pride sosed, in ga pomete na tla ter pohodi.
—  Grozni ste, vsi ste taki. •
—  Ne bi rekel. Jaz na primer te nikoli ne spodim kmalu. Sicer pa, če je taK,o, zakaj sploh prihajate. Saj vam ne piše na čelih, da morate sleherni dan na isto ponišujočo pot, da se Ijudje ozirajo in šepetajo spo-gledljivo: »aha, že vemo, kam gre«.
—  Prosim te!
—  Prav. Poslušaj naprej. Kakor vse kaže, so se neki korakt uprli. že nekaj dni jih ni več čuti. Tako bi morale narediti vse.
—  Ni mogoče, kako naj bom "brez tebe?
— Ne vem. Vendar jaz sem tudi kaj drugega kot samo jaz v postelji.
Globoko je vdihnila, dolgo je nabirala zrak, zdaj mi bo spet zagrozila z odhodom, si misli, pa nt rekla ničesar; beseda se ni mogla pretegniti čez zadnji rob, potlačila jo je nazaj, iz strahn, in zavoljo tega strahu je naznotraj zagorela od sramote. Navzven je ostala ne-vznemirjena, z veliko nežnostjo je potegnila odejo iz-pod svojega telesa in jo vrgla čez njegovo telo, kakor bi dolgo razvijala ribiško vrv in jo potem zalučala da-leč ven, na sredo morja, medtem pa se je usedla na obali pod cvetočo breskev in ji gledala v veje. Naen-krat je bilo obema odrešno prijetno. Po zunanji steni se je oprijemal somrak in se po zveriženem bršlja-novem telesu valil skozi okno. Zabrisal je vse ostrine, pregrinjalo ni bilo več tako zbadljivo zeleno, miza, peč in omara so se prepili skozi kote in izginili, hu-dobna luč se je vzdignila na strop in se razpotegnila v pajčjo mrežo. Nekdo je od zgoraj nalil v sobo mleka, čisto do roba, skorajda je tu pa tam že pljusknilo skozi okno in se razlilo po zgubanem obrazu noči. Tišina ju je zajela tako nenadno, da si nista upala po-ložiti glasu na njen tilnik; ostali bi sledovi in bi vo-dili proč, pa bi odšla po njih. Saj zunaj je bilo že dolgo grobno, hodnik se je še bolj zvil in zaspal.
I
Boris Jesih, Portret iz kavarne, risba 1964
Ve, to je tisti čas, ko je vsak dan dolg premor, ko ne pade stopinja na beton. Ve tudi, da se bo kmalu zaiem začelo. Vrata se bodo odpirala druga za drugim, zdaj na levi, zadj na desni, premenjaje se, in po strašni polkrožni kamniti poti bo odkorakala razbita četa, vračala se bo iz boja, razpotegnjene bodo hodile bo-jevnice s povešenimi kopji, za njimi pa bodo ostali samo za čas nasiteni jarki. Ona pa še ne bo takoj odšla, zdaj je še vsa tu, topla in neizpeta, sveža za boj. Razširila se je v mahovnato ravan, njene udrtine so komaj zaznavno položne, bregovi se sami od sebe pripogibajo naproti, da nima on in njegova roka in njegovo telo nobenega napora. Drsi po njih in se ne more ustaviti, vonj po divjačini ga žene, poganja ve-dno naprej in naprej, vedno v krogu. Ona pa se mu s prav tako neugnanostjo umika, umika in misli, da ga lahko samo še z begom priklene trdneje nase.
Zdaj je prišel tudi njen čas. Zdelo se ji je, da si je vnorala sama odpreti vrata, on je stopil za njo in roka mu je obstala stegnjena za njenim izhodom, ne ve več, ali ji je pokazal pot ali pa jo je nameraval su-niti v hrbet, da bi čimprej padla čez prag, zakaj zdaj čuti, da pada, pada, odločno čuti, da krili z rokami skozi zrak, hodnik je nedopovedljivo daleč spodaj, satansko se ji reži in se ji hkrati odmika. On pa stoji zgoraj na pragu svoje sobe, poskuša govoriti, pa če-tudi je njegov glas ne dohaja, mu razbira z ustnic kaj hoče:
— Ko boš šla mimo vratarja spodaj, skrij obraz v lase in se potepi iz hiše, potuhni se lisičje in kakor hitro mogoče zavij za vogal, zakaj on in Ijudje vedo, po kaj hodiš sem, požirali te bojo z očmi in vpili: »varujte se je«. In jutri ti bom ob istem času spet odprl duri. Zapomni si to.
POGOVOR
Ravno sem z vsem zanimanjem giledal človeka na ond strama ceste, kio me potreplja po rami prijatelj Viktor in pravi, hej, povabim te na kozarček. Molčal sem in pokazal na onegia čtovaka. Imel je zelo dolg nos. Viktor je rekel, naj se nikar ne čudim, da je to zaito, ker ni dobil Kidiričeve nagrade. Rekel sem mu, da je čudno, ker je ni dobil, saj je bilo vendar tioliiko nagrad. Viktor mi je rekel, da imam prav in odšla sva proti najinemu priljubljenemu lokal-i.
—  Probleme in Sodiobnost, sva n&ročila.
—   Saj to je pa isto, samo cena je različna, je refela natakairica Rozi.
—  Ka;ko? sva se začudila, s prijateljem.
—Seveda, je rekla Roz>i, kar primerjajte: Sodob-nost sfcran 280. T. S. Eldot — Burnt Norton in Frob-lemi stran 73, T. S. Eliot — Burnt Norton
HClastno sva iztrgala Rozj obe številki in se za-gnala v branje. Res! BiJo je enako.
—   Ne,  je  ziavpil   Vtiktor,   ni  enako!   Poglej!   V Problemdh je natiskan v kuTzdvi, v Sodobnosti pa z navadnimi črfcami.
—  Saj res, sem bil v ognjni tudi sam. Prevoda sta raaličma. V  Sodobnosti je Pibernikov, v Prob-lemih pa Tauferjev.
—In glej, je pikolovsko natančno redtirai Vik-tor; v Sodobnosti piše: »česen in safiri se v blatu nabirajo okrog osi...«, v Problemih pa: »Safiri in česen med tolatom zapacajo ležaje  osi ...«
' — In, sem bil siten še jaz, v peti vrsti prevaja Pibernik »nepovračljiv«, Taufer pa »neodrešljiv«, Pibernik ima» zapeljiivost drozgov«, Taufer pa »go. ljufijo drozga«. Pibernik »jesensko toploto«. Taufer »poletni žar«. In sva sa podajala besede, Viktor iz Pro-tolemov, jaz iz Sodobnostd. Viktor pravi »zameg-
ljeno oico«, jaz »žarek«, on »pušpan«, jaz »zelemika«, on »žvrgoieča žica«, jaz »strana« on »oproščenost«, jaz »rešitev, on »nezadovoljstvo«, jaz »odtujitev-, .on »nezdrava pljuča«, jaz »bolna pljuča«, on »blju>va-nje«, jaz »riganje«, on »lastnina«, jaz »lastnost«, on »izsušitev sveta čutov«, jaz »minevanje razumskega sveta«, on »makadarnsike poti«. jaz »kovinaste ceste« in še in še sva se obkladala. Nato sva v en glas sklenilar »licentia   poetic a!«
—  Pa je le vredno kupiti obe reviji, sem rekel.
—   Problerm  se   bolj   izplačajo,   je  rekei   Viktor, stanejo 150 din in imajo dva verza več kot prevod v Sodobnosti, kl stane 200 din.
Pojedila sva, kar sva naročala, nato me je Viktor vp^ašal, 6e me nasploh kaj takole zanimajo prevodi. Pa sem rekei, da ja. Ne bd smel Začol mi je pravitj o nekem filmu z naslovom »R&kviem za boksarjem«. Pravi, da je neki Josip Janežič ustreJil v podnaslo-vih boliko koalov, da je resen konkurent v TT rubriki »In znanost je ostala nema«. Učitelj telo-vadbe je bdl po Janežiču »svetnifc v otroškem vrtcu«, menažer pa »upravnik«. Potem pravi junak, ko nazdravlja s pivom. -pijte krepko!«, pri igrii s kar-tami pa »poba tref«. Viktor je rek&I, da ga je neko dekle, ki je &sd©lo zraven njega. vprašalo, če je to isto kot pagat uJtimo.
—  Sramota, je rekel Viktor! H'itro sem ga vpra-šal, če misli Vidmarjevo kritiko o Kopitovi drami »Oh, očika. ubogl očtka...«. Rekel je, da ne, da pa ima že zadostd Marije Kocjončič na televizjijsk: od-daji »Da ili ne«.
— Zaikaj?« sem vpinašal. — Ce je študentka Aka.de-mije za glasbo, pa vendar lahko odgovarja na vpra-šanija o gilasbi.
—  Saj to jte tisto, pravi Viktor. — Zadnj^ič so jo vprašalii, katera po vrsti je Beethovnova simfonija Eroica. In je reikila, da je peta. Niti ni zoala našteti ra&ke peterice  skladateJjev.  Povrhu  v&ega  p? raijo biti vprašanci na tasti oddaji na sTOjem pod-počju amaterj1!.
—   Zdaj  pta grem,  je  reked   Viiktor  tn nainignil. naj jaz plačam, kar sva popiia in pojedla. — Grem po pločevino od konzervnih škatel, pa bom laliko tmel v Mal'i galeriji sdkarsko rzstavo, je mrtoo pri-poaninull. Potem sva odšla v aprilski dan.
D.   R.
Velik odziv študentskih skupin
Pod tem naslovom objavljamo informativni prispevek iz Zagreba, ki naj naše bralce seznani z Majskim festivalom, največjo kulturno manife-stacijo študentov pri nas. Prireditev bo v Zagre-bu od 5. do 11. maja (19. po vrsti). Mimo teh podatkov naj opozorimo še na to, da prireja v okviru tega festivala uredništvo Razloga simpo-zij, ki bo letos posvečen temi književnost in kri-tiika. Na njem bo sodelovalo večje število mladih kulturnih delavcev iz cele države.
op. ur.
Dasi še rok za prijave ni potekel, je odbor Maj-skega festivala prejel že 16 prijav za sodelovanje posameznih skupin in tudi precejšnje število prijav za priredbe. Takšen odziv dokazuje, kako pomembno vlogo ima Majski festival za primerjanje indobivanje skušenj v kulturni dejavnosti študentov Jugoslavije. Iz leta v leto raste s številom prijavljenih skupin tudi kvaliteta izvedb, pa zategadelj ni nenavadno, da sta letos želeli nastopiti na našem festivalu tudi dve tuji skupini (Brno, Krakov). Poleg tega bo festivalski odbor lahko letos tudi mnogo prej uredil vprašanje repertoarja, ker so že skoraj vsi predvideni roki za-sedeni. Za razloček od prejšnjih let je prišlo letos največ prijav za nastope posameznih društev. Udelež-bo dramske skupine so poleg Dramskega ateljeja mladinskega doma Vračar (DADOV) iz Beograda, ki nastopil z enim svojih kabaretov, prijavili še univer-zitetna eksperimentalna scena Maska, akademsko gle-
dališče  Branko  Krsmanovi,   dramski   studio   SKUD žikica Jovanovid-španac iz Beograda.
Prvič bo nastopila akademska scena AKUD Mirče Acev iz Skopja, v študentovsko gledališče Zadar in KUD študent iz Maribora. Mimo dramskih priredb je največ prijav prišlo za nastope glasbenih skupin. Tako bomo ob Akademiji za glasbo iz Ljubljane in dru-gih poslušali akademski zbor OKUD Ivo Lola Ribar iz Beograda, Komorni godalni orkester Dadova, akadem-ski orkester Ad hoc ŠKUD Akademik iz Ljubljane in druge. Vsekakor bo zelo zanimiv tudi ponovni nastop orkestra harmonik AKUD Sonja Marijkovič iz Novega Sada, kakor tudi prvi nastop njihovega že v Evropi znanega kvinteta ustnih harmonik Pet kakor eden..
četudi v najmanjšem številu, bodo letos folkorne priredbe udeležene z nastopi folklomih sekcij kul-turno umetniških društev iz Beograda, Novega Sada, Ljubljane, Skopja in Zagreba
Od zagrebških študentovskih skupin bo na festi-valu nastopilo Študentovsko eksperimentalno gledali-šče iz Zagreba, ki opravlja za to priložnost Oreno-vičevo Halelujo m Ghelderodovo Balado o veliki smrti. Poleg te dramske skupine bo nastopilo še štu-dentovsko satirično gledališče z Domanovičevo Stra-dijo in prvič dramska skupina filozofske fakultete v Zagrebu Silvije Strahimir Kranjčevič s starohrva-škim delom Junija Palmotiča Pavlimir. KUDS Ivan Goran Kovačič bo nastopil s folklorno skupino, mo-škim oktetom in mešanim zborom.
^LOSA
SVOJEVRSTNI .KklTCKIJI
Sicer žal nisem videl Mirka Zupančiča farse »Dolina neštetih radosti«, vendar v zvezi s »kritič-nim« zapisom Tatjane Vesel (Delo, 13. marca 1965), to niti ni važno, saj tudi člankarica ne razčlenjuje idejno vsebinskega tkiva drame, ampak svoje teze podpira z nekimi dovolj splošnimi mislimi, iz kate-rih tudi črpa spodbude za svoje moralično ogorčenje nad dramskim tekstom. Avtorico namreč sploh ne zanima notranji ustroj groteske, ampak jo vznemirja samo to, da je resnica, taka, kot jo ima ona v zakupu, nevarno načeta, in zato z vso ihto brani svojo pred-stavo o življenju, saj, kot je videti, se Zupančičeva očitno ne sklada z njenimi ideali. Ta odnos, ko »kri-tika« ne zanima več avtor in njegovi intimni pogle-di na svet, kajpak onemogoča enakopravni položaj med bralcem in njegovim sodnikom: recenzent ima v žepu objektivno resnico, avtor pa je le ubog šolar-ček, ki še ni spoznal temeljnih zakonitosti tega sveta.
Temeljno izhodišče, iz katerega izhaja avtorica in v imenu katerega obsodi farso, je tale: »Glede na re-volucijo, ki smo jo uresničili pred dvajsetimi leti in ko smo dokazali, da nismo Šentflorijanci, ali po av-torjevo: Radostni dolinci, menim, da nas to delo... ponižuje. Torej: avtor je s tem, da prikazuje rno-ralno izkrivljenost človeških oilnosov v povojni družbi, zagrešil usodno napako, saj je tako zanikal samo re-
volucijo, v kateri smo že dokončno presegli kakršne koli negativne moralne diagnoze.
Ta sklep je sicer zelo svojevrsten, ima pa to pred-nost, da avtorja vtakne v pregleden predalček. Majhna, nenaporna miselna kombinacija s strani člankarice — pa je avtor že opremljen z etiketo, ki opozarja na nevarnost.
Kajpak je pri tem »kritičnem« postopku potrebno priklicati na pomagaj še kulturne avtoritete. Najbolj pri roki je seveda Cankar, zakaj le-ta je, kot nam za-gotavlja Veselova, »večno aktualen«. Zanimivo: mar ni po zagotovilu avtorice problem slovenskega hlapčev-stva že tako korenito ovržen, da nima več mesta v na-šem družbenem dogajanju? Toda ne; Cankarju je za-gotovljena navkljub temu »večna aktualnost« menda zato, ker je kot vsi vemo, najboljši sloveriski pisatelj, »katerega umetniškega sila je pač nesporna«.
Miselnost, kakršno razodeva članek Veselove, je kajpada nezanimiva in bi ne bila vredna nikakršne po-zornosti, ko bi se žal v znamenju takega primitivnega brambovskega duha ne porajali tudi usodnejši po-segi v naše kulturno življenje.
Marjan Brezovar
Pričujoči zapis sem poslal dne 16. III. uredništvu Dela kot pismo bralcev; dne 16. IV., torej mesec dni kasneje, pa sem po večkratnih posredovanjih prejel sledeče sporočilo: »Sporočamo Vam, da Vašega pri-spevka »Svojevrstni kriteriji« nismo obiavili, ker me-nimo, da ne bi prispeval k razčiščevanju vprašanj, ki se jih ri^f'Vn, Menimo tudi, da je premalo, ustavljati se sarno na robu nekega dogodka.« Op. p.
TRIBUNA STRAN 11
(Socialni  nauk  katoliške  cerkve  v  luči  papeževih
enciklik)
Današnie spremembe v svetu določajo tudi po-ložaj in delovanje katoliške cerkvene organizacije. Vse večja moč delavskega razred.a in njegova organi-ziranost ter nastanek socialističnih dežel sta te-meljni dejstvi, ki sta zadnjih šestdeset let usmerja-li politiko Vatikana. Z delavskim gibanjem rehgija prvič v zgodovini svojega nastanka izgublja mno-žičnega nosilca. Ta proces je začel ogrožati religijo v samih koremnah. Nad tem dejstvom je cerkev veliko bolj zaskrbljena, kakor pa nad vsemi najraz-ličnejšimi teoretskimi kritikami religije. Ne bi bilo teško v podrobnostih prikazati, kako je visoki kler najprej s predstavniki fevdalnega reda nastopil proti prvim radikalnim meščanskim revolucijam in kako je potem skupno z buržoazijo in ostanki fev-dalizma nastopil proti samostojnim nastopom de-lavskega razreda. Tako se je skupno s pravoslavno cerkvijo angažiral proti oktobrski revoluciji, podprl je zadušitev španske republike ter pozdravil tretji reich. Pozicije socializma v svetu so se tako okre-pile, da je klasično, pogosto banalno klevetanje nje-nih ciljev postalo neučinkovito in celo doseglo na-sproten učrnek. V skladu z uspešnim uveljavljanjem socialističnih nazorov se spreminja nqčin nastopa-nja njenih nasprotnikov. Tako se Pij XI. leta 1937 še lahko sprašuje v »Okrožnici o brezbožnem ko-munizmu«. »kako je mogoče, da se ta nauk (tj. marksizem KA). ki je znanstveno že davno prema-gan in ki mu tudi vsakdanje življenjsko izkustvo nasprotuje. tako hitro širi po vsem svetu.« Odgo-vor: »To nam bo jasno, če premislimo, da jih je le malo, ki bi zares doumeli, kaj komunisti hoče-jo.« In med temi, ki tega niso doumeli, je bil tudi papež sam in poleg njega še večina buržoaznih učenjakov. V čem je ta nesposobnost razumevanja, Marx takole odgovarja: »Buržoazija je v Franciji in Angliji osvojila politično oblast. Od tedaj je dobival razredni boj praktično in teoretično čeda-Ife bolj izrazite in preteče oblike. Zdaj ni šlo več za to, ali je ta ali oni teorem resničen, temveč zato, ali je kapitalu koristen ali škodljiv, prikladen ali neprikladen, politično dovoljen ali ne.« (K. Marx: Kapital, str. 11 CZ 1961) To seveda ne velja samo za teoreme politične ekonomije. ampak tudi za družbene koncepte cerkvene hierarhije, ki je toliko povezana s kapitalom, da ji je postal »celo ateizem culpa levis (mali greh) v primeri s kritiko tradicionalnih lastninskih odnosov« (Kapital, str. 12)
*  Pričujoči  sestavek  predstavlja   izvleček  iz  semi-narske naloge »Marksizem in religija« na oddelku za filozofijo,  za katero je avtor prejel Prešernovo nagrado v letu 1963.
*  KA — avtor sestavka
Vse bolj pereče vprašanje vojne in miru v zad-njih desetih letih je prisililo Vatikan, da izbere med dvema skrajnostima. Cerkev je spoznala, da je v njenem lastnem eksistenčnem interesu, da se ne pridruži v imenu boja proti komunizmu najreak-cionarnejšim vojno hujskaškim krogom in da se odloči za mir. Stvarnost je bila močnejša od želje in sovraštva do svojega nasprotnika, ki hoče, ka-kor se je izrazil učeni jezuit Wetter, v prometejskem zagonu uresničiti tisto, kar more le "bog, zato je po njegovih besedah nazor komunistov, marksistov, s stališča katoliške cerkve, več kot zmota — je greh. Ta napredna orientacija cerkve v obstoječih zgodo-vinskih pogojih nikakor ni padla z neba ali, kar bi rekli teologi, da je sam sv. Duh navdihnil papeža. že več ko' petdeset let so bile nenehno prisotne tendence znotraj katoliške politike, ki so zahtevale, da se cerkev preneha tako očitno povezovati s so-vražniki delavskega razreda. Mnogo je primerov, ko so se duhcvniki znašli med stavkajočimi delavci. To seveda za komuniste ne pomeni nobenega pre-senečenja. če bi oni nastopili proti temu sodelova-nju, bi jih uničujoče zadel očitek, ki ga je naperil Marx ze leta 1843 proti Brunu Bauerju, ki je kot pogoj postavil, da židje postanejo enakopravni v pruski drzavi, da se odrečejo svoji veri fglej K. Marx: Prispevek k židovskemu vprašanju, Rani ra-dovin, »Naprijed« 1961.). Za marksiste morajo biti odločilni razredni, ne pa religiozni kriteriji pri gra-ditvi nove družbe. Marksisti ne postavljajo parole: Najprej se odrecite religiji, da boste lahko revo-lucionarno nastopali, ampak zahtevajo obratno: Na-stopajte revolucionarno in odrekli se boste religiji. Zanimivo je, da je zelo podobno napačno formu-liranje problema postavil leta 1963 Iljičev, pred-sednik ideoloske komisije pri CK KPSZ. Njegova teza se je glasila: »Pogoj za nastanek brezrazredne družbe je ukinitev religije.« Ta misel je napačno izvedena iz pravilne ugotovitve: v brezrazredni druž-bi ne bo religije. Toda ta >me bo« se ne sme spreme-niti v POGOJ brezrazredne družbe. če se to zgodi, smo izkrivili sgodovinski nastanek religije. Ker smo izmaličili njen konec, smo izmaličili tudi njen začetek, nastanek. če religijo postavljamo kot po-goj za ukinitev razredne družbe, smo jo s tem po-stavili pred in izven razredne družbe, še več: spre-menili smo jo v pogoj nastanka razredne družbe.
Kako naj bi v rezultatu, v obliki pogoja religija igrala tako odločilno vlogo, če jo ne bi tudi pri na-stajanju razredne družbe? Iljičev seveda tako nev-zdržno, ideolistično tezo ne zastopa, toda če tak re-zultat tzhaja iz njegove teze, potem je treba tezo spremeniti. Pravilno je, če jo obrnemo: »Pogoj za ukinitev reJigije je ukinitev razredne družbe«. V tej obliki je odnos religije in razredne družbe pravilno določen. Gornjo napačno tezo Iljičeva so kritizirali tudi italijanski in francoski komunisti fglej tudi članek Zdenka Roterja »Socialistična družba in religija« v »Teoriji in praksi«, št. 6/64).
a)  KAKO  ENCIKLIKE  OKARAKTERIZIRAJO  RA-ZLIČNE DRUŽBENE SITUACIJE
Leon XIII. je v svoji okrožnici Rerrum novarum ugotovil mnoge površinske pojave liberalnega kapi-talizma. Tako je spoznal, da se je zaradi mogočne-ga napredkc industrije spremenilo medsebojno raz-
merje gospodarjev in delavcev, da so vse srednjeve-ške cehovske organizacije razpadle, da delavec ni zaščiten, da je nastalo nepravično razmerje med bogastvom in revščino, da obstaja moderno suženj-stvo, da je treba najubožnejšemu stanu pomagati, ker živi »v tako bednih razmerah, da niso vredne človeka«. Rešitev vidi v ponovnem organiziranju delavcev na cehovski osnovi ali pa v spreminjanju delavcev nazaja v kmete, kar nam kaže na bistveno nerazumevanje kapitalističnih procesov, ki imajo ravno nasp;otno tendenco, da vse prebivalstvo spre-minja v proletariat. Ta hrepeneči pogled v pretek-lost, kjer so bili materialni pogoji za cerkev in kot tudi za religiozno občutenje množic najidealnejši, najdemo še tudi v encikliki Quadragesimo Anno, kot tudi v encikliki Mater et magistra. Kar je Pij XI. v okrožnici Quadr. A. dodal, ni to, kar nenehno
poudarja, da zajema iz nauka evangelija, temveč to, kar črpa iz družoene situacije. Tako ugotavlja, da je družba zelo majava, ker sloni na borbi razre-dov, da je svobodna tekma uničila sama sebe, da je zavladala strašna moč finančnega kapitala, ki si je razdelil svetovni trg in peha svet v vojno. Zelo do-bro je ocenil, v čem se revizionisti v vodstvu delav-skega gibanja razlikujejo od »levih revolucionarnih komunistov«. Papeževe misli so torej že povsem prepreženee s pojavom monopolnega in državnega kapitalizma
Veliko več prostora porabi Pij XI. za jadikova-nje in poziv na boj proti komunistom kot Leon, ki zmote socialistov omenja mimogrede in v zelo mir-nem tonu. Tudi glede strokovne terminologije je že na višjem nivoju, saj pravi, da je kapitalističen način gospodarjenja tak, kjer eni dajejv snov dru-gi delo, in da mrtva snov prihaja iz tovarne pož-lahtnjena, Ijudje pa se ravno tam kvarijo. Rešitev vidi v veliko večji vlogi države kot Leon, ki je in-tervendjo države v gospodarstvu dopustil le tedaj, če delovna pogodba m »pravčino izpolnjena«. Pij XI. se zavzema za združenja delavcev z delodajald, v katerih naj bi bili delavci z delnicami solastniki podjetja, ali pa naj bi sodelovali pri upravljanju podjetja ah bili deležni samo dobička. fPodobne nazore tudi danes pogosto srečamo v buržoazni so ciologiji, ki mejo kapitalistične proizvodnje kaže na ta način, naj bi se vsi delavci spremenili v ka-pitaliste, pcstali delničarji celokupnega kapitala. Ti nazori samo v spremenjeni obliki kažejo nujnost, da se delavci polastijo svojih pogojev dela. Mejo kapitala take in podobne koncepcije izražajo na ta način, da hočejo kapitalu ukiniti vsako mejo in se pri tem ne zavedajo, da se mora s tem ukiniti sam kapitalističen način proizvodnje, da bi se delavci spreminjali nazaj v kmete, to je bila v Pijevem ča-su &e preveč očitna utopija. Papež z veliko zamudo že ugotavlja, da je industrijski način proizvodnje po-stal svetoven način, ki je globoko zafsl že tudi Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko. Proti nadaljnji proleta-rizaciji prebivalstva, ki je v vse večjem obsegu vključevala žensko delovno silo, se Pij kot tudi Leon skuša upreti z »družinsko plačo«. Janez XXIII. je v endkliki Mater et magistra ugotovil, da je za-radi tega, ker je v teoriji in v odnosih med Ijudmi vladal zakon močnejšega zakon povprečnega profi' ta KA), bila posledica tega »korenito preurejen go-spodarski red.« Tudi Janez XXIII. je ponovil. kot že pred njim Pij XI. in Leon, naravno pravico do zasebne lastnine proizvajalnih sredstev. V skladu s tem, kol obstojita dve temeljni moderni obliki kapitalistične lastnine, se je izoblikoval tudi kato-liški nauk o dvojnem značaju lastnine: privatnega in »družbenega«, državnega. Določitev razmerja med obema pa je Janez že v veliko večji meri položil na ramena države kot njegov predhodnik. vendar isto-časno poudaril, »da pobuda države na gospodarskem polfu, čeprav je široka in globoka. ne sme veino bolj zmanjševati področja svobodne osebne po-bude posameznih državljanov.« Janez je prišel tudi do spoznanja, »da se je zadnja leta vedno bolj ve-čala ločitev lastnine proizvajalnih dobrin in vodil-na odgovornost v večjih gospodarskih organih«. 0 tem pojavu je eden izmed utemeljiteljev znan-stvenega sccializma Friedrich Engels takole zapisal že leta 1877: »Vse kapitalistove družbene funkcije opravljajo sedaj plačani nameščenci. Kapitalist nt-ma nobenega družbenega opravila več razen tega, da spravlja v svoj žep dohodke, striže kupone in igra na borzi, kjer si različni kapitalisti trgajo drug dru-gemu kapital iz rok. Toda niti preobrazba v delni-ške druzbe in truste niti preobrazba v državno last-nino ne odpravlja lastnosti produktivnih sil, da so kapital. (Engels — Razvoj socializma od utopije do znanosti, str. 184. CZ 1951 II). Engels pravilno ob teh novih dejstvih ugotavlja, da ona samo kaže-jo način, kako si delavski razred lahko osvoji ob-last. Zelo zanimiva je naslednja Janezova tnisel, ki v religiozni obliki prikaže. kako nastaja tisti splošni človeški predpogoj, ki ukinja vsako religoznost: »Danes se še enkrat v največjem obsegu uresničuje tisto, kar je trdil o poganih psalmist, to je. kako Ijudje pri svojem delu često pozabljajo sami sebe, občudujoč svoje delo, ki postane njihov malik.« Da, v resnici, kolikor bolj bo človek imel možnost du-hovnega in materialnega prilaščanja kateregakoli človekovega dela, toda ne kot blago. ki se ga da kupiti ali prodati, toliko vse manj bo potrebno, da bo občudoval boga v kakršnikoli obliki. Kje je koren religiozne predstave ustvarjenja sveta in človeka, je Marx genialno pokazal v naslednjih mi-slih: »Zaradi tega (ker ima moje življenje osnovo izven sebe, je suženjsko odvisno od drugega KA) je ustvarjenje ena predstava, ki io je zelo težko iztisniti iz človekove zavesti. Nfej je nedoumljivo obm stoj prirode in človeka s pomočjo samega sebe, ker je v proiislovju z vsemi evidentnimi danostmi praktičnega živl.jenja. Samoustvarjenje je edino praktično zanikanje teorije ustvarjenja«. (Rani ra-dovi, str. 25G, podčrtal KA).
Andrej Kirn
Sofijski dogovor o sodeSovaniu
Srečanje študentov balkanskih držav, jadranskega področja in Cipra
V Sofiji se je v začetku aprila končalo šestdnevno srečanje študenitov badkanskih držav jadranskega področja in Cipra. To je bilo po Bukarešti 1960 prvo srečange študentov in mladine tega področja. Pred-stavnikj studentov Bolgarije, Grčije, Cipra, Komunije in Jugoslavije, ki so bili na sre-čanju zastopani z delegaifci svojih šfcudent-Skih organizacirj, so v zaključnem komuni-ke-ju acenili srečanje »kot eno najpo-membnejših manifestacij naporov mlade genenacije tega področja v prizadevanju, da se razširi vsestransko sodelovanje štu-dentov na področju znanosti, šolstva, kul-ture, športa, tuTizma in študentskega ti-ska ter v težnji, da se okrepi mir, prija-teljstvo in napredek«.
Srečanje bi moralo biti 22. marca, ven. dair je bilo prav v zadnjem trenutku pre-loženo, zaradj smrti pomembnega romun-skega revolucionarja Gherghe Ghsorghia Deja, tako da se je 28. marca v avli sofij-ske univerze »Kliment Ohridski« našlo pet od osmih študentskih organizacij, katere je povabii na srečanje prireditelj, Nacio-nalni svet študentov Bolgarije. Pričakovali so, da bodo na to srečanje prišli predstav-niki vseh držav tega področja, to se pravi tudi delegacije študentov Albanije, Itailije in Turčije Negativni odgovor iz Tirane pa je vseboval pojasnjevanje, da albanski štu-dentje ne morejo priti zaradi tega, ker se-stanku prisostvujejo opazovalci zahodno orientirane Mednairodne študentske konfe-rence (COSEC), medtem ko je italijanska nacionalna študentska zveza razložila, da ne rraore poslati svojih predstavnkov zara-di zavzetosti pri reformi šolstva. Turški študenbje so tudi negativno odgovroili na poziv, da prisostvujejo srečanju, ne da bi obrazložili svoj lzostanek, čeprav se pred-postavlja, da js vzrok za fco v prisotnosti študentov cipersk:h Grkov. Povabilo, ki je bilo poslano študentom cipersk:h Turkov, pa 1e bilo tudi odbrbo.
Srečanju so prisostvovali predstavnifci Meanarodne študentske zveze (MSS) in Mednarodne študentske konference (COSEC).
Platforma bolgarske delegacije srečanje študemtov držav Balkana, jadranskega pod-ročij in Cipra na področju znanosti, šolst-va, kulture, športa, turizma s ciljem utrje-vanja miru, prijateljstva in napredka, ki je služila kot uvodna razlaga na prvi ple-narni seji, je vsebavaila z odobravanjem sprejeto oceno, da je na Balkianu posled-nje leto nastopilo obdobje dobre volje in veojega razumevanja, za to pa se je fcreba ziahvaliti osebnim stikom vdsokih državnih funkcionarjev, učenjakov, kulturrrh deilav-cev in umetnikov. študentije kot bodoči strakovnijaki, učemjaki in umetniki se pri-družujejo temu duhu sodelovanja.
Na srečanju so proučili različne aspek-
te sodelovanja tega geografskega področja s pomočjo »bogate izmenjarve mišljenj, ki jih je karakterizirala aitmosfera medseboj-nega razumevanja in želja po boltjšem spo. znavanju«. To vse se ocfenjuje v zafcljuč-nem komunikeju. Udeleženci srečanja so opisali boj in živlijenje študentov v svojih državah, pogoje, pod katerimi študirajo, in s temi doprinesli svoj del k boljšemu medseboijnemu spoznavanju študentov Bal-kana, jadranskega področija in Cipra. Eko-nomske, politične in kulturne zveze med narodi Bailkana, jadranskega podrooja in Cipra, njihovi skupnj interesi pri ohranit-vi miru in napredka na vseh področjih so bili ugodna tla za razživAtev nadaljnjega sodelovamja. Ko so pozdravili pozitivne re-zulfcate skupnih aktdvnosti naoionalnih ko-misij UNESCO Balkanskega komiteja za sodelovanje piscev, arhitektov in sineistov, je bil poudarjen prispevek jugoslovanskih študentov v teh naparih z mednarodnim seminarjem Un'verza danes v Dubrovniku, mednarodnim srečanjem šitudent v sodob-ni družbi v Ljubljani, mednarodnim festi-va.lom študentskih gfedališč v Zagrebu, ka-kor tudi seminar mladih arhitektov v Ro muniiji, festival foltolore v Grčiji, medna-rodni seminar Ciper skozi st<51efcja, ki ga organizira FNCUS v Nikaziji in veliko šte-vi3o padobniih manifestacij.
Komunike nadaJje poudairja »dolžnost študentov naših dežel, da se bojujejo pro-ti poskusom agresije in izzivanjeim termo-nuklarne vojne, da se boijujeoo za občo in popoilno razorožitev ter zia mirno reševanje sporov«. Izrazil: so podporo pravilnemu boju, ki ga vodi ciperski narod za nacio-nalno neodvisnost, in bili prat: vnaešava-nju imperiailističnih sil v njegove notranje zadeve
Raziskavanje konkretnih poti in nači-nov razširitve in utnjevanja medsebojnega sodelovanja je naletelo na bogato področje raznih idej in miciativ. Na področju šol-stva, znanosti in kulture je srečanje pri-poročilo vzpostavljanje bolj čvrstih vezi, ta-ko regionalnih kot tudi mednarodnih, da bi se še bo<]j rasvila zamenjava študentov, izkustev in informaoij o znanstvenem delu študentov. Priporočili so sodelovanje na devetem svetovnem festivalu študentov in mladine v Alžiru, mednarodnem dubrovni-škem in Ijublijanskem seminarju, na gle-dališkem festivaJu v Zagrebu s seminar-jem Družbena vlogia gledališča, festivalu folklore študentov tega področja v Grčiji in mednarodnem delovnem taboru v korist obnaviljanja (gradmje) bombardiranih šol na Cipo*u.
Podprli so tudi iniciaitivo, ki predvide-va organizacijo prihodnijih srečanj študen-tov tega p'adročja in nadaljevanja razgovo-rov, katero so dale nekatere študentske organizacije prihodnjiih  srečamj   študentov
Razmerje političnih sil v
Italiji
Iz italijanske revije COMMUNITA, št. 122, povzemamo članek A. Colomba, ki govori o parlamentu v Italiji. Ker je čla-nek po svoje zanimiv, se nam zdi, da ga je vredno prikazati v kratkih izvlečkih tudi študentski javnosti.
že iz samega dejstva, da je na volitvah 28. aprila 1963 predložilo svoje programe 70 (sedemdeset) političnih strank, lahko sklepamo na izredno veliko socialno (eko-nomsko razredno, politično, nazorsko itd.) razslojenost italijanske družbe. Nastop vseh teh političnih strank na zadnjih vo-litvah jasno kaže na globoko politično di-ferenciacijo italijanske družbe, hkrati pa v veliki meri zamegljuje njeno razredno strukturo, razredno obeležje posameznih političnih strank, ekonomsko razredne iz-vore strank in skupen ekonomsko razre-den status pripadnikov posameznih poli-tičnih strank. Ce k temu dodamo še to, da na odru politične desnice nastopajo kar štiri večje stranke, na centru nasto-pata dve, na politični levici pa pet, potem je jasno, kako težko je na primer spoznati skupno razredno osnovo strank, ki nasto-pajo na levici in ugotoviti politično pro gramsko diferenciranost strank na levem krilu, ustrezajočo ekonomsko struktumo razslojenost pripadnikov teh strank, torej, spoznati bistvene karakteristike socialnih grup, ki se na površini kažejo kot poli-tično programske razlike med strankami na levem krilu, toda spoznati tako, da se zaradi razlik med socialnimi grupami ne spregleda skupnega razrednega obeležja grup, ki nastopajo na levici.
V obdobju po drugi svetovni vojni se je funkcija političnih strank v Italiji v precejšnji meri spremenila. Iz svobodnih združenj ljudi istih socialnih zahtev in na-zorov se je večina strank spremenila v bi-rokratske organe elite funkcionarjev. V le-tu 1963 je bilo od vseh ljudi, ki so aktivno politično delovali, že kar 95,5 odstotka po-
litičnih profesionalcev ali polovica. Leta 1946 pa je bilo v Italiji samo 9,3 odstotka ljudi, ki so aktivno neprofesionalno poli-tično delovali, polprofesionalnih je bilo 67,8 odstotka in profesionalcev 22,9 odstot-ka. V letu 1963 se je število neprofesional-cev zmanjšalo na 4,5 odstotka, število pol-profesionalcev se je zmanjšalo na 57,2 od-stotka, število profeiSionalcev pa se je po-večalo na 38,3 odstotka.
Vodstva strank v veliki večini sestav-Ijajo ljudje, ki jim je politika poklic. Ta profesionalizacija politične dejavnosti v veliki meri povečuje vlogo aparatov strank in vodi celo tako daleč, da se vodstva strank osamosvojijo z ozirom na svoje volivce. Ti čedalje manj sami določajo programe strank, ampak samo izbirajo med že formalnimi programi posameznih strank. Iz posameznih strank v parlament prihaja čedalje večje število profesional-cev stranke, zmanjšuje pa se število (od 24,4 odstotka v letu 1946 na 13 odstotkov v letu 1963) tistih, ki pridejo v parlament, ne da bi bili profesionalci.
Diferenciranost političnih strank, ki te-melji na razredno ekonomski razslojeno-sti italijanske družbe, se kaže tudi v ne-učinkovitem funkcioniranju parlamenta. Medsebojni antagonizmi v parlamentu, ki temeljijo na socialnih, razrednih, ekonom-skih antagonizmih italijanske družbe, se kažejo v nemožnosti, da bi vse stranke pristale na sprejem zakonov, ki bi uredili osnovne družbene probleme. Od leta 1904 do leta 1913 je parlament sprejel 2094 no-vih zakonov, v obdobju 1948—58 pa kar 4214. Od teh 4214 zakonov pa je le 10 od-stotkov takšnih, ki imajo obče družbeni pomen. Sprejeti so bili npr. zakoni o po-grebih senatorjev, o spomenikih itd., do danes pa Italija še nima zakonov o jedr-ski energiji, monopolih, sindikatih, film-ski cenzuri itd.
A. M.
tega področja, podprli pa so tudi predloge nekaterih študentskih organizacij o nada-lijevanju festivaia folktore in semtnarja Folklora držav Balkana, jadranskega po-dročja in Cipna, likovnih razstav študen-tov in študentskih letnih seminarjev.
Tudi sodelovanje na področju športa je ocenjeno kot izredna priložnost za to utrjevanje. UEY bo tudi letos organizirai srečanje košarkarjev, za katerega so pred-lagaJi, da postane tradicionalno in da se izvede vsako Ieto: bolgarski študentje bodo leta 1966 organizirali seminar za rokomet in turnir rokometašev. Poudarili so tudi potrebo po organiziraniju športnih semi-narjev in neposrednih povezav študentov posameznih fakultet na tem področju. Iz-menjjava študentskih skupin, mišijenj, iz-kustev in razne oblike študentskega turiz-ma, so prav tako dobili pomembno mesto v teh razgovorih in v neposrednih dogo-vorih. V tem smislu bodo bolgarski štu-denitije gostiteilji srečanja študentov leta 1966 na črnomorslki obali. Nacionalni svet bolgiarskih študentov bo prav talko letx>s organiiziriail konferenco študentskih turi-stičnih držav sodelavtk srečanja z name-nom, da se utrdijD načrti turistične iame-njave študentov.
Poudarili o tudi pomembnost študen-skega tdska; časopisi in publikacije morajo odigmti pomembno vtogo v nadafljnjem napredkiu odnosov in prijateljskem sodelo-vanju držav Balkana, jadranskega področ-
ja in Cipra. Poseben poudarek so daili vrsti konkretnih alkcio na tem področju, ki bo. do doprinesle svoj del k boljši informira-nosti. Predvidene so bilatedarne izmenjave študentskih novinarskih delegacij, izmenja-va tiskanih in posebnih materia]ov ter in-formaeij. Udeleženci srečartja so izraziii zahvalo predsedniku ministrskega sveta NR BoLgaa-ije Teodoru Zivkovu, ki je po-zdravil fco srečanje, praiv tako pa tudi prvemu podpredsedniku ministrskega sve. ta Živku živkovu ki je sprejel vodje de-legacij.
Zahvalili so sa tudi bolgarskim štuien-tom in vsemu bolgarskemu narodu za zelo prisrčno gostoljubje in napore, ki so iih vložUi za popoln uspeh tega srečanja.
čJlanam delegacij srečanja Balkana, ja-dranskega področja in Cipra so bolgarski študentje dali možniost vrste srečanj s štu-denti bolgarskih vseučilišč. V službenih in neformaJnih stikih so se gostje sezna. nili z živfluenjem in delom bolgarskih štu-dentov in njihovim.i vdsakošoskimi insti-tucijami. Prav tako so članj delegacij pri-sostvovaJi velikemu številu prireditev in sodelovaJi na krožnem potovaniju po Bol-gariji, kjer so spoznali deželo gostiteljev, družbeno in kulturno življenje Bolgarije in se prepričaJi v prijaznost bo-lgarskih študentov in vsega bolgarskega naroda z jasno izraženo željo po sodelovanju in pri-jaiteffijstvu.
Po »Studentskem listu«
OB NOVIH KNJIGAH
Naši v Afriki
AFRlCKA PUTOVANJA, Stvarnost, Zagreb 1964
Zagrebška novinarska založniška hiša je naš knjižni trg prijetno presenetila s svojo novo knjigo o Afriki. V njej so zbra-ni reportažni in podobni zapisi 38 naših novinarjev in publicistov, ki so imeli prilož-nost spoznati ta del sveta. To so pred-vsem sestavki, ki so bili objavljeni v raz-ličnih jugoslovanskih časopisih za dobro desetletje nazaj. Zajemajo torej čas, ko se je naša zunanja politika začela vse bolj usmerjati v nerazviti svet in je nastajala teorija in praksa aktivne miroljubne ko-eksistence. članki posegajo tudi v zgodo-vino posameznih afriških dežel ali odvi-snih ozemelj, kar knjigi daje še večji po-men in zanimivost, še posebno pa to, ker so predstavljene skoraj vse države v Afri-ki in tudi ozemlja, ki so še vedno pod ko-lonialno upravo.
To delo bi lahko imenovali nekak novi-narski zbornik o Afriki. Bralec spoznava kolonialno osvajanje, metode izkoriščanja, osvobodilno gibanje Afričanov, pa tudi nji-hovo prizadevanje za izgradnjo svojstve-nih družbenih odnosov. Pri tem pa se sre-čujejo z velikimi notranjimi in zunanjimi težavami, saj ta napreden družbeni razvoj ni v interesu domače in tuje izkoriščeval-ske skupine. Najbolj tipična primera za to sta verjetno Alžirija in Združena arab-ska republika.
Danes je tuje vmešavanje v samostojne afriške dežele povsem jasno, čeprav neo-
kolonialistična stremljenja niso po mojem mnenju popolnoma nekaj novega v seda-njih mednarodnih odnosih. Nekateri ele-menti namreč kažejo na misel, da so svoj-stvene metode neokolinalizma nastajale že v prejšnjem stoletju. Tedaj se je na mreč Latinska Amerika osvobodila špan-skega in portugalskega jarma, toda Zdru-žene države Amerike in zahodnoevropske dežele so začele z ekonomskim pronica-njem v ta del sveta. Ko se je osvobodila Azija, so se ta imperialistična poseganja pokazala tudi tukaj in danes s označilna prav za Afriko. Toda vse do sedanjega časa so bili meddržavni odnosi taki, da niso omogočili uspehov v zavestnih akcijah zoper tako politiko nekdanjih metropol. Sedaj pa je antikolonialna zavest vodstev in množic v nerazvitih deželah tako moč-na, da postaja aktiven činitelj v borbi proti imperialističnim spletkam.
Iz knjige »Afrička putovanja« pa tudi spoznamo, kako so naše novinarje sprejeli v raznih državah. često je tam, kjer je od-povedala bleščeča novinarska izkaznica raznih zahodnoevropskih dopisnikov, zado-stovala skromna beseda Jugoslavija in na-ši svetovni popotniki so imeli odprta vra-ta, kamor jih je gnala poklicna žilica in radovednost. Vse to pa so opravičili s tem, da so objektivno poročali o dogodkih in
razmerah v afriškem svetu.
Pavle Celik
UGANKE SPENT REŠENE
Sedaj, ko se je za največjo namizno-tenško predstavo na svetu spet za dve leti spustila zavesa, lahko razpravljamo o tem, v koliki meri so se uresničile mnogošte-vilne, dokaj enotne prognoze, ki so v ve-čini primerov krepko govorile v prid naj-številnejšega ljudstva na svetu — Kitajcev.
Pravzaprav je popolnoma vseeno, kdo izmed Kitajcev je zasedel prvo, kdo drugo, tretje in četrto mesto, vsaj občinstvu, ki je vse dni prvenstva z enakim zanimanjem sledilo borbam v novi dvorani v Tivoliju se je zdelo tako. Kitajci imajo nedvomno najmočne.jšo namizno^eniško garnituro na
svetu, o tem pričajo rezultati sami, še bolj pa neposredna srečanja Kitajcev z najhuj-šimi in pravzaprav edinimi resnimi konku-renti — Japonci. Pred začetkom prvenstva so mnogi komentatorji in prognozerji go-vorili o absolutni premoči Kitajcev, ki da ne dopušča nobenega dvoma v njihovi končni triumf. In res smo imeli dovolj možnosti za ugotovitev, da so v resnici obvladali vse elemente te zanimive igre, da pa so v nekaterih elementih toliko na-predovali, da jim zaenkrat nihče na svetu ni enak. Pri mnogih Evropejcih, posebno pa pri Japoncih smo opazili,    da odlično
obvladajo tehniko igre, kažejo dobro po-znavanje udarcev, nekateri igrajo narav-nost nezgrešljivo v obrambi, toda da bi lahko uspešno konkurirali Kitajcem jim manjka predvsem izpiljen servis, le teh imajo Kitajci cel repertoar in so ravno z najraznovrstnejšimi servisi v najbolj kri-tičnih trenutkih spreminjali že izgubljene partije v zmago. Druga, za Kitajce tako specifična lastnost je odlična psihična pri-pravljenost. Naravnost neverjetno je, kako znajo ti, sicer tako temperamentni ljudje prenašati najtežje situacije, ohranjati mir-ne živce tudi takrat, ko smo vsi prepri-čani, da nimajo za zmago prav nobenega upanja več in končno — zmagati. Celo Ja-ponci, ki so pred leti iznenadili zasanjano in vase zaverovano Evropo, so izgubili ti-sti mir, pred katerim so klonila največja imena takratnega namiznoteniškega vrha. Že pred našim, nekoliko zapoznelim komentarjem smo ugotovili, da smo z iz-kupičkom naših reprezentantov lahko za-dovoljni. Markovič, Vecko in Korpa so od-pravili večno najboljših evropskih repre-zentanc in to mogoče celo več, kot smo lahko od njih pričakovali. Toda šport bi ne bil to, kar je, če bi ne bilo ambicij po boljši kvalitetri, po še večjih uspehih, če to-rej imamo te ambicije tudi mi, jim zelo verjetno samo omenjena trojica igralcev ne bo mogla zadostiti. Naš namiznoteniški vrhunski šport bo moral izgubiti značaj vrtičkarstva s tremi, štirimi, desetimi kva-litetnim igralci, ampak se bo moral raz-rasti v širino. Zanimanja za ta šport je med našo mladino prav gotovo dovolj, treba bi le bilo nuditi več možnosti za množično vadbo, pomagati mladini pri na-bavi rekvizitov, vključiti jih v organizirani trening. Z organizacjo svetovnega prvenst-va se je interes mladine za to športno pa-nogo izredno razširil, zato bi bilo treba kovati železo, dokler je vroče, nova dvo-rana v Tivoliju pa predstavlja skupno z dvorano na GR veliko možnost za mno-žične namiznoteniške prireditve. Možnosti, da smo bili organizatorji svetovnega prven-stva, so si različni udeleženci prreditev razlagali po svoje. Najmanj prijetna za za nas je bila verjetno tista pravica, ki so si jo lastili nekateri naai predstavruiki (prednjačil je Vojislav Markovič) ko so se obnašala kot nekatere zvezde nogometnih igrišč. Markovič se je spakoval, zavlačeval igro na vse mogoče načine, preklinjal, se prepiral s sodniki,    skratka,    lastil si je
status nedotakljive osebe in mi, ki smo sedeli v dvorani smo molčali, ker je bil kljub vsemu naš najuspešnejši tekmovalec, le od časa do časa, ko je celo za naše tole-rantne pojme pretiraval, nas je bilo mo-goče nekoliko sram in ko je lahkomiselno koketiral s slabšimi partnerji, kar ga je mnogokrat pripeljalo na rob poraza, so si mnogi gledalci dali duška z žvižganjem. Vprašanje: če zahtevamo športnega vede-nja od vseh tujih tekmovalcev, ki nastopa-jo pri nas, ali res ne smemo tega istega pričakovali tudi od domačih reprezentan-tov? Ni čudno, da je bil detležen največjih ovacij Korpa, ki je znal sprejeti tako slad-kost zmage, kot grenkobo poraza s pravo športno zadržanostjo.
Ugled Jugoslavije kot dobrega organi-zatorja športnih prireditev je z organiza-cijo 28. svetovnega namiznoteniškega pr-venstva samo pridobil. Organizacijskemu odboru SPENT torej same pohvale!
Za vse, ki smo samo spremljali potefej tega velikega tekmovanja, bo ostalo mnog nepozabnih trenutkov, takih velikih, in tfr stih manjših, nepomembnih, ki pa se člo-1 veku  vendarle  vtisnejo     v  spomin:   kakol zagrizeno so se borili Belgijci in BolgariJ ko niso ne eni ne drugi imeli možnosti zaj boljšrt plasma in so potem, ko so vsi ostalti že davno zaključili s tekmovanjem športno »grizli« za vsako točko do polnoči, s kako prikupnimi prikloni so odhajali v boj Ko-rejci, kako neverjetno vztrajno in natančno je nizal točke Scholler, nešteto potankosti, ki    so    sestavljale    veliko    predstavo    28 SPENT — Ljubljana 1965.
Lovorike so pobrali Kitajci in Japonci. Najboljši igralec sveta je uradno ostal Chuang Tse-tung, tako so odločili Kitajci pred finalom, v katerem sta zaigrala seda-nji svetovni prvak in njegov nasprotnik Li Fu-jung, ki pa bo verjetno v bližnji pri-hodnosti dobil svojo veliko šanso. Topot so bile aspiracije za svetovnega prvaka očitno pridržane za Chuang Tse-tunga, po-ražencu pa je ostala še ena tolažba — večji &pontani aplavz ob koncu finaine ekshibi-cije. Sicer pa so bila vse, kar je bilo na SPENT v zvezi s Kitajsko, le ugibanja, njihova zadržanost je namreč presegala vse meje.
Pravi odnos gledalcev do minule revije mladosti smo videli ob dobro režiranem zaključku, ko večina ni in ni kazala volje zapusfciti dvorano v Tivoliju.               -iv
Zaključek prvenstva v košarki
Kar ne morem se upreti težnji, da ne bi napisal vsaj malo o tekmovanju, ki se je ravnokar končalo. Moram pa še enkrat pritrditi, da je tekmovanje res končano in da se ne bomo več zbirali ob sredah in sobotah na košarkarskih igriščih. Po-skusil bom malo opisati dogodke, ki so se zvrstili vteh enajstih kolih in petdesetih registriranih tekmah, o resnosti in neresnosti študentskega športa, kadar gre za fakulteto, in še nekatera lastna opažanja. Ne bom trdil, da so pravilna, kajti o tem se bodo lahko prepričali sami bralci. Marsikateremu strokovnjaku pa bom morda le lahko nakazal smer, kje se naj iščejo napake, kakšna je zainteresiranost študen-tov in drugo.
Kot sem že omenil, je bilo petdeset registriranih tekem, od katerih pa se jih je resnično odigralo le 23 in še tem so botrovali razni slučaji. Od sto ekip, ki bi morale priti na igrišče, jih je manjkalo kar 36 in ni bil redek primer, da ni prišla na igrišče nobena ekipa. To- se je zgodilo kar devetkrat in zato ni nič čudnega, da je udeležba katastrofalna ter bi po pravilih, ki so bila določena, da se vsaka ekipa, ki trikrat manjka, črta, ostale samo tri ekipe od enajstih, kolikor je bilo prijav-ljenih. Te tri ekipe p aso tudi na prvih treh mestih in ni čudno, da smo bili s sod-nikoma edini na mnogih tekmah. Povprašal sem tudi nekatere športne referente na fakultetah, kaj je vzrok, da njihovih ekip ni, pa mi ni dal nihče zadovoljivega odgovora, ki bi bil lahko opravičljiv. Nekateri so se izmuznili s tem, da imajo vsa-ko soboto obvezne vaje, drugi izpite, tretji razne važne sestanke in to prav ob tisti uri, ko je tekmovanje. čudno, zares čudno, ko je bila to vendar edina možnost, da tudi tisti trenirajo, ki niso vpisani v kakšen klub. Vem, da nekoga, ki ni zain-teresiran, ne moreš na kolenih prositi, da bi prišel in se podil kakšno uro po igrišču. Ob takšnih razmerah se lahko marsikdo zamisli in vpraša, če je vredno zapravljati denar za prazen nič, ko imajo vsega skupaj samo tri fakultete po pet igralcev, ki prihajajo redno. Ne vem, kdo je tega kriv, ali študentje ali organi-zator ali morda športni referenti. Sam pa sem se prepričal, da so bili študentje na več načinov obveščeni in jih vseeno ni bilo. Organizator je kriv le v toliko, da se ni tekmovanje pričelo že prej in bi se končalo najkasneje dva do tri kola v drugem semestru.
Brez konkurence je ekonomska fakulteta, kjer je vpisanih večina igralcev Olim-pije in Slovana ter še drugih klubov iz republiške lige. Pri tej ekipi je zadostovalo le malo število dobrih igralcev in že ni bilo nobene nasprotne ekipe na igrišču. Tako se je zgodilo, da je ekipa, ki ni manjkala niti enkrat, odigrala le kakšni dve do tri tekme. Naslednje mesto zavzema ekipa FAGG in tretje elektro. Na teh me-stih pa brez dvoma ne bi bili, če bi ekipe redno in popolno prihajale. Kot zadnja se nahaja VŠTK, kar me preseneča in upam, da ni potreben komentar.
Ob vsem tem pa naj še kdo zapiše, da je obvezna telovadba na fakultetah po-trebna in da je samo v skladu s potrebami časa!? No, ali pa! Morda je treba štu-dente prisiliti in potsm bodo zadovoljni, ker so sami tako neodločni, da bi s pre-mislekom prišli do spoznanja, da je zanje telovadba koristna po toliko urnem se-denju.
Rezultatov posameznih vprašanj ne bom navajal, ker so se v veliki večini zad-nja kola končala z zraa?o ali porazom 20:0!!!
Končni vrstni red:
M        Ekipa
1.    ekonomska
2.    FAGG
3.    elektro
4.    filozofska
5.    medicina
6.    pedagoška
7.    FNT
8.    strojna
9.    pravo
10.  biotehniška
11.  VŠTK
Igranih       Dobljenih       Izgubljenih       Točke       Manjkanje
10 10 10 10 10 10 10 10 10 10 10
10 6 5 5 4 4 3 3 3 2
Prvenstvo
univerze
v rokometu
Zaradi dežja, ki je onemogočil II. kola prvenstva univerze v rokometu 9. IV., se je to odigrado teden kasneje z naslednjimi rezultati: PA : biotehnika 9:16 (4-5), PAGG : medioina 11:23 (6:11), VŠTK : eko-nomska 9:16 (2:9), pravna : filozofska 0:5 (w. o.), stroijna : FNT 6:15 (3:11), filo-zofska : strajna 15:18 (6:8).
Pedagoška se je dolgo upirala bioteh-niški, proti koncu pa so znatno popustili, bako da je Artnak s serijo zvadetov v zad-njih minutah odločil tekmo s prepričljivo zmago.
Ekipa FAGG, ki je preqšnje kolo pre-magala močno ekipo ekonotiftske, je tofcrat gladko klonila in doživela polom proti medicini, ki je v I. kalu premagala bio-tehniško, a je sedaj okrepljena z dvema odličnima Celjanoma slavila visoko zmago. Delno opravičuje visok poraz nepopolno moštvo FAGG s slabim vratarjem.
Med VŠTK in ekonomsko se je obetal zanimiv dvoboj, a je izostal, kajti VŠTK ni nudila tako močnega odpora, kot je bilo pričakovati. Veliki Potočnik je s sedmimi goli največ pripomogel h gladki zmagi svoje fakultete.
Tudi filozofska se je dolgo upiraila fa-voritu — strojni, ki je do sredine drugega polčasa gladko vodila, a je proti koncu igrala vse bolj lagodno, tako da bi filozofi z zadetki proti koncu kmalu pripravHi preseneoenje. Ta dvoboj ni sicer bil na programu, a ker pravne zopet ni bilo je tako ostal še čas, so ob sporazumu od-igrali še tekmo med strojno in FNT, v ka-teri pa se je vendarle poznala utrujenost igralcev strojne tudi pri visokem porazu, saj so odigrali na svojo voljo dve tekmi zapored.                                           Feri S.
Slaba udeležba
V organizaciji Zveze študentskih šport-nih org&nizacij za telesno kulturo in atlet-skega Akademskega športnega društva »Olimpije« je bilo preteklo soboto ob le-pem sončnem vremenu v parku ing. Stan-ka Bloudka prvenstvo ljubljanske univerze v krosu. Tekmovanje je potekalo tako, da so  tekmovaloi   veoino   proge  preteldi  po
travi, zadnjih nekaj sto metrov pa po atletski stezi. Organizacija tekmovanja je bila odlična, saj je bilo tekmovanje pri-pravljeno kot kakšen vrhunski atletski dvoboj, žal pa je bila udeležba porazno nizka. Tekmovanja se je namreč udeležilo
15  šudentov in 2 študentkl, od tega je bilo 8   tekmovaJcev   članov   smučarskega   štu-dentskega kluba Akademik.  !VIed moškimi je zmagal Ludvik Cvirn iz VPŠ pred  Bje-dov   Tinunšakom   s   strojne   fakultete   in Gruzino   Milošem  z  ekonomske  fak>iltete. Na naslednjih pet mest pa so se uvrstili: Aleš Murko (pravo), Peter Zupan (Akade-mik),    Kristjan    Sedmak    (VPš),    Andrej Zitko   in   Borut   Komac   (oba   Akademik). Zenske zaradi prema,]hnega  števila  prijav niso tekmo'.a!e. Ekipno  je  pokal  osvojila vrsta Akademika, prehodnega za najboljšo fakulteto pa niso podelUi,  ker ni  nobena fakulteta nastopila s popolno ekipo.
Ker smo bili na tekmovanju in sodelo-vali pri njegovih pripravah, se ob takšni udeležbi lahko zamislimo. Menimo, da Olimpija in ZŠOTK ne zadene nobena krivda, marveč je treba poudariti, da kljub temu, da so bili vsi športni referenti po fakultetah  obveščeni  in  osebno  naprošeni
16  agitacijo med študenti, niso storili sko-raj ničesar, niti se niso krosa udeležili kot gledalci.  Velika,  verjetno  največja  krivda pa zadene  štndente,  ki  kažejt)  popolnoma ignorantski odnos do te vrste telesno kul-turne dejavnosti. Zavedati se moramo, d» obstaja  ZŠOTK zaradi  študentov,  da  pri-reja  tekmovan.ia zaradi  njih,   da  bo  prav kahko prenehala z delom, če s strani štu-dentov  ne   bo   zanimanja.   Vse   skupaj   pa je samo dokaz več, da vprašanje ureditve telesne kulture na univerzi nasplob še zda-leč ni rešeno,  marveč postaja iz dneva v dan vedno težje in akutnejše.
S. Rutar
Lspel nastop v Naselju
Pred dnevi so v orgamzaciji Zveze študentskih športnih organizacij za telesno kulturo in šport-nega društva Olimpije nastopili v Studentskem naselju sabljači in člani judo kluba Olimpije. Oba kluba sta se rada odrvala povabila, da v dvournem programu pokažeta študentom lepote, katete vsebujeta oba športa. Nastop članov sab-Ijaškega kluba je vseboval sabljanje y meču, floretu in sablji; vse to so bili eksibici.jski dvo-boji, nastopiii pa so moški in ženske.
V delu večera, ko so nastopili člaiii judo klba, pa so pokazali osnovne mete in prijeme. Največje zanimanje pa je bilo za prikaz tekmo-valnega dvoboja, obrambe proti več napadalcem in predvsem za prikaz ženske obrambe proti napadalcctn in obrambe proti napadu z nožem. Nastopa se je uaeležilo približno 150 študentov in študentk, verjetno pa bi bilo število še večje, če ne bi prišlo pri propagiranju tega večera do nekaterih   nesporazumov.
Naj zaključimo z mislijo, da ,je uspešen ve-čer in navdušiienje gledalcev najboljše zagotovilo, da si podobnih večerov še želimo. Obenem pa lahko tudi rečeino, da se bo prihodnji podobnih akcij udeležilo še več študentov, saj je vsaka dobra  akcija prav  gotovo  najboljša  propaganda.
S. R.
Dobrohotno očetovsko pismo
Dragi mog san Satir, takofl v začetku ti moram sporočiti, da se odpovedujem svo-jemu očetovstvu.
Ko jfe umrla moja mati Pridagoditev, si vzel mojo vzgojo v svoje roke. Učil si me besedičiti o našem gospodarstvu, učil si me ,kako se izsmeje dviganje cen jaj-cem, učil si me, k.ako se na duhovit na-čin podcenjuje rezultat dviga miečnosta na-ših krav. Seveda mi je ta tvoja vzgoja prišla v kri in meso. Pisal sem satire o skrivnostnem izgmotiju našega največjega plemenskeg bika. V satirj sem omenil, da js to bila najbrž kaka diiverzaratska aikci-,ia tuje obveščevalne službe. Izgoreval sem v duhu satire. Satirične misli so se mi po-javljale kar same od sebe. Namesto jajc po 30 din sem videl žogice za namizni te-nis, ki se po ceni, velikosti in teži niso ločile od njih. Edino razliko sem videl v tem, da sem lahko kupil »sveže« žogice v trgovini kdatjkoli (če sem imel devize pa z 2O°o .popustom), jaijc pa skoraj niikoili. Take in podobne misli so me obhajale vse do takra.t, dokler se nisem poročil.
Ob podpisu zakonske pogodbe s svojo ženo, sem lahko odpni oporoko, ki mi io zapustil moj praivi oče Previdnost. Oporo-ka je vsebovala nasledmje besede, ki so se m: vtisnile v spomin:
Dragi moj sin, tu boš nadalijeval in iz-popolnjeval našo družinsko slavo. Jaz, Tvoj oče, Ti polagam na srce naslednje besede, ki Te naj vodijo in spremljajo skozi življenje. Ko združiš svojo življensko pot z zakonsko druž;co, se pravi z najmi-lejšo predstavnico nežnega spola, vedi, da si odgovoren zanjo in za vajine nasledni-ke, ki bodo obenem moji »post« — nasled-niki. Moral boš skrbeti zanije in jim omo-gočiti študij, da bodo postali enakopravni in enakovredni člani naše socialistične skupnosti. Pazi, da se Ti ne izrodijo v ka-ke Božidarje Kruc;f:kse ali pa v pisce ka-kih volilno »nevolilnih« parol, da ne po-stanejo otožni in nerealni Gerlinski Val-deki.
?otomcem moraš zapustiti v svoji opo-roki ka(j drugega, kaj oprijemfrjivega — finančnega, (lahko tudi dinarje, ki bodo tako zamrznili, da bodo po trdnosti bodjšj od dolarjev in jih boš moral pred uporabo odtopiti), ne pa kot jaz, da Ti zapuščam svoja živlijenska dognanja v obliki nasve-bov. Do vseh teh lepih in uporabnih stvari boš lahko prišel le, če boš plijunil v roke in vstopU v zdrave delovne odnose. Ne ra-čunaj, da boš kaj podedova.1 po mojem konkuirentu ,Sat:ru (ta bo postal mož vdo-ve, ki jo bom prekmailu zapustil), on ti bo lahka.,z3iPUsfcil;Je -jsvoije, upaetnov aobovje. , Vedi, sin moj, počasi se daleč pride. Tega me JL;-.J3#«ffii dedefcičjaz ueim Tebe,
Ti pa uči  tega še svojih otrok, da bodo lahko učiJi oni še svoje.
Ne verjemi tega, da delamo v našem gospodarsbvu toliko napak samo zato, da bd se na njih učili, pač pa zaradi objektiv-nih in gospodarsko nujnih razlogov (ob-jektivni razlogi so včasih lahko vsota in-ditvidualnih razilogov). Dragi moj sin, naše gospodarstvo vseeno ni tako slabo, kot pišejo o njem. Njegova največja napaka je v tem, da štipendira različne nesaitirič-ne Satire, ki so se na štirih nedakončanih fakultetah (po rnjihovem mnenju nedokon. čanih le zaradi tega, ker nimamo pravilno reformiranega šolstva) naučil; maiziati pa-pirje z besedami, ki »naj bi bile« satirične. Sin moj, krepko pljuni v roke, dokončaj fakulteto! Spoznavaj probleme našega so-cialističnega gospodarstva in jih rešuj, pa ne le s pisanjem satir, pač pa tudi s trez-no presojo in požrtvovalnim delom.
Moje moči me že zapuščaijo, aato Te še enkrat prosim, da upoštevaš moja navo-dila, kajti tik pred smrtjo sj najpametnej-ši (razen če nisi nogometaš, kaijti ti se imajo za enaiko pametne od rojstva pa do smrti).
Poljublja Te Tvoj, čeprav preveč previ-den, pa vendarle Tvoj oče, dipl. ekono-mist,
Previdnost
Očetovo pismo oziroma oporoka me je tako ganila, da sem dokončal faikulteto v šti;rih letih, in to le s pomoojo štipendije ter posojila, ki ga skoraj ne vračaim (bil sem priden študent). Za diplomsko nalogo sem zagovarjal temo z naslovom: »Satira, njen pozitivni ter negativni vpliv na so-cialistično gospodarstvo«.
Zaposlil seim se v podjetijiu, ki sedaj ve-liko izvaža in malo uvaža. Na zdrav in pošten način smo rešili problem deviz in še mnogo drugih, do tedaij perečih pro-blemov. Edini problem, ki nas še delno tare, je pomanjkanje visokošolskih kadrov. Dobili smo med drugimi tudi nekaj »viso-košolskih« satirično nesatiričnih blebeta-čev, ki pa so le ovira, ker hočejo reševati vse probleme le z besedioenjim, ne pa s poštenim delam (najbrž jih delo bolij ufcru-ja).
Kupil sem si fička (ne na devize) in hišo (gradbeni material je prav tako kup-l'jen za dinarje, ki sem jih zaslnžil z last-nim znojem).
Toda, vzgojia drugega očeta, se pravi Tebe »prelijubi« Satir, je še mala z&kore-ninjena v meni, da se včasih lotim in na-pišem kako zdravo in objektivno satairo, ne pa kako kombanjirantje poljščin.
Poskušai satirično spisati, od zdaj dalije ne satir dn še vedno študent Cbruc) Jože Emri
Blagi sinov odgovor
Zgvdi se včasih, da me preplavi neka intuitivna skrb sa zdrav duševni razvoj nekaterih posameznikov naše skupnosti, konkretno povedano: loti se me občutek, da so nekateH možje tako divje zavero-vani v svoj veleum, da na račun te zave-rovanosti smejo boga vlačiti za brado in rau zagotavljati, da te brade sploh nima, čeprav se na vse kriplje obešajo nanjo. Ne-kdo mi je poslal pismo in me skušal preslepiti, da je on moj oče, enačil se je s teboj — jaz pa sem takoj vedel, da ti-stega pisma nisi pisal ti, prvič zato, ker si za vedno umolknil, drugič pa zato, ker si ti znal v eni besedici povedati večt ka-kor omenjeni konstruktivni gospod v dveh dolgih stolpcih, predvsem pa si vedel po-vedati resnico tudi tedaj, kadar je bridki meč visel nad tabo. Ker pa sem zmeraj skušal tudi kravje mukanje poslušati do konca, da bi mogoče le odkril, kaj je ho-tela krava povedati, sem to vztrajnost pre-nesel na vse podobne konflikte in skušal razumeti tudi to, da nekdo pljuje po me-ni, ker mu skušam dopovedati, da je dva-krat dva štiri, pljuje zato, ker se mu zdi pljuvanje imenitno.
Tisti gospod, ki me najprej hoče nala-gati, da je moj oče (to mu še oprostim, saj brez dvoma vsakdo želi imeti sina, na katerega je lahko ponosen), mi nato skuša svetovati, naj pljunem v roke in stopirn v zdrave delovne odnose. Prvič ne vem, zakaj bi pljuval v roke, ko je to vendar nehigienično, drugič pa ne vem, kaj si moj samozvani oče predstavlja pod delovnimi odnosi — ali samo motiko in kramp v ro-ki ali pa direktorski stolček, na katerega pretendira?
Ali pa so zdravi delovni odnosi tudi nekaj drugega... Nadalje pravi — in s tem je brez dvoma odkril Ameriko — da delamo gospodarske napake zaradi ob-jektimih in gospodarsko nujnih razlogov. Razumel bi še, kaj so to objektivni razlogi, zaradi pomanjkljive izobrazbe pa ne mo-rem dojeti, da se lahko gospodarske napa-ke opravičijo z gospodarsko nujnimi raz-logi. Nadalje pravi, da so objektitmi razlo-gi VČASIH vsota individualnih razlogov — jaz pa pravim, da so ZMERAJ, ne samo včasih. Potem mi ta gospod svetuje, naj pljunem v roke (že spet) in dokončam fakulteto in naj spoznavam probleme na-iega socialističnega gospodarstva in jih re-
šujem ne le s pisanjem satir, ampak tudi in tako dalje... hvala lepa za vse te pri-jazne nasvete, dovolim si le to pripombo: fakulteto bi znal končati tudi brez tega, da bi pljuval v roke. Pljuvati ne znam. Rajši božam. Ne morem pa pomagati, če ima moja koža bodice ... TOLIKO.
In ti, dragi moj naprednjak, spoštovani nesatirični blebetač (dovoli, da te milo po-imenujem z izrazom, ki si ga izvolil po-deliti menit pa je vprašanje, kateremu bolj pristoja), ne smeš zameriti, če ti po-vem, da sem dolgo iskal rep in glavo pri tvojem pismu, pa gu kljub nečloveškemu naporu nisem našel, iskal sem kri v tvo-jem pismu, pa nima niti žil, ki bi smiselno povezovale posamezne miselne centre. Edino, kar je iz tvojega pisma na dva ki-lometra daleč razvidno, je tvoje silno ho-tenje, da bi me oblatil, da bi se ponorče-val iz mene in me obesil na prvi drog ...
ZAKAJ?
Mogoče boš kmalu sprevidel. da sem Z VSEM SRCEM ZA TISTO, V KAR TU-DI TI VERUJEŠ, čeprav si razlagaš pre-več imaginarno, spoznal boš, kdo je v RESNICI KRIV ZA GOSPODARSKE NA-PAKE in kdo bo najbrž ŠE NEKAJ ČASA nosil krivdo za gospodarske napake ... ma-terialno orientirani naivneži, ki skušajo eksistirati na trenutnih gotovih pozici-jah. .., tudi ti si takšen in če boš ostal takšen, boš samo zaradi svoje naivnosti in Ijubega kruhka tudi ti nekoč delal go-spodarske napake. Naziv diplomirani eko-nomist ne zagotavlja, da ne boš zagrešil nobene napake. Kot najbrž sam veš, za-krivijo največ napak ravno »diplomirani ekonomisti«.
Preobjedel sem se že takšne in podob-ne naivnosti, takšne gonje proti umišlje-nemu sovražniku, ki si ga nekdo umisli samo zato, da pokaže, kako je nečemu zvest, ne da bi vedel, čemu — ve pa, za-kaj zvest... STANDARD? . . .
Občutek imam, da bi tak človek lah-ko bil zvest tudi komu drugemu. Zato sem razočaran. Nekoliko več razuma, ne-koliko več srca bi morali imeti — in ne-koliko več šivljenja — v naših prizadeva-njih za lepše življenje. Quidquid agis, pru-denter agas et respice finem. (Da boš razumel: karkoli delaš, delaj razumno in misli na konecj.
Satir
Simpozij v Butalah
V Butalah je bil koncem prejšnjega meseca občinski simpozij, ki si je zadal odgovorno nalogo, da prouči sedanje pro-bleme in nadaljnje perspektive razvoja butalskega gospodarstva. Dne 1. aprila smo po burnih debatah dokončno sprejeli sklepe, s katerimi vas danes, sicer neko-liko pozno, a vendar z dobrim namenom, seznanjamo.
Kar zadeva splošne ocene in pripombe o gospodarstvu v butalski občini, se mo-ramo žal opravičiti, ker smo tozadevno problematiko temeljiteje obdelali v nadalj-njih izvajanjih.
Glede energetike je butalski simpozij prišel do naslednjih zaključkov: če bo elektrike še vnaprej zmanjkovalo, je to še en tehten dokaz za utemeljeno trditev, da je elektrike premalo. Premog naj se še na-dalje koplje v rudnikih, saj je to res naj-enostavnejši način, da pridemo do nje-ga. Glede rud je bilo ugotovljeno, da jih je treba pač kopati tam, kjer so. Isto naj bi obveljalo tudi za nafto.
Precej dolgo smo se zadržali pri aktu-alnih problemih gozdarstva. Nekateri ude-leženci simpozija so se vneto zavzemali za to, da bi ob današnjem vsesplošnem pomanjkanju lesne mase kazalo začeti s sečnjo tudi tam, kjer ni gozda. Vendar je na koncu le še obveljalo staro načelo, vsekakor pa bo treba omenjeni predlog te-meljito proučiti.
Kmetijstvo je v Butalah še vedno pro-blem zase, kar so pokazale tudi razprave na simpoziju, fcajti bilo je mnogo kon-kretnih predlogov, ki jih bomo v prihod-nosti lahko s pridom uporabili v vsakda-nji praksi. Tovariš Cene je iznesel nasled-nje konkretno navodilo: na poljih mora-mo spomladi sejati, če hočemo jeseni žeti. Tovariš Bine je dodal, da je nujno, da pred vsako setvijo preorjemo setvene po-vršine. Nato je posegel v debato tudi to-variš Pepe, ki je dejal, da bodo v prime-ru suše polja zelo potrebna vode, kar so vsi prisotni pozdravili z globoko zamišlje-nostjo, dokler ni tovariš Bine zopet vstal in dejal, da je tovariš Pepe osel. To je bil znak za začetek diskusije o živinoreji.
Diskusija je bila zelo vroča, saj smo se med seboj klicali kar z živalskimi priim-ki. Ko je tovariš Cene dejal tovarišu Na-cetu, da je prašič, je prišlo do vsesplošne-ga pretepa in večer je minil v prijatelj-skem vzdušju.
Z geslom, da se o živinoreji ne splača razpravljati, saj se živina redi sama od sebe, smo zaključili ta plodni simpozij in si vsi prisotni iz srca še želimo podobnih srečanj strokovnjakov, saj taka in podob-na srečanja mnogo doprinesejo k učinko-vitemu razreševanju problematike te vrste.
Pepi
Intervju z Janezom
Intervju je nastal v gostilni. Na vpra-šanja je odgovarjal Janez, ki ga lahko pri-števamo med povprečne slovenske štu-dente.
»Zakaj popivaš, Janez? Mar si razoča-ran v ljubezrii? Ali si padel na izpitu?...«
Janez: »Veš, če se ga malo .nalezem', dobim korajžo. Pa tudi razočaran sem. Zdi se mi, da je danes le tisti dinar ne-kaj vreden, ki ga zapravim za alkoholne pijače.«
»Vidim, da imaš že korajžo. Gotovo boš za intervju.«
»Kdo je po tvojem mnenju pri nas za-služen za razne velike dosežke na mnogih področjih?«
Janez: »Volens nolens (a priori) non plus ultra.«
»Kdo je pa kriv za razne mahinacije?«
Janez: »O sancta simplicitas!«
»Kaj je po tvojem mnenju Slovenec?«
Janez: »Sakralno bitje.«
»Zakaj?«
Janez: »Ker Slovenec sveto prisega na vse (dobro ali slabo).
»Kaj je (naša) kultura?«
Janez: »čaščenje na uro, ki jo poganja politika: KULT — URA.«
»Kdo se po tvojem mnenju najbolj zani-ma za študente?«
Janez: »Administrativni aparat.«
»Dovoli vprašanje iz gramatike. Kateri čas je to, če rečeš: jedel bom?«
Janez: »Nedoločen. Nikoli ne vem, ali bom sploh jedel (zaradi pomanjkanja de-narja); če bom pa jedel, ne vem kdaj, kje in kaj (zaradi prenatrpanega in zmešane-ga urnika vaj ter predavanj).«
»Iz tvojih besed lahko sklepamo, da je povprečen slovenski študent preobreme-njen s študijem in včasih bolj lačen kot sit. Ali bi potem ti imenoval našega štu--denta kako drugače?«
Janez: »Menim, da bi bilo zanj res pri-merno ime — Vijak.«
»Dobro, toda kakšna razlika je sedaj med stvarnim vijakom in Vijakom — na-šim študentom?«
Janez: »Vijak privijamo samo z ene strani, Vijaka (študenta) pa z najrazličnej-ših smeri.«
»Ali meniš, da se bo materialno stanje študentov kmalu izboljšalo?«
Janez: »Naši štipenditorji in razni od-govorni forumi za mladino odnosno kadre se zelo dobro držijo pregovora: PLENUS VENTER   NON   STUDENT   LIBENTER.«
»Misliš, da upoštevajo šefi, dierktorji ipd. ta rek tudi zase?«
Janez: »Njim je bolj pri srcu: (PRO DOMO) PANEM ET CIRCENSES.«
»Ali so po tvojem mnenju med študen-ti tudi ljubitelji živali?«
Janez: »Menim, da je več živali, ki lju-bijo študente. Lepa primera sta štorklja in maček.«
»Ali si se udeležil javne razprave o slo-venskem revialnem tisku in javne razpra-ve o Tribuni?«
Janez: »Ne, ker sem se bal, da bi me označili za KLIKO.«
»Ali lahko pošljem tvoje odgovore za ob-javo v kakšen slovenski časopis ali re-vijo?«
Janez: »Povsod, razen v Tribuno ne, ki bi verjetno res objavila.«
Vprašanja je postavljal TISTI
SOFIZEM
Človek je razumsko bitje Clovek je družbeno bitje Človek je aktivno bitje
(David Hume) — Raziskovanje člove-škega razuma, stran 10)
SKROMNA OPOMBA: David Hume ve-lja za enega največjih skeptikov. Torej smo  tudi   mi   skeptiki,   če   tako  pravimo.
(Kaj je skepticizem? Dvom o moči in vrednosti človeškega spoznanja, mnenje, da ni mogoče doznati nobene trdne resni-ce — to, kar mi danes označujemo za ne-kaj dekadentnega!) In?
Mitja MeršoF
K8DRIČEVE NAGRADE V MARIBORU
Prejsnj. teuen so v Manboru že tretjič slovesno podelili nagraue iz s«.iada Kidri-čevih nagrad pri združenju mariborskih visokošolskih zavodov. Nagradc je razdelii predsednik UO sklada in predstojnik mariboiskih visokošolskih zavodov dr. Vladimir Bračič. V uvodnem govoru je dr. Bračič poudaril, da želi združenje s temi na?*radami vzbuditi med študenti mariborskih višjih šol zanimanje za znanstvcno in raziskovalno delo. Nagrade je dobilo osem študentov.
Prvo nagrado za razpravo Analiza inozemskega zdraviliško turističnega trzisča Radenska Slatina je prejel FERI HORVAT, diplomant višje ekonoinsko komercialne šole, rojen leta 1941 v Kuštanovcih v Prekmurju.
Nagrade prve stopnje so prisodili še študentu VEKš VINKti PUNTIHli, rojenemu leta 1930 v Homcu na Primorskem za nalogo Načrtovanje v podjetju; diplouianlu VEKŠ JAKOBU PIRŠU, rojenemu leta 1926 v Podčetrtku, za razpravo Problemi oskrbc z mlekom in mlečnimi izdelki mesta Maribora in delavskih centrov Koroške. BOIIIS KRAMBERGER. rojen leta 1942 v Mariboru. študent višje tehntške šole, ki je na osnovi knjižnih podatkov in poskusov prikazal smernice in praktične možnosti za čiščenje pitne vode v Murski Soboti, jc dobil nagrado prve stopnje za obdelavo teire Izločanje železa in mangana iz pitne vode. Prav tako je dobil nagrado prve stopnje diplomant VEKŠ ZDRAVKO ŽIVEC, rojen leta 1921 v Mariboru, in to za razpravo Orga-nizacija služb stroškovnega knjigovodstva rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik.
Za obravnavo teme Proizvodnja glinice in aluminija je MARJAN BIZOVIČAR, rojen leta 1922 v Ljubljani, študent VEKŠ, dobil nagrado druge stopnje. Enako nagrado je prejel še diplomant višje tehniške šole ŠTEFAN KRIŽAJ za obdelavo teme Klasifi-kacija rotacijskih delov in uvedba skupinske obdelave na revolverskih in avtomatičnih stružnicah, ALBERT POGOREVC, diplomat pedagoške akademije, pa je za razpravo Agrarno naselje Spodnja IVova vas prejel nagrado tretje stopnje.
Opazimo lahko, da je več kot polovica letošnjih Kidričevih nagrajencev presla že trideseto in celo štirideseto leto. Ti študentje so prišli na mariborske višje šole torej že iz proizvodnje in je prav zato v njihovih nalogah in razpravah opaziti izkusuje iz prakse in dobro poznavanje gradiva. Presenetljiv je tudi podatek, da je kar pet letošnjih nagrajencev študentov ali diplomantov višje ekonomsko komercialne šole. Ali na višji pravni, agronomski in stomatološki šoli ni bilo nobene prltnerne naloge ali pa med študenti teh šol ni dovolj zanimanja za »znanstveno in raziskovalno delo«?
b.m.
Z LAKKlM SKttM NA PKVUiVlAJbKt PKAilNlKE
IZREDNA
SKUPŠČINA MEDICIISICEV
Izredna skupščina študentov na medi-cinski fakulteti je znova dokazala, da bo-mo lahko o večjih uspehih Zveze študen-tov kot družbeno-politične organizacije govorili šele takrat, ko se bo tudi povpreč ni študent zbudil iz apatije in nezaintere-siranosti, celo kar se tiče zadev, ki so pomembne konkretno za vsakega posamez-nega študenta — to je študijskih načrtov, režtima in študijske reforme. Skupščina sama je bila namreč vsebinsko in tehnično zelo dobro pripravljena, o njej so bili pra-vočasno obveščeni vsi študentje, vendar je
bila udeležba dokaj piela in je bila komaj sklepčna. Kakor jc na eni strani žalostn i ugotovitev, da tj problemi, kot kaže, štu-denta ne zanimajo, pa je treba reč , d* se je učiteljski kader ndeležil skupščine v preserietljivo visokem številu in tako do kazal, da je zaintcresiran. da vse prohleme rešujemo in  tudi  skupn-  rešrno
Uvodne misli in razprava v točki o samoupravljanju na fakuUeti so jasnn po-kazale, da so sveti letnikov tisto telo, kjer se bonio moraJi študentje kot tlel učno vzgojnega procesa vkljiuiti v samouprav-ne organe, kjer bomo na enakopravni bazi sodelovali pri reševanju vseh problernov univerze. Res pa je, da ti sveti Ietnikov še niso zaživeli, da svojega obstoja sploh niso opravičili in da bo treba narediti odločnejše ukrepe, če bomo hoteli izbolj šati sedanje stanje. V ta namen bo v krat-kem sprejet nov statut dela svetov letni-kov, o predlogu katerega so nekateri sveti letnikov živahno razpravljali. Iz razprave pa je bilo jasno razvidno, da ne moremo misliti, da bomo že s samim statutom iz, boljšali stanje, marveč bo treba rešiti še vrsto drugih nalog
Cjvouiii referat k ra..pravi o stuiujski reformi je pokazal trnjevo pot, po kateri je sla štud-.tska reforma na mrd:ei"sk: !a-kulteti. Menda ni fakultete. k se je tiiio revolucicnarno lotila reforine, obenem pa ,je morala ravno zaradi ts revolucionarno-sti priznati tudi vrsto napak tako, da smo šele po dobrih štirih letih tam, ko bo tre-ba s pravo reformo rredicinskega štiid |.i šele pričeti. Razprava je vss te probLm? osvetlila ;z najraz!ičnejsi"h aspektov. Naka-zala in tudi rešila je še vrsto drugih štu-d'ijskih probtcmov, i/dala enotno stališče. o ompnjenem vpisu in so lasno skleni a, da bo treba v bododče pri reševanju \\eh študijskib problemov več sodelovanja m-Hl fakultrtnirni organi in Zvezo Studentov, ije prav ta skJep ne pomeni kakšne pos?bne novosti, saj so njiliovi n-ed bjir odnosi že dobro leto zelo dnbr;
V naslednji točki so razpravljali o fi-nančni krizi, v katero je zašla komisija za mednarodno izmenjavo študentov, ki jo ,i> do sedaj. financiral sekretariat za zdrav-stvo. Dejstvo, da bi bila možnost, da bi študentje medicine  ne  mogli  več  odha,pt!
v iiiozemstvo na prakso In da bi bili iz-ključeni iz mednarodne organizacije, ie privedlo do sklepa, da bo komisiji patreb-no zagotovit; sredstva, prj tem pa bodo tTornagali tako fakultetni or^ni, kakor klinike in še vsi ostali činHelji.
Ker bo v maju še ena izredna skupšči-na, ki bo posvečena izključno problematiki medicinskesa stža. o tem največjem pro-blemu medicincev tokrat niso obširneje razpravljali, venrtar smi sltšali nekii su-gestij, ki so se dotaknile rešitve tega pro-blema predvsern načelno. Vse povedano bo bo prav gotovo v veliko korist posebni komit-ijt faknl^.et^eta odbora, ki že dalj casa pripravlja giadivo za to skunščino. ki naj bi dokončno izde'ala st^lišče tako o prosr?mu organizaciji, kakor tudi o pla-cevanju sta^T in sa prpdložiH vtš.jim or-ganom.
Naj omenimo, da je skupščinu kljub siabi udeležbi uspela. da ,je prinesla vrsto pomembnih zaključkov. Pokazala je, da so min;li časi. ko so bili eno fakultetni učite-Iji — drugo pa študentje.
S. Rutar
TRŽAŠKI KROKIJ!
(Nadaljevanje in konecj
Slovenski študentje, ki študirajo na tržaški univerzi, se ob volitvah v Student-ski predstavniški svet, predstavljajo na dveh volilnih listah:  UGI in ADRIA.
UGI (Vmone Goliardica Italiana ali po slovensko — zdrušenje univerzitejcev) združuje študente levičarje (od republi-kancev, social-demokratov, socialistov in kamunistov), kjer se skupno z naprednimi italijanskimi študenti predstavljajo tudi napredni slovenski študentje, ki imajo na volilni Usti štiri svoje (slovenske) kan-didate
Druga lista je slovenska akademska li-sta ADRIA (zdrušuje samo Slovence), ki se je na letošnjih volitvah predstavila že sedmič (vedno ie tudi izvolila svojega predstavnika v študentski predstavniški svet). številčno ta skupina ni množična, saj dela v njej maksimalno 72 Ijudi.
Zakaj se slovenski študentje v Trstu in Gorici predstavljajo na dveh volilnih li-stah?
Predstavniki Slovencev v UGI pojasnju-jejo na lepaku, ki so ga izdali skupno z italijanskimi kolegi ob volitvah:
»Idejo o enotni listi slovenskih akade-mikov, ki naj b% bila alfa in omega ter ključ za rešitev »slovenskih vprašanj na univerzi«, mi odločno zavračamo. Jasno je. namreč, da specifičnega manjšinskega vprašanja na vseučilišču ni. V kolikor pa se to postavlja, je pač posledica šoviništič-nega zadržanja neofašističnih skupin FAUN, GNT in ostale desnice, ne pa vseh italijanskih študentov. ..«
Slovenski akademiki v UGI ne verjame-jo, da je edina pravilna rešitev nastop vseh slovenskih študentov v Trstu na skupni volilni listi, ki naj bi temeljila na nacionalni podlagi, a hkrati tlačila v neko-ristnem kompromisu idejno podlago po-sameznika. To svojo tezo zagovarjajo s trditvijo, da so Slovenci različnih svetov. nih nazorov in da različno gledajo tudi na posamezne probleme. ln ob upoštevanju tega dejstva je treba iskati enotnost, ki je lahko akcijska (v posamesnih primerih), ko gre za vprašanja,« . . . ki nas ne zani-majo zato, ker srno Slovenci, temveč zato. ker smo študentje državljani, ki smo vključeni v neko določeno družbeno stvar-nost. Ko pa se gre za zgolj narodnostna vprašanja, pa je enotnost Slovencev (in torej tudi slovenskih študentov) naravna in spontana Saj drugače tudi ne more bi-ti! Toda ne moremo mimo ugotovitve. da bi v tem primeru tmeli ob sebi tndi demokratične italijanske študente, kajti zanje je naše manjšinsko vprašanje bist.ve-no vprašanje demokratičnega družbenega napredka, ki mora odklanjati katerokoli obliko rasizma.«
Stališče ADRIE se precej razlikuje od stališč stranke VGI Njihova »poslaiica« slovenskim akademikom (predstavnikom ADRIE) ob volitvah izzvem nekoliko pre-več ostro, nekje celo enostransko. Kljub temu, da obžalujejo. da tudi letos niso do-segli skupnega nastopa vseh slovenskih študentov, pa si zelo malo prizadevajo. da bi obe skrajni, ostri stališči (strank UGI in ADRIA) združili in našli srednjo pot, ki bi položaju slovenskih študentov v Trstu prj njihovem nadaljnjem delu najbolj od-
govarjala. Trmc&to vztrajanje in siljcnje z glavo skozi zid ima lahko za celolno slovensko manjštno v Trstu v dogledie:n času precejšnje posledice, ki se ne bcdo dale ozdraviti z združitvijo ob koncu, ko bo že vse?n tekla voda v grlo
Po pripovedovanju kandidata ADRIE. zakaj se predstavljajo na svoji listi, je od govoril, da samo zato, da vidijo italij.: sk: krogi, da je njihova eksistenca še prisoina Zanovarjajo stališče, da če bi pristontii vsi slover.ski študentje v stranko UGI. po-tem bi Italijani enostavno lahko rekli, da Slovencev m več, odvzele bi jim bile vse pravice in slovenska manjšina v Trstu bi bila le še zgodovina. Programsko se bori-jo, da bi na tržaški unlverzi odprli stoico sa slovenski jezik, vendar nastane ob tem vprašanje.  če bi imel; slušate'ie
Na sami univerzt nimaio Slovenci fpo zagotoviiu slovenskih predslavnikov UGI) nobenega specifičnega probema in prav zaradi tega sodelujejo skupaj z ItaV.jani. Prej je bilo opaziti s strani profesorjev do Slovencev razumevanje pri izpitih. Ve-like probleme pa ima celotna univerza z reformami svojega vseučilišča, saj je vsn-ko leto kakšna nova sprememba. Vpis slovenskih dijakov na univerzo, ki konča-jo srednjo šolo, vsako študijsko leto po-stopoma raste.
Misli za skupno pot
Leta bodo zahtevala davek. Tudi Slo-venci v Trstu so podvrženi krogu minlji-vosti življenja. Pravi, še na domači zemlji rojeni Slovenci počasi odhajajo. Za njimi ostaja praznina, kajti njihovi sinovi so da-nes, ko bi se mogli z največjimi močmi skupno boriti za pravice rnanjš'ne, razcep-Ijeni na dveh straneh. Oboji trdijo, da imajo pri opravljanju svojega dela prav. Oboji pišejo in govorijo, da so za skupno sodelovanje   in  skupni  nastop  na  enotni
voiUni listi. Vendar nihče noče narediti prvega koraka, koraka, ki bi po njhovem pomenil prvič: odstop od lastnih načel in prepričanj in drugič: poraz. Slovenski akademiki v UGI na volilnem lepaku vljudnostno pozivajo kolege ADRIE, da si želijo skupnega sodelovanja. Ta poziv bi bilo treba nujno sprejeti. Pustimo misel na poraz ob strani. kajti prvo in edino vodilo naj bo. da se Slovenci združjo in postanejo tako številčno in administrativ-no močni. Osebni interesi posameznikov se rmrajo umakniti interesom skupnosti, kajti posledice te nekoristne medsebojne bitke bodo velike. Otresti se je treba oz-kosti in personalističnih pozicij ter pozi-tivno pnpomoči k boju vseh študentov za pravice bodisi pn študiju ali na kulturno družbenern delovanju. želimo jim, da bi okvire svojih idej malce razbili, da bi na-šti pravo fiziognomijo in da bi s tem pri-pomogli k nstvaritvi enotnosti, v kateri naj bi imeli slovenski študentje v Trstu čim pozitivnejšo in vplivnejšo vlogo.
Predstavniki ADRIE med drugim pra-vijo na lepaku ob volitvah:
«... ne vzemite površno teh besed tn tega našega nastopa. Tako majhna je tvo-)a naloga: oditi na volišče in prekrižati znak ADRIE. Naredi to z veseljem iz ide.\ alisrna in Ijubezni do svojega naroda«
Vendar takšen nastop ne bo učinkovit in popoln vse do takrat. dokler ne bodo moči združene, dokler ne bodo vsi štu-dentje šli na votišče res iz idealizma m Ijubezni do domovvne, ne pa zaradi pre-stiža med strankami.
Velik napredek so dosegli letos v me-secu februarju, ko so se vsi slovenski štu-dentje združili v istem klubu SAK JA-DRAN. Ta korak naj bo samo stopnica več do skupnega nastopa na volilnih listah.
Tone Vrabl
iribuno
Tribuna — list slovenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZSJ — Ureja uredniški odbor — Glavni urednik Ivo Vajgls— Odgovorni urednik Milan Pintar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 31 01 23 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov in fotografij ne  vračamo   -   Tiska  Casopisno podjetje  »Delo«   Ljubljana. TomšiČeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.