drugim opisuje blagoslovljenje zastave reškega kotora na Grob-niškem Polju leta 1862, kateremu je prisostvoval tudi biskup Strossmayer. Prav važni doneski h glasbeni zgodovini so deloma raztreseni v tem članku. Avtor pripoveduje med drugim, kako se je seznanil z raznimi znamenitimi možmi, in kaj je doživel v njihovi družbi. Miroslav Vilhar, dr. Toman, SmiČiklas, Šenoa, France Mam (»ki je tedaj napisal slovensko-češko gramatiko, dasi je znal manj češko ko jaz«) Hajdrih, Nerada, Smetana, Dvorak, Balakirev, Sundečič — z vsemi je bil naš jubilar več ali manj znan ali celo v prijateljskem razmerju in o vsakem ve nekaj karakteristnega in zanimivega povedati. — Vrednost avtobiografskih črtic Gerbičevih se danes še ne ceni primerno. Pride čas, ko bodo deloma celo posamezni stavki, ki jih beremo danes kot nekaj samoumevnega ali malo pomembnega, zelo važen vir glasbenozgodovinskega raziskavanja. Radi tega bi bilo želeti, da opremlja pisatelj svoje vrlo zanimive spomine tudi s kolikor možno točnimi krajevnimi in časovnimi podatki (najmanje povsod z letnicami). Uvidevši pomen Gerbičevih življenjepisnih sestavkov priobčimo v prihodnji številki zopet važen in hkratu zelo aktualen odlomek skladateljeve avtobiografije : poglavje o ustanovitvi slovenske opere v Ljubljani.
Nove skladbe, ki so došle uredništvu v oceno: Anton Foerster: 12 Pange lingua — Tantum ergo — Genitori. VI voc. inaequal. Editio nova. Labaci. Sumptibus librariae catholicae. (Katoliška Bukvama v Ljubljani) 1910. (Part. K 180, posamezni glasovi po K —*50).
Anton Foerster, op. 112: 10 evharističnih pesmi za mešani zbor. Ljubljana. Katoliška Bukvama 1911. (Part. in 4 glasovi K 3*50, glasovi brez partiture po K —*40.)
P. Hugolinus Sattner: Te Deum. Quatuor vocibus inaequalibus cum organo composuit —. Labaci. Sumptibus propriis. 1911. (Part. K l-60, posamezni glasovi K —'10).
Glede* Jenkove himne »Naprej zastava Slave« vzdržuje Fran Kimovec v daljši razpravi (»Slovenec« št. 293 z dnč 24. dec. 1910) svojo prvotno trditev (primeri »N. A.« X/2) in jo skuša oziraje se na skladateljev odgovor v >Slovencu« štev. 257 z dnč 11. nov. 1910. utemeljevati z nadaljnimi dejstvi. Uvodoma se dotika tudi pojma »plagiata«, ki ga po našem mnenju ne precizira dovolj jasno. Avtor piše tozadevno: »Plagiat imenujemo zavedno, nedovoljeno uporabo umstvenega izdelka drugega posameznega umetnika. Narodna pesem ni last enega človeka, ampak je last celega naroda, ni original, ki bi samo eden imel pravico do njegove uporabe, ampak vsakdo ga sme (v okviru zakonov lepe umetnosti) po svoje izrabiti, bodisi da narodno pesem porabi in pokaže kar tako, t. j. jo samo harmonizira, bodisi da jo uporabi, modificira za samostojno skladbo«. Po našem mnenju bi imeli opraviti s plagiatom (sicer ne v zakonskem pač pa v literarnem zmislu besede) tudi tedaj, če kdo uporablja narodno pesem zavedno na nedovoljen način, to je na tak način, kakor ga prepoveduje zakon glede del posameznih umetnikov (§ 33 zakona z dne" 26. dec. 1895 drž. zak. štev. 197). Če bi torej kdo kako narodno pesem v priprosti harmonizaciji, kakor jo poje ljudstvo, izdajal ve d orna za produkt svoje fantazije, bi bil to pač plagiat v literarnem zmislu besede. Le če je označil harmonizator tako narodno pesem kot tako ali če je uporabljal narodni motiv za samostojno skladbo, dasi ne imenuje vira, v njegovem produktu ni videti plagiat. Da pa narodna pesem sploh ne bi mogla biti predmet plagiata, ker je »last celega naroda«, se po našem mnenju ne more trditi. — Kimovčeva razprava je skoz in skoz stvarna in na vsak način vredna, da se čita. Rešena pa zadeva tudi s tem novim doneskom k zgodovini slovenske himne še nikakor ni. — V isti stvari se je oglasil zopet skladatelj Jenko sam v štev. 297 »Slovenca« z dnč 30. dec. 1910, objavljajoč pismo profesorja Josipa Jenka v Serethu, v katerem skuša le-ta izpodbijati Kimovčeve trditve.
O šestem zvezku 1910 »N. A.« sta priobčila temeljitejši in v obče pohvalni kritiki »Dom in Svet« (štev. 1.1.1. iz peresa Stanka Premrla) in »Slovan« (štev. 2. t.l., spisal K.).
»Pjevački Vjesnik« objavlja v 10. številki lanskega letnika med drugim obširno, vestno, a malo ugodno kritiko Antuna Dobroniča o »Hrvatskih narod, popijevkah iz Istre«, ki jih je nabral in harmonizoval za moški in mešani zbor Matko Brajša-ftašan (Primeri »N. A.< IX/46). — V 1. številki letošnjega letnika je priobčen životopis in ocena hrvaškega barda Ferda Rusana, ki je bil rojen dnč 10. decembra 1810, gledč katerega se torej praznuje stoletnica. Članek je izvleček iz izbornega glasbenozgodovinskega dela Fr. Š. Kuhača »Ilirski Glazbenici«, ki ga je izdala Matica Hrvatska leta 1893. (Ilirski glazbenici. Priloži za poviest hrvatskoga preporoda. Sa osam slika. Zagreb. »Matica Hrvatska« 1893. str. 172 si.). — V isti številki »Pjevačkoga Vjesnika« se nahaja podrobno poročilo o VII. (napačno III.) redni skupščini »Zveze Slov. Pevskih Društev«, ki se je vršila dnč 4. dec. 1910 v Ljubljani, in daljši referat o koncertu te »Zveze« z istega dne.
V X. zvezku »Pedagoškega Letopisa«, ki ga izdaja Slovenska Šolska Matica in urejata H. Schreiner in dr. Jos. Tominšek (Ljubljana 1910), nadaljuje in končava H. Druzovič svojo informativno razpravo »O glasbeni vzgoji«, oziraje se topot na učiteljišča in srednje šole (str. 94—139). K tej temeljiti razpravi se še povrnemo o priliki.
»Popotnik«, pedagoški in znanstven list, ki ga ureja M. J. Nerat in ga izdaja Zaveza Avstrijskih Jugoslovanskih Učiteljskih Društev (Ljubljana), prinaša v 2. letošnji številki kratko, zelo pohvalno oceno v »N. A.« izišlih Adamičevih »Otroških pesmi«, ki jo je spisal H. D.
Za predpust nekaj cvetja iz vrta naše kritike. V oceni premiere Albinijeve operete »Baron Trenck« piše kritik »Slovenskega Naroda« (št. 20 z dnč 25. jan. 1911.) med drugim sledeče: »Veliko vlogo igrajo pri njem instrumenti piccolo ali barabica, dalje harfa, čelo(!)in godala v obče(!) Kontrapunk-tično (!) je skladba brezhibno popolna. Pametno se nam zdi, da je polagal Albini veliko važnost na fundamentalnost, (?), in na ta način je dosegel tako lepe vspehe. Burno je bil na primer (?) pozdravljen koračni sekstet v drugem dejanju. Tako znano doni človeku na uho, kot bi ga že nekje slišali, mogoče v »Prodani nevesti«, in baš radi tega je najbrže ugajal, ker ga publika že posredno pozna« itd. in maiorem gaudii gratiam! Kdor si želi nedolžnega pred-pustnega veselja, naj bere to kritiko, ki sicer nikakor ni unicum vnaši kontrapunktično tako fundamentalno izobraženi glasbeni kritiki. Da bode radost še večja, bodi dostavljeno, da je Lajovic v svojem lepem članku o Savinovi »Lepi Vidi« (N. A. IX/10) primerjal malo flavto ali piccolo prav izvrstno z »barabico med instrumenti«! Glediščno ravnateljstvo in kritika — če se Vama ne posreči spraviti občinstvo na ono stališče poplitvičenja, na katerem si ga — kakor vse kaže — želite, potem — se pisec teh vrst ne piše                                  Krek
Skladatelja Davorin Jenko in Fran Gerbič sta bila na glavni skupščini »Zveze Slov. Pevskih Društev« dnč 4. dec. 1910 izvoljena za prava (častna) člana omenjene Zveze v priznanje njunih zaslug za slovensko glasbo.
Prof. Friderik Rainer, kapelnik Slov. Dež. Gledišča v Ljubljani, je angažiran za prvega kapelnika na Ljudski Operi v Budimpešti.
Stanislav Orželski, prejšnji tenor belgrajske opere in bivši večletni član Slov. Dež. Gledišča v Ljubljani, je — tako poroča »Slavisches Tagblatt« — vnovič angažiran na ljubljanski oder. Za katere vloge pa? Bržkone bo to kratek »Valčkov sen«. Junaški tenor in — »Ich bin a Weaner Madel«!! Kdo bo zmagal v tej čudni tekmi?
ODO
25