182 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/3 nacističnih rabljev pove dovolj že ne- kaj uvodnih stavkov avtorja knjige Jo- hannesa Sachslehnerja, ki je zapisal, da je »zgodba Odila Globočnika zgodba mladega Avstrijca, ki pa ni maral biti Avstrijec. V Trstu rojeni in na Koro- škem odrasli mladi mož je menil, da Avstrija ni njegova prava domovina, njegova prava domovina je Nemčija. In da bi dosegel ta cilj, je postal vele- izdajalec, podaljšana roka nacistične- ga režima, sodelavec pri milijonskih umorih«. Ena od njegovih značajskih lastnosti je bilo strašansko častihlepje, veljal pa je tudi za človeka, ki ni znal prenesti poraza. Marjan Toš RICHARD J. B. BOSWORTH: MUSSOLINI. Cankarjeva založba (skupina Mladinska knjiga), Založništvo, d. o. o., Ljubljana, urednik Tine Logar, prevajalki Danica Križman in Polona Mesec Križman, Ljubljana, 2016, 583. str. 71 let po smrti fašističnega diktatorja in italijanskega dučeja Benita Musso- linija smo dobili izjemno obsežno in zgodovinsko nadvse korektno knji- go izpod peresa svetovno priznanega strokovnjaka za novejšo italijansko zgodovino Richarda J. B. Boswortha z naslovom Mussolini. Gre za obsežno delo avtorja, ki predava zgodovino na zahodnoavstralski univerzi in na uni- verzi v Readingu v Veliki Britaniji in kot gostujoči profesor nastopa v šte- vilnih ustanovah, med drugim na ita- lijanski akademiji Univerze Columbia, v Clare Hall v Cambridgeu, na kolid- žih Balliol in All Souls v Oxfordu ter v Centru za humanistične študije ANU v Canberi. Kot je ob izidu zapisal dober poznavalec nacističnega in fašističnega totalitarizma dr. Ian Kersaw, je »knjiga Mussolini poglobljena študija v sijajnem slogu in v humanističnem duhu, skrbno pretehtana in z bogatim vpogledom v tematiko – v vseh pogledih odlično delo o Mussoliniju in njegovem fašističnem režimu«. Uvodno besedo k slovenski izdaji je napisal zgodovinar dr. Jože Pirjevec. Lahko rečemo, da se je kljub vrhunske- mu poznavanju tematike tega pisanja lotil izjemno previdno, odgovorno in brez večje čustvene zavzetosti. Kot pri- morskega Slovenca bi ga namreč lahko čustvenost zapeljala do preveč subjek- tivnih ocen, ki pa se jim je spretno iz- ognil in sam korektno pripomnil, da s »čustvenostjo vendarle ne gre pisati zgodovine«. Več kot umestna pripom- ba avtorja, ki je v strnjenem uvodu av- torju knjige Bosworthu priznal, da ne skriva kritičnega odnosa do italijanske- ga diktatorja in njegove votle retorike, katere žrtev je bil v prvi vrsti sam itali- janski narod. »Knjiga o Mussoliniju je odlična, znanstveno in psihološko ute- meljena. Fascismo di frontiera« – torej obmejni fašizem, je tipičen za dežele, ki jih je Italija zasedla po prvi svetovno vojni (Južno Tirolsko, Primorsko, pre- imenovano v Julijsko Benečijo) in »ni bil samo dučejevo delo. Imel je globoke korenine v iredentizmu, gibanju, ki se je pojavilo med Italijani znotraj habs- burške monarhije v drugi polovici 19. stoletja po nastanku združene Italije le- ta 1861«, opozarja Pirjevec. In dodaja, da je znal Mussolini s svojim politič- nim talentom »imenitno interpretirati OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 183 miselnost, strahove in čustva množic, ki so mu sledile, saj je nasilje opravi- čeval v imenu tritisočletne italijanske kulture, s katero se pač »slovanska« ni mogla meriti«. V spremni besedi se Pirjevec ni izognil nastanku organiza- cije TIGR in tudi siceršnjemu odporu primorskih Slovencev zoper fašistični teror. Nanj so odgovorili z uporniško držo in tudi z ironijo, ki ni ugasnila vse do Mussolinijeva padca. Po italijanski kapitulaciji je veliki duče zgolj živo- taril, in to le še v Salojski republiki, v zadnji postojanki svoje diktature, ki je lahko preživela samo s pomočjo nem- škega Wermahta med oktobrom 1943 in aprilom 1945. V njej je bil Mussolini »samo klovn, ki se ga ni bilo treba več bati«, je sklenil uvodno besedo dr. Jože Pirjevec. Uvodni besedi sledi avtorjev predgo- vor, nato pa kar dva uvoda s pojasnili, kar ni ravno običajno. Toda po premi- šljenem branju lahko ugotovimo, da se je odločil prav, saj nam predstavi pred- govor k novi izdaji iz leta 2010, za njim pa še predgovor k izdaji iz leta 2002. S tem smo dobili še bolj argumentirano in prepričljivejše pojasnilo o zgradbi in predvsem o vsebini in namenu pričujo- če knjige, ki jo je avtor napisal skrbno in z velikimi preudarki, da bralci ne bi ostali prikrajšani za nobeno bistveno poglavje iz dela in življenja italijan- skega fašističnega diktatorja. V maniri vernega kronista in objektivnega in- terpretatorja historičnih dejstev nam že v uvodnem delu celovito pojasni »dučejev obraz« in ga označi za oseb- nost, »ki ni nikomur diktirala, temveč se je prepuščala toku usode«. Nekoliko nenavadno in sprva nerazumljivo, a skozi tehtno branje povsem razumlji- vo razlaganje osebnosti, ki se je štela za pomembnega »fašističnega misleca«. Strinjamo se lahko tudi z avtorjevo oznako, da »vsakdo v življenju naleti na prelomnice, celo na zgodovinska razpotja in v življenju Benita Musso- linija jih je bilo kar nekaj. V času cele generacije je bil diktator Italije, vendar svoje kariere ni oblikoval povsem sam in mu tudi ni prinesla veliko osebnega zadovoljstva«. Knjiga je razdeljena na 18 smiselno zaokroženih poglavij, ki imajo bogat znanstveni aparat. Iz njega veje preci- zno in študijsko poglobljeno avtorjevo delo, ki je slonelo na zahtevnem znan- stvenem delu in pretresu velikanske in raznolike množice virov in literature. Knjigi je na koncu dodana obsežna izbrana bibliografija s pregledom upo- rabljenega arhivskega gradiva, revij, biografskih del o Benitu Mussoliniju, fašističnih (in protifašističnih) publi- kacij, memoarske literature in izbranih sekundarnih virov (knjig in člankov v angleškem jeziku). Avtorjevo vsebin- sko podajanje podkrepijo skrbno izbra- ne dokumentarne fotografije v ravno pravšnjem obsegu. Na koncu ima knji- ga še obsežno stvarno kazalo, kar samo potrjuje obsežnost tega monografskega dela, s pomočjo katerega bodo mlajše generacije laže razumele fašistično in nacistično gibanje ter ideologijo v kon- tekstu totalitarizmov 20. stoletja, tudi komunizem, Mussoliniju očitno dobro znan iz mlajših let, ko se je razglašal za prepričanega »socialista«. Ne bi bilo korektno, če bi vsebino knjige na dolgo in široko predstavljali, in še manj, če bi posebej izpostavljali posamezna poglavja. To bi bralc(e)a lahko zavedlo in bi morebiti spregledal rdečo nit avtorjevega dela. Rad pa bi iz- postavil dejstvo, da se knjiga za razliko 184 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/3 od mnogih podobnih biografij ne zač- ne z Mussolinijevim rojstvom, otro- štvom in odraščanjem. O vsem tem beremo v nadaljevanju, ko kronološko brezhibno spoznavamo njegovo življe- nje in usodo kot človeka, predvsem pa kot fašističnega voditelja in »dučeja«. Avtor namreč začne delo s poglavjem, ki nosi naslov Furije in Benito Musso- lini, 1944–1945. Seznani nas z usmr- titvijo petih fašističnih funkcionarjev 11. januarja 1944 pred mestnimi vrati Verone. Med usmrčenimi je bil tudi Mussolinijev zet Galezzano Ciano, grof Cortellazzo. Njihova kri je bila »spravna daritev novi italijanski social- ni republiki (Repubblica Sociale Italia- na-RSI)«, ki so jo ustanovili septembra 1943 kot neke vrste fašistično vladavi- no za severno Italijo. Čeprav ni nihče odkrito povedal (in novejše italijansko zgodovinopisje o tem ne piše veliko), je bil Ciano ustreljen namesto Mussoli- nija, propadlega totalitarnega vladarja, propadlega fašističnega diktatorja, pro- padlega voditelja ljudstva, propadlega vojskovodje za nacionalsocialistični novi red. Bolj ko prebiramo vrstice te- ga poglavja, laže dojamemo smisel av- torjeve odločitve, da nam za začetek postreže s smrtjo in ne rojstvom, in ga lahko docela razumemo v delu besedi- la, ki govori o klavrnem koncu velike- ga dučeja. »Propadlega diktatorja, ki je na vrat na nos pobegnil pred dokončno usodo, so rojaki ujeli kot podgano in ga za zločine ter nesposobnost kaznova- li s kroglo«. Hitler in Stalin sta umrla drugače, nam pojasni Bosworth, saj se sklepni dejanji v življenju teh dveh dik- tatorjev prepletata s strahotno podobo sveta, ki je »zdrsnil v pogubo«. Benito Mussolini ni umrl kot ta dva, pa vendar je tudi fašizem prelil preveč krvi, saj je Mussolinijeva diktatura spravila v grob vsaj milijon ljudi, če ne še več. »Zgo- dovina 20. stoletja je obširna kartoteka zločinov, zablod in tragedij. Mussolini v njem zavzema sorazmerno banalno poglavje, saj je bil najneznatnejši od tiranskih morilcev, ki so zaznamovali medvojno Evropo. Bil je zvest odsev svo- jega naroda, razredne pripadnosti in spola, čeprav lahko tudi Hitlerja in Sta- lina učinkoviteje analiziramo z izhodišč strukturalizma in intencionalizma«, je prepričan Bosworth. O vsej širini in objektivnosti njegovega pisanja o du- čeju pa se lahko najbolj verodostojno prepričajo bralci sami skozi prebira- nje smiselno zaokroženih poglavij od njegovega rojstva do smrti. Iz njih veje avtorjeva dobronamerna želja, da bi tega diktatorja kompleksno predstavil tudi kot osebnost, kot moškega, moža in očeta, ljubimca in podeželskega uči- telja, vnetega mladega socialista, voja- ka med prvo svetovno vojno, človeka z mnogimi družinskimi in zdravstve- nimi težavami, nekaj časa tudi itali- janskega emigranta v Švici, najbolj pa kot italijanskega voditelja med obema svetovnima vojnama v minulem sto- letju. To mu uspe, enako kot mu uspe razložiti razlike med nacionalsocializ- mom oz. nacizmom in fašizmom, poja- sniti Mussolinijev odnos do zloglasne Hitlerjeve rasne politike in še posebej njegovo stališče do preganjanja Judov in antisemitizma nasploh. Med Hitler- jem in Mussolinijem so bile kar znatne razlike, sploh v začetnem Hitlerjevem obdobju po spodletelem pivniškem puču. A že leta 1932 pride do jasnih in očitnih povezav med Nemčijo in Itali- jo oz. med Hitlerjem in Mussolinijem. Gre za zaupno povezavo nacizma in fa- šizma kot različice nacionalsocializma. OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 185 Skupen jima je bil »branik pred marksi- stičnim socializmom« oz. boljševizmom in kasnejši sijaj nacističnega uspeha v Nemčiji je dodatno okrepil italijanski fašizem. Glede vojno-strateških ciljev se diktatorja nista povsem ujemala, tu- di glede Judov sta bila na dokaj različ- nih bregovih, saj Mussolini tu podpiral radikalne rasne politike in popolnega uničenja Judov (glede njih je duče leta 1928 izjavil: »Z njimi nisem ravno pri- jatelj, toda nacistični protisemitizem ni vreden evropskega naroda«). A ne glede na vse to se moramo strinjati z avtorjevo oceno, da nacističnih rjavo- srajčnikov ne bi bilo brez fašističnih črnosrajčnikov, in da je najbrž Hitler v dobršni meri kopiral svojo podobo prav od dučeja. Ne smemo namreč pozabiti, da je Mussolini s pohodom v Rim že leta 1922 prevzel oblast v Italiji in v tem v času je bil Hitler v Nemčiji še nepomemben strankarski politik. Popolnoma točno pa je, da fašizem ni nikoli premogel energije in material- ne moči nacionalsocializma, bil pa je moralno ravno tako škodljiv, ali celo še bolj, ker je bil izrazito »nepošten«. Fa- šizem je bil goljufija in »socialna grož- nja, pred katero je duče rešil Italijo, je bila goljufija«, je Mussolinija nekoč označil A. J. P. Taylor. Dodal je, da je bil »Mussolini samovšečnež, šušmarski bahač, brez zamisli in ciljev«. Karkoli že si mislimo o njem – bil je italijan- ska (za nekatere tudi evropska in celo svetovna!) zgodovinska osebnost, ki je kot fašist vse življenje »sejala veter na- silja«. Skupaj z njegovim fašizmom ga lahko brez pomislekov uvrstimo med zgodovinske relikte. A ne smemo poza- biti, da so se po njem zgledovali mnogi diktatorji 20. stoletja. Njegova usoda še vedno buri duhove tudi med mnogimi novodobnimi italijanskimi zgodovi- narji, ki ga poskušajo prikazati v pov- sem drugačni, v glavnem pozitivni luči zato, ker se naslanjajo na izročilo že nekaj časa ofenzivnega in znova vzpe- njajočega se nacionalizma v Evropi, in ker jim je blizu oznaka, da je bil »Be- nito Amilcare Andrea Mussolini (29. 7. 1883, Predappio – 28. 4. 1945, Mez- zegra) kljub častihlepju le ambiciozni podeželski izobraženec, ki je menil, da mora vedno in povsod uveljaviti svojo voljo in da zmore Italijo popeljati v lepšo prihodnost«, in to kljub temu da se je v najglobljih vprašanjih človekovega ob- stoja skoraj brez izjeme – motil. Njegov duh v Italiji še živi. Marjan Toš SPOMINJANJA OB DNEVU PRI- MOŽA TRUBARJA V UNIVERZI- TETNI KNJIŽNICI MARIBOR Počastitev dneva Primoža Trubarja, državnega praznika, ki ni dela prost dan, je v Mariboru prvič potekala 8. junija 2015 in tudi drugič na isti dan leto kasneje v Univerzitetni knjižnici Maribor. Pripravljena je bila v okviru projekta Spominjanja, potekajočega že celo desetletje v okviru Zveze kultur- nih društev Maribor, in s sodelovanjem Univerzitetne knjižnice Maribor. Koncept projekta Spominjanja je ozaveščanje kulture spominjanja, zato so posamezne prireditve, posvečene uglednim posameznikom ob okroglih obletnicah ali pomembnim dogod- kom iz mariborske in slovenske prete- klosti, vezivo za zdaj že tradicionalna