Gustav Strniša / Na  Savi
Monotono šepetanje valov; preko njih se sence dreves zaletavajo, plavajo, plavajo, legajo na čolna nizki krcv — mračni pozdravi kopnine.
Prva zarja sine, sivih mostnic riše lok — vodne mavrice obok v ostrih obrisih gori; pod njim mrak zapira črne oči, bleščava slepi. —
Razpali mlin. — Kdo je zadnjo pšenico nasul, pogrebni kruh zamesil? Zdaj s krili meljejo vrani, sipljejo meglo po poljani. —
Prekipi zarja — sonce vzplamti, nad belim Snežnikom obvisi, seva na drobno vasico, ki plašna pod hribom čepi, le cerkvica zlato glavico dviga, čez polje strmi.
V daljavi tovarna ječi, k vodi priklenjena zver — sijejo plamene blazne oči, bruhajo dim nozdrvi.
Hišice nizke ob nji v vrsti stoje sužnjev, ki krmijo zver, sužnjev, ki srka jim mlade moči, a gladni trpe.
Zakaj?
Da v soboto zvečer
za žulje pekcče sramotno plačilo dobe.