Cena 2 EUR (479,28 SIT) Številka 3>' Letnik 2 * September 2007 DO Zupanov državni ■) / sekretar 9 770022 929009 VSI drugačni vsi savore 5661^3633^0 enakopravni d30C™ fptft EW]n s a j e k h BHM a>66o>b$u >u (D e o * (A Zagotovo ste že slišali za alternativno medicino. Morda ste že preskusili njene čare. Ste se kdaj vprašali, zakaj ji sploh zaupate? to uskladimo z zgornjo trditvijo, da ni objektivne znanosti, da je vse le subjektivno doživljanje posameznika? Če je namreč vse le subjektivno doživljanje, potem velja enako tudi za njegovo stališče o spolnosti. Na nekem subjektivnem stališču (in v danem primeru sem celo prepričan, da ne more iti za nič drugega) pa najbrž ne moremo razumno zasnovati psihoanalitične metode in upravičiti njenega financiranja z denarjem davkoplačevalcev. Naj ob koncu omenim, da lahko takšna hkratna mešanica relativizma (ni objektivne znanosti ali vse je subjektivno) in absolutizma (prepričanja v lastno metodo in lastni prav) privede zgolj do tega, da je mogoče prav vse (anything go-es), torej stanja, v katerem (denimo o razdelitvi družbenih sredstev) ne odločajo razumni razlogi, temveč drugi dejavniki (moč, poznanstva, pripadnost naši - vaši itd.). Ali bo odstop prvega med tistimi, ki so zapeljali slovensko raziskovanje v to smer, kaj spremenil, bomo videli prav kmalu. Drugačna alternativa Medicina je začela z znanstveno dogmo in poskusom kot osnovo za pridobivanje znanja. Njeni pomembni lastnosti sta ponovljivost in sledljivost. Drugače je z alternativno medicino. Sestavljajo jo namreč razne oblike zdravilstva, temelječe na neznanstvenih metodah. Priznati morate, da polaganje rok in vadba na energetskih točkah v naravi nista sledljivi, še manj ponovljivi metodi. Nikakor ne morete razložiti, kako deluje radiestezija; še manj boste našli znanstveno ali celo logično razlago načel homeopatije. Homeopatija je šolski primer neutemeljene alternativne medicine. Nastala je kot plod dela nemškega zdravnika v 19. stoletju in je danes izbirna sestavina nekaterih učnih načrtov v Nemčiji. Ne glede na spoštljivo zgodovino in relativno dobre rezultate, manjka homeopatiji ena bistvena znanstvena lastnost - razumskost. Homeopatija deluje z močno razredčenimi zdravilnimi snovmi, ki imajo šele tedaj učinek. Naj ilustriram, doma kuhate govejo juho (tipično slovensko) in vsakič, ko do-lijete, postane juha bolj slana - na koncu tako zelo, da je ne morete niti pojesti. Verjetno boste imeli vsakogar za bedaka, ki vam bo želel prodati to logiko. Izjemo boste naredili pri homeopatiji, ker je to alternativna medicina. Zabava me, ko slišim ljudi govoriti, da zdravniki gotovo ne poznajo vseh načinov delovanja človeška telesa. Nepoznavanje vseh fizioloških načel namreč ne pomeni, da polaganje rok daje neke medicinske rezultate, ki bi lahko bili alternativa. Naj ponovno pokažem na drug način - še zdaleč ne poznamo vseh zakonov fizike, a boste krivo pogledali vsakogar, ki bo trdil, da vam bo nebo padlo na glavo, če nosite rumeni šal, čeprav morda govori o alternativni fiziki. Zakaj potem ta razlika pri medicini? Ker zadnje dni pogosto poslušam očitke o zakosteneli medicini, sem se posvetil temu vprašanju in našel možno razlago. Ostalo znanost ljudje bistveno manj čutimo na lastni koži. Sonce vzhaja in Zemlja se vrti, ne glede na naše želje, zdravniki pa so zaposleni, da nas zdravijo in nam pomagajo. Pri medicini smo osebno vpleteni. Navsezadnje se to kaže pri obsegu proračunskih izdatkov za zdravstvo. Razumljivo je, da so ljudje nezadovoljni s sistemom, kjer primanjkuje osebja, sestre in zdravnike učijo zgolj znanstveno-strokovno tematiko ter pozabljajo na komunikacijske veščine. A to ne daje večje veljave alternativni medicini. Morda razmislite o tem, ko boste naslednjič hvalili strokovnost vašega bioenergetika. med svetovi Znanstveniki osumljeni ter Vojna proti terorizmu se je rodila kot stalna in nepredvidljiva grožnja, z ustvarjeno psihozo, da lahko skrajneži udarijo kjerkoli in kadarkoli. Svojo simboliko je dobila ob napadu na WTC. Od takrat naprej je postala izgovor za še več nadzora. JOSIP ROTAR V Nemčiji se je avgusta v javnosti pojavila novica o aretaciji domnevnih teroristov, članov organizacije Militante gruppe (MG). Ti naj bi po navedbah policije izvedli sabotažo na nekem vojaškem vozilu. Osumljeni Oliver R., Axel H. in Flori-an L. (po nemških zakonih se priimki zoper osebe v postopkih smejo podajati v javnosti le v obliki inicialke, op. jr.) so bili aretirani med vožnjo v bližini mesta Havel v nemški zvezni državi Brandenburg. Izolacija pod posebnimi pogoji Njihovi odvetniki so kasneje pojasnili, da je pred njih zapeljal policijski avto in jim onemogočil vožnjo. Policisti so razbili avtomobilske šipe in skozi njih izvlekli osumljence, ki so pri tem utrpeli resne poškodbe. Odvetnik Floriana L. je izjavil, da so ga policisti, medtem ko je on še vedno sedel v avtomobilu, privezan s pasom, skozi razbito šipo s palicami tepli po obrazu. Nato so jim čez glave nadeli tanke plastične vrečke in jih pustili ležati na cesti nekaj ur. Pri tem so imeli roke zvezane na hrbtu. Od tam so jih s helikopterjem prepeljali pred vrhovno sodišče v Karlsruhe. Pred sodnika so stopili oblečeni v pajace, ki jih nosijo osumljenci v Guan-tanamu. Šele po ugovorih odvetnikov, so jim dovolili, da se lahko preoblečejo. Glede na to, da noben od obtoženih ni imel kriminalne preteklosti, poleg tega pa so vsi živeli v sorazmerno dobrih socialnih okoliščinah, je sodnik naročil pripor pod posebnimi pogoji. S tem je mislil, da bodo v priporu 24 ur na dan, izolirani v celici velikosti 6 do 8 kvadratnih metrov. Vsaj eden od zapornikov se prvi teden ni smel tuširati, ker v skupni kopalnici ni bil dovolj izoliran od ostalih. Osumljenim so pogovore z odvetniki in družino dovolili le skozi ste- kleno pregrado. Axel H., na primer, med obiskom ni smel objeti svoje žene in sina. Ob tem pa so ves čas bili zraven trije policisti. Dan po aretaciji trojice so policisti aretirali še dva univerzitetna profesorja, ker na bi ta s svojimi raziskavami in »sporno« uporabo terminologije podpirala teroriste. Dr. Andrej H., ki je profesor sociologije na Humboltovi univerzi v Berlinu, je bil po plačilu varščine in protestnih pismih akademikov ter študentov izpuščen. Njegova odvetnica Cristina Clemm je opozorila, da izpust na prostost še ne pomeni, da je nadaljnji sodni pregon končan. Podobna usoda je doletela tudi profesorja političnih znanosti iz Leipziga, dr. Matthiasa B. Zvezni tožilec je profesorja obtožil, da sta člana teroristične organizacije Militante gruppe (MG). Oba bremeni kriminalno dejanje, ker naj bi skupino MG zalagala s teoretskim znanjem, ki sta ga pridobila pri svojem raziskovalnem delu. Po navedbah nemške zvezne policijske uprave naj bi skupina MG sodelovala pri napadih na privatno lastnino, nekateri njeni člani pa naj bi uničili tudi nekaj policijskih vozil. Policijska uprava je šla še dlje in člane MG obtožila rušitve obstoječega demokratičnega sistema ter da so njihove ambicije v resnici vzpostavitev komunizma. Peklenska terminologija Ko se je novica o aretaciji profesorjev razširila po Nemčiji in v akademskih krogih drugod po svetu, so se začeli pisemski protesti, ki so vsak dan prihajali na naslov zveznega tožilstva. Obtožbe in argumenti tožilstva so se vpričo pritiskov javnosti vsak dan kopičili, hkrati pa postajali vse bolj absurdni. Tako je eden od argumentov med drugim navajal, da sta raziskovalca imela dostop do knjižnice, kjer sta lahko delala raziskave za potrebe MG. Iz tega argumenta sledi, da je lahko vsak uporabnik knjižnice potencialni terorist. Še bolj absurdne so bile obtožbe, da naj bi raziskovalca uporabljala sumljivo terminologijo. Tožilstvo je še posebej izpostavilo termin »gentrifikacija«, ki se na široko uporablja pri socioloških raziskavah mest in urbanih središč. V mednarodni podatkovni bazi socioloških razprav se nam na to besedo izpiše 452 zadetkov, 1 74 avtorjev. Amazon našteje 64 naslovov na to temo. V časniku New Vork Times je bila ta beseda v zadnjih letih uporabljena 1 770-krat. Andrej H. in Matthias B. sta napisala doktorski disertaciji o procesu gentrifi-kacije na primeru restrukturiranja vzhodnoberlinske četrti Prenzla-uerberg po letu 1990. V Nemčiji veljata za strokovnjaka na podro- čju strukturnih sprememb znotraj mest. Njuno kritično delo, ki obravnava mlade delavce in nezaposlene iz te četrti, v luči uvedene reforme Hartz - IV (dolgotrajno brezposelni po tej reformi prejemajo zelo nizko državno pomoč), je bilo za tožilstvo zadosten dokaz, da ju je označilo kot člana radikalne levice. Na podlagi sumničenj o njunem raziskovalnem delu sta bila vseskozi pod nadzorom nemške zvezne policije, ki je vhod v njuna stanovanja nadzorovala s kamerami in prisluškovala telefonskim pogovorom. Akcije brez cilja Napadi na intelektualce in aktiviste iz nestrankarske leve scene so se letos v Nemčiji še toliko bolj razvneli zaradi srečanja skupine najbogatejših držav in Rusije G8 v He- Ni izključeno, do so si ime do sedaj neznane skupine »Militante gruppe« (MG) izmislili kar nemški policisti. Domnevamo lahko, da so jo sestavili v povezavi s terminom »militant research«, ki ga raziskovalci političnih znanosti in aktivisti pogosto uporabljajo kot metodo analize družbene situacije (pri Marxu razredne kompozicije). komentar orizma iligendammu. Že kakšen mesec pred srečanjem je nemška policija potrkala na stanovanja nekaterih organizatorjev protestov. Takrat so poleg stanovanj zasebnikov bile na udaru tudi knjigarne, čitalnice in knjižnice, kjer se nemška mladina pogosto zbira in študira politično literaturo. V eni od racij je policija uničila celotno uredniško pisarno časopisa za politično teorijo. Razlog: vsebina časopisa naj bi nemško mladino napeljevala k nasilju. Po racijah, kjer je policija zaplenila večje število knjig, časopisov, računalnikov in programske opreme, se je izkazalo, da gre le za ustrahovanje političnih nasprotnikov. Zmeda pri preiskavah in brezciljno organizirane akcije dajejo slutiti, da policisti niso vedeli točno, kaj iščejo. Nekoordiniranost akcij se je vidno odražala tudi v pomanjkanju dokazov, še največkrat pa v nepotrebni uporabi sile. Grožnja opravičuje nadzor Hartmut Haulšermann, mentor pri disertaciji Andreja H., je v intervjuju za nemški tednik Die Zeit povedal, da se je Andrej H. opredeljeval kot pripadnik leve scene, kar seveda še ne pomeni, da je terorist. »Trenutno nekateri politiki ustvarjajo atmosfero permanentne grožnje, z namenom, da bi upravičili permanentni nadzor,« pravi Hau-Išermann in dodaja: »Kritično mišljenje in kritična analiza izginjata, ker je čisto vsak dvom dokumentiran, intelektualcem pa grozijo z izolacijo v celici.« Člen 129a nemškega kriminalnega zakonika je od kontroverznega sprejetja leta 1976 prej kot za boj proti kriminalu in terorizmu služil za nadzor in pregon opozicijskih skupin in gibanj. S tem zadnjim primerom je stopil le korak naprej. Postopek zoper Andreja H. in Matthiasa B. se od prejšnjih primerov razlikuje v tem, da osumljenca nista direktno podpirala skupine MG, ampak sta uporabljala ustaljeno znanstveno terminologijo. Se lahko v prihodnje podobna zgodba pripeti še komu, ki se ukvarja z novinarstvom ali znanstveno raziskovalnim delom? Na prihodnjih predsedniških volitvah hom podprl Eleno Pečarič, ki jo ravnokar prišla v kvalifikacije v teku z ovirami. In zanjo kot invalidki-njo to ni bila prijazna okoliščina. Ne skrivam dejstva, 1" ~ 1 1 za »protest vo- te«, za glas hendikepiranim in za nekoga, ki ima zdrava in razumljiva stališča glede človekovih pravic. Sem Danilo Turk Zanjo bom glasoval tudi zato, ker me drugi kandidati niso prepričali. Pri Lojzetu Peterletu me ne motijo orglice, cerkveni botri ali populizem, temveč omlednost v odgovorih, samozadostnost in neprepričljivost. Ne maram tistih, ki nam zagotavljajo, da živimo v nebesih pod Triglavom. Pri Mitji Gaspariju me motijo siva načelnost, birokratska distanca in izmikanje konkretnostim. Za Zmaga Jelinčiča ne bom glasoval, ker si, med drugim, ne želim vojne s Hrvati. »Ljubavni tepih« in razbiti nos Arturja Šterna me tudi nista prepričala, niti v filmskem scenariju. Vseh ostalih kandidatov iz različnih razlogov ne jemljem resno. V nadaljevanju pa bom navedel še nekaj razlogov, zaradi katerih ne bom glasoval za »akademskega« dr. Danila Turka. V opozorilo glede tega, kakšen v svojem nastopu ne bi smel biti noben kandidat. Turkova retorika je namreč votla. Skriva se za diplomatskim pedigrejem, a v resnici avtor velikokrat nima svojih stališč ali pa si jih ne upa povedati. Kar je na koncu isto. Njegovi odgovori so tako prazni, da mejijo na bizarnost. Pred nekaj tedni so ga v nekem intervjuju vprašali, kdo da je. Odgovor je bil »nominalističen«: »Sem Danilo Turk.« Ja, zelo informativno vzpodbudno. In nismo vedeli, res. Če je namreč Gaspari preveč takten in izmikajoč »naravnost«, se gospodu iz Združenih narodov zatika na zelo neobičajni ravni. Ko ga je novinar vprašal, ali je Dimitrij Rupel dober zunanji minister, je dobil prisilen »To je kompleksno vprašanje.« Ne, v politiki to ni kompleksno vprašanje, sicer je tudi vprašanje o uspešnosti slovenske zunanje politike tako. Turka ne bom volil tudi zato, ker ima o tej vladi prijazno mnenje. Novinar sprašuje, če si ta zasluži še en mandat, beden odgovor pa je potem »To je vprašanje za volivce«. Ne, to je bilo vprašanje zanj. Zato seveda ni nič bolje niti, ko sledi pojasnilo, ali se pod Janšo Slovenija demokratizira. Odgovor lahko predvidite: »Mislim, da je stopnja demokracije v Sloveniji dobra, da se v Sloveniji lahko razpravlja o stvareh, ki so predmet javnega interesa.« Od kdaj se stopnja demokracije meri le po možnosti razprave? Smo prav slišali, da je Turk kandidat levice in opozicije? In kako je z govoricami, da bi bil tudi dober kandidat desnice? Vprašanje je bilo »Bi kandidirali kot kandidat SDS?«, razlaga pa: »Ne vem. To mi ni bilo ponujeno, zato tega ne morem vedeti.« Malo ve tale Turk. Zamislite si, da bi mu nihče ne (uradno) ponudil 20.000 overjenih glasov podpore, ki ga čakajo na Ptuju, lepo zloženi v kovčku. In on ne bi vedel, če bi jih sprejel, obsedel bi v fotelju v Ljubljani. Še slabše se razume z metafiziko. Ko ga novinar pobara, če ima Bog kaj z nastankom sveta, je odgovor peterletovski »Človek pride v leta, ko lahko nekatere stvari pojasni samo metafizično, nekako z božjo previdnostjo«. Torej »homo me-taphysicus« postaneš z leti in Bog se z njimi naseli vate? Človek bi z veseljem ostal večno mlad. Turk sicer meni, da vprašanja Strojanovih še ni treba rešiti, je še dovolj časa. Ja, saj je komaj leto od izgona. Zato ne preseneča njegova ocena, da je Slovenija po nacionalnem značaju bolj konservativna kot ne. Kako tudi ne bi bila, ko pa je njegov odgovor, ali je poroka izključno zveza med moškim in žensko, bil takšen: »To je tisti model sožitja, ki je meni najbližje.« No, pač konservativno pojasnilo v skladu z nacionalnim značajskim interesom. Mojster informativnih tavtologij na vprašanje, kakšno vlogo bo igrala njegova žena, če bo izvoljen, ne zataji: »Igrala bo vlogo soproge predsednika republike.« Gotovo, smo se že bali, da bo rekel »Igrala bo vlogo Barbare Miklič Turk.« Problem kandidata pač ni v tem, da je preveč diplomatski. Temveč da je zraven še preveč pa-horjanski in da boleha za sindromom brisanja razlik, prijazne nedoločenosti, »partnerstva«. Načina, kako se iti politiko brez politike. pro et contra Gospodarska rast William Shakespeare je razmišljal takole: »Ena izmed najbolj žalostnih stvari, ki jih vem o človekovi naravi, je ta, da vsi skušamo odlagati življenje. Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja - namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo pred našim oknom.«Gospodarska rast neke države praviloma temelji na zdravih temeljih in ni posledica umetno spodbujenega povpraševanja, temveč je rezultat povečanega izvoza in tujih investicij. To je dejstvo, ki ga je potrebno sprejeti tudi v trenutni situaciji v Sloveniji. Strah, da bo prehod na skupno evropsko valuto sprožil plaz podražitev in kot nujno posledico povečano inflacijo, je očitno bil odveč. JANUŠ RASIEWICZ Ne morem pa mimo stalnih očitkov posameznih avtoritet na tok dogodkov oziroma na poročila vlade, ki so, vsemu navkljub, doslej vedno vzpodbudna. Komentarji Maksa Tajnikarja, Jožeta P. Damijana, Mica Mr-kaiča in vseh ostalih stalnih kritikov te vlade, ki se pojavljajo v slovenskih medijih, so pretežno minimiziranje dejstev, rekel bi celo, iskanje zavajajočih in napačnih argumentov za zavajanje javnosti. Vsem tem komentatorjem je jasno, da je vlada v pravem trenutku napravila poteze, ki so bile zgolj logična posledica situacije, v kakršni se je znašla. Na tem mestu bi se enako obnašala vsaka ministrska garnitura, leva ali desna, in prav tako bi ena ali druga doživljala enake kritike. Torej iz tega stališča ni potrebno izgubljati besed, saj smisel oz. cilj gospodarskega napredka ostaja vedno isti: čim večji BDP in čim nižja inflacija. Ekonomisti se sicer predajajo diskusijam in razpravam o tem, kaj je v danem trenutku boljše ali slabše, a je vse skupaj zgolj odtenek, saj natančnih in zanesljivih potez ni moč napovedovati na pamet. Le-te so odraz gibanj, ki se danes kažejo v povsem drugačnih merilih, kot so veljala v nekem drugem sistemu. Evropa funkcionira na podlagi demokratičnih meril, kar pomeni, da je osnova funkcioniranja dialog, katerega zaključki so obligatorni. Če želimo tej skupno- sti slediti in živeti v njej, moramo dosledno upoštevati vsa njena pravila. Plansko gospodarstvo in z njim delovne zmage ne gredo v evropski kontekst. Ta čas je nepreklicno minil in petletke so zgolj utrinek iz zgodovine nekega poskusa, ki se je neuspešno končal. Seveda pa ni nikakršnega razloga za brezskrbnost in nekritični optimizem. Evropski komisar za finance Joaquin Almu-nia je opozoril, da je Slovenija sicer tehnično dobro izpeljala prevzem evra, je pa ponovila nekatere napake svojih predhodnic. Ob vsem tem je potrebno upoštevati še eno pomembno dejstvo, to je zaupanje v vlado in njene poteze, ki so brez dvoma odgovorne in pravilne. Doslej se, kot rečeno, še ni nobena slovenska vlada izkazala s tolikšnim uspehom, kar pravzaprav edino šteje. Javnost je bila vedno navajena neuspehov, drsenja navzdol, kar je med ljudi vnašalo apatijo in nekakšen sindrom nemoči, ter, dejal bi, slabe nacionalne kondicije. Takšno obnašanje je bržkone povezano z že kar tradicionalno slovensko lastnostjo napačne samopodobe, nezaupanja v lastno sposobnost in ustvarjalnost. Za gospodarstvo in blaginjo nasploh je samozaupanje še kako pomembno, to pa se krepi s pozitivno konstruktivno kritiko in nikakor ne z nihilizmom, cinizmom in podcenjevanjem uspehov. Prav iz tega razlo- ga razumem le kritiko s konstruktivno konotacijo, težko pa razumem zastraševanje in kazanje v slepo ulico, kar doslej ni prineslo prav nobenega učinka. Napovedi, ki se oddaljujejo od vsebine vizije celotne EU, resnično ne morejo prinesti prepričljivih in upoštevanja vrednih argumentov, naredijo pa ogromno škode, če jih javnost razume kot koncept, pisan v stilu: kaj pa če je vrag res tako črn? Potrebno je pač priznati, da je šele tej vladi uspelo močno zajeziti inflacijo in da smo poteze, s katerimi je to storila, zelo malo občutili. Prav nasprotno, nekatere storitve in predvsem dajatve so se bistveno pocenile. Ostaja še en korak, ki bo verjetno najtrši oreh v sedanji borbi za trdnost ekonomije. Gre za preteče podražitve, ki so predvsem odraz visokih marž trgovcev. Podatki, ki so na voljo, nam kažejo, da si trgovci marsikje vzamejo kar polovico (kruh). Dokler smo potrošniki pripravljeni plačevati drage storitve in artikle, se trgovci dobičkom ne bodo odrekli. Sicer pa: ne nehaj klesati svojega kipa, dokler se ne bo pokazal božanski sijaj čednosti, je dejal Platon. Ta sijaj si nedvomno želimo videti vsi. pro et contra Janševa inflacija Ekonomski infrastrukturi in posledično slovenskim državljanom je zagodel na videz nepojmljiv paradoks, s katerim se je kmalu po uvedbi evra neuspešno spopadla že Portugalska. Kljub razveseljivo visoki gospodarski rasti (7,2 %), za katero si vladna garnitura pripisuje največ zaslug, nas je okužila rekordno visoka inflacija (4 %), ki blagostanje državljanov zmanjšuje na minimum. Kje se torej skrivajo razlogi za visoko gospodarsko rast in inflacijo? Kakšno rešitev je predlagalo finančno ministrstvo? MARKO KRULC Za začetek si poglejmo t. i. portugalski scenarij. Portugalska rast je bila do leta 1999 oz. do uvedbe evra daleč nad povprečjem Evropske unije. Toda portugalska vlada je takrat odlično rast bruto domačega proizvoda, kateremu smo sedaj priča tudi v Sloveniji, na hitro zapravila. Po mnenju strokovnjakov iz Evropske komisije je portugalska gospodarska rast temeljila na zadolževanju, pri čemer Portugalska ni bila sposobna zagotoviti rasti produktivnosti svojih industrijskih in storitvenih sektorjev. Njihova konkurenčnost je tako upadala, močno povpraševanje zadolženih gospodinjstev in podjetij pa se je preusmerilo v cenejše uvožene izdelke. Posledica je bil primanjkljaj v trgovinski bilanci. Še več, portugalska vlada je s proračunskim trošenjem spodbujala pregreto gospodarstvo in s tem še povečala inflacijske pritiske. In kakšno proračunsko politiko je izbrala janševa vlada? »Vlada je (za visoko gospodarsko rast) naredila tisto, kar je najlažje in za kar ne potrebuješ posebne modrosti.« (Nekdanji minister za razvoj, Jože P. Damijan) Kljub resnim opozorilom slovenskih ekonomistov, da bi morala vlada ugodne gospodarske razmere izkoristiti za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja, je vlada v sprejetem rebalansu proračuna za letošnje leto odhodke raje povečala za dobrih 60 milijonov evrov. Toda spodbujanje pregretega gospodarstva v Sloveniji je le ena izmed številnih podobnosti, ki jih je janševa vlada kopirala iz portugalskega scenarija. Medtem ko je sedanja vlada zmotno prepričana, da je gospodarska konjunktura rezultat poenostavitve davčnega sistema in sprostitve davčnega vijaka, se centralno gonilo gospodarske rasti prvega četrtletja skriva v ugodnem mednarodnem ekonomskem okolju (in zato pospešenemu izvoznemu povpraševanju) ter v rizičnem kreditiranju gradbeništva. Nekdanji minister za razvoj, Jože P. Damijan, je zadrego vlade razložil v Financah (17.8.2007): »Vladaje naredila tisto, kar je najlažje in za kar ne potrebuješ posebne modrosti. Sprostila je vajeti avtocestnemu in železniškemu lobiju in jima omogočila skorajda brezmejno zadolževanje.« Z enormnim kreditiranjem je tudi na Portugalskem gradbeništvo močno razcvetelo, toda posledično se so razcvetele tudi ce- ne nepremičnin, kreditov in košarice življenjskih potrebščin. Potrebujete še kakšen razlog za preplah? Umetno zrežirana gospodarska rast je prinesla inflacijo, ki je presegla zloglasni maastrichtski kriterij za uvedbo evra in za dvakrat presegla ciljni prag Evropske centralne banke in povprečje Evropske unije. Slovenija se je tako znašla pred osrednjim ekonomskim problemom. Medtem ko inflacija v Evropski uniji počasi pada, pri nas naglo narašča. Verjetno se sprašujete, kakšno strategijo za zmanjševanje inflacije je sprejelo finančno ministrstvo. Po mnenju vladne nomenklature razlogov za preplah sploh ni. Finančni minister, Andrej Bajuk, je namreč prepričan, da je vsakršen boj z inflacijo nepotreben, saj se bo inflacija umirila sama od sebe. Svojo ekonomsko »ekspertizo« je podal celo predsednik vlade, Janez Janša, ki inflacije ne dojema kot ekonomski problem, kajti inflacija je tako ali tako manjša od gospodarske rasti. Morebiti je edini borec zoper nevšečnosti inflacije zgolj poslanec SDS, Branko Grims. S svojim totalitarnim zakonom o RTV je na račun medijske neodvisnosti preprečil dvig RTV naročnine, ki je prej rasla na podlagi inflacije. zapisi iz mrtvega doma Z druge obale Zdaj pa dovolj! Take monstruozne dedikacije se redko dobijo, dedikacije se nasploh ne dobijo pogosto od Barbara Montreux, 25. avgusta 1849 DR. SAMIR OSMANČEVIČ, GRADEC (PREVOD: DARINKO KORES JACKS) Gornji citat je zaključni stavek nekega pisma, ki ga je pomembni ruski filozof in publicist Aleksandar Hercen sredi 19. stoletja poslal Georgu Hervveghu. Nezakonski sin ruskega veleposestnika in Nemke iz Stuttgarta, najbolj znani politični emigrant predok-tobrske Rusije, avtor dela Z druge obale - to zveni, kaj ne, skoraj kot sinonim Zapiskov iz mrtvega doma! -, je svojo epistolo sklenil v švicarskem Montreauxu, v globokem evropskem kontekstu, v francoskem jeziku, pod njega pa se je podpisal kot Barbar! S Tem Hercen aludi-ra, tako se zdi, na še en neodločeni rezultat vprašanja, ki že več kot dve stoletji pretresa rusko svetovnozgodovinsko samozavest: Evropa in Rusija. Vprašanja, variiranega v najrazličnejših antagonizmih (zahodni materializem in ruska duhovnost, zahodni subjektivni egoizem in prirojena ruska socialnost ter integralna osebnost, suhoparni zahodni racionalizem in veličastna rusko ortodoksna teologija, ki je hkrati etika, filozofija zgodovine in socialna filozofija) in z najrazličnejših miselnih pozicij, a tudi vprašanja, ki se na koncu in v poslednjih konsekvencah vedno znova dotika modusa in kvalitete participiranja ruskega duha v evropski kulturi. Zdi se, kot da hoče nad Evropo globoko razočarani VVestler Hercen s svojim "barbarskim" podpisom povedati, da bo antagonizem kulturnega in barbarskega ostal trajna determinanta evropskega pogleda na Rusijo - ne glede na to, kaj bi ta v resnici počela, koliko bi se "integrirala" v evropske tokove in kakšnim liberalnokapitalističnim "road-mapom" bi v prihodnosti sledila. Evropa ali Rusija? In zares, vsako rusko nasprotovanje, vsak ruski migljaj, ki se ne vklaplja v vvashingtonsko koreografijo, v tisto pogosto neskrito neoimperialistič-no mise en scene edine uradno pre- ostale svetovne sile, vedno pospremi molčeča ignoranca, gesta spominjanja na to, kdo in kaj je pravzaprav Rusija (s podobnih višav so tudi Balkanu, celo novim članicam EU, pogosto namenjeni prezirljivi pogledi), ki - če sploh! - šele od nedavna, kot kak nedorasel komunistični pionirček, zares sodeluje v življenju evro-ameriške civilizacije. Če oznani svoj strateški interes za Severni tečaj ali izrazi nasprotovanje izgradnji raketnega ščita na vzhodu Evrope, kar je prav tako vidik nevarnega in provokativnega "opominjanja", je na izkrivljenih ustnicah zahodnih znanstvenih in vojaških svetovalcev in komentatorjev vedno mogoče zaznati tisti "vemo, kdo ste in kaj ste" tok, ki Rusijo vedno znova vrača v okvire, katere skuša izničiti vsaj del ruskih političnih sil od Petra Velikega naprej. Brezpredmetno je razpravljati, kaj zares stoji za zadnjimi ruskimi svetovnopolitičnimi "provokacijami", vključno s podporo Beogradu pri tako občutljivem vprašanju, kot je kosovsko. Ruski upori, bolj kot kitajski, in dva dvignjena ruska prsta v komaj zaznavnih niansah postavljajo pod vprašaj sam proces globalizi-ranja, za katerim je mogoče zaslutiti tudi neoimperialistično gesto "kultiviranja" barbarov v najboljši anglosaksonski maniri. A prav to latentno prigovarjanje prvobitni in neobvladljivi aziatščini, temu neukrotljivemu stepskemu barbarstvu, je tisto, kar Rusija od Hercnovega pisma naprej občuti kot odkrito provokacijo. Rusija nedvomno pozna svojo aziatšči-no, svojo kulturnozgodovinsko nekompatibilnost z zahodno civilizacijo v mnogih segmentih, in zaveda se vseh dimenzij svojega svetovnozgodovinskega zamujanja. Vendar hkrati ne želi, da bi jo kontinuirano spominjali, da je tako bolestno žrtvovanje lastne identitete nasploh zgrešena rabota, ne glede na to, iz kakšnih nevrotično-antagonističnih komponent je ta identiteta pravzaprav se- stavljena. In ne glede na to, kako propulzivno je zavestno odklanjanje takšne identitete, zožene v stereotipe dobrote ruskega človeka, vodke in nevrotično vriskajočih likov Dostojevskega. A prav kakofoničnost ruske nacionalne in zgodovinske identitete kot samostojnih veličin - za razliko od že omenjene Kitajske ali, recimo, Poljske, ki se prav tako po marsičem nahaja v določenem samoidentifikacij-skem vakuumu - je tisto, kar je treba upoštevati pri prav vsaki svetovno-politični kalkulaciji. Amerika je Was-hington, Rusija pa ni Moskva: kljub vztrajno kompaktnemu ruskemu nacionalnemu jedru se zdi, da vsena-cionalni konsenz o trajni in stabilni svetovnopolitični orientaciji Rusije še ni dosežen. O tem pričajo tako novo- kot starokomunistične sinuso-ide, pa tudi velikoruski nacionalistič- ni ekskurzi in Žirinovski. Zdi se, da so in eni in drugi reprezentanti ruske province, ki še dolgo ne bo sposobna zapravljati bajeslovnih vsot po ekskluzivnih avstrijskih smučiščih ali glasno pijančevati po Mediteranu. O tem konec koncev priča tudi Putinova hibernirana kgb-jevska mimika, ki je toliko bolj samozavestna, kolikor bolj dajejo Rusiji vedeti, da ni tista, ki bi lahko sama odrejala svoje pozicije - celo znotraj ruske interesne sfere. A še bolj nevarno od odkritega spopada ali poniževanja neke svetovne sile bi ji bilo dopustiti - še posebno glede banalnih vprašanj in celo glede tem, za katere sploh ni v resnici zainteresirana -, da se manifestira kot taka, torej kot svetovna sila. Vzdušje zaskrbljenosti Da ne bo pomote: nakana tega me-menta, tega opozarjanja na verjet- e ; zapisi iz mrtvega doma nost, da bi svetovnopolitični račun v obdobju, ki je pred nami, lahko bil narejen brez vse bolj zlovoljnega ruskega krčmarja, se ne nahaja znotraj nove, hladnovojno intonirane produkcije panike, ki ji površni zahodni mediji nikakor niso nenaklonjeni. Nova hladna vojna je, tako se zdi, izključena vse dotlej, dokler bo trenutni nemški socialdemokratski kancler prodajal rusko nafto po svetovnih borzah in dokler bo Rusija sposobna trgovati s svojimi političnimi popuščanji. Cilj tega mementa je obračanje pozornosti na zgodovinsko dejstvo, da vse od Petra Velikega pa do danes niti ena ruska oblast ni imela pooblastil za trgovanje z rusko sve-tovnopolitično pozicijo. Pa tudi na to, da je bilo treba rezultate petrovskih reform in občasno zahodno orientiranost uradne ruske politike v sami Rusiji vedno braniti. V desetletjih hladne vojne je to spopadu med svetovnim komunizmom in svetovnim kapitalizmom odvzemalo avreolo eminentno in ekskluzivno ideološkega ter ga vračalo v kontekst omenjene hercnovske epistole, ki analize socialnega stanja v Rusiji in dejstvo, da je rusko carstvo skoraj polno tisočletje živelo na samih mejah Evrope, vendar je bilo v svoji eksistenci opaženo le takrat, kadar se je začenjalo konstituirati kot svetovna sila, zaključuje z ironičnim samokarakterizira-njem: Vaš Barbar. Sicer pa, tudi iz tega "Vaš Barbar" govori prav tisto "vzdušje zaskrbljenosti" v ruskem duhovnem bitju, ki ga je ne tako davno v svojem eseju Rusija in virus svobode izpostavil tudi francosko-romunski eseist Emil Ci-oran - vzdušje, ki se je, dodajmo, v svojih pravoslavno-eshatoloških običajih ruskega 19, stoletja le neznat- no razlikovalo od leninistično-esha-tološkega misionarstva ali Putinovega ledenega pogleda v zahodne televizijske kamere. Njeni trenutni ekonomski povprečnosti navkljub pomeni dandanes izločanje Rusije iz odločanja o usodi sveta zavestno produciranje mitološkega efekta tople grede na tako pomembnem kosu planeta, kot ruski nedvomno je. Še posebno, če sprejmemo Goranovo tezo o zgodovinski neiztrošeno-sti ruskega naroda. Medtem ko so se, pravi Cioran, okcidentalni narodi požirali v svoji borbi za svobodo in še bolj v končno doseženi svobodi, ker pač nič ne izčrpava bolj od posedovanja svobode ali njenega zlorabljanja, je ruski narod trpel, ne da bi se pri tem izrabljal; njegova mračna vegetativna eksistenca mu je omogočila povečevati energijo, ustvarjati rezerve in potegniti maksimum iz svojega suženjstva. Če sledimo tej Cioranovi misli, ne moremo mimo skorajda mističnega dejstva, da je svobodo, ki jo danes uživa, ruski narod na neki način ponovno dobil kot darilo, zapakirano v nekaj dekretov perestrojke, znotrajpartijskih pričkanj in tankovskih granat, izstreljenih na zgradbo parlamenta. Za razliko od Balkana, ki je v svojih medsebojnih križarskih pohodih v devetdesetih vsaj deloma potrošil svoje mitološke rezerve (o katerih je Cioran tudi govoril kot o nacijah, ki so živele v senci - Jugoslovanih, Bolgarih in Romunih, ki jih je zgodovina preskočila in ki so prav zato uspeli akumulirati "kapital iz sanj" ter zato še niso rekli zadnje besede), je ruski eshatolo-ški potencial spet ostal nedotaknjen, ruska provinca pa še naprej trpi, ne da bi se pri tem izrabljala. To je preprosto politično dejstvo, ki ga nobena svetovna politika niti za hip ne bi smela izgubiti iz središča pozornosti. Kajti simptomi ruskega nezadovoljstva so nepredvidljivi in v zelo bližnjem obdobju ne bodo več mirno sprejemali drzno formalnih, skorajda provokativnih pozivov, kot je tisti, ki ga je ameriška administracija namenila Rusiji, češ da naj bi okrog nje s skupnimi močmi postavili protiraketni ščit. O tem priča tudi nedavna odločitev Rusije, da delno razveljavi sporazum, ki je pravzaprav pomenil konec oboroževalne tekme in hladne vojne. Na koncu, da bi lahko pravilno dojeli povezavo med Hercnovim podpisovanjem z Barbar in naslovom njegovega dela Z druge obale, moramo zavreči prvo - praviloma preura-njeno - asociacijo, po kateri se Her-cen kot Barbar oglaša z druge, ruske obale. Ravno obratno: za Hercna je "druga obala" Zahodna Evropa, ki je s svojimi neuspelimi revolucijami skovala načrte za svobodo v novih zaporih. S te, torej druge obale, je Hercen govoril o Rusiji kot o deželi revolucije, ki sebi in svetu obljublja končno in definitivno svobodo. Ali je sodobna Rusija še vedno ta ista "prva obala" - na to vprašanje je težko dati jasen odgovor. Morda v Moskvi res ni več to - a, kot rečeno, Moskva ni Rusija! Zaradi tega dejstva so v zadnjih treh stoletjih skozi Rusijo pre-defilirali vsi poznani modusi avtokratske vladavine, caristične in komunistične. Petnajst let demokracije tukaj ne pomeni mnogo. Morda bi se lahko glede tega na kratko pogovorili s Kasparovom. Biti osel je Ta članek je napisan iz palestinske perspektive, kar bo mogoče marsikoga zmotilo. Naj zapišem v svojo bran, da sem se na lastne oči prepričal o razmerah, v katerih živijo Palestinci, zato preprosto ne morem čutiti enakega sočutja do okupatorja kot do okupiranega. ALEŠ KUSTEC Eno izmed pomembnejših spoznanj na mojem potovanju po Zahodnem bregu je bilo, da Palestina ne obstaja na način, kot sem si ga predstavljal. To ni država, niti ni enotno območje. Zahodni breg je namreč razparceliran na palestinske enklave z večjimi mesti ter na vmesna območja, kjer ima glavno besedo izraelska vojska. Palestinske enklave pa so obdane z izraelskimi kontrolnimi točkami. Naj omenim še po mednarodnem pravu nezakonite izraelske naselbine, da bo podoba bolj jasna. Te naselbine so med sabo povezane s cestami apartheida. Ne smemo pa pozabiti še na zid, ki ga Izrael gradi okoli Zahodnega brega in lepo zaokroži resnično podobo Palestine. Torej, dobrodošli v Palestino. Zid Ob vstopu na Zahodni breg ne moreš kaj, da ne bi opazil zidu, ki je na dostopnih delih povsem porisan z grafiti. Zid kot že tolikokrat v zgodovini stoji z namenom, da bi ločil ljudi. Izrael ga je iz varnostnih razlogov začel graditi leta 2002. Zgrajenega je že slabih 60 %. Gradnja preostalega dela se nadaljuje, čeprav je meddržavno sodišče v Haagu ugotovilo, da je zid po mednarodnem pravu nelegalen, in naložilo Izraelu, da mora porušiti tisti del zidu, ki poteka po območju Zahodnega brega. Zid namreč ne poteka po zeleni črti med Zahodnim bregom in Izraelom, ki ga kot mejo določa resolucija Združenih narodov, temveč se v velikih lokih zajeda globoko v palestinsko ozemlje z namenom, da bi obdal bližnje izraelske naselbine in jih tako priključil k Izraelu. Posledično so zaradi tega z zidom deloma ali povsem obdane nekatere palestinske skupnosti, kot npr. vasi Bir Nabala s 15 tisoč prebivalci, čigar ozemlje prebivalci lahko zapustijo zgolj skozi tunel. A za Izrael to ni pomembno, saj kot bomo spoznali v nadaljnjih primerih, varnost Izraela opravičuje vsa sredstva. Izrael pa si bo za nagrado z dokončno izgradnjo zidu prisvojil 10 % ozemlja Zahodnega brega. Kontrolne točke Vstop na Zahodni breg je mogoč samo preko kontrolne točke, kjer te izraelski vojaki temeljito pregledajo, a šele ko se ponovno vračaš v Izrael. Razlaga izraelskega odnosa je preprosta. Nikogar preveč ne vznemirja, ko greš iz paradiža v pekel. Ko pa želiš priti iz pekla v paradiž, se varnostni ukrepi bistveno poostrijo. Na kontrolne točke se kot popotnik po Zahodnem bregu preprosto moraš navaditi, saj te obdajajo tudi palestinske enklave in se jim nikakor ne moreš izogniti. Na Zahodnem bregu se tako nahaja 85 kontrolnih točk, če izvzamemo tiste v starem delu Hebrona. Zgodba pa se praviloma vedno ponavlja. Vstop je lahek, izstop je problematičen. Zaradi temeljitih varnostnih pregledov, živčnosti tako izraelskih vojakov kot Palestincev ter občasnega medsebojnega nerazumevanja, saj vojaki govorijo zgolj hebrejsko, ker ne znajo ali pa nočejo govoriti arabsko, lahko čakanje na kontrolni točki traja tudi po več ur. Varnostnega pregleda ni oproščeno niti rešilno vozilo. Tako niso redki primeri, ko bolnik na poti v bolnišnico umre med čakanjem na kontrolni točki. Podobno usodo doživijo nosečnice, ki so nemalokrat prisiljene roditi kar na kontrolnih točkah. Izraelska vojska lahko iz samooklicanih varnostnih razlogov tudi zapre kontrolno točko in tako popolnoma onemogoči gibanje Palestincev iz tako imenovanih enklav. Naseer Arafat iz Nablusa mi je povedal sledečo zgodbo o dogajanju na kontrolnih točkah: »Nek možakar je želel z natovorjenim oslom prečkati kontrolno točko. Izraelski vojak ga je ustavil in mu dejal: 'Kontrolna točka je zaprta, zato je ne moreš prečkati!' Po dolgih pogajanjih mu je vojak odvrnil: 'Tukaj sta dve osebi. Samo eden lahko prečka. Ti ali osel?' Možakar mu je odvrnil: 'Lahko dovoliš oslu, da prečka.' Vojak se je zasmejal in pustil osla, da prečka. Ko je osel prišel čez, je možakar poklical prijatelja na drugi strani in mu naročil naj raztovori osla in ga pošlje nazaj. Ko se je osel vračal, je bil vojak šokiran. Na kontrolni točki je torej boljše biti osel kot Palestinec.« Izraelske naselbine in ceste V zadnjih 40 letih so se izraelske naselbine po Zahodnem bregu razrasle s takšno hitrostjo kot rakaste tvorbe po človeškem telesu. Sistem kontrolnih točk v prvi vrsti obstaja prav zaradi njihove varnosti. Izraelska enačba je preprosta: varnost 220 tisoč nezakonitih izraelskih naseljencev je enako represiji 2,5 milijona Palestincev na Zahodnem bregu. Izraelske naselbine, ki so večinoma sodobna naselja tudi z bazeni, z zalivanjem svoje zelene trave izdatno zmanjšujejo razpoložljivost vode v tej sušni pokrajini. Bližnjim palestinskim vasem pa odtegujejo tudi obdelovalno zemljo. Tako je izraelska naselbina Modi'in z obdajajočim zidom palestinski vasici Bil'in odvzela 60 % obdelovalne zemlje. Izraelske naselbine so med sabo in z Izraelom povezane s cestami apartheida. To so sodobne ceste, ki so si prislužile ta naziv, ker so za Palestince ponekod v celoti spet drugje deloma prepovedane. Te ceste tako še dodatno razdrobijo palestinski Zahodni breg. Tudi sam sem preizkusil omenjene ceste. V palestinskem mestu Jeriho sem naletel na dva kolumbijska popotnika, ki sta s palestinskim taksijem bila namenjena v izraelsko letovišče Ein Gedi ob Mrtvem mor- vojna svetov kot biti Palestinec ju. Ko smo prispeli na cesto apartheida, nas je hitro ustavila izraelska vojska. Palestinskega voznika so najprej jezno okrcali, češ da nima tu kaj početi. Nato pa so nas zaradi naše prisotnosti, kot turisti imamo namreč več pravic kot Palestinci, pustili naprej. A zgodba še ni končana. Voznik taksija namreč ni imel pojma, da je Ein Gedi v Izraelu, kamor seveda on nima dostopa. Ko smo se pripeljali na mejno kontrolno točko, ni bilo več rešitve. Palestinski taksist se je moral obrniti nazaj, mi pa smo bili prepuščeni štopanju do Ein Gedija. Vzhodni Jeruzalem Leta 1967 si je Izrael na svojo roko, v nasprotju z mednarodno skupnostjo, priključil tedaj večinoma palestinski, vzhodni Jeruzalem. Dandanes je ta palestinski le še na papirju mednarodnega prava. V vzhodnem Jeruzalemu se namreč nahajajo številne izraelske naselbine, ki so namenoma bile zgrajene tako, da skoraj v celoti obdajajo vzhodni Jeruzalem. Izgrajeni zid je te naselbine priključil k Izraelu in tako fizično ločil vzhodni Jeruzalem od Zahodnega brega. Dva milijona Palestincev z Zahodnega brega, ki nima izraelskega državljanstva ali stalnega prebivališča v Jeruzalemu, pa potrebuje dovolilnice za vstop. Za te morajo zaprositi v zato pristojnih pisarnah, ki se nahajajo v izraelskih vojaških bazah. Nasploh je ta proces zanje zelo težaven, poniževalen in časovno potraten. Tako so prosilci večinoma zavrnjeni ali pa se morajo ponovno oglasiti šele čez nekaj dni. Mohammad Kisvvani, lastnik restavracije v vzhodnem Jeruzalemu, se pritožuje: »Posel se slabša, ker skoraj nihče več ne pride sem z Zahodnega brega, saj potrebuje dovolilnico. Če pa hočeš dobiti dovolilnico, potrebuješ dan ali več. Veliko ljudi nima časa stati cel dan v vrsti. Tudi moja sestra, ki se je poročila na Zahodni breg, me po izgradnji zidu praktično ne obiskuje več, saj ne želi ves dan stati na soncu in še potem je odvisno od počutja izraelskega vojaka, ali bo dobila dovolilnico.« V veljavi je tu- di izraelski zakon, ki onemogoča skupno zakonsko življenje parom v vzhodnem Jeruzalemu, če je eden od partnerjev z Zahodnega brega. Ta oseba se po zakonu kljub poroki namreč ne more preseliti v vzhodni Jeruzalem. Če pa se oseba iz vzhodnega Jeruzalema preseli na Zahodni breg, sčasoma izgubi pravico do bivanja v vzhodnem Jeruzalemu in po novem potrebuje dovolilnico. Zaradi boljših možnosti za zaposlitev v vzhodnem Jeruzalemu tisoče parov na ta način živi ločeno. V takšnih zakonih tudi ni mogoča registracija otrok kot prebivalcev vzhodnega Jeruzalema. Namen izraelske politike je preprosto zmanjšati dostopnost vzhodnega Jeruzalema za Palestince, katerega si le-ti želijo za svojo prestolnico. Hebron Kdor želi izkusiti »sožitje« z izraelskimi oziroma židovskimi naseljenci na Zahodnem bregu, se mora odpraviti v Hebron. Po krvavem pokolu 67 Židov leta 1929 so Židje zapustili Hebron, a so se židovski naseljenci leta 1968 vrnili v mesto. Kljub prvotnemu nasprotovanju vojske in izraelske vlade je novim naseljencem uspelo ustvariti naselbino znotraj samega mesta. Hebron je tako postal edino palestinsko mesto z izraelskimi naselbinami v središču mesta. Zaradi nenehnih konfliktov, ki so se velikokrat končali s smrtnimi žrtvami na obeh straneh, je leta 1997 začel veljati He-bronski dogovor. Ta je mesto razdelil na dva sektorja. Sektor H1 s 120 tisoč Palestinci so dodelili palestinski upravi. Sektor H2, v katerem je takrat živelo 30 tisoč Palestincev, pa je ostal pod izraelsko vojaško oblastjo, da bi zaščitili okoli 700 židovskih naseljencev. Danes stari del Hebrona (H2) spominja na mesto duhov. Zaradi varnostnih razlogov je namreč izraelska vojska Palestincem prepovedala uporabo določenih ulic. Na teh ulicah so palestinske trgovine zaprte ter porisane z Davidovimi zvezdami ter slogani »Arabci, izginite«. V Hebronu živijo najbolj ortodoksni židovski naseljenci, ki so sčasoma začeli terorizirati Palestince. Ker izraelska vojska Otroci v Noblusu so n večje žrtve okupacije. vojna svetov in policija Palestincev ne ščitita, je v mestu veliko mednarodnih aktivistov, ki pomagajo Palestincem. A tudi ti so velikokrat žrtve žaljivk in pljunkov izraelskih otrok, ki jih po izraelskem zakonu ni mogoče kazensko preganjati. Ko smo s skupino mednarodnih aktivistov obiskali eno izmed palestinskih hiš, nas je njegov sosed, židovski naseljenec, v znak gostoljubja pozdravil z metanjem kamenja. Naš palestinski gostitelj Has-hem Alazoh nam je pojasnil: »Moj sosed, židovski naseljenec, je zelo nasilen človek. On in njegova družina nas nenehno napadajo tako, da na nas mečejo kamne in smeti. Pred tremi leti so napadli tudi našo hišo. Uničili so okna, pohištvo in računalnike. Prerezali so električne in telefonske žice. Skratka, vse so uničili.« Ko sem ga vprašal, če se je poskušal iskreno pogovoriti s sosedom, je žalostno odvrnil: »Poskušal sem, vendar mi je sosed dejal, da če hočemo mir, naj odidemo v Jordanijo, Egipt ali Irak, saj ta zemlja ni naša, ker jo je njim obljubil bog.« Nablus Sinonim za okupacijo je Nablus. Območje Nablusa je eno izmed pomembnejših palestinskih gospodarskih območij z več kot 300 tisoč prebivalci, vendar je že od začetka druge intifade, leta 2000, izpostavljeno večkratnim popolnim zaporam, policijskim uram in nenehnim vdorom izraelske vojske. Od takrat je v bilo v Nablusu ubitih več kot 550 Palestincev ter porušenih okoli 900 palestinskih hiš. Spopadi med izraelsko vojsko in palestinskimi borci potekajo še danes, zato je določene dele Nablusa priporočljivo obiskati le v spremstvu Palestinca. Vsake toliko dni izraelska vojska ponoči vdre v mesto ter išče pripadnike palestinskega vojaškega upora. Pri tem se poslužuje vseh sredstev: od rušenja in zavzetja hiš ter izpraševanja, aretacij in likvidacij osumljenih oseb. Zaradi teh vdorov in strogega režima na kontrolnih točkah okoli Nablusa je gospodarstvo opustošeno. Brezposelnih je več kot polovica ljudi. Naseer Arafat o življenju v Nablusu razlaga: »Boleče je, vendar ni težko, ker smo se navadili na vdore izraelske vojske. To je naš način življenja. Če želiš trdno spati ponoči, to preprosto pomeni, da ne smeš zadremati sredi dneva. Potem si zvečer zadosti utrujen, da prespiš noč, ne da bi slišal strele in eksplozije. Moraš se prilagoditi, da lahko tukaj preživiš.« Otroci pa veliko težje prenašajo strele in eksplozije. Njihove oči so otožne, pogledi odmaknjeni, nasmehi prisiljeni. Biti otrok v Nablusu je težko. Issam Mohammed pomaga otrokom vrniti otroško veselje. Vsak dan po delu v zdravstvenem domu prostovoljno poučuje otroke cirkuških veščin. Njegove brezplačne tečaje obiskuje okoli 20 otrok. Sam pravi, da so ti otroci njegovo življenje. Vneto zagovarja potrebo otrok po sprostitvi in njihovo zadovoljstvo ob cirkuških vragolijah: »Otroci potrebujejo takšno sprostitev, ker jih ima večina psihološke probleme zaradi situacije v Nablusu. Naši otroci namesto uspavank poslušajo strele in eksplozije. Da bi dali našim otrokom nekaj upanja v življenju, smo ustvarili cirkuško skupino. Prek cirkuških veščin se otroci učijo vztrajnosti, sodelovanja in tudi odgovornosti do mlajših. Samo takšni bodo lahko koristili Palestini!« Resnični mir Verjamem, da je mir med Palestinci in Izraelci mogoč, vendar ta mora temeljiti na enakopravnosti in pravičnosti. Pogoj za to sta dve samostojni državi: Izrael in Palestina. Meja med njima mora potekati po zeleni črti, katero priznavajo tudi ZN, in ne po trasi nezakonitega zidu. Takšen mir bi moral vključevati tudi vzhodni Jeruzalem kot prestolnico Palestine in vrnitev določenega števila palestinskih beguncev. Mislim, da si Palestinci zaslužijo resnični mir, kot je dejal Mohammad Kisvvani: »Izrael je zgradil zid in trdi, da bo zid prinesel mir. Ampak ta mir je izraelski, jaz ga namreč nisem občutil. Če nam mednarodna skupnost resnično hoče pomagati, naj naredi resnični mir in ne izraelski mir, ki nam jemlje zemljo.« Ob vseh teh pogovorih s Palestinci in lastnih doživetjih se je v meni velikokrat pojavila žalost, obup in tudi jeza. A hkrati moram povedati, da so Palestinci izredno topli ljudje, ob katerih sem se velikokrat počutil res sproščeno in prijetno. Prav tako sta me navdihnila njihova srčnost in vztrajno prenašanje težkih preizkušenj v življenju s sklonjeno glavo. Kontrolna točka Foto: Machsom Watch I . - *■ Nezakoniti zid je ponekod visok do 9 metrov. komentar »Slovenija bo s predsedovanjem EU v prvi polovici leta 2008 postavila nov mejnik, ki bo dramatično povečal vidnost te majhne države v svetu in postavila odnos do novink, nekdanjih komunističnih držav v EU, na novo preizkušnjo«, je v posebni prilogi o Sloveniji (13.12.2006) pisal britanski časnik Financial Times. Smo politično dovolj zreli za predsedovanje? Slovensko predsedovanje EU bo še posebno zanimivo v luči reševanja kosovske krize. Pogajanja o rešitvi prihodnjega statusa Kosova so se po spodletelem predlogu posebnega odposlanca ZN za Kosovo, Marttija Ahtisaarija, in ruskem vetu na predlog v VS ZN začela v novem formatu. Tako so poleg kontaktne skupine ustanovili še skupino treh pogajalcev - EU, ZDA in Rusije. Slovenski zunanji minister, Dimitrij Rupel, je ob tem pojasnil, da EU prevzema večjo odgovornost pri reševanju tega zapleta med Srbijo in Kosovom ter Rusijo, Američani in Evropejci. Slovenska politika pri tem ne skriva ambicij, da bi na tem področju posegla kot nekakšen mediator med velesilami, kjer bi unovčila svoje izkušnje iz Jugoslavije ter sorazmerno soliden ugled, ki ga uživa tako pri Srbih kot pri kosovskih Albancih. Glede na pretekle izkušnje podrejanja slovenske politike interesom ZDA, tudi pri vprašanju Kosova njene pristranske vloge ne gre izključevati. Seveda v diplomatskem tonu, saj je jasno, da se Slovenija ne bo posluževala eksplicitnih izjav, ki bi lahko direktno razkrinkale njeno pristranskost. To pa še ne pomeni, da v ključnih trenutkih ne bo po tihem prikimavala, kar je tudi do sedaj počela. Glede interesov na Balkanu, Slovenija kot edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je članica EU, upa, da bo stkala tesnejše vezi z ostalimi nekdanjimi republikami. Ljubljano v zvezi s tem motivirajo predvsem komercialni interesi v regiji. Slovenske naložbe na Zahodnem Balkanu so lani znašale dve tretjini tujih neposrednih investicij države. Slovenski premier Janez Janša je mnenja, da ima Slovenija v regiji podobne interese kot Portugalska v Afriki. V času slovenskega predsedovanja EU lahko pričakujemo, da bo Slovenija na mednarodni ravni poskusila dokazati, da lahko z vso odgovornostjo opravlja to nalogo. Sebe bo poskusila prikazati kot mlado stabilno demokratično državo, ki ji je kot prvi od bivših komunističnih držav bila zaupana ta naloga. Zato bo v odnosih med državami Zahodnega Balkana, EU, ZDA in Rusije delovala v vlogi povezovalca. To vlogo bo nadgradila še s poglobljenimi gospodarskimi vlaganji v regijo. V zameno bo morala Slovenska vojska vseskozi vzdrževati prisotnost na kriznih žariščih in se udeleževati t. i. mirovnih misij. Politična in vojaška podpora vojaškim intervencijam zahodnih velesil je namreč pogoj oz. garancija za dostop na tržišča, ki so pod njihovim protektoratom. Kaj se torej dogaja s parlamentarno demokracijo v Sloveniji v času, ko je na globalni ravni opazen trend popularizacije političnega oportunizma, korupcije in nenačelnosti? Zaradi vloge slovenske politike, ki podpira imperialistične težnje ZDA in Nata po svetu, želi politična elita v Sloveniji svojo nenačelno držo normalizirati z opravičevanjem kolaboracije med 2. svetovno vojno. Vladna koalicija si je predsedovanje Slovenije EU prej kot projekt vseh slovenskih državljanov zastavila kot lasten projekt v režiji vladajoče SDS. Ta vseskozi poudarja uspešno pot Slovenije od osamosvojitve prek članstva v EU in Natu do predsedovanja kot lasten projekt. Zato je možno predvideti, da bo SDS predsedovanje Slovenije EU izkoristila predvsem za nabiranje političnih točk in obračunavanje z opozicijo, da bi si s tem na parlamentarnih volitvah jeseni 2008 uspela znova zagotoviti štiriletni mandat. »Ul M blog Prisrčno vabljeni na Drugi Blogi. Za tiste, ki ste zadnjih nekaj let prespali -spletni dnevniški zapiski. Nekateri tuji spletni gostitelji omogočajo, da ima dostop do svojega bloga samo pišoči in nihče drug. Toda noben slovenski. Kar niti ni pomembno. ANDREJ ČERNELČ Kdor si želi zaupni odnos s svojimi dnevniškimi zapiski, ima najbrž raje svoj zvezek s trdimi platnicami in malo ključavnico. Velika večina blogerjev pa pač ne piše le zase. Ampak še za druge. Po možnosti za čim več drugih. Nekateri, se zdi, pišejo samo za druge. Več časa namenijo preverjanju, koliko obiskov je imel njihov zadnji post, kot njegovi vsebini. Blogosfera (blogosphere po angleško) je v Sloveniji že dobro razvita; vsaj kar se tiče piscev. Malo morje jih je. Manj je bralcev. Natančneje, bloge berejo povečini tisti, ki jih tudi pišejo. Težko bi torej rekli, da blogi pomembno vplivajo na slovensko javno mnenje. Razen seveda, če ne prihaja čas, ko bo bloge pisal vsak pismen državljan. Tudi v tem primeru - blogi se berejo drugače kot običajni mediji. Zavedanje, da za zapisanim stoji »navaden« posameznik, povzroča, da tudi redni bralci ne jemljejo prebranega preveč resno, bolj kot izhodišče za razmišljanje, spoznavanje drugačnih pogledov in, konec koncev, kot zabavo (seveda je vse odvisno od avtorja in koncepta, ki ga ima). Razen tega blogi omogočajo odzive, komentarje. Včasih imajo komentarji celo večji učinek kot sama vsebina prispevka, na katerega se nanašajo. Dober komentar lahko z nekaj besedami razkrinka bledost ali blodnost slabega prispevka. Blogi skratka nimajo tiste rušilne moči masovnih medijev, da neko informacijo lansirajo kot ultimativno resnico. Vedno puščajo prostor za pomisleke. In ker bloge lahko piše vsakdo, puščajo prostor tudi za neumnosti, primitivizem, razvlečenost, sla- bo poznavanje zakonitosti materinščine, kopiranje/lepljenje ... Le malo blogov je zares dobrih. Prebiti se do njih ni tako lahko. To naj bi olajšali t. i. agregati, ki avtomatsko objavljajo nekatere bloge. Od njih ostane samo naslov in ime avtorja, liste naslovov pa so dolge in nepregledne, razen tega pa mnogih dobrih blogerjev tam ni mogoče najti. Boljša možnost je stran www.drugisv-et.com. Ureja jo šest aktivnih blogerjev. Vsak dan preiščejo vso širno slovensko blogosfero, naslove izbranih prispevkov objavijo in opremijo s kratkim povzetkom. Sledi povezava na blog, ki so ga izbrali. Tu se približamo še eni veliki dilemi spletnih dnevnikov - kako je z avtorskimi pravicami? Na blogih skoraj nikoli ne piše »avtorske pravice pridržane« ali kaj podobnega. Ko so se pri časopisni hiši Večer odločili objavljati izbor blogov iz svoje platforme Večerovi blogi v časopisu, so avtorje, ki so si želeli biti objavljeni, prosili za dovoljenje. Drugi svet ni storil nič takšnega. Rajko Antlej iz uredništva Drugega sveta je za Katedro povedal: »Kratek povzetek vsebine z neke spletne še niso imeli, prav nasprotno: »Opažamo, da so blogerji slovenski blo-gerski časopis vzeli za svojega in so navdušeni, ko opazijo svoj prispevek izpostavljen na Drugem svetu.« So avtorji blogov naivni? Njihovo avtor- Blogi skratka nimajo tiste rušilne moči masovnih medijev, da neko informacijo lansirajo kot ultimativno resnico. Vedno puščajo prostor za pomisleke. strani (ali bloga) z jasno navedbo avtorstva in povezavo na originalno sporočilo ni ne pravno ne moralno sporen, seveda pa če nek avtor ne bi želel, da je njegovo sporočilo izpostavljeno na Drugem svetu, nas lahko kontaktira in njegovo sporočilo bomo takoj umaknili.« Toda takšnega primera, tako pravi Antlej, doslej sko delo služi kot vir vse vsebine vedno bolj priljubljenega spletnega časopisa (povprečno 1000 obiskovalcev na dan, stran pa obstaja šele od 5. avgusta). Mogoče je to odgovor na vprašanje, ki si ga mnogi blogerji že dolgo zastavljajo: se da na račun blogov kaj zaslužiti? Morebiti, če objavljaš najboljše bloge vseh mogočih svet! avtorjev na isti spletni strani in jo potem tržiš ... Na vprašanje, kaj želijo na Drugem svetu sporočati skozi izbor prispevkov, je Rajko Antlej odgovoril (brez da se bi obregnil ob misel, da s svojim izborom nekaj sporočajo): »Hočemo, da Drugi svet daje poudarek pozitivi pred negativo, kajti te je že v ostalih medijih več kot dovolj.« Toda če se je ekipa odločila preskočiti vse, kar v slovenskih medijih lahko spravi koga v slabo voljo - recimo družbeno kritičnost, ekologijo, življenjske stiske ipd., je izbor res preveč okrnjen. Na srečo vsebina Drugega sveta doslej tega ne potrjuje; ta je vendarle, kot si želi tudi Antlej, zelo primerna za tiste, ki sploh ne vedo, kaj je to blog, ali čutijo do blogov celo odpor. Prav njim želi biti Drugi svet prijazna in pregledna vstopna točka v zabavni, kreativni in tudi kritični svet blogov. komentar _v (D C >N O m O s Klimatske spremembe so postale tema, o kateri se govori skoraj vsak dan. Ce se že ne pogovarjamo o njih, jih pa vsaj občutimo na lastni koži. Z vedno večjim zavedanjem in sprejemanjem dejstva, da je potrebno nekaj spremeniti glede izpusta C02-ja v ozračje, se je začelo pojavljati vedno več alternativnih rešitev tega globalnega problema. Bio-goriva vs. okolju prijazna energija Ko sem se meseca aprila vozil po Nemčiji, je pokrajina bila prelepo rumena. Ne, ni cvetel samo regrat. Ogromno površin (ponekod tudi več kot polovica vseh površin) je bilo namreč zasejanih z oljno ogrščico. Ta se po žetvi stisne in predela v t. i. bio-diesel. Podobno počnejo tudi v ZDA s koruzo, kjer iz nje pridobivajo bio-etanol. Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi pogledal širše slike celotnega trenda uvajanja bio-goriv. Res je, delno lahko nadomestijo naftne derivate. Res je tudi, da so glede bilance C02-ja okolju prijaznejši kakor nafta. Medtem pa polja postajajo prave pravcate monokulturne pokrajine. V ZDA še nikoli niso imeli tolikšne površine zasejane s koruzo. Tudi oljne ogrščice še nikoli ni bilo toliko v Nemčiji. Večinoma sta ti dve poljščini pridelani konvencionalno - z uporabo vseh možnih sredstev (pesticidov, herbicidov, mineralnih gnojil, GSO-ji ...), saj želijo doseči maksimalni pridelek. Poimenovanje teh goriv kot bio- je zato zelo neumestno in zavajajoče. Hrana postaja več vredna glede na njeno energetsko kot pa prehransko vrednost. Nekateri se že tudi pri nas ogrevajo na pšenico in koruzo. V sosednji Avstriji imajo največji bio-plinski reaktor v tem delu Evrope. Okoliški kmetje še skoraj izključno sejejo koruzo za zadostitev potreb te plinarne. Za žetev uporabljajo več kot 1000 konjski silo-kombajn. Ne mislite, da sem proti uporabi okolju prijaznejših energij. Vsekakor je potrebno najti alternative nafti, premogu in jedrski energiji. Vendar pa je po mojem mnenju kakršnokoli pretiravanje na napačnem mestu. Kaj se zgodi z biodiverziteto na 200 hektarskem polju oljne ogrščice? Kakšna je končna energetska bilanca uporabe bio-etano-la ali bio-diesla? Po nekaterih neodvisnih izračunih sodeč, ne kaj pozitivna. Sploh uporaba energije za proizvodnjo mineralnih gnojil, pesticidov in herbicidov je zelo visoka. Uporaba GSO-jev pa že prinaša negativne posledice. Čebele in metulji izumirajo zaradi GSO koruze, vedno več raziskav pa kaže na to, da se genski konstrukti ne razgradijo dokončno in lahko prehajajo v druge organizme. Medtem ko milijone ljudi strada, se v Evropi in ZDA prideluje vedno več hrane za stroje. Le-teh je vedno več in tudi transportne poti se povečujejo. Uvažamo vedno več dobrin. Transport je postal globalen. Namesto da bi se poraba naftnih derivatov oziroma energije manjšala, se veča. Mar ne bi bilo bolj smiselno zmanjšati porabe energije s sočasnim uvajanjem alternativnih virov energije? Več kot 60 odstotkov Slovenije porašča gozd. Les je eden izmed najbolj C02 nevtralnih virov energije. Kolikor C02-ja se med rastjo lesa skladišči, se ga med kurjenjem tudi sprošča (s tem da korenine ostanejo v gozdu in so za nekaj časa skladišče C02-ja). Res je, da se lesa (zaenkrat) direktno ne da širše uporabljati kot pogonskega goriva. Vendar se je bolj smotrno ogrevati na les, kot pa kuriti koruzo ali pšenico. Tudi kogeneracija (sočasna proizvodnja elektrike in toplote) že obstaja. Za zaključek tega kratkega razmišljanja bi rad še enkrat poudaril, da je zelo pomembno in pohvalno, da smo se lotili reševanja problematike globalnega segrevanja s takšno vnemo. Vendar pa je kot pri vsaki stvari tudi tukaj pomembna zmernost, preudarnost in predvsem razumnost, ne pa pretiravanje. Vsekakor pa se spremembe začnejo tudi pri posameznikih in ne samo na nivoju države. Naš standard se viša iz dneva v dan. Vendar, na žalost, standard ponavadi enačimo z materialnimi dobrinami. Več imamo, bolje nam gre in bolje se počutimo. Pa je res tako? Mar niso medčloveški odnosi, osebna sreča, zadovoljstvo in izpopolnjenost veliko bolj pomembni kakor materialne dobrine? religije Progresivni islam ANDREJA PREBIL Vprašanje identitete Islam ima več obrazov; enega si je izoblikoval po tragičnih dogodkih v Nevv Yorku in Madridu. Ta odraža nasilje, terorizem, mračnjaštvo, zaviranje vesternizacije ali mcdo-naldizacije vzhodnega sveta. Drug obraz pa nosi izraz nekakšnega nerazumevanja, celo nespoštovanja in odklanjanja postmodernih dosežkov na političnem in družbenem področju. Namreč: pod pojmom sodobni svet se razume zahodni svet oziroma vse, kar v tem obdobju vlada in upravlja s svetom in človeštvom ter ima hkrati močan vpliv na islamsko ekonomsko, kulturno, družbeno in politično življenje. Zato naj bi bila kultura zahodnjaka v popolni harmoniji z njegovo civilizacijo, medtem pa se težave muslimanov množijo, ker je njihovo življenje podvrženo močnim in intenzivnim vplivom zahoda, ne da bi pri tem prevzeli temelje zahodne civilizacije, hkrati pa njihova kultura, ki vsem ali deloma prevladuje v njihovi duši, pripada civilizaciji, katere čas je minil. Tu se pojavi pomembno vprašanje: kaj naj storijo muslimani, ki želijo dostojno in polno živeti v zahodnih državah, ne da bi pri tem izgubili svojo zgodovinsko identiteto, ki jih za njih konstituira islam? Vsaka religija pomembno prispeva k oblikovanju posameznikove identitete; v njej se nahajajo temeljne vrednote, norme, etika, oris naše večne poti in resnice. Predvsem slednja je za nas pomembna. Čeprav se zdi, da se nam stalno izmika in domuje onkraj vsega določenega, jo za hip lahko spoznamo: s pomočjo razuma, interpretacije in mistike. Vse to troje se je, se in se morda vedno bo neutrudno dotikalo vsebine vseh verskih knjig. Svet in človek zorita in se spreminjata skupaj z razumevanjem svetih tekstov. Vidimo tudi, da se skoraj vedno hkrati z (znanstvenim) napredkom oblikujejo nova etično-moralna vprašanja in zasnujejo »novi« kodeksih na »starih« temeljih. Vsemu temu pa - kot sem že rekla - zna bolj ali manj uspešno slediti tudi posamezna religija oziroma njeni verniki in verske avtoritete. Progresivna interpretacija islama Progresivna interpretacija islama v večji meri izvira iz Združenih držav Amerike, jančar v svoji knjigi z naslovom Duša Evrope zapiše: »Nič nenavadnega ne bo, če bodo naše prenekatere predsodke in stereotipe o islamu prvi začeli razgrajevati prav multikulturni Ame-rikanci. Evropa in ZDA sta namreč dve bistveno različni duhovni pokrajini, različni v formi mentis, v duhovni postati in zato tudi v pogledu na svet.« Progresivni muslimani, kot so Farid Esack, Omid Safi, Khaled El-Fadl, Ebrahim Mo-osa, Kecia Ali in drugi, so ravno zaradi zgoraj naštetih dejstev začeli s t. i. progresivnim branjem in razumevanjem Korana. Koran ni zgolj prazno besedičenje (86: 14), temveč nosi v sebi univerzalno sporočilo, ki ga lahko odkrijemo na poseben način. Gre tako za upoštevanje virov, ki se nahajajo izven islamske tradicije (na primer teologije osvoboditve), uporabo hermenevtike (spoznavanje zgodovinskega in sedanjega konteksta nekega bralca, družbe), lingvistično oziroma etimološko analizo posameznih besed, kot tudi za analizo »teksta s tekstom«, kar pomeni, da lahko zapremo platnice neke verske knjige šele tedaj, ko smo dojeli njeno polno sporočilo, njen etos. Progresivni muslimani so v duhu časa prepoznali določene pojave, do katerih niso mogli ostati ravnodušni in biti zgolj pasiv- ni opazovalci, nezmožni tvegati in oditi od hiše, kot je to storilo mnogo prerokov, med njimi tudi Mohamed. Tako progresivna interpretacija islama oziroma Korana vključuje zavedanje vseh krivic, ki se godijo v neki družbi in empatijo do vseh šibkih, mar-ginaliziranih, diskriminiranih, ki so nanje še toliko bolj občutljivi, ter seveda branje, razumevanje Korana na način, ki razkrije njegove vrednote in vredna dejanja: sočutje, usmiljenost, pravičnost, dobroto, spoštljivost, strpnost. Progresivni muslimani nam s svojo interpretacijo koranske vsebine pokažejo, da se »z neverniki v Koranu ne misli samo na pripadnike drugih religij« (kot so kristjani, Judi in pogani), da se »glavni pomen pojma islam nahaja v predanosti v srcu in v odzivnosti na Njegov glas«, da »ni greh prijateljevati z drugače versko mislečimi« in da se »Bog odziva na vse ljudi, ne profil glede na njihovo versko pripadnost« in »pošilja v tostranstvo preroke (ki jim je vsem enako naklonjen) zato, da bi ponovno vzpostavili red, pravičnost in mir«. Univerzalno sporočilo Korana Pri branju Korana nam torej ne uide sled širšega (moralnega, ana-goškega) dojemanja njegovega izrazoslovja, ki kaže na to, kam moramo težiti. Progresivni muslimani so prišli do zanimivega zaključka: univerzalnost Korana ni spodkopana s kontekstualnim pristopom do njegove vsebine, ampak je, ravno nasprotno, osnova zanjo. Ta univerzalnost je posledica želje vernika, da bi slišal, kako mu Koran govori, v času, ki šibkim ni naklonjen, in o Bogu, ki pa do njih ni ravnodušen. In ravno ta strnitev trpečega in Boga na njegovi strani predpostavlja univerzalno apli-kativnost Korana v družbah, ki na kakršen koli način izvajajo diskriminacijo in izkoriščanje svojih posameznikov. To sicer pomeni, da imajo takšni posamezniki hermenevtično prednost, ker se z njimi identificira sam avtor določenega besedila; toda če poleg muslimanov na tak način slišimo božji glas in skrb tudi mi, če se zavedamo, da njegova posredovanja skozi zgodovino niso (bila) posledica njegovega dolgčasa, temveč nekega višjega namena, ki ga ima z nami, potem je lahko v tem smislu sporočilo Korana resnično univerzalno: delovanje prerokov nam je lahko zgled in odrešitev izpod stanja perečih krivic. S Koranom se razodeva najlepše zgodbe (12: 3) Četudi je Koran dovršen v smislu svoje fizične pojavnosti, je neskončen v svojem posedovanju znanja in lekcijah. In naj bo to, kar od njega vzamemo, koristno vsem tistim, ki potrebujejo našo nesebično pomoč in solidarnost. To naj bi bil - pravijo progresivni muslimani - nov obraz islama. Literatura: Esack, Farid (2002): Qur'an, Liberation & Pluralism. Oxford: Oneworld Hatami, Mohamed (2000): Biti religiozen v sodobnem svetu. V: Teorija in praksa; let. 37,3; str. 550-560 jančar, Drago (2006): Duša Evrope. Ljubljana: Slovenska Matica Majaron, Erik (2004): Koran. Tržič: Učila International Iz finančnega sveta izgnani kandidat levice s podporo liberalne demokracije velja za zadržanega kabinetnega človeka, čigar retorične sposobnosti ne zajemajo tipičnega gostobesednega govoričenja ali folklornega nastopaštva, temveč jasno, načelno, strokovno in odločno držo pri zastopanju lastnega stališča. Mitja Gaspari je življenjsko, študijsko in poklicno pot začrtal na ljubljanski ekonomski fakulteti. Takoj po diplomi je skočil še na beograjsko ekonomsko fakulteto po magisterij in se nato zaposlil v Narodni banki Slovenije kot direktor analitsko raziskovalnega centra. Ob koncu osemdesetih, natančneje 1988. leta, je postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije. Leto zatem pa se je odzval službenemu povabilu svetovno priznanega ekonomista, sedaj guvernerja izraelske centralne banke, Stanleyja Fischerja, in se odpravil v VVashington, kjer je delal kot senior financial economist v Svetovni banki. Z bogatimi izkušnjami se je Gaspari leta 1992 končno vrnil v Slovenijo in se preiz- kusil v vlogi finančnega ministra Drnovškovih vlad. V osmih letih je uspešno izpeljal prehod na strukturno oblikovan državni proračun, uvedbo davka na dodano vrednost in nekaj ključnih zakonov na področju javnih financ. jegova strankarska barva se je izostrila šele leta 2000, ko je na listi LDS »neodvisno« kandidiral za vstop v parlamentarno areno. Kot poslanec ni zasedel nobene pomembne funkcije, njegovo ime pa se je omenjalo na spisku kandidatov za novega guvernerja Banke Slovenije. Aprila 2001 ga je parlamentarni mlinček, na predlog takratnega predsednika Republike Milana Kučana, lahkotno izvolil za guvernerja BS, kjer je nasledil desnici ljubšega Franceta Arharja. Politična moč liberalne demokracije je bila takrat na višku, saj je le-ta koordinirala tako zakonodajno kot izvršno vejo oblasti, z ustavnim sodiščem pa tudi ni imela večjih težav. Z Gasparijem je pridobila pod okrilje še monetarno, t. i. četrto vejo oblasti. V tem obdobju je Slovenija kot prva izmed novih članic Evrop- ske unije izpolnila pogoje (maastrichtske kriterije) za uvedbo evra in ga 1. januarja 2007 tudi uvedla. Zamenjavo valute je slovenska vladajoča smetana skupaj z evropsko elito pompozno proslavila in velikansko zaslugo za uvedbo evra pripisala ravno Gaspariju. Toda ob izteku njegovega mandata se je v ospredje spet pririnila Janševa zahrbtna politika strankarskega kadrovanja in totalitarnega podrejanja vseh vzvodov oblasti. Še več, na domačem političnem parketu se je zanetil močan spor med jan-šo in Drnovškom, ki je Gasparija dokončno odrinil od ponovnega imenovanja na mesto guvernerja BS. Vse tja do junija je bilo videti, da je Gaspari zavit v medijski molk. Iz turobnega spanca ga je prebudila šele Dnevnikova javnomnenjska anketa, katere prerokba mu je naznanila odlično drugo mesto na predsedniških volitvah. Pod vplivom visoke javnomnenjske podpore je Gaspari vehementno napovedal, da se bo podal v bitko za predsedniški prestol. Letošnje volitve bodo potekale na osi Lojze Peterle - Mitja Gaspari - Danilo Turk. Presenetljivo je zlasti to, da želijo vsi trije kandidati oprati jasno profilirano strankarsko barvo in v nadstrankarskem stilu nagovoriti volivce. Morebiti je levi politični spekter stavil na napačno karto, ko je v bitko odposlal dva kandidata in s tem zagodel s porazdelitvijo dragocenih glasov. V kolikor pa bi zmago požel eden izmed njiju, bi lahko letošnje predsedniške volitve šteli za kazalec političnih sprememb na državnozborskih volitvah prihodnje leto. Kakšna bo torej Gasparijeva uvrstitev? Se bo ponovil Jankovičev absolutistični scenarij? Spomnite se, da je zdajšnji ljubljanski župan politične točke priigral ravno na račun Janševe brezbrižne politike. Toda glede na to, da v letošnji predsedniški bitki ni izrazitega političnega favorita, ostajajo do nedavnega vse opcije odprte. MARKO KRULC Kakršna čreda, tak pastir šport Temna stran sodobnega Zavod za fair play in strpnost v športu Sportikus je bil leta 2001 ustanovljen iz potrebe športne prakse po sistematičnem delu na področju varovanja druž-beno-moralnih vrednot šport, kakovostnega pedagoškega dela z mladimi in promocije etike športa nasploh. Projekta so se lotili pogumno. MILAN LAZAREVIČ Dopinške afere, škandali s športnimi stavami, goljufanje, nenehni sumi, da je nekaj narobe, zaporne kazni v Italiji in še marsikaj. Temne strani športa, ki so kot rakava rana, že vrsto let kazijo športne ideale. Velike količine denarja, ki se obračajo v športnem svetu, ogrožajo obstoj sodobnega športa. V svetu se na razne načine borijo proti tem pojavom. Skoraj ne mine teden, da ne bi govorili o kakšni nepravilnosti. V Sloveniji je bil leta 2001 ustanovljen zavod Sportikus. »Zavod je bil ustanovljen zaradi potrebe športne prakse po sistematičnem delu na področju varovanja družbeno-mo-ralnih vrednot športa, kakovostnega pedagoškega dela z mladimi in promocije etike športa nasploh,« pravi direktor zavoda, Bojan Juro-vič. Projekta so se lotili pogumno, pripravili so različne akcije. »V prvi vrsti gre za izobraževalne programe in projekte različnih ravni, vse od osnovnošolcev, športnikov, trenerjev do staršev. Za te namene smo razvili širšo paleto tematskih sklopov, ki obravnavajo medčloveške odnose v športu, odpiramo problematiko poživil in dopinga, posebno se posvečamo preprečevanju diskriminacije in poudarjamo vrednosti okoljevarstva tudi v športu. Z vseslovensko akcijo Športna poteza pa skušamo tudi v javnih medijih pokazati, da ima lahko šport izjemno pozitivno vlogo pri vzgoji mladih. Si- stematično iščemo športne poteze, ki so se dogodile na igriščih oz. ob njih ter na podlagi posebne komisije izberemo najboljše poteze posameznih mesecev,« pravi pobudnik ustanovitve zavoda, dr. Milan Ho-sta, predavatelj na fakulteti za šport. V izboru ob koncu leta novinarji na podlagi predlogov izberejo v okviru prireditve Športnik leta tudi najboljšo športno potezo leta oz. podelijo nagrado za fair play leta. Poleg tega na mnogih športnih tekmovanjih lokalnega, regionalnega, nacionalnega in tudi mednarodnega ranga sodelujejo s »Fair play« protokolom. Ob tem pa razvijajo še mednarodni projekt Sportikus, s katerim želijo opozoriti na družbeno odgovorno ravnanje v športu. »Eden od segmentov, s katerim smo se začeli ukvarjati nedavno, je tudi organizacija posameznih dogodkov, ki bodo s časom postali tradicionalni. Eden od takšnih je septembrska športno-kulturna prireditev v Ljubljani, kjer bomo preko športa, igre, ustvarjalnih delavnic in predavanj združili tri pomembne dneve, ki jih na poseben način obeležujemo v ome- njenem mesecu: svetovni dan srca, svetovni dan miru in mednarodni dan FIFA fair play,« pravi Jurovič. In s kom vse sodelujejo? »V Sloveniji nam je ravno s projektom Sportikus uspelo povezati krovne institucije športa. Zelo dobro sodelujemo z Olimpijskim komitejem Slovenije in Slovensko olimpijsko akademijo, s fakulteto za šport, Zvezo za šport otrok in mladine Slovenije, MŠŠ, Uradom za mladino, Uradom za preprečevanje zasvojenosti, Mestno občino Ljubljana, z osnovnimi in srednjimi šolami, s športnimi klubi in zvezami. V mednarodnem prostoru pa smo vzpostavili dober stik z Deutsche Šport jugend (Nemška zveza za šport mladih), z angleškim olimpijskim gibanjem, z našimi zamejci v Italiji (Zveza slovenskih športnih društev v Italiji), s športno zvezo v Avstriji in nenazadnje tudi z uradom za šport pri Svetu Evrope. Prav poseben projekt izvajamo skupaj z VidC. organizacijo z Dunaja v Avstriji, ki je krovna institucija v projektu evropske nogometne zveze UEFA - FARE (Faight Against Racism in Europe). Prav poseben način sodelovanja imamo tudi z Društvom športnih novinarjev Slovenije,« pravi jurovič. A zgolj sodelovanje z zvezami ne more prinesti želenega učinka, ker je pomemben odziv vrhunskih športnikov. Pri zavodu pravijo, da se vrhunski športniki zavedajo vrednosti fair playa. Mnogo pogodb, sklenjenih na najvišji ravni, vsebuje tudi člene, ki govorijo o športnem obnašanju in varovanju ugleda kluba in športa. Na predavanjih in delavnicah so že gostili vrsto najuspešnejših športnikov, ki s tem resnično pokažejo svojo družbeno vlogo. Država in celotna športna institucija so pravzaprav zavezane k spoštovanju mnogih deklaracij in upoštevanju priporočil. V bistvu sama ideja olimpizma stoji na športu, ki pripomore k boljši družbi po svojih močeh. Športniki so v tem smislu ambasadorji dobre volje, miru in prijateljstva. Res pa je, da je izvajanje teh priporočil bolj prepuščeno naključju kot kakšni resni dolgoročni strategiji kakovostnega dela v klubih. Sportikus širi fair play. To minuta odmora športa poletje je zaznamovala afera s slovensko atletsko divo, jolando Čeplak, težave so se pojavile pri dolenjskem kolesarju Tomažu Nosetu. Pri teh težavah je zavod zavzel stališče. »Za razliko od mnogih na nas doping afere pravzaprav pozitivno vplivajo. Žal za nekatere naše delo postane smiselno, ko je napaka že storjena. Doping je izjemno kompleksna družbena in ne samo športna problematika, zato se je moramo lotevati previdno. Posameznih primerov niti ne komentiramo, dokler vsa dejstva niso jasna. Na splošno pa dopinga ne odobravamo, saj gre za goljufanje, ki škoduje ugledu športa in ima navsezadnje tudi negativne učinke na že tako ogroženo zdravje vrhunskih športnikov,« tako pojasnjuje dr. Hosta. Trajni projekt je zbirka uporabnih knjižic o moralnih vrednotah športa. Prvi del sestavljajo tri knjižice o fair playu za otroke, starše in trenerje, »Doping? Ne, hvala!« je četrta v zbirki, letos pa bodo izdali še peto, ki govori o strpnosti in diskriminaciji v športu. Lani so izdali tudi znanstveno knjigo »Športna morala« in že kujejo načrte za prihodnost. Ko se kaj zgodi, je prepozno. Večja pozornost mora biti usmerjena na športno vzgojo osnovnošolcev. Širiti jim obzorja. Ko odrastejo, so že izdelane osebnosti, takrat je za koga že prepozno ozaveščanje o negativnih učinkih dopinga in drugih temnih straneh športa. V Sportikusu pravijo: »V bistvu je to že praksa, saj to od športnih pedagogov zahteva učni načrt, čeprav ne gre zmanjševati telesnih obremenitev na račun teorije. Gre za to, da učenci sproti dobijo te informacije, za kar zadostujejo kratki pogovori ob zaključku ure ali med uro, saj v športu moralnih dilem nikoli ne zmanjka. Vprašanje pa je, kako so učitelji vešči pri tem, saj formalno šolanje ne daje poudarka tem vsebinam.« Ker je doping nikoli končana zgodba, je pred zavodom zahtevna naloga. Sportikus sam ne bo mogel prenesti teh obremenitev. Pomembno je sodelovanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati pošteno, in ne s figo v žepu. 'U > CD i_ O N O e o Športni direktor Nogometnega kluba Maribor Zlatko Zahovič se sramuje komunikacijske (nesposobnosti kapetana Reneja Miheliča, katerega je izbral za lider-ja. Ta igralec prihaja iz šole, ki je nekoč nosila Zahovičevo ime in v zlatih časih tega kluba imela ambicije celo postati akademija. » Gastarbajtrski« sindrom Vrnil se je v rojstno mesto. Zlatko Zahovič, vodilni igralec slovenske nogometne pravljice na prelomu tisočletja, je postal športni direktor najuspešnejšega domačega kluba od osamosvojitve dalje in dodobra pretresel nogometno sceno. Edina tribuna ob prenovi stadiona je skoraj polna, ljudem se po sloviti ligi prvakov 1999 kolca, Zahovičeva podoba je kot podoba odrešenika. Prva žrtev je bil trener Marijan Pušnik, ki si je (vsaj deklarativno) želel Zahovičevega prihoda. Toda Pušnik je nekega avgustovskega dne moral zapustiti Ljudski vrt. V sporočilu za javnost so o Pušniku pisali vse najboljše. Da je s svojim pristopom klub vrnil na pota stare slave. In zakaj so se z njim sploh razšli? Zahovič je hitro vpeljal red, pripeljal na trenersko klop Milka Ou-rovskega, ki je nekoč kot igralec vijoličastih polnil tribune mariborskega stadiona. Zdaj je Ourovski, ki bi že pred leti moral dobiti priložnost, med tnalom in nakovalom. A izbor Durovskega ni glavni problem. Člani upravnega odbora kimajo z glavami in potrjujejo Zahovičeve poteze, ker se bojijo spora in lastne blamaže oziroma nepoznavanja nogometne problematike. So pač uslužbenci nekaterih vladi prijaznih podjetij, prispevajo velik delež denarja, in manevrskega prostora ni prav veliko. Bolje biti član odbora in služiti interesom. A tudi vse, kar prihaja iz tujine, ni nujno, da je dobro. Spomnite se številnih »gastarbajtrskih« zgodb. Kaj vse počne lastna hvala in kje se vala. Res je, da je Zahovič igral v velikih evropskih klubih, spoznaval ustroj sodobnega kluba in v zadnjih šestih letih kariere v povprečju na leto zaslužil več kot naj bi trenutno znašal proračun Maribora (en milijon evrov). Da pozna evropsko sceno in ona njega, ni sporno. Toda ta institucija slovenskega nogometa, kot jo imenuje, še naprej deluje kot društvo. Društev je v Mariboru in širši okolici veliko, podrobne podatke posredujejo kar na upravni enoti. Rabiš deset podpisnikov, narediš ustanovno skupščino in deluješ. Če zaideš v težave, greš v stečaj, dolgov pa ne moreš poplačati, ker društva niso gospodarski subjekt. In kolo se vrti. Dokler Nogometni klub Maribor ne bo posloval na podjetniških temeljih, kot gospodarski subjekt naj bo delniška družba ali d.o.o., je to skupek ljudi, ki delujejo po načelih društev. Gasilskih ali gobarskih. Tako tudi Zahovič tega društva ne more primerjati s sodobno urejenimi evropskimi klubi. Benfica, kjer je še nazadnje brcal žogo, deluje kot holding podjetij. Ta holding je lani »obrnil« kar 86 milijonov evrov. V slovenskih športnih kolektivih ali bolje rečeno društvih, katerega izmed njih je Zahovič postal športni direktor, je mogoče manipulirati s sredstvi. Iščejo se sponzorji in ob zavrnitvi sponzoriranja jih je možno obtožiti ter v slogu »Saj smo pripeljali Zahoviča!«, postaviti pred zid, da jih usoda mariborskega nogometa sploh ne zanima. Nabijajo jim kompleks, v tem primeru »kompleks Zahovič«. Ko bi zdajšnjim sponzorjem ponudili partnerstvo v družbi, bi se razmišljanja nekoliko streznila. Streznitev je za Maribor realnost. Zahovič gotovo ne bo dal evra iz lastnega žepa. V podjetniški družbi pa bi njegov vložek imel povsem drugačno težo. Nogometaš delničar je v Evropski uniji povsem normalen pojav. Športni direktor se sramuje komunikacijskih (ne)sposobnosti kapetana Reneja Miheliča, katerega je potisnil v vlogo liderja. Dal mu je kapetanski trak. Ta igralec prihaja iz šole, ki je nekoč nosila Zahovičevo ime in v zlatih časih tega kluba imela celo ambicije postati akademija. Kakšno svetovljanstvo. Toda nogometaš ni kriv, ker se je znašel v takšnem položaju. Skrbniki razvoja nogometa v tem mestu sploh niso pomislili, da je treba nogometaša razvijati v celovito osebnost. Da če ne bo uspel kot športnik, naj bo uspešen vsaj v šoli. Tako to šolo, ki so jo zaupali Poldetu Polegeku, krasi le ena vrlina. Imajo množičnost, ki si jo v drugih sredinah težko privoščijo. Na račun kvantitete se dobi določena kvaliteta, ki opravi s konkurenco v mlajših kategorijah. Pri prehodu v članske vrste pa se vidi vsa beda dela v tej šoli. Šola še vedno dobro živi, saj je financirana iz občinskega proračuna, ambiciozni in večkrat naivni starši pa plačujejo drage članarine (šolnine) samo zato, da otrokom izpolnijo sanje, nekateri pa na ta račun dobro živijo. Kmalu bosta mesto in vsa Slovenija bogatejša za prelesten stadion Ljudski vrt. Bivši župan Alojz Križman je končno uveljavil projekt »ring«. In kakšna korist pompozne promocije nas pričakuje? Tega ne moreta popraviti niti Zlatko Zahovič niti Milko Durovski. potopis Utrinki s Kube: En dolar. Nekoč gospodarsko razvita in močna država se je kaj hitro razvila v turistični biser Karibov s središčem v kolonialni Havani, eni izmed sedmih prvotnih španskih naselbin. Po sporu z ZDA in razpadu pokroviteljske Sovjetske zveze je njena moč začela upadati, turizem pa je ostal. Danes ni več niti turizma, takšnega kot bi ga človek pričakoval, ostalo je prosjačenje in usmiljenje, turisti pa smo postali glavni vir za preživetje tega naroda. SENAD OSMANAJ v Z e prvi dan, ko sem s čarterskim poletom priletel v Vara-dero in se nastanil v privatni hiši, imenovani »Casa particula-res«, v sosednjem mestu Matanzas, sem kaj kmalu ugotovil, da mojih 125.000 tolarjev »budgeta« za tritedensko potovanje po tem otoku ne bo zadostovalo za golo preživetje. Prevoz do mesta, namestitev in oderuška provizija (10-odstotna) pri menjavi ameriških dolarjev so olajšali moj žep za približno 15.000 SIT. Kaj kmalu sem ugotovil, da Kuba le ni tako poceni država, kot so to vse-vedavo zatrjevali moji prijatelji. Steklenica pitne vode lahko stane tudi do 600 SIT, zajtrk prav tako 600 SIT, večerja pri lastniku hiše 1.500 SIT, prevozi v povprečju 4.000 SIT, internet 1.000 SIT/ uro, pranje perila 1.5000 SIT. Nekoč se je dalo kupovati z razvrednotenimi nacionalnimi pesosi, danes pa sploh ni več »šta-cun«, v katerih bi sploh kdo kaj prodajal za lokalni pesos. Za pesos lahko dobiš edino pizzo za približno 5 do 50 SIT, sladoled za 15 SIT, sendviče in podobno hitro pripravljeno hrano ter na ulici prodajano hrano. Skratka nič konkretnega za prazen želodec. Kratek pregled pomembnih dogajanj Kuba je zacvetela s prodajo sladkornega trsa, ki so ga na otok pripeljali Španski kolonizatorji. Takrat so pokrivali skoraj celotne potrebe svetovnega prebivalstva po sladkorju. Največji odjemalec so bile ZDA, katere so začele s Kubo tesneje sodelovati. Dobičkonosno usmerjeni Američani so že takrat pokupili najdonosnejša kubanska podjetja, vse dokler se niso pojavili revolucionar- ji na čelu s Fidelom Castrom in podporo Che Cevare. Po gospodarskih reformah, ki jih je ob zamenjavi na oblasti uvedel Castro, so Američanom odvzeli dobri dve tretjini vseh kubanskih cvetočih podjetij oz. jih v lepšem žargonu rečeno nacionalizirali, gospodarske vezi so se prekinile, Američani pa so nato prekinili vse diplomatske odnose in uvedli embargo na Kubo. Tako še danes zaradi embarga obe strani izgubljata velike vsote denarja. Kuba bi se znašla v močni krizi, če ne bi tedanja Sovjetska zveza obljubila odkup odvečnih količin sladkornega trsa. Tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo je na Kubo prineslo številne sovjetske izdelke in njihove politične sisteme, kakor tudi komunizem. V zamenjavo za močno gospodarsko podporo so Kubanci pošiljali svoje vojaške enote predvsem v afriške nemirne države, Sovjeti pa so jih oskrbovali tudi z raketami daljšega dometa v primeru vojaškega napada sosednje ZDA. Kaj kmalu je propadla še Sovjetska zveza in z njo tudi gospodarska moč Kube. Ostali so Castro in njegov režim, komunizem in turizem. Danes vladajo na Kubi številni črni posli iz razloga po golem preživetju. Z mesečno plačo in rednimi mesečnimi državnimi subvencijami preživi ena družina 7 do 10 dni. Največji prihodek v državni proračun predstavlja turizem in ni težko ugotoviti, da smo potem takem turisti na stalnem udaru. Spretni in temperamentni Kubanci pa spretno in vsakdanje, nikoli naveličani, praznijo naše žepe. Metode so vedno enake. Sprva se ti približa s svojim temperamentom, nasmehom in ljubeznivim pogledom, sledi pogovor, s ka- terim ti želi odpreti srce in te pripraviti na to, da razumeš njihovo vsakdanjo stisko in ujetost v neo-betajoč politični sistem, zaradi katerega najbolj trpijo. Ko osvojijo tvoje srce in te pripeljejo tako daleč, da ne zmoreš reči NE, te prosijo za denar. Taka zgodba se ponavlja iz dneva v dan. Poleg omenjenega služijo še na drugačne načine; nekateri prosjačijo, številni goljufajo, drugi animirajo. In potem stopi še do mene neka ženska in začne z že toliko znanim načinom lova za denarjem. Pokaže mi hišo, ki si jo gradi že 15 let in je nikakor ne more dokončati, ker nima denarja, bojda da težko živi. Ima se za revico in mi noče verjeti, da je pri nas in v drugih deželah sveta še večja revščina in da ona sploh ni revica, kot se prikazuje. Nagnal sem jo, da se je zakadilo za njo. Prekleta banda ciganska, sem še zavpil! Sam sem nezmožen svojega lastnega preživetja na tem otoku, vi pa me vsakodnevno prosjačite za pomoč iz usmiljenja. Po drugi strani ima večina njih zelo vredne stare ameriške avtomobile, s starinskim in ohranjenim pohištvom urejena stanovanja, novejše avdio-tehnične naprave, poleg tega pa cele dneve nič ne delajo. Kubanci ne morejo prestopiti meje svoje države zaradi političnega sistema Fiedela Castra in zaradi tega nimajo vpogleda v resnično svetovno revščino. Sami se imajo za reveže, a to niso, morda si to želijo. Šele tisti Kubanci, ki jim uspe priti v razvite države, spoznajo blagostanje, ki so ga imeli doma. Šport in glasba Država kot taka zelo podpira razvoj športa in ima vse pogoje za velike športne dosežke, tudi v svetovnem merilu. Kubanci so prvi, ki so v zgodovini športa porazili Američane in domov prinesli več zlatih kolajn kot slednji. Bilo je na panameriških igrah. Na zadnjih Ol v Sydneyju so z desetimi zlatimi in srebrnimi ter nekaj bronastimi zasedli deseto mesto v skupni razvrstitvi. Med športnimi potopis en peso por favor ekipami izstopa ženska odbojkarska ekipa z naslovom olimpijskega zmagovalca. Seveda nimajo konkurence niti v dominu, v šahu pa se vedno nahajajo v bližini vrha. Glasba je zagotovo tisti izvozni artikel Kube, ki ga turisti najbolj kupujemo. Večkrat se mi je zazdelo, da je Kuba glasba in da Kubanci v njej utapljajo svojo žalost zaradi neplodnega političnega režima (poleg mojita seveda), se sproščajo, rekreirajo in zanjo živijo. Prvotno kubansko glasbo, imenovano »son«, opisujejo kot ljubezensko afero med afriškimi bobni in špansko kitaro. Prvotno je to zvrst glasbe izvajalo šest izvajalcev. V svetu se je zvrst zelo hitro razširila ob izdaji albuma Buena Vista Social Club. Ko so v latinskih predelih New Yorka »harali« džezerji, se je pod vplivom rumbe in sona razvila salsa. Leta 2000 je naj salsa kubanski band Los Van Van osvojil priznanje Grammy. Salsa in son pa nista edina izvozna glasbena artikla, tukaj poleg drugih obstaja še trova kot glasbena zvrst ritmične balade. Še pomnite tovariši vsem znani refren Guantanamera, guaji-ra guantanamera ... Da, to je glasba, to je Kuba, življenje, ob katerem ti srce poskakuje! Cvetovi turizma Že ob samem začetku potovanja sem se ustavil za nekaj dni v turistično prepoznavnem Varaderu, ki velja za turistično meko otoka. Sami turistični resorti se nahajajo nekaj kilometrov iz mesta proti koncu polotoka, kjer je vsakodnevno življenje drugačno. Tukaj namreč ni temperamentnih vsiljivcev, smrdljivih smeti in stekla na peščeni plaži, pijanih družb lokalnih veseljakov ob večerih, obuličnih restavracij in glasnega prometa. Vsakodnevno monotonost dopustovanja zmoti turistična ponudba plavanja z delfini v odprtem morju Atlantskega oceana. Za 80 evrov te popelje ali inclusive jahta sprva na snorkanje, potem še na odprto morje. In res, poglej, sredi morja so razširjene mreže, v njih pa plavajo delfini. Žalostno, a resnično. Kakorkoli že, delfini so zdresira-ni tako, da poljubijo vsakega plavalca, potem pa se jim pustijo še pobožati, a zgolj za pol ure, ko se moramo vrniti na jahto. In spet po starem; koktejli, jastogi, veter v laseh, pekoče sonce in odsev turkiznega morja ... Izmed ogleda vrednih turističnih znamenitosti naj omenim na prvem mestu naravni parkVinales, ki je pod Unescovo zaščito. S svojimi številnimi podzemnimi jamami, apnenčastimi vzpetinami in podzemnimi rekami nudi spektakularne poglede na širšo okolico, napolni oko in umirja duha, težko ranjenega od vsakodnevnih natezanj z narodom. Tudi ljudje tukaj so drugačni, živijo bolj umirjeno življenje in hkrati znajo spoštovati turista kot človeka, niso nadležni in so precej gostoljubni. Nadalje velja omeniti staro kolonialno špansko mestece Trinidad, ki je prav tako pod zaščito Unesca in s svojo staro in urejeno arhitekturno podobo vliva občutek, kot da čas stoji. Nekoč je meste- ce bilo zatočišče številnih gusarjev in trgovcev, ki so tod trgovali po morju. Takrat še ni bilo ceste do tega mesta. V času velike gospodarske rasti so tukaj cveteli nasadi sladkornega trsa s številnimi mlini. Simbol teh velikih obdelovalnih polj je visok stolp na področju, ki je prav tako pod okriljem Unesca. Na stolpu so lastniki polj nadzorovali delavce in s pomočjo zvona označevali čas za pričetek, odmor in konec dela. Ker so Španci izkoreninili (beri pobili) prvotno prebivalstvo otoka, so za naraščajoče potrebe po obdelovanju sladkornega trsa začeli uvažati sužnje iz Afrike, predvsem iz Konga. Le-ti so s seboj prinesli svojo kulturo in verovanje. Danes tvorijo poleg belcev, v glavnem potomcev Špancev iz Evrope, večino prebivalstva. Kasneje je zaradi mešanih zakonskih razmerij nastala po barvi kože nova vrsta ljudi - mulati. V neposredni okolici Trinidada leži plaža Playa Ancon, znana po črnem koralnem grebenu in seveda številnih ostalih znamenitostih. Nadalje omembe vreden je zagotovo stari predel Havane, ki s svojo staro in bogato arhitekturo priča o nekdaj močno razvejanem turizmu v tem mestu. Takrat so se tukaj srečevali najvplivnejši državniki, diplomati, umetniki in ostali. Še posebno je prepoznaven hotel, v katerem je prebival Ernest He-mingway, rojen na Key VVestu na Floridi, in bar, v katerega je najpogosteje zahajal utapljat svojo žalost ob kozarčku že znamenitega mojita. V Havani je obvezen ogled revolucionarnega muzeja in Capi-tola, replike Bele hiše iz VVashing-tona, le da je arhitekturno bolj bogata. Vsekakor pa ne smemo mimo znamenitega Trga revolucije, kjer ima Castro najpomembnejše govore ob nagovarjanju ljudstva in na katerem se nahajajo številna ministrstva, izmed katerih vizualno izstopa prav ministrstvo za notranje zadeve s Che Gueva-rinim portretom. Argentinec, dr. Che Guevara, se je boril za človeka, mu je bil blizu in ni bil vzvišen. Kot revolucionar je podpiral take vrste gibanj po številnih državah, tudi na Kubi, kjer je bil tesen sodelavec Fiedela Castra in kjer se je še najdlje zadrževal. Kot narodu zelo priljubljen človek, človek z velikim ljudskim srcem, je dobil državljanstvo in službo na ministrstvu. Vendar pa nikdar ni mogel iz svoje kože, bil je revolucionar in to ostal, vse dokler ga niso pokosili smrtonosni naboji bolivijskih vojakov. Danes se ga spominjamo po zanj značilni izjavi HA-STA LA VICTORIA SIEMPRE! Pa naj živi Che Guevara, če že Kuba tone v lastnem dreku! portret Slikar pod Aconcaguo Gore so vselej zapolnjevale človeško domišljijo, nekoč zaradi strahu in nepoznavanja, zdaj zaradi lepote in še vedno dokajšnje neokrnjenosti. Zato so vselej našle svoje mesto v umetnosti, še posebej v slikarstvu. Pod najvišjo goro Andov sem srečal svojevrstnega možakarja, ki ima tam celo najvišje ležečo galerijo na svetu. BORIS STRMŠEK Pred nekaj leti mi je prišla v roke brošura z razstave slik, katerih tematika so bile gore in gorništvo. Razstava je sicer bila v Londonu, a to niti ni tako pomembno. Razstavljena dela so bila večinoma iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. In nekatere slike so zares impresivne, čeprav sem jih videl samo v katalogu. Zagotovo bi pritegnile tudi marsikoga, ki mu gore še zdaleč niso blizu. Slikarji seveda niso bili vsi gorniki, večina se niso podajali v gorski svet, so pa jih gore neverjetno impresionirale, ko so zrli iz dolin proti njihovim divjim stenam in (vsaj takrat še) za večino ljudi nedostopnim vrhovom. Strah, mistika, divje sile narave, nevarnost, smrt ...? To je izredno hvaležen objekt za umetnike, še posebej slikarje, saj ima ena in ista gora veliko različnih obrazov, ki jih ves čas spreminja. Ujeti na platno enega izmed njih je že prava umetnost. In ko gledam slike Gabriela Loppeja, se mi zdi, da so pred menoj resnični ledeniki, stene zavite v meglice in oblake, čudoviti razgledi z vrhov ... Rojen leta 1825 v Montpellierju je bil Lop-pe resnično zaljubljen v gorski svet in obenem očitno tudi zelo izkušen gornik. Čeprav je nekoč sam naredil prvi korak v umetnost, pa ga je na neki slikarski koloniji sredi Bernskih Alp v Švici dokončno navdušil Alexandre Calame, prav tako odličen in poznan slikar, na čigar platnih pogosto srečujemo gorski svet. Loppe se je družil tudi s slikarjem Francoisom Didayjem, kateremu je bil gorski svet prav tako zelo blizu, in celo obiskoval njegovo slikarsko šolo. In še bi našli vrsto umetnikov iz tistega časa, ki so bili vsi precej povezani med seboj. V 19. stolet- ju je živel tudi slikar Gustav Dore, ki ga gorniki poznamo predvsem po njegovi interpretaciji slovite nesreče na Matterhornu leta 1865. Takrat je skupina, ki jo je vodil sloviti angleški gornik Edvvard Whymper, kot prva osvojila do takrat nepristopno goro, med sestopom pa se je zgodila nesreča, v kateri so umrli štirje člani njegove ekipe. In še bi lahko naštevali. Tudi pri nas imamo nekaj umetnikov, ki so jih pritegnile gore. Tako pred kratkim umrlega kiparja Marjana Keršiča - Belača, ki je bil tudi odličen alpinist in nekoč celo udeleženec prve naše odprave v Himalajo. Danilo Cedilnik - Den je prav tako iz alpinističnih voda, poleg čopiča je vešč tudi peresa, bil pa je tudi član odprave na Eve-rest leta 1979, ko smo Slovenci prvič stopili na najvišji vrh sveta. Našli bi jih še veliko, pojavljajo se tudi mladi, v gore se zazrejo tudi umetniki, ki sicer niso »doma« v gorah. Tako so na primer mariborski alpinisti na odpravah v Ande kar dvakrat zraven povabili člana iz umetniških voda. Skratka, umetnost je doma tudi v gorah, pa vendar sem bil precej presenečen, ko sem nekega dne stal pred velikim šotorom v baznem taboru pod najvišjo ameriško goro Aconcaguo (6960 m) in se zazrl v napis »The highest Art Gallery in the vvorld«. Umetnik pod Aconcaguo V »galeriji« je bil tudi internet in telefon, zato sem se kaj kmalu spoznal z bradatim in prijaznim možakarjem, sicer doma v Buenos Airesu. Miguel Doura je tam v več različnih vlogah. Skrbi za vremensko napoved, ima internet in telefon, s katerim se osvajalci Aconcague javljajo domov na vse konce sveta, kupuje in prodaja gorniško opremo, pogosto pa prime za čopič in ustvarja. Pravzaprav je slikar, ki je tukaj našel nekoliko več od gole umetnosti, zaupal pa mi je tudi, da v zadnjem času precej dela na arheoloških raziskavah okolice Aconcague. Pred mnogimi stoletji so tukajšnje kraje poznali le Indijanci, njihove kulture pa so se skozi zgodovino menjavale, in čeprav je narava kar dobro skrila njihove sledi, je prišel že do nekaj zanimivih odkritij. Sicer so pred leti našli tukaj mumijo indijanskega dekleta, ki se je nahajala skoraj 6000 metrov visoko, zato je prav gotovo še veliko skritih sledi starih kultur. Miguel se občasno odpravi tudi na vrh gore, odvisno od tega, koliko mu dovoljujejo njegove številne tukajšnje obveznosti, sicer pa je vsaj dvomesečno bivanje na višini 4300 m odlično za aklimatizacijo in z vzponom nima težav. Z galerijo je pri- čel pred dobrimi petimi leti, zadnja zima mu je bila že šesta sezona. »Pred desetimi leti sem bil prvič v bazi pod Aconcaguo, da bi splezal na vrh gore. Z leti sem prišel na idejo, da bi bilo možno tukaj nekaj narediti, nekako povezati ljubezen do gora, umetnost in posel. In tako sem bil tukaj prvi z internetom, zdaj delajo to že štiri agencije. Trenutno delam dve stvari - internetno stran in slikam.« Miguel je bil obenem tudi prvi, ki je naredil karto Aconcague, zdaj so seveda prevzeli to idejo še drugi, naredil pa je tudi poster Aconcague. »Še vedno študiram umetnost, hodim na predavanja, saj je to zelo široka stvar in se še vedno poskušam naučiti čim več. Sicer živim v Buenos Airesu z ženo Katico, ki je Hrvatica. Pogosto me pritegne tudi Patagonija, kjer tudi rad slikam. Seveda pa je najboljši kraj za slikanje pod Aconcaguo, vsaj za- portret me. V Buenos Airesu sploh ne slikam, razen v sklopu študija,« pravi, medtem ko srkamo iz majhne bučke tradicionalni čaj mate. Njegove slike, ki so razstavljene v velikem šotoru, je seveda možno tudi kupiti. Cene se gibljejo od nekaj sto do okoli 15.000 ameriških dolarjev, kolikor je vredna zdaj že kar znamenita slika, ki prikazuje sončni zahod na Aconcagui. Ampak denar nima tukaj kakšne posebne vrednosti, tukaj je narava tista, ki skrbi za vse. »Ljudje prihajajo od vsepovsod, od Kamčatke do Avstralije. Tukaj smo vsi enaki, vse nas zebe, ko je hladno,« se nasmeji Miguel, medtem ko preverja svojo spletno kamero, ki jo ima postavljeno pred šotorom in usmerjeno na pobočja Aconca-gue. Zraven je zanimiv smerokaz. Na kovinsko palico obiskovalci njegove galerije namestijo table, kjer napišejo, od kod prihajajo in približno koliko je do tja. Do Slovenije je okoli 1 3.000 km. Njegov slikarski stil se giblje nekje med klasicizmom in realizmom, pravzaprav si je ustvaril nekakšen svojstven stil, ki ga ob prostem času prenaša na svoja platna. Močne barve, ostri robovi, takšna je tukaj tudi pokrajina. Verjetno se je prav zato Miguel tako navezal nanjo. Kaj pa pravi na njegovo odsotnost žena Katica? »Ja, to je velik problem. Vedno, ko odhajam pod Aconcaguo, pravi, da se morava pogovoriti o tem. Prvič je bila tukaj z menoj. Takrat je na gori nastal velik vihar in vsi so prišli nazaj v bazni tabor. Razen mene, sam sem ostal zgoraj. Nihče ni vedel, kaj je z menoj, vendar sem bil na varnem v šotoru. Katica je spodaj jokala in spraševala rangerje o meni, na koncu pa se je vse dobro izteklo. Sicer pa sva ves čas, ko sem tukaj, na vezi. Imam internet in kmalu bo konec sezone,« se nasmeji in zlaga čopiče ter barve na svoji slikarski deski. Med slikami najdem celo eno, sicer bolj osnutek, ki jo je naslikal na samem vrhu gore. Glede na to, da ima tukaj verjetno najvišje ležečo galerijo na svetu, ga vprašam, kako je z razstavami v mestu, v Buenos Airesu, drugod po Argentini ali celo širše. »Nikoli nisem nikjer razstavljal, niti v Argentini ne. Razen, seveda, tukaj pod Aconcaguo, ha ha. Resno razmišljam, da bi razstavil svoja dela nekje v Evropi. To mi je velika želja. Zdaj sem izdal majhen katalog, mogoče bo pripomoglo kaj v tej smeri. Kar pa se tiče tukajšnje galerije, bom naredil naslednje leto še malo boljši ambient, mogoče prinesem kakšno umetno palmo, letos sem že dal pred šotor umetno travo.« Ko sediva tako pred njegovim šotorom in zreva na gola skalnata pobočja Aconcague, omeni, da bo treba kmalu pričeti s pospravljanjem. Sezona se počasi končuje, vreme se slabša, treba bo v dolino. Mogoče bo še dokončal osnutek nove slike. Spet bo veliko pakiranja, vse se preseli v dolino na mulinih hrbtih. Slike gredo z njim v Buenos Aires, ostalo uskladišči v Puente del Inca, majhni vasici v dolini. Znana je po slikovitem naravnem mostu čez reko, ki je tudi eden od Miguelovih priljubljenih motivov. Tudi mi se bomo počasi odpravili tja. Ko se poslavljava, mi kar iz navade reče: »Nasvidenje! Se vidiva spet naslednje leto.« In kmalu zamišljeno doda: »Tudi jaz grem kmalu dol. je že čas, da se vrnem k moji Katici!« Ko se čez nekaj časa ozrem nazaj, mi oddaljena postava pomaha s čopičem v roki. zaslon Skrita reprezentacija Moč medijev je, da reprezentirajo svet na določene načine. »Ker obstaja mnogo različnih in spornih načinov, kako je lahko mišljenje o svetu skonstruirano, je zelo pomembno, kako so predmeti, ljudje, dogodki in odnosi reprezentirani,« pravi Stuart Hall. Na to ljudje radi pozabljamo in zamenjujemo posredovano medijsko realnost za resnično, še posebej na televiziji. JASMINA HOLC David McQueen definira re-prezentacijo kot podobo, sliko ali reprodukcijo nečesa iz realnega sveta. Lahko je to predmet, oseba, skupina ali dogodek, ki je bil reprezentiran ali posredovan na določen način. V pisanem besedilu je jasno, da so besede reprezentacija povedanega. Ko pa pogledamo posnetek nekega dogodka, se nam zdi, kot da se le-ta veliko bolj približa naši realni izkušnji, ker gibljiva slika, podkrepljena z zvokom, najbolje odraža realnost. To pa zato, ker televizija reprezentira svet na načine, ki so podobni našemu interpretiranju izkušenj prek čutil, kot sta vid in sluh. Vendar funkcija televizije, da poroča o aktualnih dogodkih, ki je najbolj podvržena ideologiji televizijske objektivnosti, ni posredovanje obstoječe realnosti, temveč reakcija nanjo, družbeni proces njene reprezentacije, kot pravi Breda Luthar. Če na televiziji gledamo predsednika Drnovška, imamo občutek, da je to realen vtis o politiku. Kljub temu ga na cesti morda ne bi spoznali, ker nam je bila informacija o njem posredovana prek elektronskih impulzov, izrezana iz konteksta v nekajminutno poročilo. Ne vidimo tudi vsega, kar je »izven ekrana«, reakcije na predsednika, dogajanje okrog itn. Reprezentacije vsebujejo torej samo delček tega, kar bi se lahko predstavilo, ker so vse to selektivne abstrakcije. Prav tako imajo lahko v določenem trenutku samo en pogled, ki ga zastopa ena kamera, ena pozicija, en pisec, en ali več mikrofonov, in ki posredujejo eno samo perspektivo. Torej reprezentacije prikazujejo izredno majhen oz. skorajda zanemarljiv odstotek celote, saj so selektivne, omejene ali uokvirjene, enopomenske in rezultat mehanske predelave ali posredovanja (po McQueenu). A mi to zlahka spregledamo. Richard Dyer je identificiral različne konotacije termina reprezentacija v povezavi s televizijo: 1) v smislu reprezentacije sveta, podvržene televizijski selekciji, njenim poudarkom in tehnološkim ter estetskim kodam, 2) v smislu prepričanja, da je prikazano na televiziji reprezentativno oz. tipično za realni svet (Ali je televizijska reprezentacija žensk, etničnih in družbenih skupin itd. tipična za to, kar so v resnici?), 3) v smislu, da pomen reprezentacije obsega demokratičnost »v imenu ljudstva« in pravično repre-zentiranje (Ampak kdo govori namesto nas? Kdo na primer na televiziji ponavadi predstavlja ženske? Moški.). Ko obravnavamo reprezentaci-jo, bi si morali zato postaviti naslednja vprašanja, ker je bistveno, kaj nam kot gledalcem reprezentira televizija, kot pravi McQueen: Kakšen pomen oz. občutek posreduje ta televizijski program o svetu? Kaj predstavlja kot tipično in kaj kot deviantno? Kdo zares govori? Za koga in komu? Kaj je re-prezentirano za občinstvo in zakaj (selekcija)? Kljub temu si gledalci teh kritičnih vprašanj ne postavljamo in bolj ali manj verjamemo v realno reprezentacijo televizijske slike. To sicer ne pomeni, da brezpogojno verjamemo v vse, kar vidimo na televiziji. Sodobno raziskovanje medijskega vpliva že dolgo ne govori več o enostavnem neposrednem vplivu na gledalce. Lut-harjeva je zapisala, da se raziskovalci večinoma strinjajo, da je potrošnja televizije bolj aktiven kot pa izključno pasiven proces ter da mediji ne vplivajo neposredno na oblikovanje mnenj o neki zadevi, še manj pa na obnašanje. Človekov kognitivni sprejemni sistem naj bi tako bil razdeljen v zbiralnik osebno-realnega področja (osebno izkustvo), medijsko-realni zbi- ralnik (novice, dokumentarne oddaje) ter medijsko-domišljijski zbiralnik (risanke, filmi ipd.). Odrasli naj bi jasno razlikovali med medijsko realnostjo (poročanje o vojni v Iraku) in svojo osebno realnostjo (kakšno je doživljanje vojne prek osebne izkušnje). Vendar, ali lahko prihaja do transferja od medijske realnosti na osebno re- alno področje? O tem razmišljajmo med spremljanjem današnjega dnevnika. Poročanje o aktualnih dogodkih, ki je najbolj podvrženo ideologiji televizijske objektivnosti, ni posredovanje obstoječe realnosti, temveč družbeni proces njene reprezentacije. il|i radi adijl radi, tmedi|i radio t mediji radio rt mediji radio i eraetmediji ra« 1 ii i internetmediji d rlevizija interu«MM»*. 1t acuo televizija internetu ij radio televizifa *edi Liji radio televizija internetmedij liji radio televizija internetmediji r liji radio televizija internetni««*!).. liji rad' *d«vitl)a internetmediji * iet .ji t .o U »ter .tmedi) radio te! !) ‘nternetmediji radi le vizija ..etincdtjli e televizija internetme« Mojstri umirajo, dela ostajajo Pred kratkim je medije preplavila novica o smrti švedskega filmskega in gledališkega režiserja Ingmarja Bergmana. Po besedah mnogih genija, velikana filmskega platna, briljantnega ekscentrika, in še in še bi se našlo oznak zanj tistih, ki ljubijo film LUČKA ZORKO Glede na to, da medmrežje v trenutku postreže z drobci življenja in dela znanih osebnosti, in Bergman je znan tudi bil, se sama ne bi osredotočila le na to, kaj vse je počel in kako, ampak, ker so njegovi filmi veliko več kot zgodbe, bi morda ob trenutku konca nekega človeškega življenja pomislila na to, kaj je iz tega življenja zraslo za nas. Ingmar Bergman se je rodil leta 1918 v Uppsali na Švedskem. Pričel je z literaturo, nadaljeval s svojo, po njegovih besedah, največjo strastjo, gledališko režijo, nato pa odkril filmsko platno. Prvi film z naslovom Kriza je posnel leta 1945, deset let pozneje pa za Nasmeh poletne noči na filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado kritike. Sedmi pečat je film, ki se ga verjetno spomnijo tudi tisti, ki Bergmana slabo poznajo; v njem je kultni prizor, v katerem srednjeveški vitez Antonius Block odigra šahovsko partijo s Smrtjo. Sedmemu pečatu sledijo še drugi filmi, boljši ali slabši, kajti Bergman je kot plodovit režiser posnel čez 60 filmov, med boljšimi pa izstopajo seveda vrhunci, med katerimi so filmi Divje jagode, Deviški vrelec, Ob-hajanci, Persona, Onkraj zrcala, Kriki in šepetanja, Prizori iz zakonskega življenja, Jesenska sonata in Fan-ny in Alexander. Bergmanu je filmska akademija podelila tri oskarje za tujejezični film (Deviški vrelec, Onkraj zrcala in Fanny in Alexander), leta 1997 pa je v Cannesu prejel zlato palmo za življenjsko delo. Za pretanjenejše razumevanje Bergmanovega sporočila svetu si je seveda pametno ogledati celoten opus ali vsaj večino omenjenih filmov; poleg intelektualnih tem, kot so iskanje boga in smisla, razmerje med resničnostjo, sanjami, fantazijami, naletimo tudi na do potankosti secirane medčloveške odnose. Bergmanovi liki so vsekakor kultni; niso karakterji, ki že ne bi obstajali, njihove zgodbe niso zgodbe, ki se že ne bi zgodile; toda optika karakterjev in zgodb pripelje inteli- gentnega ali dovolj zavzetega gledalca do enakega sladko-strašne-ga krohota, osuplosti, mravljincev, groze kot ob najbolj vrhunskih literarnih delih. Ko človek pomisli na nekatere od filmov bergmanovskega ranga, ki jih je videl v svojem življenju, pravzaprav postane kar jezen; jezen, ker velikokrat ostane praznega srca ob kaki sodobni ameriški mojstrovini; energija in vzdušje Sedmega pečata ali Divjih jagod namreč pustita tako svojstven pečat, da verjetno iščemo vsaj nekaj podobnega vedno, ko sedemo v nabite (ali prazne) vrste Koloseja ali Tuš centra, v prašno dvorano kinoteke ali preprosto za televizor. Hvala bogu pa za izbore programa našega teveja v zadnjem času, kjer smo si pred kratkim v se- riji filmov z naslovom Sedmi pečat lahko ogledali kar nekaj Bergmanovih mojstrovin; sicer ob pozni uri, tako da smo si nekateri v mrzličnem iskanju nečesa presežnega (kajti slišali smo, da Bergman je presežek) med veke tlačili vžigalice, da so oči ostale odprte. In se potem čudili, da smo bili tako žalostni, ko je bilo konec, in da smo se vmes preprosto spremenili v sove. Tudi prihodnost glede na ponovitvene serije Lync-hevega Twin Peaksa obeta še kaj staro-svežega. Za zaokrožitev Bergmanovega ustvarjanja lahko posežemo še po njegovi biografiji Laterna magica, ki v slovenski jezik sicer še ni prevedena, za vse Slovence, ki pa jim dela rahle težave švedščina ali pač ostali jeziki, v katere je biografija prevede- na, je verjetno najbliže prevod v hrvaškem jeziku. Naj zaključim s preprostim in banalnim, toda edinim racionalnim nasvetom za vse, ki iščete presežek; naberite divjih jagod, zaigrajte šah s Smrtjo, spoznajte Fanny in Alexan-dra, znajdite se onkraj zrcala, kričite in šepetajte ... predvsem pa se prepustite navdihu malce drugačnega filma, kot smo ga v našem času najbolj vajeni iz naših kinodvoran; gotovo boste našli mnogo tega, kar vam je blizu. Zaprašene kinoteke čakajo, televizijski sporedi kličejo po prebrskanju kasne ponudbe, knjižnične medioteke pa so polne neodkritih skrivnosti. Naj bo Bergman, Fellini, Greenaway, naj bo Lynch ali Kurosavva, pomembno je samo odpreti se, vztrajati. re jjunht M AGENCIJA ZA MLADE Servis in storitve za mlade: Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja, tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice Agencije PUNKT: Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355 www.punkt-on.net