RED  MORA  BITI
Zagrebška revija Republika je v Sloveniji precej znana, čeprav nam je njen sodelavec Ivan Slamnig resda mnogo manj ali pa skoraj popolnoma neznan in malo je manjkalo, pa bi nam ostal neznan še kar naprej, če ne bi v 7.18. številki te revije objavil članka O predloženom novom pravopisu in obelodanil v njem tudi nekaj svojih misli o Slovencih in slovenskem jeziku ter nam dal tako razumeti, da bi se rad z nami podrobneje seznanil. Seznanimo se torej tudi mi z njim.
Naš Slamnig je, kaikor vise kaže, eden izmed tistih, ki ne trpijo pestrosti in mnogoličnosti. Neprijetno jim je, ker življenje ne teče po eni sami strugi io ker ga ni mogoče zajeziti v eno samo, odrešilno formulo. Takšno stanje se jim zdi nedostojno, sram jih je in jeza jih grabi, ko vidijo nerednost in neurejenost življenja in zgodovine. Radi bi imeli red, vsesplošni red, vse naj bo geometrično pravilno, pregledno in kar se da smotrno. Ivana Slamniga boli zlasti jezikovna neurejenost naše države in Balkana sploh, zdi se mu, da je narobe, ker imajo Makedonci svoj jezik, zopet svojega tudi Hrvati in Srbi ter še posebej Slovenci. Takole piše: »Slovenski jezik, na primjer, prilično je umjetan ... naš književni jezik je znatno čvršče povezan sa terenom, s narodnim govorom, nego slovenski. Da nije bilo dovoljno jakog kulturnog centra, da nije bilo Prešernove gigantske ličnosti, Slovenci su lako mogli usvojiti srpskohrvatski kao književni jezik... I makedonski jezik je nastao prije svega zbog nacionalne afirmacije, iz razloga, koji nisu lingvistički. Konačno i bugarski jezik je član južnoslavenske jezične zajednice, i mnogi srbijanski i makedonski dijalekti bliži su bugarskom, nego vlastitom književnem jeziku. Opčenito bi se moglo reči, da sve južnoslavenske književne jezike odvaja stav, koji nije lingvistički, več kulturno historijski, patriotski, politički, čak i socialni, i da je, pretpositavimov južnosllavenski Balkan bio odvajkad politička cjelina, ili da je bar imao jedan močan kulturni centar, razvila bi se samo jedna norma književnog jezika, vjerojatno na bazi staroslavenskog.«
Stvar je torej jasna. Vsega je kriva zgodovina, kajti: ko bi bil Balkan že od nekdaj »politička cjelina«, ko bi imel vsaj en »močan kulturni centar«, če ne bi bilo patriotičnih, političnih, kulturnozgodovinskih »i čak« socialnih razlogov, ko bi vladali samo lingvistični zakoni, ko bi ne bilo Prešerna in nacionalne afirmacije, če bi jeziki ne nastajali zato, da se ljudje med seboj sporazumevajo, marveč v radost in veselje lingvistom, ko bi torej ne bilo ničesar razen jezikov in lingvistov, ko ne bi bilo ne zgodovine in ne ljudi, potem bi vsaj na Balkanu vladal red in temelj tega reda bi bila stara slo-vanščina. Ker pa ni bilo tako, je zdaj vse narobe in najbrž bo treba prej ali slej pogledati tudi preko meja Balkana. Skoraj gotovo so tudi tam stvari potekale tako, kakor ni prav, tudi tam so najbrž delovali patriotski in vsi drugi razlogi, samo lingvistični ne, tudi tam bo treba opozoriti na nered, kajti vprašanje je, če je prav, da imamo n. pr. francoski jezik in nikjer ni rečeno, da je v skladu z lingvističnimi razlogi, da se je praindoevropščina razkrojila in degenerirala v toliko jezikov-
Toda kaj hočemo. Zgodovini sicer res lahko zapišemo prav slabo iz zgodovine in lingvistike, vendar: kar je, je. Nikakor ne! nam kliče Ivan Slamnig. Ne smemo obupati! Prisiliti moramo zgodovino, da napravi popravni
1142
izpit iz zgodovine in. lingvistike. Ivan Slamnig se ne vda! Zatorej klobuk dol pred Slamnigom, ki ve, kje je rešitev: »I slovenski i makedonski jezik mogli bi se pravopisno mnogo više približiti isrpskom i hrvatskom.« Ne samo »mnogo više približiti«, marveč tudi: »Zapravo bi se, na primjer, i u slo-venskom i u hrvatskom mogao sprovesti načelno isti pravopis... Zašto ne bi i Slovenci usvojili asimilaciju konsonanata u pismu, naš princip pisanja j izmedu vokalla i tome slično? Zašk> da oni stoje po strani?«
Saj res: »Zašto da oni stoje po strani?« Ta »oni« smo mi, Slovenci. Res, nobenega razloga ni, da stojimo »po strani«, vsaj nobenega pametnega razloga ne, se pravi nobenega lingvističnega razloga, samo nekakšni patriotski, kulturno zgodovinski, politični in celo (sic!) socialni razlogi nas ovirajo in treba bo natanko pogledati, kaj se za njimi pravzaprav skriva. Vrag vedi, kakšne nečednosti bi odkrili tam zadaj, da o Prešernu sploh ne govorimo. Naj nam bo še tako neprijetno, nič ne pomaga, ne smemo več stati ob strani, pa konec.
»Reda treba da bude« in zato: »Približavanje pravopisa moglo bi se, dakle izvesti, na jednom širem, opčejugoslavenskom planu i ne vidim (t. j. Ivan Slamnig, ki ne vidi) pravog razloga, zbog kojega se na tome ne bi nastojalo.«
Klobuk dol pred Slamnigom, ki ne vidi, in tudi pred redakcijo Republike,
ki prav tako ne vidi.
Dušan   Pirjevec
1143