138 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Clvilnopravo.
a) Načelne odločbe c. kr. deželnega, rekurznega sodišča v Ljubljani 1. 1901.
R 111. 294/00 dne 20. januvarja 1901. — Ugovore proti vpoštevanju prijavljenih ali iz javnih knjig razvidnih pravic morejo upravičenci oglasiti le pri naroku o razdelitvi največjega ponudka ter jih pravnoveljavno trditi; ako morebiti interesent, ki ne pride k naroku, pred tem narokom v pismeni prijavi oglasi svoje ugovore, se nanje ni ozirati.
R 111. 4/1 dne 10. januvarja. — Pravne posesti se ne pridobi samo s tem, da lastnik služne stvari »dopusti« (§ 313 o. d. z.) rabo kake tuje stvari — torej dvostransko —, marveč tudi enostransko in celo proti volji lastnikovi, kakor hitro se dejanje, katero je trpeti, opravi kakor pravica, torej z vidno voljo izvrše-vateljevo, da se hoče s tem poslužiti svoje pravice — če tudi brez volje in vednosti lastnikove —, seveda pa, če se posesti ne izvršuje skrivaj. Lastnikova skrb je, da je pri upravljanju in oskrbovanju svojih zemljišč bodisi sam ali pa po drugih osebah toliko pazljiv, da zamore zaznati takšno, proti njegovi volji godeče se izvrševanje posesti ter se mu upreti.
R III. 9/1 dne 14. januvarja 1901. — Pri razdelitvi izkupila iz prodaje zarubljene stvari ni vpoštevati le takih izvršilnih stroškov, ki narastejo ob eksekuciji na stvar, za katero je razdeliti izkupilo; splošno izražena določba § 216, zadnji odstavek in 286, zadnji odstavek izvrš. r. govori za vpoštevanje izvršilnih stroškov v obče, ki narastejo za isto terjatev, četudi vsled izvršila na kako drugo stvar.
R 111. 12/1 dne 21. januvarja 1901. — Desetodstotni v §-u 9 just. min. nar. z dne 11. decembra 1897, št. 293 drž. zak. določeni povišek se nanaša le na taka dela odvetnikova, katera je plačati po tarifu, a ne na ona, za katera se nagrada določi po sodnikovem preudarku, celo pa ne na gotove izdatke.
R 111. 19/1 dne 28. januvarja in R HI. 65/1 dne 14. januvarja 1901. —  K zaznambam, ki jih omenja tar. št. 20 odvet-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 139
niškega tarifa, ne spadajo takozvane zaznambe plačil (n. pr. plačila poštnine, vročnin).
R III. 57/1 in R III. 58/1 dne 7. marca, R III. 221/1 dne 4/11 1901. — Zakonite, iz §-ov 1333 in 1334 o. d. z. pristoječe zamudne obresti vtemeljujejo sicer terjavno pravico, ne morejo se pa eksekvirati temeljem eksekucijskega naslova, ki se tiče le glavnične terjatve (§-i 1, 7 in 54 izvrš. r.)
R III. 77/1 dne 9. aprila, R 111. 96/1 dne 15. maja in R III. 100/1 dne 30. maja 1901. — Stranka je svojemu zastopniku dolžna povrniti tudi take stroške, ki jih sicer ni prištevati k potrebnim pravdnim stroškom v zmislu § 41 c. pr. r., ki pa narastejo z voljo in vednostjo stranke, n. pr. večkratne neizogibno potrebne konference, katere stranka sama provzroči, naročena sestava spisov, ki se lahko proti nasprotniku smatrajo za nepotrebne i. dr.
R III. 86/1 dne 2. maja 1901. — Sklepi, s katerimi se v zmislu § 395 k. pr. r. določijo pristojbine zastopnika proti njegovi stranki, niso eksekucijski naslov v zmislu §-a 1 odst. 8 izvrš. reda.
R III. 92,1 dne 9. maja in R 111. 97 1 dne 11. maja 1901. — Zneski, ki jih je po pogodbi poluletno plačati dimnikarju javnih poslopij, niso predujmi niti plačila na obroke v zmislu dvornih dekretov z dne 13. maja 1814, štev. 1086 zb. j. z. in 15. februvarja 1815, štev. 1132 zb. j. z., ampak so samostojne mezdne terjatve za dimnikarska dela, katera je v tem času opraviti, in torej niso izvzete iz eksekucije.
R III. 115/1 dne 10. junija. — Za dovolitev zvršila v varnost pravic do preživljanja v zmislu § 372 izvrš. r. je potreben edino le izkaz, da se je morala že enkrat proti zavezancu vršiti eksekucija radi izterjanja zapadlih preživninskih obrokov, ni pa potreba za dovolitev predlagane eksekucije v varnost, da bi moral že zapasti preživninski obrok potem, ko je bila že opravljena eksekucija.
R III. 120/1 dne 14. junija in R 111 145,/1 dne 12. julija. — Določba §-a 264 odst. 2 izvrš. r. velja le za tozemsko ekseku-cijsko sodišče (čl. 1. odst. 1 uvodn. zak. k izvrš. r.); predlog pri
') Glej pa odločbo c. kr. najvišjega sodišča od 22. avgusta 1901 v »Slov. Pravniku« 1. 1902 str. 121. JJred.
140 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
tozemskem pravdnem sodišču za dovolitev prodaje zavezančevih, od kakega kralj, hrvatskega okrajnega sodišča zarobljenih premičnin, se torej lahko meritorno reši ter inozemsko sodišče naprosi, da ukrene izpolnitev. To ustreza tudi vzajemnosti, katero treba upoštevati po zmislu §-a 84 izvrš. r. in just. min. uk. z dne 13. decembra 1897, štev. 285 drž. zak., ker po čl. 11. tega ukaza tudi kralj, hrvatsko-slavonska sodišča stvarno rešujejo izvršilne predloge brez ozira na izvršilno stopnjo in prosijo pristojno tuzemsko sodišče za izpolnitev.
R 111. 122/1 dne 17. junija. — Odvetnik ni, da bi moral imenovati za svojega substituta notarja in to ne zaradi določbe §-a 31 C. pr. r. v zvezi s čl. I. odst. 2 uvodn. zakona k c. pr. r. in §-ov 14 in 15 odvetn. reda.
R 111. 142/1 dne 8. julija. — Eksekucija po prisilni osnovi zastavne pravice z vknjižbo zastavne pravice za terjatev zahte-vajočega upnika na zemljišče, ki tvori župno cerkev, je dopustna, dokler ni izreka upravnega oblastva v zmislu §-a 15 izvrš. r. in §-ov 1 in 2 ukaza z dne 6. maja 1897, št. 153 drž. zak., da je zadevna cerkev javen in občekoristen zavod.
R 111. 152/1 in R 111. 153/1 z dne 12. julija. — Izkazi zaostankov delavske zavarovalnice proti nezgodam, katere opremi politično oblastvo s klavzulo pravomočnosti in izvršilnosti, so eksekucijski naslov v zmislu §-a 1, št. 13 izvrš. r., ker je zadevnim zavarovalnim doneskom, ki se imajo plačevati iz naslova javnega prava, prav tako kakor davkom in drugim javnim davščinam in dajatvam (čl. 111. uvodn. zak. k izvrš. r.) podeljena prednost izterjavanja upravnim potom (§ 26 zak. z dne 28. decembra 1887, drž. zak. štev. 1 ex 1888); to, da se ti prispevki upravnim potom izterjavajo, ne ovira sodne eksekucije, če so le zakoniti pogoji za dovolitev eksekucije.
R 111. 200/1 dne 30. septembra. — Pogojna nezarubnost zavarovalnih svot v zmislu §-a 290 št. 2 izvrš. r. je izjema, katere pri rešitvi izvršilnega predloga ni domnevati; izvršilni predlog mora izvršilno sodišče le takrat takoj zavrniti, ako je razvideti iz spisov ali ako je pri sodišču izvestno, da po pravilih zadevne zavarovalnice, je zavarovalne svote porabiti za zopetno zgradbo ali popravo poškodovanega poslopja ali za dopolnitev pritikline.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 141
R 111. 217/1 dne 28. oktobra. — V postopanju, uvedenem po čl. V. zak. z dne 1. avgusta 1895, št. 112 drž. zak. in dvornem dekretu z dne 4. oktobra 1833 zb. j. z. št. 2633, radi likvidi-ranja in ugotovitve odvetniških pristojbin ni moči niti tedaj, če ima odvetnikov rekurz proti prvoinštančni odmeri uspeh, odvetniku priznati ozir. odmeriti rekurznih stroškov, in sicer tudi ne kakor stroškov likvidacijskega postopanja.
R 111. 241/1 dne 16. decembra. — K sporom, ki nastajajo med udeleženci skupnih zemljišč »zastran posesti ali lastnine« posameznih, v agrarno operacijo privzetih zemljišč, in za katere je vtemeljena pristojnost agrarnih oblastev (§ 10 in 43 zak. z dne 26. oktobra 1887, št. 2 ex 1888 dež. zakona za Kranjsko) — spadajo tudi spori radi motenja posesti.
R 111. 242/1 dne 9. decembra. — Intervencija zahtevajočega upnika pri opravi rubeža je le takrat potrebna za uresničenje prava, ako se po vseh okolnostih kaže nevarnost, da obrezuspeši ali prikrati opravo rubeža zavezanec ali tretje osebe, ali pa, da rubežnih predmetov izvršilni organ ne bi našel, in ako je intervencija pripravna, da to nevarnost odstrani ali vsaj zmanjša.
R 111. 246/1 dne 12. decembra — Za določitev pristojnosti sodišča v zmislu §-a 104 jur. n. ni potreba imenoma navesti prorogovanega sodišča; zadostuje dogovor z jasno določbo, kateremu — če tudi ne imenoma označenemu — sodišču se hočejo stranke podvreči; za sodniško presojo pristojnosti je merodajen čas, ko se tožba vloži, in prorogacija je pač le takrat aktualna, ako je pozvano sodišče v tem času samo na sebi nepristojno, najsi je tudi že prej enkrat ali ob času dogovora bilo pristojno. Zadostuje torej po listinah izkazani dogovor strank, da bodi pristojno okrajno sodišče po vsakokratnem bivališču t o ž i t e 1 j e v e m.
R III. 247/1 dne 12. decembra. — Denarni prejemki, ki umrlemu državnemu uradniku-že pripadejo, ki se pa pri davčnem uradu še ne dvignejo, so po nastopu smrti upravičenega prejemnika sestavina njegove zapuščine in glede njih kakor zapuščinske terjatve ni eksekucija nič več omejena. ,
R III. 253/1 dne 27. decembra. — Pri zasebnem služabnem razmerju z določeno dobo, ki pa znaša manj nego 1 leto, ne more biti govora o kakem trajnem nameščenju v zmislu
142 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
b) Negatorne služnostne tožbe ni zamenjati z ugotovitveno tožbo (§ 523 o. d. z. in § 238 c. pr. r.).
C. kr. okrajno sodišče v Kamniku je z razsodbo z dne 20. novembra 1901 št. C 168/1-11 v pravdni stvari tožnikov Antona in Jožefe P. zoper toženca Valentina G. radi neobstoja prisvajane si služnosti s pr. razsodilo:
I. Tožencev ugovor, da je nedopustna pravna pot, se zavrne.
II. Ugotovi se, da pravica služnosti, napeljevati vodo po parceli št. 623/1 k. obč. T. kot složnem zemljišču na korist vsakokratnih lastnikov travnika pare. št. 636 k. obč. T. kot go-spodujočega zemljišča, ne obstoja.
III. Tožbeni zahtevek, da se ugotovi dejstvo, da je toženec napeljal vodo po svojem travniku pare. št. 636 k. obč. T. na travnik pare. št. 623/1 iste kat. občine na ta način, da je levi breg vodotoča na več straneh prekopal, in da je toženec pod eksekucijo dolžan opuščati vsa dejanja, katera se izkazujejo kot izvrševanje take služnosti, in tožnikoma v 14 dneh pod eksekucijo povrniti pravdne stroške — se zavrne.
IV. Tožnika morata tožencu plačati na 402 K 93 h odmerjene sodne stroške nerazdelno v 14 dneh, da ne bo eksekucije.
Razlogi. Ad 1.
Iz izpovedeb priče N. in M. in iz javne zemljiške knjige ter mape izhaja, da je ves spodnji del vodotoča, kolikor ne teče po parceli št. 1572/2 nedvomno zasebna lastnina dotičnih me-jašev, ki ga rabijo za namakanje travnikov, in le v zgornjem delu, ki teče po ravnokar imenovani parceli in ki tvori komaj
zak. z dne 29. aprila 1873, drž. zak. št. 68 in z dne 26. maja 1888, drž. zak. št. 75 ter čl. IX. št. 10 zak. z dne 27. maja 1896, št. 78 drž. zak. Le ako gre za zasebno družabno razmerje z nedoločeno dobo, potem ga je moči celo pri krajšem kot trimesečnem času za odpoved, po posebnih okolnostih n. pr. dosedanji taktični dobi služabnega razmerja, načinu nameščenja, višini prejemkov i. dr. smatrati je trajno v zmislu zakona.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 143
deseti del tega vodotoča, trdita oznamenjeni priči, da je javna lastnina, kar izvajata zlasti iz okolnosti, da mora občina skrbeti za popravljanje tega vodotoča in da po njem tudi ne smejo ribariti posamezni mejaši, nego le zakupnik ribarstva. Toda po državnem vodnem zakonu z dne 30. maja 1869 št. 93 drž. zak. iz teh okolnosti še nikakor ne izhaja kakovost javne lastnine, kajti po §-ih 2 in 3 leg. cit. so le veletoki in reke, potoki in jezera ter druge tekoče in stoječe vode javna lastnina, kolikor nimajo po zakonitih določbah ali vsled posebnih zasebnopravnih naslovov zasebnega lastnika, dočim gredo po §-u 4 lit. c) leg. cit. vode, kar jih je v vodnjakih itd. na njegovih tleh, ali kar jih je v pretokih, ceveh itd., ik si jih je sam napravil, zemljiškemu lastniku. A če tudi se dandanes ne da več dognati, če in kedaj so toženčevi posestni spredniki napravili predmetni vodotoč, je to vendar gotovo, saj vendar isti priči potrjujeta, da so si lastniki nižje ležečih travnikov sami izkopali svoje vodo-toče in sicer za podaljšek tu prepirnega vodotoča in da je ostalih devet desetin tega vodotoča zasebna lastnina; iz tega pač z gotovostjo izhaja, da samo zgornja desetina vodotoča ne more biti javna lastnina, ako je vseh spodnjih 9 desetin zasebna lastnina. Ker je parcela štev. 1572/2 v mapi narisana za javno pot, ker je dalje v seznamu VI. 55 k. obč. T. vpisana ta parcela za »pot«, ne pa za vodotoč ali karkoli podobnega med »offentliches Gut«; ker se je dalje povodom naprave nove zemljiške knjige na licu mesta o pare. št. 1572 še izrecno konsta-tovalo, da je to pot, po kateri sme vsakdo prosto in brez ovira hoditi in voziti, in ker v obče ni bilo od nobene strani dobiti nikakega pojasnila, kako bi bila iz te poti nastala javna voda in zato javna lastnina, je — kakor ves spodnji del — tudi zgo-renja desetina vodotoča smatrati za privatno lastnino posameznih mejašev, torej na prepirnem mestu za privatno lastnino toženca.
Res je sicer, da po §-u 53 deželnega vod. zakona z dne 15. maja 1872 št. 16 dež. zak. spadajo vse reči, ki se tičejo po tem zakonu rabe, napeljevanja in odvračanja vode, v področje političnih oblastev, toda vse to velja le za javne vode; ker pa predmetni vodotoč — kakor že rečeno — ni javna voda, ta določba tukaj ne velja, zlasti ker tukaj o rabi ali napeljevanju vode, kakršno ima omenjeni zakon pred očmi, niti govora ne
144 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
more biti, marveč — kakor so skoraj vse zaslišane priče pojasnile — le o v teh krajih splošno običajnem namakanju travnikov.
Bilo je tedaj tožencev ugovor, da je pravna pot nedopustna, zavrniti.
Ad II.
Ker je toženec izrecno priznal, da nima nikake služnostne pravice napeljavati vodo po parceli štev. 623/1 k. obč. T. kot služnem zemljišču na korist vsakokratnih lastnikov travnika pare. št. 636 ibid. kot gospodujočega zemljišča in ker imata tožnika kakor lastnika prvoimenovane parcele, na katero z zadnje oznamenjenega travnika večkrat pride voda, pravni interes na ugotovitvi, da ta služnostna pravica ne obstoji, bilo je zahtevku tožnikov ugoditi, naj se ugotovi, da to pravno razmerje ne obstoji (§ 228 c. pr. r.).
Ad III.
Dolga vrsta zaslišanih prič je pojasnjevala, kako je nastala letos junija meseca na predmetnih travnikih povodenj, toda ta okolnost je za razsojo te pravde povsem brez pomena; le jedna priča 1. je videl, da je tožencev sin neposredno, predno je voda preplavila travnike, prekopaval levi breg vodotoča, da bi voda tožencu ne preplavila travnika na desnem bregu; izmed drugih prič pa tega ni nobena videla. Takisto tudi nobena priča ni mogla potrditi, kdo je z desko zamašil St-ov jarek, če tudi je vsekako domnevati, da je mogel to storiti jedino le toženec kot jedini interesent in to iz istega razloga, iz katerega je dal tudi levi breg vodotoča prekopavati po svojem sinu.
Tisti jarki ali čepi pa, ki so bili ob času povodnji na levi strani vodotoča na toženčevem travniku, bili so — kakor je potrdila dolga vrsta prič — junija meseca le toliko večji, nego li pri ogledu, kolikor so se medčasno zarasli, po kakega V2 dolgi in k večjemu V, široki in ravno tako globoki. S takimi čepi je prekopan jedino le vodotočev rob in segajo ti prekopi komaj do poljske, tik vodotoča držeče poti. Onkraj poljske poti je bilo videti pri ogledu le še tri po 2—3 w/ dolge jarke, ki pa niso nikako nadaljevanje čepov pri vodotoču, razven teh jarkov pa tudi še 7 količkov, in je radi tega toženčeva trditev, da ima te jarke in količke le za to, da mu ljudje ne vozijo po celem
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 145
travniku; nadalje je meja med tožnikovim travnikom pare. št. 613/1 in med toženčevim travnikom pare. št. 636 oddaljena od konca teh jarkov še mnogo metrov in razun tega tvori mejo med obema travnikoma tudi še umetno napravljen greben. Po vsem tem je pač reči treba ne le, da toženec vode iz vodotoča ni odvajal čez svoj travnik (vsaj tega izmed vseh prič niti za jedenkrat ni mogla nobena potrditi), marveč tudi, da razven po skoro najbolj severno ležečem širjem jarku odvajanje vode iz vodotoča na tožnikov travnik sploh niti mogoče ni po takih čepih, kakoršni so takrat bili.
Toženec je marveč očividno — to je potrdil tudi priča B — hotel s temi čepi odvrniti samo pretečo p o vodenj od svojega, še ne pokošenega travnika na desnem bregu vodotoča, kar velja zlasti o deski, s katero je bil St-ov jarek zamašen; ako je dal toženec ž njo ta jarek zamašiti, ni pa nikakor niti hotel niti mogel na ta način vode odvajati na travnik tožnikov. Toženec se je poslužil torej edino le svoje lastninske pravice in si nikakor ni lastil služnostne, v tožbenem stavku navedene pravice. Ako je tožnikoma v sled tega toženčevega ravnanja, ne pa vsled naravnih sil nastala kaka škoda, bi mogla proti tožencu nastopiti jedino le morebiti z odškodninsko tožbo, nikakor pa ne z le-to negatorno tožbo, katero je bilo zavrniti, v kolikor se ji ni pod 11. ugodilo.
Ad IV.
Ker pa toženec s svojim vedenjem ni dal tožnikoma povoda niti za ugotovitveno tožbo in je v tožbi terjano zahtevo takoj začetkom razprave, četudi ne pri prvem naroku, ker njegov zastopnik takrat pred ogledom v obče ni mogel biti dovoljno informiran, pripoznal (§ 45 c. pr. r.) in ker je toženec propal razmeroma le z neznatnim delom svojega zahtevka, ki tudi v pravdi ni provzročil nikakih posebnih stroškov (§ 43 c. pr. r.), se je tožnika po §-u 41 c. pr. r. obsodilo, da morata tudi povrniti tožencu nerazdelno (§ 46 c. pr. r.) vse sodne stroške.
10
146 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožnika sta vložila zgol rekurz zoper izrek o stroških, dočim je toženec v prizivu izpodbijal sodbo v oddelku 1. in 11.
Druga instanca je v nejavni seji storila sklep, da se priziv zavrže, v kolikor meri zoper izrek o ugovoru nepristojnosti; dalje pa je na podstavi z obema strankama opravljene ustne razprave razsodila, da se prizivu tudi v glavni stvari ne ugodi, nego sodba prvega sodišča potrdi. Ob enem pa je ugodila rekurzu tožnika glede izreka o stroških in le-ta izrek tako izpremenila, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma na 210 K 89 h odmerjene pravdne stroške prve stopnje in rekurzne stroške v znesku 36 K 93 h.
Razlogi.
Priziv, v kolikor meri zoper izrek o ugovoru, da je pravna pot nedopustna, ni utemeljen, in ga je bilo zavrniti; kajti ne gre se za stvar, ki bi se tikala rabe, napeljavanja ali odvračanja vode v zmislu zakona z dne 30. maja 1869 št. 93 drž. zak. in zakona z dne 15. maja 1872 št. 6 dež. zak., marveč gre za to, ali pristoja tožencu služnostna pravica napeljavati vodo iz vodotoča po tožnikoma lastni parceli št. 623/1 k. o. T., torej za zgol zasebno-pravno stvar, o kateri ima razsojati sodišče (§ 1 j. n., § 3 zadnji odst. drž. vodnega zak. in s? 53 zgoraj citir. deželnega zakona).
Priziv pa je tudi v glavni stvari neosnovan. O tem, da imata tožnika pravni interes na ugotovitvi neobstoja predmetne služnosti, ne more biti dvoma. Toženec je s tem, da je pustil po svojem sinu levi breg vodotoča prekopati, vsled česar se je voda, še predno je izstopila iz svoje struge, odtekala na travnik tožnikov, protipravno dejansko posegel v tožni-kovo lastnino. Namen, v katerem je to storil, odnosno namen, da varuje svojo lastnino pred povodnijo, ne more vzeti temu dejanju značaja nezakonitosti; svojo lastnino bi bil smel varovati le tako, da ne krati tuje lastnine. Pravni interes je toliko jasnejši, ker toženec po izvršenem dejanju tožnikoma nikakor ni dal spoznati, da si ne prisvaja nikake pravice, vodo po njunem travniku puščati; tudi v pravdi je zanikal do konca očitano mu dejanje in šele pri zadnji razpravi je povdarjal, da
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 147
si sploh ne lasti nobene služnosti. Priziv v tem oziru je torej bilo zavrniti.
Nasprotno pa je rekurz zoper izrek o stroških opravičen. Za uporabo §-a 45 c. pr. r. ni pogojev, ker je dal toženec s svojim ravnokar popisanim vedenjem povod k tožbi. Tožnika sta z glavnim delom tožbene zahteve zmagala; glede na to in uvažuje, da je toženec tudi z ugovorom nedopustnosti pravne poti propadel, bilo mu je naložiti povračilo vseh, nasprotni stranki nastalih pravdnih stroškov (§ 43 odst. 2. c. pr. r.).
C. kr. najvišje sodišče je na toženčevo revizijo z odločbo dne 9. maja 1902 št. 6338 razsodilo:
Razsodba prizivnega sodišča se izpremeni in 111. točka razsodbe prve instance, s kojo se je zavrnil del tožbe-nega zahtevka pusti neizpremenjena; nadaljni zahtevek pa: »naj se ugotovi, da ne pristoja tožencu pravica služnosti, vodo čez pare. 623/1 napeljavati itd.« — se zavrne. Tožnika morata nerazdelno povrniti tožencu 2 tretjini stroškov prve in druge stopinje t. j. znesek 304 K 60 h, kakor tudi stroške revizije v znesku 53 K 77 h.
Razlogi.
Prizivno sodišče je prezrlo, da razsodbe okrajnega sodišča tožnika nista po prizivu izpodbijala, ampak da se je vložil od te strani samo rekurz glede stroškov. Napram tožnikoma se je torej neoporečeno zavrnil zahtevek, v kolikor se tiče ugotovitve, da se je posegalo v njune lastninske pravice, kakor tožba navaja, in da se prepoveduje za nadalje enako postopanje in vsako dejanje, ki se znači kakor izvrševanje služnosti na kvar travnika tožnikov. Iz utemeljevanja te razsodbe se lahko domneva, da si toženec sploh nobene služnosti ni prisvajal in oso-bito tudi ne v tožbi navedene. S tega pravnega stališča bi bilo moralo prizivno sodišče rekurz tožnikov radi stroškov pretreso-vati in to stališče je merodajno tudi za razsojo priziva t o ž e n-če vega.
V tem oziru je upoštevati, da se tožba znači kot odpor zoper domnevano prisvajanje služnostne pravice v zmislu §-a 523 obč. drž. zak., to je: da je tožba takozvana »actio nega-toria«. Ni torej tožba za ugotovitev v zmislu §-a 228 c. pr.r.,
10*
148 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Ali je eng-ažma, ki je sklenjen za eno gledališko sezono, „trajno službeno razmerje" ?
Leopoldu S. se je dovolilo izvršilo z rubežem plače, pri-stoječe zavezancu Bernardu R. kakor trajno nameščenemu igralcu Ij.-skega gledališča, v kolikor presega letnih 1600 K. Bernard R. pa je predlagal ustavitev tega izvršila, češ, da je nedopustno, ker ni trajno nameščen.
Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom od 9. decembra 1901 opr. št. E 2437,1-5 zavrnilo ta predlog in obsodilo zavezanca v povračilo stroškov ustne razprave, ki se je vršila o njegovem predlogu.
ker se pač v tožbi zahteva, da se pri pozna že oznamenjeno pravno razmerje, nadalje, da se določijo iz tega razmerja izvirajoče dolžnosti toženčeve, in se mu tudi prepoveduje nadaljna dejanja. Ker je negatorna služnostna tožba, bilo jo je docela zavrniti, ako niso dani pogoji za prisvajanje, in to je tudi uvaže-val prvi sodnik, ko je zavrnil drugi del tožbenega zahtevka. Je li bila ta podstava pravilna, tega prizivno sodišče ni smelo več presojati, ker ni bilo priziva tožnikov. Ako pa ne more biti več govora o prisvajanju kake pravice, ki bi odgovarjala zanikani služnosti, potem tudi ni povoda, da se še ugotovi neobstoj služnostne pravice. Čisto nepravilno je, da se je tožbeni zahtevek razdvojil in sicer rešil enkrat s stališča negatorne služnostne tožbe, potem pa s stališča ugotovitvene tožbe.
Ne glede na to pa že sploh ne more biti govora o interesu, da se takoj ugotovi neobstoj služnosti v korist tožiteljev, ako se izključi prisvajanje pravice na strani toženca. Ta interes tudi ne more biti v tem, da so travniki prepirnih strank v nevarnosti pred povodnijo. Tako je pritožba toženca toliko s stališča, da so si dejanski odnošaji v nasprotji, kakor tudi radi tega, ker se pravni položaj ni pravilno ocenil, upravičena in bilo je njej ugoditi.
Stroški so se propadlima tožnikoma v zmislu §-ov 41 in 50 C. pr. r. naložili, vendar pa samo dve tretjini prve in druge instance, ker so se toženčevi, celo še v drugi instanci nadaljevani ugovori radi dopustnosti pravne poti zavrnili.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 149
Razlogi.
Zavezanec predlaga ustavitev izvršila, češ da njegovo službeno razmerje napram gledališkemu ravnateljstvu ni trajno, ker je sklenjeno le za čas od 1. junija do 1. septembra in od 1. oktobra 1901 do cvetne nedelje 1902, in je torej izvršilo po zmislu zakona od 29. aprila 1873 drž. zak. št. 68 nedopustno. Ako se pa uvažuje, da znaki trajnega službenega razmerja niso taksativno našteti v navedenem zakonu, nadalje da je slovom pogodbe od 8. februarja 1901 službena doba od 1. junija do 1. septembra in od 1. oktobra 1901 do cvetne nedelje 1902 po zavezancu neodpovedna, po ravnateljstvu pa odpovedna le tekom prvih 14 dni v mesecih junij in oktober, in da je zavezanec dolžan služiti tudi še po cvetni nedelji za 4 do 6 tednov, in če se slednjič še upošteva visokost dogovorjene plače, iz katere bi zahtevajoči upnik lahko dosegel plačilo svoje terjatve, je smatrati dotično službeno razmerje pač za trajno, in je vsled tega zavrnitev ustavilnega predloga utemeljena.
Rekurz u Bernarda R. je c. kr, deželno sodišče v Ljubljani s sklepom od 27. decembra 1901, opr. št. R. III. 253/1-1 ugodilo, izvršilo ustavilo in zahtevajočemu upniku naložilo povračilo stroškov ustne razprave in rekurza.
Razlogi.
Nazoru izvršilnega sodnika je pritrditi le v toliko, da za rešitev vprašanja, je li službeno razmerje, ki je sklenjeno za nedoločen čas, smatrati za trajno, res ni izključljivo odločilen le v zakonu od 29. aprila 1873, drž. zak. št. 68 in od 26. maja 1888 drž. zak. št. 75 določeni kriterij vsaj trimesečnega odpovednega roku, ampak so lahko merodajne za to tudi druge okolščine, n. pr. dejanska doba službenega razmerja, kakovost službe, visokost plače in dr., tako da je kedaj moči šteti za trajno po zmislu zakona tudi tako službeno razmerje nedoločenega trpeža, za čigar razvezo velja krajši odpovedni rok nego trimesečni. Ni pa dopustna taka razsežnejša interpretacija, kedar gre za zasebno službeno razmerje določene dobe; takrat mora biti z ozirom na javno določbo zakona odločilna za rešitev vprašanja, je li služba trajna ali ne, zgol v zakonu izražena okol-ščina, da je službeno razmerje določeno po zakonu, pogodbi ali
150 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
d) Ako štitnik za svog-a ml. štičenika, unatoč pravilno dostavljene tužbe, ne pristupi na ureeenu usmenu raspravu, to se ima, ako uslijedi predlog protustranke, izreči presuda
zbog propuštenja.
Udova R., kao mati i štitnica svog sina ml. Ivana, ovla-štena od štitniške oblasti, podigne tužbu proti M. R. za polo-ženje računa. Pošto štitnica ne pristupi na urečenu usmenu raspravu, to je prvi sudac, usljed predloga tuženika, izrekao presudu zbog propuštenja, kojom je odbio tužbu.
Usljed priziva tužitelja, prizivni sud zaključkom ukinuo je kao ništetnu pobijanu presudu i naredio prvostepenomu sudu da, kad zaključak postane pravomočan, opet raspravu drži te iznova odluči, temelječ svoje obrazloženje na §§ 233 i 276 gr. z.
C. kr. vrhovno sudište usljed previdnog utoka tuženika prihvatilo je slijedeči zaključek od 20. febr. 1902, br. 2384:
Ukida se zaključak prizivnog suda i naregjuje se prizivnom sudu, da ne obaziruči se na primjenjeni  ukidni razlog, vrhu
navadi najmanj na leto dni. Ker gre v le-tem slučaju za službeno razmerje, dogovorjeno za določeno dobo, znašajočo manj nego eno leto, ni dvoma, da izvršilo na igralske dohodke zavezanca po zmislu zgoraj navedenega zakona in IX. čl. št. 10 zak. od 27. maja 1896, št. 78 drž. zak. ni dopustno, vsled česar je bilo ugodivši rekurzu ustaviti izvršilo po zmislu §-a 39, št. 2 izvršilnega reda. Ker se je zahtevajoči upnik upiral ustavilnemu predlogu in se spustil v ustno razpravo o njem, zadeva ga, ker je popolnoma podlegel v tem sporu, po zmislu §-a 78 izvrš. r., §§ 41 in 50 C. pr. r. dolžnost, da povrne zavezancu razpravne in rekurzne stroške, ne pa tudi stroške ustavilnega predloga, ker se ni niti trdilo niti dokazalo, da mu je bil znan ustavilni vzrok, predno se je vložil ta predlog (§ 75 izvrš. r.).
C. kr. najvišje sodišče je po revizijskem rekurzu zah-tevajočega upnika potrdilo z odločbo od 21. januarja 1902, št. 860 sklep rekurznega sodišča iz njegovih razlogov in uvažuje, da sedaj ni najti takih okolščin, iz katerih bi se dalo posneti, da je trajati službenemu razmerju nad eno leto. —i.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 151
e) Pravni značaj nvodovodnega društva", če gre za vpis v
zadružni register,
C. kr. finančna prokuratura za Kranjsko je v imenu javne uprave vložila rekurz proti sklepu c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani z dne 13. februarja 1902, opr. št. Firm. 36, zadr. 111 9/1, s katerim se je dovolil vpis firme v zadružni register: »Vodovodno društvo v Škofji loki, registro-vana zadruga z neomejeno zavezo«.
priziva tužiteljeva vrši svoj ured i pri tome primjezeno uvaži i utočne troškove.
Razloži.
Pomanjkanje parnične sposobnosti, zakonskog zastopstva i eventualno potrebite posebne ovlasti za vogjenje parnice ima se doduše u smislu § 6. gr. p. u svakom stepeno spora uva-žiti s' ureda, ali u slučaju, da nema takvog pomanjkanja tad ima sudac, koji je pozvan, da rasudi spor, bez obzira na to jesu li u njemu upletene osobe sposobne ili nesposobne za parnicu, da ga odluči po pravu i zakonu i to samo po izne-šenim spisima.
Ne postoji ni jedan od sad spomenutih nedostataka, jer maloljetnog tužitelja zastupa njegova mati i štitnica (§ 188 gr. z.), te je ova od c. kr. kotarskog, kao zakrilnog suda u P. zaključkom 5. novembra 1901 A 152/01-7 izposlovala ovlast, da podigne ovu tužbu. — Pošto pak ova, unatoč pravilno dostavljene tužbe, nije pristopila na urečenu usmenu raspravu, to su usljed predloga tuženika, stavljena od istoga na usmenoj ras-pravi, da se izreče presuda zbog propuštenja, nastopile pravne posljedice, kojima prijete §S 144, 145, 396 i 442 gr. p., koje se protiv volje tuženika odnosno bez izposlovanja povrate u prija-šnje stanje (§ 146 gr. p.) pozivom na odredbo §§ 234, 235, 276 gr. z. ne smiju osujetiti.
Ne može po tome biti govora, da je opravdan razlog ništavosti § 477 br. 5. gr. p. — Pored toga valjalo je ukinuti zaključak prizivnog suda i narediti istomu, da meritorno pro-sudi tužiteljev priziv a kraj toga s obzirom na odredbe § 52 gr. p. uvaži primjereno i utočne troškove. —rsk.
152 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
C. kr. nadsodišče v Gradcu je rekurz z odlokom z 29. aprila 1902, opr. št. R 11 29/2 zavrnilo, in sicer iz razlogov:
Finančna prokuratura meni, da zakon z dne 9. aprila 1873 št. 70 drž. zak. ni uporaben na zadrugo »vodovodno društvo v Škofji loki«, češ, da temu društvu manjka potrebnega pospeševanja pridobivanja ali gospodarstva in tudi skupnosti opravilnega obrata v zmislu §-a 1 nav. zak. A tega mnenja ni re-kurzno sodišče.
Temeljni pogoji za pridobitveno in gospodarsko zadrugo so brezdvojbeno dani: lastna pomoč v dosego gospodarstve-nega dobička, ki je le mogoč vsled združenja, in ga posameznik ni mogel doseči. Jasno se razvidi že iz pravil samih, da se hoče le dobiček za zadružnike same doseči, a ne menda samo ustanoviti nekaj občno koristnega.
Gotovo pa se z dobivanjem dobre pitne vode pospešuje telesno blagostanje, a to je ravno najimenitnejši smoter dobrega gospodarstva. Nadalje pa že tudi pravila urejajo, da se voda tudi lahko uporablja za obrtne namene, a to gotovo pridobitek zadružnikov neposredno zelo pospešuje. In tudi kriterija skupnosti opravilnega obrata ne manjka. Nikakor se ne spremeni bistveno stvar, ako se naprava vodovoda ofertnim potom odda, kajti nikdo ne bo hotel posameznim, v §-u 1 zadruž. zak. imenovanim zadružnim podjetjem zabraniti, da se izvršujejo za obrat potrebne zgradbe in druge naprave po tretjih osebah; že stvar sama ali morda tudi pozitivni predpisi zahtevajo takšno postopanje. Gre se v prvi vrsti za obrat v pravem pomenu besede, ta obrat pa je v le-tem slučaju skupen, ker se vrši najmanj v imenu vseh zadružnikov, bodisi v njih skupen prid ali škodo, akoravno morda niso neposredno vsi društveniki udeleženi pri obratu, ker se poslužujejo najetih organov (poslov). V tem slučaju pa se zares sme govoriti o opravilnem obratu (in sicer v višji meri, nego na primer pri zadrugi za stanovanja), kajti uvaževati je, da se na jedni strani neprenehoma voda oddaja proti plačilu, na drugi strani pa povzročuje nadzorovanje in, če potrebno, tudi popravljanje ter razširjanje vodnih naprav, kakor tudi kontrola o pravilni rabi vode same itd., nekako stalno gibanje.
Rekurz je torej bilo zavrniti. K. IV.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 153
Kazensko pravo.
a) Po §-u 258 k. pr. r. preudarja jedino le sodeče sodišče, je li v podani priliki kako dokazilo sposobno, da ugotovi dejstvo, katero je bilo dokazati; ni treba, da se dokazilo provede na glavni razpravi, če je njegova vsebina sodišču
sicer znana.
Organist A. je dne 6. oktobra 1901 v cerkvi mej popoiu-dansko službo božjo, rekši: »ne boš me več dobil«, udaril po orgijah in nadalje: »vidiš jih, tu jih imaš«, fige navskriž proti altarju pokazal, v tem ko je duhovnik na prižnici molitve opravljal. Državno pravdništvo ga je tožilo zaradi pregreška po §-u 303 kaz. zak.
Obtoženec se je pri glavni razpravi pred c. kr. okrožnim sodiščem v R. 11. januarja t. 1. branil, češ, da je na živcih tako bolan, da v posebnih slučajih v veliki razburjenosti ne ve, kaj da počne; tako da je bilo tudi o tej priliki. Svedoki, ki so dogodek samo potrdili, so izjavljali, da je obtoženec res jako razburljiv, da mnogo pije opojnih pijač, da je pa sicer pameten in da jim ni znano, če se kedaj ne zaveda svojih dejanj. Obtoženec se je za resničnost svoje hranitve skliceval na dejstvo, da potrebuje že več let zdravniške pomoči; to je potrjalo tudi v spisih ležeče zdravniško spričalo, ki se je omenjalo v obtožnici. Obtoženec je še predlagal, da naj njegovo duševno stanje pre-iščeta dva zdravniška izvedenca. Omenjeno spričalo se ni pre-čitalo, pač pa slična izjava županstva. Javni obtožitelj je predlagal, naj se obtožencev predlog zavrne, ker niso dani pogoji g-a 134 k. pr. r.
Sodni dvor je obtožencev predlog res zavrnil, ker vsled razpravnih podatkov ni uvidel za potrebno, da bi se duševno stanje obtoženca preiskovalo, a je obtoženca po §-u 269 št. 3 oprostil od obtožbe, ker je sodil, da v zmislu §-a 2. iit c kaz. zak. ni odgovoren za takratno dejanje, kajti zgodilo se je ob zmotenosti njegovih misli.
V razlogih se izvaja: Obtoženec se zagovarja, da je radi svoje bolezni, kadar je razburjen, ves iz sebe, tako da ne ve, kaj dela, ter da tudi ne ve, ali je imenovanega dne v cerkvi ravnal tako, kakor ga javni tožitelj toži. V dokaz svoje bolezni
154 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
se obtoženec sklicuje na zdravniško spričalo, ki  potrjuje toliko občutljivost njegovih živcev,  da   se obtoženca pri  vsaki malenkosti razburi tako, da se potem svojega dejanja ne zaveda. To bolezen, ki je večkrat vzrok začasno kratki nezavesti obtoženca, potrjuje tudi na glavni razpravi prečitana izjava pristojnega županstva, izdana še le pretekli mesec. Občinsko predstoj-ništvo, ki z obtožencem občuje že  mnogo let, neštevilnokrat uradno in neuradno, gotovo lahko presodi, ali so obtoženčeva dejanja večkrat taka, da ne more biti zanje odgovoren.  Dalje potrjujejo zaslišani svedoki, da se obtoženec pri  najmanjšem povodu hudo razburja in da je močno vdan pitju opojnih pijač. Svedok C. potrjuje in obtoženec se tudi sam zagovarja, da vsled neprestanih bolečin v hromi nogi ne more dolgo na istem mestu mirovati, temuč da svoje bolečine in neugodnosti lažje trpi, ako večkrat s sedeža vstane, stori nekaj korakov in zopet sede. Sodišče se je pri razpravi na oči prepričalo, da obtoženec res na eno nogo šepa in da se izraz dotičnih bolečin kaže po vsej njegovej postavi. Vse te okolnosti pa so brez dvoma sposobne, da obtoženca spravijo hipoma v položaje, v katerih za takratna svoja dejanja ni odgovoren; dotičnim  obtoženčevim navedbam je torej verjeti. — Glede obtožbenega slučaja je sodišče po pre-čitanem  svedočenju D-a prepričano, da je obtoženec že isto popoludne pil toliko, da je bil nekoliko vinjen in da je šel k popoludanskemu cerkvenemu opravilu močno razburjen, ker ga je bila svedokinja radi pijanosti kregala. Prav mogoče je, da se je vpliv alkohola v soparni cerkvi še bolj razvil.  Brez pomena je, ako druge priče te vinjenosti  niso opazile, kajti navaden kmetovalec, kakoršni  so ti svedoki, vpijanjenja v manjši meri, kadar se ne kaže močno v telesnem ravnotežju, sploh ne šteje za pijanost in se pri šepavem človeku, kakor je obtoženec, še težje ugotovi. Vsi svedoki dalje potrjujejo, da se je cerkveno opravilo dne 6. oktobra 1901  vršilo drugače in  mnogo dalje, kakor sicer in da še ni bilo konca pričakovati. Ni dvoma, da je obtoženec vsled svojega občega bolehnega stanja in poprejšnjih opisanih dogodkov, dalje, ker je bil uverjen, da duhovnik nalašč iz sovražnosti do njega opravlja nenavadne molitve, — torej po tem mnogostranskem uplivu na njegovo živčevje prišel v tak duševen  stan, da so bile njegove misli hipoma zmešane in da
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 155
je inkriminovano dejanje storil v tem stanu. Vzlic temu hipnemu stanu se je obtoženec lahko kmalu osvestil in sluteč, da je storil nekaj nepravilnega, šel iz cerkve, kamor se ni več vrnil. Vzrok le-tej okolnosti je morda sram radi njegovega prejšnjega stanja ali razburjenost, ki ga je navdajala že prej, — vse to pa je brez pomena za to vprašanje, v katerem je odločilno le ono kratko, skoro hipno dejanje, katero se je pa po prepričanju sodišča zgodilo ob zmotenosti obtoženčevih misli, za katero tedaj v zmislu §-a 2. al. c. kaz. zak. ni odgovoren.
Državni pravdnik izvaja v ničnostni pritožbi: Istina je, da se k dejanskemu stanu v 111. slučaju §-a 303 kaz. zak. zahteva, da si je storilec svest kakovosti svojega vedenja. Sodni dvor pa ni podal nikakih razlogov za svoje mnenje, da tu ni tega zahtevanega pogoja. Navadno velja, da se storilec zaveda storjenega dejanja; v tem slučaju je misliti to tembolj, ker spada obtoženec med omikance. Priznava se sicer, da je obtoženec na živcih bolan in da se vsled tega hitro razburi, toda vsekakor je v zmislu §-a 281 št. 5 k. pr. r. nična razsodba, ki, ne da bi se prej zaslišali izvedenci, na golo obtoženčevo trditev, da si takrat ni bil dejanja v svesti, sklepa, da je tu vzrok kazni izključen. Zdravniško spričalo, katero razsodba sicer omenja, nima v le-tem slučaju nikakega pomena. Isto je izdal zasebni zdravnik še 10. septembra 1899. L, torej ni za to kaz. stvar nikako dokazilo. Prav tako nima občinska izjava nikakega pomena v prašanju, če se more obtoženec vsled svoje razdraž-Ijivosti pripraviti ob zavest in če je ob navedeni dobi res ob zavest prišel. Povdarja se, da se na obtožencu nikoli ni opazilo kaj nenormalnega, da je bilo njegovo početje dne 6. okt. 1901 čisto logično, ter da je sodni dvor tudi odklonil obtožencev predlog, naj bi se njegovo duševno stanje preiskalo. Oprostilna razsodba in pa odklonitev imenovanega predloga na preiskavo duševnega stanja sta v protislovju. Ako so se bili pojavili dvomi o presodnosti obtoženca, to je bilo zaslišati zvedence, kajti samo oni mog6 podati mnenje ob učinkih in posledicah zaterjevane nervoznosti, ter izjaviti se po izgotovljeni informaciji o posam-nem slučaju. Tako mnenje in taka izjava sta šele podlaga sodnemu sklepanju za izrek razsodbe. Huda razburjenost kazen pač opravičuje olajšanje kazni, je pa ne izključuje.  Za izključenje
156 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
bilo bi pač navesti tehnične razloge po kakovosti slučaja in izključivnega vzroka. Sodeči dvor torej za svoj izrek ni navel nikakih razlogov, prav gotovo pa je vsaj izrek nepopoln ob odločilnih dejstvih.
C. kr. najvišje sodišče je ničnostno pritožbo z odločbo z dne 27. februarja 1902, št. 2782 zavrnilo takoj v nejavni seji v zmislu §-a 4, št. 2 zak. z dne 31. decembra 1877, št. 3 drž. zak.
Razlogi.
Hib nepopolnosti, protislovja in pomanjkanja v osnovi, ki se razsodbi oponašajo v zmislu št. 5 §-a 281 k. pr. r., ni najti. Očita se, da je sodni dvor v korist obtožencu našel kazen iz-ključivni vzrok §-a 2 c) kaz. zak., ne da bi bil prej zaslišal zvedence o njega duševnem stanju; da izvensodno spričalo z dne 10. septembra 1899, ki se pri glavni razpravi niti prečitalo ni, ki so je pa sodniki vpoštevali, ne more veljati za dokazilo o presodnosti obtoženca ter da je isto reči tudi ob izjavi občinskega urada. Ta trditev pa se ne da niti vvrstiti v obseg napovedanega ničnostnega razloga, niti ne odgovarja duhu kazenskega postopanja. Po §-u 258. k. pr. r. preudari jedino le sodeče sodišče, je li v povedani priliki kako dokazilo sposobno, da ugotovi dejstvo, ki je bilo dokazati. Samo kršenja pri razpravljanju dajejo povod k ničnostnim razlogom. Zato pa ni ničnostnega razloga, ako se je opustilo preiskanje obtoženčevega dušnega stanja. Če je bilo državnemu pravdništvo do take preiskave, to naj bi jo bilo v razpravi predlagalo, ali se vsaj pridružilo dotičnemu predlogu obtoženca. Ako bi se bil ta predlog odklonil, tedaj bi bilo pravdništvo v zmislu §-a 281 št. 4 k. pr. r. pred kasacijskim dvorom lahko dokazalo, da je bil ta predlog upravičen in utemeljen.
Sodnemu dvoru ni bilo treba, da bi dal obtoženca psihiatrično preiskati, ker ni bilo vzroka, ki bi ga po §-u 134 k. pr. r. v to silil. Ni se namreč trdilo, da obtoženec ni pri pameti ali da je zmotenega uma. Hipno zmotenost misli glede na posamni slučaj pa ugotovi lahko sam sodnik, upoštevajoč okolnosti v katerih se je zgodila; s tem še ni posegel v delokrog morda bolj poučenih zvedencev.
Razne vesti. 157
Omenjeno spričalo zasebnega zdravnika je posneto v razlogih obtožnice; nikake ovire ni, da bi se ne uporabilo, ker se ni prečitalo pri glavni razpravi, da se je le sodni dvor drugače seznanil z njegovo vsebino.
Iz razsodbe tudi ni posneti kakega notranjega protislovja. Sodni dvor ni izrekel, da je bilo obtoženčevo početje premišljeno in logično; če je pa izjavil, da je po obtožencu predlagana psihiatrična preiskava nepotrebna, to s tem še ni rečeno, ali si je bil obtoženec kaznivosti svojega početja svest ali ne; sodni dvor izvaja nedostajanje dolozne zavednosti (Bevvusstseinsdolus), ki je pogoj §-a 303 k. zak., lažje iz posebnih v posamnem slučaju podanih uzrokov, ki nikakor niso v zvezi z navadnim duševnim stanjem obtoženca.
Sodni dvor opira oproščenje na obsežne, popolnem ujemajoče se razloge. Ako se le-ti pritožiteljici ne vidijo zadostni in dovolj trdni, to še ne opravičuje navedenega formalnega ničnostnega razloga. Kar pritožba navaja, po večini ni drugega kakor po zakonu nedopustno izpodbijanje dejanskega stanu, kakoršnega je ugotovil pristojni sodnik. To izpodbijanje je bilo zavrniti. —č.