Gerkveue zadeve. Dve svečanosti pri Sv. Štefanu. Letošnji praznik oznanjenja Marije Device je bil za župnijo Sv. Štefana posebno vesel zaradi dveh izvanrednih cerkvenih svečanostij. Prva je bila slovesno blagoslovljenje novega križevega pota. Naša župnijska cerkev je spremenila stari, nepravilno slikani, pa tudi nepravilno blagoslovljeni križev pot z novim, katerega je daroval občespoštovani Jurij Pevec. Blagi mož si s tem ni le postavil trajuega spomina pri svojih rojakih, ampak zagotovil si je plačilo tudi pri Očetu nebeškem. Krasne podobe na platnu je slikal po Ftihrichu akademični slikar gospod Ivan Gosar v Celju. To njegovo ne predrago cerkveno delo je prvo, katerega je naš slovenski umetnik izvršil na Štajarskem, odkar je dospel k nam iz Gorice. Nič manj hvalevredno in po ceni je priredil trpeče hrastove, deloma pozlačene okvire za križev pot znani podobar in pozlatar g. Anton Pavlič na Bučah. Na praznik oznanjenja M. D. so blagoslovili velč. o. Gregor, duhovni svetovalec iz kapucinskega samostana v Celju, novi križev pot. Kako ganljiva je bila ta cerkvena svečanost! Že okoli 9. ure se je zbrala od blizu in daleč ogromna množica vernega ljudstva. Ob V210. se je pomikala iz župnijske cerkve dolga procesija proti vaški kapelici, kjer so bile shranjene podobe križevega pota. Pred duhovniki je šla dolga vrsta ovenčanih, deloma belo oblečenih šolarskih deklic, imajočih bele sveče v rokah. Med molitvijo sv. roženvenca in milim petjem dospemo do kapelice. Tu vzdigne 14 krepkih mladeničev novi križev pot in ga nesejo v procesiji. Križev pot se razpostavi potem pred velikim oltarjem, in zdaj se prične slovesna služba božja. 0. Gregor stopijo na leco, ter oznanjujejo zvesto poslušajoči množici božjo besedo. Po kratkem uvodu o današnji svečanosti nam razložijo obilne koristi premišljevanja Jezusovega trpljenja in njegove grenke smrti, ter nas podučijo, kako se moremo udeležiti obilnih odpustkov pri obiskovanju sv. križevega pota. Večkratno ihtenje pobožnih poslušalcev je dokaj pričalo, da je seme jedrnate božje besede padalo na rodovitna srca. Nato so blagoslovili pred velikim oltarjem vse podobe križevega pota skupaj, potem pa še vsako podobo posebej na dotičnem mestu, kjer je bila na steno obešena. Težko kedaj smo s toliko srčno pobožnostjo premišljevali sv. križev pot, kakor takrat pred vsako podobo, ko je dospela na svoje stalno mesto. Po blagoslovljenju pa so imeli Gregor slovesno sv. mašo, v pri kateri sta stregla čč. gg. župnika iz Slivnice in Žusma. Tema, kakor čč. gg. župnikoma iz Zibike in Ponikve, bodi izrečena tu srčna zahvala, da so s svojo navzočnostjo povikšali naSo cerkveno svečanost. (Konec prih.) Salezijanski sotrudniki. Salezijanski sotrudniki ali sodelavci, pobožna družba ali nekaka bratovščina, so poklicani, da pouspešujejo don Boskova dela. Ti so sploh dobri kristijani obeh spolov, vsakega stanu, kateri v krogu svoje družine živeči in sredi sveta duh »pobožne družbe salezijanske« ohranijo, ter ji z moraličnimi in fizičnimi pripomočki pomagajo, da dosega svoj glavni namen, namreč, krščansko vzgojo uboge in zapuščene mladine. Don Bosko je društvo za duhovne in neduhovne, kateri so mu mogli že v začetku veliko pomagati, zato ustanovil, da bi pomnožil število tistih, ki mu morejo pomagati, da bi okrožje njih delavnosti razširil in blagor duš pospešil. Izdal je malo postavo, katero je bil predložil sv. očetu Piju IX., ki so jo z dekretom dne 9. maja 1876 potrdili ter novemu društvu podarili mnogo duhovnih milostij in veliko odpustkov. Pij IX. so eelo hoteli, da se piše njihovo ime na čelu kazala sodelavcev, spodbujevali so kardinale in škofe, naj se zapišejo in v zaupnem govoru so rekli nekoč: »Salezijanski sodelavci so odločeni veliko dovrševati v cerkvi in družbenem življenju. Njih delovanje meri zlasti na izobrazbo in podporo mladini, s časom jih bodo visoko cenili, in jaz menim, da ne bom videl samo družin, ampak cele vasi in mesta, ki se bodo pridružili temu društvu. Zato tako zelo ljubim njegove sodelavce in jim vedno zadovoljnost rad skazujem.« In Leon XIII, brž ko so bili povzdignjeni na prestol, blagovolili so salezijanski sodelavec postati, kakor so bili Pij IX., in rekli so:'»Jaz nočem biti samo kot sotrudnik zapisan, temuč hočem biti res prvi delavec« Nekoč so rekli don Bosku : »Kolikorkrat govorite s sotrudniki, jim recite, da jih prav iz srca blagoslavljam, kajti njih delovanje je, mladino pogube reševati, in samo enega misljenja morajo vsi biti, nji pomagati, da se v duhu svetega Frančiška Salezija vse dobro pouspešuje.« — Tudi don Bosko, ki je s svojim bistrim očesom pregledal človeško revščino in tudi prihodnjost, je videl v ustanovitvi družbe salezijanskih sodelavcev delo za ohranjenje in obnovitev družbe, katero (delo) se bode razširilo po vsem svetu. Imel je tudi navado reči: Če bodo škofje in duhovniki spoznali, kako mogočno pomoč morejo imeti pri vsakem dobrem in velikem delu po tej družbi salezijanskih sodelavcev, se bodo potrudili jo v svojih škofijah in župnijah ustanoviti. Prišel bode čas, ko bode dober katolik in salezijanski sotrudnik istega pomena. (Konec prih.)