NOVA MVZIKA /O/AEVEČNIK ZA VOKALNO IN INSTUVMENTALNO GLASfcC L£TNIKI.,ST£V. 6. ffi£)A t/AlL ADAMlC. IZDAJA IN ZALAGA ,GLAS&£NA IfAATICA " VDVbDANI. 1. letnik, ŠT. 6. LITERARNA PRILOGA DECEMBER 1928 - NOVE MUZI E Emil Adamič: Uvod. — Anton Bala tka: In memoriam Leoša Janačeka. — Karol Mahkota: Pevski zbor ljubljanske Glasbene Matice na Poljskem. A Nova. Muzika» zaključuje s pričujočim božičnim zvezkom svoje prvo leto, ki pa ni, česar so se nekateri bali, drugi veselili, tudi zadnje leto. Brezprimerni požrtvovalnosti založnice Glasbene Matice, nesebičnemu njenemu idealizmu in njeni veliki ljubezni do domače glasbe se mora «Nova Muzika» zahvaliti za svoje nadaljnje življenje. Uredništvo je mislilo, da bodo «Novo Muziko» podpirali vsi, ki bi jim moral biti njen obstoj in razvoj pri srcu, a mu je na žalost stalo le majhno število dobrih, iskrenih ljudi z nasveti in z dejanskim sodelovanjem zvesto ob strani. Vsem tem se zahvaljuje. Skušalo je storiti vse, kar je bilo sicer njegova dolžnost, da pridobi svojemu listu kar največ ugleda in prijateljev, toda zaveda se prav dobro, da bo moralo storiti še več, da ustreže vsem željam, ki bodo v skladu s smernicami «Nove Muzike». Te ostanejo tudi naprej iste, kakor jih je označilo uredništvo v svoji prvi letošnji številki. Pri literarni prilogi je sodelovalo v tem prvem letu že 19 piscev s članki, glasbenimi referati, ocenami, pri «Novi Muziki» in njeni prilogi «Mali Novi Muziki» pa 42 slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih in čeških komponistov. To je uspeh, ki ga ne more zabeležiti noben drugi slovenski glasbeni list, je pa tudi dokaz, da je «Nova Muzika» nujno potrebna, ker bi ostala vsa ta glasbena dela nezapisana, ali pa bi bila spričo blaznohitrega tempa v novem sodobnem glasbenem ustvarjanju že davno zastarela, preden bi jih kdo založi]. — «Nova Muzika» pa mora dalje skrbeti tudi za naš glasbeni naraščaj, kajti bodočnost je njegova. Zato objavlja v tej svoji božični številki dela mlajših in najmlajših, da ne izgube poguma in da bodo zvedeli, kaj jim bo javnost prerokovala za njih bodoče glasbeno delovanje. ' Z najlepšimi nadami stopa «Nova Muzika» v svoje drugo leto, dobro vedoč, da si vse novo le polagoma krči pot. Kakor doslej bo «Nova Muzika» tudi odslej najbolj posvečala pažnjo samospevom, klavirju, vijolini, komornim delom in tu pa tam tudi zborom. V «Mali Novi Muziki» bo objavljala laže umljiva, začetnikom dostopna dela za šolo in dom, v nekoliko skrajšani literarni prilogi pa informaitvne članke, ocene, notice, itd. Celoletna naročnina, 100 dinarjev za šest zvezkov, ostane ista, ko je bila letos. Uredništvo znova apelira na vse glasbo!jubeče l judi, da list podpro s svojim sodelovanjem, z nasveti, z naročanjem in tudi s plačevanjem naročnine. Od zadnjega je odvisno življenje vsakega lista, torej tudi «Nove Muzike». Emil Adamič. Anton B a 1 a t k a: In memoriam Leoša Janačeka 1 V nedeljo 12. avgusta 1928. je zadela težka in ne¬ nadomestljiva izguba ne samo češko, temveč tudi slovansko in evropsko glasbo. Odšel je v neznano eden izmed najzanimivejših in najboljših borcev in delavcev sodobne glasbe. Na letovišču Hukvaldv (Morava) je po kratki hitri pljučnici nenadno pre¬ minil dr. Leoš Janaček v starosti 74 let. Čudna usoda šele v visoki starosti priznanega moj¬ stra in njegova nagla zmaga na evropskem kultur¬ nem forumu frapantno spominja na analogni pri¬ mer laškega dramatika Luigi Pirandella. Pri obeh slična usoda: dolgoletna, intenzivna tvorba, ki jo je širša javnost komaj registrirala in tako rekoč ob zatonu ali sklonu življenja nenadni, fantastični uspeh ne samo v domovini, temveč tudi v Evropi in vsem svetu. In pri obeh se ne zapazi v njiju delih nikaka trpkost vsled dolgoletnega nepri¬ znan j a omalovaževanja, nasprotno — nov krepki zamah, druga mladost, podvojena nekompromisna tvorba, mladeniški dan pri belih laseh. V čem leži nenadni uspeh in zmaga Junačkovega dela? V novi vsebini in novem izrazu. To je treba podčrtati, ker oboje redko — redkokdaj pri¬ haja skupno. Ni samo to v Junačkovi glasbi. V njegovi brezmejni vdanosti življenski resnici, v njegovi enostavnosti (skoro «primitivnosti»), v absolutnem izločenju vsakršne spekulativnosti leži globoka moralna resnost in zmisel. Tako je njegovo delo vzorno in stoji visoko v današnjem času iskanj in kriz. Vsebino Janačkovih del napolnjuje kri in duša njegove rase, njegova glasba je neprestano tra¬ jajoča apoteoza zveneče duše naroda. Že v zgodnji mladosti, ko je s Fr. Bartošom nabiral narodne moravske pesmi, je instinktivno čutil in odkrival tajnosti ljudske duše, kakor se je v besedi, njeni kadenci, melodiji in v pesmi ter plesu njegovemu notranjemu posluhu razodevala. Iskal je naprej v teh studencih eno: življenje, tam, kjer najnepo- sredneje govori. Notiral je klic ptiča, vprašanje dekleta, krik otroka, šumenje vode, fiksiral je me¬ lodijo in ritmiko govora v njegovih bogatih mno- gostranskih izrazih samo zato, da bi se življenju in resnici čimbolj približal. Že samo to bi zadosto¬ valo, da bi mu v znanstveni historiji zasiguralo na podlagi ogromnega materiala teh zapiskov mesto 37 uvaževanega muzikalnega folklorista. Za njega pa je -vse to spoznanje bilo samo kažipot na cesti, ki naj bi mu razložila, kako življenje govori, kako se f Leoš Janaček v zvoku manifestira bodisi v žalosti, bolesti, obupu ali pa radosti, navdušenju, hrepene ju. No- tiral je govorico ljudi, živali, stvari, iskal je v vsem p r a z v o k. Ta njegova neutešljiva želja poslušati tako rekoč tajnosti življenja in jih v tonih izražati, mu je diktirala nov izraz, še nerabljen, čist, pa v bi¬ stvu preprost, da bi se adekvatno družil z veli¬ kostjo in enostavnostjo idejne podlage njegovih del. Nič več patetičnega «leitmotiva» romantikov — jedro njegovega, skoro bi rekel realističnega izražanja, tvori mnogo bolj prožni element — drobni kratki motivček — «napevek». Vsaka scena (mislimo tu na njegove opere) ali pa stavek je zgrajen na takšnem napevku, ki se večinoma skoro primitivistično ponavlja v večjih ali manjših linijah. Ta «primanjkljaj» v kompoziciji je ravno središče in bistvo njegovega izraza in mu daje karakter genialne improvizacije. Janaček je bil bolj eksplozivni temperament, nego stilist. Njegova dela so bolj skicirana, nego mučno rojena in iz- cizelirana. O tem priča dejstvo njegove lahkotne tvorbe in množina njegovih del, med katerimi bo šele bodočnost strogo izbirala. To kar ostane, bodo dela visoke mojstrovske potence, kot n. pr. Jenufa. nekateri zbori, godalni kvartet in nekatere izmed krajših orkestralnih pies. /V Leoš Janaček, častni doktor filozofije Masarykove univerze v Brnu (tudi član pruske akademije, ka¬ tera mu je kot visoko odlikovanje svoje članstvo podelila [po Pavlu Šafariku] kot prvemu Čehu po mnogih letih — oficijelno počaščenje Nemčije) se je rodil 5. julija 1854. v Hukvaldeh na Moravi. Izšel je iz- učiteljske rodbine, v kateri se je gojila glasba mnogo generacij. 1872. je bil pomožni uči¬ telj na vzorni šoli pri učiteljišču v Brnu. 1874. je odšel v Prago, kjer je v enem letu absolviral vse tri letnike orglarske šole. Od leta 1875. je opeto- vano poučeval na učiteljišču. Leta 1879. je študiral na konzervatoriju v Lipskem in pozneje še na Du¬ naju. Vrnil se je 1881. v Brno nazaj, ustanovil je privatno orglarsko šolo, ki je bila po prevratu spremenjena v državni konservatorij. Leta 1920. je bil imenovan za profesorja mojstrske šole tega konservatorija. Tekom svojega dolgoletnega bivanja v Brnu je bil Janaček inicijator in duša vsega moravskega mu¬ zikalnega življenja, odgojil je celo vrsto odličnih glasbenikov komponistov in napisal vrsto teoretič¬ nih del (n. pr. Harmonijo, interesantno vsled nove terminologije in razlage akordičnih kombinacij), založil in urejeval dolga leta strokovni list <