List 11.
Politiški oddelek.
Volilna reforma.
Stranke, ki sestavljajo sedanjo večino v državnem zboru, in pa vlada niso imele prav za prav nobenega veselja izvršiti volilno reformo. Le predobro čutijo, da v ljudstvu nimajo zaupanja, temveč le v tistih omejenih slojih, kateri so jih odposlali v državni zbor. Vsako razširjenje volilne pravice v sedanjih volilnih skupinah bi utegnilo biti nevarno njih obstanku. Pa tudi z osnovo nove delavske skupine niso prav zadovoljne sedanje stranke, ker če se število poslancev pomnoži, bodo vse-kako zgubile nekoliko vpliva, kajti novi poslanci bodo kolikor toliko vplivali na politiko. Posebno konservativci se boje najmanjše premembe, ker že tako njih vpliv po-jemlje. Prebivalstvo je stavilo vanje nade, a sedaj vidi, da se je o njih ravno tako varalo, kot se je poprej o liberalcih. Zaradi tega so se konservativci tako uprli Taaffejevi volilni reformi in sedaj se izmišljevali razne predloge, s katerimi bi preprečili volilno reformo.
Vse je kazalo, da je volilna reforma v pododseku že pokopana v veliko veselje koaliranih strank. Vlada sama je tudi delala na to. Ko so bili poklicani razni deželni načelniki na Dunaj, jih je popraševala, če v njih deželah ljudje žele volilne reforme. Izvedela je baje od njih, da prebivalstvo nikjer posebno ne priganja, da bi se premenil državnozborski volilni red. Liberalni in konservativni listi so že z veseljem to poročali, češ, nevarna volilna reforma ni pereča, se torej še lahko odloži.
Da se je v liberalnih in konservativnih krogih resno mislilo na odložitev volilne reforme, pač najbolje dokazuje to, da so se vršila pri davčni reformi pogajanja, kaj bode z volilno pravico tistih ljudij, katerim se davek poniža pod 5 gld. Če bi se resno mislilo pred novimi volitvami rešiti volilno reformo, bi te stvari ne bilo potrebno po-sebe doganjati. Stvar spada v volilno reformo, čemu bi se torej o nji posebe sklepalo.
Konservativci mislijo staviti samostojen predlog, da se volilni cenz poniža toliko izpod 5 goldinarjev, da bodo volili vsi sedanji petakarji, liberalci pa temu ugovarjajo. Finančni minister Plener se je v zbornici poslancev izjavil, da je on sicer za to, da se zakonito določi, da tisti obdrži volilno pravico, ki so jo dosedaj imeli, a da bi se cenz ponižaval tudi za nove volilce, za to on in njegova stranka niso. Oči vidno liberalci računajo na to, da polagoma sedanji petakarji izginejo in potem je jim vpliv v mestih zopet zagotovljen.
Konservativci prete, da ne glasujejo pri tretjem branji za davčno reformo, ako se njih predlog odkloni. Precej dvomljivo je pa, da bi to tudi storili. Zdi se nam, da le bolj navidezno branijo pravice petakarjev. Sicer pa vlada lahko njim ustreže, ako stavijo samostojni predlog. Dogovori se z liberalci, da njih predlog vsprejme v zbornici poslancev, potem konservativci lahko glasujejo za davčno reformo. Konservativni predlog se še potem lahko pokoplje v gospodski zbornici ali se pa v sankcijo ne predloži, kar je pred občno volilno reformo precej ne-smiselen in liberalci popolnoma dosežejo svoj namen, da se sedanji petakarji lahko porinejo  potem iz sedanjih kurij.
Sicer pa konservativcem ni toliko na petakarjih, kakor govore. Na kmetih se položaj zaradi tega dosti ne premeni, v mestih pa večjidel petakarji ne volijo povsod konservativno, temveč na Dunaji in v nekaterih krajih krščanskosocijalno, v nekaterih krajih pa nemškonarodno. Vse kaže, da bi ne bilo dolgo, da bi petakarji sploh stari konservativni stranki, ki neče poznati duha in potreb časa, dosti ne koristili.
Krščanski socijalisti so jim še bolj zoperni, nego nemški liberalci, ker zahtevajo stvari v gospodarskem oziru, ki zlasti konservativnim veleposestnikom ne ugajajo. Kdor čita poslednji čas nemškokonservativne liste, se je prepričal, da so nemškim konservativcem že liberalci dosti bolj pri srci nego krščanski socijalisti, pa vsaj smo slišali, kako sta v kranjskem deželnem zboru konservativca Klun in Šuklje udrihala že po krščanskih soci-jalistih.    Konservativci in liberalci  tudi z jednakim hre-
------    102    —
penenjem   pričakujejo,   da bi  kardinal  grof Schonborn v Rimu izposloval, da bi papež obsodil krščanske socijaliste.
Najbrž bi nemški konservativci še najrajše videli, da se petakarjem vzame volilna pravica v sedanji mestni kuriji, da se tako iznebe krščanskih socijalistov, le sami ne marajo tega prouzročiti, da ne pridejo preveč v navzkrižje s prejšnjo politiko.
Krščanski socijalizem so vzgojili konservativci, ker so nadejali v njem najti dobrega pomočnika proti liberalizmu, a na to nikdar niso mislili, da bodo krščanski so-cijalisti kedaj se postavili na svoje noge in zahtevali, da se tiste gospodarske in sccijalne teorije v praksi izvedo, ki so se proslavljale v teoriji. Sedaj ko krščanski socija-listi zahtevajo, da se preide od besed do dejanj, so pa konservativci spoznali, da to gibanje ne ugaja njih namenom, in da so jim liberalci veliko bližje nego konservativci.
Toda povrnimo se k volilni reformi. Ko je tako lepo že bila tako rekoč pokopana v pododseku in so koali-ranci se že veselili, da vsaj v tem stoletji ne vstane več iz groba, je pa nakrat od neke strani v tem oziru se izpregovorila resna beseda. Minoli teden je bil ministerski svet, kateremu je predsedoval sam cesar in pri tem mini-sterskem svetu je krona izrazila odločno željo, da se volilna reforma izvrši in namignila, da drugače se pokliče nova vlada.
To je pretreslo ministre do kosti. Posebno Plenerju je bilo tesno pri srci, ko bi tako hitro moral zapustiti priljubljeni finančni portfelj, po katerem je poprej hrepenel toliko let. Drugi dan so vsi ministri se odpravili v pododsek za volilno reformo in povedali, kako se je položaj zasukal. Gospodje v pododseku so se kar omečili, in polovica njih prejšnjih predlogov se je kar umaknilo in skoro popolnoma so se zjedinili za vladna načela in vlada bode sedaj lahko že na teh načelih izdelala svojo predlogo. Posebno člani konservativnega kluba so baje hitro pospravili svoje predloge, s katerimi jim tako ni bilo posebno resno in so ž njimi hoteli le stvar bolj zavleči.
Seveda s tem še ni rečeno, da se volilna reforma zares tako hitro izvrši. Končno besedo ima le zbornica, kjer pa ne bode tako lahko dobiti potrebne dvetretjinske večine. Posebno slovanskim poslancem ne bode ugajalo, kar bodo liberalci in konservativci skuhali vkupe z vlado v odseku. Zato je še prav lahko mogoče, da se vlada še izpodtakne ob volilno reformo in se konča koalicijska slava.