Insaratl se sprejemajo in veljA tristopna vrsta: 8 kr., če s« tiska lkrat, n n n n ^ II 1® n n n n ^ II Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi •c ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. št. 16. SLOVENEC. Politi cen list za slovenski uni Po pošli prejeman velja: Za celi. letu . . 10 g). — kr, eh poi leta . 6 .. — ta četrt leta . . 'J ,, 60 ,, V administraciji velja: Za eelo leto . . 8 gl. 40 lir. r.a pol leta . . 4 „ 20 ca četrt leta . . 2 „ 1(J- „ V Ljubljani na dom po^iljun velja 60 kr. več na leto. > Vredništvo je na Stolnem trgu hiš. št. 284. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Frajmnvrarska potrpnost. Nasprotniki katoliške cerkve ji pri vsaki priliki očitajo njeno nestrpljivost, nasprotno pa hvalisajo potrpnost drugovercev in zlasti bratov framasonskih. Da je pa vse to le gola hinavščina, razvidno je iz prvega organa nemških frajmavrarjev ,.Die Bauhütte" J. 1875, ki na strani 132 piše: „V svojem prizadevanji po vesoljnem go-spodovavstvom našla je katoliška cerkev naj-veče ovire pri nemškem narodu. Od tod boji nekdanjih nemških cesarjev, od tod cerkvena reformacijo na Nemškem, od tod boji sedanjega časa. Novo nemško cesarstvo bi bilo lahko imelo mir, kajti katoliška cerkev hotela se je z njim porazumeti; pa vodje državini so sprevideli, da ta mir bi vničil cesarstvo, omiko in svobodo. Zato imamo boj med državo in cerkvijo, ki mu v zgodovini ni enakega. ... Vsak katoličan na Nemškem se mora vprašati: Hočem li cerkvi bolj pokoren biti kakor državi? Se hočem li vstopiti na stran papeževo, ali na stran domovinsko? Toda ni dovolj ti vprašanji staviti in odgovoriti na nji le na tihem; treba se je odločiti, kakor se možem in rodoljubju spodobi. Pa žalibog, da večina ljudstva ni odločna zanašaje se, da bode zmagala država ali cerkev, ne da bi se posamezni vtikali v boj. pa ravno to največ pripomore, da se notranji boji domovine podaljujejo in mir državljanov zabranuje. Se hoče li družba prostozidarska, ktere namen je pospeševati le dobro in blago, svobodo in resnico, postaviti na stran neodločnega ljudstva? Ne! Ce hoče doseči svoj namen, tega ne more storiti.... Mi smo strp ljivi tudi proti verskoslaboumnini bratom. Ne morem pa vsled tega trditi, da naj se naša strpljivost raztegne do malomarnosti, do vne-marnosti, ki si celo pripravnost pri njih, ki žele biti sprejeti, brez preiskovanja za gotovo misli. Tako imenitna lastnost, kakoršna je ljubezen do domovine, se ne sme dokazovati iz sklepanja, ko bi bilo to še tako umoslovno, ampak iz dejanj in iz naravnostnega očitnega obnašanja. Nobenostranost prostomavtarstva v cerkvenih in državnih zadevah, ki se rada zveže v vnemarnost, mu je že veliko škode napravila. ... Meni se dozdeva da je prosto-mavtarska strpljivost ob enem tudi vir nedelavnosti, ki marljive može odvračuje od snidnic, kar jim gotovo ne more v čast biti. Srčnost, več srčnosti, to zahtevajo mnogi prostomavtarji od društva, zlasti sedaj, ko se je vnela borba med državo in cerkvijo, ki ne dopušča posredovanja, ki bo tudi določila mejo tema največima človeškima družbama.. .. Pred vsem naj bi nemške snidnice sedaj kratko in določno povedale njim, ki hočejo biti sprejeti, brez kacega prikrivanja, kaj mislijo o prizadevanji katoličanov, da morajo prostomavtarji državne postave spoštovati, ko bi tudi duhovni ali druge nedržavne oblasti kaj druzega hotele. Nasvetujem tedaj to-le zavezno pismo: ,.Jaz podpisani trdim s tem pri svoji vesti in pri svoji poštenosti, da jaz, katoličan, novih vatikanskih verskih ukov ne spoznam in jih ne bom spoznal, da velikoveč ustavo-verne državne postave za pravne imam, ko bi tudi te ne bile všeč papežu, cerkvenim vikšim ali drugim duhovnom." Ta spis tako jasno priča, kaj frajmavrarji nameravajo, da ga pač ni treba obširneje po-jasnovati. Prostozidarji sami pripoznajo, da so nepristranski le v mirnih časih, da tem laglje zakrivajo svoje slabe katoliški cerkvi in veri sovražne namene; v burnih časih pa od udov svojih tirjajo odločnost, da bi tem hitreje zatrli katoliško cerkev. Omenjeni spis pa je tudi v drugem pomenu silno važen. Liberalni listi kaj radi očitajo cerkvi katoliški, da je ona pričela boj z državo nemško, in da njena trmoglavost je kriva, da se cerkev in država ne morete porazumeti. Sedaj framasoni pripozna-vajo sami, da bi se bila nemška država lahko pomirila s cerkvijo, ker je bila cerkev k po-razumljenji pripravljena. Slabi nasledki, ktere bo kulturna borba za narod nemški napravila, se tedaj ne bodo smeli očitati cerkvi, ampak državi, ki meni, da se boruje za kulturo in svobodo, pa le streže nestrpljivosti framasonski. Nekoliko opazek gleili; slovenskih časnikov in naših cenzurnih uradov. Zadnja „Slovenčeva" obravnava pred deželno sodnijo v Ljubljani, dasiravno sama na sebi ne posebno važna, je vendar mikavna in podučna za nas. Poročilo o nji smo že podali svojim bralcem, a dovoljeno naj nam bode, še nekoliko spregovoriti o nji. Vspeh njen je bil nam le na pol ugoden, na pol ne. Ali že ta vspeh je resnega pomisleka vreden, ker so ž njega razvidni nasledki strogega ravnanja državne policije in državnega pravdništva zoper slovenske časnike. Črtica iz bosanske povesti. Po Viencu priredil J. Steklasa. (Dalje in konec.) Bil je pa takrat na glasu nek občespo-štovan brat Angel Zvizdovič iz Vrhbosne (sedanjega Blažuja), ki je videl, da kristjani nimajo od nikod pomoči ter želel obvarovati nesrečni narod pred okrutnim mrcvarenjem, in preostala mesta in vasi pred pokončanjem. Le ta brat stopi z nekoliko drugovi v glavni šotor pred cara, ki je bil na ostroškem polju, dve uri od Fojnice, ter mu dokaže (kakor neki letopisec piše), da na tak način ne bode nikdar pomiril Bošnjakov, nego naj odstrani vsako okrutnost, a Bošnjakom podeli popolno slobodo vere in državljanstva, ravno tako tudi onim, ki so pobegnili od straha na ptuje, ko bi se na poziv patrov vrnili v Bosno. To se je caru jako dopalo, ter je zapove-dal, da se naredi Zvizdoviču lep plašč nable-ščen z malimi zvezdicami, da bode tako odgovarjal njegovemu prezimenu; da ga ž njim zaogrniti ter mu ga podari; ta plašč se še dandanes hrani v fojničkem samostanu ko svet ostanek iz tistih časov ter se rabi pri božjej službi samo na velike praznike. — Zatem izda car pismeno „Athnamo" ali ugovor (kapitulacijo) in ker je malo poznata, naj sledi tukaj v slovenskem jeziku: „Athnama". „To je pravi ugovor — kapitulacija — z velikim monarhom itd. itd. Jaz, ki sem sultan Mehmed Kan, dajem na znanje vsem in vsakemu, kako se je pokazala moja velika milost proti fratrom, ki imajo te moje naredbe; jaz sem zapovedal, da jih nobeden ne sme vzneniirovati, niti jim braniti, niti se mešati v njihove cerkve, nego naj bodo si obodni v mojem carstvu. Naj bodo slobodni in varni tudi oni, ki bi odšli ali pa pobegnili, kakor tudi oni, ki bi se vrnili; naj žive brez vsacega straha v mojem carstvu in njihovih cerkvah. Pa niti jaz, niti kdo od mojih ljudi v vsem mojem carstvu ne sme vzneniirovati, mučiti ali zlostavljati njihovih ljudi — ljudstva — blaga — cerkev. In ako bi pripeljali kakšnega človeka iz ptujega v moje carstvo, naj jim bode slobodno, ker sem jih pomilostil s to svojo carsko naredbo In da nobeden ne sme proti temu pismu delati, dokler bodo oni meni pokorni in v moji službi, svečano prisegam: Tako mi velikega Boga stvarnika nebes in zemlje; tako mi štirih knjig; tako mi velikega našega preroka; tako mi štiri in dvajset tisuč prerokov; in tako mi moje sablje, kojo pašem. Pisano d. 28. N. 1. 8G8" (28. maja 146G.)" Ta „Athnama" je izvor vseh vstalih po-vlastic in polahkanj, ktere so dali poslednji cari fratrom in ljudstvu bosanskemu; med tem pa se je morala pokazati vsakemu novemu muli in veziru. V velikej šoli carigrajskej dobi tisti, ki se najbolj uči in odlikuje, naslov mula ter mulaluk sarajevski v Bosni za dar. — Ta mu-laluk sarajevski more on sam uživati, ali ga pa komu drugemu prodati, ter gotov denar v v Carigradu prejemati. Na mulaluk (okrožje) sarajevski spadajo kadiluci (sodnije): sarajevski, kreševski, fojni-ški, visočki, sjemiški itd. Sam je mula veliki kadija (sodnik) v Sarajevu, ter ima pravico po celem mulalukti postavljati in odstavljati kadije, proti njim prizive sprejemati itd., celo tako velika je njegova moč, da so večkrat sami veziri nesrečni postali, ker niso ž njim v spo-jrazumljenji postopali. 1z poročila v zadnjem listu o tej obravnavi je znano, da je bil namreč prvi spis, zarad kterega je bil list zasežen in stavek zapečaten, po izreku iste sodnije — čeravno ue istega sodišča —, ki je vprvič zasego potrdda in članek kot za javni mir nevaren spoznala, po pritožbi vreduikovi zoper prvo objektivno razsodbo za nenevarnega spoznan. Ta razsodba je gotovo pravična, sodniki so po natančnem prevdarjauji in pretresovanji članka prišli do prepričanja, da ni tega v njem, kar so državna policija, državno pravdništvo in objektivno sodeča deželna soduija prvi hip v njem iskali in videli. Članek je tedaj popolnoma nenevaren in sme zdaj med svet. Vse to je prav. Pravica je govorila in izrekla, da smo mi imeli vzrok pritožiti se, da naša misel: da se nam je krivica zgodila, ni bila kriva misel. Pa ne samo nam se je krivica godila, marveč tudi naročnikom našim, ki imajo pravico do naših člankov, ktere so plačali. Recimo, da bi bil ,,Slovenec" št. tli. zasežen le zavoljo tega članka, bi bil že poldrugi mesec ležal pod sodnijskim pečatom — zavoljo članka, o kterem sama deželna sodnija spozna, da ni nevaren. Se ve, da bi mi list zdaj nazaj dobili, ali kaj pomaga to! Materijelna škoda nam ni povrnjena, če hočemo naročnike odško-dovati, moramo to na svoje stroške storiti — vse to le zarad tega, ker se je članek državni policiji in državnemu pravdništvu nevaren zdel. Z zaseženim listom, če ga čez poldrugi mesec nazaj dobimo, nam škoda ni povrnjena, ker je zastaran, nič druzega ko tiskan papir; druge odškodnine pa bi ne dobili. Ravno to je, kar nas sili do resnega premišljevanja. Censurni uradi nam gledajo na prste kakor ljudem, kterim ni nič zaupati, in konfiskacij ni konca ne kraja. Da vse niso opravičene, to je pokazala ravno zadnja obravnava. Kdo pa zamore varovati, kdo je tu, da varuje slovenske časnike neopravičenih konfiskacij ali prav za prav takih, o kterih se pozneje skaže, da so bile neopravičene? Ta čuvaj je deželna sodnija. Dobro! Ali kaj pomaga po toči zvoniti, po požaru gasiti! Škoda se je že vselej zgodila, predno ima sodnija priliko razsoditi, ali se je zgodila po pravici ali po krivici. V postavi je sicer določba, da takrat, če sodnija — t. j. prva sodnija - zavrže koufiskacijo, se ima škoda, ako se kako odškodovanje tirja, povrniti iz blagajnice za to Na dan odredjen po muli morali so priti I v Sarajevo trije gvardijani iz treh bosanskih samostanov: fojniškega, sutjeskega in krešev-skega. Pa ker morajo v Bosni fratri zunaj samostana hoditi v narodnej obleki, morajo oni za zdaj obleči svojo praznično obleko in v njej stopiti pred mulo v znak svoje slobode. To je: habit fraterski in velika kapa. Ta kapa je bila čisto smešna; ona je iz črne kože, dolga čez tri pedi, skoz votla in brez zgornjega pokrova, pa ko jo je človek nataknil, stala je in bila čisto kakor cev. Na znak mulin so stopili gvardijani v sobo, kjer je on sedel s podvitimi nogami. — Prvi je šel gvardijan fojniški, noseč sabo pod levo roko „Athnamo", ki je malo gledala iz zavitka, v kterem se je hranila; za njim je šel gvardijan sutjeski, noseč v levej roki k srcu pritis-njeno veliko voščeno svečo; a za njim kreševski, noseč ravno tako nekoliko zlatega peska, stol-čene zlate rude, s kterim običavajo posipati pisma, da se prej posuše. Mula, zagledavši „Athnamo", je skočil na noge, vzel jo s svojo roko iz zavitka, pregledal točno ter jo pritisnivši na usta in na čelo v znamenje spoštovanja in svoje pokornosti odločene; vendar pa je gotova resnica to, da dozdaj ni dobil noben slovenski list še odškodovanja in tudi ne vem, če bi ga dobil, ker je med ono določbo in pripoznaujem odškodnine preveč drugih paragrafov, s kterimi se da pritožba gledd na to in to odbiti. Da je censurni urad večkrat prenagel pri konfisciranji, to je zdaj sama deželna sodnija pripoznala. Vendar pa ima prej ko slej ueomc-jeuo pravico zasegati liste in s tem delati škodo izdajateljem in naročnikom. To — to je, kar nas skrbi, ker so listi brez vsega varstva pred prenaglim ali prestrastnim ravnanjem policije in državnega pravdništva. Treba ka-cega nadzorstva, kake kontrole, ki bi tema uradoma na prste gledala, treba, da sta ta dva urada odgovorna za škodo, ki bi jo listom v prenaglici neopravičeno storila, kakor so tudi listi s kavcijo odgovorni za svoje zadržanje. Formalno je pač tako nadzorstvo deželna sodnija sama, ki ima brž po tem, ko je list že pograbljen, tedaj v rokah policije, razsoditi, je li konfiskacija opravičena ali ne. Da pa to ni zadosti, to je pokazala zadnja obravnava, kajti vse one članke, zarad kterih sta bila „Slovenec" in „Narod" zasežena, je sodišče, ki je imelo potrditi ali ovreči zasežbo, toraj policiji in državnemu pravduištvu pritrditi ali ne pritrditi, za nevarne spoznalo. Drugo sodišče je bilo druge misli in je neka j teh člankov za nedolžne spoznalo. Prav! Ali med tem visi izdajatelj in odgovorni vrednik v zraku, kar gotovo ni prijetno, in če ga slednjič spuste na zemljo nazaj, ali je s tem vse popravljeno, poravnano? Gotovo ne! V neprijetnem stanu je bil, list je škodo trpel — ne po svoji krivdi, ampak po krivdi censurnih uradov. Tedaj je trpel po nedolžnem, a vendar odškodovanja za- nj ni! Glede takih razmer bi bilo pač silno treba kake prenaredbe. V državnem zboru se kuje toliko manj ali celo nepotrebnih postav, le za časnikarstvo iri za naročnike časnikov, kterih je v državi gotovo ogromno število, se nič ne zgodi. Zato bi bilo želeti, da bi naši vrli poslanci in sploh poslanci konservativne stranke, ktere časniki pri takih razmerah največ trpe, sprožili v državnem zboru to reč. če kaj dosežejo ali ne, vsaj svet naj zve, kako se godi pri nas. proti carskej naredbi zopet zvil in v poprejšnji zavitek s svojo roko stisnil. Zdaj mu gvardijani čestitajo prihod, podarijo svečo, pesek in druge darove, izmed kterih je vreden spomena oven. Gvardijani so morali v celem okrožji najti najboljega ovna, zaklati ga, odreti in očistiti, pa da mu veliki rogovi ostanejo na glavi. Na rogove so morali dati pozlačeno jabelko od lesa, in včasi tudi malo ogledalo na čelo. Tako pripravljenega ovna del je sluga za vrat tako, da je prve noge držal z desno roko, a zadnje z levo na svojih prsih, ostalo telo pa mu je bilo ovito okoli vrata. — Ko so gvardijani poklonili svoje darove, stopi tudi sluga na vrata s svojim ovnom; mula ga pogleda, a sluga mu obrne pleča, da vidi od zadej, kakšen je oven, potem se spet k muli obrne; ta mu dii znak, a sluga preda ovna mulinim slugam, ki že tukaj čakajo. Zdaj je velel mula, da naj gvardijani sedejo, ali oni so morali klečati in si noge pod-viti; dal jim je potem črno kavo, a potem jih odpustil, resnobno jih opominjevaje na zahval-nost in vernost proti caru. Oni so mu poljubili obleko in se priporočevali njegovej dobroti; potem so se nazaj pomaknili, do zemlje pri- Politični pregled. V Ljubljani, 8. novembra. Avstrijske dežele. IVlinisterska harmonična celota se bo vendar le razkrožila. „Gaz. Nar." namreč naznanja, da Ziemialkovski postane predsednik ali podpredsednik upravne sodnije, Vodzicki ali Dunajevski pa namesto njega minister poljski. relovški mestni v.bor prosi državni zbor, da bi tudi za naprej nova poslopja skoz 24 let bila davkov prosta. Tudi se je osnoval nov tržni red za glavno mesto koroško. "V hrvatskem saboru zahtevala sta dr. Makanec in Popovič, da naj se banu zbriše 40O0 gld. opravilne priklade, 10.000 dispozi-cijskega zaklada pa naj se obrne za pribegle Bošnjake in Ilercegovince. Makanec je tudi grajal, da ban ni prišel k seji. Oba predloga sta bila zavržena. 6. t. m. bila je končana posebna razprava o deželnem budgetu, ki se je sprejel po odborovih nasvetih. Včeraj imelo je biti 3. brauje budgetne postave, potem pa sabor da božiča preneha. Mihinjski okrajni zastop je 4. t. m. sklenil do cesarja in do ministerstva poslati deputacijo, kise bode potegnila za pravice deželnega zakonika in za lastni občinski red. Tudi iz drugih krajev sedmograških Saksoncev se ji bodo pridružile deputacije, da rešijo deželo po-madjarjenja. Vnanje države. 'it jn^oslovaiiske^a bojišča se čuje, da Ljubobratič j« bil pred nekimi dnevi na Cetinjah, kjer se je posvetoval o daljnih operacijah in pa o začasni vladi, ktero hočejo ustajniki v Bosni ir Hercegovini osnovati. V krajini so te dni imeli ljudski shod, ki je sklenil poklicati vojvode ustajniške in priporočiti jim, da naj čez zimo nikar ne mirujejo. V ta namen pa potrebujejo 1000 opank in ravno toliko zimske obleke, odej iu usnjatih torbic za streljivo. Če tega ne dobe, bi ne mogli prenašati mraza. Zato srbski listi priporočajo rojakom svojim, da naj jim omenjene reči preskrbe. Ustajniki v Hercegovini so iz Črnegore dobili 1000 novih pušk in zimske obleke. Če se sme turškim poročilom verjeti, znaša vojska turška v deželah, kjer ustanek razsaja, že kakih 120.000 mož. — Avstrijski konzul se je klonili in iz sobe izšli. — Zdaj so morali pa še sluge muline z denarji nadariti, potem so mogli slobodno oditi vsak v svoj samostan. Vsi ti obredi so bili držani tudi pri obiskovanji vezirovem, samo da se njemu ni oven nosil, nego mesto njega je moral vsak gvardijan plačati v denarju svoto, ktero je on odredil. Ta davek se je imenoval po turški „džulus". — Tudi so morali dajati denarje prvim vezirovim činovnikom kot čebaju, tev-tedaru, kavozbaši itd. — Vezir jim je potem dal pismeno priznanico, s ktero pripozna njihov prihod in carsko pomiloščenje, a zapoveduje svojim činovnikom, da spoštujejo carsko uaredbo. Večkrat so veziri to priznanico pridrževali, samo da dobe več denarja. — Nazadnje je zapovedal vezir, da se vsak gvardijan ogrne z novim plaščem, ktere je dal on za-nje skrojiti in ktere so morali oni drago plačati, in potem jih je po turških običajih odpustil. — Oni so morali zdaj stopiti med sluge vezirove in jih obilno obdariti. — Zadnjikrat so bili tukaj gvardijani ogrnjeni s plaščem od Tahir-paše 1. 1847. Bog daj, da bi sedanji vstanek rešil krščanstvo vsacega davka okrutnim Turkom, in da bi jim zasijala rešilna zvezda. pri vladi turški bridko pritožil, da so se umorili nekteri kristijani, ki so bili pribežali v Dalmacijo. Pa državniki turški so ueki odgovorili, da naj se kristijani, ki v Hercegovini ne morejo biti, preselijo drugam, in da bodo potem Čerkese poslali v deželo. Za Avstrijo bi bila to slaba zamena, ker bi morala na meji dalmatinski imeti vedno oddelek vojakov, da bi krotili tatinsko druhal čerkesko, ki bi sicer Dalmatincev ne pustila pri miru. JTIeal liercegoviiiskimi ustajniki se razširja neka boje od njihovih vodjev sestavljena brošurica o pritožbah in najpoglavit-nejših vzrokih vstanka, ktera h koncu pravi: 1. Kristijani hočejo raje umreti kakor pa še dalje trpeti to zatiranje; nihče naj jim tedaj ne brani z mečerif priboriti si svobode; 2. prosijo kako krščansko vlado, da bi jim odkazala kak kotiček, kjer bi se naselili zapustivši deželo, na ktero prokletstvo dežuje; 3. Bosna iu Hercegovina naj se zedinite v sauiostalno državo, ktera bi sultanu plačevala leten davek in ki bi jo vladal kak vnanj krščanski princ; 4. vojna kake sosedne države naj zasede glavna mesta obeh dežel, dokler bi bila reč vravuana, ravnopravnost Turkov in kristijanov doguana in dano poroštvo, da nihče hudo in samovoljno ne bo napadal življenja, časti in imetja kristijanov. Ma ärliskem politična štrena še zdaj ni razmotana. Narodna skupština je glasovala za vojsko, za ktero je minister Štefan Boškovič iskreno govoril rekši, da hoče le s to pogojo ostati minister in raje odstopiti, kakor pa dovoliti, da bi domovina pred srbskimi iu drugimi narodi osramotena propadla. Srbski listi so s tem sklepom narodne skupštine jako zadovoljni. „Istok" naravnost piše: „Mi nikdar ne bomo politično samostalni, nikdar ne bomo otresli tujega vpliva, nikdar ue imeli pravega državnega in narodnega življenja, nikdar kot Srbi iu kot neodvisna država ne živeli, dokler mej svojih ne razširimo!" Knezu pa sklep skupštine ni bil po volji in ker se vsled tega boji punta, ki bi skušal pahniti ga s prestola, so mu konsuli avstrijski, ruski in nemški, kakor se „Graničarju" iz Belgrada poroča, neki po nudili, da bi v tem slučaju vojska avstrijska obsedla Srbijo iu kneza Milana obvarovala na prestolu. Knez je to ponudbo neki sprejel Na meji turški stoji okoli 36.000 mož, ki prizadevajo deželi veliko stroškov. Vlada namerava za zdaj na posodo vzeti 2 milijona cekinov. Tudi kupčija in obrtnija tako pešate, da so v Belemgradu zaprli večidel vse maga zine in pisarne in da se bode kmalo čulo < velikem krahu. \a Š|iAiijski-iii se kralju Alfonsu čedalje trje godi, in še liberalni listi pripo-znavajo, da se ne bo mogel obdržati na kralje vem prestolu. Narod španjski do njega nima nobenega spoštovanja in nekteri listi celo po ročajo, da je nedavno neki stotnik nanj celo ustrelil, kar pa ni kaj verjetno. Še mati njegova menda dosti zanj ne mara in hoče stopiti na stran Don Karlosovo, ker ji ministri njenega sina branijo priti na Španjsko. Kar-listom je sicer vse eno, kaj počne bivša kraljica Izabela, a za Alfonsa je pomenjljivo, da mu celo mati njegova hoče obrniti hrbet. Nasprotuo pa Don Karlos čedalje bolj napreduje in vojna njegova, ktere poveljstvo je sedaj prevzel sam začela se je pomikati proti jugu. General Que seda bil je v tako vgodnem kraju, da bi se bil zamogel brez velikega truda ustaviti Kar-listom, pa ker je vojaštvo njegovo silno oslab Ijeno, moral se je umakniti v Mirando do Ebro Tudi San Sebastian se še dalje (bombardira.) Razun tega prete vladi sitnosti na otoka kubanskem, kjer hočejo Amerikanci potegniti se za tamošnje ustajnike in že delajo nekake priprave za vojsko. Tudi bo imela s Francosko vlado opraviti. Na otoku kubanskem je bil namreč neki Francoz umorjen; nekega druzega so Alfonsisti šiloma pregnali iz Verge ter iz hiše njegove naredili nekako trdnjavico, ne da bi ga bili za to odškodovali, in še enega so pri Bilbau ustrelili, ker je sprehajaje se pred mestom vojake prosil, da bi ga bili vzeli na voz. Franeoski listi od svoje vlade tirjajo, da se mora za državljane svoje krepko potegniti in od vlade Alfonsove tirjati zadostenje. \a Kiiskem hočejo po vsaki ceni zatreti katoličane. Meseca oktobra je imela biti v Varšavi poroka hčere mestnega oskrbnika Lapozynskega. Svatje so bili že v katoliški cerkvi in ravno je hotel duhovnik poročati, kar pride neki človek, poslan od razkol-niškega kouzistorija s pismom, v kterem se katoliškemu duhovnu poroka prepove, češ, da nevestin oče je sicer zedinjenec, a ker se je iko-zedinjena cerkev prostovoljno združila s pravoverno, mora se rimsko-katoliška nevesta poročiti v cerkvi razkolniški. — Enak zgled ruske nestrpljivosti poroča se „Gaz. Nar." iz Konstantinovega. Ruski vradniki so v enomer nadlegovali grofa Aleksandroviča, da bi se po-očil, ker ga je krstil zedinjeni duhoven, ko imsko katoliškega ni bilo doma. Da bi se znebil nadležnežev, šel je grof v Petrograd in se je pred čarom zarad te sile pritožil. Car pa mu je neki odgovoril: „Če jaz spoznavam vero razkolniško, zakaj bi je pa grof ne sprejel !" Grof si sedaj prizadeva, da bi prodal vsa svoja posestva in preselil se v vnanje dežele, kjer mu ne bode treba zarad vere svoje preganjanja trpeti. Istina je tudi, da se je s katoliško cerkvijo zedinjenim vradnikom žugalo, da zgube službo, če se „prostovoljno'1 ue povrnejo k staroverski cerkvi; istina je, da je katoliškim duhovnom ostro prepovedano ze-dinjencem deliti sv. zakramente; istina je, da poljski listi na Ruskem ne smejo pisati o zadevah zedinjene cerkve. lijo tudi nekteri Slovani in da se v program sprejmo tudi nektere pesmi slovanske in italijanske. Pa nekteri velikonemški kričači so se strastno ustavljali temu nasvetu in vsled tega je nastal hud krik in prepir; nekteri celo pravijo, da so se s pestmi. Nemški dijaki menda mislijo, da imajo pravico zatirati svoje slovanske tovarše, kakor se Slovani zatirajo tudi v političnem oziru. A kam bodemo prišli, če böte namesto pravice začela vladati samovoljnost in surova sila? Izvirni dopisi. Iz Dolenjskega, 5. novembra. G. učitelj Stanonik, vrli domorodec, stal je pred sodnijo in je bil nekriv spoznan, kar nas je silno razveselilo. Vprašamo pa, kedaj pridejo pred sodni stol oni izmed nemčurške garde, ki so, kakor se je svoje dni iz Kostanjevice poročalo, nadležnejši od ogerskih ciganov z denarjem, smodkami, šnopsom, nesramnim hujskanjem itd. itd. begali volilce in sleparili ? Ljudstvo, t. j. pošteno ljudstvo kar strmi, da so gosp. Stanonika klicali pred sodnijo, druge pa, kterih sleparije so bile po časnikih natančno zaznamovane, pustili pri miru. Iz Gradca, 5. novembra. Nedavno sem v dunajskih časnikih bral, da tukajšnji vseučilišniki zopet nameravajo napasti in pso-vati Don Altonsa. Res je, da tem omikancem ni dosti mar, kako svet sodi o njihovi surovosti, a vendar si ne upajo ponavljati lanskih škandalov, ker dobro vedo, da bi se poslej z njimi več tako mehko in prizanesljivo ne ravnalo kakor doslej. Namesto tega imeli smo pa tukaj druge škandale. Spomin dopolnitve vseučilišča graškega obhajal seje vsako leto s ko-mersom, kterega so se dosedaj navadno vde-leževali le nemški dijaki. Letos pa so bili tudi Slovani in Italijani pripravljeni vdeležiti se veselice, in so le zahtevali, da se v odbor, ki je imel skrbeti za izvršitev te slovesnosti, vo- Domače novice. V Ljubljani, 9. novembra. (A'A'ZF. odbor ova skupščina slovenske Matice) bo v sredo dne 17. novembra 1. 1875. ob 4. uri popoludne. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se zapisnik 34. odborove skupščine. 2. Poročilo o odborovem delovauji od poslednje skupščine 15. julija t. 1. 3. Račun in proračun, ki je odbor predložili, občnemu zboru. 4. Določi se dan 11. občnega zbora. 5. Posameznih odbornikov nasveti. (h seje deželnega odbora 29. oktobra.) Od razpisanih 8 deželnih štipendij za učence vino-in sadjerejske šole na Slapu jih je deželni odbor naklonil sledečim prošnjikom: Matevžu Premrlu iz Ubelskega, Jožefu Urbančiču iz Trnja na Notranjskem, Juliju Kolbeznu iz Črnomlja, Francu Žgurju iz Podrage, Petru Vr-tovcu iz Goč in Janezu Kaplerju iz Velikega Trnja pri Krškem. — Dve štipendiji ste še oddati. — Sekundarju na porodišuem oddelku deželue bolnišnice dr. Jož. Drču se je po dogovoru z deželno vlado sekundarska služba za dve leti podaljšala. — Na dopise o povišanji učiteljskih plač v Postojni, Radolici, v Predasljih in v Št. Petru se je sklenilo, deželnemu šolskemu svetu odgovoriti, da se deželni odbor zamore le v tem slučaju za povikšanje izreči, ako je v proračunu normalno-šolskega zaklada potrebna dotacija od deželnega zbora dovoljena, da naj se deželni šolski svet zarad povikšanja plače kakega učitelja vselej prej obrne na deželni odbor. (Saj smo pravili!) Odbor za tako imenovano mestno godbo se je sestavil in sicer nahajamo v njem razen dveh udov same odločne nemškutarje. Da bo tako, to smo mi že prej vedeli in pravili. Ta odbor misli izdati vabilo nemškem, pa tudi v slovenskem jeziku do vseh Ljubljančanov, naj bi pristopili društvu. Toda Slovenci menda ne bodo šli tako brž na trnik, zlasti zdaj ne, ko imamo za svoje groše boljših potov, ko da bi ž njimi podpirali napravo, s ktero bi se potem ko nemčurska požarna straža bahala. Za nas bi taka glasbena kapela tako ne bila, saj so se nemčurji v „turškem listu" jezili še nad vodjo nemškega gledišča, ker je — čeravno za drag denar — dal le za en večer svojo glediščno godbo dramatičnemu društvu. (Slovensko gledišče.) Tretja predstava bo drevi. Kazala se bo prvikrat jako dobra po francoskem poslovenjena vesela igra „Ženska borba", zato se je uadjati polnih prostorov. (Nemčurski „gasilci") so jeli napravljati v gostilni pri „Slonu" večerne shode ali bolje: ,,knajpe", pri kterih vse sorte nemčurske in druge neslane burke vganjajo ter se sploh po „knajpovsko" obnašajo. Preteklo soboto so zopet take reči počenjali. Ker so pa jako ubogi na duhu, jim mora dajati še vedno ranjki dr. Costa gradiva za neslane bedarije. Pa taki ljudje zahtevajo od nas, da bi jim mi do godbe pomagali! Saj imajo med seboj kakega lahon- skega burkeža ali lahona, ta naj jim poje furlanske in laške poulične, za-nje je že dober. (Miroslavu Hubmajerju) na čast napravijo narodnjaki jutri večer v čitalnici banket. (Pre6. g. prosta Vilfana), ki so v nedeljo imeli zlato mašo, so cesar odlikali z redom železne krone III. vrste. (Pogreša) se že tri dni v Ljubljani nek topničarski častnik; zginil je in do zdaj še ni nobenega sledu, kam. Razne reči. — Strašna nesreča se je 4. t. ob poli dveh zjutraj zgodila ua Frane-Jožefovi železnici pri Schwarzenau na Češkem. Neki hudobnež je izdrl železnično šino in ko pridrdra vlak, pade mašina s 13 vozovi vred 15 sežnjev globoko čez nasip. Osem ljudi je bilo mrtvih, mnogo drugih pa hudo poškodovanih. Železnična direkcija je obljubila 500 gld. plače tistemu, ki hudodelnika izve in sodniji naznani. Od druge strani pa se poroča, da so na omenjenem kraju čez dan popravljali železnico in pozabili šino zopet pribiti. Žeblji namreč so bili vsak na svojem mestu varno hranjeni; hudobnež, ki bi se mu bilo mudilo, pa ne bi bil imel časa žebljev tako varno hraniti. — Iz Kranja 4. nov. se nam piše: Kranjski zvonovi, ktere je naredil dunajski zvonar g. Ililzer, so danes v Kranj došli. Štirje so, kojih skupna teža znaša okoli 50 centov. Obešali še pa bodo še le prihodnji teden, ker v zvoniku še ni vse pripraljeno. V Kranji bo največi ostal, tako, da bo sedaj pet zvonov. Tudi v Šmartno so danes došli štirje od ravno tistega mojstra vliti zvonovi, kterih največi tehta okoli 41 centov. V Šmartnem se bodo pa koj obesili. — Iz Trebnja 7. nov. se nam piše, da se je v vasi Velika Sevnica vnela difteritis (vnetje v vartu) in je od 1. novembra do danes umrlo petero otrok, v eni sami hiši štirje. — — Vstajniški vodja Ljubibratič prosi novinarstvo po tržaškem „Cittadinu", naj razglasi, da je s Kostom Grujičem pretrgal vsako zvezo, ker se ni povrnil na klic Ljubi-bratičev, ki mu je očital samovoljno postopanje, ter odsihdob ni več v nobeni zvezi, bodi z vstajo, bodi z vodniki ustaje. Vse tedaj, kar bode počel Grujič in se tiče ustaje, bode zgoli zloraba. — Vojašina za Dalmacij o. Za obmejno obsado v Dalmaciji ste odšil dve stot-niji polka Este v Šibenik, od tam pa v Knin. Dva batalijona pešcev in 10. lovski batalijon v Kopru so dobili povelje, da naj bodo pripravljeni za odhod v Dalmacijo. „(Primorac.)" — Umrl je v Petervardeinu bivši ka-pelnik čitalnice ljubljanske gosp. Jurij Schantel, zapustivši nepreskrbljeno rodovino. — Merkucaje smrti rešila. V nekem pomorskem mestu je bival že osameli gosp. Bedakuš. Nenadoma strašansko za grleno bulo zboli in tako leži na smrtni postelji. Ker že več dni ni mogel ničesa vživati, je vse smrti njegove pričakovalo. Tudi zdravnik sam je rekel: „Gospod se bo še danes ločil od živih". Kakor tuja nezvesta družina v takih okoliščinah navadno dela, je tudi dotična družina enako delala; kar je le kdo mogel, odnesel je iz hiše. Gospod vse to vidi, toda ni se mogel z nobenim udom ganiti, tudi z jezikom ne. V taki zmešnjavi pride tudi merkuca v hišo ter, kakor druge vidi odnašati razne reči, začne jih posnemati. Brž grabi pri gospodovi glavi visoki tam viseči klobuk, ali sko-čivši pokrita, se prekucne raz stol na tla tako, da bi se bila kmalo v veliki pinji zgubila. To videti, bruhne gospodu smeh in s smehom vred bulina sokrvca tako močno vun, da je bil v malo dneh popolnoma ozdravel. Potem je pa merkuco in družino po zasluženju znal čislati. Zato so menda še dandanes tistega gospoda žlahtniki srčni merkuci prijazne skazujejo, misleči: da bode tudi njih iz kake take sile rešila. Umrli so: 28. okt. Marija Skvarča, postrežnica, 50 1., za pljučnim oslabljenjem. 29. okt. Jožef Hold, penz. fin. višji stražnik, 69 1., za sprideno krvijo; Janez Michl, penz. častnik, 81 1., za mrtudom na možganih. 30. okt. Ana Rus, miz. otrok, 2 '/„ 1., za krčem v grlu; Marija Kocmur, delavčev otrok, 4 '/„ 1., za davico; Neža Koprive, gostačevka, 67 1., za prsno vodenico. 31. okt. Terezija Turšič, stražnikov otrok, 4 1., za davico; Andrej Čop, delavec, 33 1., za jetiko. 1. nov. Janez Friškovec, pekovski pomočnik 18 1., za trebušno vročino; Ludvik Cerny, inženirjev otrok, 13'/2 1., za jetiko. 2. nov. Frančiška Hajk, gostačeva žena, 29 1., za pljučnim oslabljenjem ; Jera Sedej, delavka, 42 1., za jetiko. 4. nov. Karl Waschnitius, vradnik pri avst. narodni banki, 30 1., za sprideno krvijo; Franc Stopar, žnidarjev otrok, 8 dni, za božjastjo. Teleicraliene denarne cene 8. novembra. Papirna renta 69.65 — Srebrna renta 73.50 — 18601etno državno posojilo 110.60— Hankiii« akcije 928 — Kreditna akcije 192.25 — London 113.75 — Srebro 104 65. — Ces. kr. cekini 6.39 — 20Napoleon 9.11. Denarshene cene. 2. novembra. Državni fondi. Denar. I Hlago. 6°'0 avstrijska papirna renta .... 69.65 1 69 76 6°/o renta v srebru........ 73.10 j 73.20 Srečke (loži) ]854. 1..............104.50 105,— „ „ 1860. 1., celi.....111.50 i 111.76 „ „ 1860. i., petiuke . . . 117 30 117 60 Premijski listi 1864. 1.,............134.25 134.50 Zemljiščine odveznice. Štajarske po 5%................94.50 95 50 Kranjske, koroške in primorske po 5"0 96 — —.— Ogerske po 5%................81.75 82.25 Hrvaške in slavonske po 5°/0 . . . . 84.— 84 50 Sedmograške po 5% ............79 — 79 50 Delnice (akcije). Nacijonalne banke..............929,— 929.60 Unionske banke........84.30 84.50 Kreditne akcije................196.80 197.— Nižoavstr. eskomptne družbe .... 160.— 162.— Anglo-avstr. banke..............98.60 ' 98 75 Srečke (loži). Kreditne po 100 gld. a. v. . 162.75 1163.25 Tržaške „ 100 ., k. d. . 13.26 13.60 „ „ 50 „ „ .. . 56.— 56 50 Budenske „ 40 gld. a. v. . 26.20 26.50 Salmove „ 40 „ ,, „ . 36.— 3R.50 Palffi-jeve „ 40 „ „ „ . 25,— 25.80 Clary-jeve ,, 40 „ „ „ . 25 75 26 — St. Geuois „ 40 „ „ „ . 27.25 1 27.75 Windisuhgriitz-ove „ 20 ,, „ . 23.50 23.50 Waldstein-ove „ 40 „ „ „ . 20 25 20.75 Srebro in zlato. Ces. cekini . . . •............5 3*7, 5.35% Napoleousd'or.........8.05 ' ,9 07 Srebro.......... 103 85 104__ Eksekutivne dražbe. 13. nov. 3. Mat. Kikclj-evo iz Matene (160 gl.). — 3. Jan. Drežek-ovo iz Slivnice (146 gl.). — 3. Jože Jarc-evo iz Preske (3114 gl.)-v —-3. Matija Peternelovo iz Z leb (2469 gl.), vse v Ljubljani. — 3. Anton Perko-vo (200 gl.) v Laščah. — 3. Jakob Morušič-evo iz Vrhnike. (1450 gl.) na Vrhniki. — 3. Gašper Konobel-jevo iz j ' Šentmihela (786 glj. — 3. Jak. Ceč-evo iz Vel. Brd (2069 gl.).v — 3. Jože Srebotnik ovo iz Šentmihela (1030 gl._), vse v Senožečah. — 15. nov. 3. J. Marcbhart-ovo (47825 gl.) v Ljubljani. — 2. Petrič-evo (jun.) iz Ra-folč (1620 gl.). — 2. Matija Grošelj-evo iz Drešen (300 gl.), obe na Brdu. 16. nov. 3. Jožo Smrdel-ovo iz Kala (1735 gl.) v Postojni. — 2. Mat. Fernik-ovo (5871 gl.) v Loki. —2. Ant. in Lune Koge-jcve iz Kleč (175 gl.) v Kočevji. — 17. nov. 3. Andr. Dujc-evo iz Vrcma (372 gl.) v Se-nožečah. — 3. Jurij Izirc-evo iz Žiganjc vasi (124 gl.) v Tržiču. — Pri Dunajski razstavi leta 1873 2 medni i,j i za napredek za 8 zvonov s skupno težo 300 centov vlitih za votivno cerkev na Dunaji in razstavljenih. Ces. kralj. dvorna livarna za zvonove in metale Ignacija Hilzerja & sinov (8—11) v Dunajskem Novem mestu (Ignac Hilzer Ac Solin ixi >Vieiier-TVeust» dn zvon*y, »na ko posebno napravo, tako da zvonovi dalje hitreje ali bolj počasi teko. Ta napra- trpc inmnogo lepši pojo. J^fei^^^ga v» 80 <,H rosebuu vgodno napi avjti pri Naročila se izgotovljajo natančno -jßgwffi^ri^v' jarilll» iz železa «kovanih ki teko im "T" ceni. fllH^^g^^^^H^ okroglih zobčh po lastni c. k. izkljiič- Zarad plače so vgodni pogoji. " -'■ Ijivo priv. iznajdbi. Kar ta livarna obstoji, M let, je vlila mi) vcčili zvonov, ki so tehtali 1280(1 centov.