štev. 34
Nedelja, 21. avgusta
1932
Bogo Pregelj:
Vaško
7. Kralflčna Je ugrabljena!
Pojoč se vračajo čete. Vojaki pozdravljajo Vaška, ko jaše mimo njih. Roke dvigajo k njemu, čapke mečejo v vis »Pozdravljen, rešnik!«. Pisane zastave plapolajo. V oknih stoje gospodične. Z belimi robci mahajo. Cvetje se usipa. Do kolen gazijo konji v njem. »Pozdravljen! Pozdravljen!« Vaško je truden. Kakor v dremcu odzdravlja.
ram v Kraljevo mesto. Žalostna vest ...« Vaško je skremžil obraz v gube. Pa mu gre le slabo. Svetlo se smejejo njegove oči. Prožno je skočil s konja. »Umiri se, Dik! Imate dostii bencina? Spotoma mi boste povedali, gospod Dik.«
Enakomerno brni motor. Vaško gleda zamišljeno v okrogli šoferjev hrbet pred seboj. Pazno posluša Dik »ve be-
Zda se tnrn, da jezdi v razbeljeni krušni peči. Nizko nad njegovo glavo leži siv obok. Obrazi pozdravljajočih so skriv-Ijeni. Ali so vsi obnoreli?
Ostro je zatulila avtomobilska sirena. Zavore so suho zaškripale. Iz voza je skočil Dik. Kakor pijan se je opote-kel. Zgrabil je Vaskovo streme. Kaj vpije Dik? Njegov obraz je rdeč in zabuhel. Tudi Dik je pijan. Vso dostojno umerjemost je pozabil. Kaj vendar kriči?
»Kraljflana! Kraljičina je izginila!«
Vaško je vesel. Dvignil se je obok nebesa, Da bi vzletel, se počuti. »Ljubezen je moč. Zvestoba stre smrt!« poje svetlo v njem kakor pomladni dan. Udarec je padel. Kraljične ni več.
Zakaj se joče Dik? Saj jo bo Vaško rešil.
»General, vodite vi čete. Hitro mo-
sede, ki se hlipajoče trgajo v jok: »In smo dolgo trkali na vrata, nihče se ni oglasil. Poklical sem hišno, naj zbudi kraljično: Vesele vesti so dospele z bojišča. Hišna je hotela vstopiti. Vrata so bila zaklenjena. Vsa bleda nas je pogledala: ,Bojim se, da se je princezi kaj pripetilo, ker se ne oglasi !' K odprtemu oknu smo postavili dolgo lestvo. Sluga je zlezel po njej. Neskočno dolgo smo čakali potem, ko ga je vsesala črna odprtina. K oknu je planil. Z rokami je mahal in kričal: »Princeze ni! Prince-ze ni!...«
Dik si je pokril obraz z dlanmi. Ramena so se mu krčevito stresla v joku. Vaško mu je položil pomirjajoče roko na laket:
»Ne razburjajte se tako, gospod Dik. Je zdravju škodljivo, mi pa moramo imeti zdaj jasne glave. Premislimo, kaj nam je storiti. Samo ne izgubiti poguma. Gospod Dik, umirite se vendar!«
Še nekajkrat je zahlupal Dik. Potem je vprašal: »Kaj mislite o dogodku, gospod Vaško?« Njegov glas je bil spet dostojanstven. Skrbljivo si je popravil kravato. Ki mu je zlezla prav za uho. V levico je vzel cilinder in začel brisati z rokavom prah z njega. Dik je bil spet dostojen gospod, kakor se spodobi dvornemu maršalu.
»Vse naše upanje leži na tebi, Vaško.« je počel govoriti kralj, njegov glas se je polahko tresel. Njegove oči so bile globoko udrte. Še drobnejši je bil kakor sicer. Vasku se je zdelo, da je osivel čez noč in se postaral v dneh, kar ga je pusti samega, za sto let.
»Nimate nikakršnega sveta, gospodje svetniki?« je vprašal Vaško in ostro pogledal v obraz starcev in prvakov, ki so sedeli vzdolž dolge mize. Molče so strmeli predse. Vaško je izzival:
»(Najmlajši sem v tej prečastiti družbi. Pa še tujec sem vrh tega. Kako naj vem sveta, če ste vi brez njega.«
Vstal je najstarejši med njimi. Brljavo je gledal, njegove roke so se tresle, trdo se je zvijal v kožuhast plašč, čeprav je bilo poleti.
»iMilad si, Vaško, pa si razumnejši in razsodnejši od nas. Človek si. Zato dalje vidiš ira bolje umeš. Brez svetnika sii vodil vojsko do zmage. V svode zemlje se je skril Krutoglav. In tudi kraljič-no Marjetico boš našel. Kakor slepci tipljemo okrog sebe. Ti pa si oral nad nami, daj nam svet. Ne vemo ga.«
Tako je dejal najstarejši kraljevi svetnik in spet zložno sedel. Vsi so mu prikimavali in pritrjevali: »Tako je! Svetuj nam, Vaško!«
»Naj vam svetujem, hočete. Kaj naj napravimo, naj vam povem. Pa vas pretj vprašam, kje je krajična Marjetica?«
Mdlče so odkknavali svetniki: »Ne vemo.« Nekdo je zamrmral: »Cari...«
Znova je spregovoril Vaško: »Ne veste? Pa vam rečem, Krutoglav je bil vendar na bojišču, kako je mogel priti sem?«
Tenko se je zasmejal Vaško: »Nekdo je dejal: Čari. Ćarovraa odeja ga je lahko odnesla v trenutku sem in ga
spet prestavila s princezo v njegove dvore. Pa še tega ni treba. Kako so prišli njegovi poslanci k nam? Drugi pa so prišli po pristranskih potih. Ponoči so se splazili v grajske vrtove, lestvo so pristavili in ukradli kraljično. Zato znova trdim, pri Krutoglavu iščite kraljičino.«
Dik je skočil s stola: »V prvo si tolkel Krutoglavove vojske. Pojdi z vojskami v njegove dežele. Ubijaj, žgi, dokler ne bo Krutoglav vrnil princeze!«
Vaško je odkimal: »Slabo računate, gospod Dik! Z vojskami naj grem v Krutoglavove dežele. Morim naj, poži-gam? Gospod Dik, niste videli zmen-dranega žita in mrtvih obrazov. Pa še na nekaj ste pozabili. Krutoglavov ima kraljično. Kaj, če mi sporoči: Moje zemlje požigaš, moje ljudi moriš. Če se ne boš takoj umaknil, bodo moji rablji do smrti mučili kraljično Marjetico. Na to niste pomislili, gospod Dik!«
Skrušen je sedel Dik in se molče zagledal v mizo pred seboj. Vaško pa je odločno dejal. Njegov glas je bil kakor glas trombe:
»Brez sveta ste. Sam pojdem in bom iskal ujeto kraljično. Tovariša hočem s seboj. Dik, ali greš?«
»Grem!« —
Do vrat je spremil kralj Vaška Ln Diika. Vpričo straže, ki je pozdravila z dvignjenimi puškami, ju je objel in poljubil: »Srečno hodita! Pravo pot najdita do moje hčerke...« Potem se je rezko okrenil, da je skril solze, ki so mu zalivale oči.
»Z bogom, pa kmalu nasvidenje,« je zamahnil Vaško v slovo, pokimal vojakom, udaril mimogrede v boben, da je votlo zadonel, in žvižgaje odšel po cesti. Z drobnimi koraki je tekel Dik za njim.
»Kako vam je všeč,« je vprašal Vaško Dika, ko sta šla po cesti in se je vse okrog dišeče razlilo cvetje zore-čih travnikov. Nekoliko nejevoljno je mrmral Dik: »Vroče je, vroče, pa še čevelj me hoče žuliti.«
»Lenoba ste, gospod Dik,« se je jezil Vaško, »samo poslušate, kje vas kaj boli. Pa se ne bi javili, če ste za nič. Pavliha bi bil gotovo močno vesel, če bi smel z menoj.«
»Saj nisem nič rekel, samo to sem si mislil, da bi naju vsaj do meje lahko potegni:! avtomobil, hitreje bi prišla naprej im tudii udobneje.«
»Seveda, seveda,« se je norčeval Vaško, »hitreje in udobneje, pa nič ne bi zvedela, in še vsi bi videli, kako sta se
prelevila gospod 'dvorni maršal in vrhovni poveljnik v dva študenta v zelenih srajcah in kratkih hlačah. Hudo pripravno bi bilo to, prav gotovo.«
Mimo je privozil kmet z gnojnim ko-šom. Vaško je videl, kako Dik vse bolj in bolj peša. Zato je'prosil: »Oče, sineva malo prisesti?« Kmet je prikimal: »Kar dajta. če se le ne bojita, da se bosta preveč pomazala.« Ročno je skočil Vaško v koš in pomagal vanj Diku, fti se je držal za stranice in tekel ob vozu, ker ni znal skočiti. »Lepo si neroden,« se je zasmejal Vaško, ko se je Dik prekobaliil v voz in si pomazal ves obraz. »Zdaj pa кат hitro čevelj z noge, kie te žuli? Nimava časa za obotavljanje. Dolga je še pot. Kraljična Marjetica naju kliče.«
(Dalje prihodnjič)
0 kmetu, ki je znal na vso moč lagati
(Ruska narodna pravljica)
Nekoč je živel car, ki je silno rad poslušal, da mu je kdo lagal. Ob taki priliki je postavil na mizo globok krož» nik cekinov in poleg njega položil meč. In če je dejal car: »Lažeš, brat!« — je smel lažnjivec vzeti vse cekine; če pa je car mirno poslušal in verjel vse, kar mu je govoril lažnjivec, ne da bi kaj rekel — so lažnjivcu odbili glavo.
Star kmet, ki se je bil dodobra na» pil, je sklenil, da pojde k carju, ne da bi lagal, marveč da bi mu pripovedoval resnico ter s tem zaslužil zlato.
Ko je prišel na dvor, je bila pri car» ju gostija in vsi plemenitaši so bili zbrani na pojedini. Takoj so javili car» ju, da je prišel kmet, ki se bo lagal med obedom. Car se je silno razveselil. Ukazal je prinesti posodo s cekini in meč. Potem je sprejel starca, ki naj bi mu pripovedoval svoje lažL
Starec je začel:
»Davi sem šel na polje orat. Moj konj je žal za oranje preslaboten, pa ga je kar na dvoje pretrgalo. Prva po« iovica konja je odhitela domov, zad» nja polovica pa je ostala na polju in hrzaia.«
Rekli so tedaj plemenitaši:
»Kmet laže!«
A car jim je ugovarjal: »Kmet je prebrisan, vse to zmore!«
»Prignal sem zadnji del konja do sprednjega, vzel vrbičje ter sešil obe polovici. Potlej sem legel spat. Ko sem se prebudil, je bila zrasla vrba iz mo« jega konja visoko prav do neba. Pa
sem si mislil: Zdajle lahko splezam v nebo.«
Rekli so tedaj plemenitaši:
»Kmet laže!«
A car jim je ugovarjal.
»Kmet je prebrisan, vse to zmore!«
»In jaz sem splezal v nebo.« »Si videl kaj svetega Petra?« so vpra* šali plemenitašL »Seveda sem ga videl.« »No, in kaj počne?« »Kvartal je z ostalimi apostoli!« Vsi plemenitaši so trdili, da kmet la» že, le car je udaril po mizi: »Kmet je prebrisan, vse to zmore!« In zato je kmet nadaljeval: »Sprehajal sem se po nebu, pa sem se domislil, da moram orat. Hotel sem se spustiti na zemljo, a vrba, ki je bila zrastla iz mojega konja, se je že vsa posušila in sesedla na zemljo. Mojo večerjo, ki sem jo bil pustil na zemlji, je vsekakor že kdo drugi pojedel. Ta» val sem po nebu ves obupan, kar za» gledam, da neki bogat kmet veje ječ* men. Ena izmed plev je priletela v ne* bo. Ujel sem jo ter začel iz nje plesti vrv.«
Spet so rekli plemenitaši: »Kmet laže; kako je mogoče iz ene pleve izplesti celo vrv?« A car je ugovarjal: »■Kmet je prebrisan, vse to zmore.« »Pripel sem vrv na nebo ter se začel spuščati po njej proti zemlji. A prišel sem le do tri tisoč sežnjev visoko nad zemljo, nič dalj, ker je bila vrv pre» kratka. Odsekal sem jo torej zgoraj ter jo orivezal na spodnji konec.«
Tedaj so vsi plemenitaši hkrati vzkliknili;
»Kmet laže! Kako more človek odse» kati zgoraj in privezati spodaj?« A car je ugovarjal: »Kmet je prebrisan, vse to zmore.« »Spuščal sem se dalje, a vrv je bila Š9 zmerom prekratka. Mislil sem, da tako globoko lahko kar skočim, ker mi je bilo zoprno, da bi spet sekal vrv ter jo vezal. Skočil sem ter padel na sredo izoranega polja. Do vratu sem se po» greznil v zemljo in nikakor se nisem mogel izkobaliti iz nje. Odšel sem do» mov po lopato ter se izkopal.« Rekli so spet plemenitaši: »Kmet lažel Kako bi bil mogel iti do» mo - po lopato, če pa je bil do vratu za» kopan. Laže nam, laže.« A car je ugovarjal: »Kmet je prebrisan, vse to zmore.« »Stapil sem do reke ter se okopal. Nato sem potoval in prišel do velike doline, kjer je pasel pastir veliko čre» do. Pozdravil sem ga: Dober dan, pa« stir! — a on mi je odgovoril: Nisem pastir, marveč carjev oče.«
Tedaj pa se je car razjezil in zakri« čal:
»Lažeš, lopovi Moj oče ni pasel ne ovac ne svinj!«
In tako je kmet rešil svojo glavo ter dobil poln krožnik zlatih cekinov.
Vino in žganje
(Srbska narodna pripovedka) Vino naroči nekoč žganju, naj pride k njemu na pogovor. Naj pohiti: — stvar je važna in je ni moči odlašati.
Pa se žganje dvigne in pride k vinu na pogovor. Vino se zresni m začne žganju karaje govoriti :
»Poklicalo sem te, da ti kot starejše svetujem. K meni so prišli možje in žene in se pritoževali nad teboj. Vsi se pritožujejo, da si močno in zahrbtno in nič ne vem, po kom si se vrglo. Jaz sem ti oče — zakaj si ne vzameš

mene za zgled? Mar ne vidiš, kako sem blago in krotko in kako ne storim nikomur nič žalega? A ena tvoja čaša ubije človeka bolj kakor tri moje. Zastrupilo si toliko Mudi. Kaj ti ni žal? Ali se ne bojiš greha? ... Poslušaj me torej in umiri se. Bodi od danes moje pravo dete!«
Komaj je vino končalo svoje očetovske nasvete, že je žganije klepetavo začelo govoriti, kakor da bi besede iz-tresalo iz rokava:
O, glej ga no... Ali je moja krivda, da sem hudo in zahrbtno!... Zakaj si me tako rodilo in vzgojilo?... Zakaj sem jaz tako hudo in zahrbtno? Zakaj nisem tako, dokler se ne sestanem s človekom? Poglej me v kleti poln sod, tam sem mirno in kratko kakor jagnje, a čim pridem v človeško telo, pobesnim in se omamim. Sem mar samo krivo, da so ljudje slabi? Saj jih ne delam jaz, ampak oni mene! Naj me ne pijejo čez mero, pa jiim bom samo v dobro...
Vino skomigne z rameni in umolkne, a po žganje pride sluga, da ga kličejo domov in pravi, naj pohiti, ker ga iščejo na vseh straneh.
Olej torej, kdo je kriv, — ponosno reče žganje in odide domov.
Igrjûbe o živaiiii
J medvedu, prašičku, lisici in psu
Nekega večera je prišel medved iz gozda. Strašno si je zaželel mediu in letel za svojim nosom kakor hitro je le mogel. Medvedi imajo zelo dober nos; tako je tudi našega medveda nos srečno pripeljal v neko vas, kjer je bilo vse polno panjev.
Lop! je mahnil medved s taco in prevrnil dva panja. Pokrova sta odskočila in medved se je nalizal sladkega medn. Ljudje so trdno spali in niso slutili, kaj se godi na vrtu. Slišal pa ga je nekdo dlrugi in to je bil prašiček.
»Vuj, vuj!« je rekel. »Kdo pa je tam zunaj?«
»Jaz sem medved!« je rekel medved »in kdo je tam notri?« »Prašiček« je odgovoril prašiček. »Oh, ljubi medved, odpri mi vrata. Jutri me že hočejo za-klati, toda meni se še ne da umreti!«
»To ti praiv rad verjamem,« je zagodmjal medved in se z vso močjo zagnal v svinjakova vrata. Vrata so se vdala in prašiček je veselo skočil na vrt. Od tega ropota so se ljudje prebu-dffli, toda ko so prišli na vrt, ni bilo medveda in prašička nikjer.
Zbežal!a sta v gozd, kjer je bilo tiho in varno.
»Kaj pa zdaj nameravaš?« je vprašal medved prašička.
»Ali smem pri tebi ostati? Mislim, da bi se prav dobro razumela.«
»Pa ostani, je zagodmjal medved.
Dolgo sta hodfla po zaraslem gozdu in naposled sta prišla do medvedjega brloga. Medved je takoj legel; biiil je truden in hotel je zaspati. Pokazal je tudi prašičku, kam naj leže.
»Kdaj ti prinesejo krmo?« je vprašal prašiček.
Zdaj se }e moral medved smejati. »Nu, seveda, ti prihajaš od ljudi in tam so ti stregli kakor grofu. Jaz si poiščem sam svojo hrano. Zdaj pa lezi in zaspi! Jutri si bova že poiskala hrane.«
»Ali zmerom podnevi spiš?« je še vprašal prašiček.
»Da,« je zamnmral medved in zaspal. Prašiček se je še malo razgledal po svoji okolici in naposled tudii zaspal. Zvečer ga je medved zbudil. »Pokonci, prašiček! Zdaj si poijdeva hrane iskat!«
Prašiček je vsital in odkorakal za medvedom v temni gozd. Tam sta našla gomoljev in jagod, sladkih in grenkih koreninic, želoda in vse ie šlo prašičku zelo v slast. Naposled sta se pri
studencu napila mrzle vode in se vrnila v brlog spat.
Počasi se je prašiček navadil na življenje v prosti naravi in bil srečen in zadovoljen, da je ušel smrti. Toda jesen je kmalu minula in na deželo je začel pritiskati mraz. Lepe noči je začelo snežiti.
»Cas je, da si pripraviva zimsko ležišče!« je menil medved. Drugo jutro se je sneg stalili in medved je začel nositi velike kupe listja v brlog. Prašička je bilo prejšnjo noč hudo zeblo, zato je pridno pomagal medvedu in kmalu je
bil ves brlog poln listja, tako da sta imela komaj dovolj prostora, da sta se zieknila v toplo ležišče.
»Dobro spi, prašiček!« je rekel medved. »Spomladi se spet vidiva!«
Prašiček je skušal storita isto, pre-tegmil se je in zaspal. Ko se je spet zbudil, je pomislil: »Morda je že minila zima?!« Toda ko je pogledal iz brloga, ie videl zunaj snežen vihar in hitro je spet skril rivček v toplo ležišče.
Poleg njega je smrčal medved. »Leži pri miru!« je zagodmjal v spanju. In prašiček je naposled vendar spet za-spaL A kmalu se je spet zbudil in bil
»Nikar, nikar, 'dobri Pazi!« se je skušala prilizovati lisica. »Ce mi ЉLjubiš, da mi boš za zimo dovolil, da ti vsak teden pojem eno kokoš, ti povem, da se pase vaš prašiček v zelju na vašem vrtu.« '
O, neumna lisica! Zdaj se je bila sama izdala. Pazi se je zakadi1! proti nji in jo zagrabili za tilnik. Ugriz, krik, stresli atj — in lisica je bila mrtva.
Potem je stekel Pazi k vratom gospodarja in glasno cvilil in lajal in praskal po podu. Gospodar se je kmalu zbudil in prišel pogledat, kaj se je zgodilo. Pazi mu je kazal pot in zdaj je zagledal gospodar prašička, ki se je mirno pasel v zetou.
»Priden, Pazi, priden!« ga je pohvalil gospodar in spravil prašička v hlev.
»Vuj, vuj,« je rekel prašiček, »zdaj sem spet doma!«
Gospodar je pobožal Pazija po glavi in mu zašepetal: »Nu, Pazi, kmalu bomo imeli koline in tedaj boš dobil v pohvalo veliko klobaso!«
Pazi je pomahal z repom in hifcrcf prinesel še mrtvo lisico pred gospodarjeve noge.
»Kaj morilko kokoši si tudi dobil?« se je začudil gospodar. »Nocoj sd bil pa res priden!«
Potem so vsi legli k počitku in napravili tako kakor medved. Ta pa ni bil niti zapazil, da prašička ni bilo več ob njegovi strani...
Kaj je videl Najcek v tujih deželah
Najcek pripoveduje stricu Maticu:
Ko sem se odpravil z doma, je bila v naših krajih ravno največja vročina. Zaradi tega sem krenil proti severu, iz Ljubljane na Dunaj, z Dunaja v Prago, odltod pa v Hamburg, ki je največja morska luka na Nemškem. Dober gospod me je vzel s seboj na parnik in odpluli smo čez Severno morje na Norveško. Videl sem mestece Bergen, ki je drugo največje mesto na Norveškem, a komaj tako veliko kakor Ljubljana. Norveške vasi so mnogo manjše od naših. Koče so videti siromašne in majhne, a vendar živijo v njih veliki, močni ljudje, ki se radi smejejo in veselijo življenja. Peš sem se odpravil še deilij proti severu. Hodil sem ob skalnatih zalivih, ki jih imenujejo fjorde. Nekateri fjordi so obdani z zelenimi griči in bistrimi potoki, po drugih padajo šumeči slapovi. Po dolgem potovanju sem prišel do Severnega rta. Tukaj ni bilo nebo več tako višnjevo.
je tako lačen, da se je komaj držal na nogah.
»Tega noben prašič ne zdrži!« je za-krulii. »Moram nekaj jesti!« V naslednjem trenutku je skočil iz brloga in začel ta?vati po gozdu.
»Kam pa greš. prašiček?« je vprašal nekdo poleg njega.
Prašiček se je obrnil. Za njim je stala žival, ki je bila na las podobna psu. »Nikar se me ne boj, t( nežni, ljubi prašiček moj, jaz sem lisica!«
Prašiček ji je zdaj povedal, kako se mu je zgodilo z medvedom.
Lisica se je počohala za ušesom. »Nu če si lačen, ti hako postrežem z zeljem. Ali imaš zelje rad?«
»Vuj, vuij!« je rekel prašiček, »zelje 'je zelo dobro!«
»Nu, pojdi z menoj!« je rekla lisica. Med tem si je bila že skovala načrt.
Ko sta prišla do vasi, mu je lisica pokazala vrt, kjer je raslo zelje. Prašiček si tega ni dati dvakrat povedati.
Med tem je letela lisica okoli vrta do vhoda kmetije.'
»Pazi! Pazi« je zaklicala, »nikar ne lajaj, nekaj važnega ti moram povedati! Lahko napraviva dobro kupčijo! Vaš prašiček vam je bil jeseni pobegni, ali ga hočeš nazaj?«
»Me hočeš spraviti na lim, potepin-ka!« je zalajal Pazi. »Nu, čakaj, takoj ti pokažem kdo sem!«
ampak rumeokastordeče in solnce je sijalo vsak dan le po nekaj ur. Kamorkoli sem pogledal, povsod je bila zemlja pokrita s snegom in ledom. Tisoč in tisoč galebov je letalo nad ledenimi griči. Pa me je srečal star domačin. Bil je zelo ljubezniv mož. Pogostil me je in mi povedal tole: ,Cez nekaj tednov solnce tod ne bo več zašlo. Sijalo bo neprestano dva meseca, potem bo pa zašlo in nas dolgo pustilo v temi.' To mi ni posebno uigajalo. Zahvalil sem se prijaznemu starcu za gostoljubnost in se odpravil spet v Jugoslavijo, kjer je sicer poletje hudo vroče, a je vendar čas višaj razdeljen v dlneve in noči«

f û	& M
? -/»"TO
Ljubi stric Matic!
Ko sem davi čital »Mlado Jutro«, sem z veseljem videl, da si objavil tudi mojo pesem. Pesemc imam zelo veliko. Zdaj jih imam okoli 150. Pa nikar ne misli, da jih ne pišem sam. Kakor hitro sem znal pisati, sem se že vadil v pesnikovanju. Torej jih že pišem od 6. leta dalje. Zdaj mi ie 9 let Kadar sem prost in ne vem kai početi, napišem eno. Zbiram tudi številke »Mladega Jutra«. Lanjski letnik imam vezan. V šoli smo ga vezali. Vezali bomo tudi letošnjega. Dovršil sem IV- razred ljudske šole in sem šel delat izpit na klasično gimnazijo v Mariboru. Napravil sem ga z odliko. Tukaj ti pošljem pesem, ki sem jo pred nekaj dnevi napravil
Žaljivka
Psi meketajo, nam mleka dajo in male kožice peljajo težko.
V gozdu pa drevje raste navzdol. Ljudje iz železa delajo soL
Hiše pa tudi narobe stoje, namestu skoz' vrata skoz' dimnik se gre.
Kmet pa krompir tako si sadi, da sad je na vrhn listja pa ni.
Milivoj Mohor, uč. IV. razr. v Mariboru.
Zakaj sta Evropa in Amerika ločeni
V davnih časih je živel kralj, ki je bil najmočnejši vladar na zemlji. Takrat nas ljudi še sploh ni bilo in morja tudi ni nihče poznal in videl, zakaj zemlja je bila ena sama celina. Kralj je imel sina edinca, ki mu je bilo Amerika ime. Sin № ie že v mladih letih družil s prelepo hčerko nekega kneza — Evropo. Evropa in Amerika eta skupaj doraščala in naposled sta se tudi poročila. Bila sta zelo srečna, samo to je bilo hudo, ker je moral Amerika vedno na raziskovalna potovanja. Lepega dne je moral spet na pot v neznane dežele in s težkim srcem se je poslovil od ljubljene Evrope. Med tem ko je bival Bog si ga vedi kje, je izbruhnila v Evropdni deželi huda vročina. Solnce je začelo neusmiljeno pripekati in naposled so se zbrale reke in modrovale, kako bi se rešile hude vročine-Naposled so sklenile, da se združijo in tako se je tudi zgodilo. Od tistih dob imamo morje. Med tem je Amerika opravil svoje posle in se je hotel vrniti domov. Toda morje mu je zapiralo pot in zato ni mogel k svoji ljubljeni Evropi. Evropa je zaman
čakala svojega Ameriko in ko je spoznala, da ga ne bo več nazaj, se je v drugič poročila in imela je mnogo otrok, med njimi Jugoslavijo, Francijo, Češkoslovaško itd., itd. Amerika pa je bil jezen na Evropo, ker mu ni ostala zvesta in zato se tudi v poznejših časih ni hotel več vrniti k njej. Neda Brnčičeva, uč. IV. razr. v Ljubljani.
Zgodba o začarani kraljičini
V temnem gozdu je živela hudobna čarovnica. Ob robu gozda pa se je širila solnč-na dežela prelepe kraljičine. Čarovnica je vedno iskala prilike, da bi začarala prelepo kraljičino in lepega dne se ii |e to p> srecilo. Začarala je lepo kraljičino v ostudno kačo, ki se je morala plaziti v temnem gozdu. Leta so minula in uboga kraljičina je še vedno živela v podobi kače. Pa pride lepega dne mlad kraljevič v gozd. Ko je zagledal kačo, jo je hotel ubiti. Tedaj pa zavpije kača: »Nikar me ne ubij. Raiši me udari trikrat nalahko s palico po glavi in izpremenila 9e bom v prelepo kraljičino. Kraljevič je storil, kakor mu je bila velela ni tedaj ie stala nred njim prelepa kraljičina iz solnčne dežele. Hitro jo ie odv<»-del na njen dom in kmalu nato sta se poročila. Živela sta zelo srečno in staro čarovnico je zadela možganska kap, ko je videla, da je kraljevič rešil kraljičino.
Joško Triplât, uč. V. razr. na Breznici.
Pri Sv. Uršuli. V ponedeljek popoldan smo šli na Urško. Za to pot smo povabili s počitkom vred šest ur. Proti koncu je pot prav strma in vodi skozi gozd grofa Thur-na. Vihar ima na vrhu tako moč, da rujo cela drevesa. V gozdu smo videli mnogo velikih mravljišč. V koči smo našli več turistov. Zvečer ob devetih smo šli na najvišji vrh gledat kresove, ki so goreli v proslavo Vidovega dne. Izlet je bil zelo lep. Mira Pernuš, uč. II. razr. v Prevaljah.
Moje počitnice. S hitrimi koraki se je bližalo šolsko leto svojemu koncu. Vse učenke in vsi učenci so se že veselili počitnic. Tudi jaz sem se že zelo veselila. Štela sem dni in tedne in premišljevala, kam pof-dem v prostih dneh. Prvi del počitnic bom preživela doma pri mamici. Pomagala ji bom v gospodinjstvu, ostale ure pa bom uporabljala za ročno delo in za branje.. Strašno rada berem lepe knjige. Drugi de! počitnic bom preživela v Rogatcu, odkoder bom delala izlete v Rogaško Slatino, Hrvatsko Zagorje, na Donačko goro. itd. Tudi kopat ee bom hodila v Sotlo. Tako mi bo hitro minil čas svobode in brezskrbnega življenja, in ko se spet začne šolsko leto, bom imela najlepše spomine na oočitnice. Prosim Te, ljubi stric Matic, ne bodi hu4 zaradi moje pisave!
Helena Skrabl. uč. T. razr. mešč. šole v Mariboru.
Za spretne roke
Preprost čopič
Navaden čopič, kakršnega rabimo za lepljenje z arabsko gumo, si prav lahko sami napravimo iz žime, ščetin aili kake droge dlake.
Primeren šop dtoike prevežemo na sredini s precej močnim sukancem. (SI. 1.) Nato si poiščemo približno 1 centimeter debelo bezgovo paličico ter
___ f
Ji г
ve cevi naj bo tako velika, da se bo v njo preganjeni šop ščeitiin prav na trdo prilegal. Na sliki 2. vidimo vse ostalo delo. Sukanec, ki visi iz cevke, pritrdimo s čepom, ki ga zabijeimo v njo, ostanek pa odrežemo. Dlako čopiča obstnižemo s škarzami.
Ce se vaim bo čopič posrečil, si lahko naredite iiz fimejče dlake tudi čopiče za barvanje, toda pri tem delu morate paziti kako boste dlako obstrHi. Poiglejte si kako so obstriženi čopiči, ki se dobe v trgovinah.
Našim najmlajšim
kamor so dospeli srnica, Pepelka in golobi beli.
6.
Navpično: 1. Vzvišeno bitje. 2. Ple-tilno orodje. 3. Ploskev na katero nas veže težnost. 4. Pijača. 5. Papiga.
Rešitev križanke »Opletenka«
Vodoravno: 2. srp, 4. citre, 5. dno. 6. ris, 7. oko.	'
Navpično: 1. obrtnik, 2. sidro, 3. proso.
Rešitev kvadratov
s, as, sat, trasa, sitar, satira, starina, stranica, stražnica.
Tončka je stlačila meden sladkor-ček v gramofon. Mama je ogorčena.
»Oh, mamica, ko pa je tako hripav!« se opravičuje Tončka.
Matijček vidi prvič v življenju kačo, ki se počasi plazi proti grmovju, in zavpije:
»Qlej, mama, tukaj je rep, ki miga brez psa!«
*
Mihec, ki leži v postelji, zakliče: »Mama, žejen sem!«
»Tiho bodi in zaspi!«
»Ko sem pa žejen!« razlaga Mihec,
»Ce ne zaspiš hitro, pojdem po palico!«
»Oh, prosim te, mamica, prinesi obenem še kozarec vode!«
*
»Kaj imaš nad seboj ob jasnem dne» vu?«
»Modro nebo in solnce.«
»In kadar dežuje?«
»Dežnik.«
Križanka »Ključavnica«
Vodoravno: 1. Preizkušnja moči. Delavec. 7. Del telesa.