GORNJE MESTO
Povest iz zagrebškega življenja / Magajna Bogomir
9.
Vsi so odšli. Ostali so suino Simon, Mulči in Anica. »Prinesi mu tukoj črne kuve,« je naročila Mulči Anici. Ko je Anicu prinesla kuvo, je Mulči vzela venec z njegove gluve.
»Simon! Simon!«
Dvignil je glavo in strmel vunjo s kul n i m i očmi.
»Anica, prinesi še čašo vode!«
Mulči je numočilu robec v vodo in gu stisnila Simonu nu čelo. Simon sc je polngomu zavedel. Kot otroku mu je naslonila Mulči skodelico kuve na usta. »Pij!« Pil je. »Koliko je ura?«
»Tri. Drugi so vsi odšli.«
»Pojdem tudi ju/..«
»Du, domov pojdeš, duše prespiš. Spremim te.«
Ubogal je in vstul. Toda nu vrutih se je okrc-nil, šel nuzaj do mize, ruzdelil tuni rože na dva šopu in izročil enegu Mulči, cnegu Anici. To je delul brez besede, v nekakem snu. Potem je ponudil Mulči roko, kot du hoče voditi on.
Po Iliči so hitele samo še sumotne gruče. Ko slu dospelu do onegu mestu, kjer je zvečer govoril s stražnikom, je rekel:
»Ne vem, kako du mi je bilo poprej vse luko jasno, ko sem govoril z njim. Silno so mi bili napeti živci. Zazdelo se mi je, du mu lahko pre-čitum vsako misel. Sum ne vem, kuko je to mogoče. Poda dober človek je.«
»Kdo?«
»Stražnik.«
Mulči je mislila, da se mu blodi od vinjenosti, in ni odgovorila, toda on je nudaljeval: »Mogoče, da ni vse samo telo. Ko sem spal ob mizi, sem videl, da duša do duše ne pozna razdalj. Slišal sem, kako je ona iz Gornjega mesta govorila nekaj, ne spominjam se, kaj. Tudi Danica ni mrtva, ainpuk samo spi. Ni mrtva, ni, ni, ni! Sedaj čutim, da ni mrtva. Kuj si reklu, Mulči?«
»Nič nisem reklu.«
»Ni prav, da si mirna in da ti je dobro, ko kadiš cigarete. Jaz ti nič ne verjamem, da si mirna. Le dušo imaš iz železu in biješ po njej dun na dan. Ti bi ruda imelu otroku, si mi reklu, kuj?«
»Ne, reklu sem, du on ni vreden biti mož tiste, ki bi nuj bilu muti njegovih otrok.«
»Otroku imeti ni zlo. Otroku ne imeti, je zlo. Misliš, du moraš ostuti brez otroku, če je tvoj mož lump? Ti si pa že skoraj kakih trideset let stara, l isti stražnik zelo ljubi svojega otroka, toda žene nima, vdovec je.«
»Zakuj mi to pripoveduješ?« je vprašulu Malči in se zasmejala z veselim smehom.
Simon jo je pogledal s kalnimi očmi. Ves je bil naslonjen nanjo in pudel bi, da ga ni pod-pirulu. Iliču se je v polkrogu vilu nuprej in nu-prej in se čudno zibulu pred njim.
»Eden kudi cigurete, drugi pije vino. Pruv je tuko. Juz nisem bil nikdur pijan, Malči, u danes sem in kdo ve kolikokrat bom še. Toda drugič bom šel tudi pijan lahko sam. Danes me podpiraš ti. Hvulu ti, Mulči!«
»Tvoja bol je še sveža. Pa imaš komuj tri in dvajset let. Tebi bi ne bilo treba piti. Ko se tvoja bol ustuli, bo v tvojem srcu prostoru zn mnoge velike stvuri.«
»Na koncu vrvice le križ visi,« je odgovoril sanjavo, »na koncu vrvice življenja, llumlelu ni bilo rešitve, sebe in druge je pogubil. Dante je vurul samega sebe in je bežul za belo senco odrešenju skozi pekel v nebesa in se ni zavedal, du gu preganjajo po zemlji tukegu, kot je bil, človeku ubogegu, ki bo našel mir šele, ko se bo zemlja zgrudilu na njegovo truplo. Veš, kdo je bil Stavrogin? Ti ne veš? Nosil je strašno črno dušo, ves živ je je bil. Luhko bi gibul množico svojegu ljudstvu in je vedel, du bi jo luhko. Ni se bul niti peklu niti nebes. Oboje je nosil v sebi in vendur se je klavrno obesil v podstrešju.«
»Cankar pu se ni hotel obesiti. Tudi 011 je doživel vse težke stvuri in je nosil v sebi pekel in nebo. Vendur so bile njegove oči žulostne, ko
121
Mluiliku l‘)ll
je bil prezgodaj poklican, da odide od svojega ljudstva.«
»Kaj si rekla?« je vprašal in jo pogledal.
Ni ponovila.
»Si kaj večerjal?« je vprašala.
»Kaj?«
»Če si večerjal?«
»Da, da, mnogo.«
»Ne razumeš, kaj sem vprašala. Če bi jedel, bi ti bilo manj slabo. ,Jadran* tu pred nama je odprt. Pojdi z mano. Bom plačala jaz.«
»Ne! Jaz sem večerjal. Jaz moram domov.«
Ni ga več silila. On tudi ni več odgovarjal na njene besede. Tako sta šla molče in spremila ga je do vrat, kjer je Simon obstal in ji ponudil roko.
»Boš prišel lahko sam gori?« je vprašala.
On ni nič odgovoril. Lahno ji je položil glavo na ramo. Slonel je tako ob njej kot otrok. Ona mu je gladila z roko lase.
»Simon, ko prideš v sobo, se najprej umij, potem pii lezi. Če boš kaj potreboval, pridi k meni!«
Povedala mu je naslov trgovine, v kateri služi. On je prikimal z glavo in ji še enkrat dal roko.
»Hvala ti, Malči! Zbogom!«
Težka hrastova vrata so se zaprla pred njo. Poslušala je korake po stopnicah. »Prišel bo,« je rekla. Po dolgem času se je zasmejala z mehkim, skoraj materinskim smehom ob uri, ko je natakarica Anica slonela v prazni gostilni s šopkom na prsih, ki ga je dal Simon, in prepevala: Tam za goro zvezda sveti...
10.
širok trak mesečine je padal skozi temnikasto vijoličast polmrak v sobo in se gubil v kotu. Simonov obraz je bil bled in je ostro odseval v mesečini. Poteze so se mu čudno pritegnile k ustnicam. Nepremično je gledal proti strani, kjer je Gornje mesto. Vino mu je krožilo po krvi. Šepetal je:
»Ti lepa žena, ki ti je duša sedaj utopljena v drug svet, ki ga skrivnostna sila prikliče v človeka sredi noči, ko so mu oči zaprte in gledajo v sebe nazaj, v čisti svet človekov, ki je poln najčudovitejših barv in ki mu ni meja in ki je svetu angelov podoben, ti lepa žena, daj mi košček tega sveta, le eno zvezdico od rojev zvezd, da ne bo več teme v moji duši, da bom lahko zatisnil oči in gledal te lepe barve tudi jaz.«
Umolknil je in prisluškoval, kot da pričakuje odgovoru, ki bi po mesečini priplaval do njega. Toda tišina je molčala.
»Marija!« je poklical sedaj komaj slišno in prisluhnil. Zazdelo se mn je, da je zaslišal v od-
govor svoje ime, kot da ga je nekdo imenoval tiho, tiho, mehko, kot da bi iz daljave dospel šepet. Hrepenenje, združeno z boljo, mu je valovalo skozi dušo.
»Marija!« je sedaj vzkliknil glasno in zopet poslušal. Odgovora ni bilo. Živci so mu bili silno napeti. Polaščala se ga je omotica. Omahnil je k oknu in ujel se je z obema rokama za polknice. Pod oknom se je širilo globoko v noč pogreznjeno dvorišče. Le nekaj belih kamnov se je svetlikalo na dnu. Onkraj dvorišča je stal zid, obrobljen s sijem mesečine, onkraj zidu na rebri drevesa kot velike žive molčeče kulise. Niti en list ni vztrepetal na njih. Kamni na dnu dvorišča so mu vezali oči nase. Vedno večja omotica se ga je polaščala in zdelo se mu je, da se kamni oddaljujejo nekam v neskončne nižine in se mu spet bližajo skoraj tik pred oči in se pogrezajo zopet in se dvigajo zopet. To strašno nihanje je priklicalo grozo na njegov obraz. Čeljust se mu je povesila. Naslonil se je s polovico telesa skozi okno in roke so se mu povesile proti dvorišču ob zidu navzdol. Na levo in desno od njega je rdeče sijala streha.
»Marija, daj mi roko!«
Kamni nu dnu so se zibali, zibali kot na širni valujoči vodi.
»Marija, daj mi roko!«
Telo se je nagibalo vedno bolj naprej. Blodni nasmeh se mu je risal na ustnice.
»Simon!«
Obrnil se je sunkoma in se opotekel do postelje. Srce mu je udarjalo tiho, tiho, kot da hoče nekam zbežati, Glas, ki ga je poklical, je bil srebrn, otroško mehak. Hotel je vstati, toda telo mu je bilo kot prikovano na posteljo. Stisnil je roko na čelo in šiloma obrnil pogled od okna. Kot da mu ukuzuje čudna sila, je potoval pogled po traku mesečine v kot. Tedaj je ves vztrepetal. Oči so se mu razširile na široko. Kot dva črna oglja sta strmeli zenici v kot. Tam se je lesketalo na podu materino pismo. Jelka ga je bila spustila na tla. V mesečini je razlikoval črne črke na njem, na tisti belini črne črke, urejene v vrstice, kratko in mirno poročilo, poslano 11111 od domu.
Srce m 11 je zastalo s skelečo bolečino. Pritisnil je pest na prsi. Toda bolečina je vzkipela sedaj z vso silo in se prevrgla čez vse meje duše. Zobe je krčevito tiščal skupaj. Za očmi so mu migetale lučke.
»Danica!«
Vse telo mu je trepetalo in kot osteklenele so bile oči.
V	kotu nad pismom se je pričela porajati slika, tisto čudovito, ki sc dogodi človeku le par-
Honor6 Daumier: Vslnjn.
krat v življenju, misel se je strnila v obliko, ali pa — morda je res stopila senca iz onostranstva.
V	kotu je stala deklica, čudovito lepa, s širokimi, dobrimi plavimi očmi, z zlatimi lasmi, ovenčanimi z vencem iz kostanjevih listov, tista, ki jo je gledal one dni, ko je sklenil bežati od doma in se mu je ob slovesu vrgla krog vratu, pesem Primorja, Danica, njegova sestra, radi katere se je napotil v svet, da bi zanjo poiskal lepših dni, Danica, koprnenje in hrepenenje njegove duše. Skozi ta prosojni privid je sijala mesečina.
Dvignil se je počasi, kot da se boji, da bi ne pregnal podobe in se približal tik do nje. Privid je stal nepremično.
»Ti!« je zaječal Simon.
Danica ni odgovorila, le dobre, dobre oči so strmele vanj. Razprostrl je roke, da bi jo objel. Roki stu segli skozi svetlobo in se doteknili med seboj. Privid je vztrepetal in izginil.
Simon se je opotekel do vrat in še vedno strmel v kot. Toda hipoma je pričel kričati, odprl sunkoma vrata, zbežal na hodnik do Jelkinih vrat, na katere je udaril z obema pestema in se zgrudil.
Jelka je takoj pritekla iz sobe. Hitro je prižgala žarnico in se preplašila, ko ga je zagledala na tleh.
»Kaj je?« je zaklicala gospodinja iz sobe.
»Nič! Rom že sama opravila,« je odgovorila Jelka, stekla v Simonovo sobo in razgrnila odeje ter se vrnila z vrčem vode, ki mu ga je nastavila na usta. Potem ga je dvignila in gti skoraj nesla v sobo. Ovila mu je glavo z vlažno hladno ruto. Potem ga je spravila na posteljo in sedla k njemu. Prav do takrat, ko se je pričelo svitati, mu je zamenjavala obkladke, ki so se hitro razgrevali. Šele proti jutru je zaspal. Mesec je tonil. Mesečina se je izbrisala. Simonu je legel mir na obraz in ustnice so se mu raldo nasmehnile. Tudi Jelka se je nasmehnila. Sedela je ob postelji in položila svojo gluvo na blazino k njegovi in ga gledala, dokler je ni gospodinja z zaspanim glasom poklicala, naj pripravi zajutrek.
11.
Marija je hodila vsak dan gledat na črno desko godbene šole, je li kdo pritrdil nanjo vabilo za poučevanje godbe. Dnevi so potekali, njen denar je kopnel. Kupovala je »Novosti« in »Jutranji liste. Toda oglasa ni bilo nobenega. Zbala se je bodočih dni in pisala stricu po denar. Stric ni odgovoril. Pričela je sama iskati od hiše do liiše, od kina do kina. Povsod pred njo jih je iskalo drugih sto. Vendar ji ni izginil dobri nasmeh z ustnic. Rrez besede je poslušala vsako
zavrnitev in iskala naprej. Pouka ni zamudila niti ure.
Mesec se je manjšal. Nebo so pričeli prepre-gati oblaki in enolične megle so ležale med hišami.
V	nočeh je bilo v njeni sobi mraz. V plašč oblečena in ogrnjena v rožast šal je presedevala pri harmoniju dolge ure, do desetih, do enajstih. Preludiji, sonate, večernice so se glasile vsak večer v njeni sobi. Skoraj vsak dan je dobivala od tovarišev pisma in jih puščala polprečitana na mizi, da jih je gospodinja odnašala kdovekam. Vendar je tudi ona enkrat poskusila pisati.
»Ljubi in neljubi moj!« — Ni več verjela, da jo še ljubi; kajti prepričana je bila, da moški, ki ljubi, ne pozabi nikdar, dasi se je na drugi strani bala, da bi se vrnil. Slika Mirogoja ji je še vedno bdela pred očmi. 'J ako je stal le naslov na pismu, ki ga je naslovila na vseučilišče, in tisti dve besedi na belem papirju. Toda četudi bi bila pismo odposlala, bi ga Simon ne bil dobil, kajti po sestrini smrti niti enkrat več ni bil na vseučilišču. Ni slutila, kaj se z njim godi, kako blodi polpijan, kako je odnesel zadnjo knjigo razen tistih pesmi v zastavljavnico in se boril v sebi, ali naj zastavi tudi gosli.
Dnevi so tekli. Odpovedati se je morula večerji. »Kuhala si bom sama doma,« je rekla v gostišču, »kajti predaleč mi je hoditi sem.« Postrež-nica v gostišču je poznala take stvari in je samo prikimala. Toda Marija si je res kuhala kak teden za večerjo čaj. Potem se je odpovedala tudi temu. Kljub temu je doživljala kot še nikdar. Godbo je doumevala šele sedaj in zvoki, ki so ji bili prazni in hladni, so udarjali sedaj v njeno dušo živi, nanovo porojeni. Kadar ni igrala, je slonela ob oknu in gledala na ozko ulico pred seboj. Dasi ni verjela, da se povrne, se ji je vendarle zdelo, da se bo prikazal nad stopnicami in zavil v njeno ulico: »Natančno v tej in tej minuti se bo prikazal. Jaz se bom skrilu za zaveso in ne bo vedel, da sem ga pričakovala.« Vedno zeleni aspuragus, ki ga ji je podarila gospodinja, je nalašč postavila tako, da je v slapu padal proti cesti, da bi ga Simon zagledal že oddaleč. Toda njega ni bilo. Le veter se je igral na tej samotni ulici z rumenim listjem, ki je pripotovalo tam od vrtov nekje. Včasih je šla mimo kavarne, v kateri je mislila, da ga bo videla sedeti pri oknu. A le tuji obrazi so zvedavo gledali skozi šipe nanjo. Gospodinja je slutila, kaj se dogaja v njej, in je večkrat vprašala po mladem gospodu. »Zakaj ne pride več k vam? Poštene in dobre oči je imel. Pojdite sami k njemu, kot sem šla pred davnimi leti k svojemu možu jaz. Ce vidi ženska, da jo ljubi kdo, naj
Kvgen Delucroix: Križarji zavzamejo Curigrad. (1’nriz, Louvre.)
hodi, hodi za njim, in ko ga dohiti, naj pade pred njim na kolena in mn objame srce; kajti velika ljubezen do žene zagori v možu samo enkrat.« Marija ni odgovarjala starki. V tem starem, ovenelem telesu je živela ljubezen še prav tako silna kot takrat, ko je bila dekle in žena in se je razodevala v vsaki stvari: na moževih knjigah, ki jih tudi v stiski ni hotela prodati, na njegovi sliki, na kateri ni smel obviseti niti prašek, in na svečah, k* jih je nosila in prižigala na Marijin oltar v Kanienitih vratih. Natanko si je ustvarila sliko posmrtnega svidenja z možem in si je včasih že kar želela umreti. Večkrat je govorila Mariji o tem. Neko popoldne je prihitela starka k njej: »Videla in srečala sem gospoda Simona.« »Kje?« jo vprašala Marija in uprla oči vanjo.
Starka se je obotavljala.
»Kje?« je ponovila Marija.
»Morda pa le ni tak, kot sem si mislila,« je rekla starka.
»Kje ste ga videli?« je vprašala Marija trdo.
Starka je imenovala ulico, toda ko je videla, da Marija ne umakne pogleda z nje, je nadaljevala: »Prav iz gostilne pri ,Črnem jagnjetu* je stopil. Danes ob štirih je bilo. Obleka mu je bila zanemarjena. Niti ovratnice ni imel prav zavezane. Ko sem ga pozdravila, je samo nekaj zamrmral in ni niti dvignil glave, da bi pogledal, kdo ga je pozdravil.«
»Je bil pijan?«
»Ne vem. Morda je bil. Tista gostilna je že od nekdaj ...«
»Molčite!«
Marija se je hitro napravila: »Če vidiš, da te moški ljubi...« je ponovila starkine besede in odhitela.
»Bog li ga daj srečati!« je zamrmrala starka.
Mariji se ni zaustavil korak, ko je stopila v »Črno jagnje«.
V	gostilni je sedela samo natakarica Anica in radovedno gledala Marijo.
»Želite, gospodična?«
»Ste vi Slovenka?«
»Sem.«
»Nekaj bi rada govorila z vami. Stopiva v kuhinjo. Saj je tam kuhinja? Nočem, da bi me kdo videl.«
»Ne bojte se! V tem času pri nas ni gostov. Edini, ki prihaja tudi ob tem času, pa je ob štirih odšel.«
»Simon?«
Anica se je začudila. »Ste vi gospodična Marija?«
To vprašanje jo je udarilo za hip.
»Ali vam je pripovedoval o meni?«
»Ne! Samo tisti večer, ko je prvič igral gosli, je vpričo vseh govoril o vas.«
»Kaj je govoril?«
»Dolgo je govoril, a samo lepe stvari. Pa je bil pijan in je rekel potem, da bo izročil godbo angelom. Z Regino je plesal in rekel, da bo ona njegova pesemca.«
»Hodi sedaj z Regino?«
»Največ z Regino, pa tudi z Malči in z drugimi. Le za Eriko se ne meni, ker ve, da jo ljubi Benčina, in za Manciko, čeprav je Mancika najlepša.«
»Je še kedaj po tistem večeru govoril o meni. morda je vam kaj govoril?«
»Ni govoril več, niti enkrat vas ni več omenil. Samo kadar je zelo pijan, pripoveduje o neki gospe iz stolpa in o neki hiacinti. Denarja pa nima nič. Krilan pravi, da Simon skoraj nič ne je. Od njega ni hotel denarja, meni pu je rekel, da me bo udaril, če bom govorila o denarju. Jesti noče tu na upanje, pije pa, kadar je sam, a pravi, da bo gotovo povrnil.«
»Verujete vi, da bo povrnil?«
»To vem gotovo. Poznam ga. Vem tudi, da bi gosli prodal, če bi ne mogel drugače plačati, čeprav bi se težko ločil od njih.«
»Kako sodite o njem? — Ko toliko pije?«
»Da! On pije zato, ker mu je sestra umrla. Malči pravi, da vsak dan govori o sestri.«
»Sestra mu je umrla!« je zaklicala Marija. Potem je prijela Anico za roko. »Sedite k meni, kako vam je ime?«
»Anica.«
»Poslušajte, Anica! Hočete biti moja prijateljica? Seveda. Ne bo vam žal. Tikajva se!«
Anica jo je z začudenjem gledala.
»Veruj, Anica, da hočem Simonu dobro. Toda od tebe želim, da mu ne daš niti slutiti, da sem bila pri tebi. Mi obljubiš to?«
»Obljubim.«
»Za enkrat mu drugega ne morem storiti, kakor da mu pošljem nekaj denarja.«
»Saj ne bo hotel vzeti.«
»Bo moral, ker ne bo vedel, kdo 11111 je poslal. Kakega dečka bom poslala k tebi. V pismu bo denar. Ti samo reci, da je pismo prinesel deček in da ni hotel povedati, odkod. Obenem opazuj, kaj bo naredil z denarjem in mi pridi povedat v Gornje mesto. Moj naslov je ... Anica, imaš ti čas, recimo, ob nedeljah popoldne?«
»Popoldne, da!«
»Lahko prideš tudi sicer, kadarkoli ti je drago. Imaš tovarišice in prijateljice?«
»Nekaj tovarišic s Štajerske in Kranjske!«
»Pripelji tudi nje k meni! Pogovarjale se bomo o domu, o življenju. Prideš?«
»Če vam bo prav?«
»Če mi bo prav? Ne obotavljaj se priti! Z iste zemlje si doma kot jaz in srce imaš ti prav tako kot tisti, ki mislijo, da so visoko nad teboj, uli pa še lepše. Simonu pa ne govori nič o tem!«
Marija je stisnila natakarici roko in se poslovila.
»Sedaj moram na vsak način dobiti denar,« je rekla sama sebi in odhitela na llico, prešla to dolgo ulico, veliki trg, nekaj drugih ulic in se ustavila pred veliko, razkošno razsvetljeno hišo. Za hip je postala.
»Bodi, kar bodi! Poizkusila bom tam, kjer je upanja najmanj in kjer najemajo le najboljše godce.«
Poslušala je godbo, ki je prihajala izza velikih oken in njeno upanje je bilo od trenotka do tre-notka manjše. Vendar se je odločila. Stopila je na desni strani zabavišča skozi široka vrata in odhitela po stopnicah, pregrnjenih s preprogami, v prvo nadstropje. Ob dolgem širokem hodniku, tlakovanem z marmornatimi kockami, so se vrstila vrata za vrati. Čitala je naslove na njih in se ustavila ob srednjih.
»Žid je,« je pomislila, ko je prečitala napis in njeno upanje se je skrčilo skoraj na nič.
»Ura še ni šest,« je rekla in potrkala.
Ob črni mizi je sedel v usnjatem naslonjaču gospod kakih petdesetih let, jako ostrih potez. Ko je vstopila, je odložil smotko in hladno uprl oči vanjo.
Predstavila se je in vprašala: »Ste vi lastnik tega zabavišča?«
»Sem. Želite, gospodična?«
»Godbenica sem. Rada bi, da bi me sprejeli v službo.«
»Kaj igrate?«
»Na harmonij in klavir.«
»Imate harmonij rajši od klavirja? Lepa ste, gospodična!«
Zardela je.
Opazoval jo je z nekoliko zbadljivim nasmehom. Potem pa je rekel. »Sedite vendar. Zardevati seveda ni treba pred menoj. Imam sicer samo petdeset let, toda imam tudi ženo in pet otrok. — Torej poslušajte, gospodična! Sedaj je ženska lahko umetnica takoj, če je lepa, kot, postavim, vi. Moja nečakinja Maneika je tudi lepa, a sem ji rekel, da lepota telesa ni dovolj, čeprav sprejemajo uredniki njene črtice radi lepote njenega telesa. Svetoval sem ji, naj se rajši marljive je poprime medicine, a upornica ne sluša. No, sem ji rekel, čeprav manjka moči, vendar je volja hvalevredna. Sicer je še začetnica v leposlovju. Bomo videli, ali se bo spametovala, ali je res kaj v njej.«
Opazoval je Marijo, potem je rekel:
»Svetoval bi vam, gospodična, da odpotujele na Dunaj ali še bolje v Berlin. Vi imate vse sposobnosti za filmsko divo.«
»Oprostite,« je rekla Marija vsa rdeča. »Oprostite, da sem vas motila.«
»Ne, počakajte nekoliko,« je odgovoril resno. »Jaz sem človek stare mode in meni ni dovolj samo lepo telo. Tam stoji klavir. Ob njem so note. Imate na voljo najrazličnejše skladbe. Moj ljubi VVagner vam gotovo ne bo več ugajal. Na akademiji se nekoliko puntate zoper njega. ,Jonny 8vira‘, bi hoteli to? Moderno je. Vidim vam po očeh, da sem vas užalil. Vzemite Borodina! V onem kupu na klavirju je šesti zvezek od zgoraj navzdol. Vezan je črno! Odprite šest in trideseto stran in igrajte. Ni lahko, vant kar povem!«
Stopila je začudena h klavirju in poiskala zahtevano stran. Ko je udarila na prvo tipko, se Ji je razvedril obraz. Še nikdar ni sedela pri takem klavirju.
»Blazno lepi, divji zvoki, ustvarjeni sredi ši-poke ravnine, ki naj so jih živeli iz zemlje same ustvarjeni Tatari in Kusi nekoč, zvoki, gibajoči t)!l sonca zagorela krdela...«
Pred Marijo se je odprl nov svet, ki ga ni poznala do tedaj. Oči so ji zagorele. V hipu je Pozabila, zakaj je pri klavirju. Prva stran je zbe-žala pred očmi, zbežala je druga in tretja, prsti »«> potovali, grabili so v dalje, grabili so muziko, Krabili sami sebe.
Gospod ob črni mizi se je vzdignil, stresel smotko in zlati zobje so se široko režali.
»Dosti!« je zaklical in se udaril z dlanjo po kolenu. »Rusi so hudič, pravi hudič, ti ruski muziki. Še moj ljubi Wagner ... Gospodična, sedite nazaj! Lahko se domeniva za plačo. Poprej vas pa moram opozoriti, da do polnoči igrajo samo godbeniki, godbenice pa od polnoči do petih zjutraj. Izvolite cigareto? Ne kadite? Zdi se mi, da niste najboljšega zdravja. Premislite torej! Od polnoči do petih zjutraj. Dam vam tri tisoč dinarjev mesečno. Zdi se mi, da vi ne boste hoteli postranskih zaslužkov. Kar se tega tiče, vas opozarjam na to: Ne bojte se ničesar. Preveč pametni ljudje res ne prihajajo vedno v lokal. Če pride kdo k vam, zahtevajte petdeset tisoč dinarjev. Padel bo pred vami na kolena in se cmeril radi lepote, toda šel bo. Tudi kar se zdravja tiče, vam svetujem, da spite podnevi. Tudi nekaj dima se nabere v prostoru. Na vse to vas opozarjam. Ali hočete podpisati pogodbo?«
Prikimala je.
»Nekaj dni je še do prvega decembra. Nastopite prvega!«
Dal ji je roko.
Kot v sanjah je odhitela na cesto in ni je zdramil hrup stoterih vozov niti reka ljudi niti velike črke, ki so ugašale in se prižigale na velikem trgu in vabile ljudi v zabavišče, pri čigar lastniku je bila pravkar Marija.
(Dulje prihodnjič.)
Cono Krnlj: Kronanje Marijino, (Stropna slika v cerkvi na Sv. Višarjah.)
KADAR GRE ROMAR .. .
Kadar gre romar sanjajoč
pod tihimi gozdovi zvezd, šumi mu rahlo vsa bolest,
odeta v daljno, daljno noč...
A on je daleč od vsega:
na kraški gmajni iilii brest, oddaljen od šumečih cest,
sredi samotnih stez sveta.
Tako gre romar tih in sam,
zaprt v svoj svetli, topli hram —
Naj burja bore oživi,
razseje zvezde na poti — jadro njegovo tiho pozna
le veter, ki nosi preko sveta ...
t Srečko Kosovci.
S E S T R I
r
Sestra, kod iščeš poti?
J ut ro je sivo, temno, v rosni na pol temi še san ju črno drevo.
Ob oknu majka stoji,
tja v belo cesto strmi, čaka ga, čaka že cele tri dni.
Daleč je topli dom,
dvom sega vate z mrzlo roko, pot pred teboj — na poti si sam — tiho je črno drevo.
Ali še pride, — pride po cesti tej?
'l esno je majčici, ko čaka sina — cesta, povej!
t Srečko Kosovel.
ŽALOSTNA
Zarja, zarja prisijala	Poj še ti, veseli	se,
mi v žareče je oči.	da živiš, da si bogat,
Kaj stojiš ob strani ceste	—	da živiš, in tudi	to,
poj še ti!	da si vsem nam	brat.
Pel bi, pel bi	z	vami jaz,
pa sem sam tako, tudi če sem sredi vas, tla mi je tesno ...
t Srečko Kosovel.
RAZPAL, RAZRUŠIL...
Razpal, razrušil se je grad
najlepših mojih sanj, in sredi razvalin sem sam
napol ubit, izdan.
A dalje tam še eden je.
a jaz ne morem vanj, ta hram je dober, topel, tih —
če ne bi bil izgnan!
In to je tista bolečina,
ki jaz tajim jo vsem ljudem, saj vrnil bi se, a ne morem,
ne morem — in tudi ne smem.
Večerna luč blesti v stolpovih
in okna žarijo svetla, a meni je kakor zlovešča megla
zakrila bolest pol sveta.
t Srečko Kosovel.
REKRUT MAGAJNA
Prijatelju Magajni v spomin na kraške kadete — po napevu Rostandovih geskonjskili kadetov.
To so naši kraški rekruti:
Tozon, Magajnu in jaz; imajo rešpekt pred statuti
(štaluti so časih pač kruti) — kdo bil bi se z bikom v obraz?
Študentje so. malo boječi,
pozvali so jih na nabor, ukazali so se jim sleči — Magajna, nikar ne trepeči,
sicer ne spadaš v naš zbor!
S ponižno sklonjeno glavo
Magajna je slišal: Sprejet! No, kuj boš s pisateljsko slavo,
če te zaprejo v trdnjavo, od tebe odrežejo svet?
Pisateljska slava: adijo!
Komu boš pisal, zakaj? Polja, ki v zelenju bleščijo, dekleta, ki se smejijo —
adijo na vekomaj!
No, pa je le dobro končalo:
zvečer smo šli na pomol, od misli turobnih ostalo zares je prav malo, prav malo.
in deklic je bilo dovolj, f Srečko Kosovel,
ODREŠENJE
Nocoj je v meni vse svetlo
od belih katedral, blestečih stolpov, čeprav je še temno povsod, čeprav še ni prišel naš Kralj.
Bolest pričakovanja, brat,
je bela v noč sprostrla svoj svetli alabastrni plašč — in duša, brat, zdaj ne ječi,
zdaj je oči odprla.
Zavzeta, v tihem molku je
blestenja in tišine, tam pred oltarjem zdaj kleči, kot je pred dnevi strta še
bila od bolečine.
Kot da iz tihe polnoči
vsa srca zdramil je en glas, zdaj vsaka duša tja strmi, odkoder Kralj naš govori —
in odrešenje je pri nas.
t Srečko Kosovel.
VEČERNA MOLITEV
Pod drevjem se sprehaja
v roki s knjigo ... Sonce zahaja ... In žarki gredo više in više
in vedno tiše in tiše postaja... Slednjič je senca
po vrtu vsem: izžarel je dan, sonce sveti le na vrhove... Z zlatega venca okraski se je obkrožil zaton.
In on sanja ... Sveto pismo se mu odpira,
in on prebira, prebira, prebira, mami ga kakor čudežna mira v srebrnih oblakih. Hodi po poti
v večer; daleč je svet brezobzirni, nič ga tukaj ne moti...
In duša mu plava v tišini večerni.
t Srečko Kosovel.
LAHNO
Nekdo prihaja — le studenec šumi.
Vendar, prav tiho — °» naj le dete ihti.
1 rku na vruta — 'nočno ti bije srce.
Čisto do mene — • o, saj ne sme, saj ne sme.
Nadme se sklanja — saj je le poten obraz.
Nekdo je prišel — nekdo odšel je od nas...
Vitnl Vodušek.
VELIKI TEDEN
Vrvež velemesta. Raglje v mrak kriče. Molit božji grob hite ljudje.
V	marmorni duplini Kristusovo truplo spi, v lučkah sijejo rubini — ran Njegovih kri.
Zgrinja se gospoda: žamet in škrlat s svilo tu tekmuje, vmes žari brokat.
Bog pa gol pred ljudstvom ranjen ves leži, trnjev venec glavo mu krasi.
Na vasico mislim, med gorami ždi, v cerkvici domači Krist ko živ leži, vse med poljskim cvetjem sveto je telo, cvetke veternice Mu hlade glavo.
Straža, glej, lesena proti oknu zre, kjer za sivim zidom črešnja že cvete, matere šepečejo, dvigajo roke,
Bogu razodevajo — nade in želje.
Deklice — ko rože — v Kristusa strme, plašno trepeta pred Njim srce za ljubav, ki v dušah čista jim gori, vendarle zamere božje vsaka se boji.
Kmetom v irhovini klecajo noge, njih obrazi mrki se pred Njim zjasne, saj skrbi, nadloge mučijo može, v božji grob jih devajo, molijo molče...
Gustav Strniša.
POMLADNA
Deviške breze nad menoj razpele so zelen sončnik; v hlad somraka smreke so zagrnile me ko vali reke, hladeč mi nežno ude razgorele.
Bolun sem od lepote nerazcvele pretaval se skoz gmajne in preseke ... Zajokal bi od tajne muke neke, ah, ki kot kri kaplja na dni mi bele...
Tam spodaj v vasi hrup, razkošni smehi in sonce in zelena nežnost trave.
In deklica, ko bel metulj na lehi,
vsa vtapljajoč v pomladne se vonjave ... Le juz, ko da teže me črni grehi, nikjer ne najdem si utehe prave ...
Vinko Žitnik. Mladika 1931
m
Rembrandt: Kristus v
___________________UaV
Emavsu. (I/.jcdunku.)
ZEMLJA
Smolej Viktor
I.
Ko je Tone stopil v soho, se je Janez umival, Lojze pa je sedel na mizi ob oknu in bral pismo. 'Jone je bil že kar preveč. Sklonjen je stal v lej nizki sobi, premajhni za tri mlade ljudi. Če so odprli okno, so imeli vso noč prašen in smrdljiv mestni zrak v sobi, če ga pa niso, so imeli zjutraj vse rdeče oči od zatohlosti in vročine.
»Dragi brat, ker me vprašaš, kako ja/, živim, hvala Bogu veš, da navadno nikoli ni vse prav. Dobro, ne boj se. Piši mi, kako ti živiš. Imaš kaj denarja, jaz bi šel v Francijo, a ne morem radi pasaporta in ker nimam denarja. Kur, dragi brat, prašnš, uli kaj piše Zimov Franc, piše, on je v Belgiji. Piše, da je bila tam tudi slaba letina. Zdaj malokratov pridejo pisma iz Belgije in i/. I' rancije. Zato ne vem, ali bi šel. Kar mi pišeš, kako bomo sejali zdaj na pomlad. Tako mislim, koruzo, za Bistrico pol in v Močilah pol, drugo polovico pa za žito, potem v Polju krompir. Sedaj ti nimam nič več novega pisati. Sprejmi srčne pozdrave od mene, tvojega brata, Ivana
Golca. Pozdrav od nas vseh v hiši in vseh znanih ti pošilja	Ivan	Golc.«
»Hej, Tone!« je pozdravil Janez fanta, ki je vstopil.
Ione ni nič pozdravil in nič rekel. Šel je k svojemu pogradu in se vrgel nanj. da so deske zaškripale.
»Jutri pa v ponedeljek imamo praznik.«
»Greš domov?« se je od pisma obrnil k Janezu Lojze. »Meni je brat pisal, naj pridem.«
»O, bom šel malo pogledat, da,« govori hrupno in veselo Janez, da ga je vsa soba polna. »Že dolgo nisem bil. Bom videl, ali je že naša lesena bajta zidana pa v koliko nadstropij je zdaj, odkar me ni bilo doma. In kolač pokusim pa piruhe.«
»Hudič!« je poskočil Tone s pograda. »Kaj pa vpijete kot Čiči! Kdo vas bo pa poslušal.«
»No, no, nikar hud!« ga tolaži Janez, »(dej ga, še ti pojdi domov! Mogoče boš prišel kaj bolj vesel nazaj.«
»Meni ni treba domov!«
»Saj si sam šel z doma. čeprav ti ni bilo treba,« mu pruvi Lojze. »Vrag ie razumi. Doma gre pa vse pod nič.«
»Pod nič!« plane spet pokonci I one. »Kaj te lo briga! Si mi že kdaj jesti dal?«
Lojze ga je presekal s tem. da je spet od kraja začel brati bratovo pismo. In Tone je utihnil in gledal v strop.
»Najprej, dragi brat. jaz sem dobil tvoje pismo. Jaz sem hvala Bogu zdrav in vesel, to pa je pol sreče, kakor je zmeraj rekel Gregec, saj si ga poznal, ravno prejšnji teden je umrl...«
Pepi, sin mesta in nikjer doma, je hrupno odprl vrata in stopil v sobo. Stresel je Janeza za mokre lase. »llo, šleva, se ti spet po mami toži, pojdes spet domov?« Sedel je k Tonetu na postelj. »Oh, jaz bi tudi tako rad domov,« je bril norce, se cmeril in vzdihoval. »Mama pa ata, oh. pa rožice po travnikih pa krompirček pa gnoj —«
»Da, da,« je prekinil Lojze strupenega mestnega. ki je bil strupen in zbadljiv prav zalo, ker je bil v mestu domu pa vendar nikjer doma ni imel. »Domov imam predaleč, pojdem pa k teti. I ri ure s kolesom,«
»Pa ti. Ione?« je sunil Pepi ležečega. »Si ti tudi šleva? Pojdi, greva! Danes je sobota, ga bomo malo, pa še v nedeljo in ves ponedeljek, tla bomo še v torek mačkasti. Pojdiva!«
*
»Kaj, ga je dregnil Pepi, ko sta šla po hrluzgi in temnih ulicah brez luči proti krčmici. »Pri nas je lepo, ha, ha!«
»Kaj pikaš, zlodej!« je zapihal razdraženi fant. »Norca se delaš iz tistih, ki hočejo domov, norčuješ se iz rojstnega kraja —«
»Te barakarije, kjer sem doma! Vrag jih odnesi!« je siknil vmes Pepi.
»Kam pa naj grem? Povsod pikaš in vse opljuješ!«
»Ej, pustiva to! Pit pojdiva. Tam je veselje pa družba.«	*
»Lepše je na deželic mu je rekla dekle, ko sta obstala pred njo na cesti in se menila. Nebo je bilo čisto črno in brez zvezd.
»Kaj !*!« je zamahnil z roko Tone. »Ti tega ne razumeš, dekle. Na deželi je samo garanje! Še v gostilno nič ne moreš! Od zore do trde noči garanje in samo garanje.«
»Že! Ampak hišica, malo vrta, njiva in polje. Veselje, da si na svojem.«
»Kajpada!« je zagrenjeno odvrnil Tone. »Zato pa bom doma postal mlinar pa potem prišel pote, da boš za mlinarico.«
Dekletu je bilo hudo. »Glej, tako se norčujemo drug iz drugega. Če bi me res rad imel —«
»— bi šel domov, postal mlinar, potem pa prišel še pote.«
»Da, če bi me rad imel...«
In je šel nazaj v gostilno in popival vso noč.
*
V nedeljo dopoldne je potem napol spal napol bedel na klopci pred gostilno.
V mestu je zvonilo.
»Ali vabi’!1« je ugibal. »Ali že vkup zvoni?«
Koliko časa že ni bil pri maši! Prav daleč zvoni. Toliko se sliši pri njih doma, če pri fari zvoni. V grapi, voda šumi čez rake, v samotah pod Sv. Katarino. Tukaj pa so ulice široke in ozke, hiše visoke in nizke, duh po umetnih vijolicah in vonj, ki mu na kmetih smrad pravijo. In nikoli ni človek zadovoljen, nikoli prav vesel. Kot da je vse iz kamna, tudi ljudje in njih obrazi. Zato je tudi veselje tako mrzlo, kol je mrzel kamen.
U.
I one se jc ustavil na brvi. Kolo je prislonil na ograjo brvi, potem pa gledal dolgo časa na "din, nekaj korakov ob vodi navzgor. Voda je Podala z rak, kolo je stalo. Od nikoder ni bilo slišati glasu. Nekaj kur in petelin so se pasli za hiSo. Mogoče je šel oče na Krsnikovino, k hčeri 1 *>jzki, ki je tam omožena. Mogoče je Sla mati k fari. Ali pa sta šla oba. Danes, ko je Velika noč. (ni nikogar doma, ko je lako tiho...
4l>*
Rembrandt: Izgubljeni sin. (Tzjedenka.)
Pod 1) rvjo je hitel Beli poiok, kaka postrv je švignila mimo. Kamenje ob straneh struge in v vodi, rake in kolo, vse je bilo obraslo z mahom.
Krsnik? Zdaj je za gospodarja doma in z Lojzko se je oženil. Z njegovo, Tonetovo sestro. Pa še na ženitovanju ni bil. Zato ker sta se s Krsnikom stepla, prej, ko je še v vas hodil v mlin. Stepla skoraj do krvi, kar tako, ker sta bila trmasta in svojeglava. Potem je šel Tone od doma in ga do danes ni bilo pogledat na Hobičevino.
I one je počasi stopil proti hiši. Steza ni bila nič shojena. Po cesti in katarinskih kolovozih je bilo že kopno, zato je lahko vozil s kolesom. Ta steza k mlinu pa ni bila še nič shojena, gotovo vso zimo nihče ni šel po njej, da bi vsaj gaz naredil. Po vozni poti pa Tone ni hotel priti k mlinu, da ne bi srečal kaj znanih ljudi.
»Ješ Marija!« je mati sklenila roke, ko je stopil sin v vežo in naslonil kolo ob steno. »Kaj si res ti?«
»Bog daj, mati!« je pozdravil njo, potem še očeta. Oba sta stopila na prag kuhinje, ko sta spoznala Toneta.
»Bog daj!« je odzdravil oče in stopili so v hišo.
»Da si le prišel! Vendar enkrat!« 'Pako je vzdihovala in se veselila mati. Oče pa je molčal in sedel za mizo v kot.
31
»Kar zrasel si,« se mu je čudila mati.
»I no, saj je že precej dolgo, kar nisem bil doma.«
»O, tisto pa!« je rekel oče. Samo to in nič drugega.
Tone ni pogledal očeta. Obesil je kapo na steno, potem je tudi on sedel k mizi.
Zdaj bi se lahko sporekla oče in sin. Mati je to čutila in, ker ni vedela, kaj bi, je rekla: »Skoraj bi pozabila, Tone. Malo čaja ti skuham, ves si poten in vroč.«
»Pa večerjo tudi, kajne, mati?« je rekel oče. »Saj je že čas.« In je Tone spoznal po glasu, da je vendar tudi oče vesel, da je prišel.
»Kako pa kaj pri vas?« je vprašal fant. »Ali kaj meljete?«
»Danes ne,« je bil oče zopet trd. »Danes je nedelja. Pa tudi drugače. Ljudje pravijo: Kaj bo stari mlel, ko pa ne more! Tako vozijo rajši še pol ure dalje, k Jurcu.«
Potem sta dolgo molčala.
»Nekaj je je pa le?«
»Kaj? Meljaje? Že, pa vse sam podelam, v mlinu, v hiši. Pomladi bo že zdaj malo več dela, ko je polje pa take stvari.«
Spet sta umolknila. Čez dlje časa je spet rekel Tone:
»Bo pa Krsnik pomagal.«
Oče ga je pogledal in ni nič rekel.
Molčala sta. '
Potem je prinesla mati čaja, domačega, ajbšo-vega. In žegna zraven. Stala je pred njim, ko je pil in prigrizoval.
»Imaš svoje kolo? Tisto v veži?« je vprašala.
I one je pokimal.
»Kako si pa vozil po naših potih, ko je samo blato in brluzga?«
»Da, s ceste sem je šlo težko, po cesti sem pa dobro vozil.«
»Si ga sam kupil?«
Tone je pokimal.
»Pa plačal si ga tudi že?« je rekel oče.
Nekaj je bilo med njimi, to so čutili vsi. Nekaj ni prav, nekaj se mora še zgoditi, da bodo lahko dihali in mirno govorili.
Ione je iskal prave poti, da najde pri očetu miren odgovor. »O, je že plačan. Na obroke sem ga kupil. V fabriki ga ima skoraj vsak.«
»Pa kaj drugega tudi še?«
»Kaj? Kako?« Ione ni razumel, kaj hoče reči
oče.
»Če imate tudi še kaj drugega kakor obleko na sebi in kakšno kolo in kakšne pare za kruh
in cigarete? Imaš še kaj v žepu ali kaj prihranjenega?«
Tone ni ničesar rekel. Pomislil je na popivanje od snoči do davi in na prazen žep včasih, ko tudi za tobak ni pare.
Oče je vstal izza mize. »Taka je mladina, da, Ione. Dere v mesto, ker je tam družba in denar na roko pa prostost. Kaj bo pa potem, če dela ne bo, če se bo ženil, če se postara. — Ej, seve, to vam ne pride na misel.«
In kakor da ima še veliko povedati, je stal še nekaj časa sredi sobe. Potem je odšel, trdo stopal po veži in čez prag na dvor.
Mati je tiho jokala. »Kaj ti je treba, da se potikaš okoli po svetu?«
Tone je mislil na prijatelje, na veselo tovarišijo, na prepete in prepite noči, na norčije, ki so jih včasih zagodli komurkoli on in Janez in Lojze.
Potem so skoraj ves večer molčali.
Kmalu so šli spat. Prej so še molili rožni venec. Tone je skril glavo v dlani, včasih se je tako zamislil, da je pozabil odgovarjati. Zunaj je šumela voda. Poslušal je pljuskanje vode čez rake. Veter je pihal skozi smreke na robu grape, listi veter, ki piha samo spomladi. Včasih je klopotalo in čofotalo kolo, žrmljali kamni.
Zdaj je mlin lili, kot začaran.
III.
Drugi dan okrog poldne se je vrnil od sestre Lojzke, omožene na Krsnikovini.
»Je že vstala?« je vprašala takoj mati.
»Seveda!« je vedro pravil Tone. »Vstala. Pa kakšnega lepega otrokca ima, majčkenega, tako lepega. Ta je Janez, kajne?«
»Da, kakor oče. V petek so ga krstili.«
»Hudo jim bo. Jako majhne otroke imeti. Koliko časa sta že poročena?«
»Za letošnji pust bo dve leti.«
»In že dva otroka?«
»Da, hudo je. Pa bo že Bog dal. Če jim je ži\ljenje dal, jim bo ze tudi se naprej pomagal.«
I one je vedel, pri čem je, da se ne vrne več v fabriko. Mogoče zato, ker je videl tistega Lojzkinega otročička, nebogljenega? Motile so ga še skušnjave. Garanje doma, nič denarja, nikoli družbe in vesele tovarišije... Mali Janezek, majhen kot črv, droben in lep kot angelček. Če bi bil njegov ...
»C e bi me rad imel, bi šel domov, postal mlinar, potem pa prišel še pome. Če bi me rad imel.«
Spomnil se je na dekle, ki mu je to govorila. Zdelo se mu je, da je tega že dolgo. Prav za prav
pa je bilo v soboto, predvčerašnjim. In danes je ponedeljek. In to ni tako dolgo.
Stopil je ven na dvor k očetu.
Potem sta skupaj stala tam. oče in sin. Ej, včasih je imel tri sinove, oče Robič. A kaj! Andrej je šel v Ameriko, sestra Lenka za njim še pred vojsko, Lojzka je omožena pri Krsniku. Lojz je v vojski izginil. In če gre še Tone, bo mlin propadel in vsa Robičevina. Ali pa če bi kakšnega Lojzkinega počakal ... Da. Robič bi čakal. Bi. a smrt ne čaka.
Jone je vprašal: »Kaj pa zemlja? Hodi?«
»O, zemlja,« je zrastel oče v svoji veri v zemljo. Potem kot da se je razjezil nad sinovim vprašanjem, se je glasno in strastno razgovoril. »Rodi! Rodi! Kdaj zemlja ne rodi?! Zmeraj rodi, včasih veliko, včasih manj, dovolj pa zmeraj, če človek ni požrešen in je z malim zadovoljen. Pa vi, mladi, tega ne razumete, nočete razumeti. Vam je samo za prostost pa za veselje.«
Sin je gledal očeta. Ni razumel te vere v božjo zemljo.
»Zemlja zmeraj rodi. zato ker zemlja je zmeraj zemlja. In ko se vse podere, vsa učenost in fabrike, in če vojska vse uniči, zemlja je božja stvar in se nikoli ne spremeni in zmeraj ostane. Da, Tone, to boš sam še skusil: Bog pa zemlja!«
Tone je nehote prijel očela za roko, a jo takoj spet izpustil.
»Oče, jaz ostanem doma!«
Očetu so se razprla usta. Gledal je sina in molčal.
Potem se je spoteknil čez vežni prag in oznanil materi: »Mati, slišiš...«
»Res, mati, doma bom ostal!«
In mati je zajokala v predpasnik.
PRED ŠTIRISTO LETI IZ LJUBLJANE V CARIGRAD
Silvo Kranjec
7.	Kosovo polje.
Iz Mitroviče so šli 24. septembra in potovali čez Kosovo polje v mesto Prištino. Na polju videli obzidan grob, podoben štirioglatemu, enonadstropnemu stolpu, pokrit z okroglo svinčeno streho. Notri je pokopano drobovje Muruta, osmega turškega carja, ki je bil na tem mestu, ko je šel z vojsko zoper srbskega despota ali kneza, v svojem satoru od starega srbskega viteza Miloša K obilo vica zaboden. O tej zgodbi pripoveduje naš pisatelj takole: Ko je prišel
turški car z vojsko nad omenjenega kneza na Kosovo polje, je ta zbral svojo vojsko, da bi se z njim pomeril, in pri tej vojski je bil tudi Miloš Kobilovič. Čeprav je bil Kobilovič slaven in zaslužen vitez, ki je vsak dan izvršil na meji mnogo junaških del, o katerih se še danes poje med Hrvati, so ga le tožarili pri njegovem gospodarju, češ da v sporazumu s sovražnikom snuje vele-izdajavske naklepe. Toda, kot kažejo njegova dela, so mu delali krivico, pač iz zavisti, kot se večkrat zgodi na tem hudobnem svetu. Zato je padel Kobilovič v nemilost pri svojem knezu, ki mu ni več kazal prejšnje naklonjenosti. Stari vitez je to dolgo molče prenašal.
Tedaj je povabil knez v taboru več mladih plemičev in vitezov na večerjo in jim izkazoval vse časti pri svoji mizi, dočim je pustil starega Kobiloviča stati pred mizo. Stari vitez je jasno spoznal vso nemilost in nezaupanje, ki ga njegov gospod po krivici goji napram njemu. To ga je bridko bolelo in žalosten je premišljal, kako bi dokazal svojo nedolžnost in se osvetil svojim klevetnikom.
Po večerji začne torej s težkim srcem govoriti svojemu gospodu, rekoč: »Gospodar, ne veš li več, kolikrat sem v tvoji službi viteško tvegal svoje življenje v bojih zoper tvoje sovražnike in kako sem svoje junaštvo na vse načine dokazal? In pri vsem lem pustiš mene, svojega starega služabnika, stati pri mizi, mlajše, ki še videli niso tega, kar sem jaz izvršil, pa obsipaš s častmi, meni v sramoto! Zatorej, gospodar, obvari te Bog, jaz pa grem in ti dokažem svojo zvestobo, da spoznaš, kako sem bil mnogo bolj vreden časti nego oni, ki si jih posadil za svojo mizo. Kajti storil bom, kar onim še na misel ne pride in bom končal to vojno, čeprav izgubim pri tem življenje.«
To rekši, odjezdi Miloš Kobilovič v tabor turškega carja. Ko so knez in njegovo spremstvo to zve deli, so ga preklinjali, misleč, da jih hoče izdali. Turški car in njegovi so se pa razveselili Kobilovičevega prihoda, ker so ga smatrali za svojega prijatelja. Turki so ga prijazno sprejeli in hvalili njegovo junaštvo, sultan pa ga je povabil k sebi. 'Joda on je hotel s carjem o važni zadevi na samem govoriti. Sultan mu je ugodil, v nudi, da bo zvedel, kako bi srbskega kneza najlaže premagal. Ko sta bila sama, mu je prožil nogo v poljub (taka je bila takrat navada na turškem dvoru), tedaj je siari vitez vzkliknil: »Kakšna krivica, da bi kristjan tebi nogo poljubljal! Zato boš pa takoj prejel plačilo!«
In ko se je sklonil nad nogo. je potegnil iz rokava bodalo in od spodaj zabodel cesarju v srce.
da je s smrtnim krikom izdihnil. I urki so planili proti Kobiloviču, on pa k svojemu konju in ga je že zajahal, toda koj nato so ga na konju ubili. Ko so v srbskem taboru slišali, kako je Kobilovič zabodel cesarja in sam poginil, tedaj je šele spoznal knez svojega zvestega služabnika. 1 urki, iz-gubivši svojega poglavarja, so se spustili v beg in tako so bili knez in njegova vojska, dežela in narod to pot rešeni Turkov.
»Tako si se na krščanski način maščeval in hudo z dobrim povrnil« — pravi pisatelj o Kobiloviču — »dal si življenje za svoje klevetnike, obenem pa si domovino otel iz rok sovražnikov. Zato si zaslužil enak spomin kot ona dva Rimljana: Scevola, ki si je desnico sežgal, ko ni svojega naklepa izvršil, in Mark Kurcij, ki se je vrgel v prepad, da bi rešil domovino. Od takrat si noben turški car ne pusti poljubiti nogo, ampak le roko, a tistega, kateremu da roko v poljub, držita dva paša za roko, da ne bi mogel kaj sličnega storiti kot Kobilovič. Vse to v viteški tvoj spomin, Kobilovič!«
Kuripečičevo pripovedovanje o bitki nu Kosovem temelji brez dvomu na ustnem izročilu. Gotovo je slišul od srbskih guslarjev narodno pesem o Mi lošu Ob i licu in je njega postavil v središče vse zgodbe. Ime Kobilovič ali Kobilič, kot ga on navaja, je pravilno staro ime in se nahaja v vseh poročilih iz 16. stoletja. Sele kesneje v 18. stoletju so ga pretvorili bolj učeni pisatelji v Obilič, ker se jim je zdel priimek, ki prihaja od kobile, za slavnega junaka mulo primeren. Da Kuripečič ni poznal srbske zgodovine iz knjig, do-kazuje tudi njegovo pripovedovanje, du je Obilič rešil domovino pred Turki, ki du so se po smrti svojegu vladarja spustili v beg. Danes ve sicer vsuk šolar, du so nu Kosovem zmagali Turki in da je buš tu bitku za stoletju utrdila njihovo oblust nad balkanskimi Slovani, toda koj po boju so se res širile tildi novice o zmagi kristjanov. Kajti Turki so utrpeli težke izgube in novi sultan Bajazit ni prodirul naprej, ampak je hitel v Odrin in Malo Azijo, du zuvaruje svojo oblust pred ruznimi tekmeci. Zuto je n. pr. bosanski krnlj Tvrtko, čignr čete so se tudi borile nu Kosovem, poročni v Florenco o krščanski zmagi, nukur so mu Florentinci se oktobru tistegn letu (1389) navdušeno čestituli in blugrovali »bosunsko kraljestvo, ki se mu je posrečilo bojevati tuko slaven boj«. Tudi v Benetke in nu Francosko so prišle slične vesti in fruncoski kralj Kurel VI., ki so mu poročali, da je nu Kosovem poginil sultan Murut s 100.000 Turki, je dal celo opraviti zahvalno službo božjo v pariški stolnici. Ne bi bilo torej čudno, če je tudi Kuripečič dobrih sto let kesneje kaj podobnega slišal od preprostega nuroda, ki si je pač težko mislil, da bi bilo Obiličevo junaštvo ostalo brez sadu. Da ga Kuripečič primerja z rimskima junakoma Scevolo in Kurcijem, nam pa dokazuje, da je bil naš »latinski tolmač* res humanistično izobražen mož, ki je dobro poznal stare latinske pisatelje.
8.	Preko Bolgarije do morja in v Carigrad.
Iz Prištine so odšli v nedeljo 25. septembra v vzhodni smeri mimo slovitega rudarskega kraja Novega Brda in dosegli pri Vranji moravsko dolino. Ob Moravi navzdol so prišli v S u r -d u 1 i c o , odtod pa čez visoko goro na bolgarsko stran v dolino reke Jerine, ki teče na sever k Ni-šavi. Na tem mestu je vpletel Kuripečič kratek opis tistega dela Srbije, ki jo je prehodil. Spo-četka je dežela skoraj popolnoma ravna, pravi, in tudi Kosovo polje, ki se razprostira tri dni hoda na dolžino proti Albaniji, je sama ravnina. Po njem je polno lepih, velikih vasi z dobro obdelanimi polji. Skoraj v vsaki vasi je cerkev z duhovnikom. ki vrši službo božjo po predpisih sv. Pavla, zato ga pa do njegove smrti vzdržuje vsa občina z ženo in otroki vred.
»V Srbiji se govori poseben jezik, ki ga imenujejo srbski in ki spada tudi med slovanske jezike, zato smo ga dobro razumeli. Prebivalci (e dežele so zelo bogaboječi in se kolikor moč varujejo greha in zla. Čeprav je v deželi nekaj visokih gora, zraste vendar dosti vina in različnega žita, v zemlji se pa dobi toliko srebra, da kuje turški car vse novce iz srebra, ki ga dobi iz Srbije.«
Nadaljnja pot je vodila naše popotnike mimo Trna in Breznika ter čez planino Isker k Sofiji, ki so jo pa pustili ob strani, ker je razsajala v mestu kužna bolezen. Ustavili so se v neki bližnji vasi in prekoračili nato razvodje med Črnim in Egejskim morjem. Preko Vakarcla in lhtimana so prišli skozi takozvana 1 r a j a n o v a vrata v dolino Marice k vasi Vetrenu.
Pokrajina od Čemerniške planine pa do mesta Drinopolja se imenuje Bolgarija. To je lepa in dobro obdelana dežela, kjer je tudi dosti več ljudi in živine kot drugod, to pa zato, ker prebivalci ne žive na meji in se jim ni toliko bati sovražnika. Vere so sv. Pavla kot Srbi, imajo svoje duhovnike in cerkve ter se zelo boj6 Boga in ogibljejo greha. Izkazovali so nam vso čast in spoštovanje iu nas sprejeli v svoje hiše. Tudi ti govore slovanski jezik, ki nam je bil pa malo manj razumljiv kot srbski.
Da je uživala Bolgarija nekoč v krščanski dobi veliko svobodo, bogastvo in izobilje, se vidi iz tega, da imajo moški, ženske in otroci brez izjeme s svilo vezene obleke, okoli vratu iu v ušesih pa nosijo srebrne ali vsaj bronaste verižice in uhane; tudi si spletajo žene in dekleta lase v dolge, do tal segajoče kite, prepletene z raznim okrasjem.
A. DUrcr: Sveti Jurij. (Lesorez.)
kjer jim je prišlo naproti okrog sto sultanovih dvornih služabnikov. I i so jih spremili v mesto, po katerem so jezdili še dobro uro, preden so dospeli v njim odkazano stanovanje, takozvani »karavanseraj« (gostinjec).
Po ravnini Marice so hodili po znani in že večkrat prej opisani carigrajski cesti, zato Kuripečič o teh krajih ne piše veliko. Zanimiva novost 80 bila riževa polja, ki so se začela okrog Tatar-Pazardžika, kajti Turki so bili že v 15. stoletju iz Kgipta prinesli pridelovanje riža v močvirne predele ob Marici. Pred meslom P I o v d i v o m so občudovali veliko zidano konjušnico nekega ilirskega paše, v kateri je bilo prostora za 800 konj. Od Vetrena so rabili pet dni do lepega novega mostu čez Marico, ki ga je bil dal zgraditi Musiafa-pašu, po katerem sc kraj še danes imenuje (bolgarski S vi le n g rad). To pokrajino imenuje Kuripečič P o m a n i j o in pravi, da so jih tudi tu krščanski Srbi in Polgari lepo sprejemali. Sicer je dežela podobna Bolgariji, h* da ima že veliko Orkov, s katerimi niso mogli slovanski govorili.
Na levem bregu Marice so potovali nato do velikega mesta Odri na in dalje skozi Lile* 1) u r g a s in Corlu k Marmarskemu morju, ki s‘> ga dosegli pri kraju S i I i v r i. Ves čas ob obali hodeč, so dospeli nato pred sum ( ari g rad,
9.	Grška žalost.
V	to poslopje so jih zaprli in niso pustili k njim nikogar razen dveh odličnih Turkov, ki sta po strogem sultanovem ukazu z vso prijaznostjo zanje skrbela, in pa nekaj služabnikov, ki so jim na cesarjev račun prinašali vsega, karkoli bi si poželeli, tako da razen prostosti niso ničesar po-giešali.
Preden začne Kuripečič s pripovedovanjem svojih carigrajskih doživljajev, nam opiše še grško deželo, ki da se razprostira od zidanega mostu (Mustafe-paše) pa do C arigrada in še dalje. I u prebiva po vseh mestih, trgih in vaseh še dosti Grkov, ki se strogo drže krščanske vere, svojih cerkva in duhovnikov, praznikov in zapovedi. Nosijo podobna pokrivala kot Turki, toda modre barve in si glave ne brijejo, da se ločijo od pravih I urkov. Zaradi krščanske vere morajo prestajati veliko gorja od Turkov, katerim so podložni v težkem jarmu in jim plačujejo neznosne davke. Zato velikokrat in bridko zdihujejo k usmiljenemu Bogu (»kot sem jih sam videl in slišal,< pravi Kuripečič), češ, vsega tega trpljenja smo si sami krivi!
Če jih je vprašal, zakaj, so mu takole odgovarjali: »Takrat, ko so se Turki polastili sosednjih kraljestev in dežel, krajev in mest okrog Grške, smo (o videli in dejali: sedaj bo prišla naša dežela na vrsto! Toda naši gospodarji in oblastniki so rekli, da ne bo nič iz tega; kajti prej mora Turek zavzeti ves svet, preden si bo podjarmil širno Grčijo. Tako smo prevzetni omalovaževali resne dogodke, dokler ni spravil Turek ne le širne Grčije, ampak skoraj treh delov sveta, Azije, Afrike in pol Evrope v svoje nenasitno žrelo. Zato pa, plemeniti in pobožni možje, ne bodite gluhi in ne zanašajte se: preden pride Turek do nus, mora še marsikaj osvojiti! Tudi mi smo tako govorili, pa nam je prišel žal veliko preblizu. Držite se svoje gosposke in bodite složni, prosite Vsemogočnega, da bi odvrnil svojo jezo in olajšal jarem, v katerem zdihujemo mi in vse krščanstvo, odkar je začel vladati krvoločni Turek. Kajti pri Turkih je mnogo bolj častno in lepše, če komu pravijo morivec, tat, izdajavec ali pa ubijuvec kristjanov kot pa kristjan.«	(Konec	prihodnjič.)
IZ ZDRAVNIKOVIH DOŽIVLJAJEV
Priobčuje Bogdan Kazak 4. Ovire in pobude. Prvo srečanje s Krekom.
Nekoč je profesor živalstva začel svoje predavanje s takole mislijo: Ker si ne moremo predstavljati, da je padel človek v svet tak, kakršnega vidimo dandanes, mu moramo dati mesto med drugimi prirodninami, najti razvojne vezi in ga uvrstiti med višje živali, in sicer med sesavce, oziroma njihove najbolj razvite zastopnike — opice.
Bilo mi je, kakor da me je kdo udaril s težkim betom po glavi, da sem se miselno kar opotekal. Iz vseh predavanj, ki sem jih doslej poslušal, iz vseh knjig, ki sem jih prebiral, je vel takrat leden dih materializma, zakaj vse prirodoznanske in tako tudi medicinske stroke je obvladal v imenu stroge znanstvenosti materializem. To predavanje pa mi je predočilo naziranje odličnega znanstvenika o živalskem izvoru človeka v bengalični luči. Med mojim tedanjim zelo preprostim gledanjem v svet in odločnim naziranjem profesorja, ki je bil tisto leto celo vseučiliški rektor, je zazijal prepad. Tisto malo, kar smo se učili glede svetovnega naziranja pri veronauku na višji gimnaziji, je že obledelo, tudi tisto, kar je takrat v obrambo verskih nazorov prinašal bojeviti »Rimski katolik«, mi ni nudilo dovolj opore proti silni materialistični struji.
Kje je resnica? Jasno sem se zavedel, da je moje dotedanje življenje brezsmiselno in prizadevanje v mojem pravcu brezsmotrno, ako je materialistično naziranje utemeljeno. Hkrati pa sem čutil, kako se mi je vsa duša iz globin upirala proti takemu pojmovanju življenja. Kako naj pridem preko slutenj do spoznanja, z znanstvenimi razlogi podprtega in neomajnega naziranja o svetu?
Pri tovariših in starejših rojakih sem iskal sveta in pomoči; nekateri so se mi posmihnli, češ, da sem samo za v »lemenat«, drugi, resnejši in dobrosrčni dijaki, po številu zelo redki, so se sami borili z dvomi in iskali utehe, pretežna večina se pa vobče ni zanimala za načelna vprašanja.
Negotovost glede življenskega smisla mi je bila mučna in nevzdržna, zato sem sklenil, da se sam poučim o temeljnih vprašanjih po prvih znanstvenih virih. Nisem se zavedni, koliko napornega in dolgotrajnega truda bo trebalo, da se poučim o tako zamotanih vprašanjih. Ves prosti čas, ki mi je ostajal poleg zdravniškega učenja, in vse po-
čitnice kar po vrsti sem tičal v knjigah prirodoznanske in modroslovne vsebine. Kar je imela vseučiliška knjižnica del te vrste, sem jih predelal, brskal sem tudi po drugih knjižnicah in po prijateljih dobival najnovejša dela na vpogled.
Priznati moram, da je bilo proučevanje velike snovi izprva obupno in moreče; a kmalu mi je začelo ugajati in izsleditev kakega določenega spoznanja me je navdajala z zadoščenjem. Mesece in mesece sem čepel doma ali v knjižnicah zarit v knjige. Konec prvega leta sem dobil pregled in v drugem letu tudi vpogled v bistvena vprašanja.
Lastno dognanje* in spoznanje mi je utrdilo prepričanje, da je resnica samo ena, in vrnilo veselo zavest, da je smer moje življenske poti pravilna. Koliko vedre utehe sem dobil v pismu svetega Pavla, ki se bere na praznike cerkvenih učenikov (II. Tim. 4): »Pride namreč čas, ko ne bodo prenašali zdravega pouka, marveč si bodo po lastnem poželenju volili na kopice učiteljev, ki žgačejo ušesa, in bodo od resnice odvračali ušesa ter se obračali k bajkam.«
*	* *
Druga, ne manj važna pobuda za moj duševni razvoj je prišla od druge strani. Že drugo leto sem se boril z medicino, darvinizmom in — lakotjo, oziroma s stanjem, ko človek vsak dan sproti pogreša marsikaj in mnogo, kar mu treba za naj-skromnejše životarjenje. Odšel sem v Ljubljano poizvedovat in vrtat radi neke ustanove za medi-cince, ki bi se obvezali za zdravniško službovanje na deželi. Dobil sem nekaj upanja za bodočnost, a za takratne nuje sem si izposloval s pomočjo in jamstvom dveh dobrih prijateljev posojilo pri denarnem zavodu.
Takrat sem se po teh dveh očetovskih prijateljih seznanil z Janezom Evangelistom Krekom.
Bila je binkoštna nedelja, ko sem bil v gosteh pri teh dveh prijateljih v znameniti hiši nasproti šenklavškemu stolpu. Dr. Krek me je izluščil iz mnogoštevilne družbe birmancev in botrov, ki so takrat polnili hišo, in vzel s seboj na sprehod. Krenila sva na Golovec, kramljajoč vso pot o nalogah posvetnega razumništva. Dospela sva na vrh grička. Radi občutne vročine sva legla v senco borovcev in brez in nekaj časa uživala prelep razgled na Ljubljano in okolico v pomladni Inijnosti ter na divni okvir zasneženih vrhov.
* Priobčil sem v tedanjih letnikih »Katoliškega Oli/.or-nikiu vrsto razpruv o durvini/.mu, ki .so menda Se dauduiics promišljunja vredne, suj se stare, v znanstvu že opuščene materialistične zmote še vedno vsiljujejo Širšim krogom naSega naroda kot znanstveni izsledki.
Ob Ljubljanici. (Fot. Fr. Krašovec.)
Kmalu je skočil pokonci in vzkliknil: »Ali smo Slovenci te lepe zemlje vredni, ko jo (uko malo poznamo in cenimo!«
Napotila sva se proti Božjemu grobu. Brez ovinkov me je začel izpraševali, kako si zamišljam svoj bodoči poklic. Priznal sem mu, da še nisem utegnil dosti razmišljati, ker dokler gagam in tonem v reki medicinskega študija in vrtincih vsakdanjih stisk, ne morem gledati preko rešilnega brega — medicinskega doktorata, ki je še tako daleč; želel bi si pa biti takole okrožni zdravnik kje na kmetih, kakor sem jih nekaj spoznal v domačem kraju.
Z mojim odgovorom ni bil Krek nič kaj zadovoljen. Zdravljenje bolezni in popravljanje okvar je pač zadeva zdravnikov-rokodelcev, tako nekako je modroval, a višja in lepša naloga zdravnikov bi bila izobraževalna (dandanes bi rekli prosvetna) in nekako zdravstveno iu nadzorovalno vodilna, zdravnik naj prevzame zdravstveno vzgojo ljudstva in naj zahteva odpravo vseli zdravstvenih škodljivosti, oziroma uvedbo vseh •»aprav, kakor jih zahteva zdravje ljudstva, ki je bi ostane glavna in morda edina dobrina delovnega ljudstva.
Zazrl sem takrat nov svet, ki mi ga je odprl Krek, u ta svet mi je bil tako nov in — tuj. Odvrnil sem, da je zdravnik človek, ki daje družbi, kar ta od njega zahteva in za kar ga plača, da pa *ie more prevzeti vloge, ki je družba od njega ne pričakuje in mu je ne plačuje.
Kdo je kdaj Kreka ugnal? Jaz takrat gotovo ne, zakaj z vso vnemo je pritiskal name kar naprej. Medicinec znanstveno proučuje pogoje za ohranitev in utrditev človekovega zdravja, zato je njegova znanost prav za prav glavna in najbolj zgovorna braniteljica izinozgavanega ljudstva, ki se sicer zaveda krivičnosti družabnega reda na sploh, a ne pozna svojih pravic v podrobnostih, v zahtevah po zdravih, za življenje nujno potrebnih pogojih. Zdravnik naj torej odpira oči trpečemu ljudstvu in kaže smernice prizadevanju za pravično ureditev družbe. Kdor vrši samo plačano dolžnost, stori premalo.
Nisem se mu kar tako vdal in sem se ga otepal še naprej, češ, kako naj se družita medicina iu — politika. Medicina se bavi z zdravljenjem, torej odpravljanjem nastalih bolezni in okvar, njena dvojčica higiena skuša bolezni preprečevati, zato ugotavlja pogoje za zdravo življenje. Zdravniški poklic resnega človeka toliko zaposluje in veže, da se ne more ukvarjati z javnimi zadevami; kot higienik pa je zdravnik nameščenec državne ali druge javne uprave, ki pač ne bo trpelu, da se njen nastavljenec udejstvuje kot samozvanec v političnem življenju. Drugim učenim in neučenim ljudem raznih poklicev je politično udejstvovanje lažje in bolj primerno, zdravnik pa, ki bi se spustil pri nas v politiko, bi moral zanemarjati ali svoj poklic ali pa javne posle, ali pa kar oboje in bi se osmešil v javnosti, morebitne svojce pa upropastil.
Mladika 1931
Krek seve ni popustil ali kaj odnehal. Vsakdo je ud družbe in njegov posel mora biti v pravilnem razmerju ali odnosu do družbe, vsako, tudi zasebno dejstvovanje mora biti družabno usmerjeno, v prid družbi, zakaj družba je nad poedinčem. Ker je liberalizem in njegov pristni izrastek kapitalizem uničil miselne in gospodarske temelje človeški družbi, narašča živi jenska zmeda in beda najširših slojev, hujša morda kakor v poganskem suženjstvu. Ta miselna razrvanost in gmotna stiska prihaja tudi med nas Slovence in nas ogroža. Zato morajo vsi dobromisleči razumniki biti bednemu ljudstvu v pomoč. Tudi zdravnik in prav posebno zdravnik, ki ima v rokah najuspešnejše orožje v borbi za ljudske pravice — zdravniško vedo. V imenu zdravniške vede, ki jo priznavajo tudi najbolj zakrknjeni kapitalisti, se da doseči vsa delavska zaščita, zakaj zdravstveno je ugotovljeno, kdaj sme začeti z delom v obrti, tovarni ali rudniku dorasel človek, koliko naj dela moški delavec, koliko in kdaj tudi delavka, da se ne izčrpata prezgodaj, kakšna naj bodo obratovališča, da ne trpi zdravje, kakšne varnostne naprave so potrebne v vsakem obratu, da se preprečijo nezgode. V imenu medicine se da tudi dognati pravično plačilo za delo, zakaj medicina ve, koliko hrane potrebuje delavec za uspešno delo, koliko mu treba za obleko in zdravo stanovanjc, v imenu medicine se da izposlovati oskrba za onemoglost in starost.
Občudoval sem Krekovo visoko zamisel o zdravniškem poklicu, ožarjenem v čudoviti, meni dotlej neznani luči — družabnega gledanja in pojmovanja življenja. Nisem se mu več upiral, priznal sem mu brez pridržkov, da mi je odprl okno v nov svet.
Dospela sva med tem k Božjemu grobu in čez most na Kodeljevo. Dr. Krek je kar oživel, kazoč mi prve početke novega selišča — dela njegovega Delavskega stavbnega društva. Nekaj skromnih hišic je bilo že gotovih, druge so rasle iz tal, vsakega lastnika teh hišic življenske razmere in težave je poznal in upošteval bolj ko svoje. Šla sva preko Ljubljanice, kjer mi je razkazoval dve dolgi vrsti hišic — istotako last članov njegovega društva. Razgovarjal se je s stanovalci prisrčno kakor s svojci, šalil z otroki, kakemu resnemu možaku, ki je taval za njim kakor v zadregi, šepnil kaj na uho, da se mu je razjasnil mrki obraz.
Videl in doznal sem mnogo več, kakor sem pričakoval, spoznal sem moža, ki je preko mej svojega poklica razvijal svojo silno duševnost, da jo je čutila že takrat vsa domovina, in sicer v pravcu iskrene družabnosti in vzorne požrtvoval-
nosti. — Večina tistih hišic je zrasla ob Krekovih osebnih žrtvah, kakor sem zvedel kmalu pozneje.
Vrnil sem se k študiju znatno predrugačen. Krekovih misli se kar nisem mogel več otresti. S prijateljem in tovarišem Justkom iz Trsta, ki ječi prav te mesece kot politični zločinec v »večnem« mestu, sva zbirala v Gradcu naše majhne ljudi, obrtnike in delavce, in jih navzlic prezirljivemu odporu slovenskega razumništva, divjemu nasprotovanju nemških nacionalcev ter besnemu preganjanju sociulistov združila v društvo Krekovega duha. To oporišče slovenskega življa v tujem mestu se je ohranilo do dandanes, meni pa kot dijaku ni dajalo samo mnogo dela in skrbi, marveč tudi mnogo zdravih pobud na življensko pot. Koliko sem se takrat naučil, ko sem moral poučevati druge!	(Dalje	prihodnjič.)
L O F O T S K I RIBIČI
Iz knjige: JOHAN BO JER, Dl E LOFOTFISCHER
Priobčuje A. Serko
4.	Čez Vestfjord.
Naslednjega dne so odrinili, imeli so ugoden severni veter in jezdili so na valovih.
Lars je stal z obema tovarišema na prednjem koncu, plal in plal vodo, medtem ko se je zgrinjalo morje čez čoln, da so jim pršele pene visoko nad glavo. Za trenotek se je ozrl, pa kopnega ni videl več, nebo je bilo megleno in morje suino še valeče se zelene gore s penastimi grebeni. In hipoma je bilo morje tako silno veliko, čoln pa tako majhen. Z glavami naprej so padali navzdol v doline valov, kjer jih je objela tema, se vzpenjali zopet navzgor na vrhove, kjer je postalo svetleje, potem so jezdili nekaj časa vrh valov, ki so jih vlekli s seboj, in zopet jih je vrglo navzdol v prepad in vsakikrat jih je obšla mrzla zona: »Bomo li prišli še kdaj zopet navzgor?«
Sedaj je izgubil A rut Aasan vso oblast nad seboj, vrgel se na kolena in iztegnil orokavičene roke: »Gospod, pomagaj nam, tonemo!« je tulil. Pa od krme sem je zagrmel glas: »Zgrabite ga in vrzite čez krov!«
Larsu je bilo zelo tesno pri srcu, pa če je dvignil glavo in pogledal očeta, mu je odleglo. Dosedaj še ni bil vedel, kdo je prav za prav njegov oče. Bilo je, kakor da čoln ječi in stoka pod neko silo, izhajajočo iz njega, ki je stal in stiskal zobe z eno samo željo, ukloniti si čoln in naj ga stane življenje. Imel je ženo in otroke in bile so banke in štacunarji, on pa je bil danes samo še
čolnar, danes je jahal na meglali in viharju. Velikanski val prihaja z višave, val, ki jih lahko potegne v smrt, pa Kristaver takoj ve, kako ga bo rezal; jadro pritegne, da dobi čoln pravi zalet. In že jezdijo po valu navzgor, više in više, že jih val nese s seboj, ko strmoglavijo zopet navzdol. Moj Bog! Kako se bo vse to končalo? Čez peneče vrhove valov pridrevi sunek viharja, pa Kristaver čuti, kaj čoln danes prenese, tesneje ga privije k vetru in krikne: »Popustite vrvi!«
»Popustite vrvi!« ponovi Elezeus in popusti vrv, da se v povešeno jadro upre samo še pol vetra.
Pa ko se tako penijo v valovih, se Kristaver ozira tudi po jadrih svojih tovarišev. Danes se kaj lahko pripeti kaka nesreča, ki bi zahtevala nujne pomoči.
lil po jadru spozna v valovih »Morsko luč«, ki je zdaj komaj tolikšna kot mušičja perotka na morju. In dalje tam vzhodno se peni »Morska roža« z rumenim jadrom, ki se zdaj dvigne visoko v nebo, zdaj zopet izgine v valovih in se zopet prikaže.
Sto in sto jader je danes raztresenih po Vest-fjordu; pa kaj, ko je morje tako obširno, da komaj vidijo drug drugega.
Ko je vihar naraščal, je moral Lars k jamboru in prijeti za priar; na prednjem koncu je ostal samo še Kaneles in plal vodo, saj je bil A rut bolj mrtev kot živ. Oklepal se je veslaške klopi in se tresel po vsem životu.
Nenadoma je veter ponehal in tišina je legla na Vestfjord. Pa kmalu nato se je na zapadli stemnilo in vzdignil se je zahodnik.
Prevrgli so jadra in pluli nekaj časa v kipečem morju, saj so se valovi lomili ob vetru.
Megla se je dvignila, nebo se zjasnilo in pritisnil je mraz. Možje, premočeni od morske vode in potni od planja, so morali stati in čakati, da jim je zmrznila voda v oblekah in oledenel znoj na goli koži; vozili so in šklepetali z zobmi, prestopali se z ene noge na drugo, poskakovali, se tresli in otepavali z rokami, polblazni od ledenegu mraza, ki jim je šel skozi kosti.
»Mrož« pa vozi in vozi in kapitan opazuje kompas. Mrači se. Kar se 11111 zjasni obraz, od klobase tobaka odgrizne nov čik.
Rumenkast večerni sij je legel na morje, daleč tam na jugozapadu je zaplamtelo nebo v dolgih ognjenih pramenih. Pa kaj je spet to, prav pred njimi? Lars gleda in gleda in pozabi na mraz.
Med nebom in morjem je videl dolgo vrsto temnosinjih oblakov in više zgoraj še druge bele oblake, žareče v rumeni luči večernega neba. Vse
•4 c *
je bilo kakor bajna dežela v modrih, belih in zlatih barvah.
»Poglej no tja!« je dejal Kanelesu.
»To so Lofoti,« je ta odvrnil.
»Si znorel? To so vendar oblaki.«
»To so gore. To je lofotska stena,« je ponovil Kaneles ter poskakoval in otepaval z rokami. »Drevi bo žganje.«
Lars je še vedno strmel. Pa so prihajali bliže in bliže. To so torej Lofoti, o katerih je že od mladih nog toliko slišal. Dežela v ledenem morju, o kateri ^o vsi dečki na obali sanjarili in po njej hrepeneli. Tam so se godila junaštva, tam je bilo bogastvo, tam se je šlo s smrtjo za stavo. Mnoga stoletja so romala cela preseljevanja narodov tja, marsikateri od njih je poginil na morju, drugi so prišli s cvenkoin nazaj, po večini pa so ostali siromaki vse svoje življenje. In vendar so romali vedno znova tu sem, leto za letom, pokolenje za pokolenjem. Tu sem so morali. In zdaj je prišla vrsta nanj. Zdaj je videl Lofote tudi on.
Od neba in morja so se odoblikovali tisti oblaki kot strme gore, vijoče se višnjevo, z belimi lisami in snežnimi kapami na vrhovih, v dolgi črti proti jugozapadu. Bile so kakor vojska velikanov, ki počiva in razmišljuje na svojem pohodu čez morje.
Že so videli rumene lučke svetilnikov, zročili izmed skalovja na morje, in slišali daljno šumenje, kakor da poje morje. Bila je voda, ki se je lomila tam ob skjiirih in čereh nemirne obale.
Jadra na Vestfjordu so se usmerila po svetilnikih v različne luke, da bi pristala za lov preko zime.
Proti večeru je plul »Mrož« skozi sund z rdečimi in zelenimi lučkami na bregovih, tam pod strmo skalnato steno je bil pristan:	lučka pri
lučki, iz hiš in z mostišč, iz kajut in z jamborov v luki. Temno vodovje sunda je bilo od svetlobnih pramenov kakor polito in oster duh po ribjem olju, katranu in ribah jim je udarjal nasproti.
»Mrož« je spustil sidro, dokler mu ni pristaniški nadzornik odkazal prostora. In potem je ležal v pramenih luči ves siv od primrzle morske vode.
Z odrevenelimi nogami so šli možje s čolna na kopno. Led na njihovih oblekah, lomeč se ob gibanju, je hrestljal, ko so jo mahnili proti nizki, rumeno pobarvani koči, ležeči med stotinami drugih prav takih koč. Na njeno, z važami krito streho, je padala medla luč.
To je bilo bivališče zanje in za posadko »Morske luči« čez zimo.
Kristaver pa se je podal takoj na brzojavni urad in z rdeče nabreklo roko s težavo napisal brzojavko, ki se je vsako leto enako glasila in na katero je čakala žena z otroki daleč na jugu: »Vsi znanci dospeli. Vse zdravo. Kristaver.«
Nato se je zravnal in se odprhal. Od jutra je bil pri krmilu. In tak dan na Vestfjordu zdela človeka.
5.	V koči.
Ko so možje prišli do koče, je ležal velik zamet pred vrati in medtem ko so se drugi spravili nadenj, je šel Kaneles h »kralju« pristana po ključ.
Sneg je nanašalo v kočo, ko so slednjič odprli vrata. Prvi prostor je bil prazen, namenjen za skladišče vreč z moko, čebrov, zabojev s prehrano in mrež. Ko pa so v drugem prostoru prižgali vžigalico, so videli tudi tam sneg, nanesen po ležiščih in tleh. Malo okence, držeče na sund, je bilo popolnoma motno, zunaj od vremena, znotraj od pajčevine; pod je bil črn in dišalo je po ribah, plesnobi in kožah. V tem prostoru naj bi prezimili obe posadki, skupaj dvanajst mož. bilo je mraz kakor v pasjici.
Nad mizo je visela svetilka z ostankom olja; to so prižgali; našli so pa tudi nekaj polenec in zakurili z njimi pečco, na kateri je čakal nanje črn kotliček z ostankom rjave kave od prejšnjega leta. V koči je bila tudi še majhna kuhinja in na zasneženem ognjišču je stal črn lonec z nekoliko juhe, ki so jo bili lani, ko so odhajali, pozabili izliti.
Za čistoto in domačnost v koči je imel skrbeti Henrik Rabben, ki je, medtem ko so drugi vlačili zaboje in odeje s čolna, prinesel vode, pomil kotliček in lonec ter pometel sneg z ležišč in poda.
Ko so pozneje prišli možje, se jim je ob pečci otajal led in kmalu jim je kapalo od brad in od las. Odložili so pooljene suknje in odtajali zmrzle škornje. Trajalo je pa precej časa, preden so postali toliko mehki, da so jih mogli sezuti. Zunaj v kuhinji je pod velikim loncem z vodo že prasketal ogenj, iz kotlička se je pa širil po sobi vonj črne kave.
Elezeus je bil z vsemi prebivalci pristana dober prijatelj; zato ni trajalo dolgo, ko je prišel s tremi velikanskimi polenovkami v eni in s polnim korcem jeter v drugi roki. Izposodil si je bil to od nekega ribiča, ki je bil tukaj doma.
Kmalu je krožil kozarček z žganjem med njimi in vsi so prikimavali in si napivali. Celo z Arntom Aasanom so ravnali kakor s svojim.
Dobro jim je dela črna kava; dasi je bil mraz tam zunaj na morju neznosen, so jih začeli pa
tukaj na gorkem prsti na rokah in nogah peklensko skeleti. Otepavali so z rokami, si gnetli prste, poskakovali po sobi, slednjič jim pa ni preosta-jalo drugega nego sleči nogavice in vtekniti roke in noge za nekaj časa zunaj v sneg.
Baš ko je bil krompir kuhan in so ležale kadeče se ribe z jetri v skledi, so začuli zunaj copo-tanje posadke z »Morske luči«, ki je stopila s Peroni Suzanso v kočo.
Oster mraz je prihajal od njih, kožuhi, lasje in brade so bili sivi od leda; v koči je postalo mraz, kakor da je prinesel vsak od njih svojo zimo s seboj.
Kristaver je vstal in jim natočil žganja:
»Dobrodošli na Lofotih!«
Hitro so prišleci znosili s čolna svoje stvari in sedli nato z onimi za mizo; prvič v tem letu je bilo zbranih vseh dvanajst mož pri skupnem gospodinjstvu za čez zimo.
Pri gorki peči so jim roke in obrazi začeli po tolikem mrazu na morju otekati in jih skeleti. Deset dni so prestali ob prekajenem mesu, kruhu in kavi, sedaj je pa stala pred njimi kuhana jed, sveže ribe, jetra in vroč krompir. To je dišalo! Jedli so in se niso mogli najesti. V njihovih želodcih je bilo še vedno nekaj prostora. In ko so ostale na mizi le še kosti in olupki krompirja, so sedeli z rdečimi, nabreklimi obrazi in se gledali kakor po opravljenem delu. In Per Suzansa bi ne bil to. kar je bil, če bi ne bil izvlekel steklenke žganja in vsakemu od njih natočil. Pa tukaj na gorkem jim je bilo težko držati oči odprte. Toliko da so še nametali na ležišča nove slame in razgrnili odeje. Danes so mogli, ko so legli, zopet sleči debele volnene hlače in jope. Ko so ugasnili luč, so še nekaj časa bedeli, se pogovarjali in zehali. Premočene obleke in škornji, sušeči se pri gorki peči, so razširjali hud vonj po morski vodi, znoju in mokrem usnju. Dasi so bila ležišča vlažna, odeje in kože mrzle, so vendar zaspali z občutkom, da so zopet med ljudmi, tako rekoč zopet doma.
Pa gorkota je ponehavala in v koči je postajalo mrzlo. Pritisnila je polarna noč. Obleke in škornji pri peči, od katerih je kapala voda, so začeli znova zamrzovati in ledeneti. Postal je tak mraz, da jim je spečim puhtel dih kakor temno-sivi oblak iz ust.
6.	Pristan.
Pristan je bil sredi majhnih skalnatih otočkov, molečih ob vznožju strmih gora iz morja. Ker med njimi ni bilo mostov, so neprestano vozili čolnički sem in tja. Na teh otočkih je stalo več sto majhnih, z vazami kritih koč, nad katere so se dvigali cerkvica, bolnica, ribiški dom ter bela stanovanj-
Ribiško ladjevje na Lofotili.
ska hiša in dolga rumena šupa »kralja« pristana.
V	snudih in pristaniščih se je zibal cel gozd jamborov; bili so tamkaj parniki, jadrnice, veliki in majhni čolni.
Več nego trideset takih pristanov je bilo na Lofotih in v vseh je mrgolelo ljudi ob tem času kakor v kakem mestu. Zbrali so se tu, na par sto milj dolgem obrežju, k prezimovanju ribiči od severa in od juga. Med kočami so se gnetli mornarji, pošteni kmetiški ribiči in brezdomski ma-trozi, ki so se zdeli, kakor da so ustvarjeni iz vodnih škornjev, jadrovine in brad.
Pred to ali ono kočo so visele že ribe na latah, tu so se odprla vrata in kosmat dedec je izpraznil lonec: ribje glave, kosti in drobovje, vse je ležalo naokrog; visoko nad kočami so vreščali sivi in beli galebi, nad vsem pa je ležalo zamolkli) bobnenje morja.
V	prodajalni pri »kralju« sc gnetejo ribiči. Cikajo, pljujejo, si pripovedujejo novice, ne kupijo pa ničesar, saj niso zaslužili še pare. liha vojna je med njimi in onim, ki bi rad prodajal. Trgovski pomočnik v visokih škornjih in gladki usnjeni jopi stoji z vatlom v roki pri oknu in gleda ven, pa vse nič ne pomaga. Sam gospodar prihaja od časa do časa iz svoje pisarne in se dela. kakor bi kaj v tem ali onem predalu iskal. Ribičev niti ne pogleda.
Minuli so časi, ko so leteli klobuki z glav, samo da se je pokazal. Svoje dni je bil v resnici nekakšen »kralj« tukaj: takrat, ko ni smel nihče
prodati svojega plena drugemu ko njemu, ko je še sam določeval cene, ko so bile še vse koče njegove i 11 je zahteval zanje najemnino, kakor se je njemu zlj ubilo.
Pa lepega dne je vmes posegla oblast. In kaj je bila posledica!' Njegov ugled pri ribičih je zginil, ponižne vljudnosti ni bilo več. Ribe so prodajali trgovskim ladjam, v njegovi prodajalni so pa jemali robo na kredo, haha! Tako so stali zdaj tam, žarečih oči. kakor bi hoteli reči: Be! zdaj se te več ne bojimo. Dolga stoletja so nas ljudje tvoje sorte mučili, tukaj in povsod na Kofolih. Zdaj ii pa lahko pokažemo lige. Piši nas v ... Be!
Ko se je zmračilo, se je pripeljal poveljnik v pristan. Na glavi je imel uradno čepico, na njegovi ladji je plapolala državna zastava. Dva od nadzorstvenih uradnikov sta mu veslala urno naproti, ga že od daleč po vojaško pozdravila in trepetala pri misli, da morata pred obraz vsemogočnega poveljnika.
Stopil je v čoln in velel veslati po pristaniščih. Njegove sokolje oči so šle od čolna do čolna. »Za vraga, zakaj leži parnik za olje tu?« je naenkrat zarjul. »Ni bilo drugje prostora, gospod poveljnik,« se je drznil odgovoriti uradnik. »Prostor gor. prostor dol, saj vidite, da je v napoto. Stran z njim, iu sicer takoj!«
In veslali so skozi sunde in gospod komandant je stal v čolnu in gledal na dolge vrste čolnov ob mostiščih, ki so ležali drug poleg drugega kakor konji v hlevu.	{Dul.e prihodnjič-)
IZ ANATOMI JE
O RDEČIH krvnih telescih
Dr. Jane/ Plečnik
Razprtih smo kri v dvoje deležev: v rdeči usedek in v (jasno) krvno tekočino. Dognali smo, da ima (jasna) krvna tekočina (plazem) dvoje deležev: vlaknino (fibrin) in sirotko (serum). — Podrobneje si oglejmo rdeči usedek.
»V Vr
Denimo kapljico rdečega usedka na čisto, jasno, prozorno stekleno pločico (»pločica«), pa položimo manjšo, čisto, jasno, prozorno, kar le možno tenko stekleno pločico (»pokrovko«) na kapljico — kaplja se bo razgrnila med pločico (Objekttriiger) in pokrovko (Deckglaschen) v prav tenko plast. Kapljica, ki smo jo deli na pločico, je bila rdeča; kapljica, razgrnjena med pločico in pokrovko v tenko plast, sije rjavo zelenkasto. Zelenkasta plast med pokrovko in pločico je dobro tenka, je pa vendarle motna, ni povsem prozorna in je kar samo prosojna.
Položimo pločico z razgrnjeno kapljico pod mikroskop in oglejmo si jo z drobnovidom: videli bomo neverjetno število enakomernih krožkov (rundes Scheibchen), porazpršenih v jasni, svetli, prozorni tekočini; krožki so zelenkasti. Pozorno oko spazi, da so zelenkasta telesca res le krožki in da niso oblice (Kiigelchen) — nekaj krožkov, stoječih na lastnem robu, pokaže, da so res pločice; krožki so v sredini nekam stisnjeni, njih rob je kolobarasto zdebeljen. Zvedavo oko bo zaznavalo tu pa tam tudi brezbarvna telesca, spazilo pa bo, da brezbarvna telesca niso pločata in da so prav res okrogla, da so oblasta, da so torej telesca, ki so jim vse tri (prostorne) mere enake.
Zelenkaste pločice in brezbarvne oblice so v krvi, pa jim pravijo krvna telesca. Zelenkasta telesca so tisto, ki stori kri rdečo, pa jim pravijo rdeča krvna telesca. Grk označa »rdeč« z besedo »erythros« in označa »telo« z besedo »kytos«. Znanstveni »jezik« se razlikuje od preproste govorice le po večjem številu tujk in spakedrank, pa znanstveni »jezik« označa rdeča krvna telesca kot »eritrocite«. Popukaj iz znanstvenega »jezika« ščetine, ki so se zasadile v »jezik« znanstvenika ob jeji znanosti, pa ostane kar vsakdanja, domača govorica in »globoki in globokoumni« znanstveni izsledki postanejo dostopni kar vsakteremu povprečno umnemu. »Brezbarvna« krvna telesca niso niti koj opazna površnemu ogledovavcu; brezbarvna krvna telesca se ti zde v prvem hipu svetle, (dnevno-)bele špranje med rdečimi krvnimi
telesci; označili so torej brezbarvna krvna telesca tudi kot »bela« krvna telesca. Grk označa »svetel, bel« z besedo »levkos« in označa »telo« z besedo »kytos«, pa znanstveniki označajo »bela, brezbarvna« krvna telesa za »levkocite«.
Število rdečih krvnih telesc, ki jih vidimo v razgrnjeni kaplji krvi, je skoraj neverjetno: telesce tesno ob telescu leži, da, pokrivajo se. Koliko jih je? Kako jih štejejo? — Ne bomo v podrobnem pripovedovali, kako štejejo rdeča krvna telesca — veruj mi, da jih štejejo točno in da se števci zmotijo kvečjemu za nekuj sto pri par milijonih. Tako nekako štejejo rdeča krvna telesca, kot bi kmet »štel« in preštel zrna žitnega pridelka: kmet bi preštel število zrn, ki jih gre na en kilogram; zvagal bi nato ves žitni pridelek in bi torej dognal, koliko kilogramov (oziroma centov) ima žita, pa bi nato množil število naštetih zrn s številom kilogramov (oziroma centov). Umevno je samo ob sebi, da ne uporabljajo kilogramov pri štetju rdečih krvnih telesc in da uporabljajo neprimerno než-
Podobi kažeta rdeču krvna telesca (močno povečana): ono telesc leži na Široki plati, kaže torej svojo plosko plat; ostala telesca so postavljena na (lastni) rob. Ilisar je narisal vsa na rob postavljena krvna telesca prerezana; gleda* torej na (namišljene) prerezke.
nejša merila. Torej koliko pa je rdečih krvnih
telesc?
Predstavimo si (pravokotno) kocko in kocka naj je 1 cm dolga, 1 cm široka, 1 cm globoka. Taka kocka je en prostorni (»kubični«) centimeter (cm*). Vemo: en centimeter je deset milimetrov (mm). Predstavimo si sedaj (pravokotno) kocko, ki je 1 mm dolga, 1 mm široka, 1 mm visoka. Taka kocka je en prostorni (»kubični«) milimeter (min*). Prostorni centimeter je torej tisoč (1(H)0) prostornih milimetrov. Kubični (prostorni) milimeter je nekam tako velik kot betičica bucike (knoflice. kijčke). Pa so šteli in so dognali: rdečih krvnih telesc je nekam 5,()(K).(K)() (pet milijonov) v enem prostornem milimetru, torej nekam pet milijonov jih je v krvni kapljici, za bučkino betičico veliki. Rdečih krvnih telesc je torej precej toliko v treh prostornih milimetrih, kot je človekov v Jugoslaviji. Ne misli, da so te številke zmotne; motijo te le, ker nisi vajen misliti v tolikih številkah in
ker nisi vajen predstavljati si majhne prostore; tisoči in tisoči zdravnikov štejejo vsak dan rdeča krvna telesca v človeški krvi. Še pomisli: prostorni centimeter zajame (en) tisoč prostornih milimetrov. Rdečih krvnih telesc je torej v nekam za grah ali fižol velikem prostoru, za grah ali fižol veliki kaplji naše krvi 1000 X 5,000.000 (tisočkrat pet milijonov); pet tisoč milijonov (5.000,000.000) jih je, torej pet milijard jih je — dobro dvakrat toliko jih je, kot je vseh človekov na zemlji. Ne pojdi brzih usten čez te številke, pojdi skozi nje in zamisli se vanje.
Umevno je in to kar čutiš, da so rdeča krvna telesca majcena. Merili so rdeča krvna telesca (eritrocite) in so dognali, da so rdeča krvna telesca nekam 8 f( (8 tisočink milimetra, 8/,0„n mm) široka in nekam 2 n (dve tisočinki milimetra, mm) debela; le-te merbe so storjene z vso natankostjo, so močno pravotne — bravec naj mi to verjame. Premerili (in preračunali) so tudi površino (enega) rdečega krvnega telesca in so dognali, da je površina (enega) rdečega krvnega telesca nekam 130,«*, torej: sto in trideset tisočink površinskega milimetra (,50/iooo mm*). Dobro si oglej številke; ne hodi brbljavih usten preko njih, hodi premišljivo skozi nje; skušaj si predstaviti take količine, ne skušaj si jih pa zapomniti ali celo overovi jati, nadzirati, »kontrolirati«. Zdravniki vsi se uče leteli in še drugih takih številk, pa je malokateri zdravnik sam in iz svojega dognal te številke in zdravniki sami si ne oblagajo spomina z njimi: pogledajo v knjigo, kadar trelmjo takih številk. Sam sem tudi le prepisal iz knjige številke in sem jih napisal le, da dobiš občutek, da so rdeča krvna telesca neverjetno majcena, da jih je neverjetno število; občutek naj te vodi k razmišljanju o prav majhnih prostorih in o velikih številkah. Še so računali in so dognali: (vseh) rdečih krvnih telesc je v (vsem) našem telesu nekam 30 bilijonov, torej: 30 X en milijon milijonov, torej: trideset milijonov milijonov (30 X 10"). Še so računali in so dognali: površina vseh rdečili krvnih telesc (v našem telesu) je nekam 4000 površinskih metrov (4000m*). Njiva 20 metrov široka in 200 metrov dolga meri 4000 površinskih metrov. — Zašel si med številke, Ivi nikdar ne misliš nanje. Številke so te zbegale. 'Zbeganost ni pridna pri razmišljanju — p« govoriva o nečem drugem.
* * *
Dodali smo (Mladika 1931, št. 3) rdečemu usedku krvi, torej rdečim krvnim telescem (oksa-latne krvi), raztopino kuhinjske soli v vodi (1:100); premešali smo rdeči usedek in solno raztopino pa jo usedek znova nastal. Odlijmo od usedka solno
raztopino, pa nalijmo na usedek sveže solne raztopine pa znova zmešajmo raztopino in rdeči usedek (rdeča krvna telesca); rdeča krvna telesca se razprše znova po solni raztopini pa se znova usedejo pri postanju; ponavljajmo vse to še par-krat — usedek bo znova in znova nastal.
Zdravniki pogosto tako ravnajo po svojih delavnicah in opraviliščih (Caf; laboratorijih) in govore, da »umivajo«, da »spirajo« (waschen) rdeča krvna telesca.
Danes pa dodajmo rdečim krvnim telescem (rdečemu usedku oksalatne krvi) navadne, čiste vode, torej vode, ki v njej ni raztopljene soli. Dobro premešajmo usedek in nanj vlito vodo — pa n e bomo dobili novega usedka. Voda bo postala enakomerno rdeča pri premešanju, pa bo tudi enakomerno rdeča ostala, pa naj stoji še tako dolgo. Razgrnimo kapljico le-te rdeče vode med pločico in pokrovko — pa n e vidimo rdečih krvnih telesc v njej. Skušnja uči, da rdeča krvna telesca se napno v navadni vodi, da postanejo resnične kroglice, oblice, da se te oblice napenjajo in napenjajo, da končno popokajo; vse, kar je v rdečem krvnem telescu »rdeče«, stopi skozi poke v vodo; (prej rdeče) krvno telesce postane le bolj »senca« (lMutkorperchenschatten). ki je vidna le s posebnimi pripravami. Rdeče krvno telesce se torej razprti v vodi v dva deleža: v telesce (»senco«) in v rdečilo, ki je bilo v telescu; rdečilo se povsem raztopi v vodi, koj ko stopi iz telesca.
Kri je »hajma«, oziroma »h cm a« v grškem. Pa pravijo rdečilu »hematin«. Le-ta hematin je bel jakovina. Hematin je pripojen na beljakovino »globin« v krvi. Rdečilo, ki je v rdečih krvnih telescih in ki stopi iz rdečih krvnih telesc v vodo, torej ni pravo v pravem hematin, temveč je spojek liemu-tina z globinom, pa imenujejo torej krvno rdečilo h e m o - g 1 o h i n. — Zbeganost se te znova prijemlje, pa ni pomoči; če ti naj govorim o krvi, si moraš zapomniti: imamo v krvi telesca, ki so prepojena z rdečilom hemoglobinom; zadeva, kot vidiš, ni zahomotana. Hemoglobin pa je spojek dveh beljakovin: hematina in globina — in dostavimo še: hematin je, ki prenaša (sprejema in oddaja) kisik. Sledi še ena prispodoba; zadeva je namreč res vredna, da ti postane jasna. Misli si kočo, v koči pa sebe opravljenega v rdečo obleko. Koča pa ti sta si nekaj tujega, nekaj močno različnega; ti in obleka sta si tudi tuja, pa — recimo tako — v manjši meri sta si tuja; koča naj je krvno telesce, ti pa si hemoglobin; tvoje telo naj je »glo-binasti« del hemoglobina, tvoja (rdeča) obleka naj je pa hematin. Uporabili bomo še to prispodobo, pu je prav opozoriti, da ima tvoja (rdeča) obleka žepe in da je v žepih denar.
Hemoglobin torej je tisti delež krvnih telesc, ki dela krvna telesca rdeča, ki dela kri rdečo, ki je krvno rdečilo. Skušnje uče, da hemoglobin, tla krvno rdečilo je, ki prisrkava (v pljučih) kisik (O) in ki oddaja kisik po potrebi (celicam po udih). Kri je torej svetlordeča, če je krvno rdečilo (hemoglobin) nasičeno s kisikom, in kri je temnordeča (plava), če krvno rdečilo (hemoglobin) pičli kisika.
Hemoglobin (krvno rdečilo) se torej spaja s kisikom, če je dosti kisika ob njem (v pljučih), in — s kisikom spojen hemoglobin razpada zopet v hemoglobin (krvno rdečilo) in v kisik (O), če ni kisika ob njem. Krvno rdečilo (hemoglobin) ima — to je očividno — dvoje deležev: eden je trajni delež, je beljakovina in mu pravijo hemoglobin; drugi delež je pa begljiv — kisik.
Znani so še drugi takšni spojki, torej kemični spojki, ki imajo trajne in ki imajo begljive deleže. Kemiki pravijo takim (kemičnim) spojkom razbegljivi spojki (dissoziable Verbindun-gen). — Zadeva ti je manj umljiva, ker nisi zadostno izstrahovan (dresiran) po znanstvenem »jeziku« in znanstvenih »pojmih«. Zadeva ti bo pa jasna koj, ko ti jo razložim brez znanstvenega »jezika« in brez znanstvenih »pojmov«. Pripravim te še na raz-lago (raz-ložiti) tako-le: naravarji ne poznamo nikjer »bistva« (das VVesentliche), pa torej ne poznamo pri nobeni stvari in nikjer — »bistvenih« lastnosti in ne poznamo »nebistvenih« lastnosti. Naravarji kar samo opisujemo; ne moremo pa drugače opisati (tebi) neznanih pojavov kot le v prispodobah, (tebi) že bolj znanih. Nara-
1’rcil pomladjo. (Fot. Fr. Krušovec.)
varji razložimo torej manj znane, manj jasne pojave z bolj znanimi, z bolj poznanimi pojavi.
Kupec torej bodi pa (stanuješ v koči in) imaš telo in na telesu (rdečo) obleko in v (obleki žepe in v) žepih denar. Kupčuj v dobrih časih, torej v časih, ko je krog tebe denarja dovolj — pa bo tudi v tvojih žepih (res da ne vselej!) dosti denarja. Pridejo slabi časi, torej časi, ko okolica pičli denarja — pa bo manj denarja tudi v žepih (tvoje rdeče obleke). Ostal pa boš (rdeče) oblečen v dobrih in v slabih časih; trebalo bo prav posebnih sil (nesreč in nezgod), da prideš tudi ob obleko. J i in tvoja (rdeča) obleka sta torej (razmeroma) trajen spojek (globin + hematin); ti (oziroma tvoja obleka) pa denar sta pa kaj raz-begljivo spojena, sta torej prilika r a z b e g 1 j i -ve ga spojka.
Vemo, da naše telo treba kisik, pa je raz-begljivo spajanje hemoglobina s kisikom dobro pripravno za naše živelje: hemoglobin (krvno rdečilo) se spoji s kisikom, kjer je dosti kisika (v pljučih torej), in hemoglobin odda kisik, kjer celice nimajo kisika (v udih torej).
Narava je torej prav povoljno »rešila« nad vse »globok sociološki problem«. — Nadaljnja razmišljanja bodo pokazala, koliko interesantnost nudi analiza naturnih fenomenov sociologom ob fundamentu fizičnih, realnih faktov. Znanost namreč ni drugega, kol prilagodovanje (Anpassung) misli ob dejstva (K. Mach). (Daljc prihodnjič.)
KO SO HRASTI ŠUMELI
ZGODOVINSKI ROMAN
Spisal S. R. Mine lov / I/, ruščine prcvcl H. Vdovič Četrto poglavje.
Medtem, ko sla se Šujski in Tenšin dogovarjala, se je Pskov živahno pripravljal na otvoritev trga. Trgovin in prodajaln v starih časih ni bilo. Trgovci so hranili svoje blago v kleteh in skladiščih in so kake dni nadrobno prodajali samo manjše predmete za gospodarstvo ali gospodinjstvo, vse drugo — sukno, razno tkanino, usnje, krzno itd. — je bilo mogoče dobiti samo ob trgih. Da bi zastran malenkostne prodaje hodil v skladišče, zaklenjeno s po pud težkimi ključavnicami, se ni zdelo nobenemu trgovcu vredno.
Zato so se v tisi ih časih zalagali ljudje skoraj za vse leto in dnevi trgovanja z Nemci so bili za Pskoviče celo mulo več kol za Nižegorodcc njihova znamenita juruiarka.
(davno življenje je bilo okoli cerkva; ne glede na lo, da je služba božja že povsod minila,
so bila cerkvena vrata na stežaj odprta, po stopniščih pa je vrvel narod; iz kleti in iz cerkva samih so vlačili in valili bale blaga in sode. Po hramih božjih in po njih vežah so visele izpod svodov velikanske železne prečke tehtnic in na njih so tehtali tam shranjeno blago.
Vlačili so zaboje blaga tudi iz oltarjev1, snemali s sten svežnje krzna, ki so viseli med ikonami. Po cerkvah se je razlegal prepir in šum kakor na trgu.
l aka navada je bila v Pskovu in Novgorodu že od davnih dni; poslopja v njih so bila malone vsa lesena in le mnogoštevilne cerkvice so si kupci in bojari postavili iz kamna.
Razume se, da je kamnit prostor bolj varen pred ognjem in zato so v kleteh cerkva župljani takoj začeli znašati in tam hraniti vse, kar je imelo zanje kaj več vrednosti.
Tudi inozemsko blago so imeli v tistih časih že za dragocenost, in ker je bilo lepše in dražje, so ga kupci skladali v cerkve. Te so imele po številu malo župljanov, večinoma so štele po eno, dve rodbini, zato je bil v njih tudi prostor za molivce povsod tesen, veže — shrambe — pa so bile v vseh prostorne. V večjih cerkvah je bil prehod k oltarju skozi vežo kakor kak hodnik med skladišči z zaklenjenimi železnimi vrati.
Ako blago ni šlo v vežo ali na stene, so ga devali v oltar. Neredko se je moral svečenik, hodeč okoli prestola, po slrani prerivali med blagom ter culami ali sodi. Samo na preslol je bilo prepovedano devali kaj drugega, kakor kar je spadalo nanj.
Ako ne prevariš — ne prodaš, pravi star pregovor, in ne da se tujili, da je vsa modrost tedanje trgovine temeljila na treh osnovah: na prevari, slabi incri in slabi stehti. Prevariti pri trgovanju se je štelo za trgovsko junaštvo. S prevarami so se bahali na pojedinah in se norčevali iz tistega, kdor se je ujel. Ako se je opeharjenje svojega človeka štelo za trgovsko stvar in za zabavo, tedaj je veljalo opeharjenje »Nemca< že kakor nekaka zapoved. Nemec se je trudil, da zvede našim vsako gnilo in preležano stvar, a naši so vr sode in kolače z voskom in medom zalivali kamne, sleparili pri štetju kož, v svežnje’ soboljih kožic ho vezali manj vredne kožice drugih živalic, med trpežne kože zimskega lova so podtikali ničvredne letne in jesenske. A kje bi preštel vse zvijače tedanjih kupcev?
1	Oltar je v pravoslavni cerkvi ve* prednji, z ikono-stasom (Hl. ua s svetimi podobami; ikona - .veta podoba) predeljeni prostor h prestolom (božjo mizo ali oltarjem v katoliškem zmislu) vred. ki je določen lo Ztt svečenike.
*	Sveženj — Štirideset kosov,
Toda kakor so bili veliki kakšenkrat dobički naših kupcev, Nemci so imeli vedno znatnejše dobičke. Naši so trgovali vsak sam zase, in dasi so si segali v roke, da bodo držali to ali ono blago po taki in taki ceni, so se ti dogovori skrivaj večkrat kršili. Nemci pa so delali kakor eden, izne-vera dani besedi je bila pri njih nečuvena stvar.
Med gručami trgovskih pomočnikov in kupcev, ki so prinašali in razmotavali blago, so se gnetle in prodajale zijala ženske in otroci. Veliko se je sprehajalo tudi drugih ljudi različnega poklica. Med njimi so postopali tudi naši znanci, ki so zjutraj popivali na Ščokinovem dvorišču. Pri njem so popivali samo izbrani korenjaki, načelu-joči ljudje; zdaj so se sprehajali in vsak izmed njih je imel okoli sebe po dvajset, a tudi po trideset čvrstih, mladih fantov s šapkumi, pomaknjenimi na uho; po večini so imeli drzne in nesramne obraze. Nekateri so se majali, objemši se po trije ali štirje drug drugega okrog vratu, kriče prepevali pesmi in se zadevali v mimoidoče.
Djakon in Ščenok. ki nista imela podrejenih s seboj, sta pohajala skupaj sama; oba sta bila močno opita, toda držala sta se (rdno. Djakon pa še nekako posebno ravno, radi česar je bil videti še večji in odurnejši.
Ko je Djakon opazil nekega poslarnega kupca, ki je stal s hrbtom obrnjen proti njemu, se je, ne da bi bil izpremenil mračno lice, vzpel na prste, otresel se Ščenka z roko in se, hodeč kakor žerjav, začel tihotapiti h kupcu. Tu je bil sklonjen nad sodom in ves zatopljen je bil v računanje po
Zorane njive. (Fot. Kr. Krašovec.)
rovašu, ki je ležal na njem. Djakon se je, mahe-draje z vsem telesom, brez šuma približal h kupcu, dvignil nad njegovo glavo tamburin in treščil z njim ob podstavljeno pest leve roke. Boben je počil kakor top. Kupec je zastokal, se zvrnil z glavo na sod, ozrl, zagledal zverinsko spako Dja-kona in zdajci skočil vstran, kakor bi se bil mahoma zadel ob kopje.
»Čestitam, gospod kupec!« je rekel spoštljivo Djakon, snemaje čepico med splošnim smehom množice, ki je brez sape opazovala ta prizor.
»Fej te bodi, grdoba!« je pljuval do smrti preplašeni kupec, »da bi crknil, hudič!«
Djakon je molče vzel od smeha vikajočega in za boke prijemajočega se Ščenka pod pazduho in se odpravil z njim dalje.
Po ulicah Pskova je vladalo veselo življenje do poznega večera; trgovski svei je, končavši posle, zaprl skladišča in se porazšel po hišah; polagoma se je porazgubil tudi brez dela pohajajoči narod; v zemeljskih in nebeških domovih so se zasvetile luči, a po temnih ulicah so še dolgo brenkljale balalajke in so se zdaj tu zdaj tam slišale pesmi in kriki pijanih glasov: prostovoljci so nehavali praznovali poslednje dni.
* * *
Sončece, ki je pogledalo zjutraj z jasnega neba, je zagledalo prebivalstvo Pskova na ulicah: vsi so bili oblečeni v najboljša oblačila in so hiteli k rani maši.
Nemci so poznali navado Pskovičev in prvi hlapec je že od sončnega vzhoda stal pri prapor-nem drogu, ki se je dvigal na steni nemškega dvora nad vrati, in čakal konca maše pri Presveti Trojici.
Maša v nemški cerkvi je minila nekoliko prej; hlapec je poravnal zastavo in jo pripravil, da jo potegne kvišku.
Mojstri so se razkropili po dvoru; zaropotale so ključavnice in zapahi vrat, ki so jih odklepali; cvileč na rjavih tečajih so se vrata na široko odpirala.
Veselo donenje na stotine bronastih jezikov je kakor jata labodov zaplavalo nad mestom; zazvonili so zvonovi pri Presveti Trojici in vse cerkve so povzele praznični klic; raznobarven potok ljudi se je ulil na tej strani reke po griču iz stolnice. Hlapec je potegnil vrv in ob praporuem drogu je poplula in zaplapolala v zraku velikanska črno-rdeče-žolta zastava: z njenim razvitjem je bil trg otvorjen.
Proti poldnevu je v Pskovu mrgolelo ljudstva kakor v mravljišču.
Po vseh trgovskih dvorih so bila vrata na stežaj odprta, skladišča odklenjena; po trgih in ulicah je stalo in ležalo na kupe blaga — hrastove kadi, kolači voska, sodi medu, loja in brezove smole, vsakovrstna lesena in glinasta posoda, kupi safijana, usnja, kož kožuharic, kovčegi, škornji, konjska oprema, z eno besedo — vse, kar bi le utegnilo biti človeku potrebno.
Okoli vsega tega se je zbiralo kakor čebele na satju vsakovrstno ljudstvo, med njimi so se opazili v suknjičih in klobukih s peresi inozemski gostj« — Nemci.
Na vseh koncih in krajih so vpili, prepirali se, pogajali za ceno, pokali si v znak sklenjene kupčije v roke; da je kdo človeka slišal, je ta moral kričati. Vladal je neprestano glasen hrum.
Nemški dvor je polnila prav taka množica. Toda pred prodajalnami in v njih so se gnetli le primeroma majhni kupovavci; težki in veljavni Pskoviči so šli naravnost k vojdom ali celo k samemu aldermanu, ki je sedel v svojih prostorih, in so tam iz kupov obrazcev izbirali blago ter se na vse mogoče načine trudili, da bi kaj pribaran-tali pri Nemcih. Ti so hladnokrvno ptišili in v odgovor na razne predloge in trepljanje po plečih samo zmajevali z glavo in tu pa tam zinili: Ne!
Tudi Grunja se je pripravljala, da gre pogledat na trg. Matere ni imela več in zato je šla z njo njena prijateljica 'Pasja Golovjeva z materjo Aleno Ivanovno. Tenšinu samemu v takih dneh ni bilo do izprehoda: porazstavil je povsod paznike, ki naj bi ostro zasledovali, da se ne bi množica kje izmislila napadati Moskovčane ali celo samega Šujskega.
Sebi je posadnik določil prostor pri večev-skem zvonu, ki je visel na trgu na debeli hrastovi gredi, položeni na dveh stebrih.
Okoli poldne je jezdil na nemški dvor Šujski. Sedel je na močnem sivem konju, odetem kakor z dolgo popono z zeleno buharsko preprogo; v sto kitic spletena gosta srebrna konjeva griva je visela skoraj prav do tal. Na glavi je imel Šujski ogromno bojarsko šapko iz soboljevine, oblečen je bil v svetlozelen kuftan in v bele atla-saste hlače, ki so bile potaknjene v škornje, tudi zelene barve.
V	sedlu je sedel Šujski po strani in je ponosno gledal na trg.
Pred namestnikom sta kričeč in pokajoč z biči razganjala ljudi dva konjika v rdečih eno-redkah. Dvajset ljudi ga je z bleščečimi konicami kopij in z rožljajočimi meči sprevajalo zadaj.
Od srečevavcev so nekateri pozdravljali, nekateri pa so se rajši umeknili, da ne bi prišli
konjem pod kopita. Drugi so srdito pogledavali na slavnostni sprevod, toda slišati ni bilo niti zasmeha niti zasramovanja.
Na nemškem dvoru je bilo čezdalje več ljudi. Med nakupovavci so se pehali pohajači in zijala. Tukaj so bili Djakon s Ščenkom, le-tega premaganec, ogromni Tjurja, in ruši Andrej, ki je kakor lovski pes s privihanim smrčkom vohljal zrak.
Sončece se še ni umivalo, ko je Ščokin obvestil svoje najbližje podrejene, naj bodo z zarjo naslednjega dne pripravljeni na pohod.
Njih del se je razšel po mestnem trgu. da zbere svoje ljudi; dva sta stala na mostu čez Veliko, in brž ko sta zagledala sredi ljudskega potoka kakega neobveščenega, sta ga prestregla in mu na uho povedala povelje.
Drugi so nakladali in odpravljali vozove /. zalogami k uškujem1, skritim dve popriščr niže mesta v gostem vrbovju za ostrim ovinkom reke: čas za to je bil sredi splošnega dirindaja najboljši.
ščokin sam se je sprehajal pri mestnih vratih in nestrpno čakal, kdaj se pojavi Grunja: v takih dneh ni nihče doma sedel, na nemški trg pa bi ne bila mogla priti, ako bi sc hotela ogniti mestnih vrat.
Ščokin je bil odličnega rodu. Njegov oče zadnji posadnik — je že davno, ko je Vasilij še peš hodil pod mizo, dal življenje v boju z Nemci. Mati mu je umrla pred dvema letoma in Vasilij je ostal čislo sam; imel ni ne bratov ne sester.
še ko je bila mati živa, je začela v njem kipeti junaškosmela kri; bilo mu je vsega sedemnajst let in že je zaslovel kot boljši rokoborec, še eno lelo — in Vasilij je odšel s silovito drznimi uškuj-niki h Kamnu. Po njegovi zaslugi so se vrnili od tam s čolni, zvrhoma polnimi vsakega blaga; koliko so pripeljali blaga v kosih in čudovitih reči ter žlahtnega kamenja! Daleč, prav do Novgoroda, se je raznesla Ščokinova slava in njegova sreča.
Dasi je bil Vasilij slaven, je mati umela držati fanta na uzdi; toda ko je zatisnila oči za vedno se je Vasilij razvil in razbrzdal v vsej svoji širini. Na njegovem domu je bilo, kakor bi bil hudiču izpustil: od jutra naprej se je polivalo žganje, ves dan so se trumoma zbirali tovariši, drzni mladi korenjaki; do pozne noči je hrumel ples, so donele pesmi, moteč sosedom spanje.
A kaj samo ta samopašnost — drhal je začela zbadati in žaliti vsakega, kdor ji je prišel pod pijane roke! Že brc/, tega hrupno zborujoče veče je ne enkrat izpremenila v nasilstvo in prete-
1	Ulktij rečna Indjn; uMciijnik — rofni gusar.
*	Prtprilfo — približno JO vrst; vrst« — 1067 m.
Anton Plestenjak: Ruševine cerkve nu šnuirjetni gori.
panje, v hujše nego na Jaroslavovem dvoru v Novgorodu.
Boljši ljudje Pskova so začeli ugibati, kako bi odvrnili to vedno bolj rastoče zlo, toda nič niso ugenili: preprosti narod je bil za Ščokina — samo mignil naj bi — vsak bi bil tepen!
ligenila pa je Grunja, posadnikova hči.
Opazila je, da ščokin ne odvrne od nje oči; če v cerkvi stoji — gleda bolj nanjo nego na ikone; če se na ulici srečata — se i sam umakne in druge porine vstran, da bi ji dali prosto pot, in šapko sname, a njemu zagore oči kakor oglje.
»Pošlji jih iz Pskova!« je rekla očetu. »Naj poplovejo spet h Kamnu, a potem, čez leto, ko se vrnejo, Bog ve, kaj še bo.«
Posadnik se je nasmehnil.
»Kako pa zbereš vse in odpošlješ? Ali naj jih sam javno skličem in vodim?«
»Poprosi Ščokina, Vasilija...« je rekla deklica in se obrnila proč.
»ščokina?« je posadnik začudeno pogledal hčer. »Mar pa tak predrzen samopašnik sluša? Dokler mu žvenketa v mošnji, se ne gane odtod!«
»Le poskusi, povabi ga. Saj je Pskovič!« je odvrnila Grunja. »Mogoče še zvestega pomočnika
na
js v njem.«
Tenšin se je zamislil in obrnil pogovor drugam. Toda hčerinih besedi ni pozabil in ko je Grunja čez dva, tri dni prišla po nekaj v sobo, je nenadoma zagledala poleg očeta tudi Vasilija.
Grunja bi bila skoraj zavpila: ali!, pa se je vzdržala, se mirno poklonila gostu, ki se je kakor nehote dvignil, in obstala ob strani.
Ščokinov obraz je bil čemeren. Nič kaj niso zalegle lepe besede posadnikove. Ko je vstopila Grunja, se je kar nekam izgubil, kot da ni več vedel, o čem sta govorila.
»Rekla je: še zvestega pomočnika najdeš v njem,« je lokavo pristavil Tenšin. »Vidiš, ta je tvoja porokinja!«
Nastalo je molčanje.
»Ako je bila Agrafena Ivanovim porokinja zame...« je začel Ščokin počasi, loveč po malem sapo, in razjasnil se mu je obraz: »Pa naj bo tako!«
Udaril je z dlanjo po mizi.
»Ukazuj, gospodar, s čim naj ti ustreženi! Vse pskovske kmete odvedem, ako ukažeš.«
Tenšin ga je udaril po rami. »Bravo, fant!« je vzkliknil veselo.
Grunji so se oči radostno zabliskale.
Te minute in včerajšnjega razgovora z njo se je Ščokin vedno spominjal, ko je hodil vsako minuto k vratom in od tam pogledoval na De-tinec, odkoder se je imela pojaviti Grunja.
Rad bi jo še enkrat videl, preden gre, in se pogovoril z njo — o čem, tudi sam ni vedel; čutil je veselje, od katerega so mu prsi prekipevale; zdelo se mu je, da mu je treba le zamahniti z rokami, pa zleti kakor ptica visoko nad zemljo.
Slednjič se je pokazala Grunja s svojimi spremi jevavkami.
V	Pskovu ni bilo, kakor v Moskvi, običaja, ki bi zahteval, da ne sme noben znatnejši človek hoditi peš, temveč mora vedno ali jahati ali se voziti v kočiji. Jezdili so Pskoviči pač še, toda kočijo so uporabljali le za na daljno pot, za za-mestno mejo.
Grunja je šla v sinjem sarafanu, obšitem z biseri in s srebrnimi portami, z ogrinjalom iz soboljevine na plečih. I soboljček i dolga gosta kita deklice sta bila enake barve; njene velike modre oči, zasenčene s črnimi trepalnicami so opazovale množico, kakor bi nekoga v njej iskale.
ŠČokin ji je hitel naproti, toda opazivši, da Grunja ni šla sama, se je ustavil. Jeza se mu je pokazala na obrazu.
Zagledala ga je tudi Grunja in prijazen, nekoliko zmeden smeh, ki je zaigral na njenem kakor jabolčni cvet svežem licu, je numah pregnal
jezo iz Vasilijevega srca; razumel je, koga sta iskala v množici modriša njenih oči in komu je veljal pozdrav smehljaja.
Ko so prišle vštric njega, je snel čapko in se nizko poklonil Grunji. V odgovor je Grunja pripognila glavo.
Vitka Tasja ga je naglo pogledala s svojimi živimi črnimi očmi. se nagnila h Grunji in o nečem z njo pošepetala.
Njena obilna mati se za pozdrav ni posebno zmenila: skoraj vsi srečevavci so pozdravljali njo in posadnikovo hčer. Tenšinovi in Golovjevi so bili pri Pskovičih v časti.
Vasilij jili je pustil mimo in dasi se mu ni posrečilo pogovoriti se z njo, je šel vendar, da se vsaj še enkrat nagleda Grunje, počasi za njimi.
(Dalje prihodnjič.)
DALEČ
V megli mesto pod menoj.
Srce v daljo mi sprašuje:
čuj, kako je zdaj s teboj?
Srce tesne misli mi objemajo,
bridka hrepenenja ga izžemajo.
Sebi bi ubežal rad ...
o, kako je daleč k tebi!
Vidini te, kako zapiraš okna ...
—	Da bi angel tvoj bil z mano!«—
V duhu pojdem v višave,
tam se srečam tiho s tabo ...
Vilko iNovuk.
PTiS-ANOPOI.If
INDIJA — RAJ ŽIVALSTVA
Že dlje času je Indija vroč kotel. Vrelo je v ujem in že smo čakali, kdaj izbruhne. Toda previdnost in državniška modrost Angležev je nevurnost ustavila. Todu /.uto ne sme prenehati nuše zanimanje /a to deželo — »bajke. Oglejmo si jo nekoliko.
?.v v starem veku je slovela pri narodih zupud-uega sveta kot dežela vseh mogočih bajnih prikazni in pruvih, nepojmljivih čudežev. Aleksander Veliki je pripeljal v 4. stoletju pr. Kr. armado makedonskih in grških vojakov v zmagovitem pohodu preko prugu Indije. Prodrl je čez veletok Indus lep kos poti proti vzhodu. Čudovitosti pa niso našli njegovi ljudje nobenih. Stopali s« sicer po neverjetno rodovitni zemlji, vdirali so v države, ki so se jim vladarji ponašali z vprav uadzemskim bogustvom, spopadali so se s četami, ki so imele cele bojne oddelke slonov, kar je bilo za Grke neobičajno — a vse to so bile stvuri, ki so povsem skludale z naravnim redom na svetu. Dasi so mogli tisoči in tisoči grških vojščakov na lastne oči spoznati, da je bilu Indija precej taka kakor vse druge orientalske dežele, so vrli junaki vendar, ko no doma pripovedovali svoje doživljaje, to in ono nu moč pretiravali. Gre pač zu umljivo človeško slubost. Kako so se mučili, da pridejo tja, odkoder huje ni bilo več daleč do konca sveta, pu naj bi potem v domovini krutkomulo priznavali, da niso videli nič izrednega? 'listi, ki so l>ili doma ostuli, so jih nu vse nučine izpruševuli pruv rudi tega, ker so hoteli nekaj slišati o čudežih, Človeška narava, ki hrepeni po »enuvuduih pojavih, je torej zu to skrbela, da je Indiju v človeški domišljiji še dalje ostala, kur je
bila   kos ruja, ki premore marsikaj, česar ostuli
svet nimu.
Pu pustimo preteklost! Tudi Indiju sedanje dobe bujna, čudna in skrivnostmi, nuj si jo gledamo od katerekoli struni. Ali ni. recimo, čudno, kako sodijo mnogi Evropci o deželi, ki jo poznajo le iz knjige in
atlanta? Preroško napovedujejo Angležem konec gospostva nad Indijo in skoro da natančno vedo za uro, ko se bo to zgodilo. Obenem je pa čudno, da gospodujejo Angleži že dobrih sto let nad indijskim svetom, da so zlomili že toliko uporov domačinov in da je ves ta čas približno 200.000 belokožnih oborožencev popolnoma zadostovalo za vladanje 300 milijonskega prebivalstva v deželi, ki je velika kakor pol E/vrope.
Dovolj čudne morajo biti razmere, če je kaj takega mogoče. Bog vedi, koliko se je že pisalo o kastah, o ženitvah otrok in sežiganju vdov, o indskih modrijanih in asketih, o čarovnijah fakirjev in o toliko drugem. Vse skupaj nam služi lahko za dokaz, da življenje v današnji Indiji sicer ni tako pravljično kakor v kaki Indiji Koromandiji, da pa hrani ta ogromni kot Orienta še vedno obilo stvari, ki segajo preko naših pojmov.
Indija premore malone vse: največje bogastvo in najhujšo bedo, izobilje in lakoto, vse polno verstev, globoko filozofijo in neverjetno topost, nebroj jezikov in narečij (baje 222), kakih 2300 kast, vse mogoče bolezni, vse mogoče živali, najbolj deževne kraje sveta, pa obsežna ozemlja, kjer bi zaman iskali kapljice vode, tako na primer puščava Tar. Pa koliko je še nadaljnjih nasprotstev! Tudi mišljenje in čustvovanje ljudi je neobičajno, polno plemenitosti in globine, obenem polno strastnosti in fanatizma. Iz tegu se porajajo čudaška dejanja, včasih prave zablode.
Oglejmo si eno izmed mnogih.
Po indski veri se je Bog pojavil na zemlji v devetih zaporednih inkarnacijuh (to se pravi: devetkrut je zaživel kot zemsko bitje v mesu in telesu). Pri-kuzul se je med drugim v obliki ribe, potem v obliki želve. Navsezadnje pu ga je svet zrl kot »buddho«, kar pomeni prebujcnca uli razsvetljenca, torej človeka, ki je spoznal neko veliko resnico. Takih bud-dhov je bilo več. Najbolj je znan tisti kraljevič izpod Himalaje, ki se je v 6. stoletju pr. Kr. vsemu odpovedal, šel v samoto, postal velik modrijan in naposled ustunovil vero, budizem nuzvuno. Todu religiju, ki dandanes gospoduje v Indiji, ni inordu tu budizem, temveč mnogo sturejši brumunizem, ki je po hudi borbi proti Buddhovi veri zmagal, se pa obenem sum močno spremenil. Zlnsti se je brumunizem potvoril v mnogoboštvo. Tudi ni enoten, temveč se cepi v veliko ločin. Pu poglejmo dalje! Če njih veru trdi, da se naseljuje božanstvo pruv tako v živalskih kakor v človeških telesih, tedaj pade stena, ki tako ruzločno. tuko neizprosno deli človeštvo od živalstvu. Po nazi-ranju indskih vernikov (Hindov) se približuje živul človeku do take mere, da obstoja ruzliku suino v raz-nih zunanjih ohlikuh, ne pu v bistvu. Torej se Hind ne brani misli, da biva v živali duša. Tu duša se po večkratnem telesnem umiranju in ponovnem poru-janju polagomu razvija, s«; počasi vzpenja do popolnosti in se nuposled luhko pretvori v človeško dušo. Hind veruje v skoro da neskončno preseljevanje duš. ki se brez prestunku vrši skozi nebroj živalskih in človeških teles.
Tem manj se zavedajo sinovi Indije bistvene meje med človeštvom in živalstvom, ker se po staro-davnem svetem izročilu vse indsko ljudstvo deli v nešteto oddelkov in razredov, ki so med seboj strogo ločeni. I uko temeljita je tu ločitev, da posamezniku, dokler živi, ni mogoče prestopiti iz enega stanu v
drugega. Stanove, ki zevajo med njimi taki prepadi, nazivamo kaste — Indija jih je poznala že mnogo stoletij pred Kristusom. Nekatere indske kaste stoje neverjetno nizko, druge veljajo za tem popolnejše in so deležne toliko višjega ugleda (recimo kasta bra-minov). Ljudje iz višjih kast prezirajo razne nižje kaste huje, nego omalovažujemo mi živino. Nižji kastniki imajo pač dušo, ki jo čaka še tako obilno očiščevanje kakor kako navadno živalsko dušo. V čim višjo kasto se posreči priti posamezni duši po smrti onega bitja, ki je bilo zanjo zemski dom in hram, tem popolnejši je njen napredek. Bramini, ki so iz prve kaste, smejo z veliko gotovostjo pričakovati, da se jim, ko umro, duša združi z vesoljno dušo Brahmo. S tem dosežejo zveličanje, kajti v objemu večnosti ni več preseljevanja.
Smisel za žival je torej Ilindom nekaj naravnega. Vera je med njimi ljubezen do živalskega sveta globoko zasidrala. Marsikaj se je v deželi spremenilo, marsikaj dobrega in lepega so ljudje sčasoma pozabili in opustili, živalstvo pa jim je ostalo nekaka svetinja. Tako je prišlo, da so v Indiji ustanavljali živalim zavetišča in bolnice že v času, ko se ljudem drugod na zemlji niti sanjalo ni, da spada kaj takega na božji svet. Baje je Indija poznala take živalske zavode že pred Kristusovim rojstvom. Kar je imela dežela že takrat, prav to ima še danes: polno je v njej tako zvanih »gaushal«, to je bolnišnic in hiralnic za bolne in onemogle krave. Hind krave ne ubije, če mu ne more več služiti, temveč jo odda v gaushalo. Ne pomišlja se plačevati za žival hranariue. Kajpa ni mogočo odrekati vsake vere trditvam onih, ki so že kdaj potovali po Indiji; ti namreč pravijo, tla se strežniki ne trudijo preveč, da bi prispevke, ki jih dobivajo za živali, porabljali v pravi namen, temveč gre vedno nekaj v njih lastni žep. Hind ne gleda strežnikom veliko na prste; zadovoljuje se več ali manj s tem, da plačuje; prepričan je, da 11111 bodo bogovi žrtev, da je le storjena, gotovo v dobro šteli. Ljubezen do živali je torej dostikrat nekaj bolj zunanjega; zadosti je, da vernik ne greši zoper črko staročestitih postav.
Pa bi vendar storili večini Hindov krivico, če bi jim očitali golo zunanjost, prazen formalizem. Ne, krava jim je resnično sveta! Hind gre tako daleč, da se ne sramuje istovetiti dveh pojmov, ki ju Evropec loči: krava in mati. Za evropsko čustvovanje je taka zveza neokusna, Hind pa zopet ne razume, kako more biti zemljan z zapada tako brez duše, da ne privošči velezaslužni živali tako genljive, nežne človeške vloge. C) klanju krav ni niti govora. Že v sivi davnini je zakonodaja to pregreho prepovedala. Hind, ki bi se toliko spozabil, da bi šel in zaklal kravo, bi se družabno onemogočil; izobčili bi ga iz verske skupnosti, pehnili bi ga celo iz rodbine. Prav tako ne gre, da bi pravoverni Hind užival goveje meso. Ta zapoved ga veže tudi tedaj, če potuje po tujini, kjer imajo drugačne navade, recimo po Evropi. Vedno mora llind kazati do krave nekako viteško spoštovanje. To je kaj smešna dolžnost, bi kdo rekel. Toda Hind ve ceniti, da mu daje krava mleka, sirovega masla, da 11111 vleče voz in plug, da 11111 daje s svojimi odpadki gnojila in celo kuriva. S ponosom vam bo zatrjeval, da je to sveta žival. Zato zavlada dostikrat med bramanskimi verniki veliko razburjenje, če morajo gledati, kako mohamedanci — v Indiji živi kakih 70 milijonov
muslimanov — koljejo krave in uživajo njih meso. To razburjenje orientalskih množic se lahko stopnjuje do dejanskih spopadov. O krvolitju ob velikih mohamedanskih praznikih pa po navadi v evropskih dnevnikih nič ne čitamo. Prvič nam itak ni dosti mar, kaj imajo Azijci med seboj, drugič je stara pesem, ki se vsako leto ponavlja, tretjič pa je sporočilo predrago, da bi se splačalo radi nekaj mrličev tam na ulici brzojaviti v daljno Evropo.
Kako se je mogoče Ilindom v govejih zadevali zameriti, kaže živo velika vstaja leta 1857/58. Počil je glas, da je municija, ki so jo delili Angleži svojini četam, natrta z govejo mastjo. Do take masti prideš seveda, če govedo ubiješ, kar je za Hinda razloga dovolj, da se zgraža. Hindov pa je bilo med britanskimi četami v Indiji zelo veliko. Imeli so jih cele polke. Lahko je bilo Angliji vabiti domačine v vojaško službo, ko se je marsikateremu izmed njih v vojašnici tako dobro godilo, kakor se mu ne bi doma nikoli. Med Sipalii. kakor so se imenovali ti urojeni vojaki, je bilo tudi precej muslimanov. Tem seveda ni bilo veliko do goveda, vendar je tudi med njimi vzkipela nejevolja. Domišljevali so si namreč, da je mast svinjska. Kako odvratna pa je svinja za muslimana. tudi za indskega, je krščanskemu Evropcu težko dopovedati. Vstaja je buknila v gornjem delu porečja reke Gangesa, ko nekateri Sipahi niso hoteli sprejeti mastnih patroti in jih je zato dal poveljnik zapreti. Tovariši so jih osvobodili in obenem pozvali domače prebivalstvo na samopomoč. Upor se je na-gloma razširil po prostranem 1 lindustanu. Sipah i so se polastili velikega mesta Delhi, kjer so našli ogromne zaloge vojaškega blagu. Povsod so presenečene tujce, tudi žene in otroke, ob nečuvenih grozotah ubijali. Bila je sreča za Angleže, da se jim druge pokrajine (Pcndžab, pokrajini Madras in Boiulmy) niso izneverile. Tudi so Angleži ob tej priliki pokazali, da znajo biti tem hladnokrvnejši, čim večja je nevarnost. Preudarno so zbirali svoje sile in z njimi kovali obroč, ki se je začel zoževati okoli vstašev. Boji za mesto Delhi, glavno postojanko uporne Indije, so trajali dolgo in zahtevali nemalo žrtev. Vendar je mesto še v istem letu padlo. Zasledovanje razkropljenih ostankov puntarske armade se je vleklo v naslednje leto. Med tem vojskovanjem so vračali Angleži šilo za ognjilo. Znali so upornike kaznovati na način, ki je celo pri orientalcih zalegel. Ujetnike so privezali na topovska žrela, topove pa nabasali in potem sprožili...
Indska obzirnost in prizanesljivost velja tudi drugim živalim, celo takim, ki sc z nadležnostjo ali še hujšimi hibami človeku prav malo prikuptijejo. Po deželi hodijo ljudje, ki smatrajo za zelo dobro delo, da pitajo rib»> v rekah z rižem. Muh v Indiji ne 1 ‘J in ne ubijajo, komaj toliko, da jih včasih spodijo, ko postanejo presitne. Trebiti muhe z lepljivimi muho-lovkumi — ne, tega pri llindu ne boste videli! Zdaj se tudi ne bomo čudili, če čujemo o ondotnih smrtnikih, ki dan na dan trosijo na mravljišča moko in drugo, kar gre pridnim pritlikavkam v slast. In tudi temu se ne bomo več čudili, če bomo opažali ljudi, ki gledajo med hojo kakor zamaknjeni na tla da bi za božjo voljo nobenih črvov, hroščev, mravelj ali bogve kakšne golazni ne pohodili! luko daleč blodi spoštovanje do živali, da se Hind niti do tega zlepa ne
odloči, da bi ubil strupeno kačo, ki jo vidi prežati kje v stanovanju. Rajši da poklicati kačjega zaklinjača ter prepušča temu vso skrb, da spravi nevarnega gosta nepoškodovanega nazaj v goščavo.
Gotovo najsmešneje se pa mora vsakomur izmed nas zdeti češčenje opic. Marsikje v Indiji vam stojijo svetišča, ki se v njih kar tare samih opic. Lahko se svobodno sprehajajo, lahko plezajo, kamor jim drago; ljudje pa jim nosijo hrano. Prav velik in slovit opičji tempelj ima sveto mesto Benares ob znani velereki Ganges. Pred vhodom v svetišče prodajajo branjevci, med njimi celo svečeniki, sadje ter druge dobrote, ki gredo opicam v slast; verniki pa hrano pridno kupujejo ter jo pokladajo oboževanim štirinožcem.
Če imajo, kakor smo čuli, krave svoje bolnice in hiralnice, kaj bi jih ne imele opice! Po številnih takih opičjih zavodih negujejo in ločijo onemogle živali več ali manj skrbno po starih bramanskih zdravniških pravilih. Bramanska vera uči, da ne prezro bogovi v visokih nebesih nobene dobrote, ki jo človek izkaže opici; dobra dela take vrste trebijo grehe kar na debelo ter čistijo duše. To je pripravna možnost, da si utira vernik pot do Brahme, do zveličanja.
Babjeverno spoštovanje, ki ga izkazujejo množice opicam, sega s svojimi najglobljimi koreninami v dobo, ko se v Indiji še ni bilo udomačilo bramaustvo. Bila je to pradoba, ko so prebivalci Indije častili opico kot fetiš, to je kot bitje, ki biva v njem božanstvo. Bralumini so češčenje opic, ki se ga je ljudstvo prečvrsto oklepalo, kar lepo sprejeli v svoj verski ustroj.
Obenem pa so nastajale pripovedke, ki skušajo poleg drugega poznim pokolenjem pojasnjevati, s čim si je opičji svet pridobil pravico do tolikega spoštovanja. Približno v dobi, ko so Judom v Palestini vladali svetopisemski kralji, so v Indiji večinoma neznani pesniki snovali pesmi, ki so se sčasoma združile v dve veliki pesnitvi: v starejšo »Mahabarato« in mlajšo »Ramajano«. Slednja opisuje v bistvu boje, ki so se vršili med domačini in novodošlimi Indi za osvojitev dežele. Gre za starodavno snov, ki jo je čez stoletja neki darovit pesnik prelil v umetniško obliko.
Med drugim beremo v Ramajani tole zgodbo:
Bog Bralnim je svojega sina Višnu izobčil iz nebes ter ga, spremenjenega v človeško podobo, postavil na zemljo. Novi zemljan je dobil ime Batna. Usoda mu je bila spočetka naklonjena, kajti dobil je za ženo lepo kraljično Silo; s tem je postal prestolonaslednik v eni izmed indskih držav. I oda hudobna mačeha je kralja pregovorila, da je poslal zeta za štirinajst let v pregnanstvo. Sila, ki ni hotela moža pustiti samega v svet, mu je sledila ter je z njim delila vse bridkosti. l’o mnogih trdili bojih s pošastmi vseh vrst je dospel Hama daleč na jug. kjer je vladal na otoku Ceylonu hudobni kralj Ravana. Ta je Rami ljubljeno ženo Sito odpeljal. Obupan je šel iskat Banm zaveznikov; in glej, kmalu je srečal opičjega kralja llanumana, ki je bil takoj pripravljen, da pomaga. I lanu man je ukazal svoji armadi opic. naj se opremi za boj. Potem sta z Ramo vred odkorakala čez koralni most na otok ( eyIon, kjer je imel zlobni Havana ubogo Sito ujeto. Opice! vse divje, so na pohodu rvale drevesa, lomile skale in pustošile deželo. Naposled so izteknile Ravanovo vojsko in vnela se je strahovita bitka. Rama je obležal ranjen na bojišču, a llanuman mu je pri-
skočil z zdravilnim zeliščem še ob pravem času na pomoč. Nato je okrepčani Rama ubil Ravano s čarobno puščico, ki mu jo je bil posodil uslužni opičji kralj. Po velikem slavju, ki je trajalo več dni, se je Rama z rešeno Sito neizmerno srečen vrnil v daljno domovino. Tam mu niso delali več nobenih težav.
V	kratkem je zakraljeval. Dobri opici pa, ki mu je bila osvobodila Sito, je postavil sijajno svetišče. Ni trajalo dolgo, že je vsa Ramova država opice po božje častila. Ko so druge dežele Indije to videle, so začele med seboj tekmovati, katera se bo čudodelnim opicam s češčenjem bolj prikupila. Od tistega časa se opicam v Indiji dobro godi.	Albin	Zalaznik.
BESEDE POPOTNICE
18. Kiinclj, kn mi n.
To rastlino so imenovali Grki kyminon; ime so dobili iz kakega semitskega jezika (arabski kammun itd.). Rimi j a n i so grško besedo prekrojili v cu mirni m, Nemci pa latinsko v najstarejši dobi v kiiniin, pozneje kiimin, nazadnje Kttmmel. Slovenska oblika kumin je izposojena iz s t a r e , kimelj iz n o v e visoke nemščine. Razen tega še imamo kum iz kakega alpsko-nemškega narečja.
19. kotenina ali kontenina.
L a š k n beseda cotone je dobila pri Slovencih priponko -ina po vzorcu stvarno sorodnih izrazov: plat-nina, prtenina, črnina, irhovina, tkanina i. dr. Italijani pa so dobili besedo iz arabščine (koton) ter jo oddali tudi Nemcem (Kattun) in drugim narodom.
20. Kositer.
F e n i č a n i so imenovali cin z izrazom, ki ni bil dosti različen od arabskega kasdir. Iz Fenicije je beseda prešla v Grecijo: že pri Homerju beremo kussiteros. V latinščini je iz tega postalo cassi-terum; to so prevzeli Slovenci (kositer).
21. Krebuljica in trebelje.
Prva oblika ima svoj izvor v s r e d n j o v i s o k o -nemškem chervulle, ki je izposojen iz latinščine. Latinska beseda pa (caerifolium) je nastala iz grške clmirephyllon s tem, da so Rimljani drugi dol (phyllon = list) prevedli, prvega pa prilagodili svojemu jeziku, ki ni imel glasu ch. Prvi dol grške besede je morda chaire = zdravo! (To zelišče je kuhinjska začimba.) Okrog Kobarida pravijo krivulja; naslonili so tuji izraz na domači pridevnik kriv. — T r o b e 1 j e je sicer druga rastlina, izraz pa je istega izvora, samo da so pretvorili kr- v t r -, misleč na glagol trebiti.
22. Kutina.
Ta sad so zvali Grki mala kydonia po nekem kraju na Kreti. To ime se je v latinskih ustih prenaredilo v cotonea. Iz tega so stari Nemci že pred XII. stoletjem napravili clmtiua in ta oblika jo prešla v slovenščino. Srbohrvaški izraz gdunja je lahko naravnost iz grškega kyddnia.
2"5. Lenta (= trak pri kakem redu).
V	dnevnikih včasih beremo, da je kdo dobil red sv. Jurija ali Jakoba z lento, t. j. s trakom. To besedo so si izposodili novinarji v novejšem času iz polj-
š č i n e , Poljaki pa iz ruščine, kjer ima lenta še splošni pomen »trak«. Na Rusko je beseda prišla iz grščine : lention = platno. Upravičena je domneva, da je bil starejši pomen v ruščini »platnen trak«. Grki so dobili izraz iz Italije, iz lat. linteum = platno.
24. Lev.
Grški naziv te zveri, leon (iz levon) je s e m i t -skega ali egiptskega porekla (hebr. lebi, egipt. labu, koptovski laboj). Po latinskem posredovanju (leo) je pripotovala beseda h Germanom: (staro-visokonemški lewo, gotski najbrž liwa) in odtod k Slovanom. I. Koseski in drugi so pisali o r o s 1 a 11 ; ta naziv so si izposodili Prekmurci od Madžarov, ti pa od Turkov.
25. Levstik ali luštrek.
Ker je ta kuhinjska zel doma v Liguriji, so ji Grki nadeli naziv ligystikon. V latinščini se je to prelevilo v levisticum. Nemci so izraz pretvorili na različne načine, da bi mu dali bolj domače lice: staro-vis.-nemški lubistechal, srednje-vis.-nemški lUbestecke, liepstuckel, novovisokonemški Liebstockel, Luststoek — očividno so mislili na lieb (Liebe) in Lust, ker jim je bil duh tega zelišča všeč. Slovenci in drugi Slovani so prevzeli nemški izraz in ga po svoje prek rojili (naslonili so ga na ljub, lust, lev i. dr.).
26. Mandelj.
To besedo smo vzeli iz n e 111 š č i n e , ko so Nemci že govorili Mandel in ne več mandala, kakor se glasi staro-vis.-nemški. V staro nemščino je prišla iz I a -tinščine: amandula (tako piše Plinij). Sprva so imenovali Rimljani ta sad amyndala; to jc tujka iz grškega umygdale.
27. Menili.
Grški pridevnik mouachos (iz m6nos = edin) jc. pomenil prvotno le »sam, posamezen; samoten«; pri cerkvenih pisateljih šele jc postal samostalnik s pomenom »samotar, puščavuik«; pomen »redovnik« pa je še poznejši. V latinščini se je prevzeta beseda monachus po glasoslovnih zakonih sčasoma pretvorila v monicus; ko so jo prevzeli stari Nemci, so jo izgovarjali munich. Slovani so si besedo prilagodili s tem, da so iz kratkega 11 naredili polglasnik (ki ga pa pišemo e): menih. V češčini je še polglasnik izpadel: mnicli (enozložno).
28.	Ocet in jesih.
Beseda ocet, ki ima v drugem zlogu polglasnik, je izposojena iz gcrmanščinc, bodisi iz gotskega akeit ali pa iz akit (dasi te oblike s kratkim i ni v jezikovnih virih, je vendar njen nekdanji obstanek verjeten, ker imajo drugi germanski jeziki v drugem zlogu krutek vokal). Germani pa so vzeli besedo i/. latinščine: acetum. — Jesih je iz s t a r o - v i s.-n e inskega ezzich, ki ni mogel nastati naravnost iz latinskega acetum, ampak bržkone iz vzporedne oblike (s prestavljenima soglasnikoma) atecum; mogoče je pa tudi, da so stari Nemci naredili i/. latinskega acetum najprej echiz in potem premestili soglasnika, tako da so dobili ezzich. — Tako ste torej besedi ocet in jesih po različnih potih nastali iz iste latinske besede.
29.	Pesa in kajkavski blitva.
Latinski izraz beta so si izposodili stari Nemci ter ga po glasoslovnih zakonih pretvorili v bieza, na jugu v pieza. V slovenskih ustih je iz tega postalo pesa. — Na Hrvaškem se zove pesa blitva; to je izposojenka iz kakega starega romanskega narečja, v katerem se je zvala pesa bleta ali podobno (najbrž v Dalmaciji). V italijanski besedi (bieta) je i iz 1, v furlanski (blede) d iz t, francoska blete označuje zdaj neko drugo rastlino — vse to kaže, da ste se v romanskih jezikih zmešali latinski besedi beta in blitum v novo besedo bleta ali blita.
30. Poper.
Srbohrvaški papar in staroslov. nbnpT> (pipru) nam kažeta, da je imela slovenščina v tej besedi v prvem zlogu prvotno polglasnik. Slovani so si izposodili izraz iz latinščine: piper. V Italijo je prišel iz G r e c i j e (peperi), tjakaj pa iz Indije (pippali). Srbohrv. biber je naravnost iz osmanskega biber, ta pa
iz grščine.	.
>1. ruska 111 pušica.
Stari Grki so imenovali pušico ali škatlico iz pušpana in pozneje škatlico za zdravila pyxis (od pyxos = pušpan). Ta izraz so prevzeli Rimljani, ki so z besedo pyxis označevali 1. pušico, čeprav železno ali iz pločevine, in 2. železen tolkač v možnarju. Preprosto ljudstvo je pa besedo podomačilo v huxis in buxa. Iz tega so stari Nemci napravili buhsa. To so si izposodili Slovenci v obliki pukša (pozneje puška) in zmanjšano pušica.
32. Šola.
Ta izraz je prišel k nam iz srednje visoke
11	e m š č i 11 e (schuole), ne pa že iz stare visoke nemščine, ki je imela scuola (izg. sktiola). Stari Nemci so prevzeli besedo preko latinske schola iz g r š č i 11 e , v kateri je pomenil izraz scholč prvotno: brezdelje, prost čas, počitek, potem predavanja, učene razgovore, šele v pozni grščini in v Novi Zavezi šolo.
33. Vajšnica.
Rimljani so stvorili iz besede coxa (= kolk) izraz coxinuni = blazina za kolk, torej za zložno sedenje. To se je v laščini razvilo v cuscino; v francoščini se je laška beseda pretvorila v cous-sin. Iz te so stari Nemci naredili kussi(n). Sestavili so jo z besedo vvanga (= lice) in stvorili zloženko vvangeussi = blazina za pod lice, ki so si jo izposodili Slovenci v obliki vanj(j)kuš = podglavnica. Za označbo p revi a ke so pa stvorili izraz va(n)jkušn(ic)a, ki se je s časom okrnil v vajšnica. Od besede coxinum je torej preostal samo š (iz x).
34. Ženirati.
Od Jeruzalema do Ljubljane se da zaslediti potovanje te besede. Ge-Hiimom, t. j. dolina II., je prvotno ime kraju, kamor so Jeruzalemci metali mrhovino in trupla hudodelcev. Izza babilonskega izgnanstva pa so Židje tako imenovali kraj, kamor se pošiljajo duše hudobnih ljudi za kazen. V Novi Zavezi beremo ta izraz v pogrčeni obliki gčcnita v pomenu pekel, v latinskem prevodu pa gehenna. Ko je prešla beseda v staro f r a n c o š č i n o (ge-hene), je zadobila pomen »muka« in »sila«. V novi
francoščini (gene) pomeni razen tega tudi »stiska, zadrega« in »zastanek, zastajali je«. Francozi so izvedli iz gene tudi glagol gener = mučiti, nadlegovati, stiskati, ovirati, spraviti v zadrego; povratni glagol s e gener pomeni siliti se in omejevati se (gmotno). Nemci so si francoski glagol izposodili v 17. stoletju (gcnieren) v pomenu silo delati, nadležen biti; povratno sicli genieren = sramovati se in podobno.
V	slovenščino se je presadil glagol v istem pomenil. ki ga ima v nemščini.	Iv.	Koštial.
NOVE KNJIGE
Ivan Pregelj: Izbrani spisi. Peti zvezek: Magister Anton. Založila Jugoslovanska knjigarna. V Ljubljani 1930. Vezana knjiga 60Din, nevezana 45Din. —• V začetku druge polovice 16. stoletja se dogaja ta povest o Bogu vdanem in živo vernem, pa nerodnem in preprostem magistru Antonu, blizu Štanjela na Krasu doma. Pisatelj nas vodi sredi dobe. ko so vstajali vsevprek krivi preroki in ko se je začel širiti tudi med nami novi nauk iz Wittemberga, pelje nas s Krasa v Rim, Padovo, v Gornji grad, pa na Dunaj in v Nemčijo, v sam VVittemberg celo, pa prav do Gdanskega. Nastopajo premnogi ljudje vseli stanov in značajev. še s samim »učenikom Germanije«, Melanch-tonom, se snide goreči magister Anton, ki križem sveta išče izgubljeno ovco. zablodelega sorodnika, mladega Pavleta Skalca. Kakor Dobri pastir sam pusti vse in gre za izgubljenim mladeničem. To je prav za prav vsa vsebina povesti, ki je nov člen v vencu Pregljevih del. ki opisujejo in poveličujejo močne može, zveste služabnike Gospodove. Skoraj nekam premalo je vsebine za tolikšno povest, ki se pa zaradi odličnega popisovanja krajev, oseb in časovnega okolja prav prijetno bere. Po notranji moči to delo drugih Pregljevih. ki so mu močno slična po snovi, zgradbi in načinu podajanja značajev, ne dosega. Boljše je pa v dikciji: manj nejasno in bolj preprosto. Moti pa umetnostna in življcnska neobjektivnost, s katero ji* pisatelj razdelil luč in senco. Vseeno: lepa knjiga, vredna ponovnega branja! — Ne morem pa zamolčati dveh stvari: vezava knjige (vsaj mojega izvoda) je vse prej ko dobra, za vestnost korektorja pa je že naslovna (!) stran kaj slabo spričevalo.	-a
I’’ r a n c e S e I j a k : Kamnarjev Jurij. Mohorjeva knjižnica 3H. Založila Družba sv. Mohorja. Celje 1931. Str. '127. — »Kamnarjev Jurij« je primorska povest. Tako smo poleg Pregljeve koroške povesti »Uinrcli nočejo!« dobili še povest o primorskem trpljenju in goriški bolečini. Nehote se nam vsiljuje primerjanje obojih del. A ostanimo samo pri »Kamnarjevem Juriju«. Povest slika kamnarjevega sina Jurija z Nabrežine, kako v težkih duševnih bojih in pretresih raste iz trpkosti mladeniča, ki je preživel vsa leta vojne na fronti, v resnost in odločnost moža - gospodarja na lastni zemlji. Seljak nam ni podal Jurija kot Slovenca, naslikal nam ga je kot človeka, kot vse-
  bčevcl javen, občečloveški tip povojnega
mladega moža. kot zastopnika generacije, ki je mladost izgubila na fronti in je ob vrnitvi domov našla razdrte domove in razkopano zemljo. »Jurij je bil črne dobe nebogljeni sin. do smrti g« bo rahlo skelelo srce.« (Str. 2.27.) Obenem s ti> občo tragiko pa Jurij doživlja
še svojo osebno tragiko: narodno tragiko. A prav tu se je Seljak pokazal mojstra. Pri risanju narodnega trpljenja ob Soči in ob morju se nikoli ne razvname v ogorčen protest proti svojim narodnim nasprotnikom. Njih ime se niti enkrat ne imenuje. Tudi jim nikoli — razen malenkostnih, prav slučajnih izjem — ne pusti nastopiti v knjigi (popolnoma nasprotno kot Pregelj!). Tok povesti je vedno miren, dramatičen le pri velikih izjemah, vedno hladen, mrzel in stvaren (v slovstvu imenujejo to »novo stvarnost«). Tako je skozi vso knjigo ohranjena mirna nepristranost in brezstrastnost ter obenem ustvarjeno neko grozeče, preteče ozračje, ki težko leži nad vsem življenjem teh naših ljudi. Nikjer v knjigi ne beremo o nasilstvih nasprotnikov, a vendar čutimo ono moro, ki muči naše ljudi. Ko Jurij bere neko prepovedano slovensko knjigo, pravi 0 njej pisatelj: v njej je bilo »življenje gledano iz neke daljave, slutnja sveta, ki ga pisatelj ni videl, besede skoraj laž. Povest je bila podobna slabi sliki, o kateri pravi lastnik: Samo grenek nasmeh je moj...« (Stran 175.) Res velja isto za »Kamnarjevega Jurija«, ki je ves gledan iz neke daljave, miren in hladen, nad vsem pa je grenki pisateljev nasmeh. Nastopajočih oseb je malo. Poleg Jurija stoji dekle Danica, ki je prav tako šla skozi vojna leta in ji je v notranjosti ostala trpkost in neki nemir, ki mu ne ve vzroka ne utešitve. Nastopajo še izraziteje Jurijeva mati, Hvalica, nekateri ribiči, fantje, kamnarji. Vsi so tako splošno človeški, pravi ljudje brez zlaganega sija junaštva. A kljub temu, da je Jurij obči. ne samo slovenski tip povojnega človeka, in je Danica tip in so vsi ljudje edino in samo ljudje, so vendar vsi skupaj vendarle pristni Slovenci. To čutimo v njih govorjenju, slutimo njih notranjost, da je laka mogoča edino le, če je slovenska. Slovensko dušo nam odkriva zemlja, na kateri se bore ti ljudje. Slovensko diha Kras in nabrežinski kamnolomi, tu živi naše slovensko, tako malo opevano morje, Devin, Barbana in slovenski ribiči. Ta dih zemlje in morja je pristno slovenski in je zato Seljakovo delo razen občečloveško obenem tudi prav naše. slovensko. — »Koroška, trpi, ker Bog hoče tako!« Tako je končal Pregelj povest koroške bolečine. Do kakšnih osnov prihaja Seljak? »Zvesla sla samo zemlja iu morje,« se bere že kmalu v začetku knjige. (Str. 18.) Tudi Jurij dobi po svojem tastu zemljo in mu ni treba v Argentino za kruhom. Ostane na svoji zemlji in, ko jo gleda, pravi pisatelj o Juriju: »To je bila Jurijeva domovina, njegova zemlja, njegov dom. Česa mu manjka do polne sreče? Svobode? Jesen je. pride zima, prišla bo tudi pomlad. Po slednji noči vstane zarja. Ne zadostuje, da ima človek kruh in ljubezen, na svetu so še druge stvari. O, ko ima človek dušo, dušo...! — Tn četudi pride pomlad in zarja, Jurij je bil črne dobe nebogljeni sin, do smrti ga bo rahlo skelelo srce.« (Sir. 227.) — To je prava knjiga primorske bolečine. »To je bridek jok našega trpljenja.« (Sir. 175.) Človek prebere knjigo in se žalosten zamisli. In to je dobro znamenje.	s. V.
Dom in svet. Roman Spisal R a b i n d r a n a t h Tagore. Po angleškem besedilu poslovenil Vladimir Levstik. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1930.
—	Tagore, veliki indijski pesnik in mislec, je svetovno znan, tudi nam Slovencem. (Gradnik je prevel: »Ptice selivke«, »Rastoči mesec«, »Vrtnar«, »Žetev«, »Žrtveni spevi«; »Povcsticc« pa Fr. Bevk.) Sedaj imamo v pre-
vodu tudi roman »Dom in svet«. Njegova kratka vsebina bi bila: Nikhil, indijski knez, in Bimala sta najsrečnejša zakonca. Sandip, Nikhilov prijatelj, je fanatičen agitator za »domovino«. Njegovi govori Bimalo vso prevzamejo. Sandip si osvoji vso njeno dušo. Bimala gre, gnana z nepremagljivo silo, za njim. Dom — domača sreča — se ruši. Bimala celo krade za Sandipa. Ljudske strasti vzplapolajo, muslimani se dvignejo, boji. Sandip zadnji trenotek uide, Nikhila pa ranjenega prineso domov. Takole preprost je zunanji okvir tega romana. Toda duhovno dejanje in delovanje pa je globoko, do potankosti razpleteno, vsi utripi src zajeti, vse strasti podane, borbe, kes, ideje
— vsa globina in širina človekove notranjosti je razgrnjena pred nami. In vse to je podano s toliko umetniško preproščino, tako čisto in tako do dna doživeto, da bravec res liživa tisti višek ugodja, ki ga vzbudi edinole resnična umetnina. Idejno je pa roman zasnovan na treh osnovah: Nikhil, knez, (menda Tagore sam) je mož, ki takole modruje: »Mar ni prava dragocenost ljubezni v tem, da tudi nevrednega spet in spet obdarja s svojim lastnim obiljem? Za vrednega je v božjem svetu veliko nagrad, a ljubezen je Bog posebej prihranil nevrednim. — Sleherna raba sile je v mojih očeh slabost. Samo šibki se ne upajo biti pravični. — Tisti, ki morajo za vsako ceno kričati in malikovati domovino — ti ljudje razburjenje bolj ljubijo kakor domovino.« Tak je Nikhil. — Sandip pa je nekakšen Nietschejev nadčlovek. »Biti moramo brutalni, ne da bi oklevali in ne da bi se pomišljali. — O bog skrunitvi', pomazili nam prsi z najbolj črnim blatom nizkote! — l isti, ki znajo z vso dušo želeti in z vsem srcem uživati in ne poznajo ne oklevanja ne pomislekov — tisti so maziljeni izbranci Previdnosti.
— Jaz zahtevam vse, kar bi rad imel.« — Med taka dva je zašla Bimala. In Sandip pove: »Moč, ki osvaja ženske, je moč silnih mož, moč, ki si pokorava ves svet.« Tu Bimala prizna: »Me ženske smo podobne reki: dokler ostanemo med svojimi bregovi, hranimo življenje z vsem, kar imamo; če jili pa poplavimo, tedaj uničujemo z vsem, kar smo.« Ali ni Bimala. ki trpi, ki je peliauu od leve in desne, Indija sama? Naj že je kakorkoli: stoji, da je ta roman branja in premišljevanja vreden, da je odlična umetnina. — Prevod je lep. Samo Levstik bi moral že vedeti, da so prsi, ne prsa, da omara vendarle ni zabrekla (?), marveč nategla, napeta, in da se mu 11 a r o 1) e ž n o s t ni posrečila, kakor je sicer časih kuj srečen tvorec besedi.
— Žal. da teh naših izvrstnih prevajavcev ne zna nihče indijskega jezika. Morda bi se naši slovenščini za prevod posebno prilegal.	F. S. F.
Novi načrt Ljubljane s seznamom ulic. Lični in vseskozi natančni ter naj novejšemu stan ju odgovarjajoči načrt stolnega mesta Ljubljane, ki sta ga sestavila M. C’e r 11 e in M. Tomšič in ki ga je izdal Mestni gradbeni urad, je nedavno izšel v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani, 'l isk v petih barvah je vse hvale vredno oskrbela Jugoslovanska tiskarna. S tem delom smo naposled dobili zanesljiv in obenem na višku sodobne kartografske tehnike stoječ načrt našega mesta. Ob hitrem porastu Ljubljane je bil nov načrt nujna potreba za vse, za domačina in za tujca. K načrtu je pravkar izšel seznam ulic, ki ga moramo posebej pohvaliti radi mnogih lepih podatkov, ki jih vsebuje mimo natančne in skrbne navedbe ulic in
krajev. Tako je naposled dobilo naše mesto prvo zbrano pojasnilo imen in označb, ki jih nosijo ulice in kraji v Ljubljani. Le preškoda je, da se niso ob tej priliki popravili grehi, ki so jih razni prekrščevavci ulic že zagrešili! Zakaj je izginila »Kravja dolina«, »Petelinova vas«, »Blatna vas« in drugih premnogo. Velemesta se ne sramujejo svoje zgodovine, ki se razodeva v imenih trgov in ulic, samo Slovenca je sram povedati, da so se tam pred desetletji pasle krave, kjer zdaj plešejo v velikih dvoranah. V seznamu ulic, ki je izšel kot posebna, lična brošura na 24 straneh večjega formata, so pojasnila pripisana slehernemu imenu, tako da je iskanje zelo enostavno. Pojasnila se raztezajo tudi na Moste, Vič in Zg. šiško. Nadalje vsebuje seznani pod posebnimi naslovi točen pregled javnih poslopij in uradov, cerkva, knjižnic, konzulatov, hotelov, vojaških uradov in vojašnic, denarnih zavodov in zavarovalnic v lastnih poslopjih, šol in dijaških zavodov, bolnic, spomenikov, športnih in zabavnih organizacij oziroma prostorov, z označbami, kje jih je treba v načrtu poiskati, ter z navedbo ulice in kraja. Cene so sledeče: Sam seznam 5 Din. Načrt v 5 barvah s seznamom 20 Din, načrt nalepljen na karton s seznamom 35 Din. nalepljen na platno v žepni obliki s seznamom 45 Din. na platnu s palicami s seznamom 55 Din. Za one, ki so načrt že kupili, pa je sedaj seznam dobiti za 5 Din.	R. C.
P. Mavrici j Teras O. Cap.: Pri studencih zdravja in moči. V Ljubljani 1930. — K verski poglobitvi mnogo pomaga nabožno, ascetično slovstvo. P. Te* ruš je izdal svojo drugo ascetično knjigo kot nadaljevanje prve »Za visokim ciljem«. Že naslov druge knjige dokaj jasno govori, o čem obravnava knjiga: o virih iu pozitivnih silah nadnaravnega, duhovnega življenja, o milosti, molitvi, premišljevanju, sv. spovedi, sv. obhajilu, izpraševanju vesti itd. Avtor piši' stvarno, ne pretirava, daje zdrav ascctičcn pouk. Zadeti ob duhovnosti iu nadnuravnosti novi stil. ki bi nad na ravnost duši kar uujbolj približal iu priljubil, je pa seveda silno težka zadeva.	A.
NAŠE SLIKE
11	o n o r e Dan m i e r : Vstaja. Morda je ta slavili francoski umetnik, eden izmed naj večjih satirikov in karikaturistov 19. stoletja, mislil na prizor ob začetku veliki' francoske revolucije, ko je pariško ljudstvo zavzelo zloglasno ječo Bastiljo in jo v divjem sovraštvu razdejalo, ko je ustvaril »Vstajo«. Če bi bilo tudi to res, videti tega na naši sliki ni: preveč je brez-časovna in samo človeška, da bi mogel prizor uvrstiti prav v to dobo ali mu odkuzuti baš oni kraj. Predstavlja skratka trenotek, ko se v ljudstvu speče strasti ruzplamte iu izbruhne vsa nejevolja in zatajevani srd v divjem uporu. Tako nekako ji' ob vseh sličnih prilikah, kadar zavlada ulica, kadar se spremeni sicer mirna množica v hrumeč veletok, ki vsi' kur zajame, podira, ruši in uničuje. II.Duumicr se je rodil leta IHON v Murscillcu iu je umrl leta IN79. Bil je velik slikar, dasi so ga sodobniki poznali in cenili predvsem kot risarja iu grahka, ki je kot karikaturist iu satirik kritično motril tedanji svet. Njegovo delo se odlikuje po prirodni iivljenskosti in odločni resnicoljubnosti. S svojimi jedkimi komentarji malomeščanskega živ-
Ijenja jc dokazal, da ima smisel za veličino v neznatnem in za mogočnost v vsakdanjih, komaj opaznih pojavih življenja. Kakor je bil Daumier kot slikar izredno odličen v izbiri nežnih barvnih odtenkov, tako je kot risar s skopimi sredstvi umel podati značilnost in svojstvenost predmeta.
E v g e n D e 1 a c r o i x : Križarji zavzamejo Carigrad. Na poziv papeža Inocencija III. so mogočni francoski plemiči zbrali leta 1202 veliko križarsko vojsko, ki naj bi zasedla Egipet. Spotoma je križarska vojska za plačilo Benečanom, ki so se obvezali, da jo prepeljejo v Afriko, zasedla Zader v Dalmaciji. Nato so pa križarji krenili proti Carigradu, oblegali mesto, ga zavzeli in leta 1203 posadili na prestol pregnanega cesarja Izaka Angela, ki jih jc bil prosil pomoči. Ker pa cesar ni mogel izpolniti danih obljub, se je vnela vnovič vojna in prihodnje leto so križarji Carigrad drugič zavzeli in mesto zapalili in oropali. — Ta prizor kaže naša slika. Preti razkošnim, menda cesarskim dvorcem vrh vzvišine je obstala skupina zmagovitih vitezov na konjih. Oblečeni so v srednjeveška oblačila. šlemi s perjanicami jim pokrivajo glave in pra-porci v živili barvah plapolajo med njimi. Konj prvega jezdeca je stopil pravkar na dvoje zastav, ki ležita na tleh. Pred njim kleči odličen starec, sam premagani cesar morda, in z živahno kretnjo levice brani mlado žensko, svojo ženo ali hčer. in malega otroka. Vse naokrog leže skupine ranjencev in umirajočih. Prav na levi prihaja iz poslopja svečenik, katerega vojščak sirovo zadržuje. Desno, že na bregu, vidimo prizor uličnega pokolja. Ob jezdecih sta dva zvezana ujetnika. Mogočno mesto, ki se razprostira pod hribom, na več krajih gorf. Umetnik je podal ta zadnji tre-notok, ko križarski zapovedniki zasedejo še cesarsko palačo. Obuj) premagancev in njih poslednji napor tvori ostro nasprotje zmagoslavju križarskih veljakov.
—	E. l)elacroix se je rodil leta 1798 blizu Pariza, kjer jc leta 1863 umrl. Bil je največji slikar francoske romantične Sole. ki je nastopila po akademskem in neživljenskcm slikarstvu klasicistov Davidove struje. DcIacroix je bil pravi romantik: pozna se to pri izbiri snovi za slike. Ilustriral je prizore iz del Danteja. Shakespearja. Goetheja in Bvrona. Vendar pa je te in druge zgodovinske, mitološke in religiozne motive podajal s tako silo in prepričevavnostjo ter s tako sijajno in svežo paleto, da do današnjih dni njegove slike niso izgubile prav nič zanimivosti in lepote. Nasprotno, še danes jc tudi sodobnim slikarjem vzor odličnega mojstra barve. Naša slika jc iz leta 1840 in visi v pariškem Louvreu.
H c m b r a n d t : Jezus in učenca v Emavsu. Pred leti jc objavila Mladika veliko Rembrandtovo oljno sliko, ki obravnava isto snov: kako Učenik blagoslavlja kruh v Emavsu in ga učenca, katera je spremlja! l>o poti iz Jeruzalema v Enmvs, spoznata. Morda še bolj učinkovito, kakor na tej oljni sliki, je ta skrivnostni trenotek podan v tej preprosti izjedenki. / nekaj potezami jc podan Kristus in učenca. Odlično jc veliki umetnik uporabil luč. ki prihaja od sveče in veže vse troje v eno. Tudi »Povratek izgubljenega sina« spada med najboljše Rembrandtove grafične liste. Na videz preprosta in enostavna je risba, vendar skriva v sebi obilice življenja in prepričevavne resničnosti.
Tone Kralj: Kronanje Marijino. V predzadnji Številki s„,o objavili eno izmed '1. Kraljevih slik, s k«-
terimi je okrasil romarsko cerkev na Sv. Višarjah. Današnjo sliko je naslikal Tone Kralj na svod cerkvenega prezbiterija, ki je kljuboval vojnim viharjem in se precej nepoškodovan rešil razdejanja. Prizor, ki je zgrajen po običajnih vzorih, je krepko, prepriče-vavno in mogočno podan. Opozarjamo, da je posnetek slike, katero moraš gledati prav za prav od spodaj navzgor z vznak nagnjeno glavo, zato nekoliko perspektivno nepravilen. — Slikarije v višarski cerkvi so najbolj dognano in najbolj zrelo cerkveno delo Toneta Kralja in jih umetnostno izobraženi tujci zaradi bogate iznajdljivosti in žive, iskrene religiozne čustvenosti kar ne morejo prehvaliti. Da je pa ta umetnik danes brez dvoma prvi slovenski religiozni in cerkveni slikar, je razstava nekaterih njegovih slik iz zadnjega časa, ki jo je priredil od 7. do 9. marca v Ljubljani, vnovič jasno izpričala. Tone Kralj zasluži vso moralno in materialno podporo tistih krogov, ki odločajo o cerkveni umetnosti.
ROBINZON
Mož, ki je spisal »Robinzona«. Dne 26. aprila 1931 bo 200 let. odkar je umrl Daniel Defoe (Defo), pisatelj vsej mladini svetu priljubljene knjige >Robinzon«. Rojen je bil Daniel Defoe 1. 1660 v Londonu. Vzgojen je bil za protestantovskega duhovnika, pa se je rajši lotil trgovine in je po poslih mnogo potoval. Sprva je imel srečo, nato pa jc prišel na kant. a je vse dolgove pošteno odplačeval. Te izkušnje so ga izmodrile. Temeljito se je začel baviti s tem, da je spoznaval ljudi in trgovino, pa se začel živahno zanimati tudi za javni blagor ter pisati o raznih načrtih, kako bi se dvignilo blagostanje v domovini. Tako je vzbudil pozornost pri samem kralju Viljemu III. (1689—1702), da ga je izbral za svojega posredovavca in ga pošiljal z važnimi nalogami po raznih pokrajinah. Svoje in kraljeve politične nasprotnike je pobijal na svoj poseben način: postavil sc je popolnoma na njihovo stališče in se delal, kakor da govori po njihovih nazorih ter jih končno strašno osmešil. To jih je tako razburilo, da so ga spravili pred sodišče in je bil obsojen, da je tri dni stal na sramotnem odru (prangarju), nato pa bil vržen v ječo. Pa tudi tu ni miroval. Začel je 1. 1704 pisati časopis The Revicvv (Pregled) in tako postal oče angleškega časnikarstva; devet let jc izhajal ta časopis. ki ga je od začetka do konca po trikrat na teden napisal Defoe popolnoma sam. Ko je prišel iz ječe. je odlično sodeloval tudi pri združitvi Škotske z Anglijo (1706). Ril pa je še enkrat zaprt, zato je pustil nehvaležno politiko in se posvetil pisateljevanju. To jc bilo povod, da je šele v svojem 60. letu (1719) napisal prelepo povest »Robinson Crusoec (Robinzon Kruso). ki se je takoj priljubila. Kakor ta se tudi ostale njegove povesti (Vitezovi spomini, Kapitan Singleton, Letopis kužnega leta. Doživljaji Roksane) odlikujejo po taki preprostosti in resničnosti, da ljudje kar niso hoteli verjeti, da bi mogle biti samo povesti, ne pa resnični doživljaji. Robinzona je pa vendarle napisal po resničnih doživljajih škotskega mornarja Aleksandra Selkirka. Ta njegov Robinzon je neštetokrat izšel v vseh jezikih sveta, bil krajšan in daljšan pa tudi oče številnih povesti in povestic — robinzonud.
IZ DUHOVNEGA ŽIVLJENJA DRUŽINE
Milica Grnfennuerjevn
NEKAJ O POKLICU
Vprašanje poklica — resnobno vprašanje. Kakor odgovoriš nanje dejansko — z izbiro —, tako si urediš prihodnost. Koliko skrbi, upanja in bojazni se veže na to vprašanje! Bodisi da svetuješ, bodisi da si sam izbiraš stan — reševal ga boš tem laže, fini svobodnejši si, čim manj je tvojemu mišljenju trdi materializem gospodar. Čim manj odvračajo stranski nagibi tvojo pozornost od glavne smeri, tem jasneje in na-gleje boš razbral pravo smer. čim bolj čisto in vroče žari v naše življenje nesebična, poduhovljena, k najvišjemu cilju usmerjena ljubezen, tem bolj se tope trdote, ki uklepajo dušo v suženjstvo in jo odvračajo od najvišjih ciljev. Tem bolj si potem duša osvaja vlado in izloča samoljubne stranske nagibe, ki omahujejo, vabijo sem, mikajo tja, slepe pogled in otežujejo izbiro. Glavno vodilo pri izbiri ni več prijetnost in udobnost, »egiptovski lonci«, niti »korita«. Nič več ne gledaš najprej na gospodarsko korist, na veliko plačilo in majhno delo, na bogastvo, Čast in naslove.
l)a, veliko plačilo in majhno delo je, žal, ob človeški slabosti, ki vsaka išče lagodnega življenja, eden izmed zelo močnih nagibov. Ti nagibi premotijo mnogo ljudi, da si izbirajo poklic, ki jim je na videz tako mikaven, v resnici pa težak in zanje prav nič prikladen. Danes je izbor tem težji, ker raste brezposelnost od dne do dne. Zato velja danes tem bolj: vsak poklic je lop, v vsakem je človek lahko srečen; in velja še vedno: izvrstnega in popolnega delavca ima vsak rad. Res je, da začetnik danes morda težko dobi delo. roda dober delavec v vsakem poklicu — je še vedno iskano blago.
Zaradi tega naj ti je pri izbiri poklica pred vsem drugim do tega, da spoznaš, kakšna bi bila o tvoji
prihodnosti božja volja. Spoznavaš jo iz svojih osebnih darov, prednosti in pomanjkljivosti, spretnosti in nespretnosti. Iz teh boš po možnosti najvarneje in najzanesljiveje razbral in doumel, kje bi se razvil človek, kakršen si ti, najpopolneje, deloval najuspešneje, uaj-plodneje, v kateri poklic bi se vrasel tak človek — ti
— z vso silo in l jubeznijo — Bogu v slavo, sebi v srečo, v uteho in srečo tudi bližnjemu. Ko si se presodil z razumom, tedaj primerjaš ta glas, glas razuma z glasom srca. Saj se je oglašalo med stvarnim, praktičnim ogledom brez dvoma že tudi notranje nagnjenje za ali proti. Pa tudi temu nagnjenju dobro poglej v oči. Če izvira iz nevrednih nagibov, se niti upri, če iz malenkostnih, mu tudi ne daj glavne besede. Ako pa temelji to notranje nagnjenje na plemenitih nagibih in ako le teži drugam, kakor pa ti kaže razum, tedaj se oglej tudi tod za glasom srca. Morebiti se je vendar razum zmotil ali ga morebiti nisi slišal prav. Morebiti bi se tvoja osebnost, tvoji darovi, tvoje prednosti in pomanjkljivosti. tudi po razumu le zlagale s tem, ljubšim poklicem. Seveda najprej bi moral bili ta poklic po tvojih življenskih prilikah tudi dosegljiv.
VSILJENI POKLIC
Časih izraža božjo voljo v določenem poklicu vprav neizogibna sila razmer. Tak, dodeljeni, nekako vsiljeni poklic je čestokrat komu izprva neljub; zadene ga od kraja kakor sama živa, grenka odpoved. Ta ali oni kmečki sin sanjari n. pr. o »šolali«, pa ga starši ne marajo ali ne morejo dati v šolo, bodisi, da ga potrebujejo doma. da se zanj boje, ali da so prerevni. Ta ali oni je v mislili in željah duhovnik, pa nima šol, ali ima tako ali drugačno organsko hibo. Ta in tisti misli na zakon, pa se zave, da bi ne ravnal blago, ako bi res vstopil vanj, ker je dedno obremenjen, ker je nalezljivo in neozdravljivo bolan ali ker vse kaže, da bi ne mogel prislužiti družini potrebnega kruha. Nekateri; izmed teh ovir so sicer premagljive, ako je nagnjenj«- prav izredno in volja močna.
Nikoli, v nobenem primeru pa naj nam ne zamre
— zlasti v boli ne — lepa, blažilna zavest: Bog ve, komu zamisli življenji' težje, komu manj težko, komu naloži več, komu manj; katero življenje brusi v tak, katero v drugačen kristal, koga privija k Sobi tesneje
— in kako. Kor Bog to ve, tudi ne pozabi, komu je treba več moči, več milosti. Naša naloga pa je — zvestoba Njemu! Kadar mine najhujši, prvi vroči čas, se umiriš bolj in bolj, iz vztrajnega, zvestega izpolnjevanja stanovskih dolžnosti pa ti morda zrase sčasoma colo ljubezen in veselje do vsiljenega stanu.
Svojevoljno pa nuj si nikdo nikoli in nikar ne voli stanu, o katerem je uverjen, da ga Bog vanj ne kliče.
LJUBLJENI POKLIC
In že davno prej, preden pride zanje čas izbiro, pripravljamo gojence, sinove in hčeri', zlasti notranje na to, da bodo volili stan vestno. I/. vsega početka že vzgajajmo v njih zdravo, lepo in čisto miselnost o življenju. Če vzgojimo v mladem rodu lepo, zdravo in čisto miselnost o življenju, vračamo človeštvu spoštovanji; do življenja in s spoštovanjem veselje do njega in moč zanje. Tako dejansko slavimo Stvarnika.
Za delo, za polno delo v življenju, v poklicu, pa ljubezen in spoštovanje do življenja, do poklica, tmli nujno in zelo potrebujemo.
Vedno in vedno jasneje doživljamo, da se nam snuje življenje odznotraj na ven. Prav toliko so nam drage ure in leta in dnevi, kolikor jih sprejemamo z ljubeznijo in s spoštovanjem, prav tako so težke, kakor nam mrze, ali jih sovražimo in preziramo. Iz hrepenenja, ljubezni in želja se oblikuje volja, postajajo dejanja.
Kjer skrite misli globoko v notranjosti ne spoštujejo poklica, ali ga celo sovražijo, tam poklicno delo ne doseza viška. Samo močna, Bogu vdana volja obvladuje notranjo nejevoljo nad neljubim poklicem. Cesto šele po hudih borbah. Izostane pa ves oni silni zanos in zagon, ki snuje sam iz prepolne notranjosti in ki ga vdihata človeku ljubezen in veselje do poklica sama po sebi.
Zanos, spoštovanje in ljubezen do poklica pa raz-giblje človekove najvišje sile. Kadar delaš, se z ljubeznijo zamišljaj v delo; storiti ga želi čim bolje. Napor in težave za ljubljeno delo zmoreš zlahka, sčasoma, ko se upoznavaš z njimi z raznih strani, ti postajajo vse težave celo ljube. Tako te uvaja 1 jnl> poklic v boljše, lepše življenje. Mirne duše vztrajaš v lepih in veselih dneh kakor v nesrečnih in žalostnih. S toliko ljubeznijo, s tolikim spoštovanjem pa se svojega poklica, zlasti težkega in neprijetnega, ne oklenemo, razen v Bogu — zavoljo Njega. Le misel Nanj nas nagiba, sili in žene, da si upamo pogledati prvim težavam v oči, da potem tipamo dalje in da se učimo in urimo polagoma zapovedovati svojim željam, vladati sebe. Iz Njegove volje le dobi tedaj poklic — zlasti težki — svojo polno, neprikrajšano vsebino, svojo lepoto in globino, da nam more priljubiti tudi trpljenje. odpoved — križ. Božja volja je edina, ki stvar j a človeškemu življenju temelj, trden dovolj tudi takrat, kadar pritisku na nas življenje z vso svojo težo.
Življenje pa, ki se razevita do tolike višine, tako svetniško življenje, se nam razodeva že na tem svetu kot pristna, prekrasna zamisel božja.
1» K 11» K A V A NA IZBIRO
Ni naša najmanjša naloga, da odpremo ta razgled v življenje gojencem, sinovom in hčeram, preden še vanje — in v poklic namerijo korak. l)a se zavedo že prej, da so dolnžosti, ki jih prinaša <o življenje, resnobne, a da morejo biti hkrati tudi čudovito lepe in blagoslovljene. Naj doznujo sami, da kakor je vzhod življenju iz Boga, tako življenje tudi zahaja lepo in srečno le k Bogu nazaj.	(D„ljc	prihodnjič.)
GOSPODINJA IN POČITEK
Lahko trdimo, da živimo v času, ko sc vse vprek zanima in trudi za zdravje in nego telesa. Niti starost uiti stan ne dela izjeme. V šolah, v industrijskih in tudi drugih obratih so že uvedli med delom, ki st' vrši največ sede, dvajsetminutni odmor za počitek in zdrave telesne vaje. l’a vendar je še nekdo, ki je prepričan, da zanj ni počitka in da mu ni mogoče paziti na zdravje: to je ž e n a - g o s p o <1 i n j a. Toda skrajni čas je. da tudi ona spozna, kako važno je. da si ohrani telo čilo in odporno, kajti le zdravo telo in v njem zdrava duša ji bosta pomagala, du je ne bodo zrušile težke življenskc naloge in nadloge.
Pomniti moramo namreč, da gibanje pri opravljanju gospodinjskih del ni niti prava niti zdrava telovadba. Tudi njej so potrebne telesne vaje, ki ugodno vplivajo na vse dele telesa. Vendar danes ne bomo govorili o telovadbi, temveč
o	počitku, ki je delavni gospodinji še bolj potreben.
Neštetokrat je bilo že dokazano, da delovna zmožnost spočitega človeka mnogo presega zmožnost utrujenega. To se pravi: če smo začeli delo že utrujeni, tedaj smo se utrujali in mučili še kar naprej in delo je slabo in počasi napredovalo. Ako pa smo si med prvim in drugim opravkom privoščili odmor ter se odpočili, tedaj smo zgotovili delo (ker smo bili pač spočiti) z manjšim trudom in v krajšem času. To dejstvo navadno priznavamo, a da bi se po njem tudi ravnali, nam je že odveč. Pred vsem velja ta nežni očitek gospodinji, ki si ne odmeri in ne da potrebnega prostega časa. In vendar slišimo vsak dan o neštetih olajšavah in razbremenitvah pri gospodinjstvu, kakor o raznih tehničnih pripomočkih, o delanju sede itd.
Edini odmor, ki si ga nekatere žene-gospodinje še semtertja privoščijo, je urica spanja po kosilu; ta jim postane tudi nekaj neobhodno potrebnega, če se navadijo nanjo. Seveda je mnogo žena, ki si tega spanja po kosilu ne morejo privoščiti. To so žene, ki poleg gospodinjskega dela služijo kruh izven doma.
Važnejši kot enkratni odmor s spanjem po kosilu pa so kratki odmori, ki si jih določimo več v ne predolgih razdobjih. Pri teh pa ne smemo zaspati, kajti odmor naj ne traja več kot desetminut;a ta čas prebijemo v popolnem miru, da se res odpočijeta duh in telo. Ta način počivanja učinkuje že po nekaj minutah naravnost čudodelno in ga ne moremo dovolj preceniti.
Popolni odpočitek pri teh odmorih dosežemo najlaže takole: Uležemo se ravno na hrbet, na žimnico, preprogo ali koc, če mogoče brez blazine pod glavo. Čisto ravna podlaga je važna, zato so v tem primeru tla boljša kot pa prožen in udoben divan. Roke in noge gladko stegnemo, a ne preveč napeto. Oči zapremo ter dihamo počasi, enakomerno in globoko. Nekateri se pa odpočijejo bolj, če ležijo na desni strani z malo upognjenimi koleni, ki jih potegnejo k sebi. Sobo zagrnemo, da je temna (barvusta zavesa zadostuje). Samo ob sebi umevno pa je, da mora biti v teku tega 5- do 15minutnega odmora v stunovanju popoln mir, ki ga gospodinja z nekoliko odločnosti čisto lahko doseže. Največji nemirneži so sevedu otroci, katere pa tudi luhko ukrotimo. Če so še majhni, tedaj si določimo odmore takrat, ko spe; večje, ki že govore in hodijo, pa s pametno besedo pripravimo do tega, da so mirni, ako jim ne moremo veleli na vrt. Kolikokrat morajo biti tiho in hoditi po prstih, če dela oče pri pisalni mizi! Zakaj bi ne prenesli tudi nekaj na ljubo materinemu počitku? Najbolje je, če jih pritegnemo k počitku in rečemo: »Zdaj bomo ležali prav mirno in tiho deset minut. Nikdo ne sme prekiniti tega odmora!« Otroke bo to še zabavalo in se bodo zadovoljno umirili.
Število teh opisanih kratkih odmorov zavisi od t«‘ga, kako občuti gospodinja težko, utrudljivo delo. Najbolje je zanjo, da prekine delo za tak kratek čas dvakrat dopoldne (drugi odmor naj bo, če le mogoče, tik pred kosilom, kar je važno zlasti za tiste žene, ki kuhajo same in ki zaradi tega nimajo pravega teka); tak kratek odmor pa je nujno potreben tudi vsako-
krat, kadar se gospodinja čuti močno utrujeno. Po nekaj minutah bo utrujenost minula in povrnila se ji bo prejšnja svežost, posebno če dela to redno. Večinoma se počitek v tej obliki obnese bolje in rodi več uspehov kot pa spanje po kosilu.
Čas do 5 ali 15 minut, ki ga zahtevajo ti kratki odmori za odpočitek, pridobimo igraje, če imamo količkaj dobro izdelan delovni načrt. S tem, da se odpočijemo, delamo potem hitreje in nadomestimo to neznatno izgubo časa.	g. H.
KUHARICA
Pretlačena ječmenčkova juha.
Stresi v lonec 8dkg drobnega ječmenčka, mu pri-lij nekoliko vode, ga prevri (še bolje je, če ječmenček prejšnji večer namočiš) in takoj odcedi. Nato ga zalij s kostno ali zelenjavno juho (i 1/21) in ga kuhaj do mehkega. Nato ječmenček z juho vred pretlači skozi cedilko, ga stresi nazaj v lonec, mu pridcni 1—2 žlici redkega bledega prežganja, ki si ga razredčila z mrzlo vodo, prideni še žlico pretlačenih paradižnikov in, ko še nekaj minut vre, stresi juho v skledo na ocvrte ali
zlate rezine.	v	, „ .
Dušena bržola.
Hržolo potolci, prav malo posoli, potresi s poprom in jo v žlici vroče masti z nekaj kosci čebule po obeh straneh rumenkasto zapeci. Nato položi bržolo v kozico, v kateri si zavrela 2 žlici juhe, prideni pol žličice drobno zrezanega zelenega peteršilja in pol drobno zrezane sardele. Bržolo pokrij in jo duši v tej omaki še 8—10 minut. Postavi jo z žemeljnimi cmokci na mizo.
Žcmeljni cmokci.
Mešaj v skledi 3dkg sirovega masla ali margarina, prideni jajce in mešaj še 10 minut, nato prideni dve v vodi napojeni in ožeti žemlji, prav malo soli, žličico drobno zrezanega zelenega peteršilja, pol žličice drobno zrezane in v masti pr ec v rte čebule in pest krušnih drobtin. Ko si vse dobro premešala, pusti, da stoji četrt ure. Nato napravi majhne cmokce (12) in jih kuhaj v zavreli slani vodi 6—8 minut.
Nadevana jajca s sardelno omako.
Štiri jajca skuhaj v trdo; kuhana olupi in podol-goma prereži. Nato vzemi ven rumenjake in jih stresi v skledo, prideni za drobno jajce sirovega masla, pol drobno zrezane sardele in četrt stare žemlje, ki si jo poprej namakala v kisu (tudi kis, ki so v njem vložene kumare, lahko uporabiš). Vse prav dobro zmešaj in nadevaj s tem mešanjem beljakove skledice; na vrh vsake pa deni kaparo. Postavi kot predjed ali za mrzlo večerjo k mesu na mizo.
Krompirjevi-ocvirkovi slaniki.
(Uporabi ostanek krompirju.)
Deni na desko lOdkg drobno sesekljanih mrzlih ocvirkov, 20dkg moke, 20dkg nastrganega krompirja, H dkg sirovega masla, 1 jajce, */„, 1 mrzlega mleka, prav malo soli in pol zavitka pecilnega praška (pekina). I/. vsega tega napravi testo, ga razreži v koščke, debele za oreh, ki jih zvaljaj z rokami v okrogle, na 10 do 12cm dolge puličice, jih pokladaj na pomazano pekačo, pomaži z raztepenim jajcem in potresi z drobno soljo in kumno. Postavi jih v srednje vročo pečico, da se rumenkasto zapečejo.
Jetrne rezine.
Položi lOdkg telečjih, kozličevih ali janjčkovih jeter za 1—2 uri v mrzlo mleko, jih vzemi iz mleka in jih zreži na kose. Deni v kozo majhno žlico masti in v njej opraži jetra. Ohlajenim jetrom prideni olupljeno v trdo kuhano jajce in 2—3 šalotke ali čebulo. Nato vse skupaj v mesnem stroju zmelji. Posebej pa zmešaj 5 dkg sirovega masla, žličico gorčice, ščep popra in soli, prideni zmleta jetra, čebulo in jajce, vse dobro premešaj in namaži s to pašteto prst debele krušne rezine.
Jajčni narastek za sladkorno bolne, pa tudi zn zdrave.
Skuhaj 2 jajci v trdo; kuhani in olupljeni zreži na listke v dobro pomazano ognjevarno skledo, potresi po vrhu I—2 žlici drobno zrezane kuhane šunke ali klobase in žličico bohinjskega sira, zopet jajca in šunko, čez vse pa polij ’/»1 mleka, ki si ga razmotala z žlico kisle smetane in jajcem. Postavi v pečico in peci v srednji vročini 20 minut.
Pomarančni omleti.
Mešaj v skledi 10 minut 3 rumenjake, 5 dkg sladkorja in drobno zrezano lupino pol pomaranče. Nato prideni sneg 3 beljakov in 2 kavini žličici moke; stresi to mešanje v dve dobro pomazani omletni ponvi in razravnaj testo prst na debelo. Nato postavi omlete za četrt ure v srednje vročo pečico, da se rumenkasto zapečejo. Pečene pomaži z mezgo, čez polovico zapogni in postavi s sladkorjem potresene na mizo.
Pomarančna torta.
Mešaj pol ure 10 dkg sirovega masla, 15 dkg sladkorja, () rumenjakov, sok in drobno zrezano lupino polovice pomaranče. Nulo prideni sneg 6 beljakov,
0 dkg krušnih drobtin, 8 dkg drobno zrezanih oluščenih mandeljnov uli lešnikov in 4 dkg moke. Vse skupaj nurahlo premešaj in stresi v dobro pomuzan in z moko potresen model, postuvi v srednje vročo pečico in peci počasi pol ure. Ohlajeno torto prereži čez sredo, da uustuneta dva koloburju, numuži enega in zopet zloži oba kolobarju skupuj. Po vrhu in ob kraju numuži torto s tem površjem (glazuro): Mešaj četrt ure 25 dkg sludkorne moke, sok mojhne pomaranče in žlico ruma.
1 ostuvi torto zu nekaj času nad ognjišče, da se površje
nekoliko osuši. c ■
Sirovo korenje.
Korenje ostrgaj, ga nastrgaj na krušnem strgul-niku, stresi v skledo, nekoliko posoli in polij ssmetuno, kateri si primesulu nekoliko olja in limonovega soku. Vse dobro premešaj in postavi na mizo.
Sirova zelena.
Zeleno olupi, jo nakrhljaj, nekoliko posoli, ji pri-lij olju in nekoliko limonovegu soka in. če hočeš, potresi z zrezanim drobnjakom.
Karamclovo pecivo.
Mešaj 10 minut 20 dkg sludkorja, 1 jajce in 4. žlice mleka. Posebej deni v kozo Hdktf sladkorja, ga postavi na ognjišče, du se raztopi in zurumeni. V zarumeneli sladkor vlij '/„ I vode in pusti, du vse skupuj prevre. Zavreli sladkor zlij k mešanju, prideni nekoliko ( robno zrezane limonove lupine in vse pogueti na deski s '/, kg moke in l/, dkg jedilne sode v testo. Iz (egu testu napravi tri štručke, ki jih zloži na pekačo in peci v srednje vroči pečici. Pečene in nekoliko ohlujene zreži na poševne, mezinec debele rezine.
ZAKRATPK CAS
S M E Š N 1 C E
Nežnočutnost.
Gospod (hišni): »\ušu gospa ji* gotovo jako rahločutna do živali?!«
Hi Snu: »O, pa še kako! št* kadar poje, moram Psa na dvorišče peljati!«
Kakor se vzame.
"Ali imate kvurtanje /a pregreho?«
It) je odvisno otl tega, ali človek dobi ali izgubi.«
Pravljica.
Bila j<* neskončno lepa kraljična, ki kljub očeto-V||» prošnjam ni uslišala nobenega snubcu, ki jih je Prišlo na dvor ko listju in trave. Kajti bila je ponosna 1,1 samovoljna. Slednjič ji je kruljevu skrb segla v srcc ju j/jjivilu j(<( (|a jt> pripravljena vzeti si možu l)(,d e n i ni pogojem.
Dva tedna so bučale trobente po celi deželi in po Rednih kraljestvih in glasniki so na glus oznanjali: ^'■'djična bo tistega, ki bo pri pogledu nanjo
1	81 o ni i s 1 i I kakor ona.
bi odpravili so se nu pot knezi in grofi iu baroni, vsi vitezi iu plemiči, vsi pesniki in pevci iz vseli IU *l'l"’ kajti mislili so, da rešitev naloge ni tako težka, ""‘»go pa jih je bilo med njimi, ki so skušali na po-načine obrniti misli kraljične na določeno stvar. “ J«1 ubil po poti levu in pogrnil z njegovo kožo konja,
J u hi misel ..... snubljene krasotice usmeril nu svojo
'•abrost. Drugi se je odel s črnim oklepom in si pohval licu /. bledo barvo. «1« bi bil videti kur najbol j '■“mišlj,.,, j„ |,j opozoril kraljično nu svoje bogastvo '•'dui. Tretji je hodil sključen pod težo težkih verig. "‘‘Sleč, da bo zbudil s tem posebno pozornost iu jo ,)r»pruvil do misli, kako koprni v njenih sponah.
Čudna tekma se je začela, toda junaki so podlegli drug za drugim. Znova in znova je kraljična, kadar je kak snubec izgovoril svoj rek, ki ga je imel za višek duhovitosti, zmajala s svojo kodrasto glavico in rekla: »lega nisem mislila!«
Kralj je gledal nejevoljno, starešine so bili polni skrbi in zavrnjeni snubci so godrnjali.
Kar pride mlad, zal fant. stopi smelo v krog gospode, vzdigne glavo pokonci in se ozre kljubovalno
I
O
i
v
po kraljični. Ko ji pa pogletla v oči, mu šine nenadoma življenje v vse teh) in zmeden od njene miline sumo zamrmra: »Mislim — če me le ljubiš!
Zu trenotek je zavladala smrtna tišina. Potem pa je bil čuti šepet kraljične: »T udijaztomislim !«
Nato pa je izbruhnilo splošno veselje, objela sta se iu kralj je dul srečni dvojici zadovoljno svoj blu-goslov. Zavrnjeni snubci pa so godrnjali in vzklikuli: To ni pošteno!",('e me le ljubiš!’ si je mislil. To smo si mislili ni i vsi, ko smo stuli pred teboj!«
»Ampak j a z ne !« se je smehljala kraljična.
Brezsrčnost.
>Vi pa gotovo delate prav dobre kupčije s svojo gostilno, ki leži tako pripravno kar zraven pokopališča!«
Krčmar :	»Bi že bilo; ampak veste, gospod,
ljudje imajo dandanes strašno malo ali pa nič srca — po četrt vina spijo, pa so že potolaženi!«
Skrivnost.
»Ali si že slišal, kako visoko je prišel najin sošolec v službi... ali misliš, da je res taka glavica?«
»Beži, beži! Le prebrisan je tako in se podpiše samo takrat, kadar mu uradniki kaj pametnega napravijo. Kar napravijo neumnega, morajo sami podpisati.«
Saljivka.
(Radoslav S., Veržej.)
Zakaj se pasejo bele ovce poleti po hribih?
Črko v niča.
(Miroljub, Viimarje.)
i	n	u	j	i	r	t	a
z	b	1	t	a	e	v	e
e	e	a	in	m	t	g	j
knavsanj s	s	e	n	k	a	c	č
e	č	a	r	r	n	e	i
jčštovmč
Molitveniki.
(France, SrediMe.)
UGANKE
Urejata Peter Butkovič - Domen in Josip Novak. Palma.
(J. Belč, Ljubljana.)
/a glavno nagrado.
Naslov molitvenika	Hdefa obreza	/luta ohre/.a
	Din	
Sv. Pomlad		I4'4(>	20 —
Moj tovuriš		10-40	16-30
Kvišku srca		(>•20	16-30
Pri Jezusu		11-56	30'
Struli božji		13-42	1990
Rajski glasovi ....	12-83	23-75
češčenu Murija . . .	22-40	41
Slava Bogu		3-76	14-25
Kum greš?		16 —	—
Marija Pomočnica . .	25-34	32-10
Za Jezusom		9-52	26-
Angelček		12-51	l>>-43
Reši svojo dušo . . .	5-76	10-75
4i! HIP
Stevilnica.
(Vladimir, Dul.)
9, 15, 10, 2 — 8, 3 — 12, 1, 10, 4, 7 — 4. 7 — 11, 3, 5, 3 — 8, 7, 13, 6, 10, 4, 7.
Ključ: 1, 2, 3, 4 = strmina; 5, 6, 7, 8 = ravnina; 9, 10, 11 ■= del sobe; 12, 13 = del telesa.
Posetnica.
ol—, St. Vid.)
Kastaonic & Knini
Zagorje
Kakšno podjetje ima ta tvrdka?
Dopolnilna uganka.
(Rnlfick Fr., Orlova«.)
VI [XXI i V IXXVIXX1H!XXU1VM V i X •XIX!Xlll-IXVllIXVI1X1111 -X IXVIXIVI i-XXI I 1- I X-
Vremenska uganka /.a april.
(—ol—. St. Vid.)
Iz kemije.
(Vladimir, Dol.)
Kalcij, dušik, kalij, argon, fluor, uran, dušik, telur, kalij, kalij, erbij, žveplo, nikelj, kalij.
Trije slovenski pisatelji.
Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca na naslov: G. višji šolski nad/.ornik Josip Tudi vs« rokopise za uganke pošiljajte zastavljavei ugank na isti naslov. Lepo
AW/
3« j?
		s	a		
		j	n		
		o	k		
_L		r	M		
11°			n		
TJ		c*	<*		
		r			
		r	a		
		d	r		
		t	i		
Vstavi črke: un. ca, du. ej, fu, fu, gr, ik, ik, im, je, lo, na, on, ra, ro, sni, vo. vo, žu v prazne prostore, da dobiš deset besed. V prvi vrsti nuvzdol čitaš inio pisatelja, v peti vrsti pa njegovo tlelo.
Novak, Viimarje, p. St. Vid nad Ljubljano, risune uganke bomo primerno nagradili'
H e š i t e v u g u n k v marčni številki.
Krmilo. Pričneš v sredi s črko C. Nato jemlješ po dve nasprotni črki v notranjem krogu, nato v zunanjem in nazadnje v srednjem. Črki j iu e pa pridaš na koncu. Dobiš: Cvenk pravico večkrat prevpije.
Sne g. Najprej	vzamemo	črko, natl
katero je samo	1	snežinka,	nato	tisto,
nad katero sta	2,	potem 3,	4, 5,	6. 7;
enako v drugi,	tretji in četrti	vrsti.
Dobimo: Pomladni snežlči, žitni tatiči.
S p r e m e n i t e v. Sliva, plima, priča, pušča, peška.
S u 1 j i v a računsku n u I o g a. 9+8+7+6+5+4+3+2+l~4T 1+2 + 3+ 4 + 3+ 6 + 7 + 8+9-..n 8 +(i+ 4+1+9 + 7 + 3 + 3 + 2-43 Konjiček. V meni krvavi in kiju-je, pravijo, tla bo še huje, kadar zadehti pomlad. S(ilviu) S(ardenko).
Vre m c n s k a u g a n k a z a m a -rec. Razvrsti skupine črk po ubocetl-nem rodu ter nato črtaj povsod prvo črko, tla li ostane:
Če ima Rupert lene dni, se seno Inliko suši.
2	3 frk. črke zberemo v 5 skupin, in sicer pii 3 črke od spredaj in po 2 od /mlaj in jih uredimo v vsaki P° zgledu: 1, 4. 2. 5. 3. Dobimo: Kdor s psi spi, /, bolhami vstane.
t' r k o v n i o a, April, gnjat, veljak, despot, voznik. Matija, nesloga, sreča, bratec, smuči. Prijatelje spoznati nesreča ie uči.
Suh. Napolni polja šahovske desko /. abecedo. Če vlečeš navedeno poteze, dobiš:	Grenka	je pot do učenosti-
C(ankar).