478
intonacije, jasnost dissonantnih nastopov še najbolj občudovali v Janačkovem »Bel-vederu«, v tistem kaotičnem metežu nezaslišano drznih dissonanc, ognjevitih alle-racij, pestre kromatike, bajne, srce v romantične davnine po razburkanem morju domišljije   gibajoče   modulacije
To je bolj zunanja, toda prelestna tehnična plat; če zraven pride še notranji ogenj, ki se iz pevovodja izžariva v pevke, potem ni čuda, če je uspeh sijajen; nič čuda, če ligature teko mehko kot olje (n. pr. koncem ]. B. Foersterjevih »F i a 1 y«), ali če se posamezni toni iskre prelepo kot biseri, nabrani na vrvico krog vratu pre-lestne vile (izredno lepo peti konec tretje Dvofakove), ali da nas je pretresla vsa silna dramatična groza in smo občutili vso božajočo mehkobo najglobljih srčnih tajen, odetih v skrivnostno nežnost v J a n a č -k o v i »Volčji sledi« in njegovem »Belvederu«, ali tisto tiho, zamišljeno tajinstvenost Foersterjevih dveh, ali ljubeznivo, otroško preprostost dekliške nedolaknjenosti Dvorakovih, ali ljubkost in živi, užigajoči žar Sukovih. Če še to pridenemo, da je prot. T u č k o v a izvrstna, obzirna spremljevalka, smo v splošnem za silo označili ta pomembni na-
stop"                                        F. Kimovec.
Pevska šola, spisal Marko Bajuk, je pravkar izšla. Na 240 straneh ima v izobilju vsega, kar potrebuje pevec, da se nauči varno in zanesljivo zadevati, dobro in čisto izgovarjati, s pevskim organom varčno ravnati, glas pravilno najstavljati, izkratka: težko boš upravičeno česa pogrešal. Obenem ima vse polno lepih, deloma jako zajemljivih zgledov, ki pouk osvežajo. Nekateri so pisani z naravnost iznajdljivo preprostostjo. — Kar daje knjigi v znanstveni smeri posebno vrednost, je obilica novih slovenskih izrazov, ki se odlikujejo po jasnosti, točnosti in pravilnosti. — O knjigi, ki smo si jo tako živo zaželeli, bodo dale najtehtnejšo besedo naše šole in pevska društva. Založila je .knjigo Jugoslovanska knjigarna. Bajukovo »Pevsko šolo« vsem, ki se hočejo dobro naučiti petja, na vso moč priporočamo.
F. K.
Marij Kogoj: Piano. Umetniška založba »Treh labodov«. — O teh klavirskih skladbah poroča glasbeni list »Sveta Cecilija« v Zagrebu sledeče: »Marij Kogoj: Piano, šest klavirskih kompozicij v dveh zvezkih. Kogoj velja za enega najradikal-nejših modernistov glasbene Ljubljane. Vsak zvezek obsega tri krajše klavirske skladbe, ki so stilistično med seboj povezane v suitsko celoto. Kogoj se močno poslužuje modernih harmonskih izraznih sredstev, njegove skladbe so vse pretkane z živo polifonijo, kljub temu pa ostane njegovo tematično delo vedno jasno in razumljivo, ritmika izrazita in interesantna. V celofr nam kažejo predstoječe skladbe, da ima avtor mnogo smisla za efektne kontraste, gradacije in živahne barve, ki tuintam spomnijo na orkester. Upamo, da bo te kompozicije od naših pianistov kdo prihajajočo sezono prednašal, da jih spozna tudi naša širša javnost, ker so iste to zaslužile.« — Kritik (Lujo šapranek-Kavič) govori še o Kogojevih zborih in pravi, da bodo hrvatski naprednejši zbori lahko obvladali tež-koče, ki so v njih, in jih z zbori Srečka Ko-porca vred priporoča. Sploh se mnenja o Kogojevi muziki, v kolikor prihajajo izven Slovenije, kaj čudno ujemajo v tem, koliko tehta.
TO IN ONO.
Rigorizem naših janzenistov. Pod tem naslovom je priobčil dr. Franc Ušeničnik v »Bogoslovnem vestniku« (leto III., zvezek U temeljito, za naše kulturne in literarne hi-storike zanimivo razpravo, ki v šesterih značilnih razdelkih — Janzenistovsko slovstvo med našimi duhovniki; Ali so učili naši janzenisti Jansenijeve dogmatične zmote; Rigorizem v knjigah, ki so jih črtali naši duhovniki; Rigorizem pri nas; Janze-nistovske reforme v liturgiji in jožefinsko cerkveno pravo; Kdaj je pri nas ponehal janzenistovski rigorizem — končava in sklepa: »Da bi bili janzenisti posebej rigb-rozni v presojanju kulture, umetnosti, zlasti literarne umetnosti, to se iz janzenisiovskih knjig ne da posneli. Umetnost presojajo janzenisti, vprav tako kakor zmerni moralisti*.
479    *
ne estelično, ampak samo nravno, po tem, kako vpliva umetnost na našo nravnost. Kdaj in koliko utegne ta vpliv biti kvaren za nravnost, o tem govore enako Mesenguy in Habert, pa sv. Alfonz in njegovi učenci. Zato tudi ni zgodovinsko utemeljeno, če se govori o neki nezavedni jftnzenisiovski tradiciji, ki se nje vpliv v literarnem naziranju naše duhovščine kaže do sedanjega časa.«
Pojasnilo. »Dom in svet« je bil letos predmet mnogih ustnih in pismenih debat. Veliko pozornost je zbudila kritika dr. A. Breznika, objavljena v 6. številki »Škofijskega lista« (str. 43—44). »Katoliško tiskovno društvo«, lastnik »Doma in sveta«, se je čutilo po tej kritiki prizadeto. Zato je odbor K. T. D. poslal škof. ordinariatu kot odgovor na sodbo prof. dr. Breznika o »Domu in svetu« in o odboru K. T. D. sledeče pojasnilo:
»G. Breznik večkrat ponavlja trditev, da je letošnji »Dom in svet« slab, oziroma da je padel in izgubil ugled med izobraženci; krivdo pa dosti prozorno zvrača na K. T. D. Dolžnost odbora je, da na to odgovori. • »Dom in svet« je padel že zadnji dve leti; držal se je le še vsled ugleda iz prejšnjih let. Lansko leto je izgubil veljavo zlasti v resnih umetniških krogih in odbil mnogo 'naročnikov. Nekateri so že med letom list vračali, glavna kriza se je pa napovedovala za novo leto 1922.
G. Breznik misli, da je bil »Dom in svet« zadnja leta strogo umetnostna revija; toda dejansko je vendarle vršil tudi vlogo družinskega lista. Po svojih tradicijah je »Dom in svet« skušal ustrezati umetniškim zahtevam, obenem pa tudi širšemu občinstvu. Nasprotne tendence zadnjih letnikov so pa listu v vsakem oziru škodovale in naposled privedle  do krize.
Težavni položaj »Doma in sveta« so še znatno poslabšali njegovi sotrudniki, ki so delali načrte za izdajanje novih leposlovnih listov, zraven pa širili neutemeljene očitke proti odboru K. T. D., kar priča tudi stavek v kritiki dr. Breznika: »Treba je dobre volje — toda gospodje, ki nimajo opraviti s svetno inteligenco, ne uvidevajo potrebe ...«
Drugi so odboru očitali ozkosrčnost. »Dom in svet« zadnjih let pač priča, da smo bili popustljivi nasproti nekaterim so-trudnikom in nasproti prejšnjemu uredništvu. Zahtevali smo samo to, da spoštujejo versko in moralno čuvstvo naročnikov, nikoli pa nismo ozkosrčno odklanjali novih umetniških slruj.
K. T. D. je že toliko žrtvovalo za slovensko umetnost in za naraščaj, da ne more prav umeti neutemeljenih  očitanj.
Glede dobička, ki se je o njem tudi govorilo in pisalo, naj bi se interesentje potrudili v upravo, pa bi se prepričali vprav o nasprotnem dejstvu.«
To pojasnilo je bilo objavljeno v 7. številki »Škofijskega lista« (5. oktobra).
Kritika dr. A. Breznika je bila iz »Škofijskega lista« ponatisnjena v »Ljubljanskem Zvonu« (10. št.!). Po vsem tem tudi »Dom in svet« ne sme več molčati o tako zanimivem književnem pojavu.
Po naših verodostojnih informacijah je bila dr. Breznikova kritika namenjena za ožji krog, a ne za javnost. Literarnega zgodovinarja bi zanimalo, kako je stvar prišla v javnost, a naše uredništvo tega ne more pojasniti. Vemo samo toliko, da je bila kritika o »Domu in svetu« spisana v marcu, ko je imel kritik pred seboj samo prvi dve številki. Očividno je sodbo izrekel samo o zunanji opremi, ker še ni imel pred seboj toliko vsebine, da bi mogel o njej kot resen kritik sodili. Določitev formata in opreme pa spada v dobo, ko »Dom in svet« po dr. Breznikovi sodbi še ni bil tako »slab« in še ni »tako padel«. Sedanji urednik na zunanjo opremo do meseca junija t. 1. ni imel nobenega vpliva. Postavljen je bil v razmere, v katerih je mogel le z velikim samozaiajevanjem vztrajali.
Pojasnilo K. T. D. je bilo spisano koncem junija. Izraža se z veliko obzirnostjo, ker se ozira na dejstvo, da dr. Breznikova kritika ni bila namenjena za javnost. V pojasnilu se je marsikaj zamolčalo. Iz iste obzirnosti tudi sedaj samo kratko beležimo ta zanimivi literarno-zgodovinski pojav.