Slavko Kremenšek UDK 323.332-055.2:663.97 (497.12 Ljubljana) „1873/1918" Izvir in okolje delavk ljubljanske tobačne tovarne do prve svetovne vojne K podlagi današnjega načina življenja slovenskega etnosa kaže mimo vseh zvrsti kmečkega življa in spremnih plasti šteti kajpak tudi delavce v obrti in industriji. Medtem ko so nam nekateri etnološki pojavi v obrtništvu vendarle razmeroma blizu, je to vsaj do pred kratkim manj veljalo za industrijsko delavstvo. Tako smo na tem področju glede ugotavljanja razvoja etnološke podobe pravzaprav še v večji stiski kot pri preučevanju kmečke kulture. O tej namreč vendarle marsikaj vemo, čeprav vse premalo iz razvojnega zornega kota. Za razkrivanje etnološke podobe industrijskega delavstva pa je bilo doslej storjeno bistveno manj. Toda, če je kaj komaj še moči nadoknaditi, potem velja to prav gotovo za razkrivanje etnološke podobe našega starejšega industrijskega delavstva. Da je to tako, nam lahko med drugim priča primer ljubljanske tobačne tovarne, kjer je bilo v nekaterih letih pred prvo svetovno vojno skoraj 2500 zaposlenih, medtem ko je vsa tedanja Ljubljana štela le okrog 35.000 ljudi. Ta tovarna pa je bila ob izbruhu prve svetovne vojne stara že 43 let in je bilo kmalu po začetku obratovanja v njej zaposlenih že blizu 1.000 oseb.1 Kje in kako kaže torej iskati podatke za način življenja delavk in delavcev sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih let, če so bila njih bivališča raztresena mimo Ljubljane še v sedemdesetih okoliških zaselkih in vaseh? Danes so še žive nekatere, čeprav zelo redke, delavke iz zadnjih let pred prvo svetovno vojno. Le-te nam lahko posredujejo genezo svoje družine, nekoliko tudi družine katere od dobrih znank. Orišejo nam stanovanjske razmere, odnose v družini, iz katere so izšle, predvsem pa delo in medsebojne odnose v tovarni. Medtem ko so ustni podatki za domače razmere preskopi, da bi bilo mogoče na njih osnovi napraviti kakršen koli sklep za vso množico delavk, so pričevanja za razmere v tovarni oprijemljivejša. Seveda pa kaže tudi te podatke brez naslonitve na drugačne vire in brez starejših poročil jemati pogojno. Ob nakazanem stanju so zelo dragoceni pisani viri, kolikor so le-ti na voljo. Za naš primer niso znani tovrstni podatki, ki bi imeli izrazito etnološko naravo. Pa vendar nam lahko tovarniške matične knjige in popisnice prebivalstva dajejo nekaj vpogleda, in to dokaj natančnega, v vprašanja, ki nas etnologe vsekakor zanimajo. Gre za kraje in mestne četrti, od koder so delavke še zlasti prihajale na delo v tovarno, gre za stanovanja, v katerih so delavke živele, kakor tudi za socialno okolje, ki ga je tvorila takšna ali drugačna stanovanjska skupnost, katerih članice so „fabričanke" ali „cigararice" bile. Iz katerih okoliških krajev so prihajale delavke na delo, je mogoče ugotavljati po ohranjenih tovarniških matičnih knjigah'^. V njih je vpisan kraj bivanja delavcev, toda le-ta, brez nadrobnejše oznake ulice in hišne številke. Gre tudi le za kraj bivanja ob vpisu, brez vnašanja morebitnih poznejših sprememb bivališča. Vse tudi kaže, da so vpisi malo natančni, zakaj namesto katere od okoliških vasi je bila očitno kdaj pa kdaj vpisana kar Ljubljana. Pa vendar: temeljno podobo o izviru delavk iz mestne okolice matične knjige dajejo. Niso pa iz omenjenega razloga zanesljivi številčni podatki glede razmerja delavk iz mesta in iz okolice, ki si jih lahko pridobimo na temelju matičnih knjig. Na njihovi podlagi namreč lahko izračunamo, da je bilo med leti 1871 in 1914 ob vpisu v matično knjigo 2721 delavk in delavcev iz Ljubljane in 1277 iz okoliških krajev, med katere sta prišteta npr. tudi tobačni tovarni bližnja Glince in Vič. To razmerje pa bi bilo nekoliko drugačno od domneve, da je „morda okrog 40% delavk... prihajalo na delo iz neposredne okolice mesta".-' 1 Kronika Tobačne tovarne v Ljubljani. Zbral in uredil Ambrož Viktor, 1950. Kroniko hranijo v tovarni. 2 Arbeiter Grundbuch, Bd. 1 - 5. 3 Vlado Valenčič, Ljubljanska industrija od 16. stoletja do prve svetovne vojne. Starejša ljubljanska industrija. Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, 1973, 41. 92 Slavko Kremenšek Ljubljana s Tobačno tovarno, leto 1877 Foto ALj Izvir in okolje delavk ljubljanske tobačne tovarne do prve svetovne vojne 93 V celotnem obdobju od začetka tovarne pa do leta 1914 je bilo mimo Ljubljane največ delavk, zabeleženih v tovarniških matičnih knjigah, z Viča (225) in iz Gline (197). Njima je po številčnosti delavk sledila Spodnja Šiška (95) in njej Šentvid (92). Sledili so: Zgornja Šiška (78), Jezica (66), Brezovica (54), Kožarje (46), Moste (42), Štepanja vas (41),_Spodnje, Srednje in Zgornje Gameijne (41), Črnuče (39), Dobrova (37), Šmartno pod Šmarno goro (36), Dravlje (32), Tacen (32), Dobrunje (31), Rudnik (25), Podutik in Utik (25), Dev. Marija v Polju (sedaj Polje, (24), Vodmat (19), Vižmarje (19), Brdo (18), Pirniče (17), Stožice (16), Savije (14), Nadgorica (13), Stanežiče (13), Tomačevo (10), Koseze (10). Manj ko deset delavk je bilo vpisanih še iz petdesetih drugih okoliških krajev. Matične knjige v tobačni tovarni zaposlenega delavstva nam dajejo tudi podatke o času in kraju rojstva posamezne delavke ali delavca, o stanu in priimku po poroki, datumu sprejema na delo, podatke o vrsti dela, ki ga je kdo opravljal, plači, datumu in razlogih prenehanja dela. Zaradi pomanjkanja natančnejše oznake bivališča se nam po matičnih knjigah dobri dve tretjini celotnega delavstva porazgubi po Ljubljani. Spričo našega zanimanja, v kakšnem okolju so delavke živele, se moramo opreti na drug vir. V ta namen naj bodo uporabljene popisnice prebivalstva za Ljubljano iz leta 1900.'* Pregled le-teh nam namreč daje vrsto zanimivih podatkov za vprašanja, ki jim sledimo. Ob upoštevanju vseh primerov, kjer je določno rečeno, da gre za zaposlitev v tobačni tovarni, je živelo omenjenega leta v Ljubljani 1024 delavk (od tega 16 upokojenk), 134 delavcev in 14 uradnikov tobačne tovarne. Če v nadaljnjem upoštevamo v prvi vrsti le delavke, so bile ulice, kjer je živelo nad dvajset „cigararic", tele: Tržaška c. (93 delavk). Sv. Florjana ul. (63), Poljanska c. (48), Karlovška c. (35), Karolinška zemlja (33), Rožna ul. (28), Sv. Petra c. (28), Ulica na grad (27), Hradeckega vas (26), Hrenova ul. (25), Opekarska c. (25), Dolenjska c. (23), Krakovska ul. (23), Trnovska ul. (22) in Trnovski pristan (21). Povsem razumljivo je, da je bilo največje število delavk nastanjenih ob Tržaški cesti, kjer je bila, precej časa še zunaj mesta, tudi tobačna tovarna. Podaljšek tega osredotočenja ob Tržaški cesti sta bila že omenjena in tedaj še pod okolico šteta Glince in Vič. Ulice in ceste, ki so sledile po številu tamkaj naseljenih delavk, so bile mestne vpadnice in ulice z bolj ali manj predmestnim značajem. Vsekakor zanimiva je v tem okviru koncentracija v Florjanski ulici, tj. na današnjem Gornjem trgu, v Rožni in Hrenovi ulici. To mestno območje, ki je bilo nekoč znotraj mestnega obzidja, je imelo pravzaprav predmestni značaj.^ Tako je mogoče vse naštete ceste in ulice res označiti kot obrobje tedanje Ljubljane. Periferne so bile daleč najbolj tudi ulice, kjer je bila mera osredotočenja manjša. V tedanji Šelenburgovi ulici na primer, v Beethovnovi ulici, na Miklošičevi ter Resljevi cesti itd. ni stanovala nobena od delavk in tudi ne delavec iz tobačne tovarne. Mimo nastanjevanja v hišah ob cesti neposredno ob tovarni so bili za delavke očitno privlačni še zlasti južni deli tedanjega mestnega območja. Poleg predmestnih značilnosti tukajšnjega dela mesta, njegove relativne bližine tovarni, je tu šlo ponekod tudi še za polkmečke ali polvaške razmere. V tem polmestnem in polvaškem okolju so si delavke še zlasti iskale stanovanje. Tako se je zvečer po končanem delu vila „dolga procesija deklet in žen, ki so prihajale po Križevniški ulici in Cojzovi cesti", pravi Ivan Podlesnik v svojih spominih.^ Seveda se odpira vprašanje, kaj je vodilo delavke, da so si iskale bivališče v prav določenih območjih mesta. Neizpodbitna je tu vloga bližine tovarne. Na tako 4 Alj, fasc. Ambrožev trg — Župnijska ulica. 5 Anton Melik, Posavska Slovenija. Ljubljana 1959, 202, 224. 6 Ivan Podlesnik, Sponnini iz Ljubljane. Ljubljana 1932, 11. 94 Slavko Kremenšek Ulica sv. Florijana Foto ALj i imenovani Gmajni (npr. Opei