ŽIVLJENJE preblažeiie Device in Matere in njenega prečistega ženina svetega Popisal duhoven ljubljanske škofije. Izdala in založila IV. snopič Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. ŽIVLJENJE preblažene Device in Matere in njenega prečistega ženina svetega -- Popisal ji ii e z "V o 1 č i č, duhoven ljubljanske škofije. Izdala in založila g « i b a g v« X o li, o r a "r a 1 © v a n Drugi del. Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva. 188S. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. KAZALO Stran 1. Častimo Marijo. 1 2. Bog sam hoče, da Marijo častimo 10 3. Kako naj Marijo častimo .... 12 4. Pravo češčenje Matere Božje je zna¬ menje — je zagotovilo zveličanja . 14 5. Od nekdaj Marijo častijo .... 20 6. Vse umetnije častijo preblaženo De¬ vico Marijo.27 7. Češčenje Matere Božje se množi . 31 I. Marijini prazniki. Marijini prazniki.36 1. Praznik čistega spočetja Device Marije.38 2. Praznik rojstva Device Marije . 44 3. God darovanja preblažene Deviee Marije v tempeljnu .... 46 4. God zaročenja preblažene Device Marije.47 5. Praznik oznanenja Device Marije 49 6. God obiskovanja Device Marije . 51 7. God pričakovanja poroda prebla¬ žene Device Marije .... 54 8. Praznik očiščevanja Device Marije 55 9. God žalostne Matere Božje . . 56 10. Praznik vnebovzetja Matere Božje 59 11. God Matere Božje Karmelske ali Škapulirske.62 12. God Marije Snežnice .... 62 13. God rožnivenske Matere Božje . 64 14. God presladkega Imena prebla¬ žene Device Marije.66 15. God »Marije pomagaj“ .... 66 Stran 16. God varstva Marije Device . . 69 17. God Marijinega serca .... 71 18. God Marije. Device »rešenje jet¬ nikov" .73 19. God sedem radosti Matere Božje 74 20. God prenešenja svete hišice pre¬ blažene Device Marije v Loreto 75 21. God deviške čistosti naše ljube Gospe.76 22. God materinstva naše ljube Gospe 78 23. Še nektere cerkvene pobožnosti na čast Materi Božji .... 81 1. Lavretanske litanije .... 81 2. Marijine procesije .... 81 3. Angeljsko češčenje .... 82 4. „ Salve regina" — Češčena kra¬ ljica .85 5. »Spomni se“.87 6. Sveti rožnivenec.88 7. Zlata krona.93 8. Svetinica čistega spočetja pre¬ blažene Device Marije ... 95 9. častna straža preljubi Materi Božji.98 10. Devetdnevnica na čast Materi Božji.99 11. Marijine bratovščine. Marijine bratovščine.103 1. Bratovščina Marijinega pasa ali Marijine tolažbe.104 2. Bratovščina svetega rožnegavenca 107 3. Bratovščina svetega škapulirja 109 Stran 4. Bratovščina sedem žalosti Matere Božje.112 5. Škapulir neomadežanega spočetja 113 6. Bratovščina „Marije pomagaj “ . 115 7. Bratovščina Marijinega oznanenja 116 8. Bratovščina Marijinega serca . 117 9. Bratovščina naše ljube Gospe »Kraljice angeljev".122 10. Bratovščina naše ljube Gospe pre¬ svetega serca.125 III. Marijini redovi. Marijini redovi.128 1. Benediktinci.130 2. Kartuzijani.132 Stran 3. Karmeliti.134 4. Red naše ljube Gospe v odrešenje jetnikov.135 5. Dominikam.137 6. Frančiškani.140 7. Služabniki Marijini.143 8. Jezuiti.147 9. Ligvorjani.148 10. Bed neomadežanega spočetja De¬ vice Marije.152 11. Red obiskovanja Device Marije . 154 12. Red naše ljube Gospe .... 156 13. Še nekteri redovi Materi Božji po¬ svečeni .156 Sklep .162 Vil. evice Č e š č e n j e ta Matere Marijini prazniki, bratovščine in redovi, „ Vkoreninila sem se med častitim ljudstvom, ktero je del mojega Boga in njegov delež; in v družbi svetnikov je moje stanovanje* (Sirah. 24, 16.) I. Častimo Marijo. Iveta Veronika Julijana je bila še _jčisto majhno dete, pa je vsaki dan dalje časa se radovala pred podobo ljube Matere Božje, ki je imela svoje nebeško Dete v naročji. Z otroško pri- prostostjo je prinašala Božjemu Detetu, kar je dobrega ali lepega imela. Z njim se je v svoji nedolžnosti pogovarjala, kakor s svojim preljubeznjivim bratcem. Skazovanje tolike priserčne ljubezni je mali Jezusček premilo povračeval. Na naročje presrečnega otroka je stopil in se z malo Veroniko radoval. Neki dan pravi nebeško Dete: „Veronika, jaz te prav rad imam; nikoli nobenemu dru¬ gemu svojega serca ne daj; le mene samega ljubi/ Nato Veronika urno od¬ govori: „Ljubi moj Jezus, jaz te iz celega serca ljubim; le uči me, kako naj vedno živim." Božje Dete se ozre na svojo Mater Marijo, in kazaje na Veroniko pravi: »Vodi ti to-le naše ljubo dete!" Marija svojemu Sinu obljubi, da hoče to dete posebno varovati. Svetnica sama poterjuje, da je mogočno varstvo Matere Božje velikokrat skusila. O srečna Veronika! Kdo bi si take sreče ne želel? Kdo bi ne bil rad ljub¬ ljenec Matere Božje? Ljubimo tudi mi Jezusa; darujmo tudi mi Mariji in Je¬ zusu vse, kar lepega in dobrega imamo, kakor mala Veronika. Da se bomo tudi mi Mariji prikupili, da bo tudi nas varo¬ vala in vodila po pravi poti v sveti raj, moramo jo tudi mi lepo častiti. In da jo bomo spodobno častili, moramo si k sercu vzeti: kako imenitna in kako Ijubez- njiva Mati je Marija. Najpoprej naj omenim, naj se nihče ne boji, da bi v češčenju Matere Božje predaleč zašel. Sveta cerkev je češčenju preblažene Device Marije postavila mejo, ktere katoliški kristjan prestopiti ne more in ne sme. Ta meja je verska resnica, da Marija je stvar in ne Bog; toraj ji Božjega češčenja skazovati ne moremo in ne smemo. Marija je stvar; vsega- mogočna roka Božja jo je vstvarila. Pa ljuba kerščanska duša! to si dobro za¬ pomni, Marija je čisto posebna, prečudna stvar. Vsegamogočni jo je v svoji mo¬ drosti od vekomaj izvolil in odločil, da se ona djansko vdeleži odrešenja zagre- | šenega človeškega rodu. Ta večni sklep 1 2 Božji je včlovečenje Sinu Božjega, Go- poda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa iz Marije Device. V spolnenje tega skle¬ pa je vsegamogočni Bog Marijo prelepo vstvaril, jo madeža vsega greha obvaro¬ val in jo s polnostjo vseh milosti ozalj¬ šal. Ta prečudni sklep Božji se je spolnil tisti trenutek, ko je veliki angelj Gabriel Mariji oznanil, da bo Sinu Najvišega spo¬ čela in rodila, in ko je ona izrekla: Fiat! — Naj se zgodi!— In Jezus, Sin Božji je postal človek in Marija je postala Mati Božja. Marija je Mati Božja! Nebeški poslanec jo je tako imenoval, ko je re¬ kel: „Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, bo imenovano Sin Božji,“ (Luk. 1, 35.) Tudi od svetega Duha razsvetljena Eli¬ zabeta jo je tako imenovala, ko je Ma¬ riji rekla: „Od kodi to meni, da pride Mati mojega Gospoda k meni?" (Luk. 1, 43.) Marija sama imenuje Jezusa svojega Sina. (Luk. 2, 48.) In apostoli jo ljubeznivo imenujejo Mater Jezusovo. (Jan. 2, 1, 3.; Ap. dj. 1, 14.) Marija je Mati Božja, porodnica Božja! Tako jo je sveta cerkev od za¬ četka imenovala. Ko so jej krivoverci hoteli vzeti ta najviši prečastni naslov, vzdignili so se vsi cerkveni učeniki ter so izobčili iz svete cerkve sovražnike preblažene Device. Marija je Mati Božja! to je najviša čast, ktere se stvar vdeležiti zamore. In kdo je Marijo tako visoko povzdignil, kdo ji je to neizmerno čast skazal? Kdo drugi, kakor Bog sam! Sveti Pavl piše, da poterjen je le tisti, kterega Bog hvali. (II. Kor. 10, 18.) Kako imenitna, po- terjena je preblažena Devica, ker hvala, ktero ji Bog daje, je v tem, da je bila zmed vseh pozemeljskih hčer, kot edina in najbolj popolnoma zbrana in odlo¬ čena, postati Mati edinorojenega Sinu Božjega. Ta čast je najviša stopnja, ktero vstvarjeno bitje kdaj doseči zamore, in tukaj na zemlji ne bomo nikdar do¬ bili mere, s ktero bi to visokost preme¬ riti mogli. Da je bila Marija k toliki visokosti povzdignjena, bilo je potreba moči Najvišjega, in le roka Vsegamogoč- nega jo je tej časti spodobno ozaljšati zamogla. Ko je trojedini Bog umerljivo Devico v Mater Zveličarja sveta odbral in pov¬ zdignil, obsul jo je nebeški Oče s toli¬ kim bogastvom popolnosti, kakor se je taki časti spodobila, in Sin, večna mo¬ drost Božja, ko jo je v svojo Mater izvolil, podelil ji je toliko modrosti, ko¬ likor je bilo potrebno, da je bila spo¬ dobna primera med Sinom in Materjo, to je v enaki neskončnosti, milosti in popolnosti, kakor pravi sv. Bonaventura; tako, kakor je Devica podelila Kristusu, da je postal človek, tako je podelil Kris¬ tus Materi, da je nekako Božja postala. In sveti Duh, ki je pri včlovečenju Kris¬ tusovem Marijo z vso polnostjo obsenčil, podelil ji je tolike zaklade svetosti, da je bila vredna, v svojem naročji sprejeti Najsvetejšega vseh svetih. Po izreku velikega angelja je bila Marija zares tako milosti polna, da je bila vredna, postati Mati Božja. Ker je po včlovečenju Sinu Božjega vse svoje žive dni ravno te milosti z natančnim sodelovanjem vsaki dan le še množila, moramo spoznati, da konec svojega življenja je dosegla tako veličastno stopnjo popolnosti, da je ni¬ kakor ne moremo meriti, ampak le ob¬ čudovati. Le Marija, ki je moč Najvišega v sebi čutila, zamogla bi meriti visokost in globokost in širokost te stopnje; pa še Marija, pravi sveti Auguštin, ki je besedo Božjo v svojem naročju spočela, ne more te skrivnosti na tanko in popol¬ noma dopovedati. Kdo bo toraj razumel čast Matere Božje? 3 Rihard od sv. Lorenca, eden naj- priserčnejših častilcev Matere Božje, pra¬ vi: »Koliko čast Marija ima, vč le On, ki ji je to čast dal; to le Stvarnik sam spozna; druga stvar tega ne razume." Zato jo sveti cerkveni učeniki tako visoko povzdigujejo. Sveti Bonaventura pravi: »Bog bi lahko vstvaril veči svet, prostornejša nebesa; ni mu pa mogoče, da bi povzdignil ktero stvar viši, kakor da jo izvoli v svojo mater." »Da je preblažena Devica Mati Božja, preseže vso visokost, ki se za Bogom izgovoriti ali misliti zamore," pravi sv. Epifanij. Sveti Tomaž iz Vilanove piše: „Vso svetost in imenitnost Marijino zadostno opišemo, ako o njej s svetim evangelijem rečemo: »Ona je, od ktere je rojen Jezus. Mati neskončnega se vdeleži nekake neskonč¬ nosti." In sveti Tomaž Akvinski pravi: »Ker je Marija, preblažena Devica, Mati Božja, prejema nekako neskončno čast iz neskončne dobrote, ki je Bog sam." Sveti Bazilij kliče: »Ako bi od tebe, presveta Devica, govoril še tako primerno in slavno, vendar nikdar resnice ne bom prestopil, in jezik ne bo nikdar velikosti tvoje slave dopovedal." Ker ima toraj Marija, preblažena De¬ vica , tako nerazumljivo čast nad vsa vstvarjena bitja, tako visoko stopnjo po¬ polnosti, in jo ravno zato najbolj sveti in učeni možje tako visoko časth, hvalijo in slavijo, bomo li mi reveži s svojo ubogo hvalo predaleč segli? Ona je edina; in bo vekomaj edina; kar je Bog njej storil, ne bo nikomur več storil. Ona je krona, ona je kinč človeškega rodu. Po njej in v njej se je človeštvo z Bo¬ gom osebno sklenilo. — Ravno to je neu¬ sahljivi studenec naše priserčne ljubezni, našega največega češčenja preblažene Device Marije. Marija pa ni le Mati Božja. Marija je tudi Mati naša. Kako radi imenujemo mi Marijo svojo Mater! In to po vsej pravici. Ker je Mati Odrešenika, je tudi Mati vseh otrok tega Odrešenika. Prerok i Izaija imenuje Abrahamovo ženo Saro mater vseh Judov (51, 2.), ker je rodila Izaka, čigar nasledniki so bili Judje. Ravno tako smemo reči, da je presveta Devica z Zveličarjem vse kerščansko ljudstvo pod svojim sercem nosila. Sveti Bernardin pravi: »Tisti trenutek, ko je privolila postati Mati Božja, je tudi privolila, da je postala Mati vseh otrok večnega zve¬ ličanja, ter je že takrat nas vse pod svojim sercem nosila." Pač bolj po pravici imenujemo Marijo Mater živih, kakor Evo. Ona je spočela Jezusa, življenje naših duš, ter je to življenje v njem in ž njim podelila vsem svojim duhovnim otrokom. Zato jo po¬ časti sveti German s temi besedami: »O Devica, ti si dosegla čast, ki preseže vso posvetno slavo; ti si rodila celo kerščansko ljudstvo v edinem Sinu, ki je bil iz tebe izšel, ter si storila, da vsi, ki so tvoji bratje po natori, so po¬ stali tudi bratje edinorojenega Sinu Bož¬ jega." In tako so iz tega preblaženega telesa z Jezusom vred izšli očaki in pre¬ roki, apostoli in mučeniki, spoznovalci in device; vse, kar zdaj Boga v ne¬ besih hvali, in ga bo vso večnost hva¬ lilo, je sad preblaženega Marijinega te¬ lesa, pravi pobožen častilec Matere Božje. (Poire.) Marija je zares Mati vseh otrok, vseh udov Jezusa Kristusa, ker je s svojo ljubeznijo k našemu duhovnemu prero- jenju pripomogla, ker je z neizrečenimi bolečinami nas k novemu življenju mi¬ losti Božje prerodila. To veliko delo je Marija na gori Kalvariji pod križem svojega Božjega Sina in z njim doveršila. Takrat smo mi njeni otroci, otroci njenih maternih bolečin postali. Nikdar nobena i* 4 devica ni postala mati s tolikimi bole¬ činami, kakor Marija naša Mati. Podajmo se v duhu na Kalvarijo. Kaj vidimo tam? Na križu visi v pre- strašnem smertnem boju Jezus, Sin Božji. Poleg križa pa stoje njegova Mati in sestra njegove Matere, Marija Kleofa in Marija Magdalena. S križa doli vidi Jezus svojo Mater, in učenca, kterega je ljubil, ter reče svoji materi: »Žena glej, tvoj sin!“ In učencu: »Glej, tvoja mati! “ (Jan. 19, 25, 26.) Poglejmo in premislimo nekoliko to prečudno prigodbo, ktero nam tako pri- prosto popiše sveti Janez, ki je sam . zraven bil. Poleg križa svojega preljubljenega Sina stoji Marija, njegova Mati. Ona stoji, da bi nebeškemu Očetu s svojim Sinom opravila veliki dar. Kedar so njenemu Božjemu Sinu čast in ljubezen skazovali, ko je tri leta učil, je sveti evangelisti ne omenijo. Pri križanju pa, ko njegovi učenci vsi obupljivo bežijo in v veri omahujejo, ko samo njegov ljub¬ ljenec Marijo boječe spremlja, tu je Marija, ta stoji poleg križa. Ona edina se vdeleži terpljenja svojega Sina, in čuti vso neskončnost njegovih muk in britkosti. Ona z njim terpi in to vse za nas. Za to njeno neizmerno ter- pljenje prerok Jeremija nima nobene druge besede, kakor morje. »Velika, kakor morje, je tvoja potertost." (2, 13.) Kolikor je moč, pomislimo to morje po- tertosti naše ljube Matere Marije. Marija je bila Mati. Pa kakšna Mati? in kakšnega Sinu? Oh, ona je najbolj popolnoma, najbolj čista, naj¬ bolj zvesta, najbolj priserčna Mati — Mati najlepšega, najbolj ljubeznivega Sina. Z neskončno ljubeznijo je ljubila svojega Sina. In tako neskončna je bila tudi njena bolečina; tako neizmerno je bilo njeno sočutje. Marija je bila Mati; pa bila je Mati Božja. Marija je ljubila Boga v svojem Sinu, in svojega Sina v Bogu. Materna in Božja ljubezen ste se v njej nasprotno prešinjavali , da je najpopol- niša ljubezen v njej nastala. S to ljubez¬ nijo moramo meriti njeno bolečino. Marija je bila Mati; pa bila je Mati Odrešenika, klavnega daru, ki je bil darovan za naše grehe. Poleg križa je stala sočutna in soodrešilna Mati. Ona je priskerbela, pripravila, dala Odrešeniku telo, da je za nas terpeti, klavni dar biti zamogel; On pa je njej dal soterpečo natoro, da je vse bolečine z njim vred občutiti zamogla. Visokost Matere na¬ šega Odrešenika je velikost njenih bole¬ čin pod križem. Marija, najljubeznivejša vseh mater, terpi vse natorne bolečine, ko vidi najljubeznivejšega vseh sinov v pregroznih, neznanskih bolečinah umirati. Tisti meč bolečin, ki je serce njenega Sina zadel, je prebodel tudi njeno dušo. Marija je bila Mati; pa je bila Mati polna milosti. Milost Božja stori človeka bolj občutljivega; pa ga stori tudi pri- pravnejšega, bolečine prenašati. Kako neizmerno velika je bila tedaj bolečina Marijina, ko je v luči milosti Božje še le prav spoznala, da njen Sin, vzrok vseh njenih bolečin, je večna resnica in večna lepota! Marija je bila Mati; pa bila je Mati Sinu Božjega. Kar je pri terpljenju in pri smer ti Jezusovi občutila Marijina duša, moralo je biti enako temu, kar se je godilo v njeni duši pri včlovečenju Go¬ spodovem. Kakor je pri včlovečenju prišla čez njo večna ljubezen in jo je obsen- čila moč Najvišega, da je postala blažena med ženami; tako je pri skrivnosti na Kalvariji ravno ta ljubezen, pa ravno ta moč ji dala bolečino, ki je bila tako nadčloveška, kakor je bila nadčloveška njena materna čast. Ko je Sinu Božjega 5 spočela, je zapela „Magnificat“ — moja duša poveličuje Gospoda! Ta »Magnificat* njenega veselja je nekaka mera njene bo¬ lečine v pesmi »Stabat Mater dolorosa" — žalostna je Mati stala pod križem. Neizmerne, kakor morje, so bile njene bolečine. Kakor morje s svojo globočino in s svojo širjavo preseže vse vodd, tako presežejo bolečine preblažene Device vse druge bolečine. Po pravici pod križem s prerokom zakliče: „0, vi vsi, ki memo greste po potu, pomislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor bolečina moja? (Jer. 1, 12.) In ves svet je spoznal ta klic, in Marijo imenuje žalostno Mater. Te neizmerne bolečine je terpela zavoljo nas in za nas, vsa prevzeta od terpljenja svojega Sina, ter je z njim občutila vse njegove britkosti. Dva altarja sta bila na gori mert- vaških glav. Križ našega Zveličarja, na kterem je bilo nedolžno Jagnje za nas zaklano; in pa neomadežano serce nje¬ gove preblažene Matere, na kterem je v ognji ljubezni drugi dar gorel za nas. Njen dar, ki se je z Jezusovim veršil v istem trenutku, bil je ravno tako pomen¬ ljiv, kakor dar našega Odrešenika. Neki pobožen mož pravi: Volja Kristusova in volja Marijina ste bili ena volja in njuni dar en dar. Obadva sta Bogu en dar darovala. Kristus v kervi svojega mesa; Marija v kervi svojega serca. In s kakošno serčnostjo je Marija ta dar opravila! V navalu neznanega terpljenja, ko je kri njenega preljubljenega Sina iz vseh njegovih ran tekla, med prekli- njevanjem nečloveških rabeljnov, pri černi nehvaležnosti judovskega ljudstva , pri obupnosti njegovih učencev, pri joku po¬ božnih žen, pri zadnjem klicu umirajočega, pri potresu cele zemlje, pri zmešnjavi in pri zdihovanju cele natore — stoji Marija poleg križa; ona ne omahne, ona ne omedli; ker vedela je, pravi sv. Ambrož, I da v ranah in v smerti svojega Sina je ozdravljenje, je odrešenje celega sveta; ker vedela je, da zadnji cilj in konec nje¬ nega materništva mora biti pod križem, kjer nas je milosti in nebeškemu življenju rodila ter smo postali otroci njenih bo¬ lečin. Zato je previdnost Božja Marijo po¬ klicala pod križ. Tukaj Mati daruje svo¬ jega, resničnega, pravega Sina, ter ga da v smert, da bi ljudje življenje imeli. To je pomen njene bolečine pod križem in njene serčnosti, s ktero je poleg križa stala. Da nas je Marija na gori Kalvariji poleg križa v bolečinah prerodila, da je tukaj naša Mati postala, to nam spriču- jejo besede našega Božjega Zveličarja samega. Jezus je videl svojo ljubo Mater poleg križa stati; on je videl njeno nad¬ človeško sočutje, njeno popolno privo¬ ljenje v njegovo terpljenje za zveličanje sveta, njeno materno sodelovanje z nje¬ govim neskončnim darom; in poleg križa stoječi je rekel: „Žena, glej tvoj sin!“ On je ne pokliče z ljubeznivim imenom „Mati“, ampak „Žena“ ji pravi. In v tej Jezusovi besedi „Žena“ je velika skrivnost. Jezus govori tu, kot Zveličar sveta; toraj ne svoji Materi, ampak vse¬ mu svetu. On je prišel, da reši ves svet; toraj naj tudi ves svet sliši in ve, da je prišla ura, ko se bo spolnila sodba, ktero je Bog v raju izrekel čez začetnika naše velike reve. „ Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš njeno peto zalezo¬ vala." (I. Mojz. 3, 15.) Ves svet naj toraj sliši in ve, da ta „Žena“ zdaj poleg križa stoji, da bo z njim vred stari kači glavo sterla, nas večnega pogubljenja rešila, in bo nam življenje dala. Ves svet naj sliši in vd, 6 da ta »Žena" je Mati živih, je Eva nove zaveze. V besedah : »Žena, glej tvoj sin! “ in »Sin, glej tvoja mati!" Jezus ni m islil, da bi bila Marija Janezu Mati, in da bi bil Janez Marijin sin; on je tudi vse kaj višega, imeni tnejšega imel pred očmi. Da bi bil Janez oskerbnik Mariji, ni bilo bistveno potrebno; saj po svojem vstajenju bi bil Gospod lahko sam za njo skerbel in jo varoval; potem bi jo bil lahko seboj v nebesa vzel. In Janezu tudi ni bilo treba matere, ker njegova mati je še živela, ter je križa¬ nje od daleč gledala. (Mat. 27, 56.) Zato Jezus ni rekel svoji Materi: Poglej ga, kakor da bi bil tvoj sin! in Janezu: Poglej jo, kakor da bila tvoja mati! Ampak On je rekel: »Glej, tvoj sin! Glej, tvoja Mati!" Jezus je tu pred očmi imel vse s svojo kervijo odrešene; ti so otroci, ktere je v Janezu in z njim svoji Materi dal; ti so otroci, ktere je svoji Materi na serce položil. Ona nam je Mati in mi smo njeni otroci. To je imeniten del Jezusovega testamenta, kte- rega je On na križu storil in nam za¬ pustil. Še od ene strani premislimo te Jezu¬ sove besede: »Žena, glej tvoj Sin!" in »Glej, tvoja Mati!" Ko je naš mili Jezus na Golgati na križu visel, so vsi apostoli bežali in se poskrili; čeda, ktero si je dobri pastir odbral, je bila razkropljena; edini Janez je Marijo do križa spremil, le on sam je še vero ohranil, on sam je toraj na- domestoval celo cerkev, ktero je Jezus postavil, s svojo kervijo si v neomade- žano nevesto opral in očistil. Z besedo: »Glej, tvoj Sin!" je v Janezu in z njim vse otroke svoje svete cerkve izročil svoji preblaženi Materi. Marija je naša Mati in mi smo njeni otroci. Jezus nas ni hotel zapustiti sirote. Tisti trenutek, ko se je Sin Božji svojemu nebeškemu Očetu za nas na sv. križu daroval, nas je Oče nebeški za svoje otroke sprejel, in dal nam je Jezus tudi Mater. — Imamo toraj Boga Očeta, Marijo pa Mater! — In take Matere bi mi na vso moč ne ljubili, ne častili? Zamoremo li v svoji ljubezni, v svoji hvaležnosti, in v svojem češčenji predaleč iti proti taki Materi, ktera nam je v tolikih bolečinah živ¬ ljenje dala, in po kteri je Bog sam naš brat in naš Oče biti hotel? Kar je nek¬ daj pobožni Tobija svojemu sinu rekel, to nebeški Oče z veliko večjo pravico vsakemu zmed nas kliče: »Spoštuj svojo mater vse dni svojega življenja; zakaj spominjati se moraš, kakošne in kolike nevarnosti je zavoljo tebe terpela." (Tob. 4, 3, 4.) Zakaj bi mi te prečudne in tako lepe Matere ne častili, ne ljubili, ker nas ona tako neizmerno ljubi? O kaj vse dobra mati misli in čuti za svoje ljubljene otroke? Vzrok njene materne ljubezni je v bolečinah, ktere ona s svojimi otroci ima. Ktera mati pa je več bolečin s svojimi otroci preterpela, kakor Marija, naša prečeščena Mati? Njene neskončne bolečine so mera njene ljubezni do nas. — Še drugi vzrok njene ljubezni do nas je pa v njeni nedopovedljivi ljubezni do Boga. Saj kdor Boga ljubi, ljubi tudi bližnjega. In kolikor bolj kdo Boga ljubi, toliko bolj ljubi tudi svojega bližnjega. Zato so svetniki toliko iz ljubezni do svojega bližnjega storili; celo svoje živ¬ ljenje so zanj dali. Kdo pa je kedaj koga bolj ljubil, kakor Marija? Njeno serce je od pervega terpljenja v najpopolniši ljubezni do Boga gorelo, ona je svojega preljubeznivega Sina, življenje svojega življenja za nas v smert dala. Zato pravi sveti Alfonz Ligvori: »Ako bi zbral ljubezen, ktero imajo vse matere do svo¬ jih otrok, ktero imajo vsi zakonski med 7 seboj, in ktero imajo vsi svetniki in angelji, vsa ta ljubezen skupaj ne bi do¬ segla ljubezni, ktero Marija do ene duše .zmed nas ima." Še en vzrok njene neizmerne ljubezni do nas je v neskončni ljubezni njenega Božjega Sina, s ktero On ljubi vse ljudi, posebno pa še nas, ki smo udje njegove svete cerkve. Ko jo je Jezus na križu viseč nam v Mater odločil, zavezal jo je tudi, da nas je objela s tisto neskončno ljubeznijo, s ktero je bila ona tisti tre¬ nutek do Jezusa prenapolnjena; takrat je na Kalvariji občutila toliko skrivnostno bolečino materne ljubezni, da se bolečine vseh maternih sere z njo meriti ne mo¬ rejo. Jezus je, na križu umirajoč, od- perl svoje v ljubezni goreče serce in je spustil nebeški žarek te svoje premile in neskončne ljubezni do ljudi, ki se je na Marijo poleg križa stoječo razlil, jo obdal, prevzel in napolnil, da je bila tudi ona, kolikor je to mogoče, v tistem plamenu presvete ljubezni, ki je ravno kar njenemu Božjemu Sinu življenje vzel. — Kar sveti Janez od sebe pripoveduje, da je Marijo tisti trenutek k sebi vzel, za svojo sprejel, to velja veliko bolj od Marije, ki nas je vse, kot svoje pre- serčno ljubljene otroke, v svoje predrago posestvo sprejela. Kot Božja Mati je s svojim Božjim Sinom občutila vse bolečine, ter je spo¬ znala visoko ceno, s ktero nas je Jezus odrešil, kakor nihče drugi ne. Ona po¬ zna neskončno veliko vrednost vsake duše, ki je oblita z nedolžno, presveto kervijo njenega Sina, ki je namočena tako tudi z njeno serčno kervijo. Mar nas ne bo objela z vso ljubeznijo ? Mar bi ne imela priserčnih želj&, da bi kri njenega Sina za nas zgubljena ne bila? In tudi to vemo, da je nosila pod svojim sercem Njega, ki se nam ljube¬ zen imenuje, ki nas je ljubil z večno ljubeznijo, z ljubeznijo do smrti. Mar se ni njeno serce v tej ljubezni vse vnelo ? To ljubezen do nas, ktero je v včlovečenju Božjega Sina spočela, ktero je pod križem v vsi polnosti dosegla, je Marija, naša prečeščena Mati, seboj v nebesa vzela, in tam na sedežu ljubezni je tako vneta za nas, da žarki njene materne ljubezni tečejo na zemljo, da bi serca vseh ljudi s presladko močjo na svoje presveto materno serce potegnila. Marija po besedah sv. Rajmunda stoji pred Božjim sedežem in neprenehoma poklada naše molitve in prošnje pred obličje Božjega veličastva, ker je naša s red niča, naša priprošnica pri svojem Sinu, kakor je Sin naš srednik pri Očetu. Ona se pri Sinu in pri Očetu z vso materno skerbjo poteguje za naše zveličanje. In kakor Kristus Očetu neprenehoma kaže svoje rane, tako Marija neprenehoma kaže svoje z bolečinami prebodeno serce, da ga nagibuje k usmiljenju do nas. Zato jo sveto pismo imenuje „vzhajajočo ža¬ rijo", »lepo kot luno", »izvoljeno kot soince". Marija, pravi papež Inocenc III., je luna tistim otrokom, ki v noči pregreh tavajo, zarja njim, ki v luči mi¬ losti vstajajo in soince njim, ki po dnevu čednosti in svetosti hodijo. Zato jo sveta cerkev imenuje dobrotljivo, milostljivo, sladko Devico. Kakor sveti Bernard lepo pravi, je dobrotljiva tistim svojim otro¬ kom, ki jo najbolj potrebujejo; milost¬ ljiva njim, ki jo kličejo; sladka njim, ki jo ljubijo. Dobrotljiva je spokornikom, milostljiva napredovalnim; in sladka po¬ polnim. Dobrotljiva je, ko nas hudega rešuje; milostljiva, ko nas z milostjo ob¬ daruje ; in sladka, ko se nam sama sebe daruje. Najboljša Mati pa je Marija najbolj revnim, najbolj nesrečnim, najbolj za¬ ničljivim, to je grešnikom. Na te je njeno materno serce najbolj navezano, 8 le-ti jo najbolj skerbijo. Saj je bila odločena in postavljena nam v Mater tisti trenutek, ko nam je njen Božji Sin sam največi dokaz svojega usmi- j Ijenja do grešnikov s svojo smertjo dal. Ravno grešniki so predragi otroci njenih neizmernih bolečin. Pod križem jih je prejela tisti trenutek, ko se je Bog po¬ sebno razodel, da je Bog milosti in sprave; zato je Marija »Mati milosti 8 . Zato jo sveta cerkev vedno pozdravlja: Češčena Marija, Mati milosti! Ona je Mati, ki je celo svoje serce revi svojih otrok dala in posvetila, ki je ljubeznjiva in mila vsem; najbolj mila pa ubogim grešnikom. Prav uči Rihard od svetega Lovrenca, ako bi Marija posebno ne sker- bela za najbolj revne svoje otroke, za grešnike, ne bi zaslužila tega preblagega imena: »Mati milosti! 8 Saj bi ne bila ne Mati, ne usmiljena. Mati bi ne bila, ker mati se ne odverne od reve in bo¬ lezni svojih otrok, ampak ima toliko veče sočutje ž njimi, kolikor bolj nesrečni so, in kolikor bolj njeno pomoč potrebujejo. Ona bi ne bila milostljiva, ker milost in usmiljenje se skaže najložej tam, kjer je največa revščina, največe uboštvo. V največi revščini pa je grešnik, kterega tudi sveto pismo imenuje, da je reven in ubožen. (Ps. 69, 6.) Zato Marija grešnikov ne more zavreči, dokler se imenuje »Mati milosti. 8 Kje je Mati, ki sliši jok in zdiho- vanje svojega otroka, pa ni prevzeta priserčne ljubezni do njega? Do Marije pa ima ime »Mati 8 še večo moč. Ona se pri pogledu grešnika spomni na Gol- gato; spomni se neizmerne ljubezni, ktero je Jezus na križu pokazal; spomni se, kako je njen umirajoči Sin na svojih prebledenih ustnicah vse še ostale zbral in je njej vse verne v otroke izročil z milim glasom, ki je prišel iz dna njego¬ vega Božjega serca. Ti presladki, pa tudi pregrenki spomini obudijo v njenem maternem sercu vso tisto blagodušno ljubezen, ktero je pod križem občutila. Njeno premilo serce se odpre nam, svo¬ jim otrokom, ktere je tisti trenutek kot otroke svojih bolečin prejela in v pol¬ nosti svoje goreče ljubezni zakliče: »Otro¬ čiči so, ktere mi je Bog dal! 8 (I. Mojz. 33, 5.) Zato ima prav sveti Bernard, ki terdi, da še nikdar ni bilo slišati, da bi kdo zapuščen, neuslišan bil, ki se je k tej usmiljeni Materi zatekel, njo pomoči prosil. Marija je naša mogočna priproš- nica; saj ima največo čast pri Bogu. Ona je kraljica angeljev in svetnikov, ker je Mati Najvišega. Ona preseže vse v čed¬ nosti in v zasluženju in v popolni sve¬ tosti kraljuje nad vsemi kori zveličanih duhov v veličastvu troj edinega Boga. Kaj bi toraj pri Bogu ne premogla? Kakor velika je njena čast, tako velika je tudi moč njene priprošnje. Ona je rodila Njega, čigar velikost nima meje. Ona imenuje v nebesih svojega Sina njega, ki je ves svet iz nič vstvaril, in ki bi lahko še milijone svetov napravil. Ona imenuje svojega Sina njega, čigar sedež so ne¬ besa in podnožje mu zemlja. Marija ime¬ nuje svojega Sina njega, čigar vsegamo- gočnost napolnuje nebo in zemljo; in ta vsegamogočni, Božji Sin imenuje Ma¬ rijo svojo Mater, in tej svoji Materi je bil tu na zemlji pokoren. Mar bo zdaj, ko jo je Gospod tako poveličal, jo na tako visoko stopnjo svoje slave pov¬ zdignil, zastonj prosila? mar je ne bo poslušal in uslišal? Mar bi on, ki je dal zapoved: »Spoštuj očeta in mater 8 in ki je to zapoved na zemlji na tanko spolnoval, zdaj to zapoved v nebesih po¬ zabil. Tega nikakor ne. Priprošnja njena pri Gospodu in Zveličarju ne bo nikoli zastonj; saj je njena prošnja — prošnja 9 materna. Zato pravijo cerkveni učeniki, da vsi svetniki v nebesih z vsemi svo¬ jimi prošnjami ne premorejo toliko, ko¬ likor Marija sama. Marija je milost našla pri Gospodu, ko je še tu na zemlji bila; mar bi zdaj v nebesih nobene milosti več ne našla? O vselej bo Marija milost našla, pravi sveti Bernard; ako želimo milost, iščimo jo po Mariji, kar ona išče, vselej najde; nikoli ne bo zastonj prosila. In ravno ta učenik nam kaže Marijo, kakor velik vodotoč, ki je napravljen iz nebes do zemlje, da po njem z vso obilnostjo za¬ jemamo živo vodo milosti Božjih. On jo imenuje zakladnico milosti Božje, in pravi, da to prednost ima Marija edina in sploh. Edina, ker le ona ima to ve¬ ljavo ; sploh pa, ker jej je Bog to spred- nost dal, da deli njegove darove vsem, ki milost Božjo potrebujejo, da jo po njenih rokah prejemajo. O kako dobro, kako tolažilno je za nas, grešne ljudi, ki smo v tolikih ne¬ varnostih in v tolikih potrebah, da ima¬ mo tam v nebesih pri sedežu Božjem Mater, ki je tudi Mati Božja, ki je lju¬ bezen, dobrota in milost sama. Res je Jezus nam vse, on je ljubezen, on je naš Oče, naš brat, naš zdravnik, naš Odrešenik, on je zvesti in mogočni sred- nik med nami in med Bogom; ali v njem vidimo in častimo veličastvo Božje, pa tudi svojega pravičnega sodnika! Ka¬ ko se mu hočemo bližati v spominu svoje zagrešenosti, da bi se ne tresli in ne bali? — Marija pa nima nič, kar bi nas plašilo. Njeno materno serce je prena¬ polnjeno z ljubeznijo, z dobroto in mi¬ lostjo. S svojo častjo nadomestuje našo nevrednost, in našo vredno in nevredno molitev podpira s svojo Bogu vselej do¬ padljivo priprošnjo, ki je po besedah svetega Bernarda vsegamogočna, ker je vselej uslišana. In sveti Bonaventura zakliče: „ Zares je veliko usmiljenje na¬ šega Boga, kteri, da bi se v strahu pred Božjim sodnikom od njega ne odvernili, nam je dal svojo lastno Mater v pri- prošnico in srednico milosti svoje; ki je bogata vsem, kteri jo kličejo; ki poma¬ gati zamore vsem, ker moč ima; in po¬ magati hoče vsem, ker je usmiljena Mati; in tudi pomaga vsem, ki z otroškim za¬ upanjem k njej zdihujejo, in ktero sveta cerkev nam v tolažbo in veselje imenuje: Pribežališče grešnikov, zdravje bolnikov, tolažnico žalostnih, pomoč krištijanov.* — Zakaj bi toraj Marije ne ljubili? za¬ kaj bi je posebno ne častili? Saj nam je ljubezen do prečeščene Gospodove Ma¬ tere prirojena; saj smo jo z materno hrano dobili. Ko smo na maternem na¬ ročju iz njenih preljubih ust slišali pre¬ sladko ime „Jezus*, smo slišali tudi presladko ime „ Marija*. Perva molitev, ktero nas je dobra, pobožna mati učila, in smo jo za njo jecljali, je bila „Oče naš* in „Češčena si Marija*. Ko nas je ljuba mati učila od Očeta nebeškega, nam je tudi pripo¬ vedovala od Matere Božje Marije. Dobro dete se ne vleže, da ne bi Materi Božji se priporočilo s »Češčena si Marija*. In ko zjutranje molitve opravlja, zopet našo ljubo Gospo pozdravi z angeljevim češ- čenjem. Tako raste ljubezen in češčenje Ma¬ tere Božje s pobožnim otrokom. Ono vidi v hišnem kotu zraven podobe kri¬ žanega Jezusa tudi podobo Matere Božje, pred ktero oče in mati z njim molita. Ono vidi v cerkvi altar, na kterem se blišči podoba naše češčene nebeške Ma¬ tere, pred ktero verno ljudstvo pobožno moli. Nedolžno dete gre rado k mali kapelici na polju ali pod košato lipo, in zaljša in venča podobo ljube Matere Božje s premilim Detetom, in s sladkim 10 čutilom veselo prepeva svojo priprosto pesmico naši ljubi Gospej v čast. Ljubezen in češčenje Matere Božje je nam pravovernim kristijanom prirojeno. Pravi katoliški kristijan ve in čuti, da Mati Odrešenikova je tudi njemu Mati. Ta otroška ljubezen do Matere Božje, to posebno češčenje preblažene Device Marije ima svoj začetek v pravi veri; to je sad prave vere. 0 zato ljubimo in častimo Marijo; saj je ona Mati Božja; saj je ona Mati naša in mogočna srednica naša. 2. Bog sam hoče, da Marijo častimo. Blaženi so solnčni žarki, ki našo zemljo razsvetljujejo in ogrevajo; blažen, dobrodelen je pohlevni dež, ki suho zem¬ ljo napoji in poživi; ali veliko bolj bla¬ žene in koristne so dobrote in darovi, ki neprenehoma tečejo iz milostnega se¬ deža nebeške kraljice v to solzno dolino, in ogrevajo naša merzla in bolna serca. Vedno bedi in čuje njeno skerbno materno oko nad sveto katoliško cerkvijo in nad vsako dušo kerščansko. Njeno milo ma¬ terno serce je vedno pripravljeno po¬ magati; njena pričujočnost v nebesih je vedna, glasna, osebna in delavna pri¬ prošnja vsem Adamovim otrokom. Kdo bi vendar ne bil hvaležen za vse velike in mnogotere milosti in dobrote, ktere nam tako obilno deli naša nebeška Mati ? Kdo bi vanjo ne zaupal? Kdo bi je ne ljubil? Kdo bi je ne častil? Naš Gospod, Jezus Kristus, sam nam je zgled zapustil, da presveto Devico častimo. Najviši nam djansko dokazuje, da mu je všeč in ljubo častitljivo in zaupljivo nagnenje naše in spodobno češ¬ čenje Matere Božje. Vprašaj nepreštete ver ste grešnikov, kterim je Marija spreo- bernenje sprosila, vprašaj stotine terpečih, žalostnih, raznoverstno nesrečnih, ktere je nebeška Mati potolažila, varovala in rešila. Vprašaj toliko stotin pobožnih romarjev, ki leto za letom po vseh kato¬ liških deželah, že veliko stoletij, posebno še v naših časih, romajo v veličastne tempeljne, ktere je ljubezen pobožnih častilcev nebeški kraljici na čast posta¬ vila. Vprašaj jih, zakaj veliko ur, cele dneve daleč gredo, in se nobenega truda ne bojč, da le pridejo pred čudodelne podobe naše ljube Gospe. Vprašaj vse te, kaj jih vendar vleče v Marijina sve¬ tišča? zakaj se preblaženi Materi toliko izročujejo? zakaj jo toliko častijo? Vsi ti bodo odgovorili, da vse obsegajoča, neskončno velika ljubezen njenega mater¬ nega serca in neizmerna moč njene pri¬ prošnje jih k nebeški kraljici vodi in žene. Poglej mične slike po obokih in po stenah Marijinih tempeljnov; pregleduj neštevilne obljubne podobe, razobešene zraven čudodelnih podob; preštevaj berg- Ije, križe, verige in druga znamenja; odpri in prebiraj bukve, v kterih so po¬ pisane prečudne milosti, ktere so pobožni častilci po Mariji prejeli. Od kod, da se vsi katoliški kristijani, po celi zemlji, vsa stoletja, v vseh svo¬ jih dušnih in telesnih potrebah zatekajo k preblaženi Materi Božji? Vedna in povsodi storjena skušnja nas uči, da usmiljeni Bog dopadljivo sprejme in rad usliši naše prošnje, ktere naša mogočna priprošnica, naša nebeška Mati, pred nje¬ gov sedež polaga. Ako bi naše klicanje in naše češčenje preblažene Device ne bilo po presveti volji Božji, Bog bi takih prošenj ne uslišal. Ako bi toraj kdo mislil, da češčenje Matere Božje ni Bogu i dopadljivo, bi Božjemu veličastvu pre- strašno, bogokletno očital, da podpera neverstvo in malikovanje, ker naše, Ma¬ riji izročene prošnje usliši. 11 Saj ravno s češčenjem Matere Božje povzdigujemo in poveličujemo čast in slavo Božjo. »Nebesa pripovedujejo Božjo slavo, in delo njegovih rok oznanuje ne¬ bes", prepeva kraljevi prerok. (Ps. 18, 1.) Nebesa, to je, stanovanje Božje, je Ma¬ rija; ona pripoveduje Božjo slavo; ona je nebes, na kterem se sveti Božje Solnce pravice v včlovečenju; ona zares kaže in oznanuje dela rok svojega Stvarnika. Marija je čisto ogledalo, ki vse prednosti, vse češčenje na začetek, na Boga zav- račuje. S preroškim pogledom je ponižna dekla Gospodova gledala svoje prihodnje prečastno stanje v kerščanski cerkvi, ter je vneta pela: »Glej, odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi!" Ali te slave, tega češčenja ponižna dekla ne pripisuje sebi, ampak le Najvišemu, ko poje; »Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in sveto njegovo »Ime". (Luk. 1, 48, 49.) In zakaj mi to ponižno deklo, to stvar Božjo toliko častimo, tako visoko slavimo! Zato, ker jo je Bog s toliko milostjo napolnil, ker jo je Bog s toliko častjo obdal; ker nam Bog ravno po njej naj- imenitniše darove svoje milosti deli. Bogu samemu toraj velja naše češčenje pre- blažene Matere Božje. Bodo li Boga resnično častili, kteri Marijo zaničujejo? Ne zadene li Sina zaničevanje, kterega Materi storč ? Ako naš Zveličar vse, karkoli najslabšemu človeku storimo, sprejme tako, kakor bi njemu storili, mar ne bo ravno tako sprejel češčenja in lju¬ bezni, ali zasramovanja in merzlote, ktero skazujemo njegovi Materi ? Kakor je Božji Sin postavljen v padec in vstajenje mnogim, in v znamenje, kte- remu se bo nasprotovalo (Luk. 2, 34.); tako je imela in jih še ima tudi Mati njegova vedno vnete častilce in tudi nasprotnike. Kteri pa so si boljši del zvolili? Ako pregledujemo zgodbo kerščanske cerkve ali življenje pravovernih, bomo lahko zapazili, da so bili časi, bile de¬ žele, bile družbe, v kterih je češčenje Matere Božje visoko stopnjo doseglo, in takrat in tam je najbolj veselo in naj¬ lepše cvetela živa vera, resnična ljubezen; takrat in tam je bilo najti sveto živ¬ ljenje — kerščanska serčnost. V teh bukvah, ako je volja Božja in mi ljuba Mati Božja pomaga, bom naštel še celo versto vnetih častilcev Matere Božje, raznih časov in vsakoverstnih stanov. Kdor njihovo življenje, njihovo preblago djanje premišljuje, mora jih občudovati in visoko častiti. Največi svetniki, to¬ raj ljudje, ki so v Božjih očeh zares veliki, so bili naj bolj vneti častilci Ma¬ tere Božje. Nesrečnim, zaslepljenim, ki ne marajo za Marijino češčenje, ki nočejo Marijinih altarjev, ne molijo »Češčeha si Marija", ne rožnega venca, tem ne manjka le vsa milota in dobrodelnost, ki je v češčenju preblažene Device; oni kmalo zapadejo v merzloto, v duhovno hiranje, kakor nas zgodovina žalostno uči. Manjka jim prave rodovitnosti. Podobni so hiši, kjer ni mile, rodovitne zaveze ljubeče matere. Tudi v katoliški cerkvi so bili žalostni kraji, kjer se je opustilo češčenje Matere Božje, so se zatirale bratovščine, se je opustilo romanje, se je zanemaril sveti rožnivenec, in so opešale druge pobož¬ nosti na čast Materi Božji. Je pa mar potem bolj cvetelo resnično častenje Božje? So li Ij idje bolj pobožno in bolj pogosto prejemali svete zakramente? Se je li služba Božja bolj spodbudno obha¬ jala? — Mar niso najpobožniši kristjani tudi najzvestejši častilci Marijini? Vsak lahko po sebi sodi, da je najbolj na tanjko spolnoval vse Božje zapovedi, da je živel najbolj mirno, pa tudi naj¬ svetejši, kedar je z otroško ljubeznijo 12 častil preblaženo Devico in Mater Božjo Marijo. Častimo toraj Marijo; ker je tako volja Božja in ker je to češčenje tudi nam v veliko korist. 3. Kako Marijo častimo? V pervih bukvah je bilo razloženo, kako moramo Marijo častiti, in kako je ne smemo častiti? Pomislimo tukaj še nekoliko: Kakšno češčenje se Materi Božji spodobi? Pri odrešenju človeškega rodu ima posebni delež Marija, brez madeža izvir¬ nega greha spočeta Devica, ktero je Vsegamogočni izmed vseh druzih stvari povzdignil k toliki časti, kakoršne nihče drugi nima. Zato se jej spodobi posebno, le njej sami pristojno češčenje. Da pa vemo, kakšno posebno češčenje je le Materi Božji pristojno, moramo si živo k sercu vzeti: Pervič, da Mariji se ne spodobi tista stopnja češčenja, ki je pri¬ stojna le Bogu samemu. Drugič moramo preblaženo Devico častiti, kakor katoliška cerkev sploh vse svetnike časti. Tretjič pa pomislimo, da se Marija, kraljica vseh svetnikov, zavoljo njene posebno visoke časti spodobi še posebno češčenje, kakorš- nega drugim svetnikom ne skazujemo. Pervič. Mi Mariji ne skazujemo Božjega češčenja. — Mi Marije, ne molimo. Neskončno visoko nad vse stvari povzdignjen je Stvarnik nebes in zemlje. V primeri z njegovo svetostjo je vsa člo¬ veška popolnost, tudi popolnost prečiste Device Marije — le sama reva — le sama pena. Mi vsi moramo pred nje¬ govim neskončnim veličastvom v vsi po¬ nižnosti iz dna svojega serca s kraljevim prerokom zdihovati: »Kaj je človek, da se ga spominjaš; ali sin človekov, da ga obiskuješ? (Ps. 8, 5.) Njemu toraj sa¬ memu »kralju večnosti, neumerljivemu, nevidnemu, samemu Bogu bodi čast in slava vekomaj! Amen.“ (I. Tim. 1, 17.) Čast in slava, češčenje, ktero Bogu sa¬ memu skazujemo, in se le njemu samemu spodobi, imenujemo molitev. Sveti Tomaž, ta angeljski učenik, pravi, da molitev je djanje čednosti, djanje Božjega češčenja, s kterim oziroma na Božjo visokost in na njegovo neskončno veličastvo in oziroma na svojo pod- ložnost proti njemu — se Bogu podver- žemo, njemu vdamo, in to tudi pokažemo. V tem nauku tirja sveti Tomaž štiri reči, ki so potrebne, da Bogu spodobno češ¬ čenje skažemo, da ga molimo. Pervič, naš um mora pripoznati visokost in ime¬ nitnost Boga samega; nasproti pa tudi revo in nizkost vsega vstvarjenega. Dru¬ gič mora človek imeti resnično sodbo, v kteri spozna, da je spodobno, Bogu spo¬ štovanje in češčenje skazovati, ker je tako svet in njegovo veličastvo tako veliko; in ker je nasproti pa stvar njegova tako revna in njemu podložna. Tretjič mora imeti privoljenje, prostovoljno dopadanje, Bogu, ki je neskončno imeniten in po¬ sebno popolen, podložen in pokoren biti in ostati. Četertič mora biti pa še spri- čevanje ali znamenje, s kterim razode¬ nemo, da se prostovoljno Bogu podver- žemo, in da v vsem njemu podložni biti hočemo. To pokažemo, če pokleknemo, če se pred njega veržemo; ali tudi, če le znotranje to občutimo. To nas pa uči, da molitev je djanje vere, ktero se le edino in samo Bogu spodobi, in sicer zato, ker on sam je večni, on sam neodvisni, on sam popolno bitje, on je Gospod, Stvarnik in ohrani- telj vseh reči in sam v sebi neskončno srečen. Toraj tudi Mariji je Bog Gospod, Stvarnik, Odrešenik in ohranitelj. Češčenje toraj, ktero Mariji skazujemo, velja pred¬ nostim, ktere je od Boga prejela, velja. 13 njeni izvolitvi v Božjo Mater, kar jej je Bog odločil, velja njenemu zasluženju, ktero si je s pomočjo Božje milosti pri¬ dobila. Drugič. Kakor druge svetnike ča¬ stimo, častiti moramo tudi Marijo. Res¬ nica je, da smemo moliti le Boga samega, Gospoda nebes in zemlje; pa nam ni prepovedano, častiti svetnike, ki so zvesti služabniki in prijatelji Božji. Rimski katekizem ta nauk v tej-le priliki pojasni: Če tudi kralj zapove, da se nihče ne sme kralja delati, da si nihče ne sme kraljeve časti prilastovati; vendar hoče isti kralj, da se njegovi služabniki v časti imajo! — Sveti možje, ki so edinega Boga molili, so kraljem posebno češčenje skazovali. Ako pa vi¬ soko častimo kralje, po kterih Bog svet vlada; mar ne bomo še veče časti ska¬ zovali nebeškim duhovom, ktere si je Bog v svoje služabnike odločil in kterih se poslužuje pri vladanji svoje svete cer¬ kve in kteri nas po Božji naredbi vsaki dan dušnih in telesnih nevarnosti varu¬ jejo ? O da; toliko veči češčenje jim bomo skazovali, kolikor ti zveličani du- , hovi sami vse pozemeljske kralje v časti presežejo. Svetniki nas ljubijo. V tej svoji ljubezni prosijo za kraje in dežele, kakor jim je Bog odločil; oni prosijo tudi za nje, ktere jim je Večni v varstvo odbral. Oni naše molitve in naša zdiho- vanja pred sedež Božje milosti nosijo. Res je, da je en srednik, Kristus Gospod, ki nas je s svojo kervjo z ne¬ beškim Očetom spravil, in nikdar ne jenja za nas prositi, kar je „enkrat v svetišče šel in je večno odrešenje našel." (Hebr. 9, 12.) Zato pa nam ni zabranjeno, da bi ne smeli k ljubezni Božjih svetnikov v svojih stiskah se zatekati. Ako bi mi ne smeli se zanašati na pomoč svet- nikov, ker imamo enega srednika, enega ! priprošnika, Jezusa Kristusa; bi gotovo | sveti apostelj ne bil še živih kristjanov tako priserčno prosil, da naj mu poma¬ gajo s svojo priprošnjo pri Bogu. Saj bi priprošnja živih čast in slavo Kristu¬ sovo še bolj temnila, kakor priprošnja nebeških svetnikov. Tedaj smemo častiti in na pomoč klicati svetnike po nauku svete katoliške cerkve. Tega nauka se je deržala sveta cerkev vsa stoletja ter ga je zagovarjala in terdila zoper vse napade svojih sov¬ ražnikov. Iz tega nauka teče pravover¬ nim najbogatejši studenec milosti Božje in svete tolažbe. Bi li preblažena Devica in Mati Božja Marija ne imela deleža na češčenju, kterega na svoj veliki prid skazujemo vsem drugim svetnikom? Ker je verska resnica, da svetnike častiti smemo in jih častimo, potem se to češčenje spodobi v pervi versti tistim, ki so najbolj gotovo v tej sveti družbi, in kteri so druge presegli v ljubezni, v svetosti in v po¬ polnosti milosti Božjih. In zdaj, o duša moja! zdaj se vzdigni na perutih svete vere in prehodi vsa stanovanja nebeških prebivalcev, pa išči in išči dušo, ki bi bila bližej sedeža Božjega, kakor je ona, milosti polna, kterej je velike reči storil On, ki je mogočen in sveto njegovo ime? Kdo bi je torej ne častil? kdo bi se ne priporočal njej, ki je veliko bližej sedeža Božjega, kakor drugi izvoljeni in svetniki Božji ? Tretjič pa se spodobi Materi Božji še posebno češčenje. Boga samega molimo; svetnike ča¬ stimo ; preblaženi Devici in Materi Božji pa se spodobi posebno, izredno češčenje. To češčenje je med češčenjem Boga sa¬ mega in češčenjem njegovih svetnikov. To češčenje je nižje kakor češčenje Boga, pa višje kakor češčenje svetnikov. Učeni ga imenujejo „hyperdulia“. — Vsaka pobožna verna duša to spozna, da mo- 14 ramo Marijo više častiti, kakor druge svetnike, ker jo je Bog sam tako visoko povzdignil. Zmed nepreštete verste cer¬ kvenih učenikov, ki čast in slavo Matere Božje povzdigujejo, naj omenim in zapi¬ šem le besede imenitnega Tesaloniškega škofa Izidora, ki popisuje veličastvo Ma¬ rijino nad vse druge stvari, in tako-le piše: „Brez vsega dokazovanja terdim, da preblažena Devica ima sprednosti, ki naš um presežejo in jih človeški jezik dopo¬ vedati ne more. Nad vse druge stvari je povzdignjena, in vsak lahko sprevidi, da je ona, bolj kakor vse druge stvari skupaj, sama zmožna, da človeka pripe¬ lje k spoznanju Božjega veličastva. In ako bi od začetka ne bilo angeljev, ne nebes, ne zvezdnega neba, ne zemlje, ne vodd, in morja, bili bi ljudje le s pri¬ kaznijo te neprimerljive Device same lahko k spoznanju Božjih lastnosti dospeli; zlasti zato, ker vse, tudi najimenitniše stvari, primerjene s kraljico, ki nam je rodila kralja vseh kraljev in nam vsem podala najviše dobro, pred njo toliko otemnijo, da nobena misel tega ne doseže. Po prečisti Devici Mariji dovelj spoznamo Božje veličastvo, ni treba drugih ustvar¬ jenih reči. Rekel bi pa, da druge reči so ravno zato vstvarjene, da je prav raz¬ vidno, kako posebno in kako visoko se Marija nad vse te stvari odlikuje; ali da bi se bolje izrekel: vse druge stvari so zato, da se v njih Božje djanje po Ma¬ riji razodeva. Tako je ona prečastita čudež vseh čudežev; in nič zmed vsega, kar je, razun Boga, ni veličastnejši, kakor je ona." (S. Deip. praes. n. 36.) Ker je toraj preblažena Devica visoko povzdignjena nad vsa vstvarjena bitja, tudi nad najsvetejša; ker je Bogu sa¬ memu najbližej, da njene časti in slave nobena druga stvar ne doseže; mar se ne spodobi, da je naše češčenje tudi pri- merjeno tej posebni prednosti? Ne bo se li naše češčenje strinjalo s hvaležnostjo, ktero smo njej posebej dolžni, da nam je rodila Odrešenika našega?" Se mar ne bo vjemalo naše češčenje z velikimi dobrotami našega Zveličarja in s poseb¬ nimi milosti, ktere na njeno mogočno priprošnjo od Boga prejemamo?" O to češčenje naj bo vsaki kerščanski duši prelepo, presladko, priserčno, prečastno in blagonosno delo! Bodi mi toraj pozdravljena in visoko češčena, o Marija, milosti polna, svetejša, kot vsi svetniki, veličastnejša, kot Keru¬ bini, častitljivejša kot vse stvari! O pre- čista, o prelepa, o presladka, vse časti in vsega češčenja najbolj vredna, ti zaklad nedolžnosti, kinč svetosti, ki na- toro vsega vstvarjenja visoko presežeš, varuj nas in vodi nas s svojo Bogu naj- dopadljivejšo in zavoljo svoje materne časti najbolj mogočno priprošnjo po pravi poti k svojemu Sinu, Gospodu našemu. Amen. 4. Pravo češčenje Matere Božje je znamenje — je zagotovilo zveličanja. To je vesela, neizrečeno lepa beseda: „Če bom Marijo prav častil, bom zveli¬ čan." Naj to nekoliko bolj obširno raz¬ ložim ! Tudi najbolj pobožnega človeka ne¬ kako pretrese resnobna misel: Bom li zveličan, ali bom na vekomaj pogubljen? Mi bodo nebesa v presrečno domovino, ali mi bo pekel v prestrašno ječo? Pri tej preimenitni misli se mi zdi, je serce podobno na širokem in viharnem morju zibljajoči se barki, ki v ponočni temoti ne ve, kteri val jo bo pripeljal srečno na suho, ali kteri jo bo pogreznil nesrečno v globočino morja. O da bi se jej pri¬ kazala zvezdica, ki bi jej kazala srečno pot, da se reši! Ta bi jej dajala moč, da bi se na zburjenih valovih srečno 15 vojskovala in bi svojo pot nadaljevala v zaupanju, da se bo rešila! In glej, o duša kerščanska! na nevarnem morju tega življenja nam sije in prijazno miglja taka premila zvezdica — v pobožnem češčenji preblažene Device in Matere Marije. Ta zvezdica nas srečno pripelje v gotovo zavetje, na naš pravi dom — v sveta nebesa. Ni to nikakoršna presiljava: Pobožno češčenje Matere Božje je zna¬ menje zveličanja. Da bo pa to naše češčenje Matere Božje pobožno, je potrebno le dvoje. Pervič mora to naše češčenje biti lju¬ beznivo, to je, vedna vaja spošto¬ vanja in ljubezni; kakor se ljubeznivo dete proti svoji preljubljeni materi ob¬ naša. Pobožnost le za trenutek, od ktere serce nič ne ve, je puhla. Sveti Tomaž Kempčan je, še majhno dete, menda zavoljo šole, nekoliko opuš¬ čal češčenje, s kterim je preblaženo De¬ vico navadno častil. Sanjalo se mu pa je, da je bil v šoli z drugimi učenci. Preblažena Devica stopi v šolo in se raduje z drugimi šolarji. Tomaž hrepe¬ neče pričakuje, kdaj bo tudi on toliko srečen. Mati Božja pa stopi predenj in mu pravi: Kaj pričakuješ od mene, ki si svoje češčenje opustil; ti mojega bo¬ žanja ne zaslužiš. Te sanje so mu bile koristno svarilo, da je vse svoje življenje Marijo pobožno častil. Drugič more biti naše češčenje pre¬ blažene Device resnično. Ko je nekdaj velik grešnik k Mariji klical: Skaži se, da si naša Mati! mu je preblažena De¬ vica odgovorila: Skaži se, da si moj sin! — Ne le nedolžni in pravični, tudi grešniki so lahko resnični častilci Matere Božje. Ali grešniki, ki grehu služijo, kot svojemu ljubljenemu gospodu, so mu radi podložni, so njegove sužnosti vesele; dokler le-ti v svoji hudobni volji osta¬ nejo, pač ne morejo se zanašati, da bi bili gotovi svojega zveličanja, če tudi po nekoliko častč Mater Božjo. Vendar jim je po tem češčenju odperta pot, da pri¬ dejo k spoznanju. Ako vidimo včasih velike grešnike, ki se zadnjo uro spreo- bernejo, zapazimo, da so pri svoji za- grešnosti vendar kako pobožno vajo do Marije imeli. — Nekteri pa služijo grehu, kakor pristudnemu trinogu, nekako pri¬ siljeni ter vedno želijo in si prizadevajo, da bi težek jarm odvergli, in se poslu¬ žujejo pobožnih vaj, da bi se iz svojega žalostnega stanu izkopali, ter stegujejo svojo roko proti Mariji z milo prošnjo, da bi jim ona pomagala, da bi izlezli iz mlakuže, v ktero so zabredli; če se tudi med tem z drugo roko še kaj omade- žajo. Ti ne smejo obupati, in da bodo resnični častilci Matere Božje, naj bodo v češčenju svojem stanovitni in na pri¬ prošnjo Marijino se bodo rešili. Tako ljubeznivo in resnično češčenje preblažene Device Marije je pre¬ lepo znamenje večnega zveličanja. Pervi dokaz tega veselega nauka imamo že v predpodobah svetega pisma. Cerkveni učeniki te podobe radi na pre¬ sveto Devico obračajo, da tako dokazu¬ jejo eno ali drugo imenitno sprednost Matere Božje. Perva podoba naj bo pozemeljski raj ali paradiž. Učeni Bazilij iz Selevcije pravi: „Marija je prelepo cveteči raj de- vištva, v kterem je zasajeno drevo živ¬ ljenja, ki vsem zvelišanski sad rodi. Iz njega izvira studenec evangeljski, na štiri kraje tekoč, ki obliva pravoverne s po¬ toki Božjih milosti. “ Ali kakor drugi pra¬ vijo: Marija je vedno cveteč raj čistosti, v kterem je zasajeno drevo življenja, ki vsem sad zveličanja daje. Drugi cerkveni učeniki pravijo, da Kristus naš Gospod, nam je za zgubljeni raj dal nov, prečuden in preljubezniv raj, ko je svojo lastno Mater nam v 16 mater dal. V Kristusu prerojeni človek nima le posvečujoče milosti Božje, v kteri je bil Adam vstvarjen; on ima tudi v Mariji pozemeljski raj, v kterem te¬ čejo vse milosti, v kterem stoji drevo življenja; dokler človek tega blaženega zavetja ne zapusti, je zagotovljen, da v milosti Božji živi, da bo zveličanje do¬ segel. Evtihij Jeruzalemski piše: Marija je barka, širja, dalja in mogočnejša, kakor je bila barka Noetova. Noetova barka je bila barka živili; Marija je barka živ¬ ljenja; una je bila barka trohljivih živili stvari, ta je barka netrohljivega življenja. Una je nosila Noeta, ta Stvarnika Noe¬ tovega. Una je imela tri razdelke; ta je obsegla vso polnost presvete Trojice; ker sveti Duh je prišel v njo in je prebi¬ val v njej. Najvikši, Bog Oče, jo je ob- senčil, in Sin je v njej stanoval. In škof Janez Aretinski jo imenuje barko življenja tistim, ki bodo rešeni. Po nauku svetih očetov imajo toraj oni, ki so v predragi barki preblažene Device, najlepšo zastavo svojega zveli¬ čanja, kakor so varni in svojega rešenja gotovi bili, kteri so se podali v Noetovo barko, akoravno so se valovi prestrašnega potopa od vseh strani v nje zaletavali. Sveti Bernardin pravi: Marija je lestvica Jakobova, ki seže s svo¬ jim verhom gori do nebes in pelje do nebes; po njej angelji gori in doli ho¬ dijo, ker po Mariji nebeški duhovi nam v varstvo doli hodijo in po njej sveti ljudje v nebeško slavo pridejo. V teh podobah nam kažejo cerkveni učeniki veliko in veselo resnico, da se pobožni častilci Marijini z njeno pomočjo večno zveličajo. Ko učeni kardinal Hugo razlaga be¬ sede modrega Siraha: „V družbi svet¬ nikov je moje stanovanj e “ (24, 16.) pravi, da Marija svetnike zbira, da se njih število ne zmanjša; Kristusa zaderžuje, da grešnikov ne pogubi; hudobne duhove odvračuje, da ne škodujejo; čednosti va¬ luje, da se ne zgubijo; zasluge shranjuje, da ne zginejo. Kdor je toraj pri pre- blaženi Devici s svojim pobožnim češ- čenjem, pri njem prebiva ona s svojim varstvom v zveličanje njegovo. „Kdor mene posluša, ne bo osramoten." (30.) To je, kdor dela po Božjem navdihnenju, ktero na mojo priprošnjo prijema, ne bo osramoten z večno sramoto pogubljenih. „In kteri v meni delajo, ne grešijo." (30.) To je, kdor veliko pobožnega v mojo čast stori, ne greši; ker na mojo priprošnjo bo dobil potrebno pomoč, da se greha obvaruje, ali če je v grehu, da iz njega urno vstane. „ Kteri mene po- jasnujejo, bodo večno veselje imeli." (31.) To je, kteri mojo čast in slavo razšir¬ jajo, njih v nevarnostih tega življenja ne bom zapustila, marveč jih bom v večno življenje pripeljala. Ti in še mnogo drugih cerkvenih učenikov nam zadosti jasno spričujejo, da pravo češčenje Matere Božje je po¬ sebno zagotovilo našega večnega zveli¬ čanja. Drugi dokaz te presvete resnice imamo v samem češčenju preblažene De¬ vice; ker ravno s tem češčenjem se pri¬ zadevamo za vse, kar nam je v naše zveličanje potrebno. ,,To pa je večno življenje, da spoznajo Tebe, samega pra¬ vega Boga, in Jezusa Kristusa, kterega si poslal," pravi Gospod. Vera je kal zveličanskemu gledanju, v kterem je življenje slave in zveličanja. Vera rodi upanje; upanje prinese ljubezen; ljube¬ zen pa se pokaže v dobrih delih, s kte- rimi dobimo večno življenje. Ravno češ¬ čenje preblažene Device Marije pa pelje k živi veri. Saj, ako Marijo častim, se spominjam nehote največih skrivnosti odrešenja. Kdor Mater časti, bo gotovo 17 tudi njenega Sina častil. Kdor Marijo časti, jo večkrat kliče, in pobožno obhaja praznike, kteri so njej posvečeni; in ravno to mu pomaga, da si z njeno po¬ močjo svoje zveličanje zagotavlja. Sveti Auguštin uči, da stanovitnost do konca zadobimo, ako vsaki dan za njo prosimo. Ravno to dela pobožni častivec Mari¬ jin, ko vsaki dan večkrat ponavlja: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas zdaj in našo smertno uro! — In sveti Ger¬ man pravi: »Kakor je dihanje znamenje življenja, tako je tvoje presveto ime, o Marija! na ustnicah tvojih častivcev vse¬ lej , povsodi in na vsako stran ne le znamenje veselja in pomoči, ampak ono tudi veselje in pomoč daje." Drugi nasledek tega češčenja je po¬ gostno prejemanje svetih zakramentov. V praznikih preblažene Device Marije pobožnega častivca njenega nekako sveta moč vleče k angeljski mizi; ker on do¬ bro ve, da svoje nebeške Gospe ne more bolj počastiti, kakor da se vdeleži pre¬ svete hrane, ktero je ona sama iz svo¬ jega deviškega mesa pripravila. »Kdor jd moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem." Marija nam je to večerjo pripravila, pravi Izidor iz Tesalonike. če nas toraj njen Sin k tej večerji vabi in nas s svojim mesom hrani, in je vesel, ako nam ta večerja tekne: moramo za to dobroto tudi Ma¬ teri hvaležni biti; ker tudi ona je do- cvetela v sad človeštvu, da se je Bog njenega mesa vdeležil in otroke svoje Matere ž njim hrani. Kako bi si zamogli drugače razložiti, da pobožne častivce preblažene Device ob njenih praznikih neka čudna moč vleče k mizi Gospodovi; kakor tudi do- padenje, ktero Marija z nami ima, ko nas vidi pri svetem Obhajilu, in veliko hvaležnost, ktero smo tudi njej dolžni za ta veliki dar, kterega nam je sicer neskončna ljubezen Božjega serca dala, pri kterem ima pa tudi preblažena De¬ vica svoj velik delež. Še drugi dokaz imamo v Mariji sami ; zato ker je Marija Mati Božja tudi Mati naša. Sveti Bernard pravi: »Ona je milosti polna, pa le še milost najde. . . Zato iz dna svojega serca, iz vse svoje duše in z resničnimi željami Marijo ča¬ stimo. To je volja Njega, ki hoče, da vse po Mariji dobimo in imamo; to je volja Njegova, pa nam v blagor. Ker z vsem in v vsem za nas skerbi, tolaži našo maloserčnost, oživlja našo vero, vterjuje naše upanje in vredi našo omah¬ ljivost. Pred Očeta se bojiš, že pred njegovim glasom bežiš. Glej, dal ti je Jezusa srednika. Kaj vsega ne bo dose¬ gel pri takem Očetu tak Sin? Tvoj brat je, tvoje meso je; v vsem, razun greha, je skušan, da ti je usmiljen. Tega brata ti je Marija dala. Pa morebiti se bojiš v njem Božjega veličastva; če je tudi človek postal, je vendar le Bog. Hočeš li priprošnika pri njem? Oberni se na Marijo! Brez premisleka rečeni: Tudi ona bo iz spoštovanja uslišana. Ona je lest¬ vica grešnikom, ona je vse zaupanje moje, ona je podstava vse zanesljivosti moje. Ali bi mar zamogel odreči Sin kako prošnjo svoji Materi? Tega ne. »Invenisti gratiam!" — milost si našla pri Bogu. In ona tudi zdaj vselej milost najde. Ravno milosti pa mi potrebujemo. Saj milost edina nas zveliča. Kaj bi neki druzega poželeli ? Iščimo toraj milosti, iščimo jo pa po Mariji; ker ona najde, kar išče." Tako sveti Bernard. — Marija je toraj polna milosti v naše zveličanje. Mar bi svojo pomoč odreči zamogla njim, ki se njej s posebnim češ- čenjem bližajo ? Se ve da ljubezen in češčenje Matere Božje ni gotovo pismo in zapečatena za¬ stava našega rešenja; ker neovergljivo 2 18 gotov svojega zveličanja tukaj na zemlji ni nihče. Vendar je pravo in tolažljivo znamenje. Bo li mogočna Devica zapu¬ stila njega, ki jej je v resničnem češ- čenji ves vdan? Edini pomislek, kterega o tem imeti zamoremo, je na naši strani; namreč strah, je li naše češčenje res¬ nično ali le puhlo? To bomo pa spo¬ znali, ako opazujemo, če to naše češčenje preblažene Device greh in nagnenje k grehu v nas manjša; ali nasproti greh našo ljubezen do Marije slabi in mori. Pobožno češčenje Matere Božje natorno slabi nagnenje k grehu; zato se grešnik prej ali slej spokori, če je v pravem češčenji stanoviten, in on doseže pripo¬ močke, s kterimi si zamore pod plaščem svoje zveste in mogočne Matere zagoto¬ viti svoje zveličanje. Zato piše sveti Bonaventura: »Saj si ti, o Marija! Go¬ spa in kraljica; saj si ti Mati našega plačila, to je, Jezusa Kristusa, ki je pla¬ čilo dobrim in zveličanim. Mar nisi ti, ki nas tako visoko povzdignjene želiš? Mar nisi ti neizmerno več, mar ne Sker¬ biš za naš blagor veliko bolj, kakor naša telesna mati? Ako nas toraj zveličane imeti- hočeš — in to res hočeš — kdo bi ti braniti mogel? Naj toraj zaupajo v te, ki poznajo tvoje ime; saj ti jih ne zapustiš, kteri tebe, o Gospa! iščejo. Kteri v tebe zaupajo, bodo gotovo moč dosegli, bodo peruti urne postojne imeli, da bodo ferčali in ne bodo se vtrudili, bodo hiteli in ne bodo omagali. Kdo bi ne zaupal v te , ki tudi obupljivim po¬ magaš? Zakaj bi ne dosegli, česar pro¬ simo, ki smo odrešeni s kervjo tvojega edinega Sina? Na te naj se zanese, kdor je ohupljiv; in zaupljivo naj se k tebi zateče, kdorkoli omaguje. “ — Tako zaupanje priporočujejo cerkveni učeniki pobožnim častivcem Matere Božje, ter nas opominjajo, da naj zagotovljenje svo¬ jega zveličanja v njene materne roke položimo; saj je ona premogočna, zato nas bo zveličala. Tukaj moramo še nekoliko ponoviti, na kaj se naslanja tako velika moč Matere Božje, ali kje je izvirek njene materne moči ? Marija zajema svojo moč v pravici zasluženja in v pravici svoje službe. Marija si je pridobila pri Božjem usmiljenji dvojno zasluženje. Pervič pri včlovečenji Kristusovem; drugič pri nje¬ govem terpljenji. Pomislimo pervo. Sveti Tomaž pravi, da si zamoremo po svojih človeških zaumenih dognano usmiljenje misliti, je treba dveh reči. Ena je kakor telo, in je v tem, da ptujo nadlogo po- lajšamo ali odvernemo. Obernimo to na Boga. On je imel neizmero moč, da ptujo nadlogo polajša, odverne; ni pa imel zmožnosti, da bi to nadlogo čutil; ker Bogu terpljenje ni mogoče. Prišla je pa Marija, ter je Besedo Božjo s člo¬ veškim mesom oblekla in jo storila terp- Ijenja zmožno in sočutno. Toraj je po pravici, ko je Marija Kristusu podelila svoje sočutje, da je Kristus tudi njej prepustil svoje moči, da nesrečnim po¬ maga. Zato učeni Izidor iz Tesalonike, ko premišljuje angeljeve besede : „ Gospod je s teboj", pravi: »S teboj bo on, zavoljo bliščeče lepote tvoje Božje duše žarke svoje nerazumljive Božje natore izlival nad ljudi; zavoljo prežale lepote tvoje čednosti se bo prikazal obdan s tvojo podobo, ktero je neizmerno ljubil, in s tvojo neomadežano kervjo zedinjen, bo v tebi, zavoljo tebe, s tvojo podobo v sebi skoraj pozabil, da je Bog, ter bo postal, kar poprej nikdar ni bil. In tako bo po Božje in na posebni način v radodar¬ nosti s teboj se poganjal, ter ti v svoji milosti na novo v dar dal, kar je sam v svojem bitji kot stvarnik." In učeni German kliče preblaženi Devici: „ Vzemi toraj dolžno pismo, v 19 kterem so zapisani naši grehi, in raz- tergaj ga s svojimi nedolžnimi rokami, na kterih si kot Mati nosila njega, ki nosi ves svet v svoji roki; saj zato si ga nosila, da bi dolg človeškega rodu poravnan bil. Stori toraj iz sebe roje¬ nega Boga tudi nam milostljivega in osvobodi ga dolžnosti, ktero do tebe ima. Ker on se ozira na posojilo, ktero si mu ti dala, namreč na meso, ktero je skriv¬ nostno iz tebe na se vzel, ter ti je tako dolžan zalivalo, ki preseže vsako drugo zahvalo. O vesoljna Gospa, pelji toraj v nebeško kraljestvo vse, ki so tebi vdani in v tebe, pravo in resnično Mater Božjo, verujejo in svoja serca v tej veri posve¬ čujejo in svoje jezike s tem imenom očiščujejo in za Bogom v te vse svoje zaupanje stavijo. “ ■— To je toraj perva zasluga Marijina, da je Besedi svoje meso dala, ter je tako Sina Božjega sočutnega storila. Drugo zasluženje njeno pa si je pridobila v terpljenji. Pri britkem terpljenji svo¬ jega Božjega Sina na gori Kalvariji Marija ni bila le samo priča poleg križa stoječa; ona je bila v resnici tudi so- delavna. To pa tako, da je velikodušno na čast nebeškemu Očetu in v zveličanje človeškega rodil svojega Edinorojenega darovala, in je tako svojo voljo popol¬ noma z voljo nebeškega Očeta sklenila. Sveti Bonaventura pravi: »Kakor je Bog Oče svet tako ljubil, da je svojega edi- norojenega Sina dal, tako je tudi Marija svet ljubila, ter je svojega edinorojenega Sina dala." In sveti Bernard pravi: „Da je hlapec rešen, sta svojega Sina dala." Kakor je toraj Marija z svojo voljo v ta Božji dar v naše zveličanje privo¬ lila, tako se je vdeležila razdelitve za- služenja tega velicega daru in zakladi Božjega usmiljenja so bili v njene roke položeni. — Pa tudi v pravici njene službe je zagotovljena moč Matere Božje. Na gori Kalvariji je postala Mati pravovernih, ter je s tem zadobila pravico do ljubezni naše, ker je naša oskerbnica, naša be¬ sednica. Kdor Marijo najde, najde vse dobro; ker ona ljubi tiste, kteri njo lju¬ bijo; ona njim streže, kteri njej služijo; ona svoje služabnike spravi s svojim raz¬ žaljenim prečeščeuim Sinom. Velikrat reši materno usmiljenje, kar pravica njenega Sina pogubiti zamore. Naše zveličanje je v njenih rokah in za svojim Sinom je ona Gospa vseh vstvarjenih reči in poveličala bo svoje služabnike v prihod¬ njem življenji, ki jo v tem življenji častijo. Poslušajmo še in ubogajmo svetega Bernarda, ki tako lepo uči: »Prikazala se nam je toraj zvezda iz Jakoba, čigar žarki vso zemljo razsvetljujejo, čigar bliš- čoba nebesa žaljša in pekel prešinja, ki naša serca ogreva, čednost goji in greh pokonča. Ona je veličastna zvezda, ki sveti na širokem morji, bliščeča s za- služenjem, razsvetljajoča s svojim zgle¬ dom. O, če te v valovih te zemlje nevihta sem ter tje meče, ne odverni svojih oči od bliščobe te zvezde, da te razburjeni valovi ne požrejo. Ako se nevihta skuš¬ njav vzdiguje, ako si na breg britkosti veržen; ozri se na to zvezdo, in zakliči Marijo. Ko te valovi napuha, častila- komnosti, obrekovanja, natolcevanja sem ter tje mečejo; ozri se na to zvezdo, in zakliči Marijo. Ko jeza, lakomnost, me¬ seno poželjenje čolniček tvojega serca napada; ozri se na Marijo. Ko te teža tvojih grehov plaši, te huda vest grize, te strah pred sodbo navdaja, te prepad žalosti ali obupnosti pogrezuje; misli na Marijo. V nevarnostih, v stiskah, v dvo¬ mih misli na Marijo, kliči Marijo. Ona naj bo vedno na tvojih ustnicah, vedno v tvojem serci; in da boš pomoči njene 2* 20 priprošnje gotov,'ne bodi nezvest zgledu njenega življenja. Ako za njo. hodiš, ne boš zašel; ako na njo misliš, ne boš se motil; ako te ona varuje, ne boš se bal; ako te ona vodi, ne boš se utrudil; ako ti je ona mila, boš srečno v zavetje prišel. “ Ako je toraj po predpodobah svetega pisma, po natori pobožnosti same, po namenu, kterega je Bog imel, ko je pre- blaženo Devico s toliko milostjo obdaril, in po pravicah, ktere Marija zato ima, da za svoje častivce prosi — ako je toraj po vsem tem gotovo, da njeni po¬ božni častivci prelepo in preslavno zna¬ menje zveličanja imajo, kdo bi se iz .ce¬ lega serca ne posvetil službi, češčenju in ljubezni naše ljube Matere Marije? Zato vidimo, da so vsi svetniki to češčenje imeli kot najboljšo hrano, kot najbolj gotovo pomoč in kot najbolj drago' ve¬ selje v tem revnem življenji na zemlji. In zares spodbudno je brati, ne le kako so govorili in pisali, ampak tudi razne vaje, kako so Marijo častili in ljubili, kako so vanjo zaupali celo svoje življenje, zlasti še svojo zadnjo uro. 5. Od nekdaj Marijo častijo. Današnje dni se češčenje Matere Božje prelepo in zares slavno razcveta. Slehern človek se lahko sam prepriča, kako se pravoverni kristjani Marijinih praznikov veselijo, kako v njej posveče¬ nih dnevih njene altarje kinčajo. Koliko veličastnih cerkev je v njeno čast zi¬ danih! Kako lepo se množijo bratov¬ ščine, ktere Marijino češčenje širijo! Kako vneti pridigarji njeno slavo oznanujejo, pobožni pevci njeno čast prepevajo, kako skerbni pisavci njeno lepoto opisujejo! — Pobožni častivec ljube Matere Božje, ki vse to vidi in premišljuje, se nehote vpraša: Je li to češčenje preblažene Device vedno bilo v katoliški cerkvi? Nasprotniki naši, sovražniki vsega dobrega in sovražniki Marijini in njenega češčenja v svoji zaslepljenosti pravijo, da to Marijino češčenje je sad nezdrave, prenapete pobožnosti temnih časov sred¬ njega veka. Oni nam očitajo, da s tem prevelikim češčenjem Marije in s takimi zunajnostmi je bila popačena čista in priprosta evangeljska resnica. Se ve da nam tega dokazati ne morejo. Nasproti pa je kaj lahko dokazati, da češčenje preblažene Device Marije je bilo v sveti cerkvi od nekdaj in da se do današnjih časov vedno lepše razcveta. Vse to nam kažejo Marijini prazniki, Marijina Božja pota in Marijini posebni častivci; kar želim še v teh bukvah popisati. Saj so verni Mater Gospodovo že častili, ko je še tu na zemlji bivala. Tega se prepričamo, če le neliko živ¬ ljenje Matere Božje pomislimo. Kakor smo v pervih bukvah brali , je bila Ma¬ rija že visoko češčena, še preden je bila rojena. Kako so jo preroki povzdigovali! Kako je bila v predpodobah stare zaveze češčena! — Marijo so častili njeni po¬ božni starši; sprejeli so jo kot poseben dar in kot zastavo milosti Božje. — Vi¬ soko jo je častil sveti Jožef, ki jo. je s častitljivo ljubeznijo ljubil in je bi] priča njenega svetega življenja. — Marijo je počastil veliki angelj Gabrijel, ki je pri¬ nesel pozdravljanje Najvišega, ter jo je imenoval milosti polno in Mater Božjo. — Elizabeta, 'njena teta, razsvetljena po svetem Duhu, jo imenuje Mater Gospo¬ dovo. — Napovedovalec Gospodov, sveti Janez Kerstnik, jo je počastil, da je še v maternem telesu o njeni pričujočnosti poskočil. — Marijo so častili aposteljni; bila jim je središče, serce in zaveza, ko so v Jeruzalemu čakali svetega Duha. — Ponižna dekla Gospodova, razsvetljena in napolnjena s svetim Duhom, je bila sama prepričana, da jo bodo pravoverni 21 do konca sveta častili in ljubili. V svoji sveti pesmi pri obiskovanji Elizabete je izrekla imenitno prerokovanje: „Grlej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi.* (Luk. 1, 48.) Kako lepa je bila Marijina smert, kako častitljivo je bilo njeno vnebovzetje, to smo brali v pervih bukvah. Aposteljni in pervi verni so žalovali po njej; češ- čenje pa do Jezusove Matere se je množilo v njihovih sercih. Dokler je na zemlji bila, kot ponižna nevesta Božja, ni posebnega češčenja pripustila. Zdaj pa v svetih nebesih, kot kraljica nebes in zemlje kronana, je prevzela zasluženi prostor na altarji očitnega češčenja. Njej v čast so pozidali mnogo veli¬ častnih cerkv-4. Znana je že v pervih časih imenitna cerkev Matere Božje v Efezu, v kteri je bil tretji splošni cer¬ kveni zbor leta 431, na kterem so z rimskim papežem zedinjeni škofje slavo in čast preblažene Device tako izverstno zagovarjali (kar bo še omenjeno). — Rimsko mesto ima nad osemdeset Mari¬ jinih cerkvA Iz starodavnih časov je cer¬ kev „ Marija velika “ imenovana najime¬ nitnejša; zidana je bila v času papeža Liberija, ki je umeri 366. Najstarejša je sveta Marija v Kozmedinu, ktero je postavil papež Dionizij, ki je vladal sveto cerkev od leta 259 do 269. Sveti Au- guštin je v tej cerkvi učil. V osmem stoletji so semkaj pribežali na Jutrovem pregnani gerški kristjani ter so seboj prinesli staro podobo Matere Božje, ktero so postavili v to cerkev. Papež Hadri¬ jan, ki je umeri 795, je prenovil to Marijino svetišče. Čudodelna Marijina po¬ doba in več druzih starih podob v tem tempeljnu kaže, da so že v pervih kerš- čanskih časih preblaženo Devico Marijo v njenih podobah častili. V prestolnem mestu Carigradu je bilo že zgodaj več Marijinih cerkev. Ce¬ sarica sveta Pulherija (umerla 453) je postavila lepo cerkev na čast Materi Božji. Tej cerkvi je cesar Leon I. daroval imenitno svetinjo Matere Božje, njeno častito oglasnico (humerale), ktero so v velikih stiskah v slovesnih procesijah nosili. Po zgledu svete Pulherije so tudi drugi cesarji postavili več cerkev v čast Materi Božji v tem mestu. V za¬ četku šestega stoletja je patrijarh, sveti Saba v Palestini, postavil tempelj na čast preblaženi Devici. Po spričevanji pisavca Evagrija je ta čas v Antijohiji bilo več Marijinih cerkev. Cesar Justinijan je zidal lepo cerkev Mariji na čast v Jeruzalemu; drugo pa v Kartagi. V osmem stoletji je bilo po Nemškem že več Marijinih cerkev, kar bolj obširno popišem pri opisovanji „ Marijinih Božjih potov. “ Da so že v pervih časih pravoverni podobe Matere Božje častili, nam spri- čujejo „katakombe". — „Katakombe" so dolgi podzemeljski, na vse kraje segajoči rovi pod Rimskim mestom, v ktere so pervi kristjani za časa preganjanja bežali, da so na skrivnem sveto službo Božjo obhajali, in kamor so trupla mučenikov spravljali. Sveta groza obdaja človeka, ko hodi po ozkih, temnih potih in vidi na obeh straneh, kakor v predalih, toliko grobov, v kterih počiva še brezštevilno svetinj spoznovalcev in mučenikov pervih časov kerščanstva. Veliko veliko teh svetih ostankov so že vzdignili, ter po cerkvah vesolnega sveta razpostavili pravovernim v češčenje in v spomin posnemanja teh prijateljev Božjih. Ko sem na svojem romanji v sveto mesto obiskal dvoje takih podzemeljskih svetišč, kjer pa nikjer do konca nismo prišli, me je posebno ginil grob, v kterem je ležala prelepa nevesta Jezusova, sveta Neža; precej zraven so nam kazali grob njene, ravno tako lepe tovaršice, svete Emericijane. — 22 Podajva se, ljuba kerščanska duša! saj v duhu v eno takih podzemeljskih svetišč pod Rimskim mestom, in videla bova tam neovergljive spominke, da so že pervi kristjani ljubo Mater Božjo očitno in posebno pobožno častili. S sve¬ tim spoštovanjem stopiva v skrivnostno svetišče, v »katakombe" svete Priscile. To podzemeljsko svetišče je po spriče- vanji zvedenih učenjakov najstarejše med vsemi »katakombami", ter sega že v pervo stoletje svete vere. Precej pri vhodu , kterega imenujejo »gerško kapelo", je na oboku zares ime¬ nitna podoba Matere Božje. Presveta Devica ima svojega Božjega Sina na kolenih in prejema darove treh modrih. O, to je kaj veličasten pogled! To po¬ dobo občudujejo vsi učeni in umetniki. V njej vidimo čisto priserčnost, Ijubez- njivo gibčnost in milobo, kakoršna se nahaja le na podobah najbolj izurjenih umetnikov. Serce vernega kristjana pa se veselo raduje, ko vidi v tej starodavni pa tako lepi podobi nedvomljiv dokaz, da so preblaženo Devico in Mater Marijo že pervi kristjani častili. — Nekoliko naprej v tem podzemeljskem svetem kraji je zopet druga podoba, in sicer najsta¬ rejša podoba oznanenja preblaženi Devici. Sveta Devica sedi na veličastnem sedežu, in angelj, v podobi mladenča brez perut, jej daje skrivnostno naznanilo. Ne daleč od tod naprej je zopet druga podoba Matere Božje. Mati Božja z Bož¬ jim Detetom na naročji ima gosto na¬ brano spodnjo obleko ter je s plaščem ogernjena. Na glavi ima po šegi zaro¬ čenih ali Bogu posvečenih devic čisto lahno nezavezani peči podobno ogrinjalo. Nad njo je vpodobljena zvezda Betlehem¬ ska. Tej podobi na desno je podoba pre¬ roka Izaija, ki je prerokoval: »Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila!“ (7, 14.) Učenjaki terdijo, da ta podoba je nare¬ jena med drugo polovico pervega in med pervo polovico druzega stoletja. Toraj morebiti že, ko so še nekteri aposteljni živeli. Druge stare podobe nam kažejo Ma¬ rijo stoječo s povzdignjenimi rokami, kot milosti polno Mater ljudi. In teh podob iz pervih stoletij je prav mnogo. Ako si pred oči svoje duše postavimo tiste hude čase, ko so pravoverne kristjane neusmiljeno preganjali, lahko si mislimo, koliko molitve, koliko zdihljejev, koliko obljub je bilo storjenih pred temi podo¬ bami preljube Matere Božje. Še nekaj mikavnega naj opomnim, kar so našli v »katakombah" in kar nam spričuje, da so pervi kristjani Mater Božjo priserčno častili. Našli so v teh starih podzemeljskih svetiščih do štiri sto ostankov okroženih kelhov ali podol- gastih posodic, vse v zlatu vdelanih. Na dnu teh posodic je umetnik vterdil zlato ploščico, v ktero je podobe in napise vrezal. Da je bilo to drago delo zava¬ rovano, je umetnik vlil čeznj steklen pokrovček. Iz teh posodic so pili pravo¬ verni pri svojih bratovskih večerjah, ktere so obhajali pri družbinskih godovih, zlasti o praznikih častitih svetnikov. Te po¬ dobe imajo večidel podobo ljube Matere Božje s povzdignjenimi rokami, kakor proseče, ter imajo tudi napis: Marija. Nektere teh podob imajo okoli glave veličasten obsij; to je sprednost, ktero so umetniki v začetku le podobam Kri¬ stusovim dajali; v tretjem stoletji pa tudi Marijinim, v petem in šestem sto¬ letji pa tudi že podobam drugih svet¬ nikov. Po teh tako ozaljšanih podobah pač lahko sodimo, da so pervi kristjani Mater Božjo posebno, veliko bolj kot angelje in druge svetnike častili. Po napisih, s kterimi so grobovi svetih po vseh katakombah ozaljšani, tudi vemo, da so že v pervih časih 23 kerščanstva novorojenim ali tudi od- raščenim kerščenim posebno radi pre¬ sladko ime , Marij a 8 dajali. Ti sveti podzemeljski kraji pod ve¬ likim Rimskim mestom nam tedaj zadostno spričujejo, da so že pervi kristjani našo ljubo Mater in preblaženo Devico Marijo posebno častili. Imenitno spričevanje, da kristjani od nekdaj preblaženo Devico Marijo posebno častijo, imamo v apostolski veri. V tej kratki molitvi za resnico spoznamo naj- imenitniše resnice naše svete katoliške vere. V tem spoznanji od Boga razode¬ tih resnic očitno zaterjujemo, da verujemo, da Jezus Kristus je spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device. S temi besedami so v vseh časih kerščanstva, od aposteljnov do današnjega dne, vsi kristjani vsake starosti in vseh jezikov, spoznali, terdili in zoper vse sovražne napade zagovarjali imenitno čast Marije, kot prečiste deviške Matere Božje. Vselej toraj, kedar izgovorimo tretji člen apostolske vere: „Spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device«, veseli spoznajmo veličastne sprednosti svoje ve¬ like in mogočne priprošnice, preblažene Device in Matere Marije. Sveta katoliška cerkev v dnevnicah preblažene Device Marije večkrat izreče preimenitne besede: „Veseli se, o De¬ vica Marija; ker zaterla si sama vse krive vere na celi zemlji! 8 Marija je zaterla vse krive vere na celi zemlji, ker je v prečeščenem sadu svojega telesa dala svetu pravo pot, resnico in življenje. Potem je Marija zaterla vse krive vere po celem svetu s svojo priprošnjo pri sedeži Božjem, s svojim varstvom Kri¬ stusove cerkve in po zaupanji, ki so ga stavili v to hrambo svete resnice vsi, ki so kdaj v veri omahovali, pa so se k njej zatekli. Krivoverci vseh časov so se zaganjali skorej vselej zoper Božjo ali zoper člo¬ veško natoro Jezusa Kristusa, ki je res¬ nični Sin preblažene Device Marije. Nihče pa ne more napasti kterekoli natore Kri¬ stusove, da bi ob enem ne kratil tudi posebne časti Marijine, ki je v tem, da je deviška Mati Božja. Vsi napadi na njenega Božjega Sina tudi njo zadevajo. Ker je pa čast, devištvo, materinstvo, neomadežano spočetje, ker je ves veli¬ časten stan, kterega Marija pri odrešenji in posvečenji človeškega rodu ima, zoper vse napade zmagovalen ostal ter je tako splošna lastnina svete katoliške vere, je tako zmagovalka temote in laži ona, ki je stari kači glavo sterla. In ravno to sveto resnico spričujejo tudi cerkveni učeniki že pervih kerščan- skih časov. Sveti Justin, ki je umeri leta 166, razlaga kaj lepo imenitne besede svetega evangelja, ktere je izrekla neka žena zmed množice, ko je Gospodovo Mater počastila: „Blagor telesu, ktero je tebe nosilo, in persim, ki so te dojile. 8 Sin Božji pa je rekel: „Veliko bolj blagor tistim, kteri Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo! 8 (Luk. 11, 27, 28.) Ta cerkveni učenik uči, da je Jezus svojo ljubo Mater ravno s temi besedami vi¬ soko počastil. V svojih bukvah (ad Or- thodox. c. 136) on tako-le piše: „S temi besedami Gospod svoji Materi ne jemlje njej spodobne časti, on le pokaže, po kteri materni pravici je Devica najbolj blagrovana; če je namreč Gospodu brat, sestra in mati, kdor njegovo besedo po¬ sluša in spolnuje, je bilo to vse pri njegovi Materi. Zato je njegova Mati tudi s hvalo ravno te materne pravice blagrovana; ker Božjo besedo poslušati in jo ohraniti, je lastnost čednosti in čistega duha, ki je ves v premišljevanji Božjem vtopljen. Ker Bog ni izvolil 24 navadne žene, ki bi bila Mati Božja, ampak ker je odbral tisto, ki je v svoji čednosti vse žene presegla; zato je po pravici hotel, da njegova Mati je bila blagrovana zavoljo tiste čednosti, s ktero je te časti vredna postala, da je Devica — Mati bila. Da se pa Kristus nikdar nespodobno ali nepokorno do svojih star¬ šev ni obnašal, vemo, kar sveti evange¬ list Lukež od njega pričuje, da je iz Jeruzalema šel nazaj ž njima ter je bil njima pokoren.“ Tako že sveti Justin piše od Matere Božje. Sveti Irenej, mučenik in škof Li- jonski, ki je umeri leta 202 in je bil učenec apostolskega učenca svetega Poli¬ karpa, je v učenih bukvah vse krivo ver e svojega časa overgel. V teh bukvah (Haeres. lih. 3. c. 19.) zversko natanč¬ nostjo opisuje čast in sprednost Marije Device, ko jo primeri pervi materi Evi. On pravi: »Kakor je Eva bila z besedo angelja temote oslepljena, ter se je z nepokorščino od Boga ločila; tako je angelj luči Mariji oznanil, da bo v svojem naročji Boga nosila, ako mu bo pokorna. Kakor je satan Evo nalagal, da je Boga zapustila; tako je angelj Marijo na¬ govoril, da je Bogu bila vdana; in tako je postala tudi srednica Evi." In zopet: »Kakor je ves človeški rod po devici (po Evi pred grehom) smerti zapadel; tako ga je zopet Devica rešila, ker pokorščina te je nepokorščino une prevzdignila in popravila. Slednjič kakor je bil greh pervega človeka s terpljenjem Sinu Bož¬ jega zatert, tako je priprostost golobice (Marije) zvijačo kače premagala, da smo rešeni vea, v ktere smo bili vkovani." In če tudi preblaženo Devico Marijo današnje dni njeni vneti častivci še tako visoko povzdigujejo, skoraj pa ni mogoče, da bi jo opisovali in častili lepše in bolj vneto, kakor je pisal (Homil. ap. mit.) sveti Janez Zlatoust, škof Konstan¬ tinopelski, ki je umeri leta 407. V svo¬ jih pridigah opisuje sprednosti Marijine in svoje poslušavce spodbuja k zaupanju do nje s tako gorečnostjo in s tako močjo, kakor jo premorejo le zlata usta. On kliče obilni množici: »Ne bogate ali premožne žene si ni izvolil Sin Naj- višega v svojo Mater, ampak Devico, ktere duša je bila z vsemi čednostmi ozaljšana. Ker je sveta Devica Marija neomadežano in čisto ohranila svojo ne¬ dolžnost in svoje devištvo, je zaslužila, da je v svojem naročji spočela Kristusa, Gospoda našega. Zatekajmo se toraj k tej presveti Devici in Materi Božji ter se vdeležujmo sadu njene priprošnje. O vi vsi, ki hočete devištvo ohraniti, tecite k Materi našega Gospoda!" »Resnično, predragi moji!" pravi še sveti Janez Zlatoust, velik čudež je pre- blažena Devica Marija! Kaj je večjega, kaj je imenitnejšega med stvarmi, kakor je ona? Ona preseže v resnični visokosti nebo in zemljo. Kaj je svetejšega, kot ona? Ne preroki, ne aposteljni, ne mu¬ čeniki, ne angelji, ne Kerubim ne Sera- fim — med vsemi vidnimi in nevidnimi stvarmi ne najdeš nič večjega , nič vele- častnejšega. Hočeš mar vedeti, koliko višej je ta Devica, kakor vse nebeške moči? Glej, ti vsi stojč pred sedežem Božjim v strahu in trepetu, ter zakrivajo svoje obličje; ona pa se bliža prosto sedežu Božjemu in daruje človeški rod Njemu, kterega je rodila. Po njej zado- bimo tudi odpuščenje grehov. Bodi toraj pozdravljena, Mati in De¬ vica! ti naša nebesa, naš sedež, ti kinč, ti slava, ti zavetje naše svete cerkve! Neprenehoma prosi za nas Jezusa, svo¬ jega Sina, Gospoda našega, da po tebi milost zadobimo na dan sodbe! Amen." O kako zares lepo povzdiguje ta sveti | mož preblaženo Devico in Mater Marijo! 25 Se ve da je sveta cerkev tudi že v pervih časih o češčenji Matere Božje vso modrost in zmernost priporočevala. In to je bilo jako potrebno; ker iz neverstva spreobernjeni kristjani so bili v nevarnosti, da bi veličastne podobe deviške Matere Božje za spako kakega malika ne imeli. Zgodilo se je v četertem stoletji, da so v Arabiji res bile nektere ženske (koleride), ktere so Marijo prenapeto ča¬ stile, ter jej neke posvečene kruhe da¬ rovale. Sveti Epifanij , škof na otoku Cipru, ki je umeri leta 403, se je s sveto vnemo vzdignil zoper to napačno prisiljeno češčenje presvete Device. V svoji razpravi (ad haeres. 1. III.) tako-le piše: »V tej od malikovalstva tako otrovani pobožnosti vidimo prav satansko delo. Telo Marijino je bilo tempelj sve¬ tosti; to je res. Ali ona ni bila Bog. Akoravno še tako odbrana in še tako veličastna, je vendar le žena enacega bitja ko vsaka druga; če so tudi neskončno velike sprednosti, ktere njeno dušo in njeno telo posebno žaljšajo. Ker je pa temu tako, kako je zvita stara kača te duše v zmoto zavlekla? S kakšnimi zvijačami jih je preslepiti mogla? Ma¬ rijo le častimo; Očeta, Sina in svetega Duha molimo! Zapoved, ktero je Bog našim pervim staršem dal, da naj ne jesta sadu drevesa, ni storila, da bi hudo samo v drevesu bilo; ampak drevo je le dalo uzrok k pregrehi prelomljenja. Nihče naj toraj ne vživa od tega novega sadu zmote, kteremu je Marija povod dala. Kakor občudovanja vredno je bilo drevo, pa ni bilo vstvarjeno zato, da bi njegov sad jesti smeli; tako tudi Marije moliti ne smemo; če tudi je še tako veličastna, tako sveta in vse časti vredna. “ Kako nespametno je toraj očitanje krivovercev, kakor da bi katoliška cerkev Materi Božji — božje češčenje skazovala; ker vsi cerkveni učeniki od nekdaj za¬ metujejo tako malikovanje. Majhni otroci, nekoliko podučeni v svetih resnicah vedo, da mi Marije nikdar ne molimo, ampak da jo le častimo. Da bi bili Mariji preveliko češčenje, preveliko čast skazovali, to se je malokdaj zgodilo. Večkrat pa se je peklenska kača zvijala zoper Marijo ter je hotla pičiti njo, ki jej je glavo sterla. Ali kedar- koli je bila čast in slava Matere Božje napadena, vselej se je vzdignil ves kato¬ liški svet in vsako katoliško serce se je zanimalo, kakor da bi šlo za njegovo lastno zadevo. Naj tu omenim le slavne zmage de¬ viške Matere Božje v petem stoletji. Bil je leta 427 za Konstantinopel¬ skega patrijarha ali velikega škofa zvo- Ijen mašnik Nestorij. Bil je zgovoren in s svojimi pridgami si je pridobil pre¬ cejšno veljavo. Na videz je bil celo pobožen, ker je ostro in samotno živel. Ali na svojo zgovornost in zunanjo sve¬ tost je bil neizmerno ponosen. Pre¬ vzetnemu se pa Bog vstavlja. Po krivem razumenji Božje in — človeške natore v eni osebi Jezusa Kri¬ stusa je ta Nestorij zabredel v misel, da Mati Jezusova ni in se ne sme ime¬ novati »Božjaporodnica®, ampak le »porod¬ nica Kristusova" ali »porodnica človeka". Nek novo posvečeni mašnik, Anastazij z imenom, se je pervi prederznil, da je to krivo vero zbranim vernim iz pridižnice očitno razglasil. Ta poprej še nikdar slišani napad na katoliško vero in na čast Matere Božje je vsa serca vznemiril. Vse je bilo osupnjeno, britko vžaljeno. Takratni papež Celestin in Aleksan¬ drijski škof, sveti Ciril, sta se urno in z vso resnobo vstavila tej Nestorijevi krivoveri. Dolgo so poskušali in delali na to, da bi zaslepljenega patrijarha in še majhno število njegovih priveržencev podučili in k resnici nazaj pripeljali. Ko 26 pa to prizadevanje nič ni zdalo, so papež in škofje sklenili, to novo krivovero na občnem zboru očitno in slovesno pre¬ klicati. Odločeno je bilo zato mesto Efez, kjer je preblažena Devica Marija pri svetem Janezu zadnja leta preživela, in kjer je bil njej na čast veličasten tem¬ pelj postavljen. Katoliški škofje so se zbrali 22. rožnika 431. leta. Vse mesto je bilo veselo v nadi gotove zmage Ma¬ tere Božje ter je v hvalnih pesmih očit¬ no prepevalo slavo Marijino. Častiti zbor cerkvenih očetov je z vso resnobo pretresoval to imenitno za¬ devo. Tudi verno ljudstvo se je djansko vdeležilo. Vse delo je počivalo, vse prodajalnice so bile zaperte, celo navadne skerbi in potrebe so bile odložene. Ne- številna množica je celi dan od zgodnega jutra stala pred zaperto cerkvijo, v kteri so se cerkveni poglavarji posvetovali. Že je noč nastopila, ko se vrata ve- licega Marijinega svetišča odprejo. Sveta tihota nastane. En škof stopi iz cerkve in bere s častitim, resnobnim glasom sklep izobčenja in zaverženja nesrečnega Nestorija, njegove krive vere in njegovih priveržencev. Na to zaženejo veseli glas tisočere množice in pridruži se tudi slo¬ vesno zvonenje celega mesta. Slišijo se le hvalne pesmi vsegamogočnemu Bogu; drugi pa slavijo ponižno deklo Gospo¬ dovo. Vsi veseli kličejo: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas! — Od takrat je ta prošnja pri »Česčena si Marija“ splošna postala. — Vse hiše, vsa pota, celo mesto je bilo namah razsvetljeno, škofje so z bakljami in vso mogočo slo¬ vesnostjo v njihova stanovanja spremili. Celo noč je verno ljudstvo v Mari¬ jini cerkvi prečulo, glasno je v molitvah in v pesmih Boga molilo in Marijo, Božjo porodnico, častilo. Na vse zgodaj drugo jutro je bilo veliko svetišče Mari¬ jino napolnjeno s pobožnimi častivci, ki so združeni s škof zahvalno daritev ob¬ hajali. Sveti Ciril, najimenitniši pridigar tistega časa, je v svetovnetem govoru predrago Mater Božjo spodobno počastil. Ker se te zmage tudi mi, kot dobri Marijini otroci veselimo, naj zapišem le začetek te imenitne pridige svetega Cirila, Aleksandrijskega škofa. Ta častivec Ma¬ rijini pravi: „Na vaših obrazih berem veselje, s kterim ste se v pobožnosti in v ljubezni do presvete Device in Matere Marije na tem kraji zbrali, če so tudi zdaj premagane težave me, hudo potlačile, mi pa pogled toliko ’ svetih in častitih očetov prežene vse megle te žalosti. Pri¬ šel je zdaj čas, ko se nam spolnujejo premile besede kraljevega preroka, ki pravi: »Glej, kako dobro in kako prijetno je, ako bratje skupaj prebivajo!“ (ps. 132, 1.) Čast, hvala in slava naj ti vedno bo, o presveta, prečeščena Trojica, ki si nas v tej cerkvi preblažene Device zbrala! In ti, o Marija, Mati Božja! bodi vedno češčena! Ti si predragi biser celemu svetu; ti si posvečena luč, ki nikdar ne ugasne; ti si krona devištva, žeslo prave vere, nerazderljiv tempelj, preljubo stanovanje Njemu, ki ga noben kraj ne obseže; ti si Mati in Devica! V svojem deviškem telesu si zaklenila Njega, ki je neizmeren in nerazumljiv. Po tebi bo moljena in poveličana pre¬ sveta Trojica. Po tebi so napolnjena nebesa z radostjo, angelji in arhangelji z veseljem. Po tebi so hudobni duhovi razkropljeni, po tebi je naš padec po¬ ravnan in nebeška vrata so ljudem odperta. S tvojim posredovanjem so prišli zaslep¬ ljeni neverniki k spoznanju resnice in po veri k milosti svetega kersta. S tvojo pomočjo je oznanovan sveti evangelij in po tebi je sveta cerkev po vsi zemlji razširjena." 27 Ves katoliški svet se je vdeležil te radosti v Efezu. Ko je častiti starček, pa¬ pež Celestin, zvedel to veselo oznanilo, točil je solze svetega veselja in je z evangelskim Simeonom prosil Gospoda, naj pusti svojega služabnika zdaj v mini, ker njegove oči so videle zveličanje, ktero je Bog svetu dal v tej zmagi svete vere in ljube Matere Božje. Vsa stoletja in v vseh katoliških sercih do današnjega dne živi in odmeva ta vesela resnica, da Marija je res Božja Porodnica. 6. Vse umetnije častijo preblaženo Devico Marijo. Resnična umetnija ima to nalogo, da vzvišeno misel v lepi, prijazni, spodbud- Ijivi podobi pokaže. Čeznatorno Božje z natornim človeškim skleniti, to je delo umetnije. Kaj pa bi človeški duh dobiti zamogel, da bi Božja in človeška lepota bolj ljubeznjivo zedinjena bila, kakor je to v preblaženi Devici in Materi Mariji? Zares je Marija najbolj primerna, da se po njej resnična umetnija razodeva in kaže. Kerščanska umetnija je tudi svoje storila, ter je v vseh svojih oddel¬ kih preblaženo Devico Marijo visoko po¬ častila. Da bi opisal vsa dela kerščanske umetnije v službi Matere Božje, to ni mogoče, če bi napisal tudi mnogo debe¬ lih bukev. Zadosti naj bo, da omenim, da najlepši umetniški spominki so posve¬ čeni Marijinemu češčenju, da kerščanska umetnija je od starodavnih časov sem s posebno ljubeznijo pospeševala češčenje ponižne Nazareške Device in da najime- njtniši umetniki so priserčno ljubili Mater Božjo. Poglejmo najpoprej stavbeno umet¬ nost. Perva misel in namen vsake kerš¬ čanske cerkve je, da je stanovanje Naj- višemu; zato jo imenujemo hišo Božjo. Najbolj resnična in najbolj pripravna predpodoba vsaki katoliški cerkvi je Na- zareška hišica, v kteri je stanoval Zveličar v skriti ponižnosti in v radovoljni po¬ korščini do Marije in Jožefa. S tem je pa že odkazano stanje, ktero se v vsaki katoliški cerkvi visoko častiti Materi Božji spodobi. Ona je kraljica, ona je de- livka Božjih milosti, ona je skerbna Mati, ona je duša celi hiši. Vsaka umetno zidana cerkev, s svojo prelepo opravo, s svojimi visokimi stolpi, nas spominja na Božje mesto, na nebesa. In kakor se v deželi zveličanih vsi izvo¬ ljeni okoli svoje Matere in kraljice zbi¬ rajo ; tako naj se zatekamo tudi mi, njeni še vojskovalni in terpeči otroci, pod varstvo svoje dobre Matere, da si ž njeno pomočjo tudi mi krono zmage pridobimo. Zato so pravoverni kristjani v svoji djan- ski, radodarni ljubezni od začetka sem toliko veličastnih tempeljnov postavili in jih preblaženi Devici posvetili. Kdo bi mogel našteti vse cerkve Marijine po širokem svetu? Vse Marijina Božja pota, ki bodo v teh bukvah popisana, kaj so druzega, kakor spominki stavbene umet¬ nije, v raznih časih po vsi zemlji na čast preblaženi Devici postavljeni? Ako popotujemo po deželah, kjer sveta vera lepo cveti, vidimo, da najlepši, s posebno vnemo in z največimi lepotijami okinčani tempeljni so posvečeni preblaženi Devici Mariji. Ako prehodimo tudi kraje, v kterih je peklenska sila in nesrečna kri- vovera lepo setev kerščanske vere pokon¬ čala, kjer ljudje kot zgubljene ovce brez pastirja v žalostni temoti zdihujejo; tudi tam se veličastno pa resnobno svarilno iz razvalin nekdanjega verskega življenja še vzdigujejo prežali tempeljni, nekdaj postavljeni na čast Gospodovi ponižni dekli, v kterih so pravoverni njene podobe ča¬ stili, njej v slavo svete pesmi prepevali. 28 Menda je ni katoliške cerkve, ki bi ne imela altarja, posvečenega naši ljubi Go- spej. Koliko kapelic je pri cestah in očitnih potih, v samotnih tihih krajih in po priljubljenih gričih, ki povsodi ozna- nujejo slavo dobrotne Matere Božje, in kažejo otroško ljubezen pravovernih do preblažene Device Marije! Po pravici lahko rečemo, da najime- nitniše stavbe po katoliškem svetu so posvečene presveti dekli Gospodovi. Bes, da stavijo v sedanjih, za sveto vero toliko merzlih časih razne velikanske hiše in palače; pa vse te vendar ne dosežejo lepote in krasote Marijinih svetišč. Bolj pa, kakor stavba, je pripravno kiparstvo in slikarija, da vzorno ali mišljeno lepoto v podobi pred oči postavi. Ta veliko ložej notranjo misel, vneto željo umetnikovo unanje izrazi in pristojno razgerne. Ko pa neverski po¬ dobarji svetno lepoto v svojih podobah več- jidel. nevarno in nespodobno razpostav- Ijajo, nam kaže kerščanska slikarija z nebes vzeto in nebesom posvečeno lepoto v zares prelepih, spodbudljivih podobah. Tudi za to umetnijo je zopet prebla- žena Devica in Mati Marija nedosegljiv, najljubeznivejši predmet. Veličastvo in po¬ nižnost, priprostost in visokost, devištvo in materno čast, natorno lepoto in nebe¬ ško posvečenje, svetost in priljudnost — vse to umetnija pokaže v edini podobi Matere Božje. Iz peščenega kamna in iz najdražje kovine, iz lesa in slonove kosti so od nekdaj prečudno ljubeznjive podobe Matere Božje delali. Bazne pri- godke njenega prelepega življenja. , zlasti nebeški Zveličar kot majhno Dete na¬ njenih rokah, ali njegovo presveto Telo na njenem naročji, so stoteri in sto- ! teri umetniki v krasne podobe vdol- | bili. Kje je katoliška cerkev, ki bi ne imela ene ali več takih Marijinih podob ? Na prostih mestnih tergih, na visocih stebrih, na velikanskih piramidah in umetnih vodotokih, po hišnih stenah in v sobah, v duplini samotnega drevesa in na stermih pečinah te gleda ljubeznjivo in prijazno podoba Matere Božje. Posebno veljavo imajo čudodelne po¬ dobe Matere Božje, ki so že od nekdaj v Marijinih cerkvah, ktere verno ljudstvo visoko časti in ktere zavoljo prečudnih prigodeb na široko slave. Te čudodelne podobe so neovergljiv dokaz, da se Božja Mati rada poslužuje tega sredstva, da svojo materno ljubezen prosečim skazuje in Božje darove deli ; ker se verno serce po taki mili podobi živo spominja prebla¬ žene Device v nebesih, ter je napolnjeno s terdnim zaupanjem na njeno pomoč. Mnogo tacih čudodelnih podob preljube Matere Božje bodem opisoval pri njenih Božjih potih. Nam nerazumljiva skrivnost Božjega usmiljenja in moči preblažene Device je, ko premišljujemo Marijine čudodelne po¬ dobe in se vprašamo: Zakaj je ta po¬ doba čudodelna, druga pa ni? — Po nerazumljivih Božjih sklepih morebiti tudi kaj pripomore umetnik sam, ki podobo dela, ako je pobožnega duha, v sveti ljubezni vnet in ima priserčno željo, da bi podobo napravil kolikor mogoče lepo in v veči počeščenje ljube Matere Božje. Zgodovinski popisi nam pripovedujejo, kako so nekteri podobarji svoje izverstne kipe bolj iz ljubezni, kakor pa za plačilo izdelavali, ter so v svetem premišljevanji se vtopili v presveto podobo, da so jo, če tudi nedosegljivo, vendar kolikor moč res spodobno izdelali. Mična je prigodba starega umetnika, ki je napravil slavnoznano podobo Matere Božje tam gori na Nemškem blizo Dan- ciga v malem mestu, ki mu še zdaj „Marienburg“ — Marijino mesto pravijo. Tam je imel nemški vitežki red svoj ve¬ liki grad s spodobno cerkvijo, preblaženi 29 Devici posvečeno. Tukaj je navadno stanoval sprednik tega nekdaj zares ime¬ nitnega Marijinega reda. Pobožni vitezi so Marijo Devico posebno častili; zato je bilo dostojno, da si napravijo prežalo podobo Matere Božje v svoji velikanski cerkvi. Star umetnik je dobil nalogo, naj bi to podobo napravil. Kakor je bil velik umetnik, tako je bil tudi zares pobožen. Veliki sprednik je želel veliko in lepo podobo Matere Božje, ter obljubil za pla¬ čilo. če je treba toliko zlata, kakor težka bo kamnita podoba. Stari umetnik pa zahteva le, da mu dopustijo toliko časa za delo, da bo podoba njemu samemu všeč; če bi bilo treba tudi več let. Starček se pa ni precej lotil tega dela. Več dni je pobožno molil. Priserčno je zdihoval k ljubi Materi Božji, naj mu ona naznani in ga uči, kako naj bi njeno podobo napravil, hi njegovi duši se je podoba presladke Matere Božje tako živo vcepila, da je bil tega čez vse vesel. Zdaj si poišče najlepši in najdražji kamen in vzame dleta, pile in kladvo, ter se loti svojega dela. Ko tako dolbi in obsekuje kamen, pa pri udarcih tež¬ kega kladva neprenehoma ponavlja: »Mati milostna, — prosim te lepo, naj podoba ta — čudodelna bo! “ Tako dolbi in pili, da se s časom iz terdega kamna prikaže prelepa podoba naše ljube Gospe v dolgi, lepo nabrani obleki, z dolgimi lasmi, s premilim Božjim Detetom na naročji. Vedno pa ponavlja pobožni umet¬ nik: »Mati milostna, — prosim te lepo, — naj podoba ta — čudodelna bo! “ Čez leto in dan pride veliki prednik, da vidi, koliko je delo že dognano. Ne more se zadosti prečuditi veličastvu in ljubeznjivosti, ki sije iz prelepe podobe. »Kdaj bomo lepo podobo slovesno v cer¬ kev prenesli?" vpraša sprednik. „0 še dolgo, dolgo podoba ne bo zgotovljena, pravi starček. O da bi jo mogel tako ' napraviti, kakor jo v svoji duši vidim!" . In le še je delal cele mesce, celo več let. Pa vedno je zraven molil: »Mati milostna, — prosim te lepo, — naj po¬ doba ta — čudodelna bo! “ In slednjič je zdihnil: „Dopolnjeno je!" Verže se na kolena in z dihne: »Češčena si Marija!" Zdaj pa naj bi se pobožni umetnik ločil od svoje preljubljene podobe, ktero je izdelal ne le iz terdega kamna, ampak tudi iz duše svoje? Bilo mu je, kakor da bi se tergal en del njegovega serca, da bi ga proč odnesli. Priserčno je molil pred svojo podobo, ki je veličastno in premilo stala na malem altarčeku nje ¬ gove delavnice, v sredi dišečih cvetlic in prižganih sveč. In le še je molil umetnik: »Mati milostna, — prosim te lepo, — naj podoba ta — čudodelna bo!“ In zdelo se mu je, kakor da bi pre¬ draga podoba smehljaje mu prikimala. Starček se raduje te obljube in le še moli. Potem se polahkoma spusti na stablo; roke mu omahnejo; oči se za¬ prejo. Z glavo naslonjeno na altarček, ga zjutraj dobijo pred podobo — mert- vega. In podoba je bila čudodelna njemu pervemu, ker je njegovo dušo med delom že v nebesa vabila k presladki Materi Božji. Bila je pa tudi čudodelna mnogim romarjem, ki so v velikih trumah hodili na Božjo pot v »Marijino mesto." Veliko bolj prosta kot kiparstvo je slikarija. Vbogljiva barva zamore na¬ praviti podobo bolj duhovito, bolj živo, kakor nevkretna terdina kamnita. Ko¬ likor ljubeznjivejši je vzor podobe, toliko bolj njej pristoji ta sprednost. Najljube- znjivejši vzor pa je deviška Mati Božja; zlasti še oziroma svojega Sina in Odre¬ šenika Jezusa Kristusa. Kakor je ta 30 prelepa umetnija zares veliko pripomogla v veči češčenje naše ljube Gospe; je pa nasprotno ravno preblažena Devica Marija in sveta ljubezen pobožnih umetnikov do nje še več pripomogla, da se je slikar¬ stvo toliko razvilo in tako visoko stopnjo doseglo. V raznih slikarskih šolah so najbolj umetne podobe, ktere nam pre- blaženo Devico in Mater Marijo kažejo. Če premišljujemo podobe najimenitnejših slikarjev, kakor so bili Angelik Fiesolo, Mihael Angelo, Perugino, Murilo in drugi umetniki, moramo skoraj da res. misliti, da čeznatorne podobe so imeli pred očmi, ali da jih je vodila neka čeznatorna moč. Četertega rožnika leta 1877 sem bil v Florenci na Laškem v prelepi cerkvi „Anunciata“ — Oznanenja Devici Mariji, kjer je prekrasna podoba, od ktere bi človek zares mislil (kar tudi pravijo), da je niso človeške roke, ampak da so jo angelji slikali. Ko je leta 1254 blaženi Bonfilij, začetnik reda »Marijinih služab¬ nikov", začel zidati samostan in cerkev na čast preblaženi Devici Mariji, je po¬ nižnemu menihu Bartolomeju bilo naro¬ čeno, naj napravi lepo podobo »Oznanenja Devici Mariji". Pobožni menih, kterega je v slikarstvu le sam Rafael prekosil, je že napravil angelja in tudi podobo preblažene Device, samo Marijinega obraza še ni naredil. Tega se ni upal lotiti, ker nebeške čistosti in milobe, čeznatorne ljubeznjivosti preblažene Device vpodobiti ni mogel. Večkrat je vse pripravil; že je hotel pričeti, pa je svoj šopek zopet na stran djal. Že je sklenil, da podobe ne bo dodelal. Še enkrat poskusi, da bi se v duhu zbral in bi v molitvi pravo zadel. Zdajci ga zaspanec prevzame. Ko pa se prebudi, vidi v veliko začudenje neizrečeno ljubeznjivo obličje preblažene Device. »Čudež, čudež!" zavpije. Boni- filij in njegovi tovarši prihitijo in ster- mijo nad prečudno podobo ter vsi terdijo: Ne človeška roka, ampak angelji so nasli¬ kali to podobo. Najbolj pa slavijo podobe Matere Božje, ktere je slikal mladi Rafael Sancio. Leta 1483 v Urbini na Laškem rojen, je še le osem let star že delal prelepe podobe. Najimenitnejša podoba Matere Božje tega pervaka je Sikstinska Mati Božja. Preblažena Devica je v sveti bliščobi v oblakih s svojim nebeškim De¬ tetom na naročji. Sveti papež Sikst in sveta Barbara klečita pred Marijo in spodaj gledata dva mala angelja. Ta po¬ božni mladeneč je napravil veliko prele¬ pih podob Matere Božje. Umeri je še le 37 let star veliki petek leta 1520, ravno na svoj rojstni dan. — Ako vsakoverstne umetnije širijo čast Device Marije; mar bi tudi godba ve¬ sela Marijine časti ne pela. Saj njena nebeška podoba in prava, sveta ljubezen do nje sili pobožno serce, da v umetnih napevih nebeško kraljico slavi. Godba zamore čutila sveto vnete duše celo takrat razodeti, ko tega beseda in jezik ne premoreta. Zato je godba in petje pri vseh narodih posebno spodbudilo pri službi Božji. In kaj bi zamoglo pobožno in verno serce bolj ganiti in dušo s svetimi čutili hvaležnosti, veselja, čudenja, sočutja, za¬ upljivosti in otroške vdanosti bolj napol¬ niti, kakor ljuba Mati Božja, ki ima premilo nebeško Dete na svojih maternih rokah, ali ki pod križem svojega umira¬ jočega Sina stoji. Zato so pa tudi naj- priserčnejši, najginljivejši oni napevi, ki slavijo včlovečeno besedo Božjo in deviško Mater njegovo. Menda ga ni’kerščanskega umetnika v godbi, ki bi svojih zmožnosti ne bil posvetil v službo sveti cerkvi in veči počeščenje Matere Božje. V slavnih napevih so v vseh jezikih kerščanski narodi vsa stoletja preblaženo Mater Božjo častili. 31 Prelepo pesem „Magnificat“, ktero je Gospodova dekla, napolnjena s svetim Duhom, sama zapela, so pobožni verni že v pervih časih kerščanstva, v njeno čast prepevali. Že od starodavnih ča¬ sov imamo pesmi, predglasja, odpeve in razne prelepe napeve za Marijine praznike. Kako radi verni Slovenci prepevamo Marijine pesmi, ni mi treba posebej opi¬ sovati. Saj slišimo slavo Marijino pre¬ pevati ne le o praznikih njenih, ne le v cerkvah pri službi Božji, ampak čast naše ljube Gospe se razlega po vseh hribih in dolinah naše ljube domovine. Plevice na polji, predice v hiši, pastirji na paši, romarji na svojih Božjih potih, vsi po¬ božni radi slavijo preblaženo Devico in nebeško kraljico. Saj se cel6 dobi Ma¬ rijin častivec, ki nedolžno tičico navadi, da prepeva in žvižga napeve Mariji po¬ svečenih pesem. Kdo ne pozna pre¬ milih in priserčnih napevov, ktere nam je napravil toliko slavni, pokojni stolni zakristan, č. g. Gregor Rihar? Njegovi napevi bodo slavo Matere Božje povzdi¬ govali, mislim, do konca sveta. Morebiti pa nobena umetnija po kerš- čanstvu ni tako visoke stopnje dosegla, kakor pesništvo. Najviše so se pov¬ zdignili pobožni pesniki, kedar so ope¬ vali milobo, čistost in visokost, devištvo in materinstvo, veselje in žalost Božje porodnice in naše preljube Gospe, Marije Device. Že v pervih časih kerščanstva imamo lepo število svetih pesnikov, ki so čast in slavo preblažene Device Marije z vso vnemo prepevali. Sveti Efrem, sveti Gre¬ gor Nacijanski, sveti Janez Damaščan, sveti papež Damaz, sveti Ambrož, sveti Auguštin so s svojimi prelepimi pesmi slavili presladko Mater Božjo. Kdo ne pozna otroško milih pesem toliko vnetega častivca Matere Božje, i svetega Alfonza Ligvorija? Kdo bi na¬ štel pesmi, ktere so v. naših časih po¬ božni Marijini častivci zložili? — Preblaženo Devico in Mater Marijo častijo vse verste kerščanske umetnije vsa stoletja prav posebno. Ravno prava in resnična umetnija vernemu sercu raz¬ odeva in kaže bogate zaklade čednosti in neskončne moči nebeške kraljice, Božje in naše Matere. — O duša kerščanska! kakor veš in znaš, časti tudi ti ljubo Mater Božjo, da jo boš enkrat tudi tam v nebesih v družbi angeljev in svetni¬ kov, častila in ž njo vekomaj se veselila. 7. Češčenje Matere Božje se množi. Da se češčenje naše ljube Gospe da¬ našnje čase res množi, tega pač nihče tajiti ne more. Kako obilno se vdele- žujejo verni kristjani raznoterih pobožnosti, ki se opravljajo na čast Materi Božji! Bogati in revni z otroško ljubeznijo kin- čajo altarje naše ljube Gospe! Obilno in radi se zbirajo kristjani okoli pridižnic, iz kterih se z vneto besedo oznanuje slava preblažene Device Marije, iz kterih se čast Marijina povikšuje in zaupanje v njeno mogočno priprošnjo v sercih vter- juje! Kdo zamore prešteti katoliške kristjane, ne le priprostega, ampak tudi visocega stanu, ki z otroškim zaupanjem blago¬ slovljeno svetinico Matere Božje na svojem serci nosijo. Vojaki, vojvode nosijo Marijino svetinico, kakor častno znamenje, na svojih persih v zaupanji na Marijino pomoč. Ako so v vojski ranjeni, izdihnejo poljubovaje Marijine podobice svojo dušo. Mornarji se poda¬ jajo na nevarno morje v zaupanji na Marijo, svitlo morsko zvezdo. Na mili¬ jone takih blagoslovljenih svetinic je med pravovernimi kristjani v vseh delih cele zemlje. Samo Bogu je znano, koliko 32 milijonkrat Marijini častivci vsaki dan nebeško Mater počastijo s prelepim zdih- Ijejem: „0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pribežimo!“ Veliko tisoč in tisoč jih je, ki si v posebno čast štejejo, da nosijo znamenje Marijine obleke, sveti škapulir, kte- rega s pobožnostjo prejmejo iz rok maš- nika starodavnega karmelskega reda, ter postanejo udje toliko razširjene bratovš¬ čine, ki ima zapisane med svoje ude papeže in cesarje, škofe in kneze, bogate in revne brez števila. Rožnivenec, znamenje pravovernega kristjana in pravega služabnika Matere Božje, je povsod v rokah pobožnih krist¬ janov, in na tisoče je zbranih, ki ga vsaki dan molijo, ter živi venec prelepih duhovnih cvetlic nebeški kraljici v čast neprenehoma pletajo. Odkar je pobožen, za zveličanje sebi izročenih ovčic skerbni dušni pastir svojo v neverstvo in v mnogotere strasti zavoz- Ijano faro presvetemu Marijinemu sercu priporočil, ter je vse pobožne častivce tega premilega serca v bratovš¬ čino zedinil, se je ta bratovščina urno razširila po vsem kerščanskem svetu, da šteje na milijone udov. In brezštevilna, prečudna spreobernenja so sad zaupljiva molitve k Mariji, ki je pribežališče greš¬ nikov. Ni ga menda služabnika Marijinega, ki bi preblaženi Devici v čast sabote še posebej ne posvetil. Sicer je bilo to posvečenje že v starih časih v navadi. Nekteri’ ga pripisujejo ustnemu izročilu, da je Marija sabotni dan bila rojena in v nebesa vzeta. Drugi stavijo začetek tega v čudež, ki se je v Konstantinopolji več sabot ponavljal. V cerkvi Matere Božje je bila namreč prelepa Marijina podoba, ki je bila navadno s svilnatim pregrinjalom zagernjena. To pregrinjalo se je pa vsaki petek na večer samo vz¬ dignilo in po zraku viselo do sabotnega večera, ko se je zopet nazaj spustilo in podobo zagernilo. — Sveti Bernard pa pravi, da Marijo posebno v saboto častimo zato, ker je vsa kerščanska vera le v Marijinem .serci bila veliko saboto, ko so vsi drugi omahovili. Komu ni znano, kako lepo častimo preblaženo Devico Marijo v adventu? Z adventom pričnemo cerkveno leto. Vsa¬ ko Marijino dete mora razveseliti, da se cerkveno leto začne s posebnim češčenjem preljubljene nebeške kraljice. „Advent/ se pravi prihod, in nas opominja na prihod Jezusa Kristusa, na¬ šega Zveličarja, po Mariji Devici. V štirih adventnih tednih se spominja sveta cerkev tistih štiritisuč let, ki so pretekli pred prihodom Jezusa Kristusa po njegovem včlovečenji. Ves ta dolgi in britki čas nas opominja na priserčno hrepenenje po obljubljenem Mesiju. Odkar je Bog našim pervim staršem rekel, ko je zapeljivo kačo obsodil: „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo . . . ona ti bo glavo sterla“; (Mojz. 3, 15.) je pričakoval ves zagrešni svet Device, ktera bo spočela in Sinu rodila, kteremu bo ime Emanuel. Tako posvečujemo sveti adventni čas ne le včlovečenemu Sinu Božjemu, ampak tudi njegovi preblaženi Materi. Da sveti adventni čas obhajamo v duhu naše katoliške cerkve, veselimo se, da je bila Marija k toliki časti Matere Božje izvoljena, pa smo tudi njej hva¬ ležni, da je v to privolila. „hosite Ga nebesa od zgoraj, in oblaki dežite pravičnega; odpre naj se zemlja, in naj rodi Zveličarja!“ (Iz. 45, 8.) S temi premilimi besedami se začnejo „zor- nice“ v adventnem času. Kako lepo se razodeva kerščanska ljubezen, ki vse stori, da bi slovesno počastili njo, ki nam je rodila in dala Zveličarja sveta! Na vse zgodaj se obhaja slovesna služba 33 Božja. Zunaj je še nočna temota, po¬ doba noči in temote duhovne, v kteri je bilo neodrešeno človeštvo pred Kristu¬ som; v cerkvi pa se sveti Marijin altar in njena prelepa podoba v neštevilnih lučicah, ki nas opominjajo na milosti polno, prelepo dušo Božje porodnice, pa tudi na luč svete vere in na milost, ktera nam. je po Marijinem Sinu došla. O kako lepo, zares nebeško veselo je videti, kako si pravoverni in zvesti častivci Matere Božje pritergajo zjutranje spanje, da toliko priljubljene „zornice“ obhajajo. Kako lepo, kako priserčno milo ča¬ stijo današnje dni verni katoličani pre- blaženo Devico Marijo v toliko priljub¬ ljenih »Šmarni c ah!“ Med Slovenci se je to češčenje Matere Božje pričelo pred dobro tridesetimi leti. V Rimskem mestu je že sveti Filip Neri, ki je umeri 26. dan Marijinega mesca leta 1595, vpeljal to prelepo pobožnost. Ta sveti mož je bil poseben prijatelj mladosti. S žalostjo pa je videl, da so ravno ta mesec, ki je najlepši čas celega leta, imeli spomladanske veselice, pri kterih je marsiktera ljubeznjiva cvetlica nedolžne mladosti vsahnila in se pogubila. In kdo bi te prelepe cvetlice nedolžne mladosti bolj gotovo obvaroval in ohranil, kakor Mati vseh vernih, Marija, preblažena De¬ vica? To ljubo mladost je sveti mož vsaki dan priserčno priporočeval mogočni nebeški kraljici. On je pa tudi veliko mladenčev in devic, ki so ga poznali in visoko častili, napeljeval, da so v teh nevarnih dneh se zbirali pod podobami in pri altarjih ljube Matere Božje, ter so pri njej varstvo in veselje iskali. Na prijazno besedo svetega Filipa je mnogo nepokvarjenih, mladih kristjanov hitelo v Marijina svetišča, kjer so molili, svete pesmi prepevali, vence pletli ter tako pod Marijinim varstvom svojo dušo obvarovali j strupa gerde zapeljivosti. Zdaj je ta pobožnost razširjena po vsem katoliškem svetu. Po velikih me¬ stih in tam po Indijanskih samotah ; v revnih, iz bičja spletenih kočah ubozega ribiča, in v velikanskih palačah kraljev in cesarjev; majhno dete, pri roki svoje matere, ki še komaj »Oeščena si Marija" izgovarjati more, in sivi starček, na robu svojega groba, ki v svojo zadnjo podporo rožnivenec v velih rokah ima: povsodi častijo pobožni verni Marijo celi naj lepši mesec v letu. Ker se je ta lepa pobožnost v sve¬ tem mestu pričela, naj nekoliko omenim, kako pobožni Rimljani nebeško kraljico ta mesec častijo, kar sem nekaj sam videl o svojem popotovanji v Rim leta 1877. V Rimu je že v začetku Mariji¬ nega meseca tako toplo, da so dišeče cvetlice v najlepšem cvetu. Rimljani znajo kaj umetno svoje prelepe, marmor¬ nate altarje kinčati. Velike, svilnate pre¬ proge razpnejo od verha altarja po celi cerkvi na obeh straneh, ktere z raznimi cvetlicami ozaljšajo; razpostavijo in poo- besijo mnogo prezalih svečnikov, na kterih gori toliko sveč, da jih skoraj ni mo¬ goče prešteti. Altar Matere Božje je ves v lučicah. Ko vse v lučicah mergoli, molijo najprej sveti rožnivenec, potem je kratko premišljevanje ali pridiga, ktero ima vse dni celega mesca eden in ravno tisti mašnik. Po nauku priporoči pridigar obilni množici Marijinih častivcev kako čednost ali duhovno vajo za tisti dan posebej, ktero imenujejo »fioretto", to je cvetlica preblaženi Devici darovana. Sledi pri¬ serčno izročilo Materi Božji in slednjič še kratek izdihljej, kterega naj Marijini otroci čez dan večkrat ponavljajo. Zdaj molijo še nekaj »Češčena si Marija" za spreobernenje terdovratnih grešnikov in krivovercev. Potem pride škof tiste cerkve ali njegov namestnik z drugo, 3 34 duhovščino, ter izpostavi presveto Reš¬ uje Telo in vse ljudstvo poje po latinsko litanije Matere Božje. Služba Božja se konča z blagoslovom, ko vsa množica odpoje »Tantum ergo". Da se pa tudi ubogi, delavni ljudje lahko vdeležijo te lepe pobožnosti, obha¬ jajo »Marijine Šmarnice" v večih cerkvah tudi na večer po solnčnem zahodu. (Neki večer smo rimski romarji, grede iz ve¬ likanske cerkve svetega Petra, stopili v bližnjo cerkev, kjer so ravno »Marijine Šmarnice" imeli. Napolnjena cerkev je bila vsa v miglajočih lučicah. Mladi pridigar je z vso vnemo slavil Mater Božjo in ljudstvo se je zares spodbud- Ijivo lepo obnašalo.) Sedajne dni vsi pobožni kristjani po širokem svetu nebeško kraljico ta njej posvečeni mesec, ki ga radi »Marijin mesec" imenujemo, posebno priserčno častijo; da se res lepo spolnuje prero¬ kovanje Gospodove dekle, ktero je izrekla v svoji veličastni pesmi, ko je obis¬ kala svojo teto Elizabeto: „ Odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. “ (Luk. 2, 48.) O koliko je pa še tudi pobožnih hiš, v kterih napravijo mali altarček z Mari¬ jino podobo, ktero nedolžni otroci in tudi odraščeni častivci Marijini lepo okinčajo, pred njo domače vsaki večer zbirajo in tako obhajajo domače »Marijine Šmarnice". O blagor taki hiši! Marija, nebeška kra¬ ljica, bo vse obilno poplačala. Ker je ta pobožnost med Slovenci tako splošna postala, mislim da bo všeč vsem Marijinim častivcem, ako tu na kratko omenim, kako naj bi obhajali pri¬ ljubljene »Marijine Šmarnice"? 1. Daruj vsaki dan, ves Marijini mesec, vse svoje delo in opravilo deviški Materi Božji, in po njej Božjemu Sinu. In če storiš to še posebej za uboge ! duše v vicah, bo še bolje. Prizadevaj j si pa, da vse, kar je le mogoče, na tanko storiš. 2. Ako ti je le mogoče, bodi vsaki dan pri sveti maši in pri očitno oprav¬ ljenih »Marijinih Šmarnicah". Skleni se pa z vsemi vernimi celega sveta in zedini svojo pobožnost s svetimi vajami vseh Marijinih častivcev v veče počeščenje pre- blažene Device in Matere Marije. 3. Moli, ako je le mogoče, vsaki dan sveti rožnivenec, ali združeno s svojo hišo, ali sam za se. 4. Prični in končaj »Marijine Šmar¬ nice" s sprejemo svetih zakramentov. Saj enkrat gotovo prejmi ta mesec sveto Obhajilo. 5. Prizadevaj si, da ta mesec gotovo odložiš kako napako, ki jo nad seboj imaš in s ktero morebiti največkrat Boga in Marijo razžališ; prizadevaj si posebno za čednost, tvojemu navadnemu grehu nasprotno. Glej in skerbi, da boš pre¬ čisti Materi Božji s čistostjo svojega serca zares dopadel. 6. Beri ali premišljuj vsaki dan življenje ali ktero čednost preblažene Device Marije. 7. Tudi druge vnemaj in napeljuj jih, kolikor premoreš, da bodo Marijo ta mesec še posebno častili. 8. Večkrat moli kako »Češčeno si Marijo" za spreobernenje terdovratnih grešnikov, ali morebiti za kterega pose¬ bej ; pa skerbi, da sam ne žališ z nobe¬ nim grehom Jezusa in njegove preblažene Matere. 9. Ako hočeš to celi mesec bolj na tanko spolnovati, dobro je, te in enake sklepe zapisati na listek; pa ta listek deni pred podobo Matere Božje, ktero v svoji hiši imaš, da se na to bolj gotovo vsaki dan spomniš. Že sveti Oče papež Pij VIL je leta 1815 podelil za vsaki dan tri sto od¬ pustkov in enkrat v mescu pod navedenimi 35 pogoji popolnoma odpustek vsem pravo¬ vernim, ki »Marijine Šmarnice" obhajajo, kakor je sploh zdaj navada. Tudi še več druzih odpustkov se s to pobožnostjo lahko vdeležimo, kakor je to bolj na tanko popisano v mnogoterih bukvicah, ki so za »Marijine Šmarnice" spisane. To naj slehernega častivca Matere Božje spodbuja in vnema, da se vsako leto vdeleži te priserčne pobožnosti in da po svoji moči tudi pripomore, da se v njegovi farni cerkvi slovesno obhajajo prelepe »Marijine Šmarnice". — Zraven teh pobožnosti, ktere sem tu v kratkem naštel, je pa še veliko dru- zega veselega, kar nam spričuje, da se današnje čase zares množi češčenje Ma¬ tere Božje. Po vsem kerščanskem svetu vstajajo nove družbe, ki skerbijo in se poganjajo za spreobernenje nevernikov, za hrano in postrežbo bolnih in revnih, za odgojo mladosti, za povzdigo ali ponovljenje kerščanskega življenja, ali tudi za razvi¬ janje resnične in kerščanske umetnije; večidel vse te družbe si volijo Marijo v svojo varhinjo ter stavijo svoje zau¬ panje v njeno veliko pomoč, ter jo ravno s tem in zato posebno očitno častijo. Za blagor ljudi in za zveličanje neu- merjočih duš vneti misijonarji po Abisin- skih gorovjih, po vročih Afrikanskih puš¬ čavah, po otokih širocega morja, po Ki- neških rodovitnih planjavah, po Ameri- kanskih pervotnih lesovih, med divjimi rodovi postavljajo naši ljubi Gospej v čast priprosto leseno kapelico, denejo na revni altarček podobo preblažene Device Marije, in začudeni hitijo divjaki in za- slepjeni malikovalci k sveti Materi Božji. Njihova terda serca se omehčajo na pri- ! jazno besedo Božjega poslanca; Marija jim izprosi luč svete vere; nehote poklek¬ nejo pred podobo nebeške kraljice in prosijo svetega kersta, ter prepevajo j hvalne in slavne pesmi v čast preblaženi Devici, ki jih je s svojo materno lju¬ beznijo k spoznanju prave vere pripe¬ ljala. Pomislimo še, kako pobožni p i s a v c i Marijo Devico častijo. Skoraj vsaki me¬ sec redno izhajajo novi spisi v raznih jezikih, ki češčenje naše ljube Gospe pov¬ zdigujejo ; ki njeno lepoto opisujejo, njeno 1 moč in dobroto hvalijo, otroško zaupanje na njeno mogočno priprošnjo množijo in njene prelepe čednosti v posnemanje pri¬ poročajo. Koliko pripomorejo v veče po- češčenje Matere Božje katoliški časopisi, ki nam vsaki teden razglasujejo toliko prečudnih prigodb', ktere nam spričujejo, da Marija, naša ljuba Gospa presvetega Serca, v vseh človeških britkostih urno pomaga s svojo mogočno priprošnjo, z materno ljubeznijo pravovernim kristja¬ nom ! Tudi umetnija današnje dni ne po¬ čiva. Tudi umetnija si prizadeva, da spo¬ dobno počasti nebeško kraljico. Slikarji in podobarji se urijo, da v raznih podobah nam pred oči stavijo slavo in čast, Iju- beznjivost in moč nebeške kraljice, ter ž njimi zaljšajo cerkvene altarje, hišne stene in molitvene bukvice pravovernim. Novi altarji, nove kapele, nove cerkve se stavijo na čast naši ljubi Gospej, in zastarele umetne podobe se snažijo in prenavljajo. Med tem, ko priprosto ljudstvo ob potih in stezah, po gričih in ravninah postavlja revno znamenje ljube Matere Božje pod senco košate lipe, ter ga s poljskimi cvetlicami zaljša, da se memo- gredoči odkrivajo in prekrižajo ali tudi Marijo ženo »Češčena si Marija" pozdra¬ vijo; zidajo se po katoliških mestih ve¬ ličastni Marijini tempeljni in se vzdigu¬ jejo na očitnih tergih visoki stebri, kterih krona je prelepa podoba Matere Božje. Kako pesniki in pevci Marijino slavo na novo oznanujejo in njeno češčenje 3* 36 množijo, slišimo po vseh kerščanskih cer¬ kvah, in po vseh vernih hišah. — O da hi še jaz kaj pripomogel k večjemu češ- čenju naše ljube Matere Božje! — Raz¬ širjanje in množenje Marijinega češčenja se mi zdi podobno zidanju velikanskega tempeljna na čast nebeški kraljici, ki ga njeni častivci stavijo in ga bodo nadalje¬ vali do konca sveta. — O da bi saj en kamenček k temu zidanju pridjati zamo- gel, da bi saj nekoliko tega slavnega dela deležen postal! — O Marija, ne zaverzi te moje priserčne želje! — Sveti Jožef, prosi za me! L Marijini prazniki. ilost si našla pri Bogu!“ (Luk. 1, 30.) Tako je angelj Gospodov pozdravil preblaženo Devico in Mater na¬ šega Odrešenika. Zakaj bi ne bila Bogu čez vse dopadla ona, ki je bila tako pohlevna, tako nedolžna, tako po¬ božna? Ker sveti Bog čednost ljubi, čednost časti in plačuje, zato je Marijo iz samote povzdignil in jo visoko poča¬ stil. „Marija je bila časti in plačila vre¬ dna , zato jo je Gospod počastil in po¬ plačal;" pravi nek pobožen Marijin častivec. »Mafija je bila časti in plačila vredna"; saj je bila pohlevna Devica. Nihče ni samote toliko ljubil, nihče ni bil v samoti tako srečen, kakor prebla- žena Devica. V samoti je bila toliko rada; pa ona ni bila nikdar sama; Gos¬ pod je bil zmeraj ž njo. Tako jo je angelj Gabrijel pozdravil: »Gospod je s teboj!" Svet ima toliko nevarnosti. Kdor pa nevarnost išče, v nevarnosti pade. Na stotine jih na tihem obžaluje svojo zgubljeno čast in zapravljeno srečo. Človek ne more med svet, da bi svoje svetosti ne skalil; on se ne more z zu- najnim ukvarjati, da bi notrajnega ne zgubil; on ne more z ljudmi biti, da bi v eni ali drugi stvari drugačen ne postal. Marsikoga bi sramota ne pokrivala, ako bi bil samoto ljubil. Ravno to je dobro spoznala preblažena Devica Ma¬ rija. Zato je bila najbolj vesela, najbolj srečna v tihem zavetji Jeruzalemskega tempeljna in v revni Nazareški hišici. Ker tedaj sveta in nečimernosti njegove ni marala, imela je dopadenje Božje ter je v svoji neomadežani nedolžnosti z Bogom občevala. »Marija je bila časti in plačila vre¬ dna" ; saj je bila čista, nedolžna Devica. Nobena nespametna misel, nobena nespo¬ dobna želja ni kalila njene prelepe duše. Nobena pregrešna beseda ni omadežala njenega jezika. Nobeno nečastno djanje je ni oskrunilo. Njeno vedenje je ozna- novalo njeno nedolžnost. Kteri jezik bi dopovedal tvojo veljavo? Ktero pero bi dopisalo tvojo lepoto, o presveta Devica? Kjer je prava nedolžnost, tam je mir, sveti raj. Ali svet ne pozna ne lepote, ne veljave preimenitne nedolžnosti. Svet 37 živi gerdej sladnosti. Pogrezuje se v strast, ki milo rudečico iz nedolžnih lic prežene, zdravje podkoplje in dušo omami, da za kaj višega, za Božje več ni spretna. O, tako slepa ni bila preblažena Devica Marija. Spoznala je srečo nedolžnosti, spoznala je blaženost čistega serca; in čista, nedolžna, kot angelček, je živela pred Bogom. Nobenega madeža ni bilo na njej. „ Marija je bila časti in plačila vre¬ dna “; ker je bila pobožna Devica. Pov- sodi je čutila Božjo pričujočnost. Njeno serce je le po Bogu hrepenelo. Njeno oko je v vseh rečeh videlo vsegamogoč- nost in modrost Božjo. Božjo ljubezen povikšati, to je bilo njeno veselje; nje¬ govo voljo spolnovati, njeno poželjenje. »Dekla sem Gospodova, meni se zgodi po njegovi besedi!" to je bilo vodilo njenemu preblaženemu sercu. Vsak sre¬ čen izid je spoznala kot dobroto Božje očetovske roke, in vsa ponižna se je pod- vergla pozemeljskim nadlogam, spoznavši, da je tako volja Božja, in da je vse prav, kar Bog stori. Bogu služiti, je bila njena edina želja, njemu dopasti, je bilo njeno edino hrepenenje. Svet je Boga, svojega edinega Gospoda, pozabil, svoje serce so ljudje navezali na zemljo in njeno nečimernost. Marija pa, pobožna Devica, se je oklenila Boga, je zau¬ pala njegovi besedi, se zanašala na nje¬ gove obljube in v Bogu je vse imela. Boga se je deržala, in tako je bilo njeno veselje stanovitno. In ravno to je bilo že obilno plačilo njene čednosti in njene pobožnosti. Vsegamogočni pa jo je še obilniše poplačal. Gospod Bog jo je poplačal in po¬ častil, ko jo je izvolil Mater svojemu edinorojenemu Sinu, Zveličarju našemu. A k o je moder sin veselje svoji materi, kakor pravi modri Sirah (6, 10.), kolika čast, koliko veselje je bilo Mariji, ko je bila Mati Njega, ki je modrost sama, ki je bil luč v razsvetljenje nevernikom, in čast Izraelu! Velikost njene sreče je spoznala Elizabeta, ko je Mariji rekla: »Blažena si med ženami! Od kod meni ta čast, da me obišče Mati mojega Go¬ spoda?" Velikost Marijine sreče je spoz¬ nala evangeljska žena, ki je modrost Božjega Sina občudovala in je zmed množice glas zagnala: „ Blagor telesu, ki je tebe nosilo; in blagor persim, ki so te dojile!“ Velikost svoje sreče je Marija sama spoznala; zato je v hvalni pesmi zapela: »Odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi!" Gospod jo je počastil in poplačal, ker je spolnil njeno prerokovanje, da jo res srečno imenujejo vsi narodi. Njen spomin se ne bo zgubil, njeno češčenje ne bo jenjalo. Sveta vera se je razširila po vsem svetu. Vsako koleno, ki se pri- poguje Jezusu Kristusu, časti tudi Marijo, Mater njegovo. Vsaki jezik, ki kliče: »Jezus, Sin Božji, usmili se me!" tudi kliče: „Blagor telesu, ki te je nosilo; blagor persim, ki so te dojile!“ Bog jo je počastil in poplačal, ko jo je v svoje nebeško veselje vzel. Ta zemlja čednosti ne more poplačati. Le v nebesih je dostojno plačilo. In tam v nebesih je zdaj Marija. Tam gleda moč, modrost in ljubezen Božjo. Tam moli pota previdnosti Božje, ter spozna vse njene večne sklepe. Tam je zdaj pri njenem Sinu, ki usliši vse njene proš¬ nje in vlada, vodi in varuje sveto cer¬ kev na zemlji. Zdaj je kraljica vsem izvoljenim, ki so se Boga bali in ga molili. Tam je povzdignjena in vživa zveličanje, kterega nobeno človeško oko ni videlo, nobeno človeško uho ni slišalo in nobeno človeško serce ni občutilo. Njeno plačilo v nebesih je veliko. Ker je bila zares časti in plačila vre¬ dna, zato jo je Bog počastil in poplačal. 38 In Gospod Bog- časti in plačuje svojo izvoljeno Mater ne le v nebesih z večnim veseljem, on jo časti in poveličuje tudi tukaj na zemlji po njenih praznikih, po njenih bratovščinah, v njenih redovih. Poglejmo in pomislimo nekoliko praz¬ nike in godove — dneve nebeški kra¬ ljici posvečene, da jo tudi mi po Božji volji in njegovi sveti naredbi toliko pri- serčnejše častimo! I. Praznik čistega spočetja Device Marije. »Pridite, poslušajte vsi, ki se Boga bojite, ter bom pripovedovala, koliko je (Gospod) storil moji duši!" (Ps. 65, 16.) Tako nam z Davidom kliče preblažena Devica Marija. Od začetka sveta ni bila ta solzna dolina priča toliko srečnega, toliko vese¬ lega trenutka, kakor je bil dan, ko je sveta Ana postala mati tistej, ktera bo po Božji obljubi kači glavo sterla. Novo, blaženi sad rodivno solnce je vshajalo. V duhu veselja, upanja in prenovljenja so spomin Marijinega spočetja pravoverni kristjani že v pervih časih praznovali. Sled tega praznika imamo že v petem stoletju. Sveti Saba, opat Palestinski, ki je živel okoli leta 480, nam je zapi¬ sal cerkvene praznike, ktere so kristjani že takrat obhajali. On piše, da devetega grudna je spočetje Matere Božje. Škof iz Nikomedije, Jurij, ki je živel začetkom sedmega stoletja, pravi, da že po stari navadi obhajajo praznik spočetja Matere Božje. Sveti Andrej iz Krete, tudi v sedmem stoletju, pravi v svoji hvalni pe¬ smi: »Danes praznujemo, sveta Ana! tvoje spočetje; ker si, poprej nerodovitna, spočela v svojem telesu njo, ki je Neiz¬ mernega v sebi imela." Po teh pričah so na Jutrovem že v petem in sedmem stoletju obhajali presrečni dan, ko je sveta Ana bila spočela preblaženo dete Marijo. Pa tudi v zapadnih deželah so že zgodaj imeli ta praznik. Sveti Ildefonz, škof Toledanski, ki je živel v sedmem stoletju, ga je po Španskem vpeljal. Na Neapolitanskem so ga obhajali deveto stoletje. Po Angleškem ga je vpeljal sveti Anzelm, škof kanterburški, v za¬ četku enajstega stoletja; od tam se je razširil po Francoskem. Po naših domačih krajih ga je vpe¬ ljal oglejski patriarh Friderik, ki je bil od leta 902 do 921 tudi po Sloven¬ skem višji pastir. Papež Sikst IV. je 1. sušca 1476 vsem pravovernim kristjanom zapovedal, naj obhajajo praznik Marijinega čistega spočetja. Tisto zimo je padel velik sneg po Rimskih okrajinah. Naenkrat pa se je sneg stopil in nastala je grozovita povodenj, ki je napravila neizmerno ve¬ liko škode. Ta povodenj pa je bila še le začetek prestrašne šibe Božje. Morilna kuga je nastala po velikem Rimskem mestu. V malo dneh je bilo sveto mesto prazno in zapuščeno. Kar ni pobrala kuga, je zbežalo. Da bi pravični Bog le-te šibe rešil Rim in druge kerščanske kraje, zapovedal je papež vesoljnemu svetu, naj se obhaja praznik čistega spo¬ četja Božje Porodnice, da bi ona s svojo mogočno priprošnjo odvernila to pre- strašno hudo šibo, ter je to praznovanje z odpustki obdaroval. Da bi ta praznik še bolj slovesno obhajali, je leta 1667 zapovedal papež Klemen IX., da naj se pri sveti maši in pri duhovnih molitvah celih osem dni po tem prazniku nekaj molitev tega dneva pridene, ter je vsem, ki bodo to osmino pobožno obhajali, dodelil ravno tiste odpustke, ktere sta papeža Urban IV. in Martin V. praznovalcem osmine svetega | Rešnjega Telesa podelila. 39 Vendar pa ta praznik takrat še ni bil zapovedan praznik. Po Avstrijskem so ga že leta 1629 začeli slovesno ob¬ hajati po želji cesarja Ferdinanda II. zavoljo srečnih zmag zoper sovražnike. Da so ga po Kranjskem slovesno obha¬ jali, se je posebno prizadeval Ljubljanski škof Tomaž Kren, ki je vladal od leta 1598 do 1630. Za vesoljno kerščanstvo pa je ta praznik zapovedan bil še le leta 1706, ko je vladal vesoljno cerkev pa¬ pež Klemen XI. Temu prazniku in vsem Marijinim godovom krono postavit pa je bilo od Božje previdnosti odločeno Marijinemu papežu , nepozabljivemu svetemu Očetu, Piju IX. Ker je praznik čistega spo¬ četja Device Marije najlepši praznik Ma¬ tere Božje in praznik čistih, nedolžnih duš, naj od tega slavnega dneva nebe¬ ške kraljice malo več zapišem. Osmi dan grudna 1854. je bil za Rimsko mesto vesel, čist, kakor lep spomla¬ danski dan. Celi Rim je bil na nogah. Zgodaj je bilo po vsem svetem mestu vse nenavadno praznično. Od vseh strani je ljudstvo sulo v velikansko cerkev svetega Petra, in sicer v tolikih trumah, da se ne ve, je-li bila kedaj tolika množica ljudi v veličastnem tempeljnu. Ko je vidni poglavar svete katoliške cerkve, sveti Oče Pij IX. pred stolom svetega Petra na svojem vzvišenem se- j dežu sedel, obdan od prečastitega zbora škofov, nadškofov in kardinalov svete cerkve, kterih je bilo pet sto zbranih iz vseh krajev sveta, tudi iz najdaljših po¬ krajin Amerike, Kine in Avstralije; in ko je bil prebran sveti evangelij latinski in gerški — stopijo dekan kardinalskega zbora, najstarejši latinski nadškof in nad¬ škofa gerški in armenski pred namestnika Jezusa Kristusa, da ga v imenu cele katoliške cerkve prosijo, naj bi splošne prošnje milostno uslišal, naj bi priserč- nim željam vseh stoletij priterdil in milo hrepenenje vseh pravovernih zadovolil ter preblaženo Devico v njenem spočetji brezmadežno slovesno razglasil. — V tem trenutku so se nebesa radovale in zemlja se je veselila. Sveti Oče Pij IX., po pravici Marijin papež imenovani, z neizmernim veseljem sprejmejo vesoljno željo svete cerkve. Ali preden izrek 6 nezmotljivo sodbo, veržejo se z vso duhovščino na kolena, ter pro¬ sijo svetega Duha za potrebno razsvet¬ ljenje. Odločeno je bilo, naj šentpeterski izurjeni pevci nadaljujejo pričeto pesem »Veni Creator" — »Pridi sveti Duh“. Ali čudno ! vsa neprešteta množica pobož¬ nih vernih, ki je velikansko cerkev na¬ polnjevala, se združi s pevci in s posebno vnemo, z največo navdušenostjo poje pre¬ lepo pesem. Na obrazih vseh pričujočih se je bralo presunjeno, pazljivo pričako¬ vanje, ktero je približanje toliko slovesnega trenutka v vseh sercih napravilo. Ko so pevci umolknili, nastane sveta tihota po vseh napolnjenih prostorih največe cerkve na vsej zemlji. Sveti Oče Pij se vzdignejo in z vidno navdušenostjo, z njim prečudno danim velikim glasom izrekč nezmotljivo versko resnico: ,, V čast presveti Trojici, Očetu, Sinu in svetemu Duhu; v moči Jezusa Kri¬ stusa, svetih aposteljnov Petra in Pavla in v svoji veljavi spoznamo, sklenemo in prisodimo, da je razodeta resnica, da je preblažena Devica Marija po posebni pra¬ vici in po posebni milosti Božji, oziroma na zasluženje Jezusa Kristusa, Odreše¬ nika človeškega rodu, v pervem trenutku svojega spočetja bila vsega madeža izvir¬ nega greha obvarovana." Ta slovesni izrek svetega Očeta Pija IX. je prežlahtni in predragi sad, ki je dozorel na drevesu svete vere, kterega je zasadil v Božjem vertu edinorojeni Sin Boga Očeta. Ta zreli, presladki sad 40 vzame naslednik pervaka apostoljskega, svetega Petra, obdan od cerkvenih vla- ' darjev vesoljnega sveta, s tega svetega drevesa ter ga med slovesno službo Božjo, v cerkvi svetega Petra, 8. grudna 1854 vsemu katoliškemu svetu v duhovno hrano poda, ko sam, vso cerkev vladajoči sveti Duh po njem določi in naznani, da je verska resnica, da je preblažena Devica in Božja Porodnica Marija brez vsega madeža izvirnega greha spočeta. Kdo bi se ne veselil te velike, te posebne časti, ktero je ta dan prejela naša nebeška kraljica in Mati Marija? Kaj pa je ta verska resnica: Marija je brez madeža izvirnega greha spočeta? Že leta 1854., še preden je bila ta prelepa resnica slovesno oznanjena, sem v „ Zgodnji Danici “ to imenitno sprednost naše ljube nebeške Matere Marije za pro¬ sto ljudstvo nekoliko opisal. Upam, da bom vstregel vsem častivcem preblažene Device, ako tudi na tem mestu bolj na tanko to sveto resnico pojasnim. Kedar govorimo o čistem spočetji Device Marije, ne mislimo na to, da je presveta Devica svojega Božjega Sina Jezusa Kristusa neomadežana, brez vsega greha spočela. Ker je včlovečenje Jezusa Kristusa v prečistem naročji presvete Device se zgodilo z močjo svetega Duha, in je toraj včlovečenje Sinu Božjega lastno, neposrednje delo Božje, se od nika- koršnega greha ali omadežanja Matere Božje govoriti ne more. O neomadežanem spočetji Device Ma¬ rije tudi ne mislimo, kakor da bi bila presveta Devica (enako svetemu Janezu Kerstniku) v naročji svoje Matere posve¬ čena in brez izvirnega greha rojena. Sveti Janez je bil brez izvirnega greha rojen; pa do trenutka njegovega prečudnega posvečenja v maternem telesu je bil z izvirnim grehom omadežan. V neoma¬ dežanem spočetji Marijinem ne poznamo । očiščenja ali posvečenja še le po njenem spočetji. In ko govorimo o neomadežanem spočetji Device Marije, ne moremo in ne smemo misliti, kakor da bi bila Ma¬ rija spočeta brez človeškega očeta, kakor je bil le Jezus spočet. Kaj je toraj neomadežano spočetje Device Marije? Neomadežano spočetje Device Marije je tisti presrečni trenutek, ko je Vsega- mogočni vstvaril Marijino sveto dušo in jo vsega, tudi izvirnega greha prosto združil s telesno klico; da ni bilo po¬ treba je pozneje očistiti izvirnega greha, ker ga nikoli imela ni. Neomadežano spočetje Device Marije je tisti presrečni trenutek, ko je Bog čisto življenje dal njej, ktera nam je Boga samega kot človeka rodila; je tisti trenutek, ko je neskončno sveti sam sebi pripravil pre¬ lepo in čisto posodo, v kteri je kot člo¬ veško dete devet mescev prebival, iz ktere je hotel vzeti človeško meso in kri, svoje pravo človeško telo. To je pomen neomadežanega spočetja Device Marije. Zdaj le še pomislimo, kako? in zakaj? je bila Marija brez ma¬ deža izvirnega greha spočeta. Da bomo to Marijino prednost, samo njej edini podeljeno, bolje spoznali, po¬ mislimo srečni stan naših pervih staršev pred storjenim grehom. Naše perve starše je neskončno do¬ brotljivi , vsegamogočni Bog v pervem trenutku njihovega vstvarjenja s pravo, resnično svetostjo in pravičnostjo ozaljšal in napolnil. Je li pa bilo potrebno, je li bilo v bistvu človeške natore, da sta bila že v vstvarjenji obdana, napolnjena z resnično svetostjo in pravičnostjo? — Ako bi bila ta svetost in pravica, pri vstvarjenji dana, k bistvu človeške natore potrebna; potem bi bila z grehom, s kte- 41 rim je svetost in pravica zgubljena, raz- djana tudi človeška natora, ali popolnoma spremenjena; in tako bi bil človek z grehom jenjal biti človek; kar se pa ni zgodilo. Toraj je bila pri vstvarjenji človeka podeljena svetost in pravica zgolj in čisti dar milosti Božje. Pa, če bi človek spervotno svetostjo ne bil obdan, kaj potem? Mar bi bil človek iz rok svojega Stvarnika omadežan živeti začel? Kaj tacega ne more in ne sme nihče terditi. Človek, ki ga je neskončno sveti Bog vstvaril, je moral na svoji duši brez madeža biti. Saj Bog s svojo roko ne more z grešnim madežem obdane stvari vstvariti. Saj je pisano: „ln Bog je po¬ gledal vse, kar je bil naredil, in bilo je prav dobro.“ (I. Mojz. 1, 31.) Ravno tako pa tudi ni bilo potrebno, da je Bog v trenutku stvarjenja človeka z resnično svetostjo in pravico ozaljšal. Da je dete res očeta otrok, ni potreba, da dobi že koj v pervem trenutku svojega življenja odločeno premoženje. Zadosti je, da je dete po očetu spočeto in mu rojeno. Da je človek jel biti in postal otrok Božji (v splošnem pomenu), trebalo je le vstvar- jenja, ne pa tudi z vstvarjenjem že dane dote resnične svetosti in pravice. Ako bi človek v vstvarjenji ne bil prejel res¬ nične svetosti in pravice, bila bi njegova dolžnost, da se, čist in brez madeža vstvarjen, podperan z Božjo pomočjo, sam prizadeva za resnično svetost in pravico. Ker je pa v svetosti in pravici že vstvar¬ jen bil, bila je njegova dolžnost toliko ložej, namreč ostati v posestvu te pre- imenitne dote. Ali, kaj se je zgodilo? Namesto, da bi bil človek to prebogato doto, to pre¬ drago imetje ohranil, zapravil ga je; in zdaj ni imel le nič, ampak, kakor s zapravljenjem vsacega premoženja zaslu¬ žimo tudi kazen, je nastopil zdaj dolg, resničen dolg — dolg storjen zoper voljo Očetovo, — dolg, ki je otroka od Očeta pahnil — nastopil je greh. Kdor očetovsko premoženje zapravi, ga zamore s trudom zopet nadomestiti; ali zgub¬ ljenega, zadeganega očetovskega premože¬ nja ne more nikoli in nikomur zapustiti, ker ga sam več nima. Tako tudi naši pervi starši nam, svojini naslednikom pervotnega premoženja, perve svetosti in pravice, zapustiti niso mogli; zapustili so nam pa pomanjkanje, potrebo njegovo; in ker je to pomanjkanje zoper voljo Božjo, to¬ raj njemu zoperno, je tudi pregrešno v nas naslednikih. Ako po teh besedah spoznamo, da pervotna svetost in pravica je bila zgoli in čisti dar Božji; moramo tudi spoznati, da pomanjkanje tega daru na človeški duši mora biti Bogu vedno nedopadljivo, ker je to pomanjkanje, zguba tega daru, zoper njegovo voljo bilo. In s tem nam je bistvo izvirnega greha razumljivo, in tako tudi moramo podedovanje greha razumeti. Izvirni greh je toraj: Pomanjkanje pervotne svetosti in pravice na duši, ktero svetost in pravico je Bog človeški duši podelil; in sicer pomanjkanje per¬ votne svetosti in pravice zoper voljo vsegamogočnega Boga, ki je če tudi po¬ treba ni bila, v svoji ljubezni do človeka človeško dušo s svetostjo in pravico ozaljšal. — Ker toraj neskončno sveti Bog po pervem grehu naših staršev na vsaki človeški duši (pred svetim kerstom) to pomanjkanje zoper svojo voljo vidi, ker ga duša zoper njegovo voljo ima; vidimo in moramo spoznati, da smo po natori otroci jeze, in da izvirni greh je tudi naš izvirni greh, ker pred kerstom imamo vsi nad seboj nekaj, kar je zoper voljo Božjo. In zdaj vprašamo: Podedova li vsaki človek, brez vse izjeme, ta dolg, to pomanjkanje, ta greh? Ali, z drugo besedo: Je li, ko je enkrat ta greh 42 storjen — je li Bogu nemogoče, mar Bog ne more tudi še zdaj kterega Ada¬ movih otrok s pervotno svetostjo in pra¬ vico precej v začetku njegovega življenja, v spočetji ozaljšati in obdarovati? Kdo bi se podstopil, kaj tacega terditi ? Kakor mili Bog človeški duši pri svetem kerstu pravico in svetost podeli, kakor je že pred rojstvom svetega Janeza posvetil; tako zamore, če hoče, človeško dušo že pri spočetji izvirnega greha obvarovati in s svetostjo in pravico ozaljšati. Jaz pravim: On to zamore. In on to stori, kedar spozna, da je to po naredbi nje¬ gove previdnosti v zveličanje zagrešenega človeštva potrebno. V svoji neskončni milosti pa je Bog sklenil človeštvo re¬ šiti po dveh novih starših, ki pod pre¬ kletstvom greha nikdar biti ne smeta. Ta dva nova človeka pa morata, ne le vsega greha prosta biti in prosta ostati; j ona dva morata imeti tudi resnično sve¬ tost in pravico, da nista slabeja, kakor sta bila Adam in Eva. In kdo sta ta dva nova človeka? Jezus, Sin Božji, češčen na vekomaj — in Marija, preblažena Devica. Ako bi pri Jezusu na kaki greh mi¬ slili, bilo bi bogokletstvo. Ker je pa tudi Marija izvirnega greha izvzeta, ni li krivica drugim ljudem? Gotovo ne. Saj vemo, da ni bilo po¬ trebno, da je Bog pervotno svetost in pravico človeku dodelil. Ker je toraj Marija, prosta izvirnega greha, v pervem trenutku svojega spočetja, ozaljšana s svetostjo in pravico, bila je le gola mi¬ lost, in nikakoršna zasluga , le gola mi¬ lost, njej podeljena, oziroma na prihod¬ njega Zveličarja, ki je vse pomilostil in odrt šil. Njegova milost je izvirnega greha rešila druge po rojstvu v svetem kerstu, Marijo pa že pervi trenutek njenega spočetja. Da je bila preblažena Devica obvaro¬ vana izvirnega greha, imamo odgovor na vprašanje „zakaj" ? v oziru na prihodnjega Zveličarja in v prosti volji Božji. „Kako“ ? pa ima svoj odgovor v nezasluženi milosti Božji. Da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, je verska resnica. Zakaj je pa ta preimenitna, rekli bi perva prednost Božje Matere Marije še le v naših časih v versko resnico pov¬ zdignjena? Tako bi lahko marsikdo vpra¬ šal. Zakaj je neskončno modri Bog tako dolgo čakal, da se verska resnica o tej veliki prednosti nebeške kraljice ni že poprej odločila ? Gospod Bog je to storil zato, da je preblažena Devica Marija toliko bolj po¬ veličana. Marija sama je to v nekem razodenji sveti Brigiti naznanila, ko je rekla: „Res je, da sem brez izvirnega greha spočeta. Bog pa hoče, da njegovi prijatelji v po¬ božnosti dvomijo nad mojim spočetjem, in da sleherni svojo vnemo pokaže, da se v odločenem času resnica očitno razodene. “ Bog sam je toraj sklenil, naj se duh njegovih zvestih služabnikov veliko sto¬ letij trudi s premišljevanjem te skrivnosti, kar je čast njegove Matere le množilo. To mora biti tudi edini uzrok, da nam sveto pismo od Marije tako malo pove. Saj nikjer ne beremo, da bi bil njen Božji Sin kdaj o njej ljudstvu kaj govo¬ ril, ali da bi jo bil še celo kaj pohvalil. Ali vendar je drugim ljudem večkrat spodobno hvalo dajal. Kako je hvalil in povzdigoval svojega napovedovalca, svetega Janeza! Pohvalil je vdovo za¬ voljo ubogih vinarjev in cestninarja za¬ voljo njegove ponižne molitve. Hvalil je očitno grešnico Magdaleno kot zgled po¬ kore. Hvalil je stanovitnost kanaanske žene, vero stotnikovo, odkritoserčnost 43 Natanaelovo. Nikdar, nikjer pa ne sli¬ šimo ni besedice v polivalo svoji pre- blaženi Materi. Še celo, ko je nekdaj dobra žena zmed množice povzdignila svoj glas in je zaklicala: »Blagor telesu, ki je tebe nosilo!" je Gospod urno v besedo segel in misli zbranega ljudstva od svoje Matere odvernil na vse blažene, »ki besedo Božjo poslušajo in jo v svo¬ jem sercu ohranijo." Čemu in zakaj tako? Ni li hotel vedeti sprednosti svoje Matere? Mar je ni ljubil? Morebiti se je bal, da bi s hvalo njena ponižnost v nevarnost prišla? O gotovo ne. Njegovo obnašanje je imelo drug uzrok. In sicer kakšnega? Le zato se je Gospod tako obnašal, da bi mi to¬ liko bolj priserčno premišljevali Marijo, njegovo preblaženo Mater in njeno lepoto in imenitnost toliko bolj preiskovali, ko¬ likor manj gotovega in zanesljivega od nje vemo. Tako je vse, kar današnje dni gotovega in zanesljivega vemo in verujemo od Marije, dolgo časa bilo še bolj neznano in negotovo, kakor njeno neomadežano spočetje. Vse je bilo po učenih šolah na tanko preiskano, v bu¬ kvah mnogotero opisano, v mnogih cer¬ kvenih zborih z veliko skerbjo pregledano, da je slednjič obveljalo. — Saj nima Marija imenitnejšega naslova, kakor je priimek »Mati Božja". In vendar tudi ta visoki naslov več stoletij ni bil verska resnica. Še le cerkveni zbor v Efezu ga je v versko resnico povzdignil. Tudi njeno neomadežano devištvo je bilo napadeno, dokler ga najbolj učeni in najboljši uče¬ niki niso preiskali in ga poterdili. In tako so se sčasoma vse njene velike prednosti razglasile v njeno večjo čast; ker je videla, da v njeno službo dela toliko bistrih glav, njej posveti toliko moči, spiše toliko bukev ter jej daruje toliko težavnih, bistroumnih premišljevanj. Ravno tako se je godilo s preimenitno I sprednostjo njenega neomadežanega spo¬ četja. Najbistrejši duhovi so nad osem¬ najst stoletij vse svoje moči v to obračali, ter so zato dokaze iskali in veliko pri¬ digali in cele bukve pisali. Iz vseh krajev vesoljnega sveta so prihajali poslanci v Rimsko mesto, ktere so pošiljali mogočni kralji, učeni cerkveni poglavarji in celi narodi. Visoke hribe 50 prehodili, široko morje prevozili, da hi zvedeli in spoznali skrivnostni začetek preblažene Device Marije, da bi učenika vsega kerščanstva. svetega Očeta rimskega papeža s prošnjami nagnili, da on, ki je nezmotljiv v verskih resnicah, izreče slovesno, je li Marijino spočetje enako drugim pregrešnim ljudem, ali je pre¬ čudno, neomadežano? Ako to prevdarimo, bomo spoznali namen Božji, da nam je iz svetega pisma tako malo znanega od njegove pre- češčene Matere, in še posebej, da je tako nedoločena bila verska resnica o neoma- dežanosti Marijinega spočetja. Zraven so 51 verni častivci služili toliko veči zaslu- ženje z vnemo, s ktero so preiskovali čast neomadežano spočete Matere Božje, ter so to njeno preimenitno prednost od vseh strani pojasnovali. Dokler ta resnica n i bila dognana, slovesno cerkveno spoz¬ nana, ni bil nihče zavezan, jo spoznati. Ker so pa bili Marijini častivci pri vsem tem za njo toliko vneti, velja jim v tem beseda svetega Hieronima: »Večjo hvalo zaslužiš, ako daš, kar nisi dolžan ; kakor pa, ako daš, kar moraš dati." Slednjič je nastopil čas, da je za dolgo preiskavo prišla popolna gotovost. Vsi so imeli zadostno priliko, da so po¬ kazali svojo vnemo za čast neomadežane Božje Porodnice; in zaslišal se je veseli glas iz Vatikana, ki je oznanil vsemu svetu veselo resnico, kar je Marija sama, že pet sto let poprej sveti Brigiti razodela: 44 „Resnica je, da sem brez madeža izvir¬ nega greha spočeta!“ (Po Segneri.) Sveta vera nas tedaj uči, kaj imenit¬ nega, kaj posebnega, kaj prečudnega je Vsegamogočni storil njej, ki jo je izvolil Mater svojemu edinorojenemu Sinu. Zdihnimo tudi mi, kakor pozdravlja sveta cerkev z besedami svetega Germana preblaženo Devico Marijo v praznik nje¬ nega čistega spočetja: Bodi pozdravljena Marija, milosti polna, svetejša, kot vsi svetniki, bolj veličastna, kot Serafim, bolj častita, kot vse stvari! ... O presveta, ti vsega češčenja najbolj vredna, ti za¬ klad nedolžnosti, ti kinč svetosti, ki si natoro vseh stvari visoko presegla, vodi in pripelji nas s svojo najbolj dopadljivo, zavoljo svoje materne časti najbolj ve¬ ljavno priprošnjo k svojemu Sinu, Go¬ spodu našemu! — Češčeno bodi neoma- dežano spočetje Device Marije! — Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas! 2. Praznik rojstva Device Marije. Svet obhaja godove, rojstne dneve velikih imenitnih mož in žen. Tudi sveta cerkev obhaja rojstne dneve tistih, ki so vsemu človeškemu rodu največ blagra prinesli. Ona obhaja tri rojstne dneve: Rojstvo svetega Janeza Kerstnika, ki je bil že v maternem telesu posvečen, ki je obljubljenega Odrešenika napovedal in mu pot pripravljal; rojstvo preblažene Device Marije, ki je bila Mati Zveličarja sveta; in rojstvo Jezusa Kristusa, v kte- rem so blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Sveti Peter Damijan pravi: „Rojstvo Marijino je začetek odrešenja človeškega rodu, je začetek vseh praznikov nove zaveze." In sveta cerkev poje v praznik Marijinega rojstva: „Tvoje rojstvo o Devica in Božja Porodnica! je vsemu svetu veselje prineslo; ker iz tebe je izšlo solnce pravice, Kristus naš Bog, ki je odvzel prekletstvo in prinesel bla¬ goslov, ki je smert premagal in nam dal večno življenje." Kdaj so pravoverni kristjani začeli praznovati spomin Marijinega rojstva, ni za gotovo znano. Stara pripovedka iz trinajstega stoletja nam pripoveduje, da je bil mož čistega življenja, ki je zapu¬ stil vse posvetno in se je podal v sa¬ moto, ter več let pobožno živel. Ko pa je prišel osmi dan kimovca, je več let zaporedoma slišal prečudno angeljsko petje. Vesel je bil tega petja; pa vendar mu je britko bilo, da ga je slišal le samo ta dan in ni vedel, kaj da pomeni. Pro¬ sil je toraj Boga, naj mu milostno raz¬ odene, kaj to čudno petje pomeni? In glej! angelj Božji mu naznani, da ta dan je bila rojena Mati Božja, in zato se veseli ves angeljski zbor in prepeva slavo svoji nebeški kraljici. Naroči mu še angelj, naj razodene to nebeško praz¬ novanje sveti cerkvi, da združena z an- geljskimi kori ta dan Marijino slavo pre¬ peva. Pobožni samotarec je to razodenje sporočil rimskemu papežu, ki je po svetu cerkvenih učenikov vpeljal ta praznik. Pobožna nuna Katarina Kmerih pri¬ poveduje v svojem čudnem razodenji za¬ četek tega praznika tako le: »Dve sto in petdeset let po smerti preblažene Device in Matere Marije sem videla pobožnega moža hoditi po sveti deželi. Ta je skerbno poiskal in počastil vse kraje, ki so kaj pomenljivega z Jezusovim življenjem imeli. Videla sem, da tega svetega moža vodi neka višja moč. Na nekterih krajih je več dni ostal in je v molitvi in premiš¬ ljevanji užival posebne notranje sladkosti in imel veliko razodenj. — Ta sveti mož je več let zaporedoma v noči med 7. in 8. kimovcem čutil veliko veselje v natori ter slišal ljubeznjivo petje na višavi. In ko je dolgo pobožno medil, mu je angelj 45 v spanji razodel, da ta noč je rojstna noč preblažene Device Marije. — To prikazen je imel na popotovanji na Karmelsko goro. Tudi mu je bilo razodeto, da tam na gori v votlini preroka Elija je zazi¬ dana kapela v čast Marijini Materi in da naj oboje to razodenje tam bivajočim puščavnikom pove. Videla sem, da po tem naznanilu so leta 250 osmega kimovca ti puščavniki pervi obhajali rojstni dan preblažene Device Marije. Od todi pa se je razširilo to praznovanje po vsem kerščanskem svetu. Prikazen preblažene Device Marije pa mi je danes med drugim tudi rekla: Kdor danes 7. kimovca popoldne dvakrat moli »Češčena si Marija“ v pobožnosti in v ljubezni na čast njenemu devetme¬ sečnemu bivanju v maternem naročji in na čast njenemu rojstvu in to pobožnost devet dni zaporedoma opravlja; on po¬ nudi angeljem vsaki dan devet cvetlic v lepi šopek, kterega Marija v nebesih prejme ter ga presveti Trojici daruje, njemu pa posebno milost sprosi." Koliko vere ta pripovedka zasluži, naj vsak sam presodi. Toliko pa je go¬ tovo, da ni znan noben drug uzrok, za¬ kaj spomin Marijinega rojstva ravno ta dan obhajamo. Veliki učenjak in sveti škof Antoniu pravi: „Tvoje rojstvo, o Božja Porodnica je veselje prineslo celemu svetu; in ko so angelji to čisto stvar zagledali, zagnali so veliko radost, in to | se v nebesih še vsako leto ponavlja, ka¬ kor je Bog onemu puščavniku razodel.“ Gotovih naznanil toraj nimamo, kdaj so po vsem kerščanskem svetu ta praznik obhajali. To je znano, da so pravoverni že v pervih stoletjih slovesno obhajali rojstni dan 'svetega Janeza Kerstnika. । Potem soditi, so gotovo tudi paznovali rojstni dan preblažene Device Marije, s | ktero se je prikazala jutranja zarja zve- j ličanja zagrešnemu človeštvu. Splošna j misel je, da so na jutrovem po vesoljnem cerkvenem zboru v Efezu okoli leta 431 že imeli ta praznik. Imamo imenitno pridigo, ktero je na praznik Marijinega rojstva imel sveti Proklus, Carigrajski patrijarh, ki je bil učenec svetega Kri- zostoma in je umeri leta 447. Tudi v zapadnih deželah imamo že zgodaj sled tega praznika. Za časa pa¬ peža sv. Leona, ki je slavno vladal sveto cerkev od leta 440. do 461. ima to go- dovanje že svojo sveto mašo. Sveti II- defonz, škof v Toledi na Španskem, ki je živel v sredi sedmega stoletja, omeni ■že ta praznik. On pravi: »V katoliški cerkvi ne obhajamo rojstnega dneva no¬ benega druzega svetnika, kakor samo rojstvo našega Božjega Zveličarja Jezusa Kristusa in njegove ljube Matere Marije in pa svetega Janeza Kerstnika. “ Iz tega stoletja imamo tudi pridigo svetega An¬ dreja iz Krete, ktero je imel na ta praz¬ nik. Vendar takrat še ni bil vesoljnej cerkvi zapovedan. Enajsto stoletje pa je bilo to prazno¬ vanje že splošno. Sveti Peter Damijan pravi: »Rojstvo preblažene Božje Porod¬ nice Marije napravlja človeku posebno in nenavadno veselje. Po pravici se danes ves svet v nezmerni radosti veseli, po pravici vsa sveta cerkev danes pri zibeli Božje Porodnice hvalne pesmi prepeva. O le veselimo in radujmo se v Gospodu ta dan, v kterem obhajamo god Mariji¬ nega rojstnega dneva, ki je začetek vsem drugim našim godovom. “ Za gotovo pa je znano, kaj je cerkev napotilo, da je začela ta praznik z osmino obhajati. Sto in osemdeseti papež Gre¬ gor IX. se je zvesto potegoval za cer¬ kvene pravice in se je zato s cesarjem Friderikom II. boril. V sredi tega pre¬ pira je papež umeri leta 1241. Ko se zberejo kardinali, da bi volili novega poglavarja sveti cerkvi, bilje cesar Friderik 46 s svojo vojsko na Laškem. Pri tej brit- kosti obljubijo kardinali, da bodo prazno¬ vanje Marijinega rojstva povzdignili, da ga bodo celo osmino obhajali, ako bo na mogočno priprošnjo preblažene Device Ma¬ rije cerkev kmalo dobila svojega papeža. Ta obljuba je bila uslišana. Urno je bil izvoljen pobožni in učeni kardinal Gottfried, ki si je pridjal ime Celestin IV. Ali Bog ga je že čez 14 dni k sebi poklical, in on te obljube ni mogel spol¬ niti. Ko je bil pa kmalo potem izvoljen papež Inocencij IV., je hitro to obljubo spolnil. Vpeljava osmine temu prazniku je vsem kristjanom nov dokaz, kako prav- in zveličansko je, da zauplivo kličemo na pomoč deviško Mater Božjo v vseh brit- kostih in težavah svete katoliške cerkve. O presveta Devica, od vekomaj izvo¬ ljena Mati Božja ! ko se veselimo tvojega rojstva, te ponižno počastimo in iz glo¬ bočine svojega serca k tebi zdihujemo, da nam sprosiš to milost, da sveta cer¬ kev vživa sveti mir in da so naša serca napolnjena s tvojo ljubeznjivostjo in slad¬ kostjo, da enkrat tebi v nebesih z an- gelji slavo pevamo. Amen. 3. Goti darovanja preblažene Device Marije v tempeljnu. Sveti mučenik Evodij, škof Antiohij¬ ski, ki je živel v času Matere Božje, piše, da so preblažene Devico Marijo, ko je še le tri leta stara bila, njeni starši v Jeruzalemski tempelj pripeljali, ter so jo Gospodu darovali in da je 11 let v tempeljnu Bogu služila. Sveti Hieronim, ki je več let živel pri Betlehemskih jaslicah, in kjer je med ljudstvom v dobrem spominu bila Mati Božja, ravno tako pripoveduje. Kdaj je začela sveta cerkev ta god obhajati, ni gotovo. Vendar hočejo ta dan pobožni Marijini častivci svojo nebeško kraljico posebno počastiti, da obhajajo spomin, ko so jo njeni sveti starši v tempeljnu Bogu darovali, pa tudi spomin, da se je ona sama vsa Bogu posvetila. Tudi ta praznik so na Jutrovem po¬ prej obhajali. Gerki so ga imenovali »vpeljanje preblažene Device v tempelj". Arabci so mu rekli »vpeljanje naše Go¬ spe v tempelj". — Drugi Nicejski zbor leta 787 govori od čistosti Marijine ter omenja tega godovanja, ki je bilo že leta 730 v Konstantinopolu slovesno ob¬ hajano. Ko je pa cesar Emanuel Kom- nen začel leta 1143 vladati, je zapovedal, da se je ta praznik prištel drugim der- žavnim praznikom, in tako so ga po vsem velikem cesarstvu praznovali. Ta praznik je bil toraj na Jutrovem že do 400 let v navadi, preden kaj gotovega vemo o njem v zapadnih deželah. Neki fran¬ coski žlahtnik Filip Majcierski je bil po¬ slanec francoskega kralja, ter je nekaj časa na Ciperskem otoku bival; bil je priča, kako slovesno so ta praznik obha¬ jali ondotni kristjani. To godovanje mu je jako dopadlo in ko na Francosko nazaj pride, ga opiše svojemu kralju Karolu V. ter ga pregovori, da vpelje to prazno¬ vanje po svojem kraljestvu. Papež Gre¬ gor XI., ki je takrat v Avignonu bival, je rad v to privolil ter ga sam v svo¬ jem mestu slovesno obhajal. To je bilo leta 1374. Iz Nemškega je prosil vojvoda Vilhelm papeža Pija II., naj bi s svojo veljavo poterdil ta praznik, kterega so le nekteri obhajali. Ko je pa Pij II. med tem umeri, je še le njegov nasled¬ nik Pavl II. leta 1464 to prošnjo uslišal. Ko so pa o času papeža Pija V. za¬ voljo nekterih razvad hudo silili na to, da je bilo več praznikov zatertih, bil je od¬ pravljen tudi praznik Marijinega daro¬ vanja. Toda le za malo časa. Jezuit oče Franc Turrieu je prav veliko pripo¬ mogel k ponovljenju tega Marijinega 47 praznika. On je z vso vnemo se vzdigoval zoper vse zaderžke, ki so to praznovanje opoverali. V mnogih spisih je dokazal, da je bila Marija res v Jeruzalemskem tempeljnu. Papež Sikst V. je ukazal vse to na tanko preiskati in leta 1585 je zapovedal, „naj se od starih časov sem z veliko častjo praznovani god „ daro¬ vanja preblažene Device Marije" prišteje drugim Marijinim praznikom, in ako so ga kje opustili, naj ga zopet vpeljejo in obhajajo." — Še le potem je bil ta praznik po vsem kerščanskem svetu ob¬ hajan. V mnogih hišah, kjer so se pobožni mladenči pripravljali na sveti duhovski stan, imajo ta praznik prelepo navado. V spomin, da se je ta dan preblažena Devica Marija s prihodom v tempelj vsa Bogu darovala in v njegovo službo po¬ svetila, ponovijo ti mladenči svoj sklep in svojo obljubo, da hočejo Bogu v nje¬ govem svetišči kot zvesti mašniki služiti. Pri očitni službi Božji pride sleherni, oblečen v belo obleko, koretelj, z gorečo svečo v roki, pred altar in glasno izreče prelepe besede kraljevega pevca: „Gospod je del moje dedovine. Ti si, ki mi boš dal nazaj moj delež. Vervi so mi spre- lepo padle; zakaj moj delež mi je veli¬ časten." (Ps. 15, 5, 6.) Zares veličasten delež, visok poklic je poklic mašnikov. Pa ne mašniki, ne le menihi in nune, ampak vsi verni so v službo Božjo po¬ klicani. Zato naj se vsi kristjani ta dan z mlado Devico Marijo nebeškemu Očetu darujejo in posvetijo; saj zares veličasten je naš delež — Bog sam. Sveta cerkev obhaja ta spomin Ma¬ rijinega darovanja 21. listopada. Sveti Alfonz Ligvori zdihuje ta dan k svoji ljubljeni Materi Mariji tako le: „0 Marija, ti presveto ljubljeno Dete Božje, ti prosiš za vse; prosi še za me. j V svojih otročjih letih že si se vso po- I I svetila ljubezni svojega Boga; o sprosi mi to milost, da saj te prihodnje dneve Bogu živim. Danes se po tvojem zgledu popolnoma odpovem vsem stvarem in se posvetim v ljubezni svojemu Bogu. Tudi tebi se darujem, o moja kraljica! od danes za naprej hočem biti tvoj služab¬ nik. Vzemi me za svojega hlapca in sprosi mi to milost, da zvest ostanem tvojemu Sinu in tebi, da te bom enkrat tam v nebesih vso dolgo večnost ljubil in hvalil." Amen. 4. God zaročenja preblažene Device Marije. V petnajstem stoletji so začeli obha¬ jati spomin zaročenja ali poroke prebla¬ žene Device Marije z Jožefom, kterega sveto pismo „ pravičnega" imenuje. Na Francoskem v mestu Kartres, ne daleč od Pariza, je takrat živel mašnik, ki je posebno častil preljubo Devico Marijo in njenega čistega ženina, svetega Jožefa. Pred svojo smertjo je naročil, naj na dan njegovega ločenja iz tega sveta vsako leto opravijo sveto mašo na čast svetemu Jožefu. Duhovni tiste cerkve se po nje¬ govi smerti snidejo, da se zmenijo, ka¬ ko? in kaj? bi storili, da se volja po¬ kojnega častivca preblažene Device in njenega ženina svetega Jožefa spolni; posvetujejo se z modrim možem, ki je bil kancler ali pečatnik Pariške višje šole, ki mu je bilo Gerzon ime, visoko učen in zares pobožen mož. Ta učenjak je prav veliko pripomogel k razširjenju češčenja svetega Jožefa. In on je na¬ svetoval, naj bi vpeljali godovanje poroke Marijine s svetim Jožefom. Poslali so prošnjo do rimskega papeža, ki je rad v to godovanje privolil. Pobožni Ger¬ zon je sam zložil molitve, ktere naj bi se pri tej službi Božji opravljale. V ško¬ fiji Kartres so odslej vsako leto redno 48 obhajali to godovanje. Kmalo so se zato praznovanje oglasili tudi drugi kraji in zlasti pobožne družbe. Papež Pavl III. je v šestnajstem stoletji privolil redovom svetega Frančiška, da so ta praznik ob¬ hajali. In papež Benedikt XIII. je leta 1725 ga razširil po vsem kerščanskem svetu. To godovanje obhajamo 23. prosinca povsodi večjidel bolj na tihem. Na Laš¬ kem pa v mestu Perugia se ta praznik obhaja z veliko slovesnostjo. V veliki cerkvi tega mesta je posebna kapela, po¬ svečena Marijini poroki. Nad altarjem te kapele je v zidu za železno ograjo shranjena posebna svetinja: Matere Božje perstan, kterega je sveti Jožef pri poroki svoji preblaženi nevesti dal. Le enkrat v letu ga pokažejo veliki množici, ki se k temu godovanju zbere. Ta perstan ni zlat ne srebern; je le narejen iz kamna, ki mu „oniks“ pravijo. Visi pa na svil¬ nati niti v zlati monštranci. Učeni ter- dijo, da pri Judih so bili res v navadi perstani, napravljeni iz lepih in žlahtnih kamnov. Stari pisavci pripovedujejo, da je Marija o svoji smerti ta perstan izročila svetemu Janezu. Sveti Janez pa ga je pozneje Rimski kerščanski srenji zapustil. Kristjani so temu perstanu posebno češ- čenje skazovali, da so neverniki mislili, da v njem je skrita neka posebna moč. Ukradli so ga in ga cesarju prinesli. Neka žlahtnica cesarjeva pa, ki je krist¬ jana bila, je s tem zakladom pobegnila v malo mesto Kluzium. Tukaj pa je prejela krono mučencev in mašnik Marko jo je pokopal s perstanom vred, da bi ta zaklad pred sovražniki obvaroval. Nad tri sto let ni nihče več vedel kaj o tem perstanu. Okoli leta osem sto pa so našli grob in na njem v kamen vdolb- Ijeni napis: »Tu počiva mučenica Mu- stiola s perstanom Marijinim." Se ve da so perstan z veliko radostjo vsega vernega ljudstva slovesno prenesli v cerkev, ter ga v očitno češčenje postavili. Ta pre¬ draga Marijina svetinja je bila v Kluziumu do leta 1473. Tisto leto ga je pa po noči neki frančiškanski brat ukradel ter ga v Perugio prinesel, kjer ga hranijo še do današnjega dne. Marsikje imajo lepo navado, da po¬ božne neveste svoje vence, ki so jih pri poroki imele, prinesejo na altar Matere Božje, v znamenje, da se v svojem stanu Mariji posebno priporočijo. To je lepo. Tudi mi danes, na god Marijine poroke, podajmo svoji ljubljeni nebeški Materi venček, spleten iz cvetlic, ki naj nikdar ne vsahnejo. Najlepši venček, Mariji naj¬ bolj všeč, bo, ako spletemo vanj belo lilijo čistosti in nedolžnosti, ki vsem čednostim lepoto daje; potem pridenimo višnjevo vijolico ponižnosti, ki vsem čed¬ nostim podporo daje; in še pridenimo nudečo, lepo dišečo vertnico svete lju¬ bezni, ki vsem čednostim pravo veljavo daje. Ako mi te duhovne cvetlice še ovijemo z zelenjem terdnega zaupanja, ki se v priserčni molitvi razodeva in mi ta venček naši ljubi Gospej v spomin njene poroke podamo, lahko smo zago¬ tovljeni, da nam bo Marija v dan našega ženitovanja z nebeškim Jagnjetom vernila in podala veliko lepši, veliko bolj žlahtni venec ter nas bo peljala v veselje Go¬ spodovo. ■ Ta dan pa tudi svetega Jožefa ne smemo pozabiti. On je čisti ženin naj¬ čistejše Device, ki ga je Bog izvolil in postavil varha Marijini čistosti. Gotovo ga bomo lepo in njemu dopadljivo po¬ častili, ako ga izvolimo varha svojemu stanu primerjeni čistosti; to morebiti s tem pokažemo, da na ta god vzamemo pas svetega Jožefa ter ga za naprej vedno nosimo. Njegova mogočna priprošnja nam bo jako koristna, bo naše dušne 49 sovražnike odpodila v življenji, zlasti še smertno uro. Češčena mi bodi, o Marija, Mati pre¬ lepe čistosti! Češčen mi bodi tudi ti, o sveti Jožef, presrečni, ženin najlepše ne¬ veste! O Marija, o Jožef, prelepi zglpd čistosti, usmilita se nas ubogih grešnikov, ki v tej solzni dolini skušnjav in nevar¬ nosti nismo nikdar zadosti zavarovani, da bi svoje duše ne omadežali, in prosita za nas, da pridemo enkrat na nebeško že- nitnino v sveti raj! Amen. 5. Praznik oznanenja Devici Mariji. Ko je' preteklo celih štiritisoč let stare zaveze in je prišel presrečni, tako težko pričakovani čas, da se spolnijo ob¬ ljube , ktere je Všegamogočni Izraelovim otrokom dajal; — ko je bila od veko¬ maj izvoljena preblažena Devica Marija zadosti ozaljšana in je po mislih pobož¬ nih učenjakov dopolnila štirnajsto leto, pride veliki angelj Gabrijel, od Boga po¬ slan, k njej v Nazaret, ter jo prelepo pozdravi in jej naznani, da bo ona Mati < obljubljenega Mesija. -— „In Beseda je meso postala. “ — Ta praznik je najprej praznik Gospo¬ dov ,. ker je Gospod ta dan v prečistem naročji preblažene Device meso, na se vzel, ker je ta dan svojo Božjo natoro z našo človeško natoro ogernil, danes Bog in človek, naš brat postal in je s svojim včlovečenjem svojo neskončno lju¬ bezen do nas pokazal. Je pa ta dan tudi praznik in sicer najimenitniši praznik naše ljube Gospe, preblažene Device Marije; ker ta dan jo jeobsenčila moč Najvišega tisti trenutek, ■ ko je na angeljevo pcftdravljenje v svoji presveti vdanosti izrekla premile, za ves človeški rod toliko pomenljive besede: „ Zgodi se mi po tvoji besedi! “ Ker tisti trenutek je v svojem prečistem naročji, ) brez vsega omadežanja svoje deviške či¬ stosti, spočela Najsvetejšega, Sinu Božjega • — Jezps je postal. človek v njej in Ma- > rija je bila M a.ti Božja. V pervih časih so cerkveni učeniki ta dan posebno včlovečenje Jezusa Kri¬ stusa premišljevali. Ker je pa Božični dan posebej posvečen včlovečenju in roj¬ stvu, Gospodovemu, odločen je ta praznik spominu, da je Marija postala Mati Božja. Zares je ta dan praznik naše ljube Gospe in sicer najslovesniši izmed vseh Marijinih praznikov; ker danes jo je Všegamogočni zmed vseh stvari v nebe¬ sih in na zemlji najvišej povzdignil ter jej naklonil čast, kakoršne ni prejela nobena druga stvar in, je nikdar prejela ne bo. In to je čast Matere Božje. Sveti Bonaventura pravi, da Bog bi lahko vstvaril še bolj popolne angelje, bogatejše zemlje kot je naša, lepša nebesa; pa večje Matere, kot je Mati Božja^ ne more vstvariti. To počastenje, ktero je današnji praz- ; nik Mariji došlo, seže do zadnje meje vsegamogočnosti Božje. Vse druge Ma¬ rijine prednosti, vsa čast in veličastvo njeno, je v tem počastenji. Višej je bila, povzdignjena današnji dan, kakor takrat, ko jo je Bog v nebesa vzel, jo kraljico nebes in zemlje kronal in nad vse an- geljske kore na svojo desnico jo po¬ stavil. • Kdaj in kako so začeli ta praznik slovesno obhajati, se ne da za gotovo določiti. Učeni možje mislijo, da že apo- steljni so ga vpeljali. Gotovo je že Ma¬ rija z vso pobožnostjo vsako leto obha¬ jala dan, ko je Bog njej in vsemu člo¬ veškemu rodu največjo dobroto in milost skazal. Tudi aposteljni, ko so zapazili, s koliko hvaležnostjo Marija ta dan ob¬ haja, so sveto Božjo Porodnico posnemali, in kamorkoli so prišli in Jezusovo vero 4 50 ličili, so tudi priporočevali, naj verni ta dan praznujejo. In tako je godovanje po vsi kerščanski cerkvi se razširilo; vendar z raznimi. imeni. Eni so g'a ime¬ novali »spočetje Kristusa", »naznanilo Kristusa", »naznanilo Gospoda", »začetek odrešenja", »praznik veselega oznanila". Vsa ta imena pa naznanujejo le eno, in to je, da ta dan obhajamo spomin velike in presrečne skrivnosti včlovečenja Jezusa Kristusa v Mariji, prečisti Devici. Že sveti Atanazij ga leta 340 prišteva velikim, vsakoletnim praznikom. Cerkveni zbor v Toledi, leta 656, pravi, da ozna- nenje Devici Mariji je poseben praznik Matere Božje, znan že od starodavnih časov. Ta za nas grešnike toliko imenitni praznik obhaja sveta katoliška cerkev 25. sušca. Pa ne le ta dan, ampak vsaki dan nas zvonovi naše svete cerkve kličejo in opominjajo na presrečni trenutek, v kterem je .angelj Gabrijel že blizo pred 19. stoletji ponižni Devici v Nazareški hišici to veselo naznanilo prinesel. Vsaki dan trikrat nas opominja zvon na to skrivnost Božje ljubezni. Ta lepa navada »angeljskeg^ češčenja” pa ni bila na enkrat vpeljana. Le sča¬ soma je prišla v navado po vesoljnem kerščanskem svetu. Leta 1327 je zapo¬ vedal papež Janez XXII. s posebno okrožnico, da naj pravoverni pri večernem zvonenji, ki je bilo takrat že sploh v navadi, Manjo Devico pozdravljajo s tri¬ kratno „Češčeno si Marijo”, in da bi kristjane bolj spodbudil k temu pozdrav- Ijenju, jim je podelil za vsakratno to molitev deset dni odpustka. Eno in štirdeset let pozneje sta dva cerkvena zbora v Lavauks in Besiers vstanovila navado, da so kristjani tudi o solnčnem vzhodu prečisto Devico Ma¬ rijo pozdravljali s trikratno „Češčeno si Marijo”; za to je bilo dano 20 dni od¬ pustka. Lep in spomina vreden pa je začetek tega zvonenja opoldne. Ko so leta 1456 Turki mesto Beligrad oblegali in ga hudo stiskali, pa ga vendar niso še premagali, sklenil je turški vojskovodja mesto z na¬ skokom vzeti. Dvajset ur so se nepre¬ nehoma bojevali, in kerščanski brambovci v mestu so bili že tako utrujeni in so tako maloserčni postali, da so se že mi¬ slili udati in mesto neusmiljenemu Turku prepustiti. Sveti Janez Kapistran pa, pobožen in serčen duhoven iz reda svetega Frančiška, stopi s križem v roki pred kerščanske vojake in oplašene mest- jane in v pričo vseh glasno zdihuje k preblaženi Devici Mariji, ter prosi: „0 mogočna nebeška kraljica'! boš 11 svoje otroke prepustila nevernikomki tvojega Božjega Sina zaničujejo-, da se bodo za¬ ničljivo posmehovali in vpili : Kje je zdaj Bog kristjanov?” Tako je sveti menih priserčno molil in britke solze so mu tekle po obrazu. Kristjani, pa so bili na to tako navdušeni, da so s prav ju¬ naško serčnostjO se vergli nad Turke, ki so že v mesto tiščali, ter so jih veliko tisoč pokončali, druge pa v beg zapodili. To nepričakovano in slavno zmago so pripisovali le Božji pomoči in priprošnji preblažene Device Marije. Ko je papež Kalikst o tej zmagi zvedel, zapovedal je, naj se po vseh kerščanskih cerkvah Bogu in preblaženi Devici dolžna zahvala oprav¬ lja. V vedni spomin na to veliko dobroto in v vsakdanjo spodbudo, da naj kristjani v sleherni dušni in telesni potrebi k Božji Materi zaupljivo se zatekajo, ter jo pomoči prosijo, je zapovedal ravno ta papež, da naj med drugo in tretjo uro popoldne zvoni in da naj kristjani takrat z angeljevim češčenjem nebeško kraljico pozdravljajo; ker o tem času so bili kristjani Turke pri Belemgradu premagali. Pozneje pa so to zvonenje na opoldne prestavili. Od takrat odmeva enaki 51 klic iz veličastnih zvonikov, kakor iz majhne kapelice samotnega kraja. (Tako piše Filotea leta 1858.) Papež Benedikt XIV. je dovolil pod ' navadnimi pogoji vsaki mesec en dan popolni odpustek pravovernim kristjanom, kteri vsaki dan molijo trikrat angeljsko češčenje, ko jih sveta cerkev sč zvene¬ njem k temu opominja; 100 dni pa'za vsakratno angeljsko češčenje. Vendar se mora ta molitev, razun nedelj in veliko¬ nočnega časa, klečč opraviti. (20. mal. travna 1742.) Da bi preblaženo Devico Marijo, našo ljubo Gospo, ne le ta njeni preslavni praznik spodobno častili; ampak da bi jo z angeljskim češčenjem vsaki dan slavili in se njeni prošnji po otroško priporočevali; spominjajmo se pri tej molitvi vselej, kako spoštljivo je Gospo¬ dov’ angelj Marijo pozdravil, kako lju¬ beznivo in častno jo je Elizabeta pozdra¬ vila. Saj srno vsi katoliški kristjani od mladosti navajeni, da vsaki dan molimo to lepo molitev. Ali kakor je en sam zlati denar več vreden, kakor polna pest kuprenih soldov, tako je z molitvijo. A k o „Češčena si Marijo" hitro, nepre¬ mišljeno, brez vse pobožnosti tudi veli- krat zmoliš, sp to le kupreni soldi. Za- naprej naj bo pa vsaka »Češčena si Marija® zlat cekin. To je, molimo vsako »češčena si Marijo", pa tudi druge mo¬ litve počasi, s premislekom, s priserčno pobožnostjo in s terdnim zaupanjem. To zamore marsikomu nakloniti srečno živ¬ ljenje in večno zveličanje. O Gospod, prosimo te, vlij svojo mi¬ lost v naša serca, da bomo, ker smo po angeljevem oznanenji včlovečenje Kristusa, tvojega Sina spoznali, po- njegovem terp- Ijenju in križu srečno vstajenje dosegli. — Češčena si Marija! 6. God obiskovanja Device Marije. Sveta cerkev obhaja ta dan spomin,, ko je preblažena Devica Marija svojo priletno teto Elizabeto obiskala in pa spomin čudnih reči, ki so se takrat v malem mestu Hebron godile. Ona ob¬ haja spomin razodenja, s kterim je Eli¬ zabeta čast Matere Božje spoznala in razodela; spomin posvečenja Janeza Kerst- nika v maternem telesu in spomin veli¬ častne pesmi „Magnificat“, ktero je pre¬ blažena Devica Marija zapela. Tu imamo tri posebno velike skriv¬ nosti, ki so začetek češčenja ' preblažene Device Marije, začetek zaupanja in kli¬ canja na njeno materno moč in ljubezen do nas. Elizabeta, sveta žena svetega duhovna Caharija, je spoznala veliko čast Matere Božje; ona je perva, ki to neizmerno veliko čast Marijino očitno razglasi za¬ grešenemu svetu. — Sveti Janez prejme na pozdravilo Marijino milost svetega Duha, ter je posvečen. In ta trenutek je Mati Božja nastopila in pričela svojo visoko službo, zakladnice milosti Božjih. Od tega trenutka imajo pravoverni pra¬ vico, njo, delivko Božjih darov, na pomoč klicati. — Marija zapoje hvalno pesem, in sveti Duh govori iz njenih ust, da jo bodo odslej vsi narodi blagrovali, slavili in častili in zato imajo verni pravico in dolžnost Božjo Mater slaviti* in častiti. Elizabeta je bila po pozdravljenji Matere Božje s svetim Duhom napolnjena .in po njegovem razsvetljenji je spoznala brez vsega druzega razodenja, da Marija nosi pod svojim sercem Sinu Božjega; vsa vneta., kakor sama iz sebe, zažene glas: „Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa! In od kod to meni, da pride Mati mojega Gospoda k meni?" (Luk. 1, 42, 43.) S temi be¬ sedami »Mati mojega Gospoda" — Mati 4* 52 mojega Boga — izreče Elizabeta, ali bolj prav, sveti Duh sam, preblaženi Devici najvišo stopnjo, in v tem ima svoj začetek in je opravičeno vse češčenje, vsa hvala in čast, karkoli jo mi Materi Božji skazujemo. Tisti trenutek, ko je Elizabeta slišala Marijino pozdravljenje, je njeno dete po¬ skočilo od veselja v njenem telesu (Luk. 1, 44.) Vsi cerkveni učeniki spoznajo in terdijo, da je Jezus takrat svetega Janeza po glasu svoje častite Matere •očistil izvirnega greha, da je bil takrat posvečen in je postal otrok Božji in de¬ dič nebeškega kraljestva. Kdo pa je to pervo milost, ta pervi sad odrešenja sve¬ temu Janezu naklonil in preskerbel? To je storil glas Marijin. Tisti trenutek, ko je prišel glas Marijinega pozdravljenja do ušes Elizabetinih, je usmiljenje Mari¬ jinega Božjega Sina očistilo svetega Ja¬ neza izvirnega greha. Beseda Matere Božje je bila odloček očiščenja. To oči¬ ščevanje je bilo sicer delo Gospodovo; ali uzrok tega dela in prilastilo je pri¬ šlo od njegove Matere. Marija je prinesla prostost, milost in ljubezen z vezmi iz¬ virnega greha oklenj enemu zdaj srečnemu Janezu. Sveti Alfonz Ligvori pravi: „Če so toraj pervi sadovi odrešenja po Marijinih rokah ljudem dospeli; če je Marija vo¬ dotok, po kterem so, sveti Janez Kerst- nik posvečujočo milost Božjo, njegova mati Elizabeta svetega Duha, njegov oče Cah arija dar prerokovanja prejeli — in ti darovi, kolikor je znano, so bili pervi, ktere je včlovečena Beseda na zemlji de¬ lila — smemo po pravici verovati, da je Bog že takrat izvolil Marijo v tisti splošni vodotok, po kterem naj nam te¬ čejo vse druge milosti, ktere nam Gospod deliti hoče. Ako je pa Marija, kakor pravi sveti Albert,, zakladnica Jezusa Kristusa, in je, kakor pravi sveti Ber¬ nardin, delivka vseh milosti, potem imamo mi pravico, klicati jo na pomoč; potem moramo, ako hočemo kako milost prejeti, k tej zakladnici, k tej delivki se ober- niti in zateči; ker to je volja Božja, od kterega vse dobro imamo, da vse milosti po Marijinih rokah prejmemo." Ta dan je Marija, blažena med že¬ nami, pervikrat slišala iz ust od svetega Duha razsvetljene Elizabete najviši, naj- imenitniši naslov »Mati Božja". In takrat se je ona »Mati Gospodova" pervikrat poslužila svoje visoke službe, da je bila delivka milosti Božjih. Zavoljo te ne¬ skončno imenitne časti z neznanim ster- menjem prevzeta, ob enem pa vtopljena vsa v svojo resnično ponižnost, razlije svojo dušo v tisti zares nebeški hvalni pesmi, ktere visokosti nihče ne doseže, ktere globokosti nihče ne premeri, ktere pomena nihče popolnoma razložiti ni v stanu; v tisti hvalni pesmi, ktero nek pobožen učenjak imenuje pesem veličast¬ nega materinstva, ženitovansko pesem svetega Duha in pesem večne Besede pri svojem vhodu v Marijo. — Spomin teh imenitnih skrivnosti ob¬ haja sveta cerkev 2. dan malega serpana. Okoli srede 13. stoletja so že praznovali ta spomin, kakor omenja* Manski cer¬ kveni zbor leta 1247. Pervi in posebni častivci Marijinega obiskovanja so bili ponižni bratje svetega Frančiška v Asisi. Ko so leta 1263 imeli predniki tega reda svoj zbor, je veliki učenik in po¬ sebni častivec Matere Božje, sveti Bona¬ ventura priporočil in. naročil, da so Fran¬ čiškani po vseh svojih samostanih obhajali spomin Marijinega obiskovanja. Sčasoma se je to godovanje razširilo po vsi kato¬ liški cerkvi. K večjemu razširjenju tega praznika je pripomogla prav zares prežalostna pri- godba. In to je bila velika cerkvena razpertija štirnajstega stoletja. Čudna 53 previdnost Božja j e. pripustila, da je bil zraven pravega papeža se vsilil še en papež, ki je več krajev za seboj, na svojo stran potegnil, in tako pmnir in veliko zbeganje napravil. V teh žalostnih dneh so innogi pobožni možje bili navdani te misli, da je volja Božja, da naj pravo¬ verni Marijo na pomoč kličejo, naj bi ona s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu sprosila, da bi bilo konec te žalostne razpertije; in naj zato po vsem kerščan- skem svetu obhajajo spomin Marijinega obiskovanja. Papež Urban VI. je naročil učenemu kardinalu, da naj za ta praznik primerjene duhovne molitve zloži; sam je hotel s posebnim pismom vsem pravo¬ vernim naročiti, kako naj ta spomin obhajajo. Ali smert ga je prehitela. Njegov naslednik Bonifacij IX.' je bil tudi velik častivec JJatere Božje. S pi¬ smom 9. listopada 1389 je zapovedal, naj se praznik Marijinega obiskovanja z veselim petjem in s priserčno radostjo obhaja. Na cerkvenem zboru v Florenci, kjer se je gerška cerkev z latinsko zedi¬ nila, je tudi gerška sprejela ta praznik. Tako je bil praznik Marijinega obisko¬ vanja zares praznik miru in sprave; mir je prinesel zapadfii cerkvi in znamenje sprave je bil med jutrovimi in večernimi deželami. Še današnje dni je to lastnost ohranil. Druzega malega serpana 1849 so prišli francoski vojaki v Rimsko mesto, ter so mir napravili. Znana je žalostna zgodba tistih dni. Nepozabljivi papež Pij IX. je precej v začetku svojega papeževanja svojim podložnim iz prave ljubezni stanje veliko zboljšal. Vse je bilo neizrečeno veselo. Ali vse dobro, ima na zemlji svoje nasprotnike. Nesrečni puntarji so sklenili, ravno dobroto svetega Očeta v zlo oberniti. Ljudstvo so podkupovali in šuntaii, naj tirja še več sprememb, tudi tacih, kterih sveti Oče niso privoliti mogli. Postapači, kterih nikjer ne manjka, so dražili kolikor in. kakor so mogli in znali k sovraštvu do papeža. Tako daleč je prišlo, da Pij IX. so v nevarnosti bili, da bi jih kdo ne umoril. Skrivej so bežali iz Rima v Gaeto. V Rim pa so prilomastili prekucnili. Bili so strašni dnevi. Menihe so spodili, cer¬ kve so ropali, svete posode in zvonove se topili, svetinje, celo presveto hostijo so skrunili, veliko mašnikov so polovili, jih mučili in celo pomorili. Zoper to divjanje je Francoska poslala svoje vojake, ki so na god Marijinega obiskovanja 1849 v Rim dospeli, in večno mesto je bilo rešeno. Strinjanje te srečne prigodbe s praznikom so sveti. Oče spoznali za po¬ seben pomen. Ko so se prihodnjo spom¬ lad v splošnjo veselje v mesto vernili, zapovedali so s posebnim pismom, naj se god Marijinega obiskovanja bolj slo¬ vesno obhaja v zahvalo Bogu in prebla- ženi Devici za oproščenje večnega mesta, ki se je ravno ta praznik zgodilo. Sveti Alfonz Ligvori je imel lepo navado, da je svojim prijateljem, ali skoraj kdor je k njemu prišel, dal kako podobico Matere Božje, ter mu je pripo¬ ročal, naj se k Mariji zateče v vseh svojih potrebah, in na njo stavi vse za¬ upanje svoje. Tudi mi ubogajmo svet velicega častivca Matere Božje in gotovo ne bomo osramoteni. Danes pa s cerkveno molitvijo zdih- nimo: Prosimo te, o Gospod! daj svojim služabnikom dar svoje nebeške milosti, da nam", kterim je iz preblažene Device Marije rojen začetnik zveličanja, prazno¬ vanje njenega obiskovanja mir pomnoži. Po' Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen. 54 7. God pričakovanja poroda prebla- žene Marije Device. Premili, neskončno usmiljeni Bog je našim pervim staršem, ko 'sta nesrečni greh v raji storila, neizmerno tolaživno obljubo dal, da bo njima in vsemu člo¬ veškemu rodu Odrešenika poslal. Ta Odrešenik bo rojen iz žene, ktera bo kači glavo sterla. Ko je pravični Bog zvito kačo preklel, rekel jej je, (prav za prav satanu, ki je Evo zapeljal); „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš njeno peto zale¬ zovala. “ (I. Moj. 3, 15.) Naši pervi starši so toraj vedeli, da bo prišla žena, ki bo s spočetjem in z rojstvom svojega Deteta, moč vraga-in njegove derhali uničila in človeka njego¬ vega jarma rešila. To tolaživno obljubo so naši pervi starši iz raja seboj vzeli in jo svojim otrokom pripovedovali. Pozneje je usmiljeni Bog to obljubo večkrat po starih očakih ponovil; preroki so jo oznanovali judovskemu ljudstvu, ktero si je Bog odbral, da je to pre- imenitno obljubo ohranilo in drugim ljud¬ stvom oznanovaloi Blizo osem sto let pred prihodom obljubljenega Mesija je prerok Izaija judovskemu kralju Ahacu zares imenitne besede rekel: , Glejte, Devica bo spočela, in Sinu rodila, in nje¬ govo ime se bo imenovalo Emanuel (Bog z nami).“ (7, 14.) To neomadežano Devico, ki naj rodi Emanuela — Bog z nami —, so Judje hrepeneče in željno pričakovali. * Ktera pa bo ta presrečno izvoljena Devica, tega nihče ni vedel, ker ni bilo to nikomur razodeto. Ko pa je dotekel čas, v kte- rem naj pride Zveličar sveta, bila je uboga, ponižna Devica v Nazaretu, Marija, izvoljena, da je obljubo neskončno usmi¬ ljenega Boga spolnila in Zveličarja spočela in rodila. Ona je tista žena, ki bo stari kači glavo sterla, ker iz nje bo izšel premagovalec satana in vse'njegove moči. Mariji je bila, obljuba Božja .dobro znana. Ko je v Jeruzalemskem tempeljnu Ijila, je v svetih bukvah brala to obljubo; in z vsemi pravičnimi je priserčno hrepenela, da bi se ta obljuba že skoraj spolnila. Željno je zdihovala z Izaijem prerokom: »Rosite Ga nebesa od zgoraj, in oblaki, dežite pravičnega; odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja,!“ (45, S.) Vedno je blagrovala tisto, ki bo to presveto Dete rodila. Želela je, biti najponižnejša dekla Gospodovi materi. V svoji poniž¬ nosti pač ni nikdar mislila, da bi ona bila ta presrečna mati. Zato se je pre¬ strašila, ko je angelj Gabrijel prišel in jej oznanil, da bo ona mati Zveličarjeva, in da ga bo od svptega Duha spočela. Ako je pa Marija po prihodu Zveli- čarjevem tako hrepenela, kako veliko, kako priserčno je bilo njeno hrepenenje, da bi skoraj videla njegovo obličje, še le potem, ko jo je moč Najvišega obsen- čila in je v svojem naročji spočela Ema¬ nuela — Boga z nami —, in je reči zamogla: Jaz sem tista presrečna Mati, jaz ga nosim pod svojim sercem! Kako silno je njeno deviško serce hrepenelo po. tisti presrečni uri, ko' bo presveto obličje svojega Božjega Deteta videti,, ko ga bo s svojimi rokami objeti, na svoje serce pritisniti in mu z materno ljubez¬ nijo postreči zamogla! Ko je že v tempeljnu v vednem hre¬ penenji po spolnitvi te obljube živela , s koliko gorečo vnemo je pričakovala Zve¬ ličarja svetil še le zdaj, ko je bila izvo¬ ljena, presrečna Mati njegova! To pričakovanje, to Marijino hrepe¬ nenje po rojstvu Zveličarja sveta je spomin godovanja, ktero so na Španskem pričeli obhajati. Na Španskem*so po sklepu cerkvenega zbora v Toledi 18. grudna 55 obhajali spomin oznanenja Devici Mariji. Ko so pa po navadi splošnega prazno¬ vanja ta praznik tudi po Španškem ob¬ hajali 25. sušca; so pa 18. grudna obhajali spomin pričakovanja Marijinega poroda; kar je papež Gregor XIII. leta 1573 poterdil. In drugi papeži so to godovanje tudi drugim škofijam privolili. Dandanes po vesoljni cerkvi vsi pravo¬ verni 18. grudna obhajajo spomin pri¬ čakovanja Marijinega poroda. Sveta Gera je imela pobožno navado, da je osem dni pred rojstvom Jezusa Kristusa vsaki dan zmolila 35krat „Če- ščena si Marija", v spomin tistih dve sto in osemdeset dni, ktere je Jezus Kristus, naš Zveličar, pod prečistim sercem svoje deviške Matere prebival. Kdor devet dni pred svetim dnevom kterekoli molitve opravi, da ž njimi Božje Dete Jezusa počasti, zadobi vsaki dan tri sto dni odpusta; enkrat pa med t.o devetdnevnico popolnoma odpustek, ako prejme vredno svete zakramente, in moli v namen svetega Očeta. Ti odpustki se tudi lahko dušam v vicah darujejo. Ta devetdnevnica se zamore še enkrat med letom ponoviti in ravno ti odpustki se zamorejo pridobiti. (Pij VII. 1815 in Pij VIII. 1830.) Sveta cerkev moli ta dan: O Bog, ki si hotel, da je tvoj Sin po angeljevem oznanenji v telesu, presvete Device Ma¬ rije meso nase vzel; dodeli nam, ki te ponižno prosimo, to milčst, da bomo, ker jo resnično Mater Božjo spoznamo, po njeni priprošnji pri tebi pomoč do¬ segli. Po Jezusu Kristusu, Gospodu na¬ šem. Amen. 8. Praznik očiščevanja Marije Device. Postava stare zaveze je velela, da vsi pervorojeni sinovi so Bogu posvečeni in da se morajo odkupiti. (III. Mojz. 13, 2, 13.) Po ravno tej postavi je bila pa tudi mati, ktera je sinu rodila, štirdeset dni po porodu nečista; to je: teh štir¬ deset dni ni smela ne v tempelj hoditi, pa tudi v nobeno očitno družbo ne. Ko so ti dnevi pretekli, šla je v tempeljnov dvor in je' ondi darovala enoletno jagnje, ali pa, če je bila ubožna, dve gerlici ali dva mlada goloba. Po tej daritvi je bila čista spoznana. Marijo ta zapoved nikakor ni vezala; ker bila je čista, neomadežana Devica. Sveti Bernard pravi: „Bogu se je spo¬ dobilo tako rojstvo, po kterem je bil le od Device rojen, in tak porod se je spodobil Devici, da je le Boga porodila. “ To je bila volja Božja, da je Neomade- žani izišel iz neomadežane, da nas je rešil madežev. „Spodobilo se je, pravi sveti Auguštin, da je Bog bil od Device rojen, ko je hotel človek postati. On je svoji Materi dodelil, da ni jenjala Devica biti, ko je porodila." Ako bi kdo vpra¬ šal, kako je to mogoče, mu z angeljem odgovorim: ’„Pri Bogu ni nemogoča no¬ bena reč." (Luk. 1, 37.) „Nikdar poprej ni bilo; pa nikdar več ne bo, da je De¬ vica rodila in da je Mati Devica ostala," pravi sveti Hijeronim. Vendar je Marija, če tudi neomade- žana Devica pred porodom, v porodu. in po porodu, to zapoved stare zaveze spol¬ nila, da nam je prelepi zgled ponižnosti in pokorščine zapustila. Sveti evangelist Lukež’ nam lepo popisuje, kako je Marija Jezusa v tempelj prinesla in zapovedani dar opravila, in kako’ sta nad njim Si¬ meon in Ana se radovala. Praznik očiščevanja Marij j Device sveta cerkev že veliko sto let obhaja. Vendar pred petim stoletjem ni najti nobenega gotovega sledu tega praznovanja. Gotovo pa je, da so ga v Jeruzalemu najprej praznovali ; in že to za časa kalce- donskega zbora, ki je bil 451. Scita- 56 polsti Ciril namreč piše, da je neka pobožna gospa, Irelija po imenu, z go¬ rečimi svečami obhajala spomin, ko sta Simeon in Ana v tempelj k Jezusu pri¬ šla. To praznovanje so kmalo še drugi obhajali. Ko je leta 541 v Carigradu nesrečna kuga razsajala in je veliko ljudi pobrala, ukazal je cesar Justinijan, naj se po ger- ških cerkvah 2. svečana obhaja praznik „srečevanja“; tako imenovan, ker je ta dan Simeon z Jezusom se srečal ali sešel. V zahodu so ta praznik že poprej obhajali. Imenitni zgodovinar, kardinal Baroni, piše, da je to godovanje v Rimu vpeljal papež Gelazij L leta 494. In to se je tako zgodilo: Neverni Rimljani so si privojskovali in podvergli skoraj vse takrat znana ljudstva in narode. Vsako leto so ti podložni narodi morali Rimlja¬ nom svoje davke odrajtovati. In sicer so jih nieseca svečana v Rim prinesli s posebnim spremstvom. To je bilo za veliko mesto, se ve da, čas veselja in radovanja. Da bi neverni Rimljani zato svoje malike hvalili, pa' po svoji misli davke in mesto zavoljo ptujcev očistili, imeli so zares ajdovsko očiščevanje, ktero so „luperkalije“ imenovali. V ponočnem času so v celih trumah po mestu divjali in z gorečimi bakljami in svečami ne¬ spodobno okoli noreli. Da bi se kristjani teh nespodobnosti ne vdeleževali, zavkazal je papež Gelazij, da so vsako leto, 2. sve¬ čana, v spomin Marijinega očiščevanja, napravili slovesno procesijo, v kteri so s prižganimi svečami šli v eno, prebla- ženi Deviei posvečeno cerkev. •Ker sveta cerkev ta praznik blago¬ slovi sveče, za službo Božjo odločene, in jih v procesiji prižge, se ta praznik tudi „ Svečnica" imenuje. Kaj te blagoslov¬ ljene sveče pomenijo, nas učijo molitve, ktere mašnik pri blagoslovu moli: Gospod, Jezus Kristus! ti prava luč, ki razsvetliš slehernega človeka, dodeli tem svečam svoj blagoslov in posveti jih v svoji vsegamogočnosti. Kakor sveče, prižgane, s svojo lučjo preženejo ponočno temoto, tako naj sveti Duh naša serca razsvetli, in naj nas večne slepote za zmiraj obva¬ ruje, da vidimo in spoznamo to, kar je tebi dopadljivo in nam koristno, da bomo enkrat tebe, večno luč, v celi bliščobi gledali. Enkrat nam je mašnik pri svetem kerstu podal gorečo svečo v roko ,in nam rekel: „Sprejmi to gorečo svečo; ohrani svojo kerstno obljubo neomadežano; derži zapovedi Božje, da, ko bo Gospod na ženitovanje prišel, mu zamoreš nasproti iti z vsemi svetniki v nebeško prebiva¬ lišče in vživaš večno življenje na vse večne čase!" O da bi nikdar ne poza¬ bili tega! Kedar vidimo gorečo svečo, ki nas spomni Jezusa, ki je prava luč, se spomnimo Marije Device, ki nam je to luč na svet prinesla in bodimo tudi mi enaki luči, ki vedno proti nebu puhti .in sama sebe povžije. Tako naj naše serce proti nebu v sveti ljubezni gori, da se ne bomo ‘bali pri goreči sveči, ktero nam bodo podali našo smretno uro, ki nas bo spomnila, da gremo sč živo vero, s terdnim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo Jezusu Kristusu naproti in se ž njim vso večnost zedinimo in ga ve¬ komaj molimo in vživatao. 9. God žalostne Matere Božje. God Matere Božje sedem žalosti nas spomni na neskončno velike bolečine, ktere je naša preljuba Mati Marija v svojem presvetem sercu tukaj na zemlji občutila, in jih v Božjo voljo vdana voljno preterpela ter je kraljica mučenikov po¬ stala. 57 Sedmere žalosti, ktere nam sveta cerkev ta Mariji posvečeni dan pred oči naše duše stavi in jih nam v premišlje¬ vanje priporoča, so te: 1. Prerokovanje starčka Simeona; 2. Beg v Egipt; 3. Zguba dvanajstletnega Deteta Jezusa; 4. Srečanje Jezusa s križem obloženega; 5. Njegovo križanje; 6. Snemanje s križa; 7. Položenje Jezusa v grob. — Nekteri pa premišljujejo tele bolečine preblažene Matere Božje: 1. Ko je Kristus od svoje Matere se poslovil; 2. Ko je bil’s ter- njem kronan; 3. Ko so ga na križ pri¬ bijali ; 4; Ko so mu jesiha ponudili; 5. Ko je zaklical: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? 6. Ko je umeri; 7. Ko je mertev na njenem naročji ležal.'. Zavoljo teh sedmerih bolečin, kjere so njeno neomadežano materno serce prebadale, nam podobarji napravljajo po¬ dobo žalostne Matere Božje pod križem s sedmerim mečem v persih, po besedah starčka Simeona, ki je rekel: „In tvojo lastno dušo bo meč presunil/ (Luk. 2, 35.) Ako pa nam sveta cerkev le sedem žalosti Božje Matere v premišljevanje odkazuje, nam stori to zato, ker vseh bolečin, vseh žalosti in britkosti Marijinih razumeti ne moremo, ker so neskončne. Na njene bolečine obrača sveta cerkev besede preroka Jeremija, ki pravi: „ O vi, ki memo greste po potu, pomislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor bolečina moja? — Komu te bom primeril, in komu te, bom pripodobil, jeruzalemska liči? . . . Velika namreč, kakor morje, je tvoja potertost: kdo te bo ozdravil? “ (Žal. pes. 1, 2.) Marijino ljubezen opisujejo cerkveni učeniki kot ljubezen, ktere velika voda pogasiti ne more. Tako opisujejo tudi žalost in bolečine Matere Božje. Sveti Anzelm pravi: »Vsa grozovitost, ktero so mučeniki na svojih telesih prestali, je bila majhna v oziru grozovitosti Mariji¬ nih žalosti/ Sveti Bernardin pravi: »Tako velika je bila bolečina preblažene Device Marije, ako bi bila razdeljena med vse terpljenja zmožne stvari, da bi na mah vse te stvari pomerle/ Žalostno Mater Božjo pod križem premišljevaje, zakliče sveti Bonaventura: „0 Devica, tvoj Sin je terpel na telesu, ti si terpela v svo¬ jem sercu. Vse posamezne rane, ki so bile po vseh udih njegovega telesa raz¬ širjene, so se v tvoji duši strinjale. O presladko serce ljubezni, ko te pogledam, ne vidim več serca, ampak vidim‘brezno britkosti in grenkosti/ »Moj sin! pravi stari Tobija svojemu sinu, spominjati se moraš, kakošne in kolikošne nevarnosti je.tvoja mati zavoljo . tebe terpela/ (4, 4.) Pač ni čuda, da pobožni otroci’Marijini radi premišljujejo žalostno Mater Božjo. Godovanje Marijinih žalosti je pa očitno se pričelo še le v petnajstem stoletji. Žalostna^ prigodba je k temu pripomogla. Na Češkem je živel ošaben, preslep¬ ljen mož, ki so« mu Hus rekli; zares hud človek, ki je zabredel v gerdo kri¬ voverstvo, ter je mnogo ljudi preslepel in za seboj potegnil. Ti krivoverci so neusmiljeno divjali, in so v svoji peklen¬ ski hudobiji veliko podob križanega Je¬ zusa in njegove preblažene Matere razbili in pokončali. Se ve da so te hudobije pobožnim vernim kaj hudo dele. Med temi, ki so z britkim sercem gledali oskrunenje svetih podob in so žalostno čutili, kolika nečašt se godi našemu Zve¬ ličarju in njegovi presveti Materi, ’je bil tudi Teodorik, veliki škof v Kolinu. On premišljuje, kako bi se to skrunenje po¬ praviti, to veliko razžaljenje Božje porav¬ nati moglo; zato skliče vse, sebi pod¬ ložne škofe v zbor v mesto Kolwr To - je bilo leta 1412. Vsi so sklenili , da v spravo tega velicega skrunenja hočejo 58 en petek v postnem času slovesno obha¬ jati spomin žalostne Matere Božje. V svojem pismu do vernih kristjanov pra¬ vijo: »Ta praznik hočemo obhajati v spo¬ min svete, neomadežane Device in Božje Porodnice Marije, ki zmiraj svojega kri¬ žanega Zveličarja za uboge grešnike prosi, in ktere slava nikdar zadosti hva¬ ljena ne bo, če bi tudi vsako zerno nepre- štetega peska pri morju hvaliven jezik bilo. Potem naj se ta god obhaja v spomin in na čast tisti britkosti in tistim bolečinam, ktere je preterpela Marija, ko je naš Zveličar Jezus Kristus z razpetimi rokami na križu viseč, svojo Mater sve¬ temu evangelistu Janezu izročil. In sled¬ njič pravijo zbrani škofje, naj se ta god obhaja zato, da bi bil Jezus Kristus potolažen, in naj bi nevernikom odvzel zaslepljenje in jih v sveto'katoliško cer¬ kev nazaj pripeljal, pravoverne pa obva¬ roval vsega krivoverstva in vsega hudega. “ To godovanje se je urno razširilo po vsem kerščanskem svetu; zlasti ker dva miniška reda, Bernardinci in Serviti, to pobožnost posebno ljubita in širita. God Matere Božje sedem žalosti ni zapovedan praznik, vendar pobožni častivci Matere Božje zares radi pridejo cvetni petek v cerkev ter se posebno obilno zbirajo okoli podob žalostne Matere Božje. Neštevilno veliko je cerkvi in al- tarjev tej skrivnosti posvečenih. Tudi veliko Božjih potov je posvečenih žalostni Materi Požji; posebno po Češkem in po Nemškem. V Ljubljanski škofiji imamo 4 farne cerkve, 13 podružnic in 6 kapel Materi Božji sedem žalosti posvečenih. Papež Sikst IV. je odločil posebno sveto mašo za to godovanje. Mnogoteri odpustki so bili za to podeljeni. Papež Inocencij XI. je leta 1681 dodelil 100 dni odpustkov, kdor pobožno zmoli prelepo pesem »Žalostna je Mati stala", ktera to godovanje zares ginljivo opisuje. Pa¬ pež Benedikt XIII. ga je 1726 vsemu kerščanskemu svetu na cvetni petek ob¬ hajati ukazal. Ker pa katoliška cerkev ta čas že tako žalostne spomine obhaja, je apo- stoljski sedež privolil najprej Servitom, da smejo god Matere Božje sedem ža¬ losti obhajati tudi tretjo nedeljo meseca kimovca. Leta 1734 je cesar Karl VI. svojim avstrijanskim deželam ravno to privoljenje zadobil. Papež Pij VIL pa je leta' 1814 zapovedal, naj se . god Ma¬ tere Božje sedem žalosti vsako leto tretjo nedeljo kimovca po vsem kerščan¬ skem svetu v drugič obhaja. In od ta¬ krat obhajamo ta spomin cvetni petek in tretjo nedeljo kimovca. Kdo bi bil častivec Matere Božje in bi ne imel preserčnega sočutja sh žalostjo Gospodove Matere? Ravno premišlje¬ vanje žalostne Matere Božje nam je neiz¬ rečeno koristno, in je Gospodu dopadljivo. Blaženi devici Veroniki iz Binazke je Je¬ zus nekdaj razodel, da so mu ljubši solze, ktere 'pretakamo v premišljevanji Marijinih bolečin, kakor solze , ktere to¬ čimo zavoljo njegovega terpljenja. Premišljevanje Marijinih žalosti po¬ sebno pospešuje našo notranjo pobožnost. To premišljevanje nam odvzame ljubezen do sveta, nam kaže malovrednost posvet¬ nega veselja , nas k Jezusu napeljuje, nas presune z resnično žalostjo zavoljo storjenih grehov, ki so Jezusu in njegovi presveti Materi toliko terpljenja, toliko žalosti napravili ter nam tudi daje moč in serčnost, da svoje britkosti in težave- vdani v voljo Božjo, prenašamo. Ta po¬ božnost je s predrago kervijo Jezusa Kristusa oblita ter nas vodi naravnost v globočino Jezusovega serca. Pobožno premišljevanje Marijinih ža¬ losti imenujejo učeni cerkveni možje zna¬ menje zveličanja. K temu je povod dala neka pripovedka / ktera po izročilu sega 59 do apostoljskih časov. Nekaj let po smerti preblažene Matere Božje, ko je evangelist sveti Janez žaloval zavoljo zgube nebeške Matere in je priserčnO želel, da bi njeno obličje še enkrat rad videl, se mu pri¬ kaže Gospod s svojo Materjo. Sveti evangelist je vedno premišljeval žalost Matere Božje in terpljenje njenega Sina. Zato je v tej prikazni slišal, kako je Marija prosila Jezusa, naj dodeli posebne milosti njim, ki bodo njeno žalost in britkost premišljevali. In Gospod je od¬ govoril svoji ljubljeni Materi, da hoče dodeliti štiri posebne milosti njim, ki bodo pobožnost opravljali. ' Perva milost bo, da bodo svoje grehe še pred smertjo popolno čeznatorno obžalovali. Druga milost- bo posebno varstvo smertno uro. Tretja milost bo, da si bodo skrivnosti njegovega terpljenja globoko v svoje serce vtisnili; in četertič bodo občutili posebno moč Marijine priprošnje. Sveti Alfonz Ligvori pripoveduje, da je Gospod enako razodenje dal sveti Be- nediktinki Elizabeti. Ta veliki častivec Matere Božje je,pri svojih misijonih na¬ vadno blizo pridižnice postavil podobo žalostne Matere Božje. Večkrat se je na to podobo ozerl in Marijo klical na pomoč; pa je tudi opominjal grešnike, naj se podajo k žalostni Materi Božji, da jim sprosi resnično spreobernenje. Premišljujmo še mi Marijine žalosti, da se vdeležimo posebnih milosti Božjih. Zdihujmo s sveto cerkvijo: O Božji Zve¬ ličar! ko si ti na križu umeri, je po Simeonovem prerokovanji meč bolečin prebodel nedolžno dušo tvoje vse časti vredne deviške Matere Marije; dodeli nam milostljivo, ’ da, ko njene bolečine in njeno terpljenje pobožno častimo, po zasluženji in na prošnje vseh, ki so pod križem stali, sad tvojega terpljenja v sebi čutimo, ki živiš in kraljuješ z Bo¬ gom Očetom in svetim Duhom, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. 10. Praznik vnebovzetja Matere Božje. Pet Marijinih praznikov je zapove¬ danih. Slovesno obhajamo: čisto spo¬ četje preblažene Device, njeno rojstvo, oznanenje Devici Mariji, njeno očiščevanje ali Svečnico in njeno vnebovzetje. Najčastitljivejši vseh Marijinih prazni¬ kov je praznik njenega vnebovzetja. Ta je krona vsem njenim praznikom. Ta dan nas sveta cerkev opominja neizmerno velike časti in nebeškega veselja, ktero je naša preljuba Mati Marija po dokon¬ čanem teku zemeljskega življenja z dušo in s telesom v nebesih dosegla v plačilo svojih prelepih čednosti in v povračilo preslanih britkosti in žalosti. Kakor telo njenega Božjega Sina ni v grobu ostalo ter ni strohnelo, tako tjidi neomadežano telo Matere Božje ni v grobu trohnelo; ampak Vsegamogočni ga je z dušo vred v nebeško kraljestvo k sebi vzel. O koliko čast je prejela neomadežana Devica v svojem vnebo¬ vzetji! Koliko moč je takrat prejela kot preljubeznjiva hči nebeškega Očeta! Ko¬ liko slavo, kot preblažena Mati Božjega Sina! koliko prednost kot preljubljena nevesta svetega Duha! .Kakor ceder na Libanu sem povikšana in kakor ci¬ presa na Sijonski gori.“ (Sir. 24, 17.) Ta dan je bila preblažena Devica Marija kronana kraljica vseh nebes. Vsi kori angeljski so jo spoznali svojo kra¬ ljico, ker svetejša je, kakor Kerubini in Serafini in njen sedež je višji, kakor se¬ deži angeljski; ker Gospod jo ‘je posadil zraven sebe. Stari očaki in preroki so počastili svojo kraljico; ker ona je Mati Njega, kterega so tako željno pričakovali in kterega so toliko stoletij napovedovali. 60 Aposteljni so se razveselili nad svojo kraljico; ker oni 'so bili učenci njenega Božjega Sina, ter so jo že na zemlji vi¬ soko. častili. Mučeniki so jo pozdravili svojo kra¬ ljico, ki jih je s svojim prelepim zgledom osrečevala in v terpljenji podpirala. Spoznovalci so bili veseli, ko so videli pred seboj njo, ki je bila zgled vseh čednosti, ktere so posnemali, da so zveličanje dosegli. Device so sprejele in pozdravile svojo kraljico, ki je perva svoje devištvo ne¬ beškemu ženinu posvetila. O kako je bilo pomnoženo veselje vseh nebeških prebivalcev, ko so videli, kako je Vsegamogočni visoko povzdignil svojo preljubljeno Mater in jo počastil — kraljico vseh nebes. To kraljico smejo vsi nebeščani imenovati svojo Mater; in ona jih ljubi vse, kot svoje otroke. Spomin veličastnega vnebovzetja pre- blažene Device Marije in spomin slav¬ nega kronanja Gospodove Matere obhaja sveta katoliška cerkev ta veliki Marijin praznik. .Kakor je velik ta Marijin praznik, tako je njegovo godovanje že staro. Kol- veneri, Suri in drugi učeni stari zgodo¬ vinarji terdijo, da so praznik Marijinega vnebovzetja že aposteljni vpeljali. O času cesarja Konstantina okoli leta 330 so ta praznik že prav slovesno obhajali. Ko je cerkveni zbor v Efezu leta 431 Ma¬ rijo očitno razglasil kot »Mater Božjo*, - se je tudi to godovanje urno širilo po vsem kerščanskem svetu. Briški korar Jakob Pameli pravi: »Gotovo je, da so praznik vnebovzetja Marije Device že ob času svetega Hijeronima in svetega Av¬ guština obhajali.*. Sveti Atanazij, sveti Andrej iz Koste in drugi cerkveni očetje ravno to terdijo. V Rimskem mestu je ta praznik vpe¬ ljal papež Damaz, ki je vladal sveto cerkev od leta 366 do 384. Toda takrat so ta praznik obhajali 18. prosenca. Ni- cefor pripoveduje, da je cesar Mavrici j želel in prosil, da naj se vnebovzetje Marije Device obhaja 15. dan velikega serpana. To se je zgodilo okoli leta 582. Bukvarničar Anastazij priča, da pa¬ pež Sergij I., ki je živel proti koncu sedmega stoletja, je zapovedal na ta praznik procesijo iz cerkve svetega Ha¬ drijana. Toraj so ta praznik gotovo že poprej obhajali. Tudi je imel že takrat ta praznik svojo vigilijo ali podpraznik s postom, kakor drugi največi Gospodovi prazniki, Božič, Velikanoč in Binkošti. Pa že sto let poprej omeni sveti Gregor Tourski, da so obhajali spomin, da je bila preblažena Devica in Mati Marija z dušo in s telesom v nebo vzeta. Vendar takrat ta praznik še ni bil zapovedan po vsem kerščanskem svetu, kar je razvidno »iz Ahenskega cerkvenega zbora, ki je bil leta 809. Še le na Mo- gunskem zboru je bil sploh - vpeljan; in to je bilo leta 813. Papež sveti Leon IV., ki je vladal od leta 847 do 855, jS zaukazal obha¬ jati osmino temu imenitnemu Marijinemu prazniku. In to se je tako zgodilo. O njegovem času se je pri cerkvi svete Lu¬ cije v Rimu prikazoval strahovit zmaj, ki je s svojim pogledom memogredoče otroval. Kdor se mu je bližal, je smerti zapadel. Sveti Leon se s postom in z molitvijo pripravlja, in na praznik Mari¬ jinega vnebovzetja se poda v slovesni procesiji na nevarni, toliko strašni kraj, ter se vstavi pred votlino, kamor se je skrival gerdi zmaj. Z vsem zbranim ljudstvom je priserčno molil in prosil Boga, naj jih reši prestrašne nadloge. Njegova prošnja je bila uslišana; pošast je zginila in mir so imeli. V zahvalo je vpeljal osmino temu' Marijinemu praz¬ niku. Na Angleškem je veliki kralj Al- 61 . fred dal posebno zapoved, da so celo osmino slovesno obhajali in nihče ni smel vso osmino hlapčevskih del opravljati. Imenitno je, kar so iz teh časov leta 1856 na dan spravili. Nepozabljivi sveti Oče Pij IX. so ukazali kopati v podze¬ meljskih rovih, po starih katakombah, pod Rimskim mestom. Med druge Ime¬ nitnosti, ktere so izkopali, se po pravici šteje prelepa stara podoba, ktero so na¬ šli v katakombah pod cerkvijo svetega Klemena. Ta podoba ima zgoraj sede¬ čega Zveličarja z bukvami v levi roki. To podobo Jezusovo obdajajo trije veliki angelji. Spodaj je Marija, preblažena Devica z razprostertimi rokami nad gro¬ bom stoječa, ki se proti svojemu Božjemu Sinu vzdiguje, kteri jo v evangeljski družbi prejema. Enajst aposteljnov stoji okrog groba in stermeči gledajo za svojo . nebeško Materjo. Na desni strani po¬ dobe je papež Leon z napisom svojega imena, in ker ima obsij na glavi na štiri strani, je to po spričevanji starinarjev znamenje, da je takrat še živ bil, ko je bila ta podoba napravljena. Na drugi strani pa je sveti Vid škof. Ta podoba iz devetega stoletja nam spričuje, da je takrat bil splošen spomin na vnebovzetje Matere Božje. — Ravno tukaj, v stran¬ ski ladiji spodnje cerkve so dobili tudi grob svetega Cirila, našega imenitnega aposteljna, s slikami njegovega'življenja iz devetega stoletja. Gotovo je tedaj, da praznik Mariji¬ nega vnebovzetja je bil v devetem sto¬ letji po vsem kerščanskem svetu že za- zapovedan praznik. Ta praznik vidimo po Slovenskem sem ter tje, da stare ženice prinesejo seboj v cerkev k službi Božji cele šope raznih poljskih cvetlic. Nekdaj je bila navada, da je cerkev te cvetlice blago¬ slovila. V lepi molitvi prosi cerkev pri tem obredu trojedinega Boga, naj bi na priprošnjo preblažene Matere Božje bla¬ goslovil te cvetlice, da vsi, ki- bi jih ra¬ bili ali vživali, zaželjeno srečo na duši . in na telesu zadobijo in da na priprošnjo Marijino po tem zavživanji zveličanski sad obrodijo, da v lepi dišavi prijetnih čednosti nebeškim vratam , naproti hitijo. Verno ljudstvo je te blagoslovljene šopke raznih cvetlic visoko cenilo, ter je njih korist vsegamogočnosti Božji, priprošnji Marijini in cerkveni molitvi pripisovalo. Da je pa ta blagoslov zelišč in cvetlic ravno v praznik vnebovzetja Matere Bo¬ žje v navadi, ima svoj posebni pomen. Marija je izvoljena cvetlica iz rodu Da¬ vidovega, ki nam je prinesla presladki in preblaženi sad Jezusa Kristusa. Bra¬ nje tega preslavnega Marijinega praznika je pri sveti maši vzeto iz bukev modrega Siraha (24.). Tu se nam kaže modrost mogočne Gospe, ter se primerja dreve¬ som in zeliščem, ki imajo lepe lastnosti in dobre sadove. Vse to oberne sveta cerkev na preblaženo Devico Marijo. Ce¬ dre na Libanu in ciprese na Sionu kažejo Marijino visokost in njeno čast med vsemi ženami. Palme v Kadesu, zasajena roža v Jerihi, oljka na polji in javor ob vodi oznanujejo njeno lepoto, njeno moč in rodovitost vseh prelepih čednosti in vše polnosti milosti Božje. — Od dreves prestopi branje na dišeča želišča, ip pravi, da diši, kakor cimet in lepo dišeče ma¬ zilo, in da daje prijeten duh, kakor iz¬ brana mira. — Vse to se prav lepo poda prijetni dišavi neskončno lepih čednosti, . s kterimi je bila vsa napolnjena prebla¬ žena Devica Marija. Res lepa je bila ta stara navada. Kakor je verno judovsko ljudstvo cvetno nedeljo veje in cvetlice stlalo na pot, ko je Jezus slovesni vhod v Jeruzalem imel, ter ga je tako kot kralja Izraelskega počastilo; tako pobožni kristjani prine¬ sejo razna zelišča in cvetlice v cerkev, 62 da s tem razodevajo veselje nad veli¬ častnim vhodom, v kterem je bila pre- blažena Devica Marija v nebeški Jeru¬ zalem vzeta kot kraljica angel jev in svetnikov. • In kakor pravi izročilo, so aposteljni našli dišeče cvetlice v praznem grobu, ko je njihova kraljica bila v nebo vzeta. Kako prav in lepo je toraj, da sveta cerkev ta Marijni praznik blagoslovi di¬ šeče zelišča in pisane cvetlice. Kdor vsaki dan zjutraj, opoldne in zvečer po trikrat pobožno zdihne: „Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu; kakor je bila v začetku in zdaj in vse¬ lej, in na vekomaj! Amen,“ da bi tako zahvalil presveto Trojico za vse prebla- ženi Materi Božji dodeljene milosti, po¬ sebno da je bila častito v nebo vzeta; zadobi vsaki dan 300 odpustkov; v mescu pa popolnoma odpustek pod na¬ vadnimi pogoji. (Pij VIL 1815,) O Marija, varuj nas! 0 Marija, vodi nas po pravi poti v sveti raj! Amen. ii. God Matere Božje Karmelske, ali Škapulirske. Ta Marijin praznik obhajamo 16. malega serpana. Ker je to godovanje opisano pri Božjih potih in tudi pri re¬ dovih Marijinih, zato naj tukaj le nekaj malega omenim. V obljubljeni ali sveti deželi stoji imenitna gora Karmel, kjer je živel pre¬ rok Elija. Po njegovi smerti je bilo zmiraj nekaj pobožnih starcev na tej gori. Tudi ,v novi zavezi so bili gori goreči učenci . Jezusovi, ki so posebno Mater Božjo častili. Leta 1196 je blagi Bertold iz Laškega, sebi in svojim tovar- šera postavil na tej gori več puščavic ter je ustanovil red ha čast Materi Božji, ki se po gori '»karmelitski red" imenuje. Tudi »škapulirski red" mu pravimo, j ker je preblažena Devica Marija posebno obleko dala svetemu Simonu Stok-u, ki je bil 1245 prednik tega reda. Obleka »škapulir" je namenjena menihom tega reda; pa nosijo jo tudi svetni, ki hočejo biti posebni častivci Matere Božje. Tem menihom je privolil papež Sikst V. v letu 1587, da smejo god svoje bra¬ tovščine na čast Mariji Devici kot pose¬ ben praznik obhajati. Tudi drugi papeži so širili to godovanje. Papež Bene¬ dikt XIII. je leta 1726 vpeljal ta praz¬ nik po vsem kerščanskem svetu. Vsak kristjan, posebno še slehern Marijin častivec naj bi nosil »sveti ška¬ pulir" ; in naj bi pobožno obhajal praz¬ nik škapulirske Matere Božje. Mnogih odpustkov se lahko vdeleži. 12. God Marije Snežnice. Ta praznik, ki ni zapovedan, obhaja sveta cerkev 5. dan velicega serpana. Svoj začetek ima v Rimskem mestu. Za časa papeža Liberija, ki je umeri 352, je živel v Rimu bogaljubni mestjan Janez s svojo ravno tako pobožno ženo. Imela sta obilno premoženja, pa nič otrok. Vse svoje imetje sta Mariji posvetila. Ljuba Mati Božja jima razodene, naj v njeno čast zidata cerkev. Ker sta po prikazni Matere Božje na Eskvitinskem hribu ob poletnem času našla s snegom zaznamo¬ vani kraj, kjer naj postavita cerkev, so to cerkev imenovali »Marija Snežnica". . Ta cerkev in njene velike imenitne dragocenosti so bolj na tanjkff popisane pri »Božjih potih". Spomin prečudnega začetka te Marijine prežale cerkve- pa niso precej slovesno obhajali. Da je bil pa praznik Marije Snežnice v'trinajstem stoletji že v navadi, se vidi iz pisem papeža Honorija III., Aleksandra IV. in Nikoja IV. V štirnajstem stoletji ga je obhajalo celo Rimsko mesto. Papež Pij V. 63 pa ga je po celi katoliški cerkvi raz¬ širil. Ako premišljujemo začetek tega praz¬ nika, sili se nam vprašanje: zakaj neki je preblažena Devica Marija premoženje pobožnega Rimljana Janeza oberniti hotla v zidanje nove cerkve, ker takrat je bilo v Rimu že več cerkva Materi Božji po¬ svečenih? Odgovor na. to lahko dobimo, če pomislimo, kaj se je v cerkvi »Marije Snežnice" v Rimu že godilo in se še prigodi. ' V tej preimenitni cerkvi pre¬ blažena Devica Marija Božjih milosti ne deli, kakor drugod; tukaj jih v polno mero siplje. V tej cerkvi se je spreobernilo že brez števila grešnikov in nevernikov; je bilo ozdravljenih mnogo bolnih , oprostenih veliko od hudobnega duha obsedenih; nadložni vseh stanov v raznoterih potrebah so tukaj tolažbo in pomoč dobili. Na pot zveličanja je tukaj nebeška Gospa pripeljala celo očitne hudo- delnike, ko so to njeno svetišče obiskali. To nas poduči, zakaj je preblažena De¬ vica Marija želela imeti še to novo cer¬ kev. Hotela je namreč deliti nadložnim prav -veliko milosti Božjih, zato je njej izročeno premoženje v zidanje te nove cerkve obernila. Kaj je bilo z zapustnikom, pobožnim Rimljanom Janezom in z njegovo ženo, nam zgodba ne pove. Po pravici pa . smemo' soditi , da je Marija še posebno skerbna Mati v. življenji in tudi smertno uro njim, ki svoje imetje v njeno čast obernejo in darujejo. Lahko si mislimo, da bo Marija tam v nebesih sprosila posebno lep kraj njim, ki jej tukaj na zemlji stavijo in preskerbijo altarje ali celo 'cerkve. Kdo zmed nas ni v britkostih in v težavah t Saj smo vsi v solzni dolini. Cerkveni učeniki pa terdijo, da vse mi¬ losti in vsa pomoč-, ktero Jezus terpečim ljudem podeliti hoče, nam teče po rokah preblažene Device Marije. Vendar pa nikdar ne misli, da te bo Marija prezerla, ako nimaš premoženja, kterega bi jej izročil ali zapustil. Ona gleda na tvojo voljo. Ako tvoje serce za Marijo bije, prav, gotovo tudi njeno materno serce za te bije. Še nekaj tolaživnega imam tukaj za te, ki te bukve prebiraš ali brati poslu¬ šaš. V tvoji farni cerkvi je morebiti kak altar Materi Božji posvečen; ali go¬ tovo je saj kaka čedna podoba preblažene Device Marije, pred ktero pobožni Mari¬ jini otroci radi molijo, se njej izročujejo in jo tudi morebiti lepo zaljšajo. Ko danes bereš začetek veličastne cerkve »Marije Snežnice“ in te misel obhaja, da bi tudi ti kaj rad pripomogel k zalj-- šanju Marijinih altarjev, ne presliši tega notranjega glasu; podari, kar premoreš, kedarkoli se v Marijino čast kaj dela. Marija, ki zdaj pri svojem nebeškem Sinu kraljuje, ti bo že vse prav obilno povernila, kakorkoli boš v povikšanje njene časti storil ali daroval. Ne boj se, da bi ti kaj dolžna ostala. Ako pa nič dati ne moreš, ako si tako reven, in nič nimaš, imaš pa vendar veliko; imaš samega sebe. Daj nebeški kraljici samega sebe; ponudi jej svojo dušo, svoje telo; zapusti jej svoje britkosti, svoje križe in nadloge. Podaj jej svojo bole¬ zen, svojo žalost. Zapusti jej celo svoje grehe, toda s skesanim sercem in z res¬ nično voljo, da se poboljšati hočeš. To sporočilo , to zapuščino bo Marija rada sprejela in ti bo vse obilno povernila. Ako se tako preblaženi Devici vsega da¬ ruješ, z resnično voljo vsega prepustiš: potem si ves Marijin , in Jezus Kristus ti bo ponovil: »Glej, tvoja Mati !“ in Ma¬ riji bo rekel: »Glej tvoj sin — tvoja hči!“ Pa morebiti že še kaj imaš, kar bi Mariji prepustil? Pomisli; morebiti ven- 64 der kaj dobiš , da Materi Božji ponudiš. — Ti si oče, ti si mati, in imaš majhne otročiče, ali morebiti že odraščene. Pojdi v far/io cerkev, poklekni pred podobo ljube Matere Božje, pa ponudi, podari preblaženi Devici Mariji ‘svoje nedolžne otročiče. Oj, tč bo Marija z velikim vese¬ ljem sprejela, ker ona posebno rada ima čiste, nedolžne duše.'Ako so tvoji otroci že odraščeni, bp pač.dobro za nje, ako jih Mariji izročiš. Pa tega nikdar ne pozabi. Izročenje svojih otrok ponovi vselej, kedar v farno cerkev prideš. Marija ti bo majhni trud prav obilno povernila. Trikrat blagor otrokom, -ktere dobri starši Mariji izročujejo! Marija jih rada sprejme v svoje posestvo, pa jih pod svojim plaj- ščein z materno skerbjo zakrije, da jih satan in hudobni ljudje ne dobijo in ne pohujšajo. Pod njenim varstvom taki otroci rastejo v veselje in čast svojim staršem in v blagor sebi in celemu kraju. Toraj, če tudi nimaš denarja niti družega premoženja; vendar posnemaj premožnega Rimljana Janeza in napravi svojo oporoko in vse zapusti in izroči nebeški kraljici v last. Daj in izroči jej svojo dušo in svoje telo in vse, kar imaš. V njenem varstvu si' dobro shra¬ njen za zdaj in za vekomaj. 13. God rožnivenske Matere Božje. Ta praznik ima svoj začetek v ime¬ nitnih prigodbah. Opomni nas na vojske in čudovite zmage. Velika, preslavna zmaga pod varstvom nebeške kraljice je dala povod temu godovanju. V pet¬ najstem stoletji je bil grozoviti Turk prisežen sovražnik vsega kerščanstva. Ko se je tem divjim vojakom posrečilo, da so leta 1453 Carigrad premagali in si ga "podvergli, so se s svojimi mogočnimi vojvodi dervili naprej v Evropo, ter so polomesec povsodi vsilili, kamorkoli so prihrumeli. Neusmiljeno so razsajali, ropali in morili, ter so žugali zatreti kerščanstvo. Da se temu prestrašnemu navalu nikdo ni vstavil, iskati je uzrok v tem, ker so bili kralji in knezi v zapadnih deželah med seboj v vednih razpertijah. Zastonj 50 opominjevali skerbni papeži, naj bi se domači knezi med seboj pomirili in se združeno grozovitemu sovražniku vsega kerščanstva v bran postavili. Ko je pa sultan Selim II. prelomil vse poprej storjene pogodbe in. je otok Ciper tolovajsko napadel in tam neusmi¬ ljeno gerdo divjal in moril, oberne se sveti papež* Pij V. še enkrat do sosednih poglavarjev, ter jim tako dolgo prigo¬ varja, da združi Španjsko, Benečansko in več laških knezov. Tudi Pij V. pošlje svojo vojsko v pomoč. Vsi ti se vzdignejo zoper divjega Turka. Za vojskovodjo so 51 izvolili še le 24 let starega Janeza Avstrijskega, ki je bil poseben častivec Matere Božje. On se je zaobljubil na Božjo pot v Loreto, ako ga Marija srečno vodi in mu zmago sprosi. To obljubo je tudi spolnil in Loretansko cerkev bo¬ gato obdaroval. — Akoravno so zbrali skupaj veliko hrabrih vojakov, in so ves- Ijali sovražniku naproti v 270 Barkah; vendar papež sveti Pij ni zaupal tej, če tudi veliki moči toliko, kakor nebeški pomoči. S solznimi očmi je molil k Bogu. Vso vojsko pa je izročil v mo¬ gočno varstvo Matere Božje. V spravo Božji pravici* je napovedal “poste in očitne molitve. Verni so v dolgih procesijah romali k Materi Božji v Loreto, da bi' mili Bog na Marijino priprošnjo rešil kristjane tega grozovitega sovražnika. Sveti Oče je poslal vojskovodji Janezu svoj očetovski blagoslov, ter mu je spo¬ ročil, da bo gotovo zmagal, če bo svoje vojake v pravem strahu vodil in’ razuz¬ danosti varoval. Ko 7. vinotoka lb71. pri Lepantu obe vojski skupal terčite, povzdigne Janez 65 Avstrijski zastavo, ktero mu je papež poslal. Mašniki po kerščanskih barkah zakličejo k molitvi in vsa kerščanska vojska moli na svojih kolenih. Turki ropotajo s svojim orožjem in med gro¬ zovitim rjovenjem se veržejo v boj. Straš¬ no pokanje gromi in velik dim napolni vso vojsko. Pet celih ur je terpel grozni boj. Kristjani so premagali. 130 so¬ vražnih bark so dobili, do 90 so jih v globoko morje potopili. Do trideset tisoč Turkov je padlo, da je morje kervavelo. Med tem pa so po vsej Evropi molili in s svetim rožnimvencem Marijo na po¬ moč klicali. V Rimskih cerkvah je bilo presveto Rešnje Telo izpostavljeno. Sveti Oče Pij je priserčno molil. Na mah se vzdigne; stopi k oknu, odpre ga in ne¬ kaj trenotkov ves zamišljen gleda proti Lepantu. Ves prevzet veselo zakliče pri¬ čujočim mašnikom: „ Hitite v cerkev in hvalite Boga; ker Gospod nam je veliko zmago dodelil. “ In tisti trenutek je bila zmaga gotova. Veselje po vsem kerščan- skem svetu je bilo zares veliko. Vsi pa so pripisovali zmago mogočni priprošnji preblažene Device Marije. Papež je zapovedal, naj vsako leto pervo nedeljo vinotoka pri službi Božji obhajajo spo¬ min „ Marij e zmagovalke “. Naslednik svetega Pija, papež Gregor XIII., pa je zapovedal, da po vseh cerkvah, kjer so imeli bratovščine svetega rožnegavenca, v zahvalo te zmage obhajajo praznik na čast kraljici svetega rožnegavenca pervo nedeljo vinotoka. Poprej so to godova- nje imeli 25. sušca. Nove zmage, ktere so kristjani na priprošnjo Marijino pridobili, so pripo¬ mogle, da so ta praznik po vsem ker- ščanskem svetu obhajati začeli. Po hu¬ dem udaru pri Lepantu so grozoviti Turki nekaj časa mirovali. Ali leta 1683 so zopet zbrali prestrašilo vojsko do dve sto tisoč mož, ki se je vzdignila iz Carigrada in čez Ogersko se valila proti Dunajskemu mestu. Neusmiljeni sultan se je bahal, da bo s to vojsko končal ves kerščanski svet, da bo priderl celo v Rimsko mesto in da bo svoje konje v cerkev svetega Petra nagnal. 14. malega serpana tistega leta je prirožlal pred Dunaj, kterega je v polokrogu oblegel. Pet in dvajset tisoč šotorov je postavil pred preplašeno cesar¬ sko mesto. Dan na dan so streljali v mesto s kanoni, kterih je do tri sto se¬ boj imel. Od vseh strani so podkope delali in vedno bližej v mesto rili; ne¬ prestano so mesto naskakovali. Serčno so se kristjani bojevali; ali s sovražnim mečem jih je še bolezen morila. Sila je čedalje večja. Ko je pa do verha prikipela, prišla je toliko zaželjena pomoč. Poljski kralj Sobijeski je prišel s svojo vojsko na pomoč. 12. kimovca je hud boj. Osemdeset tisoč kristjanov se je borilo z dve sto tisoč nevernih Turkov. Ali Sobijeski in drugi kerščanski vojvode so tisto jutro prejeli sveto obhajilo, vo¬ jaki pa blagoslov svojih mašnikov; v vseh Dunajskih cerkvah pa so verni mo¬ lili in Marijo na pomoč klicali. In te prošnje niso bile zastonj. Na večer tis¬ tega dne je bil Turk premagan, potolčen in v beg pognan. Pobožni cesar Leo¬ pold I. se je hotel za to veliko dobroto Materi Božji hvaležnega skazati in je poprosil papeža Inocenca XI., naj vpelje praznik presladkega Imena Marijinega, in naj praznik svetega rožnegavenca po vsem svetu razširi. Ali papeža je smert pre¬ hitela. Še le njegov naslednik papež Klemen XI. je s posebnim pismom 3. vino¬ toka 1716 zapovedal, naj se rožnivenski praznik vsako leto, po vsem svetu, pervo nedeljo vinotoka obhaja; posebno še v zahvalo, ker je bil siloviti Turk po mo¬ litvi rožnivenskih bratovščinah vnovič na Ogerskem in na otoku Korfu srečno pre¬ magan. & 66 O Marija, kraljica svetega rožnega- venca, prosi za nas! 14. God presladkega Imena preblažene Device Marije. Ni ga imena ne v nebesih ne na zemlji, kterega bi mati katoliška cerkev za presvetim in presladkim Imenom Je¬ zusovim bolj častila, kakor častitljivo Ime preblažene Device Marije. To Ime po¬ meni po naše: Gospa, pa tudi morska zvezda. Od nekdaj je kerščanska navada, da so pravoverni to sveto Ime v časti imeli in vanj klicali. God presladkega Imena Marijinega pa so začeli najprej na Španjskem pra¬ znovati. Papež Leo X. ga je poter- dil leta 1513 vsem cerkvam, ktere so ga že tačas obhajale. Kmalo so tudi po drugih deželah to godovanje vpelje¬ vali. Papež Inocencij XI. ga je postavil na nedeljo po prazniku Marijinega rojstva, v spomin rešenja Dunajskega mesta iz rok silovitih Turkov, kar je ravno spre- dej v god svetega rožnegavenca nekoliko omenjeno. Kakor je bila zares velika milost Božja, da je bil kerviželjni Turk tako prečudno premagan, tako naj bi ta dan kristjani posebno prosili mogočno kraljico nebeško, da v svojo materno skerb prevzame blagor svete cerkve, ob enem naj hvalijo Boga za prejeto pomoč, s ktero je bil sovražni Turk tako hudo tepen in razkropljen. Pobožni kralj So- bijeski pa, ko pride s svojo zmagovalno vojsko v Dunajsko mesto, gre naravnost v cerkev in glasno zapoje zahvalno pe¬ sem; odsihmal pa še bolj časti nebeško kraljico, in malo podobico njeno vedno pri sebi ima. Za pobožno češčenje Marijinega Imena so papeži podelili mnogo odpustkov. V našem cesarstvu pa se verniki celo osmino tega praznika lahko vdeležijo po¬ polnih odpustkov, ako vredno prejmejo svete zakramente in molijo v namen svetega Očeta. Te odpustke so poter- dili nepozabljivi sveti Oče Pij IX. 2. sušca 1866. In kdo bi ne častil tega presladkega Imena naše ljube Gospe! Saj to ime, pravi sveti Ligvorij, ni bilo na zemlji znajdeno; ampak je z nebes prišlo in je na Gospodovo povelje bilo Materi Božji dano. Učeni Rihard od svetega Lorenca pravi: „Iz zaklada Božjega je izšlo Ime Marije. Presveta Trojica, sama ti je dala to Ime, o preblažena Devica! Ime, ki je za Imenom tvojega Božjega Sina nad vse imena veličastno povzdig¬ njeno. Bog je tvojemu Imenu dal veliko moč v nebesih, na zemlji in pod zemljo. “ Tako učijo tudi sveti Hijeronim, sveti Epifanij, sveti Antonin in drugi sveti učeniki. Zdihnimo še mi s svetim Alfonzom Ligvorijem, ki je tako priserčno ljubil Mater Božjo: „0 moja presladka kra¬ ljica in Mati Marija, ti veš, kako močno te ljubim, glej, kakor pa tebe ljubim, tako ljubim tudi tvoje sveto Ime. Jaz sklenem in želim s tvojo pomočjo svo¬ jemu sklepu zvest ostati in na tvojo sveto Ime vedno klicati, dokler živim, posebno še svojo smertno uro." 15. God ..Marije pomagaj/' Posebno priljubljena vsem Marijinim častivcem je podoba Matere Božje z ne¬ beškim Detetom „Marija pomagaj". Zlasti verli Tirolci čislajo to podobo, da jo po vseh svojih hišah v razni velikosti imajo in častijo. Stara pripovedka opisuje to podobo. Pervi slikar si jo je gotovo pred svoje oči postavil. Ta pripovedka se glasi: Ko je grozoviti Herodež sklenil, novo¬ rojenega Zveličarja umoriti, se je Jožefu 67 v spanji prikazal angelj in mu je v Božjem Imenu naročil, naj vzame Dete in njegovo Mater in naj beži v Egipt. Pa tudi Marija je bila tisto noč prečudno opomnjena. Marija je bedila in molila svoje nebeško Dete tisto noč. Dete pa, če ravno še le nektere tedne staro, se vzdigne iz plenic, v ktere je bilo povito, se spne Materi na naročje, oklene se njenega vrata ter jej s premilim, sladkim in prosečim glasom zakliče: „ Marij a poma¬ gaj! Marija, pomagaj!" — Druga pripoveduje, da je nebeško Dete k svoji Materi se obernilo in jo pomoči prosilo na begu v Egipt. Ko je namreč sveta družina pod nekim palmo¬ vim drevesom počivala, priderli so roparji pred njo. Nebeško Dete se je svoje Ma¬ tere priserčno oklenilo in klicalo: „Marija, pomagaj! Marija, pomagaj!" In razboj¬ niki jej niso nič žalega storili; ker je eden razbojnikov, prevzet od nebeškega pogleda prelepega Deteta, prosil za ptujo družino. Ta razbojnik, kakor nekteri mislijo, je bil pozneje s Kristusom kri¬ žan, in ker se je spreobernil, mu je Gospod obljubil sveti raj. Po teh pripovedkah so narejene po¬ dobe „Marija pomagaj!" Imamo pa tudi praznik „ Marija po¬ magaj" ali »Marija pomoč kristjanov". — Že papež Pij V. je v Lavretanske litanije pridjal priimek »Pomoč kristja¬ nov" v spomin na slavno zmago, s ktero so premagali kristjani nevernega Turka pri Lepantu leta 1571. Praznik »Pomoč kristjanov" pa je nov. Da zvemo uzrok tega Marijinega godovanja, naj omenim zgodbo velicega terpina in velicega tri¬ noga; to je zgodba papeža Pija Vil. in Napoleona I. Ko je general Bonaparte na Fran¬ coskem prišel do velike moči, se je hli¬ nil, kakor da bi bil prijatelj sveti kato¬ liški cerkvi. Overgel je nekaj postav, ktere so neverni in preslepljeni ustaši zoper sveto cerkev skovali; prepustil je pograbljene in že oskrunjene cerkve zopet v službo Božjo; dobrikal se je papežu in privolil, da so bili škofje in mašniki, ktere so ustajniki pregnali ali neusmi¬ ljeno pomorili, zopet postavljeni in na- domesteni, da so verni zopet svoje dušne pastirje dobili. Leta 1804 si je Napo¬ leon prisvojil naslov cesarja in v svoji častilakomnosti je želel, naj bi ga papež v cesarja kronal. Papež Pij VIL, ako- ravno ne rad, stori po zimi dolgo, takrat se ve da zares težavno pot v Pariz na Francosko. Dobri papež je upal, da bo s to prizanesljivostjo in s toliko postrež- nostjo Napoleona pridobil, da bo pre¬ klical več sveti cerkvi še nasprotnih postav. Ali zmotil se je. Še huje je bilo. Kolikor močnejši je Napoleon po svojih velikih zmagah prihajal, toliko bolj se je vtikal v cerkvene zadeve in je hotel po svoji mogočnosti tudi cerkev vladati. Silil je v papeža, naj pravilno sklenjeni zakon njegovega brata razreši in naj se zoper njegove sovražnike vzdigne in jim vojsko napove. Ker sveti Oče Pij tega storiti ni hotel in storiti ni mogel, ga je Napoleon naravnost odstavil in mu odvzel vladanje cerkvenih dežel, ki so dedščina sv. Petra. Papež Pij je na ta rop izdal izobčilno pismo, s kterim je iz svete cerkve izobčen vsak, ki k temu ropu kaj pomaga. Na to prihrumijo v noči med 4. in 5. malim serpanom fran¬ coski vojaki v papeževo spalnico, ga vja- mejo in ga z njegovim zvestim služab¬ nikom, s kardinalom Pakka, zaprejo v zaklenjen in ves zakrit voz, ter ga iz Rima odpeljejo. Brez prestanka dirjajo ž njim naprej. Vlečejo ga na Francosko; potem v Savono pri Genui. V tem maj¬ hnem mestici, v Savoni, je bil Pij VII. cele tri leta terdo zapert. Vedno huje so pritiskali vanj; vedno gerši so delali 5* 68 ž njim. Njegove zveste služabnike so odpodili. Noben zvest škof ga ni smel obiskati. Vse bukve in pisanja so mu pobrali; celo brevir, iz kterega mašniki svoje vsakdanje molitve opravljajo, so mu vzeli. Vedno pa so mu naznanjali, kako njegove kardinale in zveste škofe preganjajo, zapirajo in neusmiljeno ter- pinčijo. Kako hudo mu je bilo, kako zapu¬ ščen je bil sveti papež Pij VIL ! Zaupal pa je na pomoč od zgorej. Priserčno je molil in Mariji se je posebno pripo- ročeval; ker na njeno pomoč se je za¬ nesel. Drugim je naročeval, naj zdihu¬ jejo k Mariji, da bi prosila za oproščenje svete cerkve in za oproščenje njegovo. Med tem pa je ošabni Napoleon še na¬ prej silil. Zmaga za zmago je bila nje¬ gova; njegova moč je rastla in njegovo kraljestvo se je širilo. Ko mu je bil med tem rojen sin, mu je dal naslov: „ Kralj Rimski Na papeževo izobčenje se je norčeval, da zato njegovim vojakom ne bodo puške iz rok padle. Ko mu je pa leta 1812 na Ruskem spodletelo, so pa vendar le vojakom njegovim res puške iz rok padale, ker je bilo tisto zimo hudo merzlo. Vendar ta Napoleonova nesreča Pija ni še rešila. Po leti 1812 je slavni jetnik dobil po¬ velje, da mora preoblečen v Pariz. Spet so ga v dobro zaklenjen voz spravili. Akoravno je bil od težke ječe že ves oslabljen in tako hudo bolan, pa so mu že sveto poslednje olje podelili, vendar so ga le naprej gnali. Tudi hrano so mu v voz nosili; še po noči ni smel iz voza. Ves utrujen, na pol mertev pride v grad Fontainebleau. Tu so ga na novo terpinčili. Noben zvest svetovalec ni smel k njemu. Prihajali da so k njemu podkupljeni hinavci, tudi nekteri omah¬ ljivi škofje, ter so neprenehoma vanj silili, naj se tirjatvam cesarjevim vda. Tudi Napoleon je prišel in se mu hi¬ navsko prilizoval, pa mu zopet s silo protil. V nekem prosilnem napadu bi se bil papež skoraj vdal; ali urno je preklical svojo prenaglo dano besedo, ter se nič zmenil za jezo gerdega trinoga. In zdaj je bila skušnja končana. Previdnost Božja je segla vmes in je mogočne odpahnila. Meseca vino¬ toka 1813 je bil ošabni Napoleon pri Lipici premagan in meseca prosinca 1814 je izpustil papeža iz zapora. Nekaj mes¬ cev pozneje je ravno v tem gradu moral podpisati svoje odstavljenje. Papež pa je 24. velicega travna slovesno v Rimsko mesto nazaj prišel. Pij je solze veselja točil, ko je prišel pred vrata, na kterih je pred petimi leti svoj ljubljeni Rim očetovsko blagoslovil, preden so ga v ječo odpeljali. Pa še enkrat je moral Pij bežati. Napoleon je znovič poskusil svojo srečo. Ušel je iz otoka Elba in zopet se je dal oklicati za cesarja Francoskega. Nje¬ gov žlahtnik Miirat se je polastil Nea- politanskega kraljestva ter je poslal svojo vojsko proti Rimu. Pij VIL je bežal v Genuo, kjer ga je sardinski kralj z vso častjo sprejel. Papež je prerokoval, da ta sila ne bo dolgo terpela; in res, čez sto dni je bila moč Napoleonova dognana. In preden se je Pij VIL nazaj v Rim podal, je 10. velicega travna 1815, v pričo kraljeve družine in nepreštete mno¬ žice vernih, slovesno kronal čudodelno podobo Matere Božje v Savoni, kjer je bil v hudem zaporu. Terpin Pij VIL je zopet sedel na papeževem sedežu; trinog Napoleon pa je bil zapert na skal¬ natem otoku svete Helene. Ni bilo mar to zares prečudno? Da bi sveti Oče Pij, poseben častivec Matere Božje, vsemu svetu pokazal, čigavi pri¬ prošnji pripisujejo to prečudno, ves te- dajni svet pretresljivo odrešenje, je 16. ki- 69 movca 1816 zapovedal, naj se vsako leto obhaja god „ Marij e, pomočnice kristja¬ nov", in sicer 24. velicega travna v spo¬ min, da se je on ta dan iz ječe veselo nazaj v Rimsko mesto povernil. K „Mariji pomagaj" moramo tudi današnje dni posebno priserčno klicati. Kakor je grozoviti Herodež preganjal Je¬ zusa Kristusa — kakor je ošabni Napo¬ leon preganjal Kristusovega namestnika svetega očeta Pija — tako bo sveto Telo Kristusovo, to je sveta cerkev in njen poglavar, sveti Oče, Leon XIII. tudi današnje dni preganjan. Tudi današnje dni so posvetni mogočnjaki, ki ne pri¬ voščijo sveti cerkvi ljubezni in spošto¬ vanja, ktero jej skazujejo bogati in revni, učeni in priprosti, kralji in podložni. Ti novošegni neverniki spodkopujejo veljavo in moč svete cerkve z lažjo in hinav¬ ščino; in če tako ne dosežejo svojega hudobnega namena, zgrabijo orožje sta¬ rih preganjalcev in jo z vso silo in z vsemi krivičnimi sredstvi preganjajo in zatirajo. Komu ni znano, kaj se godi že veliko let po Laškem, kako so svetega Očeta oropali in ga v lastni hiši zaper- tega imajo? kako mu ti neverniki le še žugajo in s silo pretijo? Kdo ne ve, kako se godi sveti cerkvi na Francoskem in po Nemškem, kjer se vedno nove postave kujejo, ki prostost cerkve v pre¬ hude spone kujejo? Kako je po drugih deželah, kjer se cerkvi roke vežejo, da svojih dolžnosti spolnovati ne more, kjer se jej z vsemi zvijačami grozovita bre¬ mena nakladajo, da jih prenašati ne more ? Zares so časi hudega prega¬ njanja svete katoliške cerkve in njenega vidnega poglavarja! Po pravici se tudi današnje dni obrača sveta cerkev — ali Jezus v njej — k svoji Materi in jo pomoči in varstva kliče : Marija, pomagaj! In Marija zvesto čuje. Še se bo spolnil cerkveni izrek: »Gaude i virgo Maria, cunctas haereses sola inter- emisti in universo muudo"! »Veseli se Devica Marija, vsa krivoverstva si sama pokončala po celi zemlji!" Vsa krivo¬ verstva, ki so v teku stoletij tolikrat kot strupene gobe pognale, pa so večidel zo¬ pet zginile, je Marija s svojo materno močjo zaterla. Tako bo češčenje Ma¬ tere Božje, ki se na vse strani veselo množi in širi, zaterlo tudi novošegno neverstvo in hudobno krivoverstvo, ktero današnje dni sveti cerkvi toliko hudega in toliko britkega dela. Vse krive vere in vsi posvetnjaki zaničujejo češčenje Ma¬ tere Božje; cerkev pa, kolikor hujša je nevihta, toliko bolj se oklepa ljube Ma¬ tere svoje, toliko priserčnejše jo časti in kliče neprenehoma noč in dan: »Ma¬ rija, pomagaj! Marija, pomagaj!" Zato tudi sedanji sveti Oče Leon XIII. tolikrat priporočujejo Marijine bratovščine, v kte- rih na pomoč kličemo Marijo, kot mo¬ gočno kraljico in vodnico nebeških duhov zoper moči spodnjega sveta, peklenskih duhov, ki se tako strastno vzdigujejo zoper sveto katoliško cerkev. Kličimo toraj vsi združeni: »Marija, pomagaj! Marija, pomagaj! 16. God varstva Marije Device. Kakor je z vsakim godovanjem, tako se je pričelo tudi to. Pobožni Marijini častivci kake družbe, ali enega kraja ali cele dežele začnejo po posebnem prigodku novo godovanje in vidni poglavar svete cerkve, rimski papež po natančnem pre¬ iskovanji privoli in odobri tako novo godovanje. Tudi god varstva Marije De¬ vice se je začel na Španjskem, kjer so bili nekdaj posebno veliki častivci Matere Božje. Papež Inocenc XI., ki je veliko sto¬ ril v čast Matere Božje, je 6. velicega travna 1679 privolil god Marijinega var- 70 stva vsem deželam španjskega kraljestva. I In sicer so obhajali ta god drugo nede¬ ljo mesca listopada. Papež Benedikt XIII. pa ga je leta 1725 razširil po vsem kerščanskem svetu s tem privoljenjem, da ga smejo obhajati mesca listopada, ktero nedeljo koli si škofje izvolijo. V Ljubljanski škofiji ga tretjo nedeljo listo¬ pada praznujejo. Namen tega praznika je hvaležni spomin velikih milosti, ktere je prebla- žena Devica Marija vsa stoletja kerščan- stvu sploh in slehernemu posebej sprosila in podelila. Ta god je lepa cvetlica v vencu Marijinih praznikov, ki nam ma¬ terno ljubezen naše nebeške kraljice raz¬ odevajo. Posebno ljubeznjiv spomin med kristjani pa je varstvo, ktero nebeška Mati svojim otrokom skazuje. Zato se jej tako radi priporočujemo s premilimi besedami: „Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja Porodnica!“ Ta pomoč, kteri se priporočujemo, pomeni varstvo, ktero mogočni ubogemu skazuje. V Božjem češčenji, v delu za svoje zveličanje, smo pa mi vsi ubogi in slabi. Naša slabost je v tem, da Boga malo spoznamo in da imamo tako nesta¬ novitno voljo. To oslabljenje uma in hudo nagnenje je nasledek izvirnega greha. V tej slabosti nas še hudobni duh z notranjimi skušnjavami in z zunanjimi napadi vedno zalezuje. Res je pred vsem naša pomoč, naše varsto v imenu Go¬ spoda, ki nas je vstvaril, v imenu Jezusa, ki nas je odrešil in v imenu svetega Duha, ki nam iz zaklada Jezusovega za- služenja svojo pomoč deli. Pa je naša pomoč posredno tudi v varstvu angeljev in svetnikov, kteri so pri Bogu po Kri¬ stusu v svetem Duhu mogočni. Posebno varstvo pa imamo v pomoči Marije De¬ vice, ki je Mati Kristusova, ki je Mati vseh otrok Božjih, ki je kraljica angeljev in svetnikov. Zadosti nam je znano, veliko smo že brali v le teh bukvah, kako mogočna je bila Marija že tukaj na zemlji s svojo priprošnjo, s svojim varstvom. Koliko ložej nas varuje zdaj v svojem veličastvu! On, ki je življenje in telo od nje spre¬ jel, jo je z dušo in s telesom v naročje svoje Božje natore vzel. Kterega je v jaslice položila, on jo je na sedež nebe¬ ški posadil. Kteremu je pod križem stala, on jo je s slavo kronal. Kterega je bolj, kot vsi ljudje ljubila, on jo je povzdignil nad vse angelje in svetnike. Iz skrivnosti njenega telesnega materin¬ stva je izšla skrivnost njenega duhovnega materinstva; in kar je tukaj Sinu svojega telesa storila, skazuje tam otrokom svo¬ jega serca. Kakor je njega varovala tukaj pred sovražniki in pred pomanjkanjem, tako varuje nas vse sovražne moči in v naši lastni slabosti. Dobro vemo, kako Marija, Mati Božja, cerkev Kristusovo vterjuje, kako staro kačo premaguje. Dobro vemo, da Marija, kra¬ ljica nebeška, cerkev Kristusovo pred peklenskim zmajem varuje, ko jej z vso nebeško vojsko v njenih velikih nadlogah in britkostih na pomoč pride. Ali kaj bi vesoljni cerkvi pomagalo, ako bi kot učilnica in odgojilnica vsega človeštva zavarovana in zabranjena bila, ako bi pa v svojih posameznih udih obnemogla v hudem boju, kterega vsaki kristjan s peklom ima? Le potem, če si vsak kristjan resnico in milost Kristusovo pri¬ dobi v živi veri in resnični ljubezni, bo obstalo živo Telo Kristusovo v vseh nje¬ govih udih. Ravno temu se pa hudobni duh na vso moč vstavlja. Zato je, kakor vesoljni cerkvi, tako vsakemu posamez¬ nemu udu svete cerkve, Marija tista prerokovana žena, ki je kači glavo sterla; ona je tista skrivnostna žena, ktero je videl sveti evangelist Janez v svojem skrivnem razodenji (12.), ki je porodila 71 svoje dete v življenje milosti, pa ga s svojo skerbjo in s svojo priprošnjo- pri Bogu in z varstvom angeljev, kterim je kraljica, varuje sedmeroglavnega drakona, da ga ta pošast ne požre s svojo zvito zapeljivostjo in ne potegne v peklenski ogenj; ona vodi svoje dete po poti mi¬ losti Božje, da ga pripelje v večno slavo; ravno spet s svojo priprošnjo in veliko močjo. Vsak posamezni verni, kakor vsa sveta cerkev ima toraj v Mariji močno terdnjavo, gotovo zavetje pred peklom in svetom; ima v njej turn Davidov, ki je z nasipi obdan in z vojaki napolnjen. Tako nas Marija brani pred zunanjimi sovražniki. Marija nas pa tudi varuje pred zno- tranjimi sovražniki, pred našo lastno sla¬ bostjo, pred našo nevednostjo in pred našim velikim nagnenjem k hudemu. Ka¬ kor je vpliv Marijin človeško družbo pre¬ novil , ko je čast žene in čast d-evištva ustanovil in tako kerščansko družbo vter- dil; kakor je vpliv Marijin ljudstva omi¬ kal, k čednemu vedenju pripeljal, ko je s splošnim materinstvom splošno bratov- stvo vpeljal, da smo vsi otroci Marijini; tako ima dober kristjan za se svojo ker¬ ščansko izrejo in čedno obnašo večidel v tem, da Marija, nebeška Mati vpliva na njegovo serce. Tu pa ne mislim le moči njene priprošnje, s ktero nam vse milosti sprosi; ne mislim le moči njenega zgleda, s kterim nas vse čednosti uči. Tu mislim na neposredni vpliv njenega bitja, na dih njenih maternih ust, premilo objemanje njene pričujočnosti, s kterim naše serce na se poteguje in ga milosti in čednosti odpira. Kakor je bila Kristusu v odre¬ šenji pridružena, tako je zdaj s svetim Duhom v posvečenji sklenjena. Komur bi se to čudno zdelo, naj pomisli, da, kedar njeno presladko Ime pobožno iz¬ govori ali na njo verno le misli; ali kedar jo z angelskim češčenjem, z otroško ljubeznijo pozdravi, ali njeno slavo pre¬ peva, vselej občuti neko nebeško obsen- čenje, kakor da bi ga obsijala neka moč višjega življenja in ga vabila in peljala v tek boljšega sveta. V duhovni obhoji s to nebeško Materjo pogasnejo mešene strasti, vsahnejo peklenske pare in vpa¬ dejo posvetne mikavnosti; nasproti pa raste in se vterduje ljubezen do Boga in do bližnjega; zori svetost in popolnost. — Kdor tega sam ni poskusil, naj vpraša svetnike; naj vpraša in premišljuje me¬ nihe in nune, ki se prizadevajo za po¬ polnost kerščanskega življenja. To je sad Marijinega varstva v naše zveličanje. O zato iz dna svojega serca I kličimo: »Pod tvojo pomoč in varstvo ! pribežimo, o sveta Božja Porodnica!" V ' vseh svojih potrebah in nevarnostih ho¬ čemo izprositi tvoje varstvo in ti »ne zaverzi naših prošenj v naših potrebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnosti." Naj občutimo vsi tvoje varstvo in sprosi nam milost in čednost »o častitljiva in blažena Devica", in bodi nam s svojo močjo, s svojo skerbjo, s svojo priprošnjo pri Bogu »naša Gospa, naša srednica, naša besednica", in s tem svojim var¬ stvom pripelji nas v pravo in spodobno, v sveto in terdno, v večno in zveličansko zvezo s svojim Sinom in Gospodom na¬ šim. »S svojim Sinom nas spravi, svo¬ jemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!" 17. God Marijinega serca. Že več stoletij sem si prizadevajo pobožni Marijini častivci, da bi vsi verni kristjani posebno častili presveto in neo- madežano serce naše ljube Gospe in Ma¬ tere Marije. Začetnik združenega češčenja preblaženega Marijinega serca je bil me¬ nih oče Eud, ki je urno širil to češčenje po vsem Francoskem. Leta 1648 je bila 72 po Francoskem ta- pobožnost tako razšir¬ jena, da jo je 56 škofov poterdilo. Tudi papeževi poslanec v Parizu jo je tisto leto poterdil. Leta 1674 je papež Kle¬ ment X. pobožnemu misijonarju Eudu privolil, da sme po vseh cerkvah svojega reda vpeljati bratovščino presvetega Je¬ zusovega in Marijinega serca. V Rimu je bratovščino presvetega Marijinega serca vpeljal papež Benedikt XIV., ki je vla¬ dal sveto cerkev od leta 1740 do 1758. Pij VIL, ta veliki častivec Matere Božje, je 31. velicega serpana 1805 poterdil posebno mašo in dnevne ure tega praznika. Tudi je češčenje neomadeženega Mariji¬ nega serca obdaroval z obilnimi odpustki. — Na Francoskem obhajajo to godova- nje v nedeljo pred pervo pepelnično ne¬ deljo, drugod pa drugo nedeljo po praz¬ niku Marijinega vnebovzetja. — Da bi tudi mi to presveto serce naše preljube Matere bolj častili, naj nekaj malega tukaj zapišem od tega prelepega Marijinega serca. Marijino serce, ki je v njej na pervo oživelo in zadnje umerlo, imenuje sveta cerkev vse notranje njene prečeščene duše, njeno voljo in njena sveta čutila in nag¬ njenja. Sveta cerkev pa časti to pre¬ sveto serce tudi kot najbolj drago sve¬ tinjo njenega deviškega telesa, ki je bilo vredno, da je večno Besedo s človeškimi udi ogernilo. Po pravici je sveta cerkev češčenje tega presvetega serca ne le privolila, ampak tudi poterdila in priporočila. Ma¬ rija je sicer v nebesih; pa njeno serce je sklenjeno z nami, kakor pravi sveto pismo (I. Paral. 12, 17). Kakor bi nam z nebes klicala: V svoje serce sem vas zapisala in nihče mi ne bo spomina na vas in skerbi za vas iztergal iz njega. Sv. Auguštin pravi, da človeška duša je bolj tam, kjer ljubi, kakor pa tam, kjer živi. Tako bi se reklo tudi od člo¬ veškega serca, da je bolj na tistem kraji kjer ljubi, kakor pa, kjer živi. Tudi Kristus pravi: »Kjer je vaš zaklad, tam je vaše serce." Marija pa ima dvojni zaklad. En zaklad ima v nebesih, ta je Jezus Kristus, njen Božji Sin. Njen drugi zaklad je na zemlji, in ta smo mi, njeni otroci. Po tem je Marijino serce na obeh krajčh; v nebesih, kjer živi in ljubi Je¬ zusa, ki je to presveto serce v silni smertni ljubezni iz te solzne doline k sebi potegnil; ono je tudi na zemlji, kjer sicer ne živi, pa vendar ljubi tisti drugi zaklad, ki smo mi, in s kterim je še vedno sklenjena; akoravno nas je s tele¬ som zapustila. Kako neizmerno velika je ta ljubezen do nas ljudi na zemlji! Kakor nihče ne more razumeti ljubezni Marijinega serca do Jezusa, pri kterem zdaj v ne¬ besih kraljuje; tako tudi nihče ne more razumeti ljubezni, ktero ima njeno serce do nas, njenih otrok na zemlji. Spravi skupaj vso ljubezen, ktera gori v sercih vseh ljudi, in v sercih vseh zveličanih in vseh angeljev; v sercu Marijinem gori še veliko večji, veliko silniši ogenj pre¬ svete ljubezni, s ktero ona ljubi Boga in ljubi nas ljudi. Le samo serce Jezu¬ sovo ima sprednost pred sercem Mari¬ jinim. Kakor je serce Jezusovo neizmerne britkosti in neznanske bolečine za nas preterpelo in je bilo na zadnje še s su¬ lico prebodeno; skoraj enako se je godilo Marijinemu sercu, ko je bilo v morje grenkosti pogreznjeno in s sedmerim me¬ čem pri smerti svojega Božjega Sina presunjeno in prebodeno, kjer nas je, v Adamu umerle, k življenju milosti rodila, in nam jo je umirajoči Zveličar v Mater izročil, ko je rekel: »Glej tvoja Mati!" In še to si v spomin pokličimo. Ko je angel j Gospodov Mariji ponudil čast Matere Božje, je ljubezen njenega serca 73 do nas s privoljenjem svojim storila naj¬ večje, najimenitnejše del«. Le ljubezen do nas jo je naklonila, da je prevzela tako veličastno, zraven pa tudi tako te¬ žavno čast in je hotla biti Mati našega Zveličarja; saj se je te časti prestrašila njena ponižnost, saj jej je ta čast napo¬ vedala prestrašn o terpljenje in neizmerno britkost. Pa ljubezen do nas jej je na jezik položila preblaženo besedo: „Glej, dekla sem Gospodova, meni se zgodi po tvoji besedi!“ Ljubezni Marijinega serca se toraj moramo zahvaliti za največo dobroto, ktero je zadolženo človeštvo z včloveče- njem večne Besede prejelo. Z ravno tako velikodušno ljubeznijo je Marija tudi na¬ men Gospodovega včlovečenja spolniti pomagala , ker je tudi v terpljenje in v smert svojega Božjega Sina privolila. O, in to premilo serce Marijino se še zdaj za nas poteguje tam v nebesih pred sedežem svojega Božjega Sina, da vse hudo od nas odvračuje in nam vse dobro naklanja. Saj zdaj nam še veliko ložej pomaga, kakor če bi bilo tu na zemlji pri nas ostalo. Serce Marijino je zdaj pri sercu Jezusovem — serce Ma¬ terno pri sercu svojega Sina. S tem je vse rečeno. Kaj vse ne premore serce materno pri sercu svojega sina? — Serce Jezusovo je bogat zaklad vseh dobrot in milosti; Marija pa ima ključ do tega nevsahljivega zaklada, in ona iz njega zajema, kolikor hoče in deli tudi, komur hoče in tudi kolikor hoče. Kakor pa je Marijino serce v nebe¬ sih zares mogočno, ravno tako je pa nam tudi vdano. »Jaz spim, pa moje serce čuje, pravi nevesta v visoki pesmi (5, 2.) In smert, mar ni spanje tudi po svetem pismu? Marija ima to spanje, pa njeno serce čuje. Ono čuje tudi zdaj vedno nad nami; ljubezen do nas mu ne pusti počivati. S skerbnim očesom, z maternim sercem pregleduje in opazuje z nebes doli vse naše brit- kosti in težave, da nam pomoč izprosi. Kdo bi ne ljubil to serce naše ljube Gospe in Matere? Kdo bi se čudil, da se temu presvetemu sercu altarji stavijo in god obhaja? O, vsako dobro dete ljubi in časti presladko serce svoje ljube Matere Marije! — O sladko serce Ma¬ rijino, ti nas brani, ti nas varuj, ti nas reši! 18. God Marije Device „rešenje jetnikov/ 4 Ko je preveliko in zmehkuženo rim¬ sko kraljestvo razpadalo, takrat so ne¬ verni Mavri napadli lepo Španjsko deželo. Veliko let so se vojskovali s kristjani, kterih so cele trume nalovili, v sužnost odpeljali in neusmiljeno ž njimi poče¬ njali. Nektere so žive derli, druge po¬ časi pekli, ali jih nečloveško mučili, kakor jim je hudobni duh navdajal. Marija, ki je divjemu Turku moč odvzela, da ni več toliko kristjanov po¬ moriti mogel, je hotla potergati tudi zdaj verige nesrečnim kristjanom, v ktere so jih neverniki neusmiljeno kovali. Zato je obudila na Španjskem poseben red »v rešenje jetnikov", ki je sveti cerkvi in vsemu kerščanskemu svetu neizrečeno veliko dobrega storil. Ta red se je vstanovil leta 1223. Njegovi udje so pobirali prostovoljne darove, s kterimi so vjete kristjane iz sužnosti odkupovali; pa so se zavezali, ako bi treba bilo, da tudi sami ostanejo za kristjane v sužnosti. Sveta cerkev, vedno vneta razširjati češčenje Matere Božje, je postavila po¬ sebno godovanje v spomin, ko se je po čudni prikazni Matere Božje ta red vsta¬ novil. Papež Gregor je ta god privolil samo redu za rešenje jetnikov. Kmalo 74 se je pa to godovanje po vsem Španj- skem in po Francoskem razširilo. Papež Inocenc XII. pa ga je leta 1696 vsemu kerščanskemu svetu ukazal obhajati 24. ki- movca. Nad 500 let je bil ta red zvest svojemu poklicu. Milijone sužnih je rešil iz rok nevernikov. Bog sam ve, koliko svetih mučenikov šteje, ki so za uboge sužnje svoje življenje dali. Kakor mar¬ sikaj dobrega so puntarske ustaje tudi ta red zaterle, da ga ni več na svetu. Ostal pa je praznik Marije »rešenje jet¬ nikov". Saj tudi dan današnji stoka ve¬ liko ljudstva v sužnosti, v ktero ga neusmiljeno vlečejo in kujejo novošegni neverniki, ki bi radi vzeli ljudem vero, ktero so ’ sami v samopašnem življenji zapravili. Marija, ki je toliko sužnih po svojih služabnikih iz rok nevernikov rešila, bo našla tudi pomoč za novo nad¬ logo svojega ljudstva. Le priserčno jo prosimo za to. 19. God sedem radosti Matere Božje. Godovanje ali spomin Marijinega veselja je po Slovenskem malo znan. V nekterih škofijah ga obhajajo 7. dan Marijinega mesca. Verjetno izročilo pravi, da je preblažena Devica Marija sama sv. Mehtildi nekaj razodela, da jej je po¬ sebno všeč, ako kdo premišljuje njeno veselje, ki ga je vživala tri na zemlji in se obhaja ta spomin. Marija je naštela sv. Mehtildi sedem posebnih radosti, kterih naj bi se njeni častivci hvaležno spomi¬ njali. So pa te-le: 1. Veselje, ktero je občutila prebla¬ žena Devica tisti presrečni trenutek, za zagrešeni človeški rod toliko pomenljivi, ko jej je angelj Gospodov oznanil, da bo Mati Zveličarja vsega sveta, in je spočela od svetega Duha. O presrečni trenutek, ko je večna Beseda meso postala! 2. Veselje, ktero je Mati Božja obču¬ tila, ko je v Betlehemskem hlevu bil rojen Jezus Kristus, Zveličar sveta. O kdo bi zamogel razumeti veselje, ktero je preblažena Mati imela, ko je svoje Božje Dete molila! 3. Veselje, ktero je presveta Devica in Mati občutila, ko so, po čudni zvezdi pripeljani modri iz Jutrovega prišli, Bož¬ je Dete molili in mu darovali. 4. Veselje, ktero je prevzelo njeno ma¬ terno serce, ko je dvanajstletnega mla- denča Jezusa po tridnevni zgubi v jeru¬ zalemskem tempeljnu med učeniki zopet našla. 5. Veselje, ktero je širilo njeno toliko užaljeno serce, ko je za naše grehe ne¬ usmiljeno umorjeni Zveličar s svojo močjo častito od smerti vstal. 6. Veselje, ktero je vživala, ko je njen Božji Sin v pričo nje in v pričo svojih učencev častitljivo v nebesa šel. 7. Veselje, s kterim je bila prena¬ polnjena njena presveta duša, ko je bil Jezus Kristus na binkoštno nedeljo sve¬ tega Duha z nebes poslal. Več svetnikov in pobožnih učenikov imamo, ki so z vso vnemo priporočevali, naj bi častivci preblažene Matere Božje spomin Marijinih radosti obhajali. Sv. Mehtilda, sv. Arnulf, sv. Bernardin Si- jenski, sv. Auguštin, sv. Albert veliki, sv. Tomaž Kenterberiski, častiti Kanizij, menihi karmelski in drugi sveti možje. Sv. Tomaž Kenterberiški popisuje tudi sedem radosti, ktere Mati Božja posebno tam v nebesih zdaj vžtva in ktere mu je ona sama razodela. Te so: 1. Veselje, ktero vživa kot kraljica nebes, ker je povzdignjena nad vse svetnike in nad vse angeljske kore. 75 2. Veselje, ker ima ona edina ma¬ terno - deviško krono, ki se lepši sveti kot vse krone nebeških prebivalcev. 3. Veselje, ker njena neizmerno velika čast vsa nebesa z radostjo napolnuje. 4. Veselje, ker jo vsi zveličani in vsi angelji častd Mater Najvikšega. 5. Veselje, ktero jo vedno napolnuje, da jej njen Božji Sin nobene prošnje ne odreče. 6. Veselje, da zamore svojim častiv- cem večno življenje sprositi. 7. Veselje, ker njene nebeške časti nikdar konca ne bo. Na Portugalskem so to godovanje najprej vpeljali. Pobožni kralj Janez V. je prosil papeža Benedikta XIV., naj bi to godovanje privolil. To je papež rad storil leta 1745. Papež Klement X. pa je častivcem Marijinih radosti po¬ sebne odpustke podelil. Vendar sv. cerkev za to godovanje ni še odločila nobenih posebnih molitev. 20. God prenešenja svete hišice pre- blažene Matere Božje v Loreto. Že teče devetnajsto stoletje k svo¬ jemu koncu, kar pobožni kristjani radi romajo v tiste kraje, ktere sta Jezus in Marija s svojo pričujočnostjo posvetila. Tem češčenim krajem se po vsej pravici prišteva tudi tista premila hišica, v kteri je presveta Devica stanovala, ko je pri¬ šel k njej poslanec Božji, veliki angelj Gabriel, in je po njegovem oznanjenji Sin Božji v njenem deviškem telesu člo¬ vek postal. Nekteri so te misli, da je v tej hišici tudi Marija rojena bila. Že preč v začetku kerščanstva so pravoverni radi popotovali v Nazaret in obiskovali to preimenitno majhno svetišče, da so si v svojem serci ljubezen in pobožnost vžigali. Kmalo po častitem vnebohodu našega Gospoda Jezusa Kristusa so že aposteljni stanovanje svojega nebeškega učenika v hišo molitve odločili. Saj je bila ta mala hišica toliko posvečena, ker je sveta družina toliko let v njej prebivala. Sv. Helena, mati pervega kerščanskega ce¬ sarja Konštantina, je nad to hišico po¬ stavila prekrasno cerkev. Tudi od sv. Pavle vemo, da je šla na Božjo pot v Nazaret, da si je v svojem serci vnemala s pogledom tiste hišice, v kteri je Jezus Kristus s svojo preblaženo Materjo in s svojim oskerbnikom svetim Jožefom do tridesetega leta živel. Ti po Jezusu in Mariji in svetem Jožefu posvečeni kraji so pa sčasoma prišli turškim nevernikom v roke. Da bi bili kristjani te kraje nevernikom vzeli, imeli so z Mohamedanci velike in hude vojske, kterim križarske vojske pravimo. V trinajstem stoletji je pa moč križarskih vojsk v obljubljeni deželi tako opešala, da verni kristjani skoraj niso več upanja imeli, da bi mogli te svete kraje varno obiskovati. Zdaj je Bogu dopadlo, da je nekdanje pozemelj- sko prebivališče svojega edinorojenega Sina in njegove Matere prečiste Device Marije in svetega tesarja Jožefa zmed nevernikov v drugo deželo prestavil, da se je to preimenitno svetišče vsega oskrunjenja obvarovalo. Angelji so to sveto hišico iz Galileje daleč čez morje prenesli in jo najprej postavili na „pla- nico“, blizo slovanskega mesta Reke na Primorskem. Toše je zgodilo leta 1291, ko je bil papež Nikolaj IV. Ali čez tri leta in sedem mescev je bila sveta hišica prenešena na Laško v papeževo deželo blizo mesta Rekenati. In to je bilo 10. grudna 1294., ko je bil Celestin V. papež. Tukaj je ostala ta sveta hišica v sredi nekega boršta, ki je bil lastnina gospe Lorete. Zato se ta Božja pot 76 imenuje Loretanska ali Lavretanska. (Bolj obširno je to svetišče opisano pri Mari¬ jinih Božjih potih.) Prenašanje te hišice je res prečudežno. Ali vsegamogočni Bog je preroka Elija na ognjenem vozu iz tega sveta vzel, je Habakuka po svojem angelji k Danjelu v levovo jamo daleč od njegovega doma prenesel, je aposteljna Filipa iz poti, ki pelje v Gazo, v Azot prestavil; on je ravno tako lahko hišico presvete družine iz Galileje v Primorje in od ondot na Laško prenesel. Veliki zbor, ki je v Rimu postavljen, da čuje nad obredi svete cerkve in šteje več učenih kardinalov, je vse to skerbno preiskal in pretresel, ter je 31. velikega serpana 1669 v rimski martirologij za¬ pisal: „10. grudna obhajajo v Loreti na Pičenskem prenešenje svete hiše Božje Porodnice Marije, v kteri je »Beseda" meso postala." Že leta 1632 so bili v vsi pičenski deželi za ta god posebne dnevne ure za mašnike vpeljane, in leta 1719 tudi po¬ sebna maša. To je papež Inocenc XIH. vse poterdil. Kdo bi ne želel, saj en¬ krat videti to zares preimenitno svetišče ? 21. God deviške čistosti naše ljube Gospe. To prelepo godovanje je še novo. V spomin deviške čistosti naše ljube Gospe in Matere Marije je odločena tretja ne¬ delja mesca vinotoka. Ta spomin je zares lep in žlahten kamen v kroni naše ne¬ beške Matere. S tem godovanjem spozna sveta cerkev svojo vero v neomadežano devištvo Božje Porodnice in postavlja njeno prečisto devištvo svojim vernim v izgled. Da je bila Mati Božja pred, v in po rojstvu svojega Božjega Sina Devica in da je vedno Devica ostala, to je od nek¬ I daj splošno spoznana resnica svete vere. Ko je o času svetega Hijeronima, ki je umeri leta 420, neki hudobni Jovinijan se lotil časti Marijinega devištva, ga je ta cerkveni učenik dobro zavernil. In že papež sveti Siricij je to krivo vero v rimskem cerkvenem zboru zavergel. Jovi¬ nijan, ta sovražnik Marijin, je pri neki pojedini nagloma umeri. Že od apostoljskih časov uči sveta cerkev, da je Marija vedno Devica. Tako jo imenuje prava cerkev v vseh svojih molitvah in v vseh svojih zborih. Cerkveni učeniki pravijo, da Marija je perva povzdignila bandero devištva. Ona je v sveti cerkvi zasejala seme či¬ stih lilij, ki v Božjem vertu zdaj cvetejo. | Ona, kraljica angeljev, je naselila to zem¬ ljo z angelji in napolnila izpraznjene prostore v nebesih. Ona je kraljica vsem angeljem; kakor so blaženi duhovi device nebeške, tako so posvečene device angelji pozemeljski. To nam poterdi sveto evangelje. Ko je Marija iz angeljevih ust zvedela, da bo spočela Sinu Najvišega, je rekla: „Kako se bo to zgodilo, ker moža ne poznam ?“ (Luk. 1, 34.) Marija je, kar vsi učeniki učijo, obljubo vednega de¬ vištva storila; raji bi se bila odpovedala najviši časti materinstva, kakor da bi zgubila svoje devištvo. Ko sveti Pavelj vsem kristjanom sveto devištvo kot po¬ sebno sprednost priporoča, kako bi te sprednosti ne imela Marija, ki je kinč vsemu ženskemu spolu? Kako bi bila svoje telo, ktero si je Bog sam v stano¬ vanje izvolil, kako bi bila Marija to svoje prečisto, neomadežano telo prepu¬ stila, da bi v njem stanoval človek z izvirnim grehom omadeževan? Sv. Am¬ brož pravi: »Tega ne moremo misliti, da bi ona, ki je Boga porodila, z izvir¬ nim grehom omadeževanega človeka v to svetišče pustila." Sv. Avguštin pravi: 77 »Devica je spočela, Devica je rodila in po porodu je Devica ostala." Kdo bo pa opisal neprimirljivo či¬ stost neomadežane Device? Veliki časti- vec Marijin, sv. Anzelm pravi: »Zastonj iščete na zemlji in v nebesih čistosti, ki bi bila enaka Marijini čistosti." To ni drugače mogoče, kakor da je v čisto¬ sti vse stvari visoko presegla ona, ktero si je večni Oče izvolil v svojo hčer, jo storil Mater svojemu edinorojenemu Sinu, in si jo je sveti Duh izbral v svojo nevesto. Od vekomaj sem izvoljena hči nebe¬ škega Očeta je morala biti njemu najbolj enaka. In tako je tudi res bila; saj je bila prosta vsega, tudi najmanjšega greha. Ona je »lepa kakor luna, kakor solnce". (Vis. pes. 6, 9.) »Vsa lepa si moja pri¬ jateljica, in madeža ni na tebi." (4, 7.) Ona ni bila le brez vsega greha; ona greha celo zmožna ni bila. Kristus ima nezagrešenost po svoji natori, Marija pa po milosti Božji. Ona ni imela nikakorš- nega grešnega netila; ker prosta izvir¬ nega greha, ni nikdar najmanjšega nag- | nenja v greh čutila; do njene duše ni mogla, in segla nobena najmanjša nespo¬ dobna misel. V njej ni bilo nobene neredne strasti; kjer namreč ni nobene grešne korenine, tudi grešnega sadu biti ne more. Notranjih grešnih misli ni bila zmožna, ker tacega vzdigovanja ni pripustila moč, ktero je čez se imela; ako pa bi se bil satan prederznil jo sku¬ šati, mu je serčno strupeno glavo sterla. — Ona je čistejša, kakor so angelji, ki so bili zmožni grešiti; in svojo čistost imajo po svoji natori, Marija pa po mi¬ losti, v zasluženji. To je moralo tako biti, da je Marija izvoljena hči nebeškega Očeta, ki jej po kraljevem preroku kliče: »Poslušaj hči in glej, in nagni svoje uho in pozabi svoje ljudstvo, in kralj bo želel tvoje lepote!" (Ps. 44, 11, 12.) Res je, da večni Oče je Marijo kot svojo hčer od- bral in izvolil le v svoji milosti; ali ta milost, ktero je nebeški Oče Mariji do¬ delil, preseže vse milosti, ktere je dru¬ gim stvarem skazal. Nihče ni njenemu Božjemu Sinu toliko in tako enak, kakor ona sama, ker čast, da jo je Bog v svojo hčer sprejel, preseže vso čast dru¬ gih stvari in je najbolj podobna, najbli- žej tisti časti, ktero ima Kristus po svoji človeški natori pri nebeškem Očetu. Zato je pa tudi nebeškemu Očetu bolj podobna, kakor vsi pravični; toraj mora biti bolj prosta vsega greha, kakor vsi drugi. Sv. Anzelm pravi: »Spodobilo se je, da se je Devica, kakoršne za Bogom nobene večje misliti ne moremo, bliščala v tisti čistosti, ktero je Bog Oče svojemu edi¬ norojenemu Sinu dati hotel." Ker ima Marija po nauku cerkvenih učenikov to prednost, da je pervorojena v milosti Božji, mora imeti tudi to prednost, da je vsega madeža prosta Bogu najbolj enaka. Mariji se spodobi tudi najviša čistost oziroma na čast, da je Mati Sinu Bož¬ jega. Da bi Mati najsvetejšega ne bila sama vsa sveta, to bi bilo neizmerno nasprotje, pravi sv. Anzelm. Jezus Kri¬ stus je svoji Materi skazoval ljubezen, čast in pokorščino. Mar bi pa ljubezen bila, ako bi je ne bil obvaroval vsega greha, ko je to lahko storil in je Marija vsaki greh čez vse sovražila? Sv. Ber¬ nardin pravi, da Kristus Marijo, kot Dete svojo Mater, neskončno raji vidi in ima, kakor vse nebeške prebivalce. Ako bi tako ne bilo, bil bi on svoji Materi odrekel prednost, kakoršno je dodelil angeljem, svojim služabnikom, ktere je vstvaril, da je natora z milostjo vredjena. Perva žena je to prednost imela, da je vsa čista bila vstvarjena; in te prednosti bi ne imela Marija, druga Eva, ki naj 78 bi nepokorščino perve Eve popravila ? — Kje bi bila čast, ktero je Kristus svoji preblaženi Materi dolžan, ako bi bil pri¬ pustil, da bi bila omadežana s kakim gre¬ hom, če tudi le v pervem trenutku? — Ker je bil Kristus svojej Materi pokor¬ ščino skazoval, kako bi pripustiti mogel, da bi bila njegova preblažena Mati kdaj služila hudobnemu duhu? Nasproti mo¬ ramo verovati, da Jezus, Sin Božji, ni nikdar pripustil, da bi djanski ali izvirni greh kdaj le za trenutek bil v serci njegove preblažene Matere; temuč da jo je on z največjo, z najimenitnejšo, z naj¬ bolj čudno vseh nebeških milosti, z da¬ rom najviše čistosti ozaljšal. Marija je pa tudi nevesta svetega Duha. Duh Božji sam, ljubezen vsega- mogočnega Očeta in Sina je prišel osebno v njo ter je kraljico nebes in zemlje si izvolil v svojo nevesto, pravi sv. Anzelm. Kdo bi misliti mogel, da sveti Duh si ni izvolil na vse strani preblage in ple¬ menite neveste? To bi pa nikakor ne bila, ako bi bila kdaj s kakim grehom omadežana. Nasproti moramo verjeti, da sveti Duh jej je v doto dal vse mi¬ losti, toraj jej je dodelil tudi neomade- žano čistost. To sprednost je morala imeti tudi zato, ker s častjo neveste je bila zedinjena tudi služba srednice med Bogom in med grešniki. Kako bi bila pa Marija opravljala to službo, ako bi bila kdaj sama v grehu? — Tako je toraj sveta resnica, da Marija Devica je bila vedno lepa, vedno brez madeža. »Vsa lepa si, moja prijatljica, in madeža ni nad teboj. 8 »Vsa lepa, zavoljo po¬ sestva vsega dobrega; brez madeža za¬ voljo nepričujočnosti vsega hudega 8 , pravi sv. Bonaventura. Glej, o duša kerščanska! Marija je vsa lepa. Oče jo je hotel imeti vedno vso sveto; ker je njegova hči, nad ktero je svojo ljubezen razlil. Sin jo je hotel imeti vedno sveto; ker je njegova Mati in tu mora ljubezen rasti. Sveti Duh j( je hotel imeti vedno sveto; ker je nje¬ gova nevesta, in tu se, v zedinjenji sere ljubezen v djanji skazuje. Nedolžnost Božje Device ni bila nik¬ dar otemnjena. Ona je tista luč, ki je iz stvarnikovih rok izšla vsa čista, in vedno taka ostane. Ona je vedno nepo¬ kvarjeni balzam, ki zmiraj prelepo diši. Ona je vsa v lilijah. (Vis. pes. 7, 2.) S to čistostjo, ktere se noben pregrešni dihlej ni dotaknil, je Sinu Božjega v svoje naročje privabila. Veselimo se toraj, da imamo tako čisto, deviško Mater v nebesih in pro¬ simo jo z otroškim zaupanjem, da nam pomaga v boji zoper vsako omadežanje naše duše. Ako bi kedaj svojo dušo omadežali, prosimo jo, da nam svojega Božjega Sina nakloni, da nas s svojo predrago kervijo opere in očisti. V vseh skušnjavah pa zdihujmo k njej: S svojim svetim devištvom in neo- madežanim spočetjem, o Devica! očisti naše duše, naša serca! 22. God materinstva naše ljube Gospe. Tudi to godovanje se ne obhaja sploh po vsem kerščanskem svetu. Le v nek- terih škofijah imajo ta god tudi tretjo nedeljo vinotoka. S tem godovanjem nas hoče cerkev opomniti na neskončno vi¬ soko čast Matere Božje in tudi na neiz¬ merno moč, ktero Mati Božja kraljestvu Božjemu tu na zemlji skazuje. Ker je namreč Mati Zveličarjeva, je pred sede¬ žem Najvišega tudi Mati njegovega skriv¬ nostnega telesa in vseh vernih, ter prosi z materno ljubeznijo, da se ohrani in uterjuje zunanje in notranje Božje kra¬ ljestvo. 79 O tej nebeški, proseči delavnosti ne¬ beške kraljice za kraljestvo Božje, za sveto katoliško cerkev in njene otroke ne bom tu pisal. Saj nam je njena materna skerb za nas zapuščene Evine otroke zadosti znana. Akoravno je že v teh bukvah veliko od slave in lepote in mogočnosti naše preljube Matere Božje nabranega; vendar bi tu še nekoliko o neskončni časti njenega materinstva rad omenil, da bi sebe in in vse verne duše kaj bolj vnel, naj bi vsi častili in lju¬ bili preblaženo Devico in Mater Marijo. Ali kaj in kako hočem, preubog rev¬ ček , pisati o neizmerno veliki časti ma¬ terinstva naše ljube Gospe? Naj tedaj raji navedem besede enega njenih naj¬ zvestejših služabnikov, besede pobožnega jezuita Pavla Segnerija, enega najime¬ nitnejših pridigarjev, ki v svojih prelepih bukvah „ pobožnost k preblaženi Devici “, tako-le piše: ..Vsa veljava mišeljnova je v lepem biseru, kterega je v svoji skrivnostni obhoji z nebesi sprejela v svoje naročje, ktero se nikomur drugemu ne odpre. Tako je mera vse časti, ktero smo Mariji dolžni, v Božjem Detetu, ktero je v moči sve¬ tega Duha v svojem deviškem naročji sprejela; pa ne, da bi lakomno za se ga ohranila, kakor mišelj svoj zaklad terdovratno derži, ampak da bi v krat¬ kem svetu dala ta dar v vesoljno od- drešenje. “ Velikosti Marijine visoke časti nihče prav premisliti, razumeti ne more. Le Bogu samemu je znana. »Tako velika je popolnost preblažene Device Marije, da njeno spoznanje je le Bogu samemu prideržano/ pravi sv. Bernardin. Pre- derzno bi toraj bilo, ako bi hotli mi njeno visokost spoznati. Ali kdo bo solnčne žarke spremenil! Akoravno pa je čast preblažene De¬ vice po svojem neskončna in mi njene notranje veljave nikakor pregledati, raz¬ umeti ne moremo, vendar je pa naša dolžnot, da si prizadevamo njo spoznati, kolikor nam je to mogoče, in jej ravno s tem prizadevanjem posebno čast ska- zovati. Prednost, da je Marija Mati Božja, je naj viša stopnja, do ktere se zamore gola stvar povzdigniti, da vendar v me¬ jah svojega bistva ostane. To je naj¬ višja, najtesnejša zveza stvari z največo in z najvišjo dobroto. To je tako po¬ polno bližanje Bogu, ki v svoji neskonč¬ nosti bližnjega nima, da sveti Tomaž ne ve drugače dopovedati, kakor da pravi, da to materinstvo s svojim posebnim poklicem najbližej pride mejam Boga samega. In v tem spominu imenuje pre¬ blaženo Devico Bogu v žlahti, ali kakor pravi Kajetan, da na Boga meji. Zato se pa spodobi preblaženi Devici posebno, le njej lastno češčenje, ki je neizreklivo više, kakor vsako češčenje, ktero drugim svetnikom skazujemo, ker njena čast je veliko višega reda. Zato ima preblažena Devica Marija v nebeš¬ kem veličastvu veliko višo, svojo lastno stopnjo. Ona je višej, kakor množica vseh nebeških knezov, višej, kakor naj- viša nebesa, v kterih Bog stanuje. Ako bi bila ktera mati, mati vseh svetih in vseh zveličanih, in ako bi bilo mogoče, tudi mati vseh angeljskih korov; kaj bi pač bila? Ne bila bi vredna, da bi bila le dekla velike Matere neskonč¬ nega Boga. Kolika čast se toraj spodobi Materi Božji! Morebiti je pa materinstvo Božje Po¬ rodnice res veličastna, pa nerodovitna čast? O ne. Podobna je Libanonskim borštom, kjer se je bogastvo z lepoto potegovalo. To je: Materinstvo prebla¬ ženi Devici ni bila le čast, ampak ta čast jej donaša brez konca veliko sadu. Ta čast jej je prisvojila lastninsko pra- 80 vico ne le do vseh zakladov njenega Božjega Sina, ampak, prisvojila jej je lastninsko pravico celo do njegove osebe same, ker mu je, kot resnična Mati za¬ povedovala. „In jej je bil pokoren* (Luk. 2, 51.) Jezus je bil svojej Materi pokoren, pa ne le enkrat, ne le en dan, ampak vedno. „ Marija je Bogu zapove¬ dovala “, pravi sveti Bonaventura; tako, da v čast presveti Devici smemo izreči veliko resnico: Marija je tako visoka v svoji časti, da bi po tanki besedi dane zapovedi višej bila, kakor njen Sin, ako bi ta njen Sin tudi Bog ne bil. O duša kerščanska! kako ti je pri sercu, ko bereš ali slišiš od te veličastne Matere Božje tako velike reči, ki jo tako visoko povzdigujejo. O da bi saj ena iskra svete pobožnosti ogrela moja persa, da bi prav častil in ljubil to Božjo Ma¬ ter! — In koliko sem neki od te časti vendar povedal? Še to misel naj zapišem. Ta neiz¬ merno velika čast Božjega materinstva ni pa bila le veliko darilo, ki bi ga bila preblažena Devica kar zastonj dobila. To je bil prav za prav zaklad, kterega si je z velikim trudom pridobila. Vsi cerkveni učeniki so te misli, da si je Marija to visoko čast prislužila; ker se je za to neskončno visoko čast s svojim svetim življenjem pripravila in tako vred¬ na postala, da je Vsegamogočni prav storil, da je ravno njej to čast podelil. Vsi vemo, da sveta cerkev, ki se s pre¬ sveto Devico veseli, vedno ponavlja spri- čevanje, da je Jezusa v svojem naročji nositi zaslužila. „Kterega si zaslužila nositi, je vstal, aleluja!" poje sveta cerkev ves velikonočni čas. In kakorkoli to Marijino zasluženje premišlujemo, mo¬ ramo ga spoznati za tako veliko, da nam Božjo Mater v veliki svetosti kaže. Zato jo sveti učeniki imenujejo vredno stano¬ vanje Najvikšega, vredni sedež, vredni šotor. „Vredna je bila, pravi sv. Am¬ brož, da je bil iz nje rojen sam Sin Božji." V natori žive stvari še le rodijo, ko so se do neke popolnosti razvile. Ako to obernemo v kraljestvo milosti, kdo bo dopovedal, koliko stopnjo popolnosti je bilo potreba človeku, da bi iz njego¬ vega naročja se rodil Bog in sicer z vso spodobnostjo? Sv. Bernardin nam to naznani tako-le: „Da je žena Boga spočela, to je čudež vseh čudežev. Mo¬ rala je biti Devica povzdignjena do ne¬ kake stopnje enakosti Bogu z nekako neskončnostjo in neizmernostjo vseh po¬ polnosti, kakoršnih nikdar nobena stvar ni dosegla." — Ako hoče ogenj železo vžgati, mora to v razbeljeni peči svoje bistvo nekako odložiti in se v ogenj spremeniti. Tako nekako mora stvar, ki naj bi Boga rodila, res jenjati, stvar biti, in mora pričenjati, ne rečem Bog, pa vendar Božja biti; če ne po natori, pa vendar s posebnim veličastnim vde- leženjem Božjega bitja. Tako velika je svetost, tako velika je čistost, tako ve¬ lika je luč, tako veliko je razsvetljenje, tako velika je milost, ki jo tirja priprava za tako neskončno visok poklic, biti Mati Božja. Pa, o moj Bog! kaj bi jeclal? Saj oslabljeni človeški um ne zna narekati besed, s kterimi bi revno pero to čast le od daleč opisati moglo! — Zato pa bom jenjal ta odstavek, kakor so storili ogledovalci, ktere je poslal Jozue v ob¬ ljubljeno deželo. Da bi si Izraelci pre¬ pričali, kako dobri sadovi rastejo v sveti deželi, odrezali so mladiko z grozdom, ktero sta nosila dva moža na kolu. (III. Mojz. 13, 24.) — Tako rečem: Kerš¬ čanska duša! glej Mater z Bogom, nje¬ nim Sinom na naročji! — Mladiko z grozdom! — Oba sta skupaj. Ako ho¬ češ videti čast materinstva preblažene 81 Device Marije, premišljuj jo vselej s Kristusom na naročji, ki je Sin Božji, tudi njen Sin! Ti pa, o Bog, ki si hotel, da je Beseda po angeljskem oznanenji v na¬ ročji preblažene Device Marije meso na se vzela; dodeli nam, prosimo te po¬ nižno , da bo nam, ki verujemo, da je res Božja Porodnica, na njeno priprošnjo pomagano, po ravno tem Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen. 23. Še nektere cerkvene pobožnosti na čast Materi Božji. Dobri otroci vse storijo, da svoji ljubljeni materi veselje naredijo. Pobožni častivci Matere Božje pa tudi nikoli zadosti svoje nebeške Matere ne po¬ častijo. Sveta cerkev jih v tem pre¬ lepem češčenji rada podpira. Tako imamo še več kerščanskih vaj, s kterimi želimo našo ljubo Gospo, preblaženo Devico in Mater Marijo počastiti. Naj tukaj nek¬ tere v misel vzamem: 1. Lavretanske litanije. Kje je kristjan, kterega bi nekako i sveto ne presunilo, ako je priča v na¬ polnjeni cerkvi, kjer neprešteta verna množica pred podobo naše ljube Gospe na svojih kolenih združeno poje litanije Matere Božje ? Saj je katoliškemu krist¬ janu za svetim rožnimvencem najbolj priljubljena molitev, s ktero se združeno svoji Materi priporočujejo. Kako veli¬ častno je, ko pevci prošnjo napovedo, ktero vsa cerkev iz stoterih gerl podpira in k nebu pošilja s slovesnim klicom: »Gospod usmili se nas! — Sveta Ma¬ rija, prosi za nas! 8 In zakaj bi nam taka združena molitev posebno ljuba ne bila ? Saj ima zagotovilo Gospodovo: »Ako se dva zmed vas zedinita na zem¬ lji, se jima bo, za ktero reč koli prosita, zgodila od mojega Očeta, kteri je v ne¬ besih." (Mat. 18, 19.) Tako združeno klicanje na priprošnjo Matere Božje je v katoliški cerkvi že veliko stoletij v navadi. To prosilno in hvalilno molitev imenujemo litanije Ma¬ tere Božje ali Lavretanske litanije, ker te litanije vsako soboto slovesno pojejo v tisti premili, sveti hišici v Loreti ali Lavreti, od ktere je bilo v teh bukvah že večkrat kaj mičnega omenjeno. Kdo je te litanije zložil, kdo jih je v tem lepem redu pervi molil ali prepeval, se za go¬ tovo ne ve. Gotovo pa so bile v navadi že v štirnajstem stoletji. Tu so vredjeni častitljivi priimki in primerjene prilike, s kterimi se poveličuje slava in čast pre¬ blažene Device in Matere Marije. Le sveta duša, za Marijino čast vsa vneta, je ta imenitni slavospev nebeški kraljici v čast zložila. Kako veličastna stopi Marija pred naše duhovne oči po teh premilih klicih oziroma na njeno pože¬ ni eljsko življenje, na njen vpliv do svete cerkve in njeno slavo v nebesih! Kako dobrodejno je to priserčno pozdravljenje naše ljube nebeške Matere! Se ve, da prevzetni, puhlo učeni sovražniki otročjega češčenja Matere Bož¬ je so se spodtikali nad nekterimi teh Marijinih priimkov. Dober kristjan pa ž njimi rad slavi svojo nebeško Mater in se jej priserčno priporočuje. Vsak pobožen kristjan časti tudi Ma¬ rijo, svojo nebeško Mater, ter jo velikrat in rad pozdravlja s temi prelepimi pri¬ imki doma na tihem v svoji hišici, pa tudi v cerkvi pri slovesni službi Božji. 2. Marijine procesije. »Litanije 8 imenuje sveta cerkev očit¬ ne, splošne in ponižne prošnje, ktere pri slovesnih procesijah opravlja, da bi na priprošnjo Marije Device in drugih svet- 82 nikov mili Bog nas rešil kake nadloge ali nam dodelil kako posebno milost. Navadne procesije v katoliški cerkvi so kakor kratka Božja pota. In ta lepa navada seže že v perve kerščanske čase. Že sveti Hijeronim, sveti Janez Krizo- stom in sv. Ambrož govorijo od takih pobožnih obhoj. Verni so v procesijah hodili na grobove mučenikov; vselej so s slovesno procesijo spremili koščice svet¬ nikov, ko so jih v kako cerkev prenesli. Tudi na čast preblaženi Devici Mariji so že v starih časih imeli take očitne prosilne obhode, posebno o splošnih nadlogah in težavah. Imenitni zgodovinar Baronij pri¬ poveduje, da že papež Gregor I. je leta 590 imel procesijo po Rimskem mestu ter je nesel podobo Matere Božje. Ko so se pa sčasoma vstanovile mno¬ gotere bratovščine na čast nebeški kra¬ ljici, obhajale so svoje slovesne procesije deloma v poveličanje svojega godovanja, še bolj pa na čast in v očitno spoznanje svojega češčenja do ljubljene Matere Bož¬ je. V cerkvah, kjer so bratovščine svetega rožnegavenca, so imeli vsaki mesec take procesije, pri kterih so no¬ sili svoja trojna bandera, ki so bila bele, rudeče in rumene barve. V nekterih krajih so nosili lepo podobo Matere Bož¬ je z rožnimvencem v roki. Da je bila procesija bolj slovesna, bile so de¬ vice in male deklice belo oblečene in z venci na glavi. Včasih so poglavitne praznike Mari¬ jine tako slovesno procesijo celo s pre¬ svetim Rešnjim Telesom obhajali. Pri nas zdaj takih slovesnih procesij na čast Materi Božji več ni. Od nekdanjih Ma¬ rijinih procesij so ostale le še sem ter tje kake podobe Matere Božje, kterih slaboverni in razdiralni duh časa ni staknil. 3. Angeljsko češčenje. Po vsem kerščanskem svetu je navada, da vsaka katoliška cerkev, vsaka mala kapela ima svoje blagoslovljene zvonove, ki s svojim milim zvonenjem vsaki dan trikrat kličejo verne kristjane, naj se spominjajo največe skrivnosti ljubezni Božje, včlovečenja večne Besede, in naj ponavljajo prelepo pozdravljenje Matere Božje, kakor jo je angelj Gabrijel po¬ zdravil. Ko pervikrat zvon zapoje, izreče po¬ božno verni kristjan: »Angelj Gospodov je oznanil Mariji, in spočela je od sve¬ tega Duha." Te besede nam oznanujejo večni sklep večnega Boga, ki je svojega edinorojenega Sina dal v odrešenje za¬ grešenega človeškega rodu. Te besede nas opomnijo neskončno ginljivega tre¬ nutka, ko je Božje usmiljenje ž njegovo pravico se poganjalo, in je ljubezen edi¬ norojenega Sina premagala z zares Božjo ponudbo, da hoče z lastno osebo, rojen v mesu uboge, neznane Device, s svojo kervijo zadostiti za grehe sveta. »Milost in resnica se srečate; pravica in mir se objameta. Resnica poganja iz zemlje, in pravica gleda z nebes. Zakaj Gospod deli dobroto, in naša zemlja daje svoj sad." (Ps. 84, 11—13.) Ni li naš Bog zares sama ljubezen, ki stori toliko lju¬ bezen ljudem, ki so ga žalili? In da ste se pravica in milost objele, po¬ sredovala je Marija, preblažena Devica. Kako prav in spodobno je, da se po- služimo besed angeljevih in ž njimi po- pozdravimo Mater Božjo, milosti polno, blaženo med ženami! Ko v drugič zvon zapoje, ti spet oznanjuje ljubezen Božjo in ljubezen Marijino. Ti moliš: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi! “ Te besede nas spominjajo na privoljenje preblažene Device v sklep milostljivega 83 Boga. Te besede te peljejo v duhu v tisto presveto, majhno hišico (zdaj v Loreti), kamor je stopil angelj Gabrijel v nebeški bliščobi pred presveto, v mo¬ litev zamaknjeno Devico in jo je imeno¬ val milosti polno. Tam vidiš v duhu svetega stermenja preplašeno Devico, ki ne razume tega pozdravljenja, in svojega, Bogu zaobljubljenega devištva tudi za neizmerno čast Matere obljubljenega Me¬ sija ne da. In zdaj slišiš, kako jej po¬ slanec Božji razodene, da moč Najvikšega jo bo obsenčila, da bo Devica in Mati; in ona v svoji ponižnosti izreče toliko pomenljive besede: „Glej dekla sem Go¬ spodova; zgodi se mi po tvoji besedi!“ Ta prelep odgovor je Boga razveselil, je svete angelje s stermenjem napolnil, je stare očake pred peklom potolažil, vsemu zagrešenemu svetu pa je zveličanje pri¬ nesel. Ko tretjič zvon zapoje, kaj nam oznanuje? Ljubezen Božjo. „In Beseda je meso postala in je med nami prebi¬ vala!" To je tisti presveti, presrečni trenutek, ko je Bog človek in človek nekako Bog postal; ko je nebo na zem¬ ljo prišlo in je zemlja v nebesa povzdig¬ njena bila. In prebival je med nami Edinorojeni večnega Očeta poln milosti in resnice. Njega Neskončnega je nosila preblažena Devica v svojem na¬ ročji. — . Trikrat vsaki dan nam kliče mili glas posvečenega zvona, da se spominja¬ mo, da Beseda je meso postala in je med nami prebivala, da je ves človeški rod greha in večnega pogubljenja rešila. In trikrat na dan nas ravno ta mili glas opominja na materno čast in materno ljubezen preblažene Device Marije. Tako hoče sveta cerkev, naj se dan začne in konča v imenu in s pozdravom naše ljube Gospe in Matere Marije. Ona nam naznani trud in delo slehernega dneva, pa tudi dobrodejni pokoj ponočni. Ona nam kaže obljubljeno plačilo v nebesih, ter nam tako daje serčnost, da trud in vročino dneva iz ljubezni do Boga pre¬ našamo. Zares mil je glas zvona v zgod¬ njem jutru, ko med žvergoljenjem milih tičkov kliče in budi vso naravo pri vz¬ hodu svetlega solnca, in spočitega krist¬ jana vabi na odločeno delo in ga opo¬ minja na njegov prečastni poklic, da dela v čast Božjo in v zveličanje svoje, pa ga opozori mogočnega varstva nebeške kraljice, Matere Božje Marije! Marija je jutranja danica; le v njo se oziraj, moja duša! da te ona vodi, ona varuje, ona brani in osrečuje ves ljubi dan — celo življenje. Poldne je. Mili zvon zopet poje in nas zopet vabi, da pozdravimo Mater mi¬ losti Božje. S svojimi vročimi žarki stoji solnce nad našimi glavami ter nam v vsej obilnosti daje svojo svetlobo in gor- koto. Tako čuje nad nami Marija, ona solnce ljubezni Božje, ter nam milost, odpuščenje in zaupanje deli. Ko dnevna svetloba pojenja, in se večer tiho in skrivnostno v temno noč spreminja, zopet zapoje mili zvon, in pobožni kristjan zopet pozdravlja lepo večernico — Marijo. On priserčno prosi Božjo Porodnico, naj ga varuje in bla¬ goslovi, ne le pretekli dan, ampak še posebno konec življenja: „ Prosi za nas grešnike zdaj in na našo smertno uro.“ To sveto češčenje, trikrat na dan ponovljeno, vpodobi nekako to, sicer prave ljubezni tako prazno zemljo ne¬ beškemu Jeruzalemu, kjer angelji in svetniki vedno molijo in častijo svojega Boga, pa tudi brez nehanja slavijo svojo kraljico, Mater Gospodovo, da se po vseh nebesih večno razlega to češčenje. Ker se pa noč in dan vedno verstita, je tako vedno na enem ali drugem kraji 6* 84 sveta jutro, poldne ali večer, ter se raz¬ lega nepretergano češčenje preblažene Device, in milijoni pobožnih sere in je¬ zikov se strinjajo v svetem, nebeškem soglasji s posvečenimi zvonovi, da tako brez nehanja ljubo Mater Božjo slavijo. Da bi pravoverni to angeljsko češče¬ nje toliko raji in pobožnejše molili, so rimski papeži za to pobožnost mnogo odpustkov podelili, kakor je omenjeno na praznik »Oznanenja Devici Mariji." O velikonočnem času pa moli, kdor zna, namesto angeljskega češčenja: »Ve¬ seli se, kraljica nebeška, aleluja ..." Morebiti se že tudi med nami dobi kaki tako nečimerno omikan gizdalin, ali zarobljeni posvetin, ki se sramuje ali se mu ne zdi vredno, da bi se odkril ali pri delu za trenutek postal in bi vi¬ soko češčeno Mater Božjo z angeljskim češčenjem pozdravil? O to bi bilo ža¬ lostno! Po Slovenskem naj tega nihče ne zapazi! Kako lepo je, ko doma ali na polji vse obstoji, se odkrije in pre¬ križa, pa pobožno moli angeljsko češče¬ nje na pervi, mili glas posvečenega zvona! In ako sta le dva skupaj, naj se to glasno zgodi! — Zares spodbudno je pa, ako si v trumi ljudi, na širokem sejmu, kjer je velik šum in truš, pa iz visocega zvonika zvon zakliče, in na mah vsi vtih- nejo, se umirijo, odkrijejo in prekrižajo ter pobožno molijo angeljsko češčenje! O naj bi to očitno počeščenje naše ljube Matere Božje vedno in povsodi bilo! Dobri otroci se nikdar in nikjer ne sramujejo, ampak radi, tudi očitno po¬ zdravljajo svojo ljubljeno mater, in do¬ bra mati je tega po pravici vesela. Sveti Alfonz Ligvori pravi: »Neizrečeno rada sliši preblažena Devica angeljsko češčenje. Vselej se spomni tistega blaženega ve¬ selja, kterega je občutila, ko jej je an- gelj Gospodov oznanil, da bo Mati Božja. “ In sveti Bernard pravi, če bomo mi Ma¬ rijo z angeljskim češčenjem radi pozdrav¬ ljali , bo nam ona rada milosti Božje delila. Po angeljskem češčenji pa navadno molimo še en Oče naš in Češčena si Marija za duše v vicah. To je pričel posebni ljubljenec Matere Božje, sveti Kajetan iz Tiene, ki je bil rojen 1. 1480. Še čisto majhno dete je Mater milosti Božje posebno lepo častil, da so ga že svetnika imenovali. Njemu so se uboge duše v vicah vedno smilile. Ko je usta¬ novil red Teatincev, je v svojem samo¬ stanu v mestu Neapolu leta 1546 vpe¬ ljal navado, da so po solnčnem zahodu po cerkvah pozvonili in kristjane opom¬ nili, naj za duše v vicah molijo 129. psalm: Iz globočine ... ali pa enkrat Oče naš in Češčena si Marija, da bi pre¬ blažena Devica Marija prosila za uboge duše v vicah. V Kolinu na Nemškem so škofje leta 1627 sklenili, naj se pra¬ voverni na to molitev za duše v vicah z drugim zvonom opomnijo, kedar na glas pervega zvona odmolijo angeljsko češčenje. In ta lepa navada se je urno razširila po vsem kerščanskem svetu. Tako zdaj po angeljskem češčenji še mali zvon milo kliče in prosi pobožne miloš¬ čine ubogim dušam v vicah. — Naj postavim tu sem mično pesmico: 1. Stoji na hribcu cerkvica, Golobček beli sred gora. Iz nje prijazno mi žvenklja, Tak’ sveto, mili glas zvona: Češčena si Marija! 2. Večerni veterc mi pihlja In dobrodejno me hladi; Okrog odmeva glas zvona; Da ž njim naj molim, mi veli: Češčena si Marija! 85 3. Že plava luna sred neb4, Večernica že zamiglja, Zvezd nepreštetih vodnica; In zvonček v enomer žvenklja: Češčena si Marija! 4. Pri svojem delu sred polja Pobožni kmetič postoji, Pobožno moli z dna serca, Ko zvonček milo mu doni: Češčena si Marija! 5. Pastirček s svojo čedico Odmev zasliši zvončeka, In v mraku zdihne preserčno: Marija, bod’ pozdravljena: Češčena si Marija! 6. Popotnik, truden že hoda, Tud’ njemu kliče zvon glasno, Odkrije se in zažebra; Ozira se na cerkvico: Češčena si Marija! 7. Po dolu se razlega zvon; Veliki, mali združ’jo se, Mariji ta velja poklon. Vmes žvergolijo tičice: Češčena si Marija! 8. O zvonček mili, vedno poj! Na merzlo serce glasno bij; Spozna grešnik zahod svoj, Skesano zdihne da k Marij’: Češčena si Marija! 9. Prebij ledino, ki teži Tud’ moje zbegano serce! Tvoj glas naj vekomaj doni, Da vsi Marijo naj časth: Češčena si Marija! 4. „Salve regina“ ’ Češčena kraljica Kje je pobožen kristjan, kje je čas- tivec preblažene Device Marije, ki bi ne poznal prelepe slavne pesmi: „Salve re¬ gina!“ Češčena bodi kraljica? Vsak verni kristjan gotovo večkrat pozdravlja svojo nebeško Mater s prelepo molitvico: „ Češ¬ čena bodi kraljica, Mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena! K tebi upijemo zapuščeni Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini. Oh, oberni tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive oči v nas; in pokaži nam po tem revnem življenji Jezusa, blaženi sad svojega telesa; o mi¬ lostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!" To prelepo pozdravilo, s kterim do¬ bri otroci svojo nebeško Mater vsaki dan častijo in s kterim jo sveta cerkev pri službi Božji očitno in pri svojih duhov¬ nih molitvah slavi — to prelepo pozdra¬ vilo nas je naučil sveti menih Herman, s priimkom „sključeni". Bil je sin grofa Volfrada II. Verinskega in pobožne Hil- trude. Dobra mati ga je v nedolžnosti izredila. Bil je zali mladenček veselje svojim staršem. V šestem letu pa ga napade huda bolezen, ki mu vso rast vstavi in mu nežne ude hudo sključi, da se revče zarnore le po bergljah pre¬ mikati; zraven pa vedno neznanske bo¬ lečine terpi. Zato so mu rekli: Contrac- tus — sključeni. Njegova lepa duša pa se je pod toliko težo križa vterdila. Ves vnet je bil v sveti ljubezni do prebla¬ žene Device Marije. Ravno ta ljubezen mu je tudi lajšala njegovo presilno telesno terpljenje. Zaupljivo je prosil svojo ne¬ beško varhinjo, naj mu sprosi ljubo zdravje. Marija mu je voljo dala, naj si izvoli dar zdravja ali pa dar učenosti. Herman si urno izvoli dar učenosti. In | bil je zares velik učenjak tistega časa. 86 V njegovem sključenem telesu je pre¬ bivala blaga, plemenita duša, čist in bister um, pa ponižno, ljubeznjivo serce. Sklenil je svet in njegovo nečimer- nost zapustiti, da bi v skriti samostanski celici Bogu in učenosti živel. Stopil je v red svetega Benedikta in je živel v imenitnem samostanu svetega Gala, po¬ zneje pa na otoku Reihenau pri Kon- stancu. V velikih telesnih bolečinah je pa ta sključeni menih prav veliko učenega spisal in nam mnogo koristnega zapustil. Pri vsem katoliškem svetu, posebno še pri častivcih Matere Božje si je največe zasluženje pridobil, ko je napisal neizre¬ čeno lepo slavno pesem: »Salve regina“! — Češčena kraljica! Ker toraj vemo, kdo je začetnik tega Marijinega pozdravila, bomo tudi bolj spoznali njegov pomen. Ta toliko ter- peči, toliko skušani sveti mož je pač spoznal solze te zemlje, lahko je govo¬ ril od solzne doline. Po pravici je zdi¬ hoval k Mariji: »Pokaži nam po tem revnem življenji Jezusa." Tako je ta prelepi zdihljej zares primeren nadložni, v britkostih zdihujoči pa na Mater Božjo zaupajoči duši. Herman je umeri 24. kimovca 1054 še le 45 let star, kakor je živel mirno, brez toževanja, zaupajoč v preblaženo Devico Marijo. Benediktinci ga med svoje svetnike štejejo. Zadnje besede tega priserčnega po¬ zdravila »o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija" pa je pristavil sveti Bernard, veliki častivec Matere Božje, kakor je omenjeno v popisu Ma¬ rijine Božje poti v Speier na Nemškem. Ni čuda, da so s tem zares lepim pozdravilom ljubi svetniki tako radi po¬ zdravljali nebeško kraljico. Sveta cerkev ga je privzela k svojim vsakdanjim mo¬ litvam. Vsak mašnik ga od binkošti do adventa večkrat na dan moli. Ko je konec pretečenega stoletja peklenski zmaj s toliko silo se vzdignil zoper češčenje ljube Matere Božje in Božjih svetnikov, in je neverni duh tudi po naši ljubi domovini veliko Marijinih svetišč porušil — v tistih prežalostnih časih, od kterih je pri popisu Marijinih Božjih potih več omenjenega, so se družili verni katoli¬ čani, tudi najviših stanov, kakor v brambo za čast Matere Božje, in v spravo za njej storjeno onečastenje. Zato so molili vsako jutro: Češčena bodi kraljica ... In pri¬ stavili so še: »Stori me vrednega, te častiti, o presveta Devica; daj mi moč zoper tvoje sovražnike! Češčen bodi Bog v svojih svetnikih! Amen." Zvečer so molili znano molitev: »Pod tvojo pomoč in brambo pribežimo, o Božja Porodnica..“ In zopet so pristavili: »Stori me vred¬ nega ..." Da bi tudi mi s tem prelepim po¬ zdravilom Marijo, našo ljubo Gospo prav in vredno častili, premislimo, kaj pravi sveti Bernard: »Svetnik je pozdravilo zložil; svetniki so ga vpeljali; zato ga tudi le sveti znajo prav ceniti; saj le v sveti ljubezni vneta serca ga prav razu¬ mejo in spodbudno poj<5. Ono nam tako sladko kaže pota Božje milosti, ono je tako rodovitno v vnemi svetih čutil ter nam razgrinja čudne skrivnosti tako glo¬ boko, da nikoli zadosti razumeti ne moremo. In ker je našim ušesom toliko prijetno, da milo poživlja vsa čutila in našega duha napolnuje, povzdigne celo dušo našo h kraljici vseh svetnikov, k naši priprošnici, kakor da bi jo s svo¬ jimi telesnimi očmi videli in kot pri¬ čujočo pozdravljali." 5. „Sponini se!“ Zdihljej »Češčena bodi kraljica . . .“ je med priporočili, s kterimi svojo ne¬ beško Mater na pomoč kličemo pač naj- 87 ljubeznjivejši. Še bolj zaupljiva in na go¬ tovo uslišanje zanesljiva pa je molitev, ki se začne z besedo: „Spomni se . . Vsaki pravi častivec Matere Božje to prelepo molitvico zna in jo zlasti v nad¬ logah in težavah rad in zaupljivo moli. In sicer tako-le: „ Spomni se, o preusmiljena Devica Marija! da še nikdar ni bilo slišati, da hi bil kdo zapuščen, kdor je pod tvojo hrambo pribežal, tebe na pomoč klical in se tvoji prošnji priporočil. S tem za¬ upanjem navdihnen, k tebi, o devic De¬ vica, pridem, k tebi, o Mati, pribežim, pred teboj, jaz grešnik, zdihujem. Ne zaverzi, o Mati Besede, moje prošnje, temuč milostljivo me sliši in usliši. Amen. “ Koliko zaupanje, kolika ljubezen do Marije je bila v sveti duši, ki je svojo zaupljivost s temi besedami izrekla. Zato nekteri to priserčno molitev pripisujejo svetemu Bernardu, ki je bil res poseben častivec Matere Božje. Drugi pa so te misli, da je začetnik te toliko zaupljive in ginljive molitve drug pobožen častivec Marijin, ki mu je bilo ime „Klavdij Ber¬ nard “ in kterega so navadno imenovali »revni mašnik". Ta mož je bil rojen 1588 v Dijonu na Francoskem. Bil je imenitne hiše sin, pa je svet zapustil, in se službi revnih posvetil. Posebno skerb je imel za zveličanje tistih nesrečnih revnih, ki so bili k smerti obsojeni. Ime¬ nitni škof in kardinal Richelieu ga je silno nagovarjal, naj bi prevzel kako častno službo. Ali zastonj je bila vsa ponudba. Ko le še sili vanj, naj si vendar saj kako milost izprosi, reče po¬ nižni mašnik Bernard: Če je temu tako, imam tole prošnjo: Tista kolja, na kterih revne grešnike na morišče spremljam, imajo prav slabe dile, na kterih z obso¬ jenci stojim; ukažite, naj se napravijo I močne, nove, da se ne bo treba bati, da j bi po poti skozi kolja ne padli, ker to revne grešnike moti, da se ne morejo pazljivo in zbrano Bogu izročevati. Ves vnet, da bi rešil duše teh ne¬ srečnih, od vseh obsojenih in zaničevanih, ktere je pa videl včasih vse terdovratne in za večnost neobčutljive, je Bernard iskal pomoči pri njej, ki je pribežališče grešnikov, ter je k njej priserčno zdiho¬ val s svojo molitvijo: Spomni se, o pre¬ usmiljena Devica Marija! . . . Velikrat je to molitev sam molil; nagovarjal in prosil je druge pobožne, naj jo za nje¬ gove revne grešnike molijo. In če je ne¬ srečne obsojence toliko omehčal, da so ž njim s to molitvijo k Mariji zdihovali, zanesel se je, da bodo njihove duše rešene. Ta premila prošnja se je urno Mari¬ jinim častivcem prikupila; kmalo se je razširila po Francoskem in po Nemškem in na milijone ljudi jo v svojih dušnih in telesnih potrebah zaupljivo moli. Ne¬ dolžni se ž njo obračajo k nebeški Ma¬ teri, da jim ona varuje največi dušni zaklad pred poželjivostjo in mnogo zape¬ ljivostjo. Grešniki ž njo zdihujejo, naj bi Marija, Mati usmiljenja, kakor morska zvezda, jim z grehom otemnjeno dušo razsvetila. Spokornik jo skesano moli, da bi si potolažil hudo očitanje težke vesti. Oče v svoji britkosti, mati v svoji skerbi jo moli in izročuje življenje in nedolž¬ nost svojih ljubljenih otrok Marijinemu varstvu. Umirajoči jo še ponavlja, da bi v svoji zadnji sili priprošnje nebeške Matere bil zagotovljen. Sveti Oče Pij IX. je 11. grudna 1846 dodelil 300 dni odpustkov vsem vernim, ki zaupljivo molijo to molitev; kdor jo pa vsaki dan moli, se lahko vde- leži enkrat v mescu popolnoma odpust¬ kov, ako vredno prejme svete zakramente, in v namen svetega Očeta moli. — Upam, kerščanska duša! da tudi ti to lepo mo- 88 litvico že vsaki dan pobožno moliš in se svoji nebeški kraljici priserčno priporo- čuješ. 6. Sveti rožnivenec. Tam gori v visokih hribih v samotni grapi je živela ubožna družina. Najsta¬ rejša deklica, kakih trinajst let je imela, je pasla domačo majhno čedo belih ovac. Dan na dan je gonila svoje ljube živalice na stermi hrib nad domačo bajtico. Blizo verh hriba je stalo staro znamnje, ktero je postavil nekdanji znani lovec v spomin, da na tem kraji mu je Marija pomagala in ga neke smertne nevarnosti rešila. V znamenji je bila podoba Matere Božje. Sem gori je naša deklica najraje prišla s svojo malo čedico. Zdelo se jej je, da tu gori raste najbolja trava iu ljube ov¬ čice se najraje pasejo, da jih ni treba zavračati. Dobro pastirico pa je še posebno vabila tu gori mična podoba preblažene Device Marije. Vsaki dan je natergala novih cvetlic, jih v prelepi, mični venček zvila in ga ljubi Materi Božji v znamenji podala. Pred tako ozaljšano podobo je pokleknila, priserčno k Mariji molila, se ž njo v otroški priprostosti pogovarjala in jo tako pobožno častila. S to vsak¬ danjo pobožnostjo je blaga, nedolžna duša revne pastirice prečudno angeljsko popol¬ nost dosegla. Modri nebeški Oče jej pošlje precej hudo poskušnjo. Deklica zboli. Zdaj ne more s svojo priljubljeno čedico na pašo in Marijine podobe ne more več ven- čati. Zato postane silno žalostna. Ko njena skerbna mati to zve, kaj jo toliko žali, jo ljubeznjivo poduči, da zamore tudi v bolezni še lepši venček veliko žlaht¬ nejših cvetlic naplesti in ž njimi glavo nebeški Materi okinčati. Reče jej mati, naj moli sveti rožnivenec lepo pobožno, in vsaka „0eščena si Marija" bo prelepa cvetlica- v Marijinem vencu; in tega venca bo Mati Božja še veliko bolj vesela, ka¬ kor venca gorskih cvetlic. Deklica je po¬ tolažena in vesela neprenehoma moli svojo »Češčena si Marija" ter plete tako pre¬ dragi in prelepi venček duhovnih cvetlic svoji nebeški Materi. Kakor je ta nedolžna deklica vsaki dan novih cvetlic nabrala in Marijino po¬ dobo na višavi ž njimi venčala, tako de¬ lajo svetniki in angelji v nebeških viša¬ vah, ter svojo preblaženo kraljico z vedno novimi, nevsahljivimi cvetlicami kinčajo in venčajo. Pa tudi nam, v nižavah te solzne doline, je po previdnosti Božji dana priložnost, da lahko Materi Božji prelepe vence žlahtnih cvetlic pletemo. Upam, da vsi, ki te bukve prebirate, radi in velikrat, če mogoče, vsaki dan nebeški kraljici na čast te duhovne cvet¬ lice nabirate in njeno glavo venčate. Zato, mislim, vam bo všečno, da neko¬ liko opišem ta prelepi Mariji namenjeni venec duhovnih cvetlic. Že v starodavnih časih so preblaženo Devico Marijo častili s tem, da so po¬ zdravljanje angeljevo ponavljali. Že v obrednih bukvah, ktere učeni starinarji svetemu aposteljnu Jakobu pripisujejo, je opisano češčenje Matere Božje z molit¬ vijo angeljskega češčenja do besedi: Sveta Marija ... Ta naslov iu prošnjo so pri¬ stavili še le po cerkvenem zboru v Efezu leta 431. Od takrat pa so pravoverni Marijo radi pogosto pozdravljali s „Če- ščeno si Marijo". Pobožne matere so svoje čisto majhne otroke učile to lepo pozdravljanje, da so jim z materno hrano že vcepile ljubezen do Marije, da se njena slava iz ust malih oznanuje. Da so po¬ božni kristjani po petdesetkrat zapore¬ doma Marijo počastili z angeljevim če- ščenjem, tudi to navado najdemo že v pervih časih. Sveti Hijeronim nam to pojasni. Pervi kristjani so velikrat molili sto in petdesetere Davidove psalme. Sveti Hijeronim pripoveduje v pismu, s kterim 89 vabi imenitno Rimljanko, sveto Pavlo, naj pride na Božjo pot v Jeruzalem, da bo v sveti deželi slišala prepevati Davidove psalme, ktere celo kmet za svojim plu¬ gom po polji prepeva. Kdor pa psalmov ni znal, je molil sto in petdesetkrat Oče naš, ali Češčena si Marija; zato še dan¬ današnji vse tri rožnevence, sto in pet¬ desetkrat Češčena si Marij, psalter ime¬ nujemo. In menihi, ki so namesto psal¬ mov Češčena si Marija sto in petdesetkrat molili, so imeli majhne kamničke, da so vedeli, kolikokrat so to molitev ponovili. Nekteri so v ta namen majhne žeblje zatikali za svoj pas, kterega so takrat navadno nosili. V splošno navado pa, kakor zdaj mo¬ limo, je sveti rožnivenec prišel v trinaj¬ stem stoletji. Takrat je mnogo kristjanov bilo spridenih. Sveta vera je hudo pešala; hudobija se je gerdo širila. Posebno ža¬ lostno je bilo po Španjskem in Franco¬ skem. Po teh deželah, kjer so poprej nebeško kraljico prelepo častili, so ne¬ srečni Albigenzi s svojo krivo vero neiz¬ rečeno veliko ljudi preslepili in zapeljali. Papež Inocenc III. pošlje leta 1208 mla¬ dega, neskušenega meniha Dominika med te zapeljane krivoverce, da bi jim ozna- noval pravo in čisto sveto vero. Dominik pride s škitom žive vere in z velikim in zanesljivim zaupanjem na Marijo Devico, ktero je priserčno za pomoč prosil. S pobožno molitvijo je sklepal post, solze in druga ostra pokorila, da bi pravico Božjo toliko prej potolažil. Tri leta je ponavljal hudo notranjo vojsko in ostro zunanjo pokorjenje in slednjič ga nebeška kraljica poduči, kaj naj še stori. Iz mesta Toulouse gre neki dan sveti Dominik v bližnji boršt, pade na svoja kolena in iz dna svojega serca zdihuje k Bogu in kliče Marijo na pomoč ter zdru¬ žuje svoje zdihovanje z najostrejšimi pokorili. Tri dni tukaj moli in se pokori. Ko pa ves utrujen obleži, se mu prikaže nebeška kraljica v velikem veličastvu, pa neizrečeno mila. »Moj sin, mu reče, ti veš, kakšnih sredstev se je poslužil usmi¬ ljeni Bog, da je odrešil človeški rod. Pervo je bilo pozdravilo, ktero mi je pri¬ nesel angelj Gabrijel, po tem je bilo če- ščeno rojstvo in življenje Jezusa Kristusa, njegovo britkoterpljenje in njegova grenka smert; slednjič pa njegovo častito vsta¬ jenje in njegov veličasten vnebohod. Tako je bil svet odrešen in nebo je bilo od- perto. Te skrivnosti življenja in terpljenja Jezusa Kristusa, ovite z angeljskim če- ščenjem in z Gospodovo molitvijo, so meni cvetlični venec. Oznanuj ta venec odpadlim krivovercem; to jih bo spreober- nilo. “ Tako uči veličastna nebeška Gospa za blagor zaslepljenih vnetega meniha in zgine. Sveti Dominik vstane in ves poto¬ lažen gre nazaj v mesto Toulouse. Po tej prečudnej prikazni razveseljen spozna sveti mož, da pogubilna, tako de¬ roča krivovera se zamore vstaviti s pri- prostostjo svete vere in z Božjo močjo ponižne molitve, ker le nevednost in kriv zaum kerščanskih resnic je ne¬ srečni vir tolikega zla. Po tem sporočilu Matere Božje je sveti poslanec Božji z veliko in vneto zgovornostjo petnajstere skrivnosti svetega rožnegavenca postavil kot kratki zapopadek svetega evangelija, kot obris življenja, terpljenja in zmage Jezusa Kristusa in njegove neomadežane Matere, ter jih je v očitnih molitvah po¬ navljal in razlagal in jih sercu zapelja¬ nega ljudstva vtisnil. Sveti Dominik je hodil od mesta v mesto. Ljudstvo je od vseh krajev skupaj sulo, da so združeno molili sveti rožni¬ venec in pazljivo in zvesto poslušali raz¬ laganje petnajsterih skrivnosti njegovih. Pobožno so poljubovali sveti rožnivenec, s solzami ga molili in velikrat so med pridigo ali službo Božjo glasni jok zagnali. 90 Cerkve so bile zdajci premajhne, toliko ljudstva je skupaj privrelo, kjerkoli je učil sveti poslanec Božji. Ta pobožnost se je tako hitro širila, da se je celo Rimsko mesto čudilo in v malo letih je na tisoče krivovercev nazaj v naročje svete cerkve se povernilo in na tisoče grešnikov je pot pokore in čednosti nastopilo. Sveti Ligvori pravi: »Celo Jerihunsko zidovje ni na trobentin glas tako hitro se po- derlo, kakor hitro so po molitvi svetega rožnegavenca neverniki se pogubili in zgi¬ nili; in Jeruzalemska kopel ni toliko zdravilne moči telesno bolnim dajala, ka¬ kor sveti rožnivenec na duši bolnim greš¬ nikom, in Elizej ni toliko mertvih kosti oživel, kakor je sveti Dominik s to mo¬ litvijo v krivoveri zaslepljenih duš omečil in k življenju milosti obudil." Tako je sveti rožnivenec zares Mari¬ jina molitev z nebes poslana in v svoji moči precej v začetku prečudna. Vendar v tem še ni vsa veljava te prelepe mo¬ litve. Naš Zveličar Jezus Kristus pravi: »Ako kdo hoče za menoj priti, naj zataji sam sebe, in vsaki dan svoj križ zadene, in naj gre za menoj." (Luk. 9, 23.) Vsa naša skerb mora v tem biti, da si mi svoje odrešenje in v to spadajoče resnice pogosto pred oči stavimo; da tako svojo vero oživljamo in svoje serce ogrevamo. To bomo najbolj gotovo dosegli, ako živo primišljujemo življenje Jezusa in Marije in se jih posnemati prizadevamo. Te ve¬ ličastne zglede si pa najbolj pred svojo dušo postavljamo z molitvijo svetega rož¬ negavenca, ki nam v kratkih skrivnosti življenja, terpljenja in ljubezni Jezusa in Marije kaže in z večkratnim ponavljanjem moleči duši globoko vtisne. Te skrivnosti svetega rožnegavenca imajo posebno veljavo. Te so jedro, žlahtni kamni; in te bisere vpletamo z druzimi deli te svete molitve v Ijubez- njivi predragi venec. Kakor mašnik na : altarji kadilna zerna na žerjavico dene in ! dišeči dim proti nebu se vzdiguje, tako i pokladamo te predrage skrivnosti, ta zerna svete vere in ž njimi sklenjeno neskončno zasluženje Jezusa in Marije v to svojo molitev. Mar ne bodo ta skriv¬ nostna zerna najprijetnejša dišava nebe¬ škemu Očetu? Skrivnosti svetega rožnegavenca po¬ vzdignejo to molitev pobožne, verne duše k časti in veljavi daritve. Ne le pobožne želje, ne samo svete misli in veljavni zdihljeji se vzdigujejo pri molitvi svetega rožnegavenca proti nebeškemu Očetu; ampak pobožni in razumni molivec sve¬ tega rožnegavenca daruje ljubemu Bogu neskončno veljavo vseh djanj in darovanj, vseh terpljenj in zasluženj, s kterimi je bilo odrešenje sveta mogoče in doveršeno. Ko bogoljubni kristjan s tem neskončno veljavnim, Bogu toliko dopadljivim darom zedini tudi sebe, svojo dušo in telo, vse svoje djanje in nehanje, postane tudi vse to njegovo in Bogu dopadljiv dar. Vseh petnajst skrivnosti svetega rož¬ negavenca imenujemo psalter. Ves psalter pa ima tri dele. Vsak teh delov s pete¬ rimi skrivnostmi in z navadnimi molitvami je za se mali rožnivenec. Pervi del, s peterimi skrivnostmi je veseli del, ki nam pred oči stavi veselo oznanilo odre¬ šenja v oznanjenji, spočetji in v rojstvu Jezusa Kristusa iz preblažene Device in Božje Porodnice Marije. Srednje skriv¬ nosti so posvečene Kristusovemu terp- Ijenju in deležu, kterega je v tem ža¬ lostna Mati njegova imela; zato se ža¬ lostni del imenuje. In tretji del ima skrivnosti poveličanja Jezusa in Marije v vstajenji in v vnebohodu Kristusovem in v vnebovzetji in kronanji Marijinem, za¬ to mu častiti del pravimo. Ta trojna razdelitev ima duhovno prednost, da se ta lepa molitev po cer- 91 kvenih praznikih preminja, in komur čas in opravila ne pripusta, da bi vse tri dele zmolil, vendar v kratkem času prečudno ljubeznjivi venček duhovnih cvetlic nebe¬ ški kvaljici lahko splete in njeno glavo venča. Nekteri pobožni kristjani si teh pet¬ najst skrivnosti svetega rožnegavenca še lepši v duhovni prid obernejo. Oni ne premišljujejo teh blaženih skrivnosti Kri¬ stusovega včlovečenja in našega odrešenja le v kratkem času ustne molitve; ampak se tudi pri svojem delu spominjajo teh skrivnosti. Da so tako v duhu bolj zbrani, tudi med posebnim šumom v pri- čujočnosti Božji; zato razdelijo teh pet¬ najst skrivnosti na petnajst ur celega dneva. Pervo skrivnost veselega dela od¬ ločijo pervi uri v jutro in z zadnjo skriv¬ nostjo častitega dela končajo zadnjo uro pred počitkom. Vsako uro v to odločeno skrivnost saj nekaj časa premišljujejo, ter se ž njo sklenjeno nebeškemu Očetu da¬ rujejo in to duhovno vajo sklenejo z eno »Češčena si Marija" v čast preblaženi Devici. Taka vaja neizrečeno pospešuje svetost naše duše. Poskusi to, ljuba ker- ščanska duša! Ne misli, da to ni mogoče; saj včasih ves ljubi dan misliš na kaj, kar tvojega duha posebno prevzame. Ne vstraši se truda, ne plaši se pozabljivosti, ktera bi te saj v začetku motila. Ta prelepa molitev vterjuje naše za¬ upanje, da nas bo mili Bog uslišal. Saj vse svoje zaupanje zamoremo staviti le v zasluženje in v ljubezen Jezusa Kristusa v njegovo rojstvo, v njegovo življenje in terpljenje in v njegovo britko smert, in pa v materno ljubezen preblažene Device Marije. Pri svetem rožnemvencu neprene¬ homa kliče zaupljiva duša: Po zasluženji tvojega Sina, ki je za nas rojen, križan, v grob položen bil, usliši nas, o večni Oče! — Po svojem Sinu, kterega si o Devica, spočela, rodila, darovala, prosi za nas! Naš Zveličar Jezus Kristus je nekdaj rekel: „ Resnično, resnično vam povem: Ako bote Očeta kaj prosili v mojem Imenu, vam bo dal." (Jan. 16, 23.) To pa se najlepše godi pri molitvi svetega rožnegavenca. Tu darujemo nebeškemu Očetu zasluženje Jezusovo in zasluženje njegove preblažene Matere Marije; in oziroma na to zasluženje nas nebeški Oče rad usliši. Sveti rožnivenec je najlepša, Bogu najljubša molitev. Vsaka beseda te pre¬ lepe molitve je posvečena. Tu imamo „Oče naš“ molitev Gospodovo, ktero nas je Jezus Kristus sam naučil; potem ponav¬ ljamo pozdravljenje nebeškega poslanca in kličemo: »Češčena si Marija!" In kako so bile te molitve že posvečene vsa sto¬ letja! Koliko svetih, vnetih sere serčnih mučenikov in Bogu posvečenih devic je te molitve molilo! Koliko milijonov ubo¬ gih, zapuščenih, potertih duš je te besede z zaupanjem in s solznimi očmi k nebu pošiljalo! Te besede so spremljevali ske¬ sani spokorniki s svojimi solzami, svete, čiste duše s priserčnimi zdihljeji. Že ve¬ liko stoletij je sveti rožnivenec tisto pre- imenitno sredstvo, ktero ljudi k Bogu približa in ktero ljudem največ milosti Božjih nakloni. Morebiti bi kdo mislil, ali nasprotnik naš bi celo morebiti se ustil, da toliko- kratno ponavljanje ravno tistega, vedno ponavljanje Češčena si Marije bi odvzelo molitvi spoštovanje, pobožnost in tudi vspeh. O ta nespametna misel! Saj imamo tudi za telo nektera jedila, ki se pri vsa¬ kem obedu ponavljajo, ki skoraj morajo biti; in vendar se nam ne pristudijo, na priliko sol, kruh, vino in druga. Od takih jedil vemo, da se natori najbolj priležejo, našemu telesu najbolj teknejo. Tako je z duhovno hrano, z molitvami, 92 ktere nas je Bog sam naučil. Te se na¬ šemu duhu najbolj priležejo, te so nam najbolj koristne. Saj neskončno modri Bog najbolje ve, kaj nam koristi, in on naš Stvarnik, naš Oče, ima tudi pravico, da nam svojo voljo naznani, kako ga mo¬ ramo prositi, kako moliti. Ravno v tem moramo spoznati njegovo očetovsko lju¬ bezen do nas. Kdor večkrat moli sveti rožnivenec, ki ima tako globoke, tako imenitne skrivnosti, bo ravno v premiš¬ ljevanji teh skrivnosti napredoval v res¬ nični svetosti. Tudi zato nimamo bolj¬ šega in lajšega pripomočka. Sveti rožnivenec je slehernemu krist¬ janu lahko umevna molitev. Majhno dete, ki komaj Oče naš zna, in priprosti člo¬ vek, ki se ni učil brati in le najpotreb¬ nejše resnice svete vere za silo zna; oba se te molitve lahko, brez vsega truda naučita; saj jo tolikrat slišita. Najbolj priprosti jo v spominu ohrani, ker je tako naravno vrejena; lahko jo razumi, ker ga opomni najbolj znanih, najljubeznjivejših skrivnosti in dobrot Jezusa in Marije. Učeni pa ima v tej molitvi zapopadek vseh skrivnosti; on ima tu celo bogo¬ slovje. Kdor bi bil v kerščanski po¬ polnosti tudi najvišjo stopnjo dosegel, ima v tej molitvi nevsahljiv studenec svojemu premišljevanju in svojim pogovo¬ rom z Bogom. Pred nekterimi leti je znal na deželi malokdo brati, tudi ni bilo toliko molit¬ venih bukev, da bi skoraj vsak jih na kupe imel. Bil je čas, ko je veliko in malo, mlado in staro molilo le eno mo¬ litev, sveti rožnivenec, k edinemu Bogu. In kdo bo terditi mogel, da so manj ali slabeje molili, kot današnje, toliko pre¬ brisane čase? Pa tudi dandanašnje dni, ko imamo na izbiro raznoterih, velikrat prav praz¬ nih molitev, so mnoge prilike, ko se druge molitve ne morejo opravljati, kakor prelepi rožnivenec. Reven, zapuščen, pa pobožen bolnik leži dneve in noči, leži cele tedne, mo¬ rebiti vedno le sam — sam s svojimi bolečinami in s svojim Bogom — on vzame rožnivenec v roke. In s kom bi se motil? s kom si pomogel? kako naj k Bogu kliče, kako ga prosi, da bi si moč in poterpežljivost izprosil ? Kako dobro mu de, da z ono pobožno, bolno deklico še lahko Marijo z duhovnim ven¬ cem venča? In trudni popotnik po samotni stezi, morebiti še v ponočni tihoti — bogoljubni delavec na polji, šivilja za svojo mizico, delavec pri nevarnem stroji, mati pri zibeli bolnega otroka — vsi ti in tem enaki, ako moliti hočejo, lahko in na skrivnem molijo — sveti rožnivenec. — Jetnik v ječi, popotnik na železnici, vojak na straži, kakor pastir na paši, ako ho¬ čejo moliti, molijo lahko sveti rožnivenec. — Družina, ki noče lenobe pasti v dol¬ gih zimskih večerih in ve, da je greh opravljanje in nespodobne marnje, kaj hoče boljšega, da združeno, majhno dete in sivi starček, da vsi molijo sveti rožni¬ venec? — In zadnja trudna leta, ko roke opešajo in delati ne morejo, oči oslabd, duh omaga, ta zadnja leta, ki so pa ven- der velik dar Božji, da se človek pri¬ pravi na resnobni dan ločitve, da se spo¬ kori za marsikaj, kar v mladih dneh ni bilo prav, kaj bi človek molil, ko bi svetega rožnegavenca ne znal? — Ko so nepozabljivi sveti Oče Pij IX. umirali in je bilo pri mertvaški postelji veliko visoko učenih škofov in kardinalov, molili so sveti rožnivenec. Sveti rožnivenec je res primerna mo¬ litev za vsacega in za vse razmere člo¬ veške; to je vsem kristjanom primerna, zares vesoljna — katoliška pobožnost. 93 Povsodi je znana bratovščina svetega rožnegavenca, od ktere bo v teh bukvah še posebej nekaj omenjenega. Vendar kdor ni ud te bratovščine, se lahko vde- leži mnogih odpustkov z molitvijo svetega rožnegavenca. Papež Benedikt XIII. je 13. malega travna 1726 vsem vernim, ki skesano sveti rožnivenec molijo, po¬ delil za vsak »Oče naš“ in za vsako »Češčena si Marija" 100 dni odpustka, in kteri ga vsaki dan molijo, zadobijo enkrat v letu pod navadnimi pogoji po¬ polni odpustek. Sveti Oče Pij IX. je 12. velicega travna 1851 te odpustke poterdil in je pridejal še zraven odpustek 10 let in lOkrat po 40 dni, kterega se lahko sleherni kristjan vdeleži, ki sveti rožnivenec združeno, očitno v cerkvi, ali doma ali kje drugod moli. Kteri pa to prelepo navado saj trikrat v tednu imajo, se lahko vdeležijo pod navadnimi pogoji zadnjo nedeljo v mescu popolnoma od¬ pustka. Da se kdo zamore teh odpustkov vdeležiti, mora imeti molek ali rožnivenec, kterega je blagoslovil menih Dominikan¬ skega reda ali kteri drugi v to poobla¬ ščeni mašnik. Potem naj sleherni pri molitvi nekoliko premišljuje skrivnosti rojstva, terpljenja in smerti Jezusa Kri¬ stusa. Kteri pa premišljevati ne znajo, naj saj, kolikor moč, pobožno molijo. O srečna hiša, kjer ga vsaki večer glasno in pobožno molijo! O kako lepo je o večernem hladu iti skozi kerščansko vas, kjer se iz vsake hiše sliši sveti rožnivenec! Veliko dobrega stori pošten mladenič ali postarani mož, ki pred službo Božjo v farni cerkvi glasno moli sveti rožnivenec, in tako privabi farmane, da še pred najsvetejšo daritvijo pletejo pre¬ lepi venec ljubi Materi Božji. Oj, naj bi v vsaki farni cerkvi se vpeljala ta toliko koristna navada! Marsikdo bi morebiti rad pobožno molil sveti rožnivenec, da bi svoji nebeški Materi spletel prijeten venček; ali težko se obvaruje raztresenosti pri molitvi. Naj takim tukaj zapišem, kako si je v tem dobro pomagal človek, ki se je na Mari¬ jino priprošnjo spokoril. Morebiti si mar¬ sikdo tudi tako pomaga! Ta spokornik pravi, da vsako skriv¬ nost po Marijinih rokah Bogu daruje v kak posebni namen. Ako moli sveti rožni¬ venec pri sveti maši, ga daruje po na¬ menu mašnikovem in še v svoj posebni namen. Da je pa njegov namen, kolikor moč z namenom mašnikovim in z name¬ nom svete cerkve zedinjen, daruje pervo skrivnost svetega rožnegavenca, ktero navadno do svetega evangelija odmoli, za razsvetljenje nevernikov in krivovercev, za spreobernenje grešnikov in za ves člo¬ veški rod. Drugo skrivnost daruje za svojo žlahto, za prijatelje in sovražnike, za revne in nadložne; to izmoli do predglasja ali „sveto". Tretjo skrivnost daruje za sveto cerkev, za svetega Očeta, za škofa, za domačo duhovščino, za cesarja in vso duhovsko in deželsko gosposko. In zdaj je povzdigovanje. Četerto skrivnost, ktero moli po povzdigovanji, daruje za uboge duše v vicah; za duše svojih staršev in znancev, za duše, za ktere se sveta da¬ ritev opravlja, ali ktere so se tisti dan ločile od nas, ali se še bodo. Peto skriv¬ nost daruje za vse bolne in umirajoče, da bi se jim ljubi Bog na priprošnjo Matere Božje terpljenje polajšal in jih obvaroval peklenskih muk. — To sred¬ stvo je lahko, lepo in dobro; poskusi ga, in pomagano ti bo. 7. Zlata krona. Naš nepozabljivi sveti Oče Pij IX. je bil eden največih častivcev preblažene Device Marije. Smemo upati, da jo zdaj tam v nebesih z obličja v obličje gleda 94 in pri njej in ž njo nebeško veselje uživa, pa tudi za nas prosi. Saj je tudi tu na zemlji ne le sam tako priserčno ljubil in častil nebeško kraljico; marveč tukaj je že bila njegova goreča želja, naj bi Ma¬ rijo vsi ljudje častili in ljubili. Ni bilo dosti temu Marijinemu papežu, da je v veselje vsemu katoliškemu svetu neoma- dežano spočetje preblažene Device Marije v versko resnico očitno razglasil, on je hotel tako neizmerno češčeno še pre¬ mično in preljubeznjivo z „zlato krono “ venčati. Kakošna je ta „zlata krona", ktero je sveti Oče Pij svoji nebeški kraljici pripravil, s ktero naj bi tudi vsi kristjani Marijo častili? Mislimo si imenitno mater, ktera ima , i več pridnih otrok. Kedar dobra mati obhaja svoj god, pridejo vsi otroci k njej, ker vsi jo priserčno ljubijo. Da bi jej svojo ljubezen skazali in jo razveselili, prinesejo seboj vsak svoj dar najraji kaj tacega, kar oziroma na mater posebno veljavo ima. Vse te darove združijo dobri otroci v šopek ali venček, ali kakor v eno krono, ktero svoji ljubljeni materi ponudijo. Dobri materi je gotovo ljuba in draga taka krona, ktero jej podajo njeni otroci, ker je gotovo znamenje, da jo lju¬ bijo in visoko spoštujejo. Pa še veliko ljubši je dobri materi venček ali krona, ktera so njeni otroci okoli nje stoječi. Taka srečna mati ima dvojno krono: eno v darovih svojih otrok, druga krona pa so njeni otroci sami. Zdaj pa si k sercu vzemimo: Marija je naša Mati, mi smo njeni otroci. Ve¬ liko imamo Marijinih godov. Pervi in naj¬ lepši je praznik njenega čistega neomade- žanega spočetja. Ta njen veliki god naj vsi pobožni Marijini otroci s celo sveto cerkvijo presveti Trojici posebno hvalo dajejo za prečudno prednost, ktero je Marija prejela, da je pervi trenutek svo¬ jega življenja čista, oproščena vsega greha bila. Vsak njej posvečeni dan, posebno pa še na ta njen najlepši praznik, zbirajmo se v ljubezni, s spo¬ štovanjem in s hvaležnostjo okoli ne- omadežane svoje Matere ter se jej za¬ hvalimo za vse nam sprošene milosti, se priporočujmo njeni mogočni priprošnji in jej obljubimo, da hočemo do konca njeni zvesti in dobri otroci ostati. Ko se tako okoli svoje nebeške Matere zberemo, smo živa krona Marijina in sicer trojedina krona. Pervi del te krone je vsa duhov¬ ščina po vsem svetu, drugi del so Bogu posvečeni redovi in tretji del vsi verni svete cerkve. Mi vsi, tako združeni, bo¬ dimo krona naši neomadežani, visoko častiti Materi in kraljici nebes in zemlje. Pa ne le, da bodimo svojej nebeški Materi sami prežlahtna krona, ampak da¬ rujmo jej še drugo krono; ta bo, da v njeno čast kaj posebnega storimo: In kaj hočemo storiti? Poslušajmo svetega Očeta Pija IX., ki mašnikom, samostanom in vernim določuje pobožne vaje, ktere ime¬ nuje „zlato krono". Ta „zlata krona", najpoprej mašni¬ kom odločena, je v tem, da se zbere 31 mašnikov kakor v duhovno krono. Sle¬ herni opravi vsak mesec sebi odločeni dan eno sveto mašo v čast Materi Božji. Ti mašniki opravljajo nekervavo daritev nove zaveze presveti Trojici, v zedinjenji z vsemi svetniki, ki v nebesih s Kristu¬ som kraljujejo, in z vsemi izvoljenimi, ki na zemlji živijo, in hvalijo presveto Tro¬ jico tudi v imenu preblažene Device Ma¬ rije za neizmerne, nepreštete in posebne milosti, s kterimi je bila Marija tako bogato obdarovana, posebej še za veliko prednost njenega neomadežanega spočetja. Oni to Mater Božje milosti in Božjega usmiljenja priserčno prosijo njene mogočne priprošnje za vse sedanje potrebe svete cerkve, za spreobernenje grešnikov in v 95 namen rimskega papeža. — Kedar bi pa kteri mašnik v ta namen ne mogel opra¬ viti svete maše, opravi jo kak drugi dan ali jo izroči drugemu mašniku. Misel te „ zlate krone" je bila spro¬ žena že leta 1852 in urno se je zdru¬ žilo toliko škofov in mašnikov, ki so s tem pokazali svojo ljubezen in svoje če- ščenje do preblažene Device Marije, da že preč drugo leto je bilo v ta namen vsaki dan nad tisoč svetili maš opravlje¬ nih. To je nagnilo škofe, da so prosili svetega Očeta, naj tudi on poterdi to lepo družbo „zlato krono", da je s slovesnim poterdilom za vselej zagotovljena. Sveti Oče Pij to z veseljem stori, in 11. ki- movca 1853 odloči staro cerkev »Matere Božje miru" v središče te prelepe družbe Marijine. To Marijino cerkev je postavil papež Sikst IV., ki je vladal od 1471 do 1484. V to cerkev je postavil papež starodavno, posebno češčeno podobo Ma¬ tere Božje, ki se še zdaj časti v velikem altarji. Sveti Oče je pervi ud in varh »zlate krone" in kardinal vikar je spred- nik njen. Zraven mašnikov se družijo v »zlato krono" posebno menihi in nune po samo¬ stanih, pa tudi vsi verni, ki se jih po 31 skupaj zbere, kterih sleherni en dan v mescu svoje sveto Obhajilo daruje pre¬ sveti Trojici v zahvalo za vse milosti, ktere je sprejela preblažena Devica Ma¬ rija, posebno še za preimenitno prednost, da je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Preblažena Devica Marija bo go¬ tovo s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu veliko pomoč in zdatno varstvo sprosila svojim častivcem, ki jo zavoljo njenih prednosti, posebno še zavoljo prelepe prednosti njenega neomadežanega spočetja častijo in poveličujejo. Marija želi, da današnje dni posebno častimo njeno neo- madežano spočetje. To ona sama razodeva s svojimi prikaznimi in s svojim razode- njem. V Lourdu na Francoskem, kjer je današnje dni najbolj obiskovana Božja pot Marijina, se je nebeška kraljica v svoji prikazni sama imenovala: »Neoma- dežano spočetje". V prikaznih v Mar- pingen se je imenovala: »Neomadežano spočeta. “ Vsak ud te Marijine »zlate krone" se udeleži mnogih odpustkov; pa se tudi vdeleži vseh svetih maš, vseh svetih ob¬ hajil in molitev, ki se vsak dan oprav¬ ljajo v ta namen; ker vsak mesec se bere v ta namen nad sto tisoč svetih maš in se opravlja nad osem milijonov svetih obhajil. V današnjih toliko hudih časih je pač dobro in koristno, da se poslužimo vseh pripomočkov, da združeno častimo in prosimo nebeško kraljico, našo ljubo Mater Marijo; saj ona z materno ljubeznijo va¬ ruje svoje častivce, posebno še tiste, ki častijo njene prečudne prednosti in zlasti, i kteri hvalijo presveto Trojico zavoljo nje¬ nega neomadežanega spočetja. 8. Svetinica čistega spočetja preblažene Device Marije. Bratovščina svetega Mohora, mislim, | nima nobenega uda, ki bi ne poznal »sve- tinice čistega spočetja preblažene Device Marije". Marsikdo je morebiti tudi že slišal, kje in kako se je ta svetinica, pri¬ čela, ktero zdaj ne le odraščeni kristjani, ampak tudi majhni otroci poznajo in pri sebi nosijo. Vsak kristjan naj bi to svetinico nosil. Da se spomin njenega začetka bolj razširi in vedno med Slovenci ohrani, naj tukaj nekoliko od te svetinice za¬ pišem. Bogu posvečena deklica, pobožna usmi¬ ljena sestra, je živela v nekem samostanu v Parizu na Francoskem. V svoji pri- serčni molitvi je leta, 1830 imela čudno prikazen. Videla je preblaženo Devico 96 Marijo, kakor jo nam kažejo navadno podobe čistega spočetja Device Marije. Marijina podoba ima roke navzdolj raz¬ pete. Iz njenih rok so tekli žarki neiz¬ rečeno lepo svitlo žareči. Slišala pa je besede: »Ti žarki so podoba milosti, ktere Marija ljudem deli/ Okoli podobe pa je videla zapisano: „0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pribežimo!“ Po nekterih trenutkih se prikazen zasuče in začudena deklica vidi čerko M; iz srede čerke pa mali križček, in spodaj presveti Serci Je¬ zusa in Marije. In zdaj sliši te besede: »Po tej podobi napravi svetinico; in kdor bo tako blagoslovljeno svetinico nosil in kratko molitvico pobožno molil, bo deležen posebnega varstva Matere Božje/ Drugo jutro pove pobožna nuna to prikazen svojemu spovedniku. Spovednik pa v svoji modrosti poduči mlado deklico, da pravo, resnično češčenje Matere Božje je v posnemanji njenih prelepih čednosti, in jo potolaženo izpusti. Ali pobožna sestra je zopet in zopet imela to prikazen z naročilom, naj spre¬ jeti ukaz spolni. Spovednik spozna skriv¬ nostno voljo Božjo in naznani to prika¬ zen višjemu pastirju, svojemu škofu v Parizu. In škof pravi, da v napravo take svetinice lahko privoli, ker nima nič sveti veri nasprotnega, verne pa v češčenji Matere Božje le vnemati in vterditi za- more. Komaj so svetinico skovali, že je bila na vse kraje raznežena; posebno usmiljene sestre so jo bolnikom priporo- čevale in mnogo bolnikov je ozdravelo; prav mnogo tudi prečudno se spreober- nilo. V nekterih letih je bilo vlito na milijone teh svetinic zlatih, srebernih in iz druge kovine. Pobožne matere niso imele boljšega spominka svojim otrokom, kakor take svetinice. Od vseh krajev se je slišalo mnogo blaženega sadu teh sve¬ tinic. Veliko mlačnih sere, cele hiše so s temi svetinicami duhovno oživele. Kmalo so jo sploh čudodelno svetinico imenovali. Kdor tako po pooblastenem mašniku blagoslovljeno svetinico pobožno nosi, vdeleži se mnogih odpustkov, ter zamore zadobiti po navadnih pogojih popolnoma odpustke o praznikih svetih aposteljnov in vse poglavitne praznike čez leto in smertno uro. (Pij IX. 11. vel. travna 1853.) Naj tu omenim eno najbolj čudnih spreobernenj s to svetinico, ki zadeva moža, kteri je v naših dneh veliko do¬ brega storil in kterega ves svet obču¬ duje. Ta mož je Alfonz Ratizbon. Bil je Ratizbon sin imenitne judov¬ ske hiše v mestu Strasburgu. Mladeneč bistrega uma se je zaročil leta 1842 z mlado judovsko deklico, s ktero je menil prav srečno živeti. Predenj pa je bila poroka, hoče mladeneč popotovati v jutrove dežele. Mimogrede se nameni, pogledati nektera lepa mesta po Laškem. Sklene pa v Rim ne popotovati; ker Rim je po judovsko sovražil. Odločil se je popoto¬ vati v Palermo in v mesto zaničevanih papežev še pogledati ni mislil. Ali človek obrača, Bog pa oberne. Sam ni vedel zakaj se je premislil, nekaj skrivnega ga je gnalo v Rim; kakor si je mislil, da hi imenitne spominke rimske ogledal, njegove velikanske starine občudoval in s tem svoje prirojeno sovraštvo do ker- ščanstva si vterdil in pomnožil. Kar je Alfonza še posebno zoper kerščanstvo dražilo, je bilo to, da je njegov brat Teodor zapustil judovstvo in pravoveren kristjan postal. In še bolj ga je grizlo, da je Teodor v samostan šel in bil celo v mašnika posvečen. Bil je blizo 80 let star, pronotar apostoljski in veliki predstojnik reda naše Gospe Sijonske 97 v Parizu. Spoznal je sveto resnico leta 1830, bil kerščenin v mašnika posvečen. On je znamenit pisatelj in eden glavnih predstojnikov bratovščine Marijinega pre¬ svetega'serca, ktera ima svojo podruž¬ nico v Ljubljani pri svetem Petru. Tudi njegovo spreobernenje je bilo napravilo veliko šuma. Toraj taki sovražni duh je peljal mladega Ratizbona v sveto Rimsko mesto. Mislil je le površno Rim pregledati. Vendar mu na misel pride obiskati ne¬ kega svojega prijatelja, ki je takrat v ! Rimu bival. Ta je bil Gustav baron Bussieri, ki je bil terd krivoveren pro¬ testant. Ko mladi Ratizbon pozveduje po tem baronu, ga neki služabnik pripelje k njegovemu bratu Teodoru baronu Bussieri, ki se je pa krivoverstvu odpovedal, in je bil pobožen katolik. Spreobernjeni baron je ves vnet govoril o lepem, veličastnem Rimu, ki je serce cele katoliške vere in vmes vpletal resnice svete vere, ktera v Rimu svoje središče ima. Ratizbon je urno zapazil, da ga baron nagovarja in vnema za sveto vero; zato nekako raz- : burjen na kratko in resno odgovori: »Jud j sem in jud hočem ostati." Baron Bus- | sieri, v duhu ves prevzet, je bil pa tako serčen, da je svojemu gostu ponudil celo malo čudodelno svetinico neomadežanega spočetja. Ko je pa Ratizbon noče spre¬ jeti, pridete dve majhni hčerki baronovi in poprosite ptujega gospoda, naj mu smete Marijino svetinico na vrat obesiti. Omikani mož se ni mogel vstaviti, da | bi tega nedolžnega veselja otrokom ne privolil. Pripustil je, da mu nedolžna otroka obesita svetinico neomadežane ne¬ dolžnosti, in ko mu ponudijo tiskano mo¬ litvico „Spomni se . . .“, tudi je ne more zavreči. Celo obljubiti je moral, da bo te besede včasih prebral, ne da bi ravno na to kaj deržal. In zdaj jo urno odrine, ves razdražen zavoljo take nadležnosti. Baron Bussieri moli s svojo družino in z nekterimi prijatelji prav priserčno za spreobernjenje tega 28 let starega, bistro¬ umnega juda. Zdelo se mu je, da bo Ra¬ tizbon katolik, predenj bo Rim zapustil. Ponudi se mu, da mu hoče imenitnosti Rimskega mesta razkazati. Od 16. do 19. prosinca 1843 ga vodi po prekras¬ nih rimskih cerkvah; ali serce Ratizbo- novo je bilo merzlo, neobčutljivo. Med tem umerje neki prijatelj Bus- sierija in pri cerkvi svetega Andreja delle Fratte je imel nato baron nekaj opraviti. Na potu se snide zopet, prav po Božji previdnosti, z Alfonzom Ratizbonom. Se ve da ga povabi naj gre ž njim, da mu hoče naprej razkazovati še veliko imenit¬ nosti; samo da potrebno pri cerkvi sve¬ tega Andreja opravi. Prišla je pa ura milosti Božje. — Oba stopita v cerkev. Ratizbon hodi gori in doli, kakor človek, ki le radovedno gleda okoli sebe. Ker je poprej videl že več zares veličastnih cerkva, ne najde tukaj nič posebnega. Baron Bussieri gre v samostan, da se z menihi zmeni za¬ stran pogreba svojega prijatelja, čez ko¬ maj dvanajst minut pa že pride nazaj. Kako se začudi! Ratizbon leži globoko pripognen na svojih kolenih, kakor ves v sveto molitev zamišljen. Baron sam svojim očem ne verjame. Vendar je res¬ nica? V kapeli svetega Mihela je bil pre¬ magan duh peklenske temote. To je tretja kapela na levi strani cerkve. Ves začuden se bliža baron svojemu prijatelju; ali ta ne sliši in ne vidi. Prime ga ali ne more ga prebuditi. Ko pa Alfonz povzdigne svojo glavo, bil je s solzami ves oblit. Prečudno svetinico vzame izpod obleke ter jo poljubuje in s solzami moči. Čudež svojega spreobernenja sam takole popiše : »Šel sem v cerkev in na mah sem bil tako omoten, da tega nikakor dopovedati ne morem. Kakor da so mi oči poger- 7 98 njene, bila- mi je cerkev temna-. Samo ena kapela je bila v presvetli bliščobi in na altarji vidim stati po koncu veliko, veličastno, v neizmerni lepoti, polno usmi¬ ljenja, preblaženo Devico Marijo, enako, kakor je na- svetinici neomadežanega spo¬ četja. Pri tem pogledu padem na svoja kolena. Večkrat sem poskušal pogledati preblaženo Devico, ali spoštovanje in bliščoba mi je oči pobesila. Pa to mi ni branilo, da sem bil prikazni resnično prepričan. V pričujočnosti prebla-žene De¬ vice sem čisto vse spoznal. Če tudi ni nobene besede spregovorila, vendar sem čisto spoznal svoj preža-lostni stan, pa tudi lepoto svete cerkve, z eno besedo, vse sem spoznal . . . Vroče solze sem točil in čutilo, ki je moje solze sprem- ■ Ijevalo, je bilo čutilo hvaležnosti Mariji, počutilo milovanja z neverniki, z grešniki in z mojo v temoti judovski zakopano žlahto." — In spet pravi: „ Devi ca mi je z roko mignila, naj pokleknem. Potem se mi je zdelo, da prikima, kakor bi rekla: Prav tako. Nobene besede pa mi ni rekla; in vendar sem vse vedel." Tako prečudno razsvitljen je bil Al¬ fonz Ratizbon kmalo zadosti podučen v svetih resnicah in že 31. prosinca je prejel sveti kerst, sveto birmo in pre¬ sveto Rešnje Telo v cerkvi „al Gesu" pri Jezusu. Kardinal Patrici ga je ker- stil. Sporočil je svoji nevesti svoje spre- obernenje ter jo opomnil; naj tudi ona postane pravoverna kristjana. Ker pa tega ni hotla, je bila tako zaveza raztergana. Ratizbon, ki si je pri svetem kerstu pri¬ vzel ime Marija, je bil leta 1847 v maš- nika posvečen. V kapelo, kjer se je go¬ dilo to zares prečudno spreobernjenje, so postavili podobo preblaženo Device, ka¬ kor je na njeni svetinici. In še tisto leto sta se še dva prečudno spreobernila v tej kapeli. Marija Alfonz Ratizbon pa je delal do leta 1884 v prid spreobernenja za¬ slepljenih Judov in je v jutrovi deželi ustanovil več samostanov Sijonskih hčer, v Jeruzalemu tudi ustav svetega Petra za mladenče. 9. Častna straža preljubi Materi Božji. Po pravici zdihujemo, da so slabi časi. Neznansko se vije stara kača. Ka¬ kor da bi pekel vse svoje moči napenjal, ter z vso silo buta v sveto cerkev po našem delu sveta, po Evropi. Ravno zato pa dobri kristjani spoznajo veliko potrebo, da se zbirajo okoli nje, ki je peklenski kači glavo sterla in se pod banderom nebeške kraljice združeno peklenski sili ustavljajo. Ne, kakor da bi naš trud sam rešil zagrešeni svet splošne vojske; o tega ne smemo misliti! „Svoje oči vzdigujem na goro, od koder mi pomoč dohaja." (Ps. 120, 1.) Ta gora nam je Golgata, kjer je tekla Gospodova Kri v naše od¬ rešenje, kjer je Marija v neznanih bole¬ činah naša Mati postala. Od tam nam bo prišla tudi zdaj toliko potrebna pomoč. Marija bo pomagala. Presveta Trojica jo je od vekomaj izvolila, da se je vdele- žila največjega dela Božje milosti, odre¬ šenja človeškega rodu, ko je s svojim privoljenjem pripomogla k ceni, s ktero je bil naš dolg pri pravici Božji porav¬ nan, in ko še vedno naklanja ravno to ceno slehernemu človeku in bo to oprav¬ ljala do konca sveta. Zato je Marija tista ljuba Gospa, po kteri dobivamo vse ne¬ beške milosti in ktera pri svojem Božjem Sinu vse izprosi, kar njeno materno serce za nas želi. Ona ima najvišo, ona ima materno oblast do Jezusovega Serca. Nihče ne more tajiti; vsaki dan je bolj očitna Božja previdnost, ktera hoče tudi v današnjih žalostnih časih sveti cerkvi in vsemu človeškemu rodu po pre- blaženi Devici Mariji na pomoč priti. 99 Težko je tej misli ustavljati se, odkar jo je sveti Oče Pij IX. v imenitnem pismu o neomadežanem spočetji tako jasno oznanil; in ktero Bog sani poterjuje, ko v človeških sercih obuduje večje zaupanje in bolj priserčno ljubezen do Marije, pre- blažene Matere Božje ; tako, da se češče- nje naše ljube Matere današnje dni po vsej zemlji lepo množi. In to ne zastonj. Saj se nikdar poprej ni bralo, da bi bilo to¬ liko prošenj tako prečudno uslišanih, in da bi bili ljudje toliko dobrot na Mari¬ jino priprošnjo prejemali. Pravi častivec Matere Božje se gotovo v svojem sercu veseli, ko vidi, koliko moč usmiljeni Bog Mariji pripusti, ko se terdno zanese, da po presvetem Sercu svojega Božjega Sina bo tudi zdaj ona zagrešenemu človeštvu rešenje prinesla. Ta dvojna misel, da bi nebeško kra¬ ljico združeno častili in da bi z ravno tem češčenjem si Serce Jezusovo naklo¬ nili, je namen tolikim družbam in bra¬ tovščinam, pod varstvom preblažene De¬ vice Marije. Ljubezen pa nikdar ne miruje. Že leta 1873 se je v mestu Hal, na Tirol¬ skem, zbrala družba pravovernih in pri- serčnih častivcev Matere Božje, ki so se dogovorili, da hočejo prevzeti „ častno stražo" iz ljubezni do preblažene Device Marije. Prostovoljno, (se ve da, ne pod grehom) so se zavezali, da hočejo ljubo Mater Božjo neprenehoma častiti, ljubiti in jo prositi za se in za ves svet. V ta namen si odloči vsaki ud eno gotovo uro po noči ali po dnevu, da je ta častna služba nepretergana. Ako bi pa kdo tisto uro zavoljo druzih dolžnosti ne mogel častne straže opraviti (kar lahko doma ali pa v cerkvi opravi), sme to poprej ali pozneje storiti; ali pa, da tisto uro pri svojih opravilih posebni namen ima, da vse iz ljubezni do svoje nebeške Matere stori. Ako si vsak ud vsaki dan eno uro v to „častno stražo" odloči, da hoče tisto uro Marijo posebno častiti, je zadosti že 24- oseb za tako „častno stražo". Da bi molitve in češčenje teh udov pred Bogom toliko več veljave imele, so na Tirolskem udje te „častne straže" tudi še presker- beli, da imajo pervo saboto vsakega mesca svojo sveto mašo za vse ude in vse njihove posebne potrebe. Častivci Marijini tako „častno stražo" lahko povsodi vpeljejo. 10. Devetdnevnica na čast Materi Božji. Pobožni kristjani neprenehoma častijo svojo ljubo Mater Božjo od zgodnega jutra do poznega večera. Celo, če se pri počitku zbudijo, zdihnejo k svoji ljubi Gospej. Starčki, ki spati ne morejo, imajo svoj rožnivenec v roki in Marijo častijo, sebe in svoje njenemu varstvu izročujejo. Kdo bi naštel vse, kar bogo- Ijubni kristjani v čast nebeški kraljici storijo ? Ena, v današnjih časih posebno pri¬ ljubljena pobožnost je „devetdnevnica" na čast Materi Božji. Kdor se hoče svoji nebeški Materi posebno prikupiti; kdor hoče njen praznik ali njen god prav lepo posvečevati; ali komur se kaj hu¬ dega pripeti; ali kogar stiska kaka velika težava ali nadloga, ali ga tlači dušna ali telesna britkost; ali kdor hoče kako po¬ sebno milost doseči, se s terdnim zaupa¬ njem, pa vendar ves udan v voljo Božjo, oberne k Mariji ter jo devet dni zapore¬ doma časti in prosi. In to je „devet¬ dnevnica" na čast Materi Božji. Marijini otroci velikokrat skusijo, kako koristno je to počastenje preblažene Device Marije. Tudi to počastenje naše ljube nebe¬ ške Matere je sveta katoliška cerkev po- terdila. Že papež Pij VII. je 4. vel. ser- pana 1808 in 11. prosinca 1809 za to pobožnost podelil 300 dni odpustkov za 7* 100 vsaki dan „devetdnevnice“. Kdor pa med „devetdnevnico“ prejme svete zakramente in opravi navadne molitve za odpustke, zamore se udeležiti popolnoma odpustka, kterega tudi lahko dušam v vicah daruje. Številka „ devet"' nas opomni devet angeljsldh korov, kteri vedno molijo troje- dinega Boga, pa tudi častijo Marijo svojo in našo nebeško kraljico. Ž njimi se radi združujmo tudi mi, in se z devetdnevno pobožnostjo pripravljajmo na lepši godo- vanje Matere Božje, pa se jej tudi pri- poročujmo z „devetdnevnico“, kedarkoli jo hočemo kake posebne milosti prositi. Nepreštete milosti, ktere je ona na tako pobožnost sprosila od svojega Bož¬ jega Sina vsem, kterikoli jo tako v raz¬ nih nadlogah na pomoč kličejo, nam spri- čujejo, da ta pobožnost je preblaženi Devici Mariji zares prav všečna, nam pa ravno tako koristna. Navod za to se dobi v raznih molit¬ venih bukvah. — Naj tu še opomnim neke zares otroško- Ijubeznjive pobožnosti, ktera se od leta 1875 sem. lepo širi med Slovenci, ki so od nekdaj priserčni častivci Matere Božje in ki se v svoji stari vernosti radi po¬ primejo vsega dobrega. To je „devetdnevnica“ pred svetim Božičnim dnevom. Namen te „devetdnevnice“ je, v duhu prenočiti in počastiti Marijo, Mater Božjo na njenem popotovanji iz Nazareta v Betlehem, kjer je nihče prenočiti ni hotel. V to počeščenje se zbere 9 oseb, ki pripravijo čedno, majhno podobo Matere Božje. 15. dan grudna se vseh 9 oseb snide pri podobi naše ljube Gospe. Naj- poprej opravijo združeno nektere molitve v čast Materi Božji; ali molijo sveti rožnivenec ali litanije Matere Božje ali kakoršne koli lepe molitve. Zdaj vadija jo dneve od časa zdrave Marije 15. grudna do svetega večera. Oseba, ki vzdigne pervo številko, prične perva o zdrava Marija 15. grudna to češčenje. Stavi si v duhu pred oči, kakor da bi ljuba Mati Božja, na popotovanji proti Betlehemu, se pri njej oglasila in jo prenočevanja prosila. Ta oseba, ki je vzdignila pervo številko (ali pa če se med seboj dneve odločijo, ktera ima pervi dan), vzame podobo Matere Božje, ter jo pobožno nese v svoje stanovanje. Tu jo postavi na spo¬ doben kraj; ozaljša jo, kakor ve in zna, in kakor premore in prižge luč, ki gori celo noč in prihodnji dan do večera. Zdaj se proti tej podobi obnaša lepo, kakor da bi Marija v resnici v njeni hišici na oddihu počivala. Meni se ž njo po otroško, ter jo slavi in opravlja mno¬ gotere molitve. Streže jej z jedjo in pi¬ jačo s tem, da si Mariji na ljubo kaj priterga ali revežu kaj podeli. Pripravi jej tudi počivališče, ter si v njeno po¬ češčenje kako zatajevanje naloži. Ko tako eno noč in dan na duhovno pogosti preblaženo Devico in Mater, in drugi večer zazvoni „Zdrava Marija", nese ta oseba Marijino podobo tisti osebi, ki je pri vadljanju vzdignila 2. številko. In ta nadaljuje vse to naslednjo noč in na¬ slednji dan. Tako gre Marijina podoba od hiše do hiše naprej, in povsodi jo počastijo, kakor vedo in znajo, da pride do osebe, ki je vzdignila 9. številko, ali sveti večer. Oseba pa, ki jej je pripadla 9. številka, ki jo toraj prenoči sveti večer in sveti dan, obderži Marijino podobo do Svečnice, ter z vso mogočo pobožnostjo časti novorojeno Dete Jezusa in njegovo preblaženo Mater Marijo. — Se ve, da se v češčenji časti tudi sveti Jožef, ki je Mater Božjo na tem težavnem popo¬ tovanji spremljal, jej prenočišča skerbno iskal in jej stregel, kolikor je premogel. — Če oseba, ki je pri srečkovanji dobila 9. večer ali si je sama po dogovoru prevzela sveti večer, ne vterpi toliko, da 101 hi pred Marijino podobo gorela luč do Svečnice, jej drugi družbniki v to pripo¬ morejo; pa tudi, zlasti o praznikih, po moči pridejo počastit in pozdravit svojo nebeško Gospo in Mater Marijo. V nekterih krajih podobo Matere Božje spremijo v večernem mraku vsi deveteri udje v slovesni procesiji s prižganimi svečami od hiše do hiše. Tudi počastijo tako nebeško Mater cele hiše, ko potem cela vas spremi podobo, ktero nesejo iz ene hiše v drugo, in pri odhodu in med potjo in še pri dohodu v drugo hišo molijo sveti rožnivenec ali tudi pojo lav- retanske litanije; kar je zares lepo in spodbudno. Marija bo gotovo vse obilno poplačala. Predenj pa kaka oseba nese na večer Marijino podobo svojemu nasledniku v novo prenočišče, se pobožno poslovi in lahko moli naslednjo molitev: „0 moja preljubeznjiva Mati Marija! približal se je prehitro čas ločitve. Kako milo in britko mi je tvoje poslovilo! O kako slabo si bila pri meni pogostovana, kako slabo postrežena, kako pomanjk¬ ljivo počeščena! O priserčno ljubljena Mati! odpusti mi mojo vnemarnost; od¬ pusti mi mojo pomanjkljivost v tvoji službi! Dovoli mi, da ti svoje ubogo, pregrešno serce, in vse, kar imam, da¬ rujem in v rabo tvojemu daljnemu popo¬ tovanju ponudim. Priserčno želim, da bi bil vedno pri tebi, da bi bila ti vedno pri meni, o Marija! in da bi se tu in tam v večnosti nikdar ne ločila. Zdaj pa, o moja ljuba Gospa! prosim te, daj mi svoj materni blagoslov! Blagoslovi mene in vse moje, meni drage! Blago¬ slovi in posveti celo mojo hišo in vse moje imetje! Še to te prosim, dovoli mi, naj te spremim na tvoje novo preno¬ čišče in tudi tam skaži vso svojo ma¬ terno milost in dobroto. O mogočna de- livka dušnih in telesnih blagrov! glej, ■ kako hrepeneče te že tam pričakujejo, njihova serca ti radostno naproti bijejo in ti z otroško ljubeznijo kličejo: Bodi nam sto in stokrat pozdravljena in po¬ češčena! O Marija, pridi, pridi že skoraj k nam! Le to te prosim, o Marija! ne pozabi nikdar tega mojega spremljevanja na novo prenočišče. Spomni se me po¬ sebno takrat, ko bom nastopil popoto¬ vanje, polno strahu, v neznano neskončno večnost; ker ne vem, kaj me tam čaka. Takrat toraj, o moja ljuba Mati! spre¬ mi me tudi ti pred prestol mojega ostrega Sodnika. Prosi ga z&me, in sprosi mi milost ter mi preskerbi večno stanovališče v svetem raji; kjer se mi ne bo več bati, da bi se še kdaj ločil od tebe in od tvojega preljubljenega Sina, Jezusa Kristusa." Ko tako, kar je moč slovesno, pri¬ nese dotična oseba Marijino podobo v novo prenočišče, pokleknete obe in perva izroči podobo s temi ali enakimi be¬ sedami : „0 prijatelj! (ali prijatljica !) sprejmi Mater Jezusovo na njenem trudapolnem popotovanji, v hudem zimskem času, v njenem neomadežanem materinstvu. Ne časti je pa le nocoj in jutre; ampak prizadevaj se, da jo vedno, brez nehanja častiš. “ Potem poljubi Marijino podobo in jo spoštljivo izroči v novo prenočevanje. Oseba pa, ktera jo sprejme, jo pobožno poljubi in reče: .Bodi pozdravljena, pre- čista Devica! — Željno sprejmem te pod streho svojo. — Bodi meni zvesta pomočnica, — Varuj smertno uro dušo mojo!“ Sedaj postavijo Marijino podobo na pripravljeno mesto, prižgejo luč, ktera gori zopet do večera prihodnjega dneva. Ako je čas, in je primerno, molijo zdru¬ ženo še kake molitve, sveti rožnivenec 102 ali lavretanske molitve, ali zapojo kako pesem na čast Materi Božji. Ako je v hiši devet oseb, opravi se lahko ta pobožnost doma, da vsaka hišna oseba prevzame en dan in tisti dan po¬ sebno Marijo časti. Namen vsega tega češčenja pa je, buditi v sercih vernih kristjanov prav detinsko ljubezen in priserčno češčenje do Jezusa in naše ljube Matere Božje, pred Božičem. S tem češčenjem si Ma¬ rijo, svojo nebeško Mater, prav živo in zaupljivo pred oči stavimo, ter si jo kot vedno pričujočo pri sebi mislimo, se po duhovno ž njo pogovarjamo, in jo Iju- beznjivo častimo zlasti pred Božičem, ko je Marija svojim častivcem še posebno radodarna. Vsak kristjan lahko Marijo tako pre¬ nočuje in jej postreže. Ona, najponiž- nejša dekla Gospodova, ne zahteva, ka¬ kor imenitni posvetni gosti, da bi se ne¬ prestano ž njo mudili in jej neprenehoma stregli, da bi nič drugega storiti ne mogli. Njej zadostuje otroško vdano, po¬ nižno serce, da kot njeni zvesti služab¬ niki svoje dolžnosti na tanko in v ljubezni do nje spolnujemo. Da bo ta „devetdnevnica“, ali če ktero drugo „ devetdnevnico “ kdaj oprav¬ ljaš, v veči počeščenje Matere Božje, tebi, o ljubi kristjan! pa koristna, naj ti po¬ nudim še ta le svet: Vsako jutro teh devet dni daruj, ko¬ likor moč, pobožno vse svoje molitve in djanja Bogu po presvetem in neomade- žanem sercu preblažene Device Marije. Če to storiš za uboge duše v vicah, bo še bolje; ker bodo potem duše v vi¬ cah gotovo tudi za te prosile. Ako je mogoče, bodi med „ devet¬ dnevnico “ vsaki dan pri sveti maši, in priporoči svojo britkost posebej Božjemu in Marijinemu Sinu, Jezusu Kristusu. Pazi ta čas posebno na vse svoje misli in želje, na svoje besede in djanja, da se nič pregrešnega ne zgodi. Spolnuj vse svoje dolžnosti posebno natanjčno in iz čistega namena. Stori čez dan kako delo telesnega ali dušnega usmiljenja; ali si kaj pritergaj, kaj zataji ali nasprotnosti voljno poterpi. Pri svojih delih zdihni včasih čez dan k Mariji, ter jej potoži ali priporoči svojo britkost. Kolikor bolj čisto je tvoje serce in kolikor veči je tvoje zaupanje in kolikor bolj si volji Božji vdan; to¬ liko bolj zamoreš pričakovati, da boš uslišan. Prav bi bilo, da se pred praznikom Marijinem ali konec devetdnevnice postiš; ako pa to ni mogoče, da si vendar tisti dan saj nekoliko pri jedi pritergaš. Zadnji dan pripravi se z vso mogočo pobožnostjo za svete zakramente. Potem posveti se vnovič v službo nebeški kra¬ ljici in jo še zaprosi zaželjene milosti. Sveta G era je enkrat videla veliko duš, ki so pod plašč preblažene Device otroško-zaupljivo se zavijali in ktere je Marija s posebno ljubeznijo pogledovala. In zvedela je sveta Gera, da so to duše, ki so se več dni na praznik Marijinega vnebohoda pripravljale. — Tako so nekoliko opisani Marijini prazniki in omenjene nektere bolj splošne in navadne pobožnosti, s kterimi pobožni kristjani svojo nebeško Mater častijo in se njeni mogočni priprošnji priporočujejo. Kerščanska duša! vsak Marijin praz¬ nik naj ti bo na poti popolnosti ena stopinja naprej. Vsak preblaženi Devici posvečen dan naj te opomni na eno nje¬ nih prelepih čednosti; in ti si prizadevaj jo zvesto posnemati. Stori terden sklep, da se do prihodnjega Marijinega praznika posebno v tej čednosti vaditi hočeš. Naj ti bo vsak Marijin god zares Materi Božji posvečen dan. Zjutraj že iz ljubezni 103 do svoje nebeške Matere bolj zgodaj vstani. Zahvali Boga, da si doživel veseli Mari¬ jini dan. Premišljuj in veseli se skriv¬ nosti, ktere te opomni to godovanje; ve¬ seli se češčenja, kterega bodo vsi pobožni častivci tisti dan svoji nebeški kraljici po vsem svetu skazovali. Zedini ž njimi tudi svoje češčenje in skerbi, da svoji preblaženi Materi kak prijeten dar podaš. Še lepši dar boš prinesel Mariji, ako se na njen praznik vsega hlapčevskega dela zderžiš in si s pobožnostjo pri službi Božji, ter se po skerbno opravljeni spo¬ vedi ž njenim Božjim Sinom v presve¬ tem zakramentu Rešnjega Telesa resnično skleneš. Posluži se tudi drugih lepih pobož¬ nosti, ktere dobri Marijini otroci v njeno čast opravljajo. Izročuj se ljubi Materi Božji in svetemu Jožefu vsaki dan, naj te varujeta, kakor sta varovala Božje Dete Jezusa, da boš tudi ti lepo Božje dete. — Po prebranji tega popisa Marijinih godov pa se resnobno vprašaj in skerbno preglej, s koliko vnemo, pa tudi s kakš¬ nim pridom si dozdaj obhajal Marijine godove. Prosi jo, naj ti prizanese vso nezvestobo in terdno skleni, da se hočeš za naprej prizadevati, da boš te Mariji posvečene dneve v njeno večje počeščenje, sebi pa v posvečenje z vso skerbjo lepo obhajal. Ako podložne imaš, prizadevaj si, da tudi oni vse Gospodove in Mari¬ jine praznike spodobno posvečujejo in da v svoji hiši nič ne pripustiš, kar bi sve¬ tosti dneva, zveličanju duš tebi izročenih in pa prečistemu sercu preblažene Device in Matere Marije kako nasprotno bilo. II. Marijine P frl °8’ J e človeško serce tako vstvaril, I Jggg da druščino ljubi, po druščini hre¬ peni. Skušnja nas uči, da človek sam je reven, brez prave moči. Sveto pismo pravi: „Gorje samemu! Zakaj, če pade, ga nima, da bi ga vzdignil. 8 (Prid, 4, 10.) In Jezus pravi: »Kjer sta dva, ali trije zbrani v mojem Imenu, tam sem jaz v sredi med njimi. 8 (Mat. 18, 20.) Tudi smemo reči, da preblažena Devica Marija je tam, kjer sta dva ali trije v njenem imenu zbrani. Človek potrebuje pomoči, vneme in podpore druzih, da svoj namen doseže. Res je, da vsi pravoverni, vsi udje bratovščine. svete cerkve, zvezani med seboj z vezjo ene vere in ene ljubezni, smo ena velika bratovščina Božjega kraljestva na zemlji. Kerščanski duh pa nas vendar napeljuje v priserčno zedinenje pobožnih udov, ki želijo s posebnimi sredstvi in po poseb¬ nem potu si zagotoviti svoje zveličanje, pa pripomoči tudi drugim v nebesa. Saj se od nekdaj zbirajo ljudje v družbe, da sš združeno močjo kaj veli- cega dosežejo. Bratovščine pa imenujemo kerščanske družbe, ki imajo poseben, po¬ božen namen, svoje naredbe, in so od svete cerkve poterjene in navadno z od¬ pustki obdarovane. Po različnosti namena 104 so bratovščine, ki podpirajo uboge, stre- ! žejo bolnikom, učijo nevedne, ali posebno ' častijo posamezne skrivnosti naše svete vere. Kakor so skrivnosti nebeškega živ¬ ljenja preblažene Device Marije v kato¬ liški cerkvi v teku vseh stoletij ustano¬ vile mnogotere praznike in godove na čast ljubi Materi Božji; tako so ravno te skrivnosti bile rodovitno zerno ali po¬ vod svetim družbam ali bratovščinam. Zvesti služabniki, dobri otroci Matere Božje so posebno častili kako skrivnost njenega prečeščenega življenja ter so se združili, da so z združeno močjo tako skrivnost povzdigovali in praznovali; v takem, Bogu dopadljivem godovanji so se spodbujali, vterdovali in vnemali ter lepe čednosti in veličastvo Matere Božje pre¬ mišljevali, njene zglede posnemali, se njeni mogočni priprošnji priporočevali, in z združeno molitvijo, s postom, miloščino in z drugimi dobrimi deli v popolnosti napredovali. Tako so pobožni častivci Marijini stopili v bratovsko zavezo; vsi imajo en namen in so z molitvijo za žive in mertve soude, s splošnim večkratnim svetim Ob¬ hajilom priserčno zvezani, ter so tako v cerkvenem duhu zares bratje med seboj. Zato se taka družba po pravici imenuje » bratovščina". Ni mogoče, da bi naštel vse bratov¬ ščine in jih vse opisal, kar jih je bilo v teku kerščanskega časa nastalo, in ktere so se češčenju Matere Božje po¬ svetile. Le nektere naj nekoliko opišem, ktere so pri nas bolj znane in našim časom boli pristojne. Nekaj pa naj jih le omenim. Sveti Hano, veliki škof v Kolinu, je že pred več ko osem sto leti vpeljal bratovščino čistega spočetja Marije Device. Na Francoskem v mestu Puy je bila leta 1183 bratovščina »naše ljube Gospe miru." L. 1213 je vpeljal sveti Dominik bratovščino »svetega rožnegavenca". L. 1223 je bila v Florenci na La¬ škem vpeljana bratovščina »hvaljenja naše ljube Gospe". Ravno tisti čas v Sieni bratovščina »spokornikov". Kmalo potem je nastala bratovščina »svetega škapulirja". L. 1495 je v Bologni vpeljal ime¬ nitni pridigar Martin Vercelli bratovščino »tolažbe naše ljube Gospe". V Parizu so imeli bratovščino, ki je prepevala slavo Božjo in slavo Marijino. V Neapolu je bila bratovščina naše ljube Gospe »belo oblečenih". Njeni udje so posebno opravljali dela usmiljenja; zlasti so skerbeli za spreobernjenje k smerti obsojenim. Na raznih Božjih potih so bile usta¬ novljene nove bratovščine naše ljube Gospe. Naj sledi zdaj začetek, namen in duhovni prid nekterih Marijinih bratovščin. I. Bratovščina Marijinega pasa, ali Marijine tolažbe. Ta bratovščina se prav imenuje bra¬ tovščina Marijine tolažbe ali tudi bratov¬ ščina černega pasa svete Monike, svetega Avguština in svetega Nikolaja Toletin- skega. Opišem jo najpervo, ker sled te bra¬ tovščine gre celo v perve čase kerščan- stva. Znamnje te bratovščine je usnati pas. Pas je od nekdaj podoba pokore in zatajevanja, zderžnosti in čistosti. Sveto pismo stare zaveze nam pripoveduje, da prerok Elija je svoje ledje z usnatim pasom prepasal. (IV. kralj. 1, 8.) Njega so posnemali tudi drugi preroki. Zadnji 105 pa najimenitniši vseh prerokov, sveti Janez Kerstnik je bil z usnatim pasom prepasan. (Mark. 1, 6.) Tudi je bila judovska obleka dolga in široka; da pri delu in na potih ni opoverala, imeli so Judje pasove, s kte- rimi so si obleko okoli ledij pripasali. Ker je bila splošna navada, prepa- sati se, sta tudi Jezus in Marija to na¬ vado imela; akoravno nam sveto pismo tega ne omeni. Le sveti Janez v svo¬ jem skrivnem razodenji pravi, da je videl podobnega Sinu človekovemu, oblečenega v dolgo oblačilo in opasanega okoli pers z zlatim pasom. (1, 13.) Več pasov je, ktere pripisujejo pre- blaženi Devici Mariji. Cesar Karl, Pipi- nov sin, je daroval tak Marijin pas imenitni cerkvi v Ahen-u. V Palermi na Sicilijanskem so v procesiji, ktere je bratovščina vsaki mesec imela, nosili ču¬ dodelni pas, kterega je Marija pobožni ženi 22. malega serpana 1315 podelila in ž njim jo ozdravila. S tem pasom je rešil sveti Janez iz Fakunde otroka, ki je bil v globok vodnjak padel. V največi časti so imeli v pervih časih tisti pas, kteremu na čast je cesa¬ rica Pulherija, umerla 11. kimovca 453, postavila v Carigradu veličastno cer¬ kev. Gerška cerkev je obhajala cel6 dva praznika na čast temu pasu; in si¬ cer 2. malega serpana v spomin najde¬ nja tega pasa, in 31. velicega serpana pa v spomin prenešenja njegovega iz Jeru¬ zalema v Carigrad. Imamo še pridigo, ktero je imel o prenešenji te svetinje sveti German, Carigrajski patrijarh, in ktero je s temi prelepimi besedami skle¬ nil: „0 častiti pas častite Matere Božje! opaši naša ledja z resnico, s pravico in s krotkostjo. Stori nas deležnike večnega zveličanja, obvaruj naše tolikim nevar¬ nostim izpostavljeno življenje, da nam vidni, pa tudi nevidni sovražniki škodo¬ vati ne morejo. O neomadežani pas, ohrani svoje ljudstvo v pravi veri in obvaruj ga vse sramote; pomnoži naše moči, bodi nam pomoč in hramba, bodi nam zavetje in zveličansko pribežališče!" Še drugo pridigo imamo o tem pasu, v kteri pravi Carigrajski patrijarh Evti- raij 111«, da ta pas je nespremenjen, nestrohnjen več kakor devet sto let. (Surius t. IV.) V zapadnih deželah je češčenje in noša Marijinega pasa že od časa svete Monike, ki je bila mati cerkvenega uče¬ nika svetega Auguština. Zgodba nam pripoveduje, da je po¬ božna mati, sveta Monika, po smerti svo¬ jega moža Patricija preblaženo Devico Marijo priserčno prosila, naj bi jej na¬ znanila, kako se je po smerti njenega Božjega Sina nosila, da bi se tudi ona, v svojem vdovskem stanu, v svoji za¬ puščenosti tako oblekla. Predobrotljiva Mati Božja se jej res prikaže, oblečena v dolg, čern, širok plašč, prepasana s černim usnatim pasom, ter jo zagotovi, da se je svoja zadnja leta tako nosila. S svetim veseljem se sveta Monika obleče po prikazni in kmalo jo je posnemalo mnogo žen, ki so se tako oblačile. Sveti Ambrož pripoveduje v svoji 91. pridigi, da je bil tudi sveti Auguštin černo oblečen in s černim pasom pre¬ pasan potem, ko se je bil po stanovitni molitvi in po obilnih solzah svoje dobre matere spreobernil. Mati in sin sta nosila Marijino obleko, kot lepo znamnje vzajemne ljubezni do nebeške kraljice. Tako so se oblačili tudi re¬ dovniki svetega Auguština. Splošno pa je razširil nošo Mariji¬ nega pasa sveti Nikolaj Toletinski, ki je umeri 10. kimovca 1246 in je bil me¬ nih svetega Auguština. Prav veliko ver¬ nih je takrat nosilo Marijin pas; tako da je papež Evgen IV. leta 1446 v 106 cerkvi Auguštinskih menihov v Bologni poterdil bratovščino, čigar udje so nosili pas svetega Auguština, svete Monike in svetega Nikolaja Toletinskega, ter jo je z velikimi duhovnimi zakladi obogatil. Petdeset let pozneje je bila v ravno tej cerkvi vpeljana bratovščina „ Marij e tolažnice". Obe bratovščini je zedinil papež Gregor XIII. leta 1575, 15. rož¬ nika. Združeno bratovščino je imenoval bratovščino »Marije tolažnice" ali bra¬ tovščino »Marijinega pasa". Papež se je pervi zapisal v to prenovljeno bra¬ tovščino. Dodelil jej je toliko milosti in odpustkov, da je sam rekel: Ta je perva in najimenitnejša izmed vseh bra¬ tovščin. V to Marijino bratovščino je lahko vsak verni stopil, kdor je spolno val tele pogoje: 1. Moral je biti v bratovščino zapi¬ san. Sprednik velike bratovščine v Bo¬ logni je ude zapisaval. Imel je pa sprednik pravico, privoliti podružnice in je mašnike pooblaščeval, da so v te po¬ družnice ude zapisavali. 2. Udje nosijo pas bratovski, ki je iz černega usnja s sklepom iz Černe ko¬ sti, in mora blagoslovjen biti. 3. Udje vsaki dan molijo trinajstkrat Oče naš in Češčena si Marija in k sklepu »Češčena si kraljica", v namen svetega Očeta, za razširjanje svete katoliške cer¬ kve. Pervih 12 Očenašev molijo še po¬ sebej na čast dvanajsterim aposteljnom in trinajstega v čast Jezusu Kristusu, začetniku svete cerkve in poglavarju apo- stelnov. Kdor ne zna »Češčena si kra¬ ljica", moli za to petkrat „ Češčena si Marija". 4. Kdor hoče biti ne le ud, ampak tudi dobrotnik tej bratovščini, daruje v denarjih, ki so namenjeni v dobra dela, je deležen še posebnih milosti, vseh do¬ brih del in vseh molitev cele bratovščine. Iz teh dolžnosti, ktere udje bratovš¬ čine Marijinega pasa prevzamejo, se raz¬ vidi tudi namen, kterega želi cerkev do¬ seči s to duhovno družbo in z obilnimi milostmi, kterih se udje lahko vdeležijo. Pri blagoslovu pasa prosi mašnik, da bi vsaki ud, ki bo s tem pasom opa¬ san, na priprošnjo preblažene Device Marije, svete Monike in svetega Augu¬ ština in svetega Nikolaja, po svojem stanu vedno čisto, zderžljivo in Bogu dopadljivo živel, zapovedi Božje spolno- val, in da bi mu bil vedni spomin zata¬ jevanja in čistosti. Marijin pas nas tedaj opominja in spodbuja, da se po zgledu Marije in drugih svetnikov zatajujemo in čisto živimo. Zapovedana molitev ima namen, da z združenim, vsakdanjim zdihovanjem do¬ sežemo mir in blagoslov Božji za sveto cerkev. Patrona bratovščini je sveta Mati Božja s priimkom »Marija tolažnica", ktero udje posebno častijo in zaupljivo k njej kličejo v sleherni potrebi in ne¬ varnosti, v življenji in smertno uro in posebno še v velikih in imenitnih zade¬ vah svete cerkve. Odpustki tej bratovščini podeljeni so tako mnogoteri in obilni, da se jim učeni in pobožni možje čudijo. Po Slovenskem je bila ta bratovščina jako razširjena. Kolikor sem zvedel, bile so podružnice te bratovščine po Do¬ lenjskem, na Primorskem, v Stopičah in pri Novištifti. Gotovo so bile pa še druge podružnice. Ta bratovščina je imela vsako zadnjo nedeljo v mescu svojo slovesno procesijo in sicer s presvetim Rešnjim Telesom. Ko so pa zaterali Božja pota, so zaterli tudi bratovščine; posebno tiste, ki so kolikanj premoženja imele; ker vsaka taka družba, rekli so, je deržavi nevarna. Ali namen zatiranja pa je bil, se ve da ves drugačen. Ali 107 se je ta bratovščina po Slovenskem kje zopet oživila, ni mi znano. 2. Bratovščina svetega rožnegavenca. Že je v teh bukvah dvakrat pisano od svetega rožnegavenca; in to o praz¬ niku svetega rožnegavenca stran: 64 in o molitvi svetega rožnegavenca, na strani: 88. Ker je pa ta molitev za¬ res najlepša, najbolj lahka, pa tudi naj¬ bolj koristna; naj še nekaj zapišem o svetem rožnemvencu. Na Jutrovem je bila navada, ki se je menda po vsem svetu razširila, da so imenitnim, slavnim možem iz dragih, lepodišečih cvetlic vence spletli in jih ž njimi počastili. Pervi kristjani so tudi tako počastili podobe naše ljube Gospe in tudi grobove svetih mučenikov. Saj o posebnih slovesnostih tudi še zdaj ple¬ temo vence, da imenitne osebe ž njimi počastimo, ali podobe in altarje Matere Božje in drugih svetnikov kinčamo in zaljšamo. V življenji imenitnega cerkvenega učenika in škofa, svetega Gregorja Na- zijanskega, ki je živel v četertem stoletji, berem, da je bil poseben častivec Matere Božje. On je nabral več lepih molitev na čast Materi Božji, ktere je zapore¬ doma molil ter jih kot duhovne cvetlice v venec zbral in jih nebeški kraljici po¬ svetil; ker dobro je vedel, da taki venec je bolj všeč preblaženi Devici, kakor vsaki drugi venec še tako dragih cvetlic. V ta namen je zložil več novih molitev, v kterih je vpletal slavo, veliko zaslu- ženje in neizmerne prednosti preblažene Matere Božje. Tako počastenje Device Marije je bilo zares lepo in primerno učenim in izobraženim; priprostim lju¬ dem pa ni bilo prav primerno. Sveta Brigita, nuna in patroninja Irska, ki je živela začetkom šestega stoletja, se je poprijela svete misli, da je namesto molitev svetega Gregorja, za prosto ljud¬ stvo postavila Apostoljsko vero in Oče naš in Češčenasimarijo, in sicer tako, da se te molitve večkrat ponovijo. Da bi verni kristjani bolj zbrano molili, in da bi jih štetev teh molitev ne motila, je napravila več jagod kamnitih ali lesenih, kakor je bila že to na Jutrovem navada, ter jih je v venček nabrala; vendar raz¬ lične velikosti, da se je število Očenašev in Češčena si Marija ložej določilo. To navado je sveta Brigita najprej v svo¬ jem samostanu v Kiladari vpeljala; po¬ zneje pa se je razširila po vsem kerš- čanskem svetu. Na čast Materi Božji imamo trojni rožnivenec; in sicer Apostoljski rožnive- nec, oni svete Brigite in svetega Domi¬ nika. Apostoljski rožnivenec, kterega sveti Oče papež blagoslovi in deli, ima Apo¬ stoljsko vero, Oče naš in deset češčena si Marij in še en Oče naš. Rožnivenec svete Brigite se začne z Apostoljsko vero; potem je Oče naš in trikrat Češčena si Marija in šestkrat po deset Češčena si Marij z Očenašem. Tako, da je 63 češčena si Marij, na čast 63. letom Matere Božje in 7 Očenašev v čast 7 žalost ali 7 veselj Marijinih. Pri nas je v navadi rožnivenec sve¬ tega Dominika, ki ima 150 Češčena si Marij; vmes pa vpletenih 15 najimenit- niših skrivnosti svete vere, ktere mo¬ ramo saj nekoliko premišljevati. Ta rožnivenec svetega Dominika je pa sčasoma zopet dobil trojno ime. Je navadni, večni in živi rožnivenec. Navadni rožnivenec moli, kdor na teden saj enkrat vse tri dele, veselega, žalostnega in častitega odmoli. Večni rožnivenec moli, kdor je v bratovščini, čigar udje se zavežejo, eno gotovo uro v letu, po dnevi ali po noči, 108 moliti vse tri dele in tako premišljevati I vseh 15 skrivnosti. Živi rožnivenec pa je v tem, da se zbere 15 oseb, ki molijo celi rožnivenec vsaki dan; in sicer sleherni ud prevzame eno skrivnost, ktero celi mesec moli in premišljuje. Vsaki mesec pa vsi udje te skrivnosti spremenijo. Ko je sveti Dominik to prelepo mo¬ litev učil in vpeljal in ljudstvu skrivno¬ sti svetega rožnegavenca razložil, je s to molitvijo pridobil neštevilno veliko duš, ki so krivi veri se odpovedali, greh zapustili in zopet kerščansko živeli. Po mestih in vaseh so se zbirali pobožni verni ter so združeno molili sveti rožni¬ venec. To je bil začetek bratovščine svetega rožnegavenca, ktero je na pervo slovesno poterdil papež Urban IV. leta 1261. Za njim je že 25 papežev to j imenitno bratovščino poterdilo, priporo- čevalo in z obilnimi odpustki obogatilo. Po vsem kerščanskem svetu je raz¬ širjena ta Marijina bratovščina. Ona ima ude iz vseh narodov, iz vseh stanov; kralji in cesarji, papeži, škofje in maš- niki molijo z ubogim beračem vred sveti rožnivenec, ter se vsi vdeležijo obilnih dobrot, ktere vsem enako deli ta pre¬ slavna bratovščina. Rožnivenska bratovščina se zamore vpeljati le s privoljenjem apostoljskega sedeža. Po papeževem privoljenji pa imajo pravico vpeljati bratovščino svetega rož¬ negavenca tudi redovniki svetega Domi¬ nika. Kjer pa ni Dominikancev, dobijo škofje za svoje škofije od rimskega pa¬ peža to privoljenje; od svojih škofov si zamorejo pridobiti to bratovščino žup¬ niki, kteri jo v svojih farah vpeljati želijo. Kjer pa hočejo to bratovščino imeti, morajo za to odločiti posebno kapelo ali saj poseben altar, nebeški kraljici svetega rožnegavenca posvečen. Pri tem altarji j obhajajo udje te bratovščine, po naredbi papeža Gregorija XIII. pervo nedeljo vinotoka svoj poglavitni praznik, kolikor moč slovesno. Kdor hoče biti ud lete bratovščine, mora: 1. Zapisan biti v bratovske bukve. 2. Naj si preskerbi blagoslovljen molek. Moleke smejo blagosloviti maš- niki Dominikam, pa tudi drugi pooblaš¬ čeni mašniki. Rožnivenci ne smejo biti stekleni ali iz lahko zdrobljene tvarine. Blagoslov velja za osebo posebej; tako da se blagoslovljeni molek ne more z bla¬ goslovom prodati ali posoditi. Vsaki naj ima svojega. Kdor na blagoslovljeni rožnivenec moli, vdeleži se zares mnogih odpustkov; pa vdeležijo se jih tudi vsi, kteri ž njim vred združeno molijo. Po¬ božni kristjani imajo blagoslovljeni molek v veliki časti in ga kot znamenje otroške vdanosti do preblažene Device Marije pri sebi nosijo. 3. Vsaki ud je v pervih časih vsaki dan celi rožnivenec molil. Papež Kle¬ men VIL pa je leta 1534 dovolil, naj se celi rožnivenec saj vsaki teden enkrat moli. Lahko pa se moli povsodi, vsaki čas, ali klečč ali stoje ali sedč ali celo ležč, kdor bi bolan bil. 4. Vsaki ud pa naj skrivnosti neko¬ liko premišljuje; da ne moli samo z ustmi, ampak pobožno tudi s sercem. Ne da bi vsako skrivnost dolgo premiš¬ ljeval, vendar jo moramo v sercu pre¬ misliti, si jo živo pred svojo dušo po¬ staviti, da kaj koristi od tega imamo. To se zgodi, če imenitne skrivnosti paz¬ ljivo izgovarjamo, da je serce nekako presunjeno, prevzeto, da dobro vemo, kaj nam skrivnost pove. To je potrebno, če se hočemo odpustkov vdeležiti. Bolni, ali kteri premišljevati ne znajo ali tega niso zmožni, so po pismu papeža Bene¬ dikta XIII. 26. velicega travna 1727 109 tega oproščeni. Oni zadostijo, da le sveti rožnivenec pobožno in pazljivo mo¬ lijo in da o priliki radi poslušajo razla¬ ganje teh svetih skrivnosti. Sleherni pa, kdor hoče s pridom moliti sveti rožni¬ venec, naj svoje serce pripravi z resnič¬ nim obžalovanjem svojih grehov, naj se, kar moč, vsega raztresenja varuje in misli na to, kar z besedo izgovarja. Marsikdo moli: pa zastonj moli. Ne¬ čistost naše vesti zavoljo storjenih, pa ne obžalovanih grehov, mlačnost in ne- čimerni nameni so velikrat tisti oblaki, ki zatemnijo solnce Božje milosti, da nam koristiti ne more. »Sam sebi si poguba, o Izrael!“ tudi nam kliče pre¬ rok Ozej. (13, 9.) In prerok Jeremija pravi: „Oblak si pred se postavil, da molitev ne predere. “ (žal. pes. 3, 44.) Res, da je Marija pribežališče grešnikom; pa ne takim, ki nad svojimi grehi še dopadenje imajo, ki pregrešnih zavez pretergati nočejo, ki se nevarnih prilož¬ nosti ne ogibljejo. Marija je pribežališče tistim, ki s skesanim sercem k njej kličejo, svoje grehe sovražijo in kerščan- sko živeti hočejo. 5. Kedar se hočejo udje te bratovš¬ čine vdeležiti popolnoma odpustka, pri¬ pravijo se v zato odločenih dnevih, da vredno sprejmejo sv. zakramente. 6. Udje, ki so v bratovščino živega rožnegavenca vpisani, naj večkrat svoj listek pregledajo, da se prepričajo, ali molijo in premišljujejo tisto skrivnost, ktera jim je vsaki mesec posebej od¬ ločena. V nekterih škofijah je ta bratovščina živega rožnegavenca vsakej fari privoljena. V Ljubljanski škofiji je vpeljana v mest¬ ni fari svetega Jakoba v Ljubljani in Škofjiloki; tudi v Horjulu in v Čermoš- nicah je ustanovljena; morda še kje drugod. Vsaki častivec Marijin naj bi bil ud te prelepe bratovščine. Za čisto majhni trud se lahko vdeleži neštevilnih duhov¬ nih dobrot. 3. Bratovščina svetega škapulirja. Kdo Marijinih častivcev ne pozna svetega škapulirja? Dva mala koščeka volnatega suknja, černega ali rujavega, na dveh trakovih navezana, tako, da se čez ramena deneta, je znamenje preime- nitne bratovščine Matere Božje Karmelske. Škapulir je iz latinske besede scapula — rama. — Prerok Izaija je v imenu odrešenega ljudstva od Mesija rekel: »Moja duša se bo radovala v mojem Bogu, ker me je oblekel v oblačilo zveličanja, in me ogernil z obleko pravičnosti. “ (61, 10.) Tako naznanja prerok polnost velikih milosti, ktere je včlovečeni Sin Božji člo¬ veškemu rodu skazal. Ravno tako je lahko govoril od Matere Božje sveti mož, ki je začetnik škapulirske bratovščine. »Z oblačilom zveličanja me je oblekla, in z obleko pravičnosti me je ogernila.“ Ko so cvetlice svetega rožnegavenca lepo že cvetele in je bila rožnivenska bratovščina po vsem svetu že znana in razširjena; živel je na Angleškem okoli leta 1240 karmelit Simon Stok. Še čisto majhno dete je ljubil samotno in spokorno življenje. Dvanajst let star je zapustil svoj dom, akoravno je bil otrok žlahtne in imenitne hiše. Po zgledu svetega Janeza Kerstnika se je podal v prost samoten kraj. Dupla starega dre¬ vesa mu je bila stanovanje. Vanj je postavil podobo križanega Jezusa in po¬ dobo ljube Matere Božje. Imel je še Davidove psalme, in to je bilo vse. Voda bližnjega studenca mu je bila pijača; zelišča in koreninice pa hrana. 110 Ko je že dalje časa tako ostro živel, se mu preblažena Devica Marija prikaže in mu naznani, da bodo njenemu češ- čenju vdani menihi prišli na Angleško in naj se jim tudi on pridruži. Več let je pobožni mladeneč čakal spolnenja te Marijine obljube. Leta 1212 res pridejo menihi Karmeliti in urno se jim pridruži. Kot menih je popotoval v sveto deželo in je na gori Karmelski šest let živel, kjer se mu je Marija večkrat prikazala. Rad bi bil vedno na Karmela ostal; ali Bog ga je poklical nazaj v njegovo do¬ movino. Tu je z veliko vnemo oznano- val besedo Božjo, da je prav mnogo greš¬ nikov k Bogu nazaj se vernilo. Njegovo spokorno življenje je veliko k temu pri¬ pomoglo. Vedno je objokoval nemar¬ nost toliko ljudi, ki niso za Boga in za svete resnice nič marali. Neprenehoma je molil za razsvetljenje toliko zasleplje¬ nih; s solzami je prosil Marijo, svojo ljubo nebeško Mater, naj bi jim ona luč pravega spoznanja sprosila, S svojo go¬ rečnostjo si je nakopal tudi mnogo so¬ vražnikov. Hudobneži so začeli z vso peklensko močjo preganjati Marijin red Karmeli tov. Simon pa je vse svoje za¬ upanje stavil na Marijo, patroninjo reda, ter jo je še bol priserčno prosil, naj ona, mogočna kraljica nebeška, svojih ljubljenih otrok ne zapusti. „0 Marija, je zdihoval, ti si nas v svoje otroke sprejela; pokaži nam toraj, da si nam res dobra Mati; saj si ti naše upanje; daj, da s tvojo pomočjo premagamo, in te svojo hrambo, svoje zveličanje ime¬ novati smemo. O sveta Devica, daj nam znamenje svoje ljubezni, ktero do svo¬ jega reda imaš, da bodo naši nasprot¬ niki preplašeni in tvoji zaničevalci osra- moteni. “ Tako je sveti mož molil in na pomoč klical svojo nebeško Mater. Bilo je 16. malega serpana 1251, ko je sveti Simon Stok, takrat veliki prednik karmelitskega reda, v sveto molitev ves vtopljen imel prečudno prikazen. Preblažena Devica se mu v družbi nebeških duhov prikaže. V roki ima sveti škapulir, kterega mu poda z milimi besedami: „Sprejmi, ljubi moj sin, škapulir svojega reda. Naj ti bo posebno znamenje milosti, ktero sem tebi in sinovom karmelitske gore izpro¬ sila. Kdor bo s to obleko oblečen umeri, bo obvarovan večnega plamena. To je znamenje zveličanja, hramba v nevarno¬ stih, žastava posebnega miru in varstva. “ Presrečni mož, oblečen v to Marijino oblačilo, je očitno v svojih pridigah ka¬ zal to oblačilo kot dar nebeške Matere, ter je pripovedoval njene lastne besede, in veliko ljudi je pristopilo v to bratov¬ ščino karmelske Matere Božje. Knezi in kralji so bili njeni udje. Škapulir jim je bil znamenje zveličanja, da bodo kot zvesti udje te bratovščine nebesa do¬ segli; znamenje hrambe, da jih Marija posebno varuje, oni pa na njo zaupajo in se v njeno varstvo zatekajo; in zname¬ nje zaveze, da jih Marija za svoje otroke spozna, oni pa, da hočejo njeni dobri otroci biti. Imenitni in visoko učeni papež Be¬ nedikt XIV. priča, da on vso to prika¬ zen Marijino za resnično spozna in da naj po njegovi misli vsak to veruje, (de Festis pars II. n. 76.) Zares tolažilna, zares prelepa je ob¬ ljuba usmiljene Matere Božje, da ž nje¬ nim škapulirom oblečeni bodo obvarovani večnega pogubljenja. Ali vendar se na to veliko milost ne morejo zanašati greš¬ niki, kteri bi v grehih in hudobijah pre- derzno živeli, pa bi mislili, saj imamo škapulir in zato ne bomo pogubljeni. Kdor milosti, ktere mu Marija s svojo materno ljubeznijo pridobi , z nespokor- nim sercem zamotava, se njeni obljubi vstavlja in je ne more biti deležen. 111 Sveti Simon to prav lepo pove v pismu, v kterem svojim bratom Marijino prika¬ zen in njeno veliko obljubo opisuje. „Bratje, pravi, ko to besedo v svojem sercu ohranite, pa skerbite, da si svoj poklic z dobrimi deli zagotovite, in da v tem nikdar ne upešate. Čujte, in bo¬ dite vedno hvaležni za, to veliko usmi¬ ljenje; pa molite neprenehoma, da se spolni beseda, ki mi je bila dana." Sveti škapulir je znamenje, da smo v službo Marijino stopili; kakor nosijo tudi služabniki knezov in kraljev svoje po¬ sebno znamenje, svojo posebno obleko. Služabnikom kraljevim bi pa posebna obleka nič ne pomagala, ako bi svojemu gospodu zvesto ne služili. Nezvesti slu¬ žabnik bo zgubil službo z obleko vred. Toraj, če smo v službi Marijini in no¬ simo njeno posebno obleko, sveti škapu¬ lir, moramo svoje življenje po njeni volji vravnati. Njena volja se pa v vsem strinja z voljo Božjo; ta pa je, da do¬ sežemo svoje zveličanje z molitvijo, z zatajevanjem in z dobrimi deli. — Še ena posebna milost je sklenjena s svetim škapulirom. Leta 1334 je imel papež Janez XXII. zopet prikazen preblažene Device Marije, ktera je bra¬ tom in sestram škapulirske bratovščine še to posebno milost obljubila, če bodo njihove duše v vice prišle, da bodo prej ko moč, posebno pervo saboto iz vic re¬ šene. Te velike Marijine obljube so mnogo pripomogle, da se je bratovščina svetega škapulirja urno povsodi širila. Ali vsaka dobra stvar ima svoje na¬ sprotnike , svoje sovražnike. Mnogi so to veliko sprednost bratovščini odrekli. Terdili so, da tega papež ni poterdil, da je to celo sleparija, da hi Marija pervo saboto po smerti rešila iz vic duše bratov in sester, ki s škapulirjem oble¬ čeni umerjejo. Papež Janez XXII. pa je z apostol¬ skim pismom poterdil prikazen Matere Božje in pravi: „Jaz spoznam, odobrim in poterdim te milosti na zemlji, kakor jih je podelil v nebesih Kristus po za- služenji preblažene Device Marije." Vse to so poterdili tudi še drugi papeži: Aleksander V. leta 1409., Klemen VII. leta 1528. Pavl V. piše leta 1612: »Kerščansko ljudstvo naj brez skerbi veruje, da preblažena Devica in Mati Božja Marija dušam škapulirske bratov¬ ščine s svojo priprošnjo, s svojim zaslu¬ žen jem in s svojim varstvom na pomoč pride na njej posvečeni sabotni dan ; ako so se bratje in sestre v ljubezni Božji iz tega sveta ločili, in so v svojem življenji škapulir nosili, molitve k Materi Božji opravljali, po svojem stanu čisto živeli in cerkvene poste spolnovali." Ta papež je privolil, da so smeli Karmeliti ta nauk očitno oznanovati. Tudi papež Benedikt XIV., ki je vladal od leta 1740 do 1758, je vse to poterdil. Sveti Simon Stok teh milosti ni le svojemu redu privoščil, ampak želel je, da se teh velikih milosti vdeleži ves kerščanski svet. In zares knezi in cela ljudstva, ko so te tolažilne obljube zve¬ deli, so od vseh strani hiteli k pobožnim menihom, kterim je preblažena Devica ta zaklad izročila, da ga pravovernim kristjanom po vsi obilnosti delijo. Ška¬ pulir je postal častno oblačilo. Zaljšal je persi najbolj pobožnih, najbolj žlaht¬ nih in najbolj serčnih mož. Papeži vseh časov nosijo sveti škapulir z velikim za¬ upanjem in z otroškim spoštovanjem. Ko je bil kardinal Ilipolit Aldobran- dini, poseben prijatelj svetega Filipa, 30. prosinca 1592 za papeža izvoljen, in je z imenom Klemen VIII. papežev sedež prejel, slečejo mu kardinalsko oble¬ ko, da bi ga po cerkveni šegi v papeža oblekli. Pri tej priliki mu h o tč tudi 112 sveti škapulir vzeti. Ali pobožni papež tega ni pripustil in je rekel: „Pustite mi Marijo, da mene ne zapusti Marija!" Sveti Edvard, kralj Angleški, sveti \ Ludovik, kralj Francoski, cesar Ferdinand in drugi Francoski, Španjski in Portu¬ galski kralji so nosili sveti škapulir pod svojim kraljevim plaščem, pod svojim oklepom, in ž njim oblečeni so šli v vojsko in k zmagi. Pa tudi priprosto kerščansko ljudstvo od nekdaj do današ¬ njega časa rado nosi to malo oblačilce; cerkveni učeniki terdijo, da ni bratov¬ ščine, ki bi bila s svojim začetkom tako slovela in ki bi bila zraven rožnivenske bratovščine tako močno po vsem svetu razširjena. Namen te Marijine bratovščine pa je ta: 1. Naj bi podoba Marijina, ktero s škapulirjem na svojem sercu nosimo, pri- serčno češčenje, otroško ljubezen in terd- no zaupanje do preblažene Device Ma¬ rije v našem sercu oživela in vterdila. 2. Naj bi misel na podobo prebla¬ žene Device Marije na našem sercu vsako nesveto željo v nas zabranila in zaterla. 3. Naj bi v spominu na škapulirsko Mater Božjo se obvarovali vsega greha. 4. Nas hoče Mati Božja s škapulir¬ jem zagotoviti svoje materne ljubezni in svoje posebne hrambe v vseh nevar¬ nostih. 5. Naj bi se z bratovščino svetega škapulirja med kristjani množilo češčenje preblažene Device in Matere Marije in tudi njeno mogočno varstvo. Zares mnogih odpustkov se zamorejo udje te bratovščine vdeležiti. Kdor pa se hoče teh dobrot vdeležiti, mora prejeti sveti škapulir iz rok maš- nika, kteri je v to pooblaščen; on mora ta škapulir nositi in mora biti zapisan v bukve, posebej za to bratovščino od¬ ločene. Ker je najlepše češčenje Matere Božje v tem, da posnemamo njene prelepe čed¬ nosti, naj se udje te bratovščine posebno prizadevajo, da so čisti, pobožni, Bogu vdani in sveti. — Naj bodo dobri otroci Marijini, da njenega maternega varst¬ va, kolikor moč, vredni postanejo. — Kot dobri otroci ene Matere, naj se lju¬ bijo tudi med seboj, kakor dobri bratje in sestre. — Ker Mariji posebno čiste, nedolžne duše dopadejo, naj se pred vsem prizadevajo, da po svojem stanu čisto živijo. — Naj vedno nosijo sveti ška¬ pulir. Papeževa pisma nič gotovega ne do¬ ločujejo, kaj in kako naj udje te bratov¬ ščine posebej molijo. Vendar je navada, da molijo vsaki dan saj nekaj v čast preblaženi Devici Mariji; ali lavretanske litanije, ali sedemkrat Oče naš . . . češ- čena si Marija ... in Čast bodi . . . Nekteri udje molijo še posebej vsaki dan to-le lepo molitev: Pod tvojo pomoč in hrambo pribe¬ žim, o presveta Božja Porodnica! Varuj me, in brani me vsega hudega na duši in na telesu! Varuj me v vseh nevarnostih hudobnega sveta! Ohrani me v nedolžnosti in pripelji me gotovo v večno zveličanje! Amen. 4. Bratovščina 7 žalosti Matere Božje. Gotovo ga ni Marijinega častivca, ki bi večkrat ne premišljeval in si k sercu ne vzel velikih žalosti in britkosti, ktere je preblažena Mati Gospodova tu na zemlji prebila. Dokler bodo verni Marijo častili, bodo s posebno ljubeznijo Mater sedem žalosti premišljevali. Saj je tudi naše življenje vedna vojska, saj smo vsi v solzni dolini. In kje bo pod težko butaro raznih britkosti in težav zdihujoče človeško serce našlo ložej in 113 poprej tolažbo, serčnost in stanovitnost, kakor pri maternem sercu preblažene Device Marije, s sedmerim mečem pre¬ bodenem. Akoravno pa so verni kristjani od nekdaj radi in z vsem sočutjem premiš¬ ljevali Marijine britkosti in njene žalosti, pa vendar ni bilo posebne bratovščine, ki bi si bila premišljevanje Marijinih ža¬ losti v svoj posebni namen postavila. Še le sredi trinajstega stoletja se je začela taka bratovščina. Papež Aleksander IV. je leta 1255 poterdil red Marijinih služabnikov ali Servitov, ki so v mestu Florenciji na Laškem začeli posebno lepo Marijo ča¬ stiti, ter so prav ojstro živeli in Marijine žalosti premišljevali. Pobožni začetniki tega Marijinega reda so nosili černo obleko in čern škapulir v spomin na bolečine in na žalost Matere Božje. Da¬ jali so pa tudi majhne Černe škapulirje vernim kristjanom, ki sicer niso v ojster red stopili, pa so vendar očitni služab¬ niki Marijini bili in spomin njenih ža¬ losti pred očmi imeti hoteli. Bed Marijinih služabnikov se je hi¬ tro razširil in ž njim tudi bratovščina sedem žalosti Matere Božje. Tudi kralji so bili njeni udje. Namen te Marijine duhovne družbe je v tem, da njeni udje v ljubezni in s priserčnim sočutjem častijo in premišlju¬ jejo sedem velikih žalosti Matere Božje, ktere je preblažena Devica prestala, ko je bila kot Mati Odrešenikova v to od- 'menjena, da je ž njim za nas terpela. Pa že zveličani Aleš Falkonieri, eden začetnikov Marijinih služabnikov, je ude te bratovščine opominjal, naj nikar ne mislijo, da bi že zadostilo, ako le pre¬ mišljujejo terpljenje žalostne Matere Božje in imajo ž njo sočutje. Oni naj se ve¬ liko bolj prizadevajo, da pridejo s tem premišljevanjem do terdnega sklepa, da zaničujejo, studijo in obžaljujejo pravi in edini uzrok Marijinih bolečin in ža¬ losti, in to je nesrečni greh. Slovencev je veliko zapisanih v bra¬ tovščino sedem žalosti Matere Božje. Naši spredniki so bili gotovo veliki častivci žalostne Matere Božje. Koliko lepih starih podob žalostne Matere Božje je po kerš- čanskih starih hišah; koliko po cerkvah ! Samo v Ljubljanski škofiji je 23 cerkev in kapel žalostni Materi Božji posvečenih; med njimi so štiri farne cerkve. 5. Škapulir neomadežanega spočetja. Že leta 1506 je imenitni kardinal Ksimenes, veliki škof v Toledi, vpeljal „ bratovščino neomadežanega spočetja pre¬ blažene Device Marije “, ki si je postavila namen, da je to posebno Marijino pred¬ nost visoko častila in pa pod varstvom Matere Božje telesna dela usmiljenja opravljala. Dva uda te Marijine družbe sta pozimski čas po mraku s prižganimi baklami mesto obhodila; in če sta re¬ veža dobila, peljala sta ga v hišo, ktero je pobožni kardinal za to postavil. Tudi v samostanih častitih očetov frančiškanov so že v prejšnjih stoletjih imeli „bratovščine čistega spočetja". Ta sloveči red je že od svojega začetka se poganjal za to Marijino prednost, in jo zoper vse napade branil, pa jo širil in vterdoval v sercih pravovernih kristjanov. „Škapulir neomadežanega spočetja" pa je poznejšega časa. Kteri ta škapu¬ lir nosijo, niso v bratovščino zedinjeni, kakor pri karmelski bratovščini. Začetnica tega škapulirja je častita služabnica Božja Uršula Beninkasa. Hude poskušnje je Bog tej pobožni duši poslal. Sveti Filip Neri jo visoko časti in papež Pij VI. je njene čednosti velikanske imenoval. 8 114 V praznik Marijinega očiščevanja leta 1617 je imela ta v ljubezni Božji vneta devica čudno prikazen. Videla je pre- blaženo Devico Marijo lepo belo oblečeno. Čez belo obleko je bila ogernjena nebeš¬ ka kraljica s plaščem, modrim kakor nebo. Na svojem naročji je imela Božje Dete. Obdajala jo je cela množica enako oblečenih devic. To ponižno devico Ur¬ šulo ogovori premilo in preljubeznjivo Božji Zveličar, ter jej naroči, naj bi po¬ stavila samostan, v kterem naj bi živelo 33 devic pod imenom »neomadežanega spočetja", ki naj bodo tako oblečene, kakor zdaj vidi njegovo Mater oblečeno. Obljubi pa še, da hoče podeliti posebno veliko milosti in duhovnih darov njim, ki bodo po njegovi volji živele. Ponižna devica Uršula, na to vsa vesela, poprosi ljubeznjivega Zveličarja, naj bi te milosti in te obljubljene darove dodeli] tudi ti¬ stim vernim, ki med svetom živč in neo- madežano Mater Božjo resnično in stano¬ vitno častd, svojo stanovsko čistost varujejo in bodo nosili majhen moder škapulir. V znamenje, da je nebeški ženin svojo ljubo nevesto uslišal, videla je Uršula veliko trumo angeljev, ktere je nebeška kraljica razposlala na vse strani zemlje, in kteri so modre škapulirje med verne delili. Urno se zdaj loti naročenega dela. Nabere 33 poštenih devic, in ž njimi nebeškemu ženinu in njegovi preblaženi Materi posebno lepo služi in zlasti še „neomadežano spočetje" Device Marije časti. S svojimi tovaršicami pa naprav¬ lja majhne škapulirje in jih po mašniku blagoslovljene vernim deli. Velik je bil duhovni prid tega svetega dela. Ko je Bogu zvesta častivka Matere Božje umerla, so njene duhovne hčere posnemale njen izgled in kolikor so mog¬ le, razširjale so to pobožnost', ter so brez števila malih škapulirjev med verne razdelile. Papež Klemen X. je leta 1676 maš- nikom Teatinarjem oblast dal, modre škapulirje na čast neomadežanemu spo¬ četju preblažene Device blagosloviti in med verne deliti. Višji prednik te družbe pooblastuje tudi druge mašnike, ako ga za to prosijo. On stanuje v samostanu pri cerkvi svetega Andreja della Valle v Rimu. Kaj pa je namen tega češčenja? Pervi namen noše tega škapulirja je posebno češčenje Matere Božje v njeni največi prednosti, ktera njo edino zmed vseh ljudij zaljša; to je njeno neomadežano spočetje. Škapulir pa je opomin te pre¬ lepe pobožnosti. Vsi pa, kteri to zna¬ menje posebnega Marijinega častivca no¬ sijo, naj se prizadevajo, da z lepim zgledom, tudi z opominjevanjem in s prošnjami, kolikor moč, pripomorejo, da se grešniki poboljšajo in kristjani bogo- Ijubno živijo. Da bi Marijini častivci ta namen do¬ segli , ni zapovedana nobena posebna molitev. Lastni vnemi vernih je pripuš- čeno, ktere molitve ali kakošna dobra dela v ta namen opravljati hočejo; ali kako naj neomadežano Mater Božjo po¬ sebno častijo. Duhovne dobrote so tako velike, od¬ pustki tako mnogoteri, da veliki ljubljenec Matere Božje, imenitni učenik svete cer¬ kve, sveti Alfonz Ligvori vse pravoverne kristjane priserčno opominja, naj vsi no¬ sijo škapulir neomadežanega spočetja pre¬ blažene Device Marije. Ta goreči dušni pastir si je mnogo prizadeval, da je pri¬ dobil od rimskega papeža privoljenje, da smejo ta škapulir blagosloviti in vernim deliti udje njegove družbe, ki se ime¬ nujejo Ligvorjani ali Redemptoristi in so posebno goreči misijonarji. Da bi tu naštel vse dobrote in zapi¬ sal vse odpustke, ki so s to pobožnostjo sklenjeni, skoraj ni mogoče. Le nekaj 115 posebnih prednosti naj omenim. Kdor je veljavno oblečen s tem škapulirjem, ga vedno nosi, ter je v stanu Božje mi¬ losti, se vdeleži vseh odpustkov, ki so podeljeni obiskovalcem sedmerih pogla¬ vitnih cerkvh Rimskega mesta, potem cerkvam v Porcijunkuli, v Jeruzalemu in cerkvi svetega Jakoba v Komposteli na Španjskem; ako vsaki dan moli šest¬ krat Oče naš . . . Češčena si Manja . . . in Oast bodi ... na čast presveti Tro¬ jici in na čast brez madeža izvirnega greha spočeti Devici Mariji, ter s tem Boga prosi, naj sveto katoliško cerkev vedno širi, krivoverstvo in nevero zatira in mir med kerščanskimi poglavarji ohrani. Sveti zbor za odpustke je 31. sušca 1856 določil, da se teh odpustkov sle¬ herni tolikrat vdeležiti zamore, kolikor- krat te Oče naše . . . moli; toda ni potrebno, da bi tudi svete zakramente prejel. (Pij IX. 14. mal. travna Ib56.) Se ve, da mora biti v stanu milosti Božje. Ko so po naši ljubi domovini visoko častiti očetje Jezuiti svete misijone imeli, razdelili so prav veliko teh modrih ška- pulirjev. Ta škapulir je še posebno imeniten prijatlom ubogih duš v vicah. Kdor stori velikodušno ljubezen, da vsa svoja zado- stivna dobra dela Bogu daruje po Mariji¬ nih rokah ubogim dušam v vicah (in to prelepo in preimenitno dobro delo naj bi storil vsaki kristjan!), nosi modri ška¬ pulir in moli šestkrat Oče naš . . . češ¬ čena si Marija ... in Čast bodi . . ., on lahko nakloni ubogim dušam v vicah ve¬ liko število popolnoma in nepopolnoma odpustkov. Glej! ljuba duša! tu so ti odperti najbogatejši zakladi svete katoliške cer¬ kve. O zajemaj iz tega velicega zaklada sebi v zveličanje in ubogim dušam v vicah v tolažbo! — Vsak Slovenec naj bi bil poseben častivec neomadežanega spočetja preblažene Device in naše ljube nebeške Matere Marije; zato naj si vsak preskerbi mali, modri škapulir, to milo znamenje Marijinega ljubljenca! 6. Bratovščina „Marije pomagaj/' Ta bratovščina je po naših krajih malo znana. Svoj začetek ima v zmagi naših cesarskih vojakov, v kteri so gro¬ zovitega Turka leta 1683 pri Dunajskem mestu premagali. Neverni Turk je mis¬ lil, da bo sveto katoliško cerkev iz zem¬ lje pognal in v svoji ošabnosti je raču- nil, da bo Dunaj v svojo oblast dobil in se potem še naprej na Nemško podil. Ves kerščanski svet je bil v velikem strahu. Povsodi so molili in posebno Marijo klicali na pomoč. Tudi v Mona¬ ko vem na Parskem je pobožen kapucin v cerkvi svetega Petra pridigal in verne vnemal, naj molijo in se zatekajo v var¬ stvo preblažene Device Marije, ki je po¬ moč kristjanom. Tudi tam, kakor dru¬ god so priserčno molili. Ko je bil ljuti Turk premagan, so verni po vsem kerščanskem svetu to srečno zmago pripisovali varstvu prebla¬ žene Device Marije. Zato so jo z veliko pobožnostjo častili, in mnogi so želeli, naj bi se ustanovila nova bratovščina na čast Materi Božji z imenom „Marija po¬ magaj “. Parski knez Maksimilijan, eden poveljnikov kerščanske vojske, je sam za to v Rimu prosil. Papež Inocenc XI. je privolil 8. veli¬ kega serpana 1684, da smejo to bra¬ tovščino vpeljati v cerkvi svetega Petra v Monako vem. Veliko udov vsakega stanu je štela ta bratovščina. Leta 1738 je imela nad tri milijone udov. Tudi da¬ našnje dni je zlo razširjena, posebno po Tirolskem. 8* 116 Vsak mašnik, ki je ud te bratovščine, ima pravico, druge ude nabirati. Vsak ud ima podobico „ Marije pomagaj ", ki ima nebeško Dete na svojih rokah. Tudi ta Marijina bratovščina ima ve¬ liko odpustkov. Mašniki, ki so udje te bratovščine, opravijo vsako leto eno sveto mašo za žive in mertve ude. Drugi udje molijo o zapovedanih Marijinih praz¬ nikih in o njenih sopraznikih darovanja v tempeljnu, obiskovanja in 7 žalosti en del svetega rožnegavenca in pristavijo še en Oče naš ... in Češčena si Ma¬ rija ... za umerle ude. — Prav in dobro bi bilo, da bi se tudi Slovenci te lepe bratovščine bolj poprijeli! 7. Bratovščina Marijinega oznanjenja. Naj tu saj nekoliko v misel vzamem bratovščino, v ktero se prejemajo samo moški. To bratovščino imajo po vsem svetu toliko sloveči Jezuiti. Ta imenitni red svetega Ignacija ima pri svojih cer¬ kvah in učenih šolah to posebno bratov¬ ščino učeče mladosti in učenih učenikov. Živel je v Rimskem mestu pobožni mašnik oče Janez Leo Flaming. On je bil učitelj mladosti, pa poseben častivec Matere Božje. Svoje učence je resnično ljubil ter je skerbel, da so v potrebnih vednostih dobro napredovali; ravno tako pa je skerbel , da so vedno svetejši pri¬ hajali. Bilo je leta 1563. Mladenče, kteri so posebno pridni bili, pa so se tudi za ljubezen Božjo prizadevali, je on po končani šoli vsaki večer zbral v pro¬ storni sobi, kjer je napravil čeden altar- ček, pred kterim so nekaj časa združeno molili. Potem je kteri učencev nekaj malega iz lepih bukev bral in drugi so ga poslušali. O nedeljah in o praznikih so skupaj večernice zapeli. To v začetku majhno družbo je pobožni učitelj izročil V varstvo preblažene Device; ker vedel je, da pod njenim plaščem bo ljuba mla¬ dost najbolj varna. Čez leto in dan je imela družba že 70 udov. Zdaj jim je napisal posebna pravila, po kterih naj živijo. Vsi udje gredo vsaki teden k sveti spovedi; vsaki mesec prejmejo sveto Obhajilo in vsaki dan so pri sveti maši. Vsaki dan so opravili nekaj molitev iz bukvic ali pa sveti rožnivenec. Zvečer po šoli so če- tert ure premišljevali; drugo četert ure so se pomenili, kaj bodo prihodnji dan posebej premišljevali; ali so se pogovar¬ jali, kako bi svetejše živeli, in svoja dela Bogu posvečevali. Ob nedeljah in o praznikih so po obedu večernice opravili; potem so nekteri šli v bolnišnice, kjer so bolnike tolažili ali jim postregli ; drugi so obiskovali grobove in svetinje svetnikov ali so kaj druzega dobrega počeli. Prednik tej družbi pobožnih mla- denčev je bil vedno mašnik Jezuit, ki je imel ob nedeljah kratko pridigo. Zmed sebe so si izvolili načelnika in dvanajst svetovalcev, ki so društvo oskerbovali in pazili na vse ude, da nihče ni zašel. Zares lep in preimeniten sad te mlade družbe je bil, da so bili mladenči res¬ nično pobožni, da so se spridenih paj¬ dašev skerbno ogibali in so tako svojo nedolžnost v sredi hudobnega sveta ne- omadežano ohranili. Ko so pa sveti Jezuiti enake družbe po svojih šolah napravili in se je teh zveličanskih dobrot veliko mladenčev vde- leževalo, zvedel je za to tudi takratni papež Gregor XIII. Sveti Oče, za vse dobro vnet, je leta 1584 to družbo pov¬ zdignil v bratovščino z imenom: „Bra¬ tovščina oznanjenja Devici Mariji", in sicer pri cerkvi očetov Jezuitov. Dal je tudi predniku Jezuitov oblast, da se smejo po vseh Jezuitskih šolah vpeljati podruž¬ nice te bratovščine, kterej je podelil obil¬ no svetih odpustkov. 117 To oblast je papež Sikst V. dve leti pozneje še pomnožil tako, da so preje¬ mali v to bratovščino tudi druge mladenče, če tudi niso v šolo hodili. Papež Klemen VIII. pa je leta 1605 privolil, da so smeli Jezuiti po vseh svojih samostanih vpeljati take bratov¬ ščine. Povsodi, kjerkoli so učeni Jezuiti imeli svoje šole, širila se je ta zares koristna bratovščina. Slavni kardinali, imenitni škofje so bili udje te Marijine družbe. Kardinali se niso sramovali; prišli so k navadnemu zborovanju in so pobožnim mladenčem potrebne nauke da¬ jali in lepe čednosti priporočevali. Po vsem znanem svetu je bila ta bratovščina razširjena. Celo v daljni Indiji so jo na več krajih vpeljali. Le Bogu so znani darovi, ktere so njeni udje prejemali iz rok svoje nebeške kraljice. Ali zoper vse dobro se hudo vedno vojskuje. In resnično dobro se ravno v boju pokaže. Prekucijski duh preteče¬ nega stoletja je prav peklensko butal v družbo Jezuitskega reda. V nesrečo kerščanskemu svetu mu je celo toliko obveljalo, da je bil ves red preklican, samostansko premoženje pograbljeno; in tako je tudi bratovščina „Marijinega oz¬ nanjenja “ zgubila svojo pervo in veliko podporo. Vendar bratovščina ni bila za- terta. Drugi mašniki so jo v svojo skerb vzeli. Ko pa je rogoviljenje hudega duha bilo ugnano, je papež Pij VIL leta 1814 red učenih Jezuitov zopet po- terdil; in Jezuiti so precej prevzeli po svojih samostanih vodstvo te lepe bra¬ tovščine. Papež Leo XII. je leta 1824 vse njene dobrote vnovič poterdil. Še dandanašnje dni šteje ta bratovščina ve¬ liko mladenčev in mož vseh stanov, ki pod varstvom svoje nebeške kraljice svoje zveličanje iščejo. Namen te bratovščine je resnično češčenje preblažene Matere Božje. In sicer ne le, da bi njeni udje Marijino čast, njene prednosti, njene čednosti in njene zasluge slavili in častili, ampak da bi njen zgled posnemali in kolikor mogoče njej vedno bolj enaki in vedno popolniši prihajali. Da bi ta namen ložej dosegli, svetuje bratovsko pravilo, da vsak ud pri svojem vstopu v bratov¬ ščino opravi dolgo spoved, in da dolžnosti do Boga in do bližnjega natanjko spol- nuje. Da pa to storiti zamorejo, iščejo pobožni udje moč in podporo v tem, da več¬ krat prejemajo sv. zakramente in to večkrat in kar moč vredno; zlasti vsako pervo ne¬ deljo v mescu in vse Marijine praznike, da se obilnih odpustkov vdeležijo. Vsa¬ kemu udu je tudi priporočeno, da si napravi svoj dnevni red; da vsaki dan nekoliko časa kaj pobožnega premišljuje in da svojemu bližnjemu dela usmiljenja rad skazuje. Vsi udje naj se z lepim zgledom spodbujajo k vsemu dobremu, naj se posebno ogibajo in varujejo slabih druš¬ čin in se navadnih zborovanj skerbno vdeležujejo. Tudi naj udje tole prelepo izročilno molitev radi molijo: Sveta Ma¬ rija, Mati Božja in Devica! izvolim te danes v svojo Gospč, v svojo varhinjo in v svojo priprošnico, in za terdno sklenem, da te nikdar nočem zapustiti, da nikdar nočem zoper te kaj govoriti ali storiti; pa tudi nikdar nočem pri¬ pustiti, da bi moji podložni kaj zoper tvojo čast počeli. — Prosim te, sprejmi me v večnega hlapca, bodi pri meni in z menoj pri vsem mojem djanju in ne zapusti me mojo zadnjo uro. Amen. 8. Bratovščina Marijinega serca. Ena najlepših bratovščin na čast pre- blaženi Devici je gotovo bratovščina pre- 118 svetega in neomadežanega Marijinega serca za spreobernenje grešnikov. Po vsem Slovenskem je ta Marijina bratovščina dobro znana. V Ljubljani pri svetem Petru ima veliko podružnico. V zakladu naše svete katoliške cer¬ kve je eden najlepših in najljubeznjivejših biserov ravno češčenje Matere Božje. V češčenji Matere Božje pa zopet najime¬ nitnejše in najdražje delo spreobernenje grešnikov, v resničnem djanskem češčenji presvetega serca preblažene Device Ma¬ rije, ki je pribežališče grešnikov. Tu ima češčenje Marijino duha in življenje; tu ima resnično, čeznatorno djanje. Da to prav razumemo, podajmo se v duhu na goro Kalvarijo, kjer je Jezus Kristus, pravi živi Bog, visel na križu, kjer je stala njegova Mati pod križem, — o duša! zame, zate in za vse ljudi. Tam sta iz neizmernega morja Marijinih bolečin tekla dva velika studenca. Eden teh studencev teče zdaj po svetih nebe¬ sih , zmiraj in večno; ta je studenec zveličanja in veličastva, studenec ne¬ skončne radosti, kterega nebeška kraljica v plačilo za vse svoje britkosti in žalosti na vekomaj uživa, pa ž njim tudi vsa nebesa napaja. Drugi studenec pa, ki ima svoj izvirek v njenih bolečinah na Golgati, teče skoz solzno dolino zemlje, kjer mi zapuščeni Evini otroci zdihujemo in jokamo. Ta studenec njenega usmi¬ ljenja, ki se s sladko silo ponuja vsem revnim in grešnim sercem. Glej, dete Marijino! posebno če si ud te Marijine bratovščine, ti si postavljen na breg tega studenca, da bi njegovo presladko vodo napeljeval v serca mnogim zbeganim in premotenim bratom in sestram svojim. Kaj meniš, ljubi častivec preblažene Device Marije! kteri teh dveh studencev je Materi Božji bolj pri sercu, studenec njenega veličastva tam gori v nebesih, ali studenec njenega usmiljenja tukaj na zemlji? Ozri se gori v kraljestvo večne slave. Res, na glavi nebeške kraljice se lesketa najsvetlejša vseh kron! Ali Ma¬ rija s to kraljevo krono, se vedno pri- poguje pred sedežem Božjim, da milosti in usmiljenja prosi za nas grešnike. Njena krona, njeno zveličanje in njeno veličastvo je postalo proseča vsegamo- gočnost, ki se poteguje za zveličanje naše. Krona njenega veličastva je v službi njenega usmiljenja; njena slava je dekla njenemu usmiljenju. Toraj je Ma¬ riji, naši nebeški Materi bolj pri sercu studenec usmiljenja. Na bregu tega studenca pa je vsaki častivec Matere Božje, zlasti še udje te prelepe bra¬ tovščine, da zamore iz njega zase in vse grešnike po obilnosti zajemati. Tak je sklep Božje milosti v občestvu svetnikov, da po Marijini priprošnji pomagamo eden drugemu v nebesa. V tem pa lahko spoznamo, da ravno to djanje je najime- nitniše v vsem češčenji Matere Božje in da je njej, ki je Mati usmiljenja in pri¬ bežališče grešnikov, najbolj pri sercu. Ta studenec Marijinega usmiljenja iz¬ vira iz njenega presvetega serca. Zato je namen te bratovščine, da častimo priserčno to presveto serce in prosimo za spre¬ obernenje grešnikov. Pervič, častimo Marijino presveto serce; saj je za Jezusovim sercem najčistejše, najsvetejše serce; saj je serce naše ne¬ beške Matere. Ni je pa večje ljubezni na zemlji, kakor je ljubezen materna. Kolikor pobožnejša, kolikor svetejša je mati, toliko močnejša je ljubezen njena do svojih otrok. Kolikor svetejša pa je Marija od vseh pozemeljskih mater, toli¬ ko močnejšo, toliko večjo ljubezen ima ona do nas, svojih otrok. Kako ljuba nam je podoba Marijinega serca! To presveto serce je kakor v plamenu. Go¬ reči žarki nas opominjajo na njeno ne¬ skončno ljubezen do Boga in na njeno 119 materno ljubezen do nas grešnikov. Ker pa prava ljubezen rada vse preterpi, vi¬ dimo na podobi z mečem prebodeno Ma¬ rijino serce. Meč terpljenja je zavoljo nas prebodel njeno prosveto serce. Kdo bi toraj ne ljubil, kdo bi priserčno ne častil tega Marijinega serca? Bi se li mogel imenovati častivec Marijin, ko bi ne častil in posebno ne ljubil njenega maternega serca? Kdorkoli sklene po otroško častiti Marijino presveto serce, njega vzame nebeška Mati v svoje po¬ sebno varstvo. Češčenje njenega serca je posebna zaveza, ktero z Marijo skle¬ nemo. V drugih Marijinih bratovščinah tudi častimo nebeško kraljico, pa zraven skerbimo za svoje zveličanje; v bratov¬ ščini Marijinega serca pa imamo še po¬ sebni namen. In to je tisto djanje, ki je Materi Božji najljubše, to je: Spreo- bernenje grešnikov. Sveti Krizostom pravi: »Bog veliko raji usliši molitev, ki pride iz ljubezni, kakor molitev, h kteri nas lastna sila prižene/ Bog je pa v svoji modrosti tako napravil, da mnogo svojih darov deli po svojih stvareh. To vidimo vsaki dan. Po rokah dobrih staršev deli Bog otrokom nepreštete dobrote za dušo in telo. Tako dobivamo Božje darove po njegovih namestnikih, po mašnikih. Po¬ tem je tudi volja Božja, da se zatekamo k njegovim angeljem in svetnikom, ki nam tudi neštevilne milosti po Božji naredbi deliti zamorejo. Ravno tako je Božja volja, da eden za druzega molimo. Veliko milosti bi mi ne prejeli, ako bi drugi za nas ne prosili. Bog velikrat stori, kakor delajo previdni starši, ki beračem po rokah svojih otrok darove delijo. To je vez ljubezni, ktera nas med seboj veže in ktera nas s svetniki veže. To je občestvo svetnikov. Ker je to volja Božja, zato zaino- remo in moramo svojemu bližnjemu na pomoč priti v njegovi največji potrebi, v dušni revščini, v grešni nadlogi. Saj ta revščina je veliko bolj huda, kakor je glad in nagota. Zato moramo poma¬ gati njim, ki so v pregrešno nadlogo zabredli in so vsaki trenutek v nevar¬ nosti, da bi se v pekel ne pogreznili. Dobri Bog je rešenje takih revežev ne¬ kako v naše roke položil. Bog je od vekomaj sklenil in je grešniku odločil mero svojih milosti, s kterimi se zveli¬ čati zamore. Ako pa grešnik te milosti zaverže, mu jih pravični Bog več ne da, — ako drugi zanj ne prosijo. Vse mora imeti svojo mero. Tudi usmiljenje in prizanesljivost Božja jo ima. To priza¬ nesljivost Božjo zamoremo mi s svojo molitvijo podaljšati. Bog je hotel Izra¬ elsko ljudstvo v puščavi končati; moli¬ tev Mojzesova pa je pravico Božjo poto¬ lažila. Gospod je prizanesel nerodo¬ vitnemu drevesu, ko je vertnar prosil zanj. Toraj lahko rečemo, da je mili Bog zveličanje marsikterega naših bliž¬ njih v naše roke položil. Ako priserčno in pobožno molimo za nje, bodo se spokorili in zveličali; ako pa to opustimo in ne molimo zanje, bodo v svojih gre¬ hih ostali in se pogubili. V bratovščini Marijinega serca pa posebej molimo za spreobernenje grešni¬ kov. Ta prošnja je Materi Božji go¬ tovo ljuba. Saj je Marija Mati nam vsem; toraj tudi Mati grešnikom. Dobra mati pa revno, nadležno dete še bolj ljubi, kot druge zdrave; zato, ker si sa¬ mo pomagati ne more in materne lju¬ bezni najbolj potrebuje. Z veliko brit- kostjo se ozira tudi Mati Božja na velike grešnike, ki v svojo večno nesrečo naprej derejo. Mariji se smilijo; rada bi jih rešila. Oni so pa morebiti mero Božjih milosti že zapravili brez dušne koristi. V svoji veliki revščini, v svoji smertni nevarnosti pa so še prederzni; in na 120 misel jim ne pride, da bi se k Materi usmiljenja zatekli. Marija jih tako rešiti ne more; vendar je njen Božji Sin na svetem križu vso svojo drago kri prelil za nje, in Marija je zavoljo njih tako neizmerno terpela. Ona se s svojim ma¬ ternim sercem na nas obrača, nas kliče na pomoč. In mi zamoremo s svojo priprošnjo pomagati vsaj toliko, da greš¬ nik še več milosti zadobi, in da mu mi¬ lost Božja še močneje terka na njegovo merzlo serce. Mogoče je, da se reši. Marija nam bo hvaležna, če molimo za spreobernenje grešnikov, in se pobožno zatekamo k njenemu presvetemu sercu. Oeščenje Marijinega presvetega serca ni novo. Že več stoletij ga pobožni kristjani prelepo častd, kar je bilo že omenjeno v popisu godu Marijinega serca. Že papež Klemen IX. je privolil očitno češčenje neomadežanega Marijinega serca. Papež Benedikt XIV. je leta 1753 vstanovil bratovščino presvetega Mariji¬ nega serca v cerkvi našega Zveličarja v Rimu, pri mostu čez Tibero, kterega je papež Sikst IV. postavil. (V to cer¬ kev večkrat voda nastopi.) Papež Pij VII. je to bratovščino poterdil in jo z odpust¬ ki obogatil. Vendar je ta lepa Marijina bratovščina še le v naših časih prav oživela in se po vsem kerščanskem svetu razširila. Naj nekoliko omenim, kako se je to zgodilo. Pariz je veliko Francosko mesto, kjer je živelo več svetih kraljev in veliko imenitnih kristjanov. Tam se je pa zgo¬ dilo tudi prav veliko hudega. V tem novem Babilonu je bila blizo gledišča, v kterem se je veliko pohujšljivega po¬ čelo in zraven zbirališča pogubilnih de¬ narnih igralcev, cerkev Minoritov, ki so jej rekli cerkev „ Zmage naše ljube Gos¬ pe". Precej obširnemu delu mesta je bila tukaj farna cerkev. Ali v sercu teh posvetnjakov je luč svete vere ugas¬ nila in vse kerščansko življenje je skoraj da izginilo. Cerkve so bile vedno prazne; k službi Božji skoraj nobenega ni bilo; za svete zakramente se nihče več zmenil ni. V veliki fari, ki je štela do 27.000 duš, je leta 1835 bilo samo 720 svetih obhajil. Dufrihes Desgenetes (zgovori: Dtifriš Deženet) je bil župnik tej toliko zane¬ marjeni fari. Bil je pobožen mož, in hudo in britko mu je bilo, kaj bo z nesrečnimi, njemu izročenimi dušami. Neprenehoma je premišljeval, sem ter tje je ugibal, molil je, drugim priporo- čeval in jih prosil, naj molijo, da bi vendar prisvetel kak prijazen žarek mi¬ losti Božje v to duhovno temoto in pre¬ grel to preveliko merzloto. Bilo je 3. grudna leta 1836, ko je žalostni dušni pastir sveto mašo imel na altarji Matere Božje v svoji prostorni, skoraj da res prazni cerkvi. Med sveto mašo se mu vsili misel: Ako hočeš rešiti duše sebi izročene, priporoči in posveti jih presve¬ temu in neomadežanemu Marijinemu sercu. Pobožni mašnik ima to navdano misel za raztresenost, ktero si pri presveti daritvi iz glave izbija. Pa tudi po sveti maši ga ta lepa misel navdaja. Lepa se mu je zdela; ali da bi se dala s pridom izpeljati, zdi se mu nemogoče. V zaupanji na preblaženo Devico Ma¬ rijo, kteri je farna cerkev in cela fara posvečena, oserči se in saj za poskušnjo spiše malo pravilo molitveni družbi na čast presvetemu in neomadežanemu Ma¬ rijinemu sercu. 10. grudna je veliki škof Pariški poterdil ta pravila. Drugo jutro, bila je tretja adventna nedelja, oznani malemu kerdelcu pričujočih, ter jih povabi na večer ob sedmih k očit¬ nemu češčenju presvetega Marijinega serca za spreobernenje grešnikov. Težko je čakal dobri pastir odločene ure. Strah in upanje je napolnovalo njegovo pobito 121 serce. V njegovo začudenje je prišlo do pet sto ljudi. Toliko ljudi je komaj videl velikonočno nedeljo ali na Božični dan. Še bolj ga je veselilo, da je bilo za čuda moških. Ko združeno pojejo lav- retanske litanije, ponovijo pričujoči iz lastnega nagiba s posebno pobožnostjo izrek: „Pribežališče grešnikov, prosi za nas!“ To se zgodi trikrat zaporedoma. Ves presunjen leži pobožni župnik na svojih kolenih pred podobo usmiljene Matere Božje, ki je milo pribežališče grešnikom, in glasno zakliče: „0 moja dobra Mati, zdaj slišiš klic ljubezni in zaupanja! Saj boš zveličanje sprosila tem ubogim grešnikom, ki te svoje pri¬ bežališče imenujejo! Sprejmi to pobožno družbo pod svoje varstvo, o Marija! V znamenje tega, sprosi spreobernenje go¬ spoda R.; precej jutre grem v tvojem imenu k njemu. “ Ta gospod R., čigar spreobernenje je župnik Dufrihes želel, bil je eden zad¬ njih ministrov kralja ljudvika XVI. Ta pred svetom sloveči mož je imel že nad 80 let. Bil je zdaj slep in že nekaj mescev bolan. Za njegovo nesrečno dušo v pravičnih skerbeh je župnik Dufrihes ga večkrat obiskati želel, da bi mu to¬ lažbe svete vere ponudil in ga z Bogom spravil; ali neverni starec ga je vselej spodil. Marija, pribežališče grešnikov, pa je sprosila, kakor je želel skerbni dušni pastir. Že 12. grudna se omeči zastarani grešnik, se skesano spove, in ponižno prejme sveto obhajilo, ter živi spokorno in spodbudno do 10. malega travna 1837. Čudno spreobernenje zastaranega greš¬ nika je poterdilo skerbnega župnika v zaupanji na pomoč Marijino in na dober izid tega boguljubnega dela. 22. pro¬ sinca 1837 je pričel župnik zapisovati ude v družbo in v desetih dneh je bilo že 240 oseb zapisanih; večjidel le iz do¬ mače fare. Župnik Dufrihes je mislil nabrati le majhno družbo za svojo faro; in še tu se ni nadjal, da bi njegove toliko zane¬ marjene ovčice se svetega dela tako splošno lotile in da bodo v velikih tru¬ mah se družile. Božja neskonča ljubezen pa je sklenila, da se je ta družba naj¬ prej v tej fari dobro vkoreninila; potem se urno po vsem Francoskem razširila in kmalo po vsem katoliškem svetu se raz¬ tegnila. V treh letih je štela bratovščina blizo do šestdeset tisoč udov; in posebno veliko moških. Hitro razširjenje je pospešilo to, da je papež Gregor XVI. že 24. malega travna 1838 to bratovščino poterdil, jej podelil mnogo odpustkov in jo celo povzdignil v materno bratovščino, ki je tako imela pravico, sprejemati vse druge v ta na¬ men vstanovljene bratovščine in jim pre¬ pustiti ravno tiste duhovne dobrote, ktere je sama imela. Zdaj šteje ta bratovščina Marijinega serca na milijone, in ž njo sklenjenih podružnic po mestih in tergih vesoljne zemlje na tisoče. Upam, da vsi udje bratovščine svetega Mohora so tudi udje te prelepe Marijine bratovščine. Čudno urno razširjenje ima svoj u- zrok v blaženih sadovih, ktere je zagre¬ šeni svet v toliki obilnosti prejemal od presvetega, neomadežanega Marijinega serca. Veliki in mnogoteri čudeži so se godili, kot gotovi dokazi, da je s to bratovščino zares usmiljeni Bog, ki jo je sam vpeljal in poterdil. Zato naj bo vsaki častivec ljube Matere Božje ud te prelepe bratovščine! Saj, kdor veruje, da je Marija svoje neznanske bolečine pod križem svojega Božjega Sina le za grešnike terpela; in veruje, da njeno hrepenenje po rešitvi naših duš je ravno tako neizmerno, kakor 122 neizmerne so bile njene bolečine; in kdor zraven še pomisli, da s svojo vnemo, s svojo priprošnjo, z dobrimi deli svoje ljubezni in svojega pokorjenja lahko du¬ šam v večno življenje pomaga; — kdor si to vse k sercu vzame, res bi ne imel nobene ljubezni do nebeške Matere, ako bi se ne trudil za spreobernenje grešni¬ kov in bi nič ne storil v ta namen. Res, da to lahko vsak sam stori; ali v družbi z drugimi, v bratovščini je bolje, je veljavnejši. Združena molitev ima večo moč. Saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali trije v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi." Udje te bratov¬ ščine pa so skupščina veliko milijonov. Med njimi je veliko pobožnih, tudi mnogo svetih duš. Ako vsaki ud na dan le eno Češčena si Marijo zmoli, kake mo¬ litve se vzdigujejo proti nebu 1 Nobena reč ne more Božjega serca bolj giniti. Ta molitev ne velja le grešnikom sploh, ampak zlasti tistim, ki so v bratovsko molitev posebej priporočeni. Veliko za¬ res prečudnih spreobernenj se zgodi s to molitvijo. Največi grešniki, v bratov¬ sko molitev priporočeni, se spreobernejo. Bolniki, kterim zdravniki več ne morejo pomagati, prečudno ozdravijo. Velik čudež se sme imenovati du¬ hovno ponovljene fare naše ljube Gospe zmagovalke v Parizu, od kodar se je ta bratovščina toliko razširila. Cerkev ni bila več prazna; vsa soseska pridno obiskuje službo Božjo. Ni ga skoraj trenutka čez dan, da bi pobožni verni ne klečali pred čudodelno podobo Matere Božje. Po cerkvenih stenah visi polno obljubnih tablic, na kterih je uslišanje molitve ali zapisano ali naslikano. Ta združena molitev ne pomaga le drugim grešnikom, ampak tudi nam sa¬ mim. Kako smo pač mi potrebni usmi¬ ljenja Božjega! Saj se vsi imenujemo uboge grešnike. In kdo zmed odraščenih je brez greha? Saj pravični sedemkrat na dan pade v svoje slabosti. Najbolj nam bo pa pomagalo, da bomo iz mla- kuže svojih lastnih grehov se spravili, ako imamo resnično usmiljenje z duhovno revščino grešnikov in z nevarnostjo svo¬ jega bližnjega. S tem si prislužimo tudi za se več milosti in odpuščenje grehov pri Bogu, ki je rekel: „Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli." In spet pravi sveti Jakob: »Kdor greš¬ nika verne od njegove krive poti, bo re¬ šil njegovo dušo od smerti, in pokril veliko število grehov." (5, 20.) Ako bomo k Bogu pripeljali le eno dušo, ki bo z našo molitvijo rešena, bomo pri sodbi obstali. Se ve da se moramo saj velikih, smertnih grehov skerbno varo¬ vati; drugače naša molitev nič ne velja, je gnusoba pred Bogom. Kdor ni še ud, naj se zapiše v to Marijino bratovščino. Vsaki dan moli eno »češčena si Marija ..." s pristav¬ kom: „0 Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas!" Dobro je tudi molitev svetega Bernarda: »Spomni se, o pre- usmiljena Devica ..." Ta bratovščina daje svojim udom to posebno prednost, darazun velikih praz¬ nikov, si vsaki ud lahko izvoli vsaki mesec dva dni, ktera koli hoče, v kterih se pod navadnimi pogoji popolnega odpustka vdeležiti zamore. 9. Bratovščina naše ljube Gospe »kra¬ ljice angeljev“. Veliko družb je v katoliški cerkvi, veliko tudi bratovščin, Id preblaženo De¬ vico Marijo z raznimi in zares veličast¬ nimi priimki kličejo in častijo, in na tisoče jih je, ki tolažbo, pomoč in mi¬ lost na duši in telesu zadobijo. Vse te slavne družbe in vse prelepe bratovščine pa imajo svoj začetek v človeških nadlo- 123 gah in v pozemeljskih potrebah, kakoršne vsaki čas posebej ima. Tako je bilo tudi z bratovščino naše ljube Gospe »kra¬ ljice angeljev“. Češčenje »kraljice angeljev* ni nič novega. To češčenje je razširjal sera- finski svetnik sveti Frančišek Asiški. Mesto Asiz je na Laškem v papeževih deželah, ktere je pa sedanji prekucijski duh vidnemu poglavarju svete cerkve krivično pograbil. Asiz je med Perugio in Folignio. Leži na podolgastem griču v neizrečeno lepem kraji. (Po vsem za¬ res lepem Laškem je Asiz mojim očem najlepši kraj. Dne 3. rožnika 1877, ko sem bil v tem rajskem kraji, ne bom nikdar pozabil.) Pod mestom leži v prelepi planjavi veličastna cerkev kraljici ange- Ijev posvečena, z mogočno kupijo sredi cerkve. Pod to kupijo je tista, vsemu svetu znana kapelica, ktero verni „Por- cijunkulo* imenujejo. Ta kapela, že četertega stoletja, je bila vnebovzetju Matere Božje posvečena. Tukaj je kraj nebeških prikazni in tukaj so angeljski kori prepevali slavo nebeški kraljici, ka¬ kor spričuje sveti Bonaventura. Zato so to kapelo sploh imenovali: »kapela naše ljube Gospe angeljske". Tukaj je pobožna mati svetega Fran¬ čiška preblaženi Devici izročila. Tukaj je Frančišek s svojimi pervimi učenci cele noči za uboge grešnike molil. Tukaj je sprosil po prečudnih potih veliko mi¬ lost, da je ta kapela postala skesanim grešnikom kraj posebnih darov Božjih. Papež Honorij III. je na njegovo prošnjo dovolil popolni odpustek za vsa leta, vendar en dan v letu, vsem vernim, ki po skesani spovedi in prejetem svetem obhajilu cerkev presvete Device Marije angeljske obiščejo. Ta odpustek je bil pozneje, pa tudi le za drugi dan velicega serpana, raz¬ širjen in podeljen vsem cerkvam, v kte- rih bivajo sinovi in hčere svetega Fran¬ čiška. Cerkvi kraljice angeljske v „Por- cijunkuli“ pa je papež Inocencij XII. od¬ pustek dovolil vsaki dan celega leta. Vsi ti odpustki se zamorejo dušam v vicah v pomoč oberniti. Ravno ta kapela tolikih milosti Bož¬ jih v Porcijunkuli je tudi zibelka ali začetek bratovščini naše ljube Gospe »kraljice angeljev". V tej kapeli je zvo- lila nebeška kraljica svetega Frančiška, da reši večne pogube takratni v posvetne sladnosti zakopani in neverstvu vdani svet in ga pod ljubi jarm svetega križa nazaj pripelje, ter ga s svojim prelepim zgledom pobožne molitve in vnete lju¬ bezni do uboštva, do čistosti in zataje¬ vanja prenovi in mu tako resnični mir pridobi. Kraljica angeljska je v ravno tej ka¬ peli, čez več kot šest sto let, poklicala moža, ki je z novo bogoljubno družbo stari pobožnosti „Porcijunkule“ dal novo podobo, da ponovi češčenje Matere Božje, kraljice angeljske, in vterdi zaupanje na njeno mogočno priprošnjo, in da reši na stotine ubogih duš, ktere satan v svoje peklenske zanjke tako zvito in preka¬ njeno lovi. Ta imenitni mož je Marija Friderik Bray, iz hiše slavno znanih grofov, ki na parskem kraljevem dvoru že dolgo časa najimenitnejše službe opravljajo. Kot mladeneč je od svojega šestega leta ved¬ no bolehal. V šest in tridesetem letu ga bolezen tako hudo napade, da mu zdravniki ne morejo nič pomagati. Bilo je 22. malega serpana 1856, ko so zdravniki mislili, da bo zvečer ugasnil, da se ne bo vedelo kdaj, ker žila se sko¬ raj ni nič več čutila. Bolnik, velik častivec Matere Božje, je že poprej slišal glas nebeške kraljice: »Obljubi, da hočeš popotovati na Božjo 124 pot k Mariji v Asiz, in ozdravila te bom! “ Pobožna družina je stanovala na svo¬ jem gradu Beleue. Ko grajščinska ura polnoči bije in so vsi čakali, da bo umi¬ rajoči grof zadnjikrat zdihnil, zbere Ma¬ rija Friderik vse moči, in zraven stoječi angeljski kraljici reče: »Saj obljubim!" — In tisti trenutek je bolezen zginila. Zdrav je bil. »Jaz sem zdrav!" zaupije v veselo začu¬ denje'svoji materi in drugim domačim, ki so njegove smerti pričakovali. V veliko ster- menje vstane ter je popolnoma ozdravljen. Zdravnik, ki ga 30 let zdravil, je mislil videti merliča, pa ga vidi zdra¬ vega ! Začuden spozna: »Resnično, to je čudež!" Tako je zdravnik spoznal tudi pred Toulouskim škofom, s pristav¬ kom, ako bi treba bilo, da to s svojo lastno kervijo poterdi in priča. Poln hvaležnosti za tako prečudno ozdravljenje se grof Marija Friderik, v družbi zvestega hišnega prijatla poda v Rim in od tam v Asiz, da v Mariji po¬ svečenem svetišču v „Porcijunkuli“ opravi svojo obljubo. Tu je imel zopet prikazen kraljice angeljske. Podal se je nazaj v sveto mesto, v Rim in učiti se je začel bogo¬ slovja; pripravljal se je za mašnika. Leta 1858 ga je škof iz Poitiers-a, mon- signore Piš, v Rimu v mašnika posvetil, in že tisti dan je bil sprejet v imenitno družbo Jezuitov. Hvaležnost do prebla- žene Device Marije ga je gnala, da je prosil svetega Očeta, nepozabljivega Pi- ja IX., naj bi dodelil odpustke »Porci- junkule" tudi njegovi domači fari, kjer je tako prečudno ozdravel. Sveti Oče mu to radi privolijo in majhna vas Pou- vourville, blizo mesta Toulouse, je postala kraj veselja in blagoslova in drugi dan velicega serpana vsako leto roma veliko vernih od blizo in od daleč v malo Ma¬ rijino kapelico farne cerkve, ki je s po¬ močjo vernih romarjev nebeške kraljice vredno svetišče postala. Pobožni grof Marija Friderik pa je še pet let v sveti pokorščini in vednem zatajevanji se pripravljal, preden je iz¬ peljal naročeno povelje preblažene Device Marije in je vpeljal novo bratovščino. Naše ljube Gospe, »kraljice angelov." Majhni, poprej neznani kraj Pour- ville je od takrat središče častivcev kraljice angeljev. Na svetega Marka dan 1863 se zbere perva mala družbica teh častivcev. Veliki škof v Toulouse je leta 1864 izdal pismo, s kterim je po- terdil to družbo. Tudi drugi škofje so jo poterdili in po svojih škofijah priporočili. Ko je pa veliki zbor svetih obredov z navad¬ no natančnostjo preiskal vse te zadeve, v kterih je bilo zapletenih veliko čudežev, je tudi sveti OčePij IX. to družbo v bratov¬ ščino povzdignil in 3. sušca 1871 očitno poterdil in razglasil. Vsak ud te Marijine bratovščine se iz¬ roči v posebno varstvo in hrambo preslavni kraljici vseh angeljev, ktera s temi svojimi nebeškimi služabniki, ki jih nihče prešteti ne more, njej izročeno dušo v življenji in v smerti varuje napadov peklenskih duhov. Vsak ud se vdeležuje zasluženja in molitev več milijonov družbenikov te le¬ pe bratovščine. Veliko popolnih in veliko nepopol¬ nih odpustkov se lahko vdeleži vsak ud. Kdor pa hoče biti ud te bratovščine in vživati njene duhovne dobrote, se mora zapisati v zapisnik bratovski, ka¬ kor je to pri vsaki bratovščini v navadi. Potem moli vsaki dan trikrat: »Če- ščena si Marija!".. s pristavkom: »Naša ljuba Gospa angeljev, prosi za nas!" S tem se vdeleži vselej 100 dni odpustka. Priporočeno je udom, da vsaki mesec en¬ krat ali dvakrat prejmejo svete zakramente, zedinjeni z namenom prednika te bratovščine. 125 Za naše cesarstvo je glavni sedež na Dunaji. Sveti Oče Pij IX. so to po- terdili s pismom 21. kimovca 1875. Tudi majhne otroke sme ta bratov¬ ščina prejemati; vendar naročene molitve naj opravlja kdo drugi, dokler jih otroci sami ne morejo. 10. Bratovščina naše ljube Gospe presvetega Serca. Zdaj naj nekaj še zapišem o bra¬ tovščini »Naše ljube Gospe presvetega Sercaki je vsem vernim toliko pri¬ ljubljena, po vsem svetu tako prečudno urno razširjena bratovščina. Podružnica te bratovščine je tudi v Ljubljani v ško¬ fijski cerkvi svetega Miklavža. Ko to pišem, je v to podružnico že zapisanih precej nad tisoč udov. Ko bo knjiga tiskana, morebiti jih bo že do dve sto tisoč. V Inomostu na Tirolskem jih je zdaj zapisanih nad en milijon in tri sto tisoč. Koliko milijonov udov šteje ta nova Marijina bratovščina po vsem ker- ščanskem svetu, to je pač le Bogu znano. Več župnij je po Slovenskem, kjer so od malega do velicega vsi zapisani v to bratovščino. Upam, da so udje naše bratovščine svetega Mohora vsi tudi udje bratovščine naše ljube Gospe presvetega Serca. Če bi kdo še ne bil, naj se le urno zapiše! Zato pa tudi mislim, da bom ustregel, ako nekaj povem, kako se je ta lepa bratovščina pričela. Dva mladenča sta se odpovedala svetu in njegovi nečimernosti, ter sta se po¬ svetila Bogu in Materi Božji in sta se pripravljala v velikem semenišči v Bour- ges-u (v Buršu) na sveti mašnikov stan. Dasiravno se poprej nista poznala, sta se zdaj posebno ljubila. Oba je navda¬ jala ena sveta misel. Vsak je imel to priserčno željo, da bi, ko bo v mašnika posvečen, zbral več pobožnih mašnikov, ki bi pod varstvom in s klicanjem in posebnim češčenjem presvetega Jezuso¬ vega Serca za zveličanje duš skerbeli. Vsak je od druzega mislil, da je pri¬ praven in namenjen, da bi to željo iz¬ polnil. Pa v letih svojega šolanja sta svojo misel vsaki za se ohranila, in nihče ni vedel za skrivnost druzega. Zdelo se je, da previdnost Božja ju je za vselej ločila. Eden, ki je poprej bil v mašnika posvečen, je v škofiji Bourgos svojo službo nastopil; drugi, njegov pri¬ jatelj se je še v Parizu šolal ter je mi¬ slil tudi, da mu bo tam služba mašni- kova odločena. Na Issoudun, kjer bi se njune skrivne želje dale najbolj gotovo izpeljati, kakor sta vsak pri sebi mislila, sta skoraj že pozabila. Ali čudna so pota Božje previdnosti! Oba, ne da bi bila za to vedela ali celo kaj govorila, sta bila poklicana o Issou¬ dun, in ob enem sta postavljena v to mesto kot vikarja ondotnemu staremu župniku v pomoč. Po čudnem snidenji se priserčno objameta in zdaj si razode¬ neta svoje skrivnostne misli, ktere sta tako dolgo s svetim molčanjem za se ohranila. Zares sta bila tega vesela. Dušni stan prebivalcev mesta Issou- duna je bil tisti čas prav reven, vsega usmiljenja vreden. Nesrečna vnemarnost je prevzela vse meščane. Sicer častiti župnik je pastir brez ovac v sredi velike neskerbne čede. Velikrat je solze točil in molil sam v svoji veliki zapuščeni cerkvi; prav enako znanemu župniku v Parizu, ki je svojo vnemamo duhovno čedo v svoji prazni cerkvi priporočeval presladkemu Marijinemu sercu in je vsta- novil vsemu svetu znano in prekoristno bratovščino presvetega Marijinega serca. Dobri Issoudunski župnik je vse storil, da bi zadušeno vero sebi izročenih ovac kako oživel. Ko je po mestu bolne in uboge obiskoval, hodil je v roketu po 126 mestnih ulicah, da bi ljudi tako opozoril, da imajo pastirja, ki želi rešiti njihove zapuščene, uboge duše. Toda vse zastonj. Niso mu bili ravno sovražni; le merzli, za svoje zveličanje neskerbni, vnemami so bili. Takrat toraj sta se sešla mlada, za Božjo čast in za zveličanje duš vsa vneta mašnika pri tem po pravici žalostnem župniku. Polna zaupanja na Božjo po¬ moč, ki ju je tako čudno shupaj pripe¬ ljala, sta precej začela delati v čast pre¬ svetemu Božjemu Sercu. Leta 1854 je na praznik Marijinega spočetja veliki Marijin papež, sveti Oče Pij IX. v ver¬ sko resnico določil, da je preblažena De¬ vica brez madeža izvirnega greha spo¬ četa. Na delapust tega preimenitnega dneva sta po ravno končani devetdnev¬ nim pobožna mlada mašnika svoje svete želje v Marijine roke položila. Da so te svete želje bile Bogu dopadljive, sta imela kot zagotovilo to, da sta prejela na tisti Marijin praznik od neznane roke dvajset tisoč frankov s sporočilom, naj jih oberneta v kako dobro delo. Kdo je bil bolj srečen, kot oba nova misijo¬ narja presvetega Božjega Serca? V izpeljevanji svojega namena sta zadela na mnogotere zaderžke, s kterimi se morajo boriti serčne duše in po čigar srečni premagi se ravno spozna delo Božje. Nasprotnosti vsake verste so se verstile z novim oserčevanjem. Dolgo se je duhovna gosposka vstavljala in ni hotela poterditi pravil nove družbe. Več prošenj zato je bilo odbitih, zaverženih. Med tem popotuje eden teh dveh pobož¬ nih misijonarjev v Paray le Monial, kjer je imela blažena Margarita Alakokve čud¬ no prikazen Božjega serca. Ta pot ga je uterdila in mu je neomahljivo prepri¬ čanje dala, da je namenjeno delo volja presvetega Jezusovega Serca. Tudi je pobožna misijonarja poterdoval sveti mož, župnik bližnjega kraja Ars, pri kterem sta se večkrat posvetovala in kteri je zadnje dni svojega čudnega življenja pre¬ rokoval, da bo njuno prizadevanje v Issou- dunu zmagalo. Med tem sta si pridobila nek zapuščeni hlev in zraven stoječe svisli; in tukaj sta za silo napravila revno kapelo. Ko se je zopet približal veseli praznik Marijinega čistega spočetja, je poslanec Burškega škofa blagoslovil to kapelo v neizrečeno radost misijo¬ narjev. In tako je bilo to sveto delo cerkveno poterjeno. Issoudunsko mesto se je prenovilo. Niso se godili v pervem času nikakoršni čudeži. (Pozneje pa je bilo več čudežev.) Ali spreobernenje vnemarnih mestjanov je bilo prečudno. Dan na dan je bilo več pobožnih vernih v mali kapelici. In farna, poprej vedno prazna cerkev se je polnila. Vedno in urno se je širilo bo- goljubno prenovljenje. Veseli, skriti ču¬ deži Božjega Serca so se na priprošnjo Marijino dan na dan ponavljali v globo¬ čini človeških duš. Še mnogo poskušenj so sveti misijo¬ narji preživeli; ali vse to jih je le uter- dilo in pokrepčalo. Neko noč se je po- derl kos kapele. To je bilo sicer kmalo poravnano; zdaj je pa deželna gosposka zaperla kapelo; češ, da je preslaba in življenju nevarna. Vse te zapreke so misijonarje le še bolj oserčile in sklenili so, v zaupanji na vsegamogočno Serce Jesusovo, zidati in postaviti tisto sve¬ tišče, ki je današnje dni najlepši kinč Issoudunskemu mestu, in ktero je sveti Oče Pij IX. leta 1874 toliko počastil, da se ta prežala cerkev sme imenovati „bazilika", kakor pravijo največim cer¬ kvam Rimskega mesta. Zdaj je to lepo delo razširjeno po vsem kerščanskem svetu. Papež Pij IX. je poterdil družbo misijonarjev presve¬ tega Jezusovega Serca in je po njih 127 vpeljano bratovščino imenoval mater bra¬ tovščino in se tudi sam zapisal vanjo. Mislim, da je vsakemu znana mila podoba Matere Božje, ki ima pred seboj nebeško Dete in ga s svojim ponižnim pogledom in z razprostenimi rokami nam kaže, kakor bi hotela reči: Glejte ga, ki ga ljubi vsa moja duša! In milo Božje Dete nam kaže z eno roko svoje Serce, v ljubezni do nas goreče, z drugo pa kaže svojo preljubljeno Mater, kakor bi klicalo: Glejte, ona ima pravico do mojega Serca! Ko so pobožni misijonarji premišlje¬ vali, kakošno novo ime bi dali prebla- ženi Devici, pod čigar posebnim varstvom so svoje delo pričeli, in so hoteli, da bi ta novi priimek naznanil materno moč čez Serce svojega Božjega Sina, so v polnosti svoje ljubezni izrekli tako pri- prosto, pa toliko pomenljivo ime: »Naša ljuba Gospa presvetega Serca! Duh te od svete cerkve skerbno pre¬ iskane in slovesno poterjene pobožnosti je dvojni izraz priserčnega zaupanja do Božjega Jezusovega Serca in do ma¬ ternega Marijinega serca. Issoudun je staro mesto, v sredini francoskega kraljestva, in nima nobenih posebnih imenitnosti. Bratovščina »naše ljube Gospe presvetega Serca" je pa to, poprej skoraj neznano mesto prenovila in vsemu svetu naznanila. Iz vseh kra¬ jev široke Francoske vozi hitri hlapon na tisoče pobožnih romarjev le-sem. Issou¬ dun je kraj milosti Božjih, ki verna serca prečudno na se vleče in daleč čez fran¬ coske meje se razlega tolaživni glas ču¬ dežev in velikih darov Božjih, ki se tu god A V premilem naslovu: »Naša ljuba Gospa presvetega Serca" se tukaj obhaja od 12. kimovca 1855 spomin Matere Božje, zedinjen s priserčnim češčenjem presvetega Božjega Serca Gospoda našega in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Tam, kjer so tisto leto zapuščene svisli in mali hlevček v revno majhno kapelo predelali, tam stoji ena najlepših, naj¬ veličastnejših cerkva cele Francoske, ki je s svojim velikanskim zidanjem prav sposobna, da razodeva bogastvo in veli¬ častvo Božjega Jezusovega Serca, pa tudi miloto in ljubeznjivost preblažene Device Marije, ki je Mati tega Božjega Serca. K posvečenji tega novega tempeljna se je leta 1869 zbralo trinajst škofov, nad sedem sto mašnikov in do dvajset tisoč pobožnih romarjev. Še veliko več ljudi pa se je zbralo 8. kimovca 1873, ko so podobo »naše ljube Gospe presve¬ tega Serca" slovesno kronali. Tukaj v Issoudunu je sedež glavne bratovščine »naše ljube Gospe presvetega Serca", ki je zdaj po vsem kerščanskem svetu razširjena. Naj bi bili vsi Slovenci od majhnega, še le rojenega otroka (za kterega naj mati njegova ali kdo drugi vsaki dan dvakrat ponovi lepi klic: »Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! “) do sivega, onemoglega starčeka udje te prelepe družbe Marijinih častivcev, ki ob enem molijo in častč presveto Serce Jezusovo! Lepo je slišati, ko po vseh molitvah zjutraj, opoldne in zvečer, pred jedjo in po jedi, vsa družina združeno zakliče: »Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas!" Bogu in Mariji je pri¬ jetno, ko pred šolo in po šoli vsa šola z enim glasom zdihne: »Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! “ — K sklepu naj od Marijinih bratovščin tukaj zapišem, kar pravi veliki častivec Matere Božje, sveti Alfonz Ligvori: »Bra¬ tovščine, posebno še bratovščine Matere Božje, so Noetove barke, v ktere se za¬ tekajo ubogi svetni ljudje, da se rešijo navala skušnjav in pregreh, ki žugajo 128 potopiti vesoljni sedanji svet. Navadno stori človek, ki ni v nobeno bratovščino zapisan, več greha, kakor dvajset onih, ki so v bratovščini in po bratovskih pra¬ vilih živijo. Bratovščine lahko imenujemo Davidov stolp, ki je zidan z branili; na njem visi tisoč škitov, vse orožje močnih. (Vis. pes. 4, 4.) Pristop v bratovščino je zato toliko koristen, ker njeni udje imajo v njej mnogotero orožje zoper pe¬ kel; v njej so pripomočki, v milosti Božji se ohraniti; pripomočki, kterih se malokdaj poslužujejo ljudje, ki niso v nobeni bratovščini." Tako uči sveti Alfonz. Naše bratovščine sicer ne tirjajo to¬ liko zatajevanja, toliko premišljevanja in toliko molitve; tudi ne toliko shodov; zato pa tudi niso toliko čistega in res¬ ničnega duha, kakor bratovščine, od kte¬ rih sveti Alfonz govori. Pri vsem tem pa so vendar neizrečeno velike veljave. To je gotovo, da bratovščine jako pospe¬ šujejo kerščansko življenje sploh in spol- novanje stanovskih dolžnosti posebej. Ako veliko udov raznih bratovščin vsakdanje zapovedane molitve in zatajevanja oprav¬ lja, o bratovskih praznikih zato posebej odločene pridige posluša in svete zakra¬ mente združeno prejema, se ravno s temi pripomočki na sveto cerkev in svojega dušnega pastirja nekako bolj naveže; ima vse to gotovo v duhovnem oziru velik dobiček in dober vspeh v duhov¬ nem življenji. Bog sam je Mariji to službo dal, da nam je skerbna Mati. Res, da smo vsi Marijini otroci; pa, ako se zapišemo v njeno bratovščino, podamo se še posebej v njeno materno varstvo. Bratovščina je posebna zaveza, v ktero z Marijo sto¬ pimo. Saj je Marija zmed Gospodovih učencev gotovo apostola Janeza raji imela, kakor druge učence; ker jo je tudi on bolj ljubil, kakor drugi apostoli. Tako bomo tudi mi ljubljenci Marijini, ako se v bratovščini zavežemo, da jo hočemo posebno častiti. In vsaki ud se vdeleži dobrih del, resničnih zatajevanj, svetih obhajil in nepreštetih svetih maš, ktere se v Marijinih bratovščinah oprav¬ ljajo. Vendar, ljubi kristjan! ki si ud ene ali tudi več Marijinih bratovščin, glej, da živiš, kakor jlobro dete Marijino in nobene sramote ne delaš tej nebeški Materi. III. Marijini redovi To pa kar storiti, kolikor premoremo. zamoremo, je, da sami sebe zatajujemo in zopernosti življenja voljno prenašamo. Zato pravi zopet Jezus: „In kdor ne nosi svojega križa, in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec." (Luk. 14, 27.) S Saš Zveličar Jezus Kristus je rekel: _gU„Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji samega sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj!" (Mat. 16, 24.) če je tudi Jezus vse za naše zve¬ ličanje storil, vendar moramo sami toliko 129 Toraj je vsak kristjan dolžan, zata¬ jevati se, da je vreden učenec Kristusov, da njega posnema in vedno popolniši prihaja, in tako svoj namen, večno zve¬ ličanje, doseže. Na tej težavni poti pa j mu je preblažena Devica Marija najlepši zgled, najveličastnejša predpodoba, naj¬ mogočnejša varhinja in pomočnica. Za obedvoje, za hrepenenje po po¬ polnosti in za češčenje in posnemanje Matere Božje se pa posebno prizadevajo duhovni redovi, ki živijo združeno po samostanih in jih samotarce, redov¬ nike ali menihe in nune imenujemo. Ti redovniki, ki po gotovih pravilih redno živijo, se s sveto slovesno obljubo zavežejo, da hočejo spolnovati evangelj¬ ske svete, ki so: Zadovoljno uboštvo, vedno devištvo in vedna pokorščina pod duhovnim poglavarjem. Kje bi te bogo- Ijubne duše imele za Jezusom lepši, po¬ polniši in spodbudljivejši zgled, kakor je preblažena Devica in Božja Mati Marija? Vsak redovnik, naj bo menih ali nuna, obljubi radovoljno uboštvo. Od¬ pove se vsemu posvetnemu imetju. On stori, kar je Gospod premožnemu mla- denču rekel: „Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš zaklad imel v nebesih; ter pridi in hodi za menoj!“ (Mat. 19, 21.) In ko tako vse časno zapusti in se vsemu na- gnenju do pozemeljskih dobrot odpove, in ko v svoji samotni, revni celici samo le najpotrebnejše dobiva, stopi pred njegove duhovne oči pervi, najlepši, najljubeznjivejši tempelj uboštva; in ta je: Nazarenska hišica. V tej premili hišici vidi prebla- ženo Devico, sicer kraljevega rodu; vidi tudi njenega čistega ženina, tudi kra¬ ljeve rodovine, celo Sinu Božjega vidi, kako najsvetejše osebe v potu svojega obraza kruhek uboštva jedd. O kako dopadljivo, spodbudljivo in ljubeznivo gleda v časnem ubožna, v milosti Božji pa toliko bogata Mati Božja na nje, ki posnemajo njo in njenega Božjega Sina, ki ni imel, kamor bi bil svojo glavo po¬ ložil ! Vsak redovnik obljubi vedno de¬ vištvo. Kaj ga k temu nagiba, kdo ga v tem sklepu oserčuje? Neomadežano spočeta Devica in Mati Božja Marija, in sprednost, ktero je vsegamogočni Bog vsem deviškim dušam odločil, ko je za Mater obljubljenemu Odrešeniku čisto De¬ vico izvolil. Ali, vse napade peklenskega duha, zvitega sveta in svoje lastne po- željivosti vedno stanovitno odbiti in pre¬ magati, in to celo svoje življenje — vse to potrebuje veliko serčnosti in veliko milosti Božje. Bogu posvečena duša v vseh teh bojih išče serčnosti in pomoči Božje pred podobo tiste, ktero je Bog sam ozaljšal z veličastno prednostjo naj- popolniše čistosti, ktera je pa tudi sama v najlepših letih svoje mladosti vesela in serčna storila obljubo vednega devištva, vkljub navadnemu mišljenju judovskega ljudstva, in še celo s pogojem, da se odpove najvišji časti, biti Mati obljub¬ ljenega Mesija. Ako Bogu zaročena duša v svoji hudi vojski zoper nesrečno vzdi- gajoče se meso išče serčnosti in pomoči pri svoji izvoljeni kraljici, pri Mariji, gotovo jo bo tudi dobila. Mar ne bo Marija s posebno ljubeznijo vdana njim, ki se z obljubo zavežejo, se z vojsko¬ vanjem in vednim zatajevanjem prizade¬ vajo, da jo v najlepši čednosti, v sveti čistosti posnemajo in tako, kolikor moč, nasledke izvirnega greha odvračujejo? Vsak redovnik obljubi vedno po¬ korščino. To je največe zatajevanje, najimenitnejši dar, ko svoje lastno mne¬ nje, svojo lastno voljo ptuji oblasti ra¬ dovoljno podverže. Tudi v tem ima re¬ dovnik prelep izgled nad Marijo Devico. Ko je angelj Gospodov jej oznanil, da bo spočela od svetega Duha in ona skriv- 9 130 nosti tega čudeža ni razumela, podvergla je svojo voljo in svojo misel Božji volji, ko je rekla: »Glej, dekla Gospodova sem; zgodi se mi po tvoji besedi!“ Ta¬ ko je Marija z verno pokorščino razter- gala nesrečne vezi, v ktere je Eva člo¬ veški rod z dvomom in z nepokorščino zapletla. Ta ponižna beseda: »Fiat — zgodi se!“ prijetno odmeva po vseh sa¬ mostanih. Ljuba Mati našega Odrešenika, ki je bil pokoren do smerti na križu, rada pomaga vsem izvoljenim dušam, da doprinašajo obilne in velike darove svete pokorščine, ki se zaupljivo k njej za¬ tekajo. V teku časa je Bog obudil več v sveti ljubezni vnetih duš, ki so po raz¬ ličnih pravilih, po svoji modri skušnji in po Božjem razodenji na tisoče duhov¬ nim sinovom in hčeram pot kerščanske popolnosti kazali in jih tako do verhunca svete ljubezni pripeljali. Ko so ti raz¬ svetljeni možje v preblaženi Devici Mariji spoznali najlepši in najljubeznivejši zgled kerščanske popolnosti in so v svojih du¬ hovnih navodih resnično in priserčno češčenje nebeške Kraljice kot sveto dedi¬ ščino iskali, spoznali so ravno v tem zdatni pripomoček prave svetosti, pa so tudi veleli in priporočevali, da naj njihovi duhovni otroci preblaženo De¬ vico Marijo ne častijo le z nekterimi posebnimi duhovnimi vajami, ampak naj jo veliko bolj posnemajo v njenih čed¬ nostih , v njenem poveličevanji Boga, v njeni ljubezni do svete cerkve in do vseh ljudi. Tako vidimo v raznih redovih pobožne duše, ki so se vsi posvetni ne- čimurnosti, vsemu posvetnemu radovoljno odpovedali, pa so se vnele v prečisti lju¬ bezni do preblažene Device in Matere Marije. Vsi duhovni redovi ljubijo, častijo in poveličujejo Gospodovo Mater s svojo obljubo, ter ne posnemajo njenega pre- j lepega življenja le splošno; ampak z vednim zatajevanjem in darovanjem hre¬ penijo po tisti popolnosti in. tisti pol¬ nosti Božje milosti, ktera je bila Materi Božji po njenem neomadežanem spočetji v delež in ktero je vsem drugim greh naših pervih staršev zapravil. Cerkvene zgodbe nam pripovedujejo, da že v apostolskih časih in precej pervo stoletje je mnogo pobožnih duš glas Božji poklical v puščavo, kjer so kot puščavniki in samotarci Bogu služili. Egiptovska dežela, že v stari zavezi ime¬ nitna, s stopinjami presvete družine, pre¬ blažene Device Marije, njenega Deteta in njenega ponižnega ženina posvečena, ta dežela je srečni kraj angeljsko-čistega življenja. Takrat se je po egiptovskih puščavah razlegalo sveto prepevanje slave Božje in češčenja Matere Božje. I. Benediktinci. Začetnik samotarskega življenja v za- padnih deželah je sveti Benedikt. Ta imenitni svetnik in imenitni častivec Ma¬ tere Božje je bil rojen v majhnem mestu Nurzija blizo Spolete 1. 480. Njegovi po¬ božni starši so ga imenovali: Benedictus, to je: Blaženi. Njegov oče je imel v Rimu svojo hišo, ki se je tiščala hiše svete Cecilije. Tukaj je stanoval mla- deneč Benedikt, da je po volji svojih staršev se šolal. Imel je čedno podobo Matere Božje, pred ktero je večkrat molil in se njenemu varstvu priporočeval. Še kažejo to podobo v samostanu pri imenitni cerkvi svete Cecilije, kjer pre¬ bivajo nune svetega Benedikta. V var¬ stvu nebeške kraljice je mladeneč kmalo spoznal zapeljivost spridenega sveta; zato je bežal iz šumečega mesta v samoto. Na poti ga sreča mašnik Roman, ter ga vpraša, kam da gre? Mladeneč mu pove, da išče kraja, kjer bi skrit pred 131 svetom le Bogu in Mariji služiti mogel. Roman mu pokaže skalnat berlog pod skalnatim pečevjem. V tem berlogu, kteremu so »Subjako" rekli, je preživel tri cela leta v velikem zatajevanji. Ker se pa zlato le v ognji očisti, je Bog v svoji modrosti pripustil, da je mladenča hudi duh grozovito napadal. Nečisti duh mu noč in dan miru ne da; in ker ga Benedikt z molitvijo in ostrim postom premagati ne more, izsleče svojo samo¬ tarsko halo in se po bodečem ternji tako dolgo premetava, da ves ranjen hude skušnjave premaga. Od zdaj ga nečiste misli nikdar več niso nadlegovale. Njegovo sveto življenje je urno okrog zaslovelo, tako da ga menihi v Viko vari za opata izvolijo. Bilo pa je med njimi več razvajenih, ktere je Benedikt pobolj¬ šati želel. Nehvaležniki pa so se pome¬ nili in so mu pijačo otrovali, da bi ga s poti spravili. Sveti Benedikt pa pijačo prekriža in posoda se pri tej priči raz¬ bije. On pa se v svojo samoto nazaj poda. Ali kmalo se zbere okrog njega toliko pobožnih mladenčev, da postavi dvanajst samostanov, v ktere uversti po dvanajst menihov. Potem se poda na goro Kasino, kjer so bili malikovalci. S svojo gorečnostjo pa jih je pridobil za sveto vero. Na tej gori je postavil velik samostan. Sestavil je posebna pravila, po kterih naj njegovi učenci živijo. Iz Kasinske gore se je njegov red po vsem svetu razširil. Izmed njegovih učencev je bilo že 30 papežev, nad 200 kardinalov, krog 6000 škofov in čez 50.000 svetnikov. V njegovih svetih pravilih ni zapi¬ sano, da bi preblaženo Devico posebno častili; pa je vendar gotovo, da so du¬ hovni sinovi svetega Bendikta češčenje Matere Božje po vseh evropejskih deže¬ lah vpeljali in širili; kakor so sveto vero in resnično izobraženost povsodi j gojili. Pervo vodilo tega svetega reda je: »Služba. Božja je perva služba". In v njegovih samostanih se je izurilo ve¬ ličastno petje Davidovih psalmov. Po umetno napravljenih, vštričnih korih Be¬ nediktinskih samostanov so se razlegale noč in dan hvalne pesmi na čast Bogu in čast preblaženi Devici. Cerkvene praz¬ nike je ta red pervi in najlepše razvil. S posebno vnemo in z otroško ljubeznijo so Benediktinci obhajali Marijine godove. Po stari navadi je v vsaki samostanski cerkvi pervi stranski altar preblaženi Devici posvečen, ako nima cerkev podobo Matere Božje v velikem altarji. Najime- nitniše, najveličastniše tempeljne na čast nebeški kraljici so Benediktinci postavili. Benediktinci so oskerbovali najbolj slo¬ veča Božja pota Materi Božji posvečena. Med svetniki tega reda častimo najpri- serčnejše častivce naše ljube Gospe. Sveta vera v neomadežano spočetje preblažene Device Marije je med njimi imela najbolj učene in najbolj iskrene zagovornike. In pervi. ki je vpeljal praznik neomadeža- nega spočetja, je bil sveti Ildefonz, me¬ nih svetega Benedikta, ki je bil škof na Španjskem. Blaženemu Alanu, menihu svetega Dominika, je Mati Božja razodela, da je sveti Benedikt zato postal oče in začet¬ nik redovnikov v zapadnih deželah, ker je njeno češčenje toliko širil in jo je že v Rimskem mestu posebno častil. On je bil pervi, ki je nebeški kraljici na čast po številu Davidovih psalmov po sto in petdesetkrat molil: »Oeščena si Marija . . . ter je to češčenje Matere Božje svojim duhovnim sinovom in hče¬ ram priporočeval. Ko se je konec njegovega življenja približal , nesli so ga njegovi učenci po njegovi želji v cerkev, kjer jih je pri- serčno opominjal, naj vedno zvesto živijo po njegovih pravilih, je po prejetji sve- 9* 132 tega Obhajila z očmi proti nebu povzdig¬ njenimi, naslonjen na svoje brate — stojh umeri 21. sušca 1. 543. Njegovo telo je bilo v kapeli svetega Janeza na gori Kasinski položeno zraven telesa nje¬ gove sestre, svete Školastike, ki je bila prednica pobožnim nunam, ki so po vo¬ dilih svetega Benedikta živele. Pozneje je bilo njegovo telo prenešeno na Fran¬ cosko v vsemu svetu znani Benediktin¬ ski samostan „Fleury“. 2. Kartuzijam. Ni ga menda nobenega reda, ki bi tako zvesto posnemal tiho in sveto živ¬ ljenje Matere Božje v skritem Nazaretu, kakor so Kartuzijam. Večidel vsi du¬ hovni redovi se pečajo bolj ali manj tudi s svetom, z razširjanjem Božje časti in 50 v službi svete katoliške cerkve. Ve¬ čidel se pečajo ali z duhovnim pastir¬ stvom, z misijoni, s šolami ali s po¬ strežbo bolnikov. Kartuzijam pa se vsemu zunanjemu odpovedo in le v molitvi in v premišljevanji, od sveta po vsem od¬ ločeni , Bogu služijo; zato jim pravijo premišljeval™ redovniki. Ko so drugi redovi podobni delavni Marti, ki je Go¬ spodu tako skerbno stregla, sedi Kartu- zijan z Marijo pri Jezusovih nogah in 51 služi hvalo in plačilo Božjega učenika, ki je rekel: „Marija si je najboljši del izvolila, kteri jej ne bo odvzet." (Luk. 10, 42.) Začetnik tega ostrega reda je sveti Bruno, ki je bil rojen v Kolinu na Nemškem leta 1035. Dobri starši so svojega sina poslali v Pariz na Fran¬ cosko, kjer so takrat najbolj sloveče šole bile. Pariški škof, sveti Anon, je Bru- no-ta v mašnika posvetil in ga zvolil kanonika v mestu Rheims. Predenj pa je mislil Bruno svojo novo službo nasto¬ piti, se je v Parizu nekaj strahovitega zgodilo. Umeri je človek, kterega so zavoljo njegove pobožnosti in učenosti vsi spoštovali. Po takratni šegi so mer- liča nesli v odperti trugi v cerkev, da so zanj navadne molitve opravljali. Ko so mašniki peli: „Povej mi, koliko je mojih hudobij in mojih pregreh!" se merlič vzdigne in z groznim glasom pravi: „Zdaj sem pred sodnim stolom Božjim", in zgrudi se nazaj. Komaj mašniki na¬ prej molijo, se zopet vzdigne in pre- strašno zaupije: »Pred sodnim stolom pravičnega sodnika sem zatožen." In čez malo časa se v tretjič vzdigne mer¬ lič in pretresljivo zarjove: »Po pravični sodbi Božji sem na vekomaj pogubljen!" Molitve pojenjajo in vsi prestrašeni za¬ pustijo cerkev. Bruno, ki je bil priča te prestrašne prigodbe, je bil toliko presunjen, da je sklenil, svet popolnoma zapustiti in le za zveličanje svoje duše skerbeti. Pri¬ dobil si je šest prijateljev, ki so vse svoje imetje poprodali in med uboge razdelili. Takrat je bila znana svetost imenitnega škofa v Grenoblu na izhodnji meji Francoske. K temu svetemu možu, ki mu je bilo Hugo ime, poda se Bruno s svojimi tovarši, ter ga prosi, naj jim on pokaže pot, svetu umreti in le samemu Bogu služiti. Hugo je bil neizrečeno vesel, ker malo poprej je imel razodenje Božje, da je videl, kako se je v neki grozni samoti, ki so jej „Char- treuse" rekli, vzdignil lep tempelj, v kterega je sedem svitlih zvezd šlo. Hugo jim je živo popisal grozno samoto, ktera naj bi jim bila v prihodnje stanovanje. Ozka soteska je, pravi med visokimi skalnatimi hribi, ktere sneg in megla vedno pokriva. Daleč okoli je gosto le¬ so vj e, da malokdaj solnčni žarki obsijejo tal, kamor nobena človeška noga ne pride. Služabniki Božji se tega ne pre¬ strašijo; glasno hvalijo Boga, da so tako 133 urno našli, kar so tako priserčno želeli. Škof sam jih je peljal v to grozno puš¬ čavo. Napravili so vsakemu posebej majhne celice in v sredo so sčasoma postavili čedno cerkvico. Od tega pu¬ stega kraja so se Kartuzijane imenovali. Njihovo življenje je bilo zares vedno pokorjenje. Šest dni so bili v svojih celicah, kjer so premišljevali nebeške resnice; in da bi bili toliko ložej in bolj zbrani v Bogu, so si naložili vedno mol¬ čanje. Le ob nedeljah in praznikih so prišli v cerkev; in takrat so tudi skupaj vžili svojo revno hrano, — jajca in sir. Dva dni v tednu so vživali nekoliko ku¬ hane zelenjave. Druge dni so imeli le nekoliko kruha iz otrobov in vodo. Razun velikih praznikov so le enkrat na dan jedli. Mesa nikdar niso imeli, celo v bolezni ne. Ves čas je bil posvečen molitvi, premišljevanju in delu; prepisa- vali so bukve, da so si revni živež sami prislužili in niso nikogar zanj nadlego¬ vali. Živeli so zares le v Bogu in za Boga, ter so imeli telo le, da so ga ostro pokorili in mu niso nobene slož¬ nosti privolili. Imenitni kardinal Bona piše od teh redovnikov: „Oni so pravi čudež celemu svetu; hodijo sicer v mesu, ali vsemu pozemeljskemu so odmerli in so kot angelji na zemlji, žive podobe svetega Janeza, velicega kerstnika, ki je v puščavi živel. V cerkvi Božjega Sina so najdražji biser. Zemlja pod njihovimi nogami se jim ne zdi nobenega pogleda vredna; le proti nebu hrepeni njihovo serce.“ Takratni papež Urban II., ki je bil v svojih mladih dneh učenec svetega Bruno-ta, je poklical svojega nekdanjega učenika v Rim, da bi mu s svojim mo¬ drim svetovanjem pomagal, vladati ve¬ soljno cerkev. Bruno je vbogal; nekaj učencev ga je spremilo v sveto mesto. Papež mu je ponudil veliko škofijo Reggio. Ali ponižni Bruno le prosi, naj mu sveti Oče dovolijo, da se sme s svojimi tb- varši nazaj v puščavo podati. Ker le to željo je imel, naj bi njegovi učenci ostali pri veličastnem namenu; da hočejo posnemati tiho, samotno življenje pre¬ svete družine v majhni Nazareški hišici. Ker ga ja papež Urban toliko častil, ga je pregovoril, da ni šel nazaj v Greno- ble, kjer je sveti Hugo Brunotovim na¬ slednikom postavil in blagoslovil cerkev na čast Materi Božji in so jo imenovali: Naša ljuba Gospa pri celicah. Po pape¬ ževi želji je Bruno ostal na Laškem in se je z nekterimi tovarši podal v pusti kraj della Torre, kjer je ravno tako Oj¬ stro živel. Tukaj je 6. vinotoka 1101. umeri. Njegovo sveto telo so leta 1514 vzdignili in ga v veliko cerkev pod ve¬ liki altar položili. Bilo je še popolnoma nestrohnjeno. V svojih samotnih puščavah so ti redovniki veliko stoletij prepevali čast Božjo in slavo nebeški kraljici. Vsako noč so se ob enajsti uri zbrali in so prav polagoma prepevali zornice prihod¬ njega praznika, da je to petje do tretje ure terpelo. In vsako noč so še posebej odmolili dnevnice na čast preblaženi De¬ vici Mariji. Akoravno so Kartuzij ani tako ostro živeli, vendar so imeli veliko redovnikov, ki so v tri sto samostanih sveto živeli. Tudi v naši ljubi domovini so imeli tri samostane. Na Štajerskem so bili Kar¬ tuzijam v Geirahu. Na Dolenjskem v Pletarjih v fari svetega Jerneja. Iz teh krajev so pregnali pobožne menihe v času, ko je nesrečno luteranstvo tudi po naših krajih svoje okuženo seme sejalo. Naj- dalje so bili Kartuzijani v Bistri pri Bo¬ rovnici. V Bistri je Koroški vojvoda Bernhard leta 1255 ustanovil Kartuzi¬ jane, kakor opisuje slavni Valvazor v svojih XI. bukvah stran 140. 134 Ta red je imel posebno veliko ča- stivcev Matere Božje. 3. Karmeliti. Davno znani Karmel sem že opisal pri godovih Matere Božje, stran: 62, pa tudi nekoliko pri bratovščinah, stran: 110; toraj naj tu le nekoliko omenim od redovnikov Karmelitov, ki so po¬ sebni častivci preblažene Device Marije. Gora „ Karmel" se prav velikokrat imenuje v svetem pismu stare zaveze. Je pa 379 metrov (dvanajst sto čevljev) nad morjem visoka skalnata gora, ki je bila nekdaj posebno lepa in rodovitna. Po gori je do tisoč skalnatih votlin, v ktere se skoz tesna žrela gre in se nektere daleč v hrib vijejo. Te votline so bile večkrat skrivališče pred divjim sovražnikom, večkrat pa tudi v stanova¬ nje puščavnikom. Ena teh votlin je do 20 stopinj dolga in do 15 stopinj široka. V njej je pre¬ rok Elija svoje učence zbiral in učil. Tega preroka je posnemalo v pervih ča¬ sih več kristjanov, ki so v teh votlinah prebivali, molili in spokorno živeli. In ti samotarci so postavili na čast Materi Božji pervo kapelico na Karmelski gori, kjer je nekdaj prerok Elija videl svetli oblak, ki je bil podoba preblažene De¬ vice Marije. Pobožni kristjani, ki so po teh votlinah samotarili, so se v Marijini kapeli vsaki dan zbirali in so preblaženo Devico s petjem in z drugimi pobožnimi vajami častili; zato so jim rekli: Bratje naše ljube Gospe na Karmelski gori. V začetku petega stoletja je prišlo v sveto deželo veliko menihov, da so v samoti tiho in pobožno živeli. Ali hu¬ dobni Beduini in pozneje kervoželjni Turki so jih hudo nadlegovali in preganjali, da se je njih število do malega skerčilo. Leta 1156 pa je blaženi Bertold iz Kalabrije ta duhovni red vterdil. Bil je Bertold vojak v križarski vojski, ki je | iz zapadnih dežel se vzdignila, da bi Božji grob in Jeruzalemsko mesto iz turških rok iztergala. V vojski je priserčno molil in Marijo prosil, da bi kristjani pre¬ magali, ter je tudi obljubil, da bo po končani vojski menih postal. Po dob¬ ljeni zmagi sleče vojaško obleko in z nekterimi tovarši postavi zraven Elijeve votline malo hišico, ki je bila kmalo imeniten samostan. Pa še le sveti Al¬ bert, Jeruzalemski patrijarh, jim je leta 1209 spisal pravila, ktera so spolnovali samotarci na Karmelskem hribu. Tako je bil ustanovljen karmelski red, kterega je že prerok Elija pričel. V znamenje posebne vdanosti Materi Božji so nosili Karmeliti belo obleko. Ker so jih pa Saraceni posebno zavoljo bele obleke pre¬ ganjali, so belo obleko premenili s temno in so le beli plašč še ohranili. Noč in dan so Boga častili in njegovo prebla¬ ženo Mater Marijo. Iz Karmelske gore se je razširil ta Marijin red po vseh zapadnih deželah. Papež Inoncenc IV. je leta 1247 dovolil nekaj polajšanja poprej ostrim pravilom in poterdil to družbo redovnikov z ime¬ nom: Red bratov svete Device Karmel¬ ske. Kmalo potem je preblažena Devica Marija pokazala, kako ljubi so jej njeni „bratje“; in ta prigodba je Karmelite visoko povzdignila. 16. rožnika 1251 se je prikazala Mati Božja svetemu Si¬ monu Stok-u, ki je bil takrat prednik temu redu, ter mu je izročila sveti ška- pulir v posebno znamenje in v zastavo svojega varstva; kakor je omenjeno že pri bratovščinah. Več verhov je pognalo Marijino drevo. Razne družbe so nastale. Vse pa je vezala vez svetega škapulirja. Eden naj¬ lepših cvetov ženskega verha tega reda 135 je bila sveta Terezija, ki je Karmelitski red oživila in prenovila. Morebiti vstrežem, ako še zapišem, kako^ je današnje dni s Karmelsko goro. — Čudne, velikanske spremembe so se godile v sveti deželi, in Karmelska gora je bila vselej zapletena v razne nevihte, ktere so divjale nad Palestino. Karmel- ski samostan je bil večkrat razdjan. Zadnjikrat ga je ošabni Napoleon raz- djal. Ubogi menih Janez Kerstnik Fras- kati je vnovič pozidal sedanji velikanski samostan. Desetkrat je popotoval po Evropi in je koledoval za Karmelitski samostan. V posebnem varstvu svoje nebeške kraljice je znal tako moledovati, da je za to novo zidanje vnel slehernega, ki ga je slišal. Na dvorih bogatinov in po revnih kočah, povsodi so ga z vese¬ ljem sprejeli. Ne le pravoverni kristjani; celo krivoverci so mu svoje darove po¬ nudili. Pevci so zanj peli; godci so zanj godli; gospe so zanj šivale; po vseh časopisih so zanj pisali. Pruski kralj je zapovedal, da naj poštni vozovi zastonj vozijo brata Janeza, da po vsem kraljestvu zamere pobirati za Karmelski samostan. In ubogi brat je nabral toliko, da je postavil zares veličasten spomin svete ljubezni preblaženi Devici Mariji na čast. Večkrat razderto, pa vselej lepši so- zidano svetišče na Karmelski gori je za¬ res primerna podoba svete katoliške cer¬ kve, ki je na skalo zidana, in iz vsake nevihte prenovljena veličastno vstane. 4. Red naše ljube Gospe v odrešenje jetnikov. 24. kimovca obhajamo god Marije Device »rešenje jetnikov". Ker se ta praznik obhaja po vsem kerščanskem svetu, kakor je omenjeno na strani: 116, naj še nekoliko od tega reda zapišem. V trinajstem stoletji so neverni Mavri grozovito razsajali po Španjskem. Lovili so kristjane, jih neusmiljeno v verige kovali, v sužnost odpeljali, in so z njimi hujši kot z živino počenjali. Aragonski kralj Jakob I. se je vedno vojskoval s temi divjaki. Preslab pa je bil, da bi to prestrašilo ropanje vstavil. Še vedno so neverniki marsikterega kristjana vjeli in v grozovito sužnost odpeljali. In to je hudo peklo njegovo serce. Neko noč je priserčno prosil nebeško kraljico, ktero je posebno lepo častil, naj se ona usmili nesrečnih kristjanov in naj jih reši te velike nadloge. In glej! čudna bliščoba ga obda in pred njim je preblažena De¬ vica v nebeški lepoti. Marija mu pove, da njegova vnema za sveto vero, njegova serčnost v boju zoper nevernike in želja, da bi vse jetnike iz nesrečne sužnosti rešil, — vse to je Bogu ne¬ skončno dopadljivo. Marija mu na¬ roči, naj ustanovi red »Naše ljube Gospe v odrešenje jetnikov", ki bo za to po¬ biral mile darove po vsem kerščanskem svetu. Pobožni kralj je bil neizrečeno vesel in hvaležen, da mu je nebeška kraljica to preimenitno nalogo dala. Ni pa zdaj vedel, kako bi se lotil tega dela. Ali kmalo je tudi to zvedel. Peter Nolaskan je bil učenik in sve¬ tovalec pobožnemu kralju Jakobu. Bil je rojen na Francoskem leta 1189. Nje¬ govi starši — vitezi — so ga po ta¬ kratni šegi skerbno izredili in že majh¬ nega mladenča vadili v potrebnih vajah, da bi nekdaj imeniten vitez postal. Pet¬ najst let staremu umerje premožni njegov oče. Njegova mati je le to želela, da bi njen sin Peter se oženil in tako slavo njenega žlahtnega rodu pospeševal. Ali mladi Peter je v svoji preblagi duši ču¬ til boljši poklic. Njegovo največje vese¬ lje je bilo, da je pomagal ubogim in da 136 je bil v cerkvi, kamor je vekrat o pol¬ noči hodil, da je bil pri zornicah, ktere so menihi molili. Neizrečeno ga je bolelo, ko je slišal, kako no verni Mavri neusmi¬ ljeno kristjane lovč in kako gerdo ž njimi počenjajo. Velikrat je molil in Boga prosil, naj bi nevernim Mavrom vso moč odvzel in vse kerščanske sužnje iz njiho¬ vih rok rešil. Sklenil je, da hoče vse svoje veliko premoženje v odrešenje vje- tih kristjanov oberniti in da hoče še druge dobrotnike v ta namen prositi. Tisto noč, ko se je nebeška kraljica kralju Jakobu prikazala, prikaže se tudi svojemu ljubemu častivcu Petru, ter mu naroči, naj posveti ne le svoje premože¬ nje, ampak tudi svoje življenje v odre¬ šenje kerščanskih jetnikov. Peter se te prikazni Matere Božje prestraši in se boji, da bi ne bila kakšna zvijača hu¬ dobnega duha, ki se večkrat v angelja luči spremeni. Marija se mu v drugič prikaže ter mu pravi: »Nič se ne boj, jaz sem Mati Božja. Tvoje prizadevanje je po Božji volji in Bog ti bo pomagal." Peter je bil potolažen. Ali tudi on ni vedel, kako bi se dela lotil. Težko, nepremagljivo se mu je to zdelo. Vpra¬ šal je toraj za svet svojega spovednika. Ta je bil pobožen, razsvetljen dominika¬ nec, Rajmund Penafort, ki je bil tudi spovednik kralja Jakoba. Ko Peter pri¬ kazen Matere Božje pove, mu Rajmund pravi, da tisto uro se je tudi njemu Ma¬ rija prikazala in mu je ravno to naročila. Zagotovi ga, da hoče po svoji moči pod¬ pirati to preimenitno delo. Ko je Peter zvedel še prikazen, ktero je kralj imel, poprijel se je z vso vnemo Marijinega naročila. V Barceloni je že bila mala družba, v kteri so bili premožni in plemeniti možje in mašniki, ki so jetnike obiska- vali in miloščino pobirali, s ktero so kerščanske sužnje odkupovali. Večidel i vsi so se Petru pridružili in on je to družbo imenoval: »Red naše ljube Gospe v odrešenje jetnikov". Kralj Jakob je I v ta namen veliko daroval. 10. velik, serpana 1. 1217 je storil sveto obljubo | Peter in ž njim sedem vitezev in šest mašnikov v škofovi cerkvi v Barceloni v pričo kralja in vsega kraljevega dvora. Zraven navadnih treh obljub so sto¬ rili še četerto obljubo, ktera nas uči, kako daleč pelje sveta vera človeka v ljubezni do bližnjega. Ti sveti možje so namreč obljubili, da hočejo sami v suž- nosti nevernikov ostati, ako bi v odre¬ šenje jetnikov potrebno bilo. Papež Ho- norij III. je ta red poterdil. Kmalo se je zbralo mnogo imenitnih mož iz Španjskega, iz Angleškega, iz Francoskega in tudi iz Avstrije. Več teh preblagih Marijinih služabnikov je res se zamenjalo v sužnost, da so rešili kristjane in so kot sužnji med never¬ niki sveto vero učili. Sveti Rajmund je bil osem mescev v sužnosti. Prestrašne muke je prestal v tem času. Ko ni jenjal, Kristusa oznanovati, so mu neus¬ miljeni neverniki z razbeljenim železom ustnice prederli in mu ključavnico na usta djali, da bi omolknil. Ravno tako je storil sveti Peter Pas¬ kal, škof Januiski. Ko je vse svoje imetje za oproščenje jetnikov razdal, šel je sam med nevernike, da bi jih v sveti veri podučil. Ali oni so ga urno zgra¬ bili, v verige zakovali in ga neusmiljeno terpinčili. Njegova čeda mu pošlje pre¬ cej denarjev, da bi se odkupil. On pa s tem denarjem odkupi več žen in otrok; ker se je bal, da bi v grozovitnem ter- pinčenji od svete vere ne odstopili. Sam pa je ostal v sužnosti tako dolgo, da si je krono mučeniško zaslužil. Sam Peter Nolaskan je več kot štiri tisoč sužnjim prostost pridobil. Bili so v tem redu dvojni udje. Vi- 137 tezi, ki so imeli navadno obleko; le mali škapulir so nosili. Ti so bili na straži pri morskih bregovih ter so varovali, da divji Saraceni in Mavri niso krajev na¬ padali in kristjanov v sužnost ne odpe¬ ljali. Druga versta udov so bili mašniki, ki so službo Božjo opravljali. Ta red je v poznejših časih jenjal. 5. Dominikam. V Kalarhogi na Španjskem sta živela proti koncu dvanajstega stoletja Feliks in Joana v srečnem zakonu. Imela sta tri sinove, ki so bili vsi mašniki Gospo¬ dovi. Starejši, Anton, je stregel bolni¬ kom. Zavoljo njegove ponižnosti in za¬ voljo njegovega usmiljenja ga je Bog po njegovi smerti poveličal z mnogoterimi čudeži. Drugi sin, Mamecij, se je pri¬ družil svojemu mlajšemu bratu Dominiku, in je tudi v svetosti umeri. Dominik se je rodil leta 1170. Da ga je Bog za nekaj posebnega izvolil, je že zgodaj pokazal. Njegovi pobožni materi Joani se je sanjalo, da pod svojim sercem nosi psička, ki ima gorečo baklo, s ktero svet zažiga. Te sanje so dobro ženo vzne¬ mirile. Šla je na grob svetega opata Dominika in je tam priserčno molila za srečen porod. In sveti Dominik se skerbni materi prikaže ter jo potoži, da bo njeni sin svet razsvetlil in sveto cerkev razve¬ selil. Iz hvaležnosti so mu dali ime Dominik. Njegovo čelo je bilo premilo svetlo, da ga je rad imel, kdor ga je le pogledal. Ko je bil še v zibeli, se mu je roj čebel na usta vsedel, kar je pome¬ nilo, da bo med Božje modrosti iz nje¬ govih ust tekel. Ko je toliko odrastel, da je zamogel sam iz postelje vstati, je zapustil večkrat svojo posteljo in je na terdih tleh ležal. Sedem let starega so izročili stricu, pobožnemu mašniku v izrejo. Njegovo edino veselje je bilo, da je psalme pre¬ peval, pri sveti maši stregel in vedno kaj v cerkvi opraviti imel. Vse to je storil v veliko spodbudo vsem, ki so ga videli. Skerbno se je ogibal vsake nevarnosti, da je svojo nedolžnost neo- madežano ohranil. Uboge je toliko ljubil, da je o času lakote prodal celo svoje bukve in kar je za nje dobil, je med reveže razdelil. Veliko druzih je posne¬ malo njegov zgled. V mašnika posvečen je z veliko vnemo besedo Božjo ozna- noval; zraven pa ostro živel. Deset let se je pripravljal na delo, za ktero ga je Bog odločil, ne da bi bil vedel za to. Nekdaj je spremil svo¬ jega škofa, ki je po kraljevi želji na Francoskem opraviti imel. Na tej poti je zadel na krivoverce Albigenze, ki so takrat veliko zmešnjavo sveti cerkvi de¬ lali. Mož, pri kterem je Dominik v Toulousi prenočil, je bil tudi krivoverec. Vso noč se ž njim pogovarja in preden je ljubo solnce izšlo, se je mož odpove¬ dal krivi veri. To je Božjemu služab¬ niku misel obrodilo, da bi zbral več mašnikov ali da bi ustanovil celo nov red, ki bi se z oznanenjem svetih res¬ nic krivi veri vstavili in nesrečno zaslep¬ ljene nazaj v katoliško cerkev vabili. Za zdaj pa je to misel zase ohranil in v priserčni molitvi Bogu in svoji nebeški kraljici priporočeval. Podal se je sveti Dominik v Rim, prosit papeža Inocenca III. privoljenja, da bi smel po teh krivoverskih krajih sveti evangelij oznanovati. Z vso vnemo se je vpiral hudobnemu početju Albigen- zov. Veliko krivovercev je pripeljal nazaj v naročje svete cerkve. K temu je veliko pripomogel tale čudež: V me¬ stu Montreal se je štirnajst dni prepiral z načelniki krivovercev. Dominik je na¬ pisal kratek katekizem, ter je vsako res¬ nico z besedami svetega pisma nove 138 zaveze dokazal; in ta spisek je Albigen- zom podal v prevdarek. Tudi krivover¬ ski učitelji so napravili spis, v kterem so svoje zmote zvijačno terdili. Več krivovercev je bilo zdaj zbranih, naj pre¬ sodijo ta dva spisa. Po daljnem prič¬ kanji sklenejo oba spisa vreči v ogenj, in kteri spis bo ostal nepoškodovan, bo za resnico spoznan, drugi pa naj kot kriv zgori. Pred starim malikovalskim tempeljnom napravijo ogenj in vanj ver- žejo oba spisa. Spis krivovercev urno zgori; pisanje svetega Dominika pa nad plamenom v zraku vihra in slednjič na bližnjem tramu obvisi. Dvakrat še ga v ogenj veržejo; ali vselej se čudež ponovi. Nastala je huda lakota in sveti Do¬ minik je videl, koliko nedolžnih duš so krivoverci premotili, ker so jim podporo ponujali, da so jih v svoje mreže vjeli. Zato je več škofov na pomoč prosil, da so mu pomogli in postavil je v mestu Prouille naši ljubi Gospej v čast ženski samostan po pravilih svetega Auguština, v kterem so poštene device zavetje imele in žensko mladost učile. Umeri je pa Ozmanski škof, njegov največi podpornik in več druzih tovaršev ga je zapustilo, ko so videli veliko ter- dovratnost zaslepljenih krivovercev. Ali sveti Dominik vendar ni obupal. Še bolj priserčno je molil, še bolj milo je pro¬ sil Marijo na pomoč. Bos je prehodil mesta in vasi, pripravljen dati kri in življenje za sveto vero. Ko so ga kri¬ voverci gerdo zaničevali, mu v obraz pljuvali, ga z blatom ometavali, bil je vsega tega le vesel. S svojim spokornim življenjem in s svojimi pretresljivimi in toliko ljubeznjivimi pridigami je pridobil veliko krivovercev. In zdaj se mu pri¬ kaže Marija, ktero je tako priserčno ča¬ stil ; in nebeška kraljica ga milo poto¬ laži: „Ti veš, koliko je preterpel moj | Sin, da bi odrešil človeški rod. Odre- . senik pa noče, da bi njegovo delo hudobija । satanova končala. Bodi serčen, tvoj trud j ne bo zastonj. Da se nevihtam toliko hudega ustaviš, neprenehoma oznanuj naj- imenitniše skrivnosti odrešenja in opo¬ minjaj ljudstvo, da teh velikih dobrot nikdar ne pozabi. Vpelji povsodi molitev svetega rožnegavenca in uči vse ljudstvo to molitev, ter mu povej, da je mojemu Božjemu Sinu in meni dopadljiva. S to molitvijo bo čednost razcvela, pregreha bo pojenjala, kriva vera bo zatrena in milost Božja pridobljena. Rožnivenec bo sveti cerkvi nevsahljivi studenec vseh dobrot, zato bodi ti s svojimi učenci apostelj te molitve; povsodi jo priporo- čujte, in širite, kolikor morete. Oblju¬ bim ti veliko milost, da se boš prepričal, kako dopadljiva mi je ta molitev in kako koristna je vsem vernim. Ko mu preblažena Devica izroči sveti rožni- venec, mu še pravi: „To naj bo posebno znamenje, kterega dam tebi in tvojemu redu, ki ga boš zdaj ustanovil; to naj bo zagotovilo, s kterim ti pokažem svoje posebno dopadanje.“ Tako naročuje ne¬ beška kraljica svetemu Dominiku in zgine. Sveti mož se urno loti naloge, ktero mu je Marija izročila. V Toulousi začne leta 1208 učiti sveti rožnivenec. Srečen je bil nasledek. Pravoverni so ga z ve¬ seljem poslušali, s solzami so močili dar nebeške kraljice. Na tisoče krivovercev se je spreobernilo; veliko grešnikov je pot pokore nastopilo. Ker je pa pre¬ greha tako splošna bila, spoznal je sveti Dominik, da je treba združene moči. Zato je mislil, kako bi zbral več mašni- kov, ki bi v revščini živeli in besedo Božjo oznanovali. Dolgo je molil in prosil Boga, naj bi ga na mogočno priprošnjo Matere Božje razsvetlil, kako naj ta na¬ men doseže. Že je pridobil šestnajst misijonarjev, 139 gorečih delavcev v Gospodovem vinogradu. Eden zmed teh, Peter Cellani, je imel v Toulousi več hiš; te je svetemu Domi¬ niku ponudil. Da bi svojemu novemu redu potrebno veljavo pridobil, popotuje leta 1215 v Rim. Papež Inocenc III. ga ljubeznjivo sprejme. Ker je že več slišal od njegove vneme za čast Božjo, obljubi mu svojo pomoč. Takrat je bil ravno četerti late¬ ranski zbor, ki je zavergel krivo vero Albigenzov in druzih, ki so sveto vero pačili. Ta zbor je pa tudi sklenil, da se novi redovi ne privolijo, ker je bilo nevarno, da bi premnogi redovi kake zmešnjave ne napravili. Po končanem zboru se verne sveti Dominik nazaj v v Toulous. Ko je papež Inocenc III. umeri, je Dominik v drugič popotoval v Rim; ker zadeve njegovega reda še niso bile dognane. Zavoljo sklepa zadnjega zbora ga pa pred papeža Honorija III. še pustili niso. Sveti mož se v svoji novi zadregi zopet zateče k svoji mogočni pomočnici, k Mariji. Ko po svoji navadi po noči v cerkvi moli, se mu nebesa od¬ prejo in on vidi, kako se Jezus v svo¬ jem pravičnem serdu vzdigne in s tremi gorečimi pšicami žuga prevzetnim, lakom¬ nim in nečistim. Marija pa, Mati milosti, pristopi in milo prosi, naj Gospod za pravico usmiljenje deli in naj prizanese njim, ktere je s svojo drago Kervijo od¬ rešil. Mar ne vidiš, pravi Jezus, koliko krivico mi delajo, da moja pravica toliko hudega dalje prenašati ne more? Na to prosi še Marija: Glej! imam zvestega služabnika; tega boš poslal med nje, da jim tvojo voljo oznanuje in preslepljeni se bodo nazaj vernili k tebi, svojemu Zveličarju. In še druzega služabnika imam; tega mu bom pomočnika dala. In Gospod je odgovoril: Glej, potolažen sem. In odložil je goreče pšice. Drugo jutro je Dominik v cerkvi dobil svetega Frančiška. Akoravno ga še nikdar ni videl, je v njem precej spoznal tistega pomočnika, od kterega je Marija govorila. Oklene se ga in mu pravi: Ti si moj tovarš; delajva zdru¬ ženo, in noben sovražnik naju ne bo premagal. Dominik mu razodene prikazen, ktero je imel, in bila sta eno serce, ena duša. S pomočjo Matere Božje je Dominik pridobil privoljenje svetega Očeta, da i sme ustanoviti svoj red, in zdaj se poda nazaj na Francosko. Veliko imenitnih i in učenih mož je pristopilo temu Mariji- j nemu redu. Njegov red se je hitro razširil po vseh krajih, ker bil je pod varstvom mogočne nebeške kraljice. Svojim bra¬ tom je priporočeval, naj svoje serce po¬ polnoma odtergajo vsega posvetnega, naj še za juteršni dan ne sleerbijo. Zato ni । nikakoršnih darov sprejeti hotel. Ko je 1 nekdaj s štirdesetimi brati v samostanu v Bologni bil, se je zgodilo, da je brat, ki je vsakdanjega živeža za nje po hišah prosil, samo dva kruha nabral. Ali sveti Dominik se nič ne boji. Zateče se k svojemu navadnemu pripomočku ; prosi priserčno Marijo, in njegovi bratje se vsedejo za mizo. Zdaj vzame kruhe, jih razdeli in sleherni dobi toliko, kolikor potrebuje in več kruha, kakor ga je prej bilo. Tako se je večkrat zgodilo. — Ko¬ liko čudežev je sveti Dominik storil, ni mogoče popisati. Njegovi bratje so bili toliko vneti za Božjo čast, da je veliko njih svojo kri prelilo za sveto vero. Nevtrudeno je delal in za pokoro je imel, ako je po terdih potih, ko je bos hodil, kervave žule dobil. Njegove te¬ lesne moči so pri tolikem trudu pešati jele. In ko mu je bilo razodeto, da bo zapustil solzno dolino, rekel je svojim bratom: „To dediščino vam zapustim: Imejte resnično ljubezen; bodite ponižni 140 in ohranite prostovoljno uboštvo." Svoje roke in svoje oči je proti nebu povzdig¬ nil in molil: „Sveti oče; tvojo voljo sem dopolnil; ktere si mi izročil, sem obvaroval; zdaj jih tebi priporočim, va¬ ruj in ohrani jih." Čez malo časa pravi: »Zdaj začnite moliti.“ Ko so molili: »Pridite na pomoč svetniki Božji, pridite naproti angelji Gospodovi, prejmite nje¬ govo dušo in jo nesite pred obličje Božje," premaknile so se njegove ustnice zadnji¬ krat in Vsegamogočni je sprejel njegovo sveto dušo. Umeri je 6. vel. serpana 1. 1221 v Bologni. Njegov red pa še dan današnji veliko dobrega dela. In koliko milosti Božjih sprosijo na Marijino priprošnjo pravoverni z molitvijo svetega rožnegavenca, kterega nas je naučil sveti Dominik, kakor mu je nebeška kraljica Marija sama naročila! 6. frančiškani. Red svetega Frančiška se je pričel v nekem svetišču preblažene Device, v cerkvi naše ljube Gospe nebeških ange- Ijev pri prijaznem mestu Asizu na La¬ škem. Začetnik tega reda se imenuje Serafinski, ker je njegovo serce bilo polno serafinske ljubezni. V tej ljubezni je posnemal kraljico angeljsko in je širil priserčne želje njenega maternega serca; da bi namreč vsi ljudje Jezusa Kristusa vedno bolj spoznali in vedno bolj ljubili. Častil in oznanoval je Zveličarja najraji v preljubeznjivi skrivnosti — v skrivnosti njegovega včlovečenja; zato ga je vedno premišljeval v jaslicah ležečega in na naročji njegove deviške Matere v Betle¬ hemskem hlevu. Zato je posnemal v revščini svojega Zveličarja in njegovo Mater. Poseben častivec Matere Božje je, ko je premišljeval njeno neizmerno čast, pa tudi posnemal njeno revščino in njeno zapuščenost. V tem ga posnemajo njegovi duhovni sinovi še dan današnji. Ker je red svetega Frančiška vsem Slovencem dobro znan inse od svojega za¬ četka za Marijino čast posebno poganja; zato naj nekoliko opišem njegovega za¬ četnika. To tem raji, ker sem nad nje¬ govim grobom v mestu Asizu 3. rožnika 1. 1877 nekervavo daritev nove zaveze opravil. Leta 352 so prišli nekteri puščavniki iz Jutrovega, in s privoljenjem papeža Liberija so se naselili v dolini Spoleto. Na ravnini blizo mesta Asiza so posta¬ vili malo kapelico, ktero so imenovali »Marija v Jozafat"; ker so nekaj svetinj iz Marijinega groba v njej imeli, je bila posvečena vnebovzetju Matere Božje. V šestem stoletji so to kapelo prevzeli Be- nediktini. Ti pobožni menihi so kapelo podaljšali in so jo imenovali »Marijo angeljev", ker so pri tej kapeli večkrat slišali angeljsko petje. Tudi »Porcijun- kula" so jej rekli, to jemali delež; ker so menihi na bližnjem hribu Subjako majhne deleže imeli. Ko so pa Benediktinci več druzih krajev prevzeli, se je kapela zeld opustila. Le nekteri pobožni kristjani so jo še obiskovali. Med temi je bila tudi pobožna žena, ki je večkrat iz mesta Asiza v to kapelo Matere Božje hodila in tukaj pri- serčno nebeško kraljico prosila, naj bi jej od Boga sina sprosila. Ta žena je bila mati svetega Frančiška. Ta ve¬ lik svetnik je že pred svojim rojstvom postal Marijino dete, in v otroški lju¬ bezni in v zvestobi je Božji Materi zvest ostal vse svoje življenje. Bil je sveti Frančišek rojen leta 1182. Njegova pobožna mati je imela neznanske bolečine pred njegovim rojstvom. Nek ptuji romar jej svetuje, naj se poda v hlev in tam na slami bo rojen njen sin, kakor je bil Jezus Kristus v zapuščenem hlevu rojen. Tako se je zgodilo. Njegov oče je bil bogat kupec, na posvetno preveč 141 navezan. Frančišek, ko je odrastel, je bil rad vesel, ali vendar se je greha skerbno varoval; ker stud nad grehom mu je dobra mati vcepila. Posebno je reveže ljubil. Neki dan ga prosi revež ubogajmo; v svoje delo zamišljen, mu Frančišek nič ne da. Ko pa revež odide, mu vest ne da miru; gre za revežem in ga bogato obdaruje; pa za terdno sklene, da ne bo nobenega pustil brez daru, kdor ga ho v Božjem imenu kaj prosil. Nekdaj je revnemu vojaku svojo obleko dal. Po noči pa mu pokaže Bog prelepo palačo polno orožja, ki je bilo s križi zaznamovano. Ko vpraša, čigavo je to orožje, sliši, da je pripravljeno njemu in njegovim vojakom. Ker je bil mladeneč čverst in serčen, misil je, da ta prika¬ zen pomeni, da bo v vojaškem stanu srečen. Zato se poda proti Neapolitan- skemu, kjer je takrat ravno vojska bila. Ko pa v Spoleti prenoči, prikaže se mu Kristus in mu pravi: „Frančišek, kaj meniš, kdo ti zamore dati več dobička, gospod ali služabnik, bogat ali reven?" »Gospod in bogat", hitro odgovori. »Za¬ kaj pa hočeš zapustiti Boga, ki je Go¬ spod in bogat in hitiš za človekom, ki je služabnik in reven?" »O Gospod, kaj hočeš da storim?" vpraša Frančišek. »Pojdi nazaj v svoje mesto; kar si vi¬ del, ima duhovni pomen, in spolnil bo Bog, ne pa ljudje", mu reče Gospod. Ko pride nazaj, ga obsujejo prijatli in se veselijo ž njim. On pa je ves res¬ noben in tih. Nekteri ga šaljivo vpra¬ šajo, če se misli morebiti ženiti. On pa urno odgovori: »Res, izbral sem si ne¬ vesto, ktera je žlahtnejša, bogatejša in lepša, kakor ste kedaj ktero videli," in ta nevesta je bila revščina, uboštvo Je¬ zusa Kristusa, po kterem je ves hrepe¬ nel in kterega se je kmalo tako terdno oklenil. Še obilnejše je revežem delil, celo gobovim je stregel; in zato sta se sperla z očetom, ki za tako radodarnost ni imel nobenega serca. Oče je vse posku¬ sil, da bi svojega sina odvernil od ta- cega, kakor je mislil, prenapetega živ¬ ljenja. Celo v neko temnico ga je bil zaperl; ali zastonj je bilo vse prizadevanje po¬ svetnega očeta. Tako daleč je prišlo, da je oče peljal svojega sina pred škofa in ga silil, naj se odpove vsej dediščini svojej. Frančišek je storil tiho in mirno vse, kar je oče zahteval; saj si je ubo¬ štvo zvolil v delež. Do spokorne srajce, ktero je že nosil, je vso obleko dal očetu, in potem je rekel: »Doslej sem imenoval Petra Bernardone-a svojega očeta; zdaj pa bom toliko ložej molil: Oče naš, kteri si v nebesih, na kterega stavim vse zaupanje svoje!" Škofu se je milo storilo in objel je služabnika ! Božjega in mu podal stari plašč, da se je ž njim ogernil. Takrat je bil Fran¬ čišek 25 let star. Zdaj je le molil in sam sebe zatajeval. Po domačem mestu je ubogajme prosil, da se je v ponižno¬ sti bolj vadil. Oblekel je revno halo in z vervijo se je opasal. Gologlav in bos je hodil. Podal se je v zapuščeno, pol ure oddaljeno kapelo »Marijo angeljsko ali Porcijunkulo." Kmalo je to kapelo ozaljšal in popravil. Tukaj je na pri¬ prošnjo preblažene Device Marije začel svoje apostoljsko življenje. Začel je pokoro oznanovati in sicer s prav dobrini vspehom; saj njegovo uboštvo, njegova ponižnost in njegovo zatajevanje je bila živa pridiga resnične pokore. Njegovo sveto življenje je kmalo privabilo več učencev. Mašnik Morikve je nevarno zbolel; zdravniki mu niso mogli pomagati. Priporočil se je svetemu Frančišku v molitev. Sveti mož moli zanj; pomoči skorjico kruha v svetilnico, ki je v njegovi kapeli pred altarjem naše ljube Gospe angeljev gorela in jo 142 mu pošlje s sporočilom: »Milost našega Zveličarja ga bo ozdravila; pa ga bo tudi storila hrabrega vojaka, ki bo našej vojski se pridružil in pri njej ostal." Ko je bolnik skorjico prejel, je zdajci ozdravel in bil učenec svetega Frančiška. Ko sveti Frančišek vidi, da se nje¬ govi učenci, njegovi posnemovalci urno množijo, napiše jim pravila, ktera poda papežu Inocencu III. v poterdilo. Ker so se pa pravila svetemu Očetu preostra zdela, jih ne misli poterditi. V prikazni pa vidi papež, da lateranska cerkev pada in ubožni mož jo s svojimi ramami pod¬ pira; spoznal je v tem možu svetega Frančiška, poterdil pravila, ga blagoslo¬ vil in pooblastil njega in njegove du¬ hovne sinove, da smejo pokoro oznano- vati. Asiški škof Vido je svetega Fran¬ čiška posvetil v dijakona; mašnikovega posvečevanja pa ni sprejel, ker se je za to nebeško čast nevrednega imel. Zdaj so mu bratje svetega Benedikta popolnoma prepustili cerkev »Marije an- geljev". In tukaj je presrečna zibelka toliko spoštovanega, po vsem svetu raz¬ širjenega reda svetega Frančiška. Hitro, hitro so se množili duhovni sinovi nje¬ govi, da že leta 1219 jih je bilo do pet tisoč. Sveti Frančišek pa je napredovedal v vseh čednostih. Posebno je častil pre- blaženo Mater Božjo. V njeno varstvo je izročil svoj red; njo si je izvolil v priprošnico; v njo je za Jezusom stavil vse zaupanje svoje. »Saj je ona veli¬ častvo Božje nam brata storila; ona nam je milost dosegla", je večkrat rekel. In Mati Božja je svojega ljubljenca s svojo materno ljubeznijo osipala. Velikokrat se mu je prikazala in ga z nebeško radost¬ jo napajala. Se ve, da tudi hudobni duh ni miroval. Ko je enkrat sveti Frančišek dolgo v noč v svoji celici mo¬ lil, nadlegoval ga je satan z mislijo, naj ' bi tako dolgo ne čul in ne molil; raji naj bi si drugačna pokorila nakladal; ker bi mu ponočno čuvanje prezgodno smert nakopalo. Spoznal je zvijačo hu¬ dobnega duha, šel v bližnjo hosto in se je gol po ternji valjal, da je bil ves kervav. »Bolje je za me, da s Kristu¬ som te bolečine terpim, kakor da bi ubogal svet hudobnega duha", je rekel. Čudna svetloba ga je obdala, da je videl rudeče in bele cvetlice v cvetji, akoravno je to v hudi zimi, v prosincu bilo. To je storila vsegamogočnost Božja, da se je bodeče ternje v lepe cvetke spre¬ menilo. Kako je sveti Frančišek pridobil svoji cerkvi »Porcijunkuli" popolne odpustke, bilo je že omenjeno pri popisu bratov¬ ščine naše ljube Gospe »Kraljice ange- Ijev", na strani: 123. Velikokrat so ga njegovi bratje videli, kako je v zamaknenji se radoval z Ma¬ rijo in z njenim nebeškim Detetom, ktero mu je Marija večkrat na naročje položila. Lahko si mislimo , da s tolikimi ne¬ beškimi dobrotami obdarovani svetnik je v ljubezni do Jezusa in do Marije vedno bolj gorel, da ga je ta sveta ljubezen nekako vsega prevzela. Bog mu je dodelil še to posebno milost, da ga je storil mučenika svete ljubezni, da mu je na hribu Alverno po prikazni križanega Serafina vtisnil petere Kristusove rane. Zato ga sploh imenujemo Serafinskega svetnika. Te prečudne rane so mu de¬ lale velike bolečine, ktere je s posebnim veseljem terpel. Saj ni želel druzega, kakor le z Jezusom terpeti. Ali s to ljubeznijo pa si je pridobil tudi visoko učenost, s ktero je besedo Božjo ozna- noval. Še le 45 let starega napade huda bolezen. Ko mu je Gospod Jezus Kri¬ stus naznanil konec njegovega življenja, 143 poprosil je svoje brate, naj ga prenesejo k cerkvi „ kraljice angeljev*. Priporočil jim je, naj v veliki časti imajo to cer¬ kev; ker razodeto mu je bilo, da je pre- blaženi Devici Mariji posebno ljub ta kraj; zato jim je tudi naročil, naj sker- bijo, da pred altarjem Marijinim vedno luči gorijo. V svoji ponižnosti je večkrat rekel, naj ga med razbojnike pokopajo. Ko je svojim učencem, ktere je brate svoje imenoval, še naročil, naj zmiraj skerbno živijo po njegovih pravilih, je molil 141. psalm, v kterem David prosi pomoči v smertni nevarnosti; in ko iz¬ moli še besede: »Pelji me iz ječe, da slavim tvoje Ime!“ je srečno umeri 4. vinotoka 1. 1226. Posebna ljubezen in priserčno češče- nje preblažene Device Marije je velika dediščina, ktero je sveti Frančišek Sera- finski svojemu redu zapustil. Že pri drus-em velikem zboru v Asizu so menihi O svetega Frančiška sklenili, naj se vsako nedeljo spomin neomadežano spočete De¬ vice Marije slovesno obhaja; in očetje frančiškani so se z vsem orožjem res¬ nične učenosti vedno poganjali za to imenitno prednost naše ljube Gospe in Matere Božje. Nikjer ne obhajajo praz¬ nik Marijinega spočetja tako slovesno in tako spodbudljivo, kakor v cerkvah častitih frančiškanov in kapucinov. Ta red je imel v svoji skerbi največ Mari¬ jinih Božjih potov. S posebno vnemo so od nekdaj skerbeli očetje frančiškani za resnično pobožnost Marijinih romarjev, ter so jim slavo in mogočne priprošnje nebeške kraljice oznanovali. O naj bi duh svetega Frančiška vedno vladal ta imenitni red! Vstanovil je sveti Frančišek še drugi red pobožnih devic, ktere so živele po | njegovih pravilih. Postavil jim je sam vodnico, sveto Klaro, ki je tudi v mestu Asizu s svojimi sestrami Bogu služila. Videl sem grob in telo svete Klare, ki je v cerkvi na drugem koncu mesta Asiza, in pred kterim vedno luči gorč. Tukaj so nam kazali tudi britko martro, ktero je sveti Frančišek navadno seboj imel. Še tretji red je ustanovil za pobožne, ki med svetom živijo, pa vendar posebne molitve opravljajo in spolnujejo nektera opravila, ktera jim je sveti Frančišek dal. Tudi ti tretjeredniki lepo častijo našo ljubo Mater Božjo. Tretji red današnji sveti Oče Leon XIII. posebno priporočajo in sedanje čase se razširja prav močno po vsem kerščanskem svetu. 7. Služabniki Marijini. V trinajstem stoletji, ko sta živela sveti Dominik in sveti Frančišek in sta svoje redove ustanovila, je bilo v mestu Florenciji sedem imenitnih, bogatih pa bogoljubnih mož, ki so bili polni svete ljubezni. Ti možje so se veliko priza- djali, da bi poravnali razpertije, ki so med mestjani veliko hudega napravile. Bila je v Florenciji takrat bratov¬ ščina, Materi Božji posvečena, ktero so „Lavdesi“, to je, častivci imenovali. Njeni udje so se zbirali, posebno o Ma¬ rijinih praznikih, v neki kapeli in so slavo in hvalo nebeški kraljici prepevali. V to bratovščino so bili zapisani tudi ti pobožni možje: Bonfilij Monaldi, Bona- junkta Maneti, Maneti Anteleni, Amadej Amadejski, Ugucio Ugucionski, Sostenej Sostenejski in Aleš Falkoneri. Ti možje so spoznali, da najprej se bodo razpertije med mestjani poravnale, ako se bodo preblaženi Devici bolj serč- no priporočevali in jo pomoči prosili. Zato so svojim sosedom prigovarjali, naj se pridružijo častivcem Matere Božje. In s svojim lepim zgledom so pridobili do dve sto najimenitniših mestjanov, da so se potolažili, ter so se vdeleževali shodov, 144 kjer so slavo Božjo in hvalo preblažene Device Marije združeno prepevali. 15. vel. setpana leta 1233 so udje te bratovščine z vso mogočno slovesnostjo obhajali praznik vnebovzetja Matere Božje. Svete pobožnosti vsi prevzeti so bili po¬ sebno ti sedmeri možje. Ko so veličastni vhod nebeške kraljice v sveta nebesa premišljevali, bili so vsi sedmeri prečudno zamaknjeni. Vsak zmed njih je videl gorečo kroglo v žareči svetlobi. Šlo je iz krogle sedem žarkov, ki so sedmere može obsevali. Obudila se je v njih ne¬ znana žeja in goreča želja po nebeških dobrotah. Ko premišljujejo pomen te prikazni, prikaže se jim nebeška kraljica sama, s krono svojega veličastva na glavi, v nebeški bliščobi, obdana od pre¬ lepih angeljev, pokliče preljubeznjivo vsa- cega posebej ter jim naznani, naj za¬ pustijo svet, in naj se podajo v kraj, kterega jim bo ona pokazala. Obljubi jim svoje posebno varstvo in svojo po¬ moč. In prikazen zgine. Med tem je bilo hvalno petje na čast Materi Božji končano. Ljudje se razidejo; le teh sedem mož je še ostalo. Ker pa nihče zmed njih ni vedel, da so drugi imeli enako prikazen, čudijo se, zakaj da so ostali na tem svetem kraji. Vsak je čutil v sebi željo, da bi svojo prikazen drugim razodel; ali tihi so bili, v strahu, da bi razodenje prikazni morebiti kaj napuha ne razodevalo. Slednjič vendar spregovori po globokem zdihljeju Boni- filij Moraldi, najstarejši med njimi, kte¬ rega so tudi vsi spoštljivo pogledovali. Zdelo se mu je, da ne sme zamolčati, kar mu je razodela preblažena Devica. Pazljivo ga vsi poslušajo in solze vese¬ lja vse polijd, ko svojo prikazen Marijino pripoveduje. Ko pa Bonifilij jenja, vsi spoznajo, da so imeli ravno tako razodenje. Ker jim je Bog na enem kraji in ob enem času po Mariji svojo sveto voljo razodel, so sklenili, da hočejo po tem delati, svet zapustiti in se v puščavo podati. Da bi pa v tako imenitni zadevi potrebni red spolnovali, prosili so Boni- filija, naj on vse potrebno preskerbi, da svoje priserčne želje spolniti zamorejo. Odpovedali so se svoji častni službi v mestnem zboru, prodali so svoje imet¬ je, in so premoženje med uboge razde¬ lili. Izvolili so si voditelja Marijine bratovščine, učenega in pobožnega maš- nika Jakoba Poggibonci, za spovednika. Po njegovem svetu so šli k škofu, da 50 v ponižnosti razodeli, kaj se jim je zgodilo, in kaj mislijo početi, ter so ga prosili njegovega privoljenja in potreb¬ nega blagoslova. Pobožni škof Adringo se veseli ž njimi, jim privoli, da se smejo podati v samoten kraj; kjer si smejo postaviti altar, na kterem se bo brala sveta maša; in jim da svoj oče¬ tovski blagoslov. Med tem je prišel praznik Marijinega rojstva, 8. kimovca 1233. Ta dan so 51 odbrali, da hočejo začeti svoje novo življenje. Na tihem gredo vsi iz mesta in se naselijo v prav mali hišici v bližnji vasi Kamarcija. Tu napravijo mali al- tarček, nanj postavijo podobo žalostne Matere Božje in so pri sveti maši, ktero jim bere njihov spovednik, ter vsi prej¬ mejo sveto Obhajilo. Zdaj se oblečejo v revno, pepelnato-sivo obleko, se svetu popolnoma odpovedo in svojemu slabemu nagnjenju večno vojsko zažugajo. Sklenili so, da hočejo v vednem uboštvu, v vednem pokorjenji živeti, da hočejo zmiraj molčati, neprenehoma mo¬ liti in premišljevati, posebno pa častiti tudi svojo premogočno varhinjo, prebla- ženo Devico in Mater Marijo. Tudi zdaj so si izvolili Bonifilija za prednika in očeta, ter so mu popolno pokorščino obljubili. Da bi jim škof poterdil nova pravila, šli so vsi k njemu. Komaj so 145 do mesta prišli, razglasilo se je urno, da možje, ki so vse svoje zapustili, pridejo v revnem, spokornem oblačilu. Rado¬ vednost je gnala mlade in stare na ulice, da so jih videli. Nekteri so solze točili, ko so videli, da poprej tako imenitni, sploh spoštovani gospodje, so oblečeni v revno, spokorno obleko. Eni so se nji¬ hove spokorne obleke dotikali; eni jim roke poljubovali, se njihovi molitvi pri- poročevali ter so Bogu hvalo dajali, da je te sedmere junake in premagovavce posvetne nečimernosti v sveti izgled po¬ stavil. Drugi pa so se norčevali in so jih gerdo zaničevali. Gospodu pa je do- padlo, da je svoje služabnike poveličal, čudež Božje milosti je razodel, kako so Gospodu dopadljivi. Ko so šli skoz me¬ sto, molili so dojenčeki na maternih rokah svoje nedolžne ročice proti njim in jezik teh malih se je odvezal, da so vsem raz¬ umno in glasno gnali: „Glejte, služabnike Marijine! glejte služabnike Marijine!" Med takim spremstvom so prišli k škofu, ki jih je ljubeznjivo sprejel in poterdil njihova pravila. Veseli se vernejo v svoje revno sta¬ novanje. Še lepši častijo Marijo in po¬ snemajo njene prelepe čednosti, da bi bili tako bolj vredni imena, kterega so jim majhni dojenčeki dali, da bi bili za¬ res „služabniki Marijini". Da bi to ložej dosegli, sklenili so že zdaj, da hočejo vsaki dan opravljati Marijine dnevnice na čast Materi Božji. In tako so živeli v vedni obhoji z Bogom in z Marijo. Ker so pa svoj živež previdnosti Božji in kerščanski ljubezni izročili, morali so nekdaj bogati, zdaj pa prostovoljno revni, svoj živež ubogajme prositi. Janez in Aleš sta bila odločena, da sta živež pro¬ sila. 13. prosinca 1. 1234 je bilo, da sta po Florenciji ubogajme prosila. In zo¬ pet se je spolnilo, kar je prerok David v 8. psalmu prepeval: Jz ust otrok in dojencev si sebi napravil hvalo." Eden teh malih je bil Filip Benicij, pozneje velik svetnik, ki je bil takrat komaj pet mescev Star. Ko sta Marijina služabnika njegove starše kruha prosila, je dete po¬ skočilo in smehljaje pokazalo prosivca in glasno, vsem umevno reklo: „0 mati, glejte služabnike Marijine, dajte jim ubo¬ gajme !" Devet mescev so tu živeli v molitvi in premišljevanji, v sveti ljubezni in v zatajevanji, da bi po zasluženji Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere od nebeškega Očeta sprosili spreobernenje grešnikov in mir sveti cerkvi. Ali to nenavadno, ostro in sveto življenje je veliko ljudi privabilo, ki so pasli svojo radovednost, ali so se jim v molitev pri- poročevali ali jih dobrega sveta prosili. Njihove duhovne vaje pri tem niso bile tako zbrane, kakor so si želeli. Svet jih je preveč motil. Mislili so, ta kraj zapustiti. Da bi pa zvedeli voljo Božjo, so priserčno molili in k svoji nebeški priprošnici zdihovali. Nebeška kraljica se jim v prečudni bliščobi prikaže ter jim odloči kraj, štiri ure od Florencije na pusti gori Senari, ki je bila lastnina škofa Florentinskega. Pobožni škof jim rad privoli, da že na delapust praznika vnebohoda Gospo¬ dovega gredo na zaraščeni in zapuščeni hrib. Verh gore postavijo križ in po¬ dobo žalostne Matere Božje, padejo na svoja kolena, prosijo Marijo na pomoč, se njeni službi vnovič izročč in vso noč v molitvi prebudA Zjutraj na vse zgo¬ daj napravijo reven altarček, da so pri sveti maši, ktero jim opravi njihovi spo¬ vednik, ter so vsi pri svetem Obhajilu. Iz vej si spletejo utice, da prebivajo v njih. Sklenejo pa postaviti cerkvico, kjer bodo združeno molili. Tukaj so, odločeni od vsega sveta prav ostro ži¬ veli. V gorskih berlogih so cele noči v 10 146 premišljevanji terpljenja Kristusovega in bolečin žalostne Matere njegove prečuli. Na terdih tleh, s kamnom pod glavo so počivali. Več dni v tednu niso nič za- vžili. Sicer so zelišča in korenine jedli, in pili samo vodo. Spoznal je pa blaženi Bonfilij, da ta revni, nenavadni živež in tako spokorno življenje bi jim življenje vzelo; zato je poslal zopet Janeza in Aleša, da sta šla v mesto, živeža prosit. Zopet so dojen- čeki na maternem naročji klicali: „Glejte, služabnike Marijine!" Pobožno in sveto življenje teh spo¬ kornikov je daleč na okoli zaslovelo. Po¬ prej zapuščeno goro Senari so ljudje ob¬ iskovali. Marsikteri mehkužni grešnik se je spokoril, ko je videl ostro pokoro teh svetih mož, ktere so imenovali ne¬ beške angelje v človeškem mesu. Sklenili so bili, da bodo le sami tako spokorno živeli, in da med svojo družbo nikogar ne sprejmejo. Ali Bog je na¬ menil, svoji preblaženi Materi na čast ustanoviti red, ki bo njo častil in pove¬ ličeval, pa še posebej premišljeval brit- kosti in žalosti, ktere je Marija zavoljo Jezusa in za zveličanje sveta preterpela, in čigar udje se bodo prizadevali, da bodo resnični „služabniki Marijini". Papežev poslanec in tudi Florentin¬ ski škof sta jim prigovarjala, da so od ostrosti nekoliko jenjali in bili voljni, tudi druge v svojo družbo prejemati. Na priserčno molitev in na otroško zaupanje jim je Marija razodela, da je tako volja Božja. Sklenili so, da hočejo perve novince na velikonočni pondeljek med se vzeti. Ker so pa vedeli, da sre¬ čen začetek in dober obstanek je le v Bogu, zato so hoteli zadnje tri dni ve- licega posta preživeti v priserčni molitvi in v premišljevanji britkega terpljenja in smerti Jezusa Kristusa in v premišlje¬ vanji bolečin njegove Božje Matere. Ko so pa veliki petek, ki je bil ti¬ stega leta 1239 ravno 25. sušca, vsi vtopljeni bili v premišljevanji Jezusove smerti in žalosti Marijine, imeli so novo prikazen preblažene Device Marije. V neizmerni lepoti, v nebeški bliščobi se prikaže Marija svojim služabnikom. Obda¬ jali so jo angelji; nekteri so imeli orodje Kristusovega terpljenja; drugi pa so imeli Černe obleke v svojih rokah. Eden je imel odperte bukve s pravili svetega Auguština. Eden je imel v svoji desnici zlati napis: „Služabniki Marijini", v svoji levici pa palmovo vejo. Preblažena De¬ vica sama jim je podajala černi škapulir. Zamaknjeni so gledali to prikazen; tedaj jim nebeška kraljica pravi: „Izvo¬ ljeni služabniki moji! prišla sem, da uslišim prošnje vaše. Glejte obleko, ktero vam dam, da jo zanaprej nosite. Ža¬ lostna barva naj vas vedno opominja bo¬ lečin, ktere sem občutila današnji dan pri smerti svojega edinorojenega Sina tam pod križem. Pravilo svetega Augu¬ ština naj bo vodilo vašemu življenju, in palma, ktero vidite, naj vam oznani ve¬ ličastvo, ktero vas čaka v nebesih, ako hote moji resnični in zvesti služabniki na zemlji". Tudi škof je imel enako prikazen. On jim je spremenil obleko ter jim je rekel: „Sprejmite obleko, kakor vas Ma¬ rija, vaša varhinja, oblečene imeti želi. Sicer bote tako tudi deležniki njenih bolečin, ktere je na zemlji občutila, pa bote imeli tudi delež njenega veličastva tam v nebesih". Kmalo se jih je več oglasilo, ki so želeli biti „služabniki Marijini". Po na¬ svetu škofovem so se pripravili na maš- nikovo posvečevanje. Vsi so bili posve¬ čeni; samo Aleš si ni upal te milosti 147 prevzeti, ker se je zmiraj tolike časti nevrednega imel. Treba je bilo zdaj, da je ta Marijin red še papež poterdil. Bile so takrat mnogotere zmešnjave po vsem svetu. Zato je po natančni preiskavi še le pa¬ pež Inocenc IV. leta 1251 ta red po¬ terdil; in to je ponovil papež Aleksander IV. leta 1255. Imeli so takrat že štiri samostane: V Sijeni, v Pistoji, v Ka- fadžji in na gori Sinari. Urno se je širil ta red po vseh deželah. Po Avstri- janskem imajo še zdaj več samostanov. Tudi nune so bile tega reda. Sveti Fi¬ lip Benicij je vpeljal še tretjo versto reda in sveta Julijana Falkonieri je perva stopila v tretji red. 8. Jezuiti. Ko je nesrečni Luter s svojo preka¬ njeno zvijačo neizrečeno veliko hudega počel in je mnogo omahljivih na krivo pot potegnil, obudil je mili Bog novo hrambo sveti veri v družbi, ki mu red Jezusov pravimo. Preblažena Devica Marija je izbrala in izučila začetnika tega za ves svet toliko zaslužnega reda. Ta je bil sveti Ignacij iz Lojole. Ker je ta red tudi po Slovenskem veliko dobrega storil in po svojih misi¬ jonarjih še današnje dni veliko duš reši in k Bogu in Mariji nazaj pripelje; zato naj nekaj malega tudi o svetem Ignaciji tu zapišem. Sveti Ignacij je bil na Španjskem leta 1491 rojen v gradu Lojola, zato mu Lojolan pravimo. Doma je bil za vojaški stan izrejen, in leta 1521 se je zoper Francoze serčno vojskoval. Ali Bog ga je zvolil za duhovnega vojščaka. Zadela ga je krogla v nogo, da so ga na njegov dom prenesli. Zdravniki so mu življenje odrekli. Ker je dalje časa i ležal, prosil je, naj mu dajo kake bukve, | da si čas krati. Se ve da, posveten ki je bil, bi bil rad kaj posvetnega prebi¬ ral. V njegovo veliko srečo niso imeli pri rokah drugih bukev, dali pa so mu popis življenja Jezusa Kristusa in nje¬ govih svetnikov. Tako branje mu, se ve, da ni bilo kaj všečno. Sčasoma pa se mu prikupi. Dalje prebira, bolj se mu vname želja, da bi tudi on svetnike po¬ snemal. Boga je začel na pomoč klicati. Posebno goreče je prosil Marijo, naj ona, pribežališče grešnikov, prosi zanj. Odsihmal je nebeško kraljico vse svoje žive dni priserčno ljubil in častil. Ko je toliko ozdravel, da je mogel hoditi, šel je na Božjo pot k čudodelni podobi Matere Božje v Montserat. Tam z vso pobožnostjo prejme svete zakra¬ mente; podari svojega konja menihom, ki so romarjem tega Marijinega svetišča stregli, položi svoje vojaško orožje na altar Matere Božje, v znamenje, da noče več svetu služiti, ampak le Bogu in Ma¬ riji, sleče svojo bogato obleko ter jo med uboge razdeli; sam pa revno oble¬ čen vso noč pred podobo Matere Božje premoli, in jo ponižno pa priserčno prosi, naj mu pomaga premagati skušnjave, ktere mu je hudobni duh delal, da bi sveta ne zapustil. Od todi se poda v bolnišnico mesta Manreco, kjer je bolnikom ljubeznjivo stregel. Ko so ga pa ljudje občudovali in hvalili, šel je v samoten kraj, kjer je prav ostro živel, se postil ob vodi in suhem kruhu. Vsak dan se je trikrat do kervavega bičal in na golih tleh ne¬ koliko počival. Vedno je premišljeval Kristusovo terpljenje in štiri poslednje reči. Ta čas je spisal toliko imenitne bukve za duhovne vaje, ki so polne pre¬ lepih napeljevanj k spokornemu življenju. Popotoval je v svete kraje, kjer je Jezus hodil in učil. Ko nazaj pride, hodil je z malimi v šolo, že 33 let star, da se 10* 148 je učil latinskega jezika, da bi si pri¬ dobil potrebne vednosti za duhovski stan. Želel je mašnik biti, da bi za zveličanje svojega bližnjega kaj več storiti zamogel. Mlade sošolce je nagovarjal in s svo¬ jim zgledom napeljeval, da so pogosto svete zakramente prejemali. Tako je več mladenčev na svojo stran pridobil, ki so se posebno Materi Božji izročevali. Ta mala družba je bila začetek toliko ime¬ nitnega Jezusovega reda. Na praznik vnebovzetja Matere Božje leta 1534 pe¬ lje sveti Ignacij svojo majhno družbo pred altar preblažene nebeške kraljice in vsi storijo obljubo, da, ako bo mogoče, gredo, preden bo eno leto preteklo, v Je¬ ruzalem, da bodo tam nevernikom in ju¬ dom sveto vero oznanovali; ali pa hočejo svetemu Očetu se ponuditi, naj jih pošlje, kamorkoli hoče, učit neverne in grešnike. Takratni nemirni časi jim zabranijo, da na jutrovo ne morejo, toraj se sveti Igna¬ cij poda v Rim s svojimi tovarši, ki vsi svetemu Očetu razodenejo svojo željo. Papež Pavl III. poterdi 1540 red Jezuitov, ki se je kmalo po kerščanskem svetu razširil; kajti na vse kraje so kerščanski vladarji klicali učene Jezuite, da so mladost učili in svete misijone imeli. Koliko veličastnih cerkev so Je¬ zuiti zidali, ki še današnje dni oznanujejo veliko izurjenost teh redovnikov! Sveti Ignacij je imel neizrečeno ve¬ liko ljubezen do bližnjega. Večkrat je rekel: „Rad bi tisočkrat na dan umeri, da bi le eno dušo rešil. Ako bi mi Bog rekel: Hočeš li v nebesa iti, ali na zem¬ lji ostati? odgovoril bi mu: Rajši na zemlji ostanem, ako zamorem bližnjemu v nebesa pomagati." Ker so Jezuiti s svojo učenostjo po¬ sebno krivi veri se pogumno vstavljali, jih je hudobni svet gerdo sovražil. Ali bolj so jih preganjali, bolj so se širili, bolj so jih pošteni in pobožni obrajtali. Ravno taka se godi temu redu še današnje dni. Sveti Ignacij je umeri 31. malega serpana 1556 v svojem 65. letu. Z mnogoterimi čudeži ga je Bog poveličal. Njegovi duhovni sinovi pa še zmiraj ši¬ rijo čast Božjo, še zmiraj oznanujejo slavo Marijino. 9. Ligvorijani. Sveti Alfonz Marija Ligvori je vsta- novil red misijonarjev, ki so vernemu ljudstvu posebno ljubi. Imenujejo se Re- demptoristi, to je, Zveličarjev! družniki; po svojem začetniku pa jim pravimo Li¬ gvorijani. Ker je sveti Alfonz Marija Ligvorij eden največih častivcev Matere Božje, naj tu nekoliko opišem njegovo prelepo življenje. Njegov oče je bil Jožef Ligvorij, iz starodavne žlahtne hiše v Neapolu. Bil je vodja na Avstrijanski barki; serčen vojak, pa tudi pobožen mož. Kot po¬ seben častivec Kristusovega terpljenja je nosil vedno seboj podobico, na kteri so bile vpodobljene skrivnosti britkega Go¬ spodovega terpljenja. Mati je bila Ana Katarina Kavalieri, žlahtna Brindisi. Ta pobožna žena je vsaki dan molila duhovne molitve, kakor jih nune po samostanih molijo. Že devetdeset let stara se je še natanjko po cerkveni zapovedi postila. Dolžnosti svojega stanu je z vso natanjč- nostjo spolnovala, in svoje otroke za Boga zredila. Alfonz Marija je bil tretji sin teh bogoljubnih staršev. Rojen je bil 27. kimovca 1. 1696. Ko je blaženi Jezuit Franc Hieronimo obiskal to pošteno hišo in so mu malega Alfonzka pokazali , ga je blagoslovil in je rekel: „Ta sinček bo dolgo živel, ne bo pred devetdesetim letom umeri; on bo škof in bo za Jezusa 149 Kristusa veliko storil." Pobožna mati je znala svojim majhnim otrokom že v per- vih letih vcepiti sveto ljubezen do Boga in do bližnjega in pa posebno otroško ljubezen do Matere Božje. Učenemu maš- niku Tomažu Paganu, ki je bil s to hišo v rodu, so malega Alfonza v izrejo izro¬ čili. Mladeneč se je v teh dobrih rokah vsega Bogu vdal. Prav pogosto je z vso pobožnostjo prejemal svete zakramente. Po dvakrat na teden je hodil k sveti spovedi. Nenavadno bistrega uma je tako hitro v vseh vednostih napredoval, da je še le šestnajst let star že dosegel čast doktorja obojega prava. Kakor v vednostih tako je tudi v pobožnosti napredoval. Posebno ljubezen je imel do zakramenta presve¬ tega Rešnjega Telesa in do preblažene Device Marije. Najbolj je skerbel za nedolžnost duše in telesa. Nikdar ni šel nikamor, kjer bi bila njegova nedolžnost v kaki nevarnosti. Po volji svojega očeta se je uril za sodnika. Kmalo je njegova izurjenost zaslovela. Neki knez mu je svojo ime¬ nitno pravdo izročil. Alfonz ga je tako dobro zagovarjal, da so mu vsi poslu¬ šalci, tudi sodniki prav dali. Nasprotnik njegov pa ga opomni, naj tožbo še en¬ krat prebere. Kako se pa začudi, ko vidi, da je v tožbi v nekem stavku pre¬ gledal majhno besedico »ne". In ta be¬ sedica sama je overgla vse njegovo bi- ; stroumno zagovarjanje. Sram ga je bilo in urno reče: „Zmotil sem se; odpustite mi; jaz nimam prav." Zapustil je sodno hišo in sam sebi je rekel: „ Goljufivi svet, spoznal sem te; ti nisi za me." Šel je na svoj dom; tri dni je klečal pred podobo križanega Jezusa in je mo¬ lil. Se jesti ni hotel, akoravno so ga njegovi starši opominjali na jed. Takrat je sklenil, da se hoče svetu odpovedati in vsega Bogu posvetiti. Njegov oče se je hudo vstavljal temu sklepu svojega sina. Veliko vojsko je imel zato sveti Alfonz. Ostal pa je zvest. Bogu in svoji nebeški Materi je vse to izročil. In Marija mu je zmago sprosila. Ko je zvedel privoljenje očetovo, bil je neizrečeno vesel. Odpovedal se je po očetu namenjeni zaroki z mlado knežinjo Presiko, ki je po njegovem zgledu sto¬ pila v samostan najsvetejšega Zakramenta, in je v svetosti umerla. Odpovedal se je tudi vsej dediščini v prid svojemu bratu. Kardinal Pignateli ga je mašnika po¬ svetil v njegovem 31. letu. Zdaj se je z vso vnemo poprijel oznanjenja Božje Besede. Bog je blagoslovil njegovo delo. Njegov lepi zgled je podpiral njegove pridige. Koliko dobrega je sveti Alfonz s svojimi pridigami in v spovednici sto¬ ril, to je le Bogu znano. Veliko terdo- vratnih grešnikov, veliko očitnih hudob¬ nežev se je spreobernilo. Njegova ljubezen do bližnjega ga je gnala, da bi bil šel na Kineško, never¬ nikom sveto vero oznanovat. Njegov spo¬ vednik pa mu je odsvetoval; in glas spovednikov mu je bil glas Božji. Ko je nekdaj v mestu Skala v nunskem sa¬ mostanu duhovne vaje imel, mu je po¬ božna nuna Marija Celestina Kastarosa rekla: „ Gospod noče, da bi vi v Neapolu bili; on vas kliče, da ustanovite novo družbo misijonarjev, ki bodo najbolj za¬ puščenim dušam duhovno pomoč delili." Ta misel ga je močno prevzela. Veliko je molil; ostro se pokoril; modre je za svet povpraševal. Slednjič, ko so mu sveti možje in razsvetljeni škofje prigo¬ varjali, zbral je po raznih, srečno pre¬ maganih zaderžkih nekaj pobožnih tovar- šev in se podal ž njimi v mesto Skala, kjer mu je škof Santoro prepustil revno hišico z malim vertom in eno votlino. Tukaj je bil 9. listopada 1. 1732 postav- 150 Ijen začetek družbi, ktero je imenoval družbo Zveličarjevo. Njen namen je bil, da bi po deželi in po samotnih vaseh razstresenim dušam duhovno pomoč delili. Pridružilo se mu je dvanajst mašnikov, dva pravdnika in en služabnik Vit, ki je bil bogat žlahtnik, pa je vse po¬ svetno zapustil, da bi tej novi družbi stregel. Prav samotarsko in revno so živeli; pri slabi hrani so svoje telo tri¬ krat na teden bičali; in veliko so molili. Po bližnjih krajih so imeli svete misijone z velikim duhovnim dobičkom. Dobro pa se vedno s hudim vojskuje. Hudobni duh je videl, koliko duš mu vneti misijonarji iz njegovih krempljevizter- gajo in vergel je luliko med pšenico. Ko je sveti Alfonz videl, da se njegova družba množi, je mislil, kako bi jej primerna pravila dal. Mnenja o tem so bila pa tako različna, da je več družbenikov od¬ stopilo. Tako daleč je prišlo, da sta mu le dva mašnika še zvesta ostala. On pa je sklenil po vaseh naprej misijonariti, če bi tudi sam bil. častil je roko Go¬ spodovo, ki ga je tako zadela; priserčno je molil in nebeško kraljico na pomoč klical. In ni dolgo čakal. Kmalo se mu je pridružilo toliko mašnikov, da je imel tri misijonske hiše. Napravil je po sveti molitvi in po skerbnem pre¬ mišljevanji potrebna pravila. Na vse kraje so hodili njegovi redovniki in so imeli svoje svete misijone. Bog je blagoslovil njegovo sveto delo. Ko se je število misijonarjev le še množilo, poslal je svoja pravila v Rim, da jih sveti Oče poterdi. Po natanjčni preiskavi jih 25. svečana 1. 1749 papež Benedikt XIV. poterdi. Zdaj je bil še bolj vnet za zveličanje svojega bližnjega. Večkrat je rekel: »Če bi bil Jezus le za eno dušo na križu umeri, morali bi se mi darovati, da bi to dušo za Boga pridobili; ako bi mogel, celemu svetu bi misijon napravil." Njegova učenost in njegova svetost je bila daleč okoli zaslovela. Dvoje ško¬ fij mu je bilo ponudenih; ali stanovitno se je branil tolike časti, pa tudi tolike odgovornosti. Še le, ko je papež Kle¬ men XIII. na to silil, je s težkim ser¬ cem prevzel škofijo svete Agate. Ko se je ločil od svojih ljubljenih misijonarjev, rekel je s solznimi očmi: »Zavoljo mojih grehov me je Bog vergel zmed vaše družbe, vendar me nikar ne pozabite! Oh, ločiti se moramo, ki smo se tride¬ set let ljubili! “ Pa tudi kot škof je ravno tako revno in spokorno živel. En sam par čevljev si je omislil, ko je škof postal; in te je dal kerpati, ko so bili stergani. Še jih hranijo v hiši svetega Mihaela de Pagani. Njegova obleka je bila silno revna. Večkrat je svoje zdelano telo neusmiljeno bičal. Nek večer se je tako hudo tepel, da je njegov hišnik šiloma vrata odperl in mu bič iz rok vzel, ker se je bal, da ne bi sveti škof samega sebe do smerti stepel. Tudi kot škof je vsako nedeljo in vsaki praznik pridigal, v sabotah pa je imel premišljevanje o slavi Device Marije. Pred vsemi prazniki Matere Božje je imel devetdnevnico. Lahko se je reklo, da je besedo Božjo neprenehoma ozna- noval. Zraven tega je vsako leto pokli¬ cal misijonarje, ki so na vse kraje šli, da bi duše, njemu izročene, Bogu pri¬ dobili. Vsem postnim pridigarjem je na¬ ročil , da so veliki teden povsodi imeli duhovne vaje. Posebno se je opiral zo¬ per gerdo nečistost. Neskončno usmiljen je bil ubogim; vse jim je razdal, karkoli je imel. Kdor prebira obširni popis njegovega življenja, ne more se prečuditi, koliko je ta sveti mož storil. Zraven pa je bil vedno bolehen. Kedar pa je besedo Božjo oznanoval, bil je vnet, kakor čverst mla- 151 deneč; po končani pridigi pa je bil slab, da sam iti ni mogel. Večkrat je prosil papeža, naj bi mu vladanje škofije od¬ vzeli. Ali papež Klemen XIV. mu ni te prošnje uslišal. Še le njegov na¬ slednik Pij VI. je v to privolil. V družbo ljubljenih misijonarjev k svetemu Mihaelu se je vernil in pred svetim Reš- njim Telesom je veselo molil: „Gospod, zahvalim te, da si mi to veliko butaro odvzel; saj je nisem mogel več nositi.“ Kako priserčno pa je sveti Alfonz ljubil Marijo! To ljubezen mu je nje¬ gova pobožna mati že v zibeljki vcepila. Še v svetem stanu se je vsako soboto Mariji na čast ob suhem kruhu postil. Noben dan ni pozabil, da bi ne bil ob¬ iskal Marijine podobe v cerkvi. Ob so¬ botah čez dan še vode ni pil, če je še tako žejo terpel. Te Marijine dneve se je navadno do kervavega bičal. Tako je delal v delapust vseh Marijinih praz¬ nikov. Pred vsakim Marijinim praznikom je opravljal tudi za sd devetdnevnico. V svoji sobi je imel veliko podobo prebla- žene Device Marije; to je večkrat pogle¬ doval, jo pozdravljal in se njenemu varstvu priporočeval. Vsaki dan je molil sveti rožnivenec; vsake četert ure češčena si Marija ... In to je storil, če so tudi drugi zraven bili. Večkrat je rekel, da ena sama »Češčena si Marija“... več velja, kakor celi svet. Vsaki dan je molil tri¬ krat »angeljsko češčenje"; če je kje na poti bil, je pri pervem glasu zvona očitno pokleknil in molil. Predenj je šel iz svoje sobe, pozdravil je preblaženo De¬ vico Marijo; in ko je nazaj prišel, je ravno tako storil. Večkrat je zdihnil k njej: „Mati moja! Gospa moja! za Je- > zusom edino upanje moje!" Neki dan I mu je njegov spovednik izrekel upanje, ker Marija svoje služabnike toliko ljubi in se jim celo večkrat prikaže, da se bo tudi Alfonzu prikazala; vsaj smertno uro. Na to mu Alfonz odgovori: „Veste kaj! ko sem mlajši bil, sem se večkrat po¬ govarjal z Materjo Božjo; posvetoval sem se ž njo v vseh zadevah naše družbe." Ko ga vpraša, kaj mu je povedala, od¬ govori: „0 veliko, veliko lepega!" On je vpeljal navado, da so pri vsakem mi¬ sijonu imeli tudi eno pridigo na čast Materi Božji; ta pridiga je omehčala marsikterega terdovratneža, ki ga pre¬ mišljevanje poslednjih reči ni še ganilo. Vsako soboto je razlagal slavo nebeške kraljice. Večkrat je rekel: »Novotarji besedujejo, da češčenje preblažene Device Marije je razžaljenje Božje, ko njeno moč tajijo in njeno mogočno priprošnjo zanikajo; naša dolžnost pa je, da v prid ljudstvu pokažemo, koliko pri Bogu pre¬ more, in kako je Bogu dopadljivo, da jo častimo." Kako priserčno je želel, da bi Marijo vsi ljudje ljubili in častili, nam kažejo njegove prelepe pesmi na čast Materi Božji, njegove devetdnevnice pred Marijinimi prazniki, njegova vsak¬ danja pozdravljenja pri obiskovanji pre¬ svetega Rešnjega Telesa; posebno pa kažejo njegovo ljubezen do nebeške kra¬ ljice zlate bukve, ki jim je dal ime: »Slava Marije Device". Po pravici je imel ime Alfonz Marija. Da bi se vsega greha obvaroval, pre¬ jel je vsako soboto zakrament svete po¬ kore; zadnja leta pa celo vsaki dan; tako da so mašniki, ki so njegov dušni stan popolnoma poznali, pričali, da pri kerstu sprejete nedolžnosti nikdar z no¬ benim prostovoljnim grehom — tudi z majhnim, ni omadeževal. Zares je bil sveti Alfonz eden naj¬ zvestejših in najpriserčnejših častivcev preblažene Device Marije; on je svojo nebeško Mater z otroško ljubeznijo čas¬ til, tudi v vseh čednostih prelepo posnemal. Bog, ki svoje ljubi, jih do konca ljubi. Da bi sveti Alfonz, ta velik čas- 152 tivec nebeške kraljice, v nebesih lepše veselje vžival, bližej bil svoje nebeške Matere, poslal mu je ljubi Bog zadnje dni njegovega življenja še veliko terplje- nja, ktero je s prečudno poterpežljivostjo prenašal. Preblažena Devica Marija ga je zadnjo uro tolažila, kar je svojo ljubo Mater vsaki dan prosil. Njeno malo po¬ dobico je zraven malega križčeka vedno v rokah imel in poljuboval. Mirno, da bi skoraj ne vedeli kdaj, je umeri 1. vel. serpana 1. 1787, star devetdeset let, deset mescev in pet dni. Bog ga je poveličal z mnogoterimi čudeži in že leta 1839 ga je papež Gre¬ gor XVI. slovesno svetnikom prištel. Svojim duhovnim sinovom je v dediščino zapustil resnično vdanost do nebeške kraljice. 10. Red neomadežanega spočetja De¬ vice Marije. Tudi nekteri ženski redovi še po¬ sebej častijo kako skrivnost Marijinega življenja. Naj vsaj nekaj malega tudi o teh redih omenim. Ena najlepših prednosti Matere Božje je njeno neomadežano spočetje. Vsi resnični častivci preblažene Device Marije so to njeno lepoto slavili. Proti koncu pet¬ najstega stoletja se je ustanovil red, ki je to Marijino prednost posebno častil. Začetnica mu je zveličana Beatrica iz Silve na Portugalskem. Bila je sestra pobožnega grofa Amadeja. Izabela, hči portugalskega kralja Odo- arda, se je zaročila z Janezom II., ka¬ stiljskim kraljem. Seboj je vzela več gospodičin v dvorske strežnice, kakor je to na kraljevih dvorih v navadi. Med temi je bila Beatrica. Nedolžna Beatrica je bila posebno lepa in se je tako ljubeznjivo obnašala, da jo je vse rado imelo. Vsem kralje¬ vim velikašem se je jako prikupila. Mar- sikteri bi jo bil rad v zakon vzel in eden čez druzega so se poganjali za njo. Celo kralj je bil njej bolj prijazen, kakor si je to mlada kraljica želela. Ves kraljevi dvor je postal nekako nemiren. Izabelo je to hudo peklo. Mislila je, da vsega tega je Beatrica sama kriva, da se nalašč nastavlja in dvornikom do¬ brika. V svoji slepi ljubosumnosti ukaže Beatrico zapreti v majhno izbico, kjer jo pusti tri dni brez vse jedi in pijače. Grozno hudo je bilo to Beatrici, ker jej vest ni ničesa očitala. Ves čas ni niko¬ gar k njej, ki bi jo potolažil in rešil iz krivičnega zapora. V tej sili se priserčno priporočuje ljubi Materi Božji in obljubi, da noče nobenega posvetnega ženina ter Jezusu posveti svoje devištvo. In glej! Marija se zaverženi devici prikaže, jo potolaži in okrepča. Marija je imela snežno - belo obleko z belim škapulirjem in višnjevi plašč. Čez tri dni jo spustijo iz ječe. Da se umakne jezi ljubosumne kraljice in nevarnostim dvornega življenja, zapusti kraljev dvor in gre s svojimi deklami proti mestu Toledi, da bi tam svojo obljubo spolnila in stopila v red Domi- nikank. Urno beži naprej v vednem strahu, da bi kteri njenih prilizovalcev ne pri¬ hitel za njo in jej tako ali tako kaj hu¬ dega ne storil. Ko srečno pride čez pervo goro, na enkrat zagleda za njo hiteti dva meniha frančiškana, ki jo urno doideta in prijazno pozdravita. Beatrica se silno prestraši. Misli si: Kaj, ko bi kralj meniha odposlal, da bi me na smert pripravila, potem pa me bodo vjeli in umorili? Po domače jo eden menihov ogovori in tolaži, naj bo vesela, da bo še dolgo živela in bo veliko hčer imela. Temu se ve da se začudi in pove, da se je zavezala z obljubo vednega devištva, 153 in da ravno zato gre v Toledo, da bi v nunski stan svetega Dominika stopila. »Naj si bo, kakor hoče, pravi menih, samo to si zapomni, da se bo spolnilo, kar pravim; imela boš hčere, ki bodo po celem svetu slovele in bodo tvojo slavo množile." Med temi pogovori pri¬ dejo do hiše, kjer so želeli odpočiti se in kaj zavžiti. Meniha se odpravljata naprej. Beatrica jima prigovarja tako dolgo, da gresta ž njo v hišo. Ali na¬ enkrat sta zginila in nihče jih ni več videl. Beatrica je bila nebeško potola¬ žena. Mislila si je, da oni, ki je ž njo portugalsko govoril, je bil sveti Anton, kterega je ona posebno častila; drugi pa, da je bil sveti Frančišek, kterega je tudi visoko častila. Priserčno je Boga zahvalila za to milost, in še bolj se je priporočevala priprošnji svetega Antona in svetega Frančiška. V Toledi jo nune Dominikanke Iju- beznjivo med se vverstijo. Trideset let je v molitvi in premišljevanji ostro ži¬ vela; pa vedno je imela priserčne želje, kako bi Marijo posebno počastila. Ni se mogla znebiti misli, naj bi ustanovila nov red na čast neomadežanemu spočetju Device Marije. Med tem je umeri kralj Janez II. Za njim je kraljeval njegov sin perve žene Marije Aragonske, Henrik IV., in po Henrikovi smerti je postala kraljica Henrikova po pol sestra , Izabela Kato¬ liška, ki je bila zaročena s Ferdinandom, aragonskim kraljem; vendar tako, da je kraljevo oblast v Kastiliji sama obderžala. Izabela je bila pobožna kraljica, žena pravega duha, čistega serca in goreče ljubezni; ogledalo lepih čednosti. Tej dobri kraljici razodene Beatrica svoj na¬ men. Izabela je bila tega vesela in je Beatrici naročila, naj to Bogu in Materi Božji priserčno izročuje. Kraljica odloči novemu redu svoj grad, ter ga v samo¬ stan spremeni. V ta samostan se zapre Beatrica in pripelje seboj še dvanajst plemenitih in bogoljubnih devic; med temi je bila tudi njena sorodnica Filipa iz Silve, ki je bila potem perva prednica tega reda. Tu so skupaj živele, Bogu služile in nebeško kraljico posebno častile; vendar niso imele ne samostanske obleke, tudi ne posebnih vodil. Papež Inocenc VIII. je na priporočilo kraljice Izabele 30. malega travna 1. 1489 poterdil ta nov red ter mu je dal vodila cistercijenskega reda in določil je obleko, kakor je želela Beatrica, namreč belo obleko z belim škapulirjem in višnjevim plaščem, kakor je bila oblečena Marija, ko se je Beatrici v zaporu prikazala; na škapulirju in na plašču pa je bila pripeta mala podobica preblažene Device Marije, brez madeža izvirnega greha spočete; pas pa so imele tak, kakor ga nosijo manjši bratje svetega Frančiška. Tudi je papeževo pismo določilo posebne mo¬ litve temu redu. Molile so razun nedelj in nekterih velicih praznikov vsaki dan dnevnice neomadežanega spočetja Device Marije. Imele so več postov. Dodelil jim je papež mnogotere milosti in veliko odpustkov. Ko je to papeževo pismo prišlo na Španjsko, bila je Beatrica ne¬ izrečeno vesela. Petnajsti dan potem je bil odločen, da bodo device preoblečene v redovno obleko. Beatrica je težko pričakovala tega dneva. Ko je peti dan priserčno k Mariji zdi¬ hovala, se Marija zopet prikaže ter jej pove, da bo šla čez deset dni iz te solzne doline v boljšo domovino. In tako se je zgodilo. Umerla je, predenj je bila preoblečena, leta 1490, ko je bila 66 let stara. Njeno obličje je postalo an- geljsko lepo; obsevala ga je zlata zvezda, ki je s svojimi žarki opominjala na čistost njene lepe duše, ki je to lepo telo vo¬ dilo. Menihi svetega Dominika bi bili 154 radi imeli njeno telo; pa škof Toledan- ski ni pripustil, da bi ga prenesli iz kraja, kamor ga je previdnost Božja ta¬ ko čudno pripeljala. Štiri leta pozneje so sprejele nune Marijinega spočetja s privoljenjem papeža Aleksandra VI. vodila drugega reda sve¬ tega Frančiška ali pravila svete Klare, ktere je papež Julij II. leta 1511 nekaj spremenil. Ta papež je tudi določil, naj bodo frančiškanski višji poglavarji pre¬ iskovalci ali vizitatorji tega reda; zato, ker so ravno frančiškani se toliko trudili, da so branili in pričali pred nasprotniki neomadežano spočetje preblažene Device Marije. Kardinal, ki je zavetnik fran¬ čiškanskega reda, je zavetnik tudi temu redu. Zdaj se je širil ta lepi red po Španjskem, Francoskem in po Laškem. V Rimu je bil ustanovljen leta 1525, v Neapolu 1. 1583. Razširil se je tudi po drugih deželah. Mnogo devic je v tem redu doseglo visoko stopnjo svetosti. Nuna tega reda je bila tudi častita sestra Ma¬ rija iz Agrede, ktera je v svojem raz- odenji toliko mičnega in spodbudljivega o Marijinem življenji pisala, kar je v teh bukvah večkrat že omenjeno bilo. II. Red obiskovanja Device Marije. V zgodbah svetnikov berem, da je v postnem času leta 1604 pridigal v ško¬ fijski cerkvi v mestu Dijon za Božjo čast ves vnet mož, ki je s svojo posebno krotkostjo in s svojo zares prečudno vnemo za Božjo čast sedemdeset tisuč krivovercev v naročje svete katoliške cer¬ kve nazaj pripeljal. Tega imenitnega pridigarja poznajo vsi udje naše bratovš¬ čine. On je spisal prelepe bukve, ki so polne zlatih, nebeških naukov in ktere je naša družba že pred leti udom podala. In kdo pobožnih kristjanov ne pozna prelepih bukev »Filoteja"? Te zlate bukve je spisal sveti Frančišek Salezij. Ko je ta sveti mož pridigal v Dijonu, ga je pazljivo poslušala mlada, žlahtna gospa v černi, žalovalni obleki. Ta žena je bila sveta Joana FrančiškaChan- tal, takrat že vdova. Že v zibelki je zgubila svojo telesno mater. Komaj se je zavedela, že si je | Marijo v svojo mater izvolila. V hišo njenega očeta so pa zahajali včasih tudi krivoverci. Nekdaj je eden teh krivo¬ vercev zasmehoval in tajil versko resnico, da je Jezus Kristus v presvetem zakra¬ mentu Rešnjega Telesa resnično in bist¬ veno pričujoč. Joana Frančiška, še le pet let stara, sliši v veliki družbi to bo¬ gokletstvo. Vsa vneta za Božjo čast stopi pred prevzetnega krivoverca in mu res- j nobno pravi: »Vi toraj ne verujete, da je Jezus Kristus v presvetem zakramentu Altarja resnično pričujoč? In vendar je on to sam rekel. Vi ga imate toraj lažnika. Ako bi se vi prederznili, in bi se lotili časti našega kralja, bi se moj oče do zadnje kaplje kervi za kraljevo čast potegnili, in ako bi bilo treba, bi vas celo umorili. Kaj morete enkrat pričakovati od Boga vi, ki njegovega Sina lažnika imenujete?" Krivoverec, ves osramoten po vnemi majhnega otroka, tiho dč in hoče malo junakinjo potolažiti z raznimi darili. De¬ klica pa, vsa vneta za svojo sveto vero, vzame darila, pa jih v pričo vse družbe verže v peč in pravi : »Tako se bo kri¬ vovercem godilo. Vsi bodo v peklu go¬ reli, ker ne verujejo besedi našega Go¬ spoda Jezusa Kristusa". Ta prelepa častivka Jezusa Kristusa je ravno tako goreče častila ljubo Mater Božjo. Ko se je po volji svojega očeta omožila, skerbela je pred vsem, da je sebe in vso svojo hišo v varstvo prebla- j ženi Devici izročila. Vse jej je bilo na 155 tem ležeče, da so njeni otroci imeli pri- serčno zaupanje in otroško ljubezen do ljube Matere Božje. Ktere Bog ljubi, njim pošlje mnogo britkosti, da si zaslužijo lepši krono v nebesih. In zares velika britkost zadene bogoljubno Joano. Njenega moža je pri¬ jatelj po nesreči na lovu obstrelil, da je kmalo potem umeri. Rada bi bila preč zapustila ta svet, da bi v samoti le Boga samega ljubila; toda sveta dolžnost do svojih jo je še vezala. Imela je starega očeta in troje majhnih otročičev. Zato si je v svojem sercu napravila duhovni samostan ter si v prednico tega samostana zvolila pre- blaženo Devico Marijo. Njo je častila, ž njo se je pogovarjala, njo je poslušala, njo je ubogala, kakor da bi bila osebno pričujoča. Da je Joana tako priserčno z Materjo Božjo občevala, za to je vedel tudi njen dušni vodnik, sveti Frančišek Salezij, kteremu se je sveta vdova po tisti lepi pridigi v Dijonu v dušnih rečeh izročila. Večkrat jej je sveti Frančišek kaj koristnega napisal. Enkrat jej piše, naj nikdar ne gre iz svojega duhovnega samostana, da bi ne vprašala svoje pred¬ nice, in naj jo zvesto uboga, ker le to želi Marija od nje, kar njen Božji Sin. V znamenje vedne vdanosti se zaveže z obljubo, da hoče na čast Materi Božji vsaki dan moliti sveti rožnivenec s šes- terimi odstavki, kar je tudi celo svoje življenje opravljala in za to vsaki dan pol ure odločila. Zraven je še pristavila dvanajst Češčena si Marij, kakor v du¬ hovno krono nebeški kraljici posvečeno. Sveti Frančišek Salezij je dalje časa to misel imel, da bi ustanovi] družbo pobožnih žen, ki bi sicer v samostanu skupno živele, pa tudi dela usmiljenja zunaj samostana opravljale. In ravno tako misel je imela pobožna vdova Joana Frančiška. V zgled, kterega naj bi ta nova družba posnemala, sta si obadva zvolila Marijo, Mater Božjo, ki je sicer najraje v tihi samotni hišici v Nazaretu živela, pa je to samoto vendar zapustila in urno šla čez hribe, da je svojo teto Elizabeto obiskala, jej stregla in z ne¬ beškim naznanilom razveselila. Zato naj bi se ta nova družba imenovala „Red Marijinega obiskovanja. “ Ko je sveta Joana Frančiška svoje otroke preskerbela, zapustila je mesto Dijon, in se podala v Anecij, kjer je sveti Frančišek Salezij svoj škofovski se¬ dež imel. Tukaj je gospa Chantal na delapust praznika presvete Trojice, 6. rož¬ nika 1. 1610, s tremi družicami v nov sa¬ mostan stopila. In papež Pavl V. je leta 1518 poterdil „Red Marijinega obisko¬ vanja". In Marijin red se je urno razširil po katoliškem svetu. Vsaki samostan je imel šolo za hčere višjih stanov; in s takimi šolami si je pridobil prav velike zasluge. Vsaki dan opravljajo te nune Marijine dnevnice. S posebno slovesnostjo obha¬ jajo Marijine praznike. Kakor je sveta Joana Frančiška sama preblaženo Devico ljubila in častila, tako je svojim sestram češčenje Matere Božje priporočevala. V vsaki potrebi, dušni ali telesni, se je k Mariji zatekla, pri njej pomoč iskala, in da je toliko bolj gotovo zaželjeno pomoč prejela, je na¬ vadno devetdnevnico opravila. Bila je svojim duhovnim sestram pre¬ lep zgled ponižnosti, poterpežljivosti in popolne vdanosti v voljo Božjo. Celo svoje življenje je Mater Božjo posebno lepo častila; pa tudi smertno uro je vanjo vse svoje zaupanje stavila. Na zadnje je večkrat priserčno zdihovala: »Mati milostljiva, Mati usmiljena, varuj me pred sovražnikom in sprejmi mojo dušo!" In 156 ko je malo podobico Matere Božje polju¬ bila in še zdihnila: Jezus, Marija! je srečno umerla 13. grudna 1. 1641. 12. Red naše ljube Gospe. Tridesetega listopada 1. 1565 je bil rojen blaženi Peter F o uri er. Bil je posebno velik častivec Matere Božje. Ko je postal mašnik po redu svetega Au- guština, je s svojimi vnetimi pridigami širil češčenje preblažene Device Marije. Imel je priserčne želje, da bi ustanovil red pobožnih devic, ki bi pri ženskih pospeševal ljubezen in češčenje ljube Ma¬ tere Božje. Bil je župnik v župniji Mataincourt. Med svojimi duhovnimi ovčicami je dobil za to pripravne device. V malem tergu Himont je živela skerbno zrejena, s te¬ lesnimi in dušnimi prednostmi bogato obdarovana, prav ljubeznjiva deklica, Aliča je bilo njeno ime. Sicer čednega obna¬ šanja pred svetom, se je rada lepo obla¬ čila in celo v plesu je iskala veselja. Ko pa neki dan pride s svojimi starši in z drugimi povabljenimi gosti na že¬ ni tnino svojih znancev in jo okrogla godba mika med vertinec neumnega plesa, na mah zagleda, kako hudobni duh naprej pleše in noro mladost za seboj na vervi vleče. Prevzame jo tolika sramota in oblije jo toliki strah, da precej sklene, nikdar več iti na ples, in tisto uro se z obljubo vednega devištvaBogu posveti. Aliča je kmalo dobila tovaršico, mlado deklico Gante Andre. Obedve ste si v vodnika svojega duhovnega življenja zvo- lili pobožnega župnika Petra, ki je prav dobro upljival na njeno dušno izrejo, s svojim bogoljubnim zgledom in s svojimi vnetimi pridigami, v kterih je pogosto rad govoril od minljivosti in slepote tega sveta in od veljave lepih čednosti, po¬ sebno še od prelepe deviške čistosti. Mlade, vnete deklice so ga prosile in prosile, naj bi dognal svoj namen, da ustanovi družbo na čast in češčenje pre- blaženi Devici. Modri duhovni oče pa jih ima še dolgo na ostri poskušnji. Sveti Božični dan 1. 1598 ste Aliča in Gante še z dvema tovaršicama pervikrat k očitni službi Božji prišle v černi obleki, v znamenje, da se hočete svetu in nje¬ govi nečimernosti odpovedati. Kmalo se jim pridruži še več drugih devic. Od svojih staršev niso nič zahte¬ vale; s svojimi rokami so se živele, pa močno se zatajevale. Černi kruh, mleko, sadje in sočivje je bilo v revno in pičlo hrano tem večjidel v dobrih, premožnih hišah odrejenim devicam. Slama na golih tleh jim je bila v počitek; in to le nek- tere ure. Podučevati in verno izrejati žensko mladost, to je bilo poglavitno delo reda naše ljube Gospe. Tudi ta red je poter- dil papež Pavl V. leta 1615. Blagoslov nebeške kraljice je zares očitno pospeše¬ val to njenemu češčenju posvečeno delo; tako, da je ustanovitelj njegov, blaženi Peter Fourier, pri svoji smerti naštel dve in dvajset hiš tega Marijinega reda. Pred nesrečno francosko ustajo je bilo po Francoskem do sto samostanov tega reda. V mnogih mestih so te pobožne device od roda do roda izrejevale ker- ščanske device in dobre matere ter so v njihova serca vcepile priserčno češčenje naše ljube Gospe in Matere Marije. 13. Še nekteri redovi Materi Božji posvečeni. Že v starodavnih časih so pobožni menihi in čiste nune s posebno vnemo ljubile in častile preblaženo Devico in nebeško kraljico Marijo, kakor smo do sedaj premišljevali. 157 Pa tudi v novejših, tudi v naših ča¬ sih je veliko novih družb in posebno ve¬ liko bratovščin, ktere imajo češčenje ljube Matere Božje kot svoj poglavitni in po¬ sebni namen. Imamo tudi več redov novejših časov, ki pod Marijinim varstvom razširjajo čast Božjo in slavo nebeške kraljice ter ravno tako pospešujejo zve¬ ličanje človeško. Naj še o teh novejših redovih le nekoliko v misel vzamem! 1. „Red Oblatov neomadezanega spo¬ četja« je eden novejših redov. Škof Marzelski, Jožef Eugen Mazenod, je njegov začetnik. Zbral je več mašnikov skupaj, ki so v začetku revno ljudstvo učili in jetnike po ječah obiskovali. Izročili in podvergli so se pa ti mašniki popolnoma nasledniku svetega Petra, rimskemu pa¬ pežu, naj jim on odloči ktero koli delo. Rimski papeži so jih razpošiljali v razne dežele, kot misijonarje. V varhinjo so si ti misijonarji izvolili preblaženo Devico Marijo, brez madeža spočeto. Amerikanski škof Ignacij Bourget jih je poklical leta 1841. v svojo škofijo Montreal. Po njegovem zgledu je več amerikanskih škofov te Marijine častivce razposlalo po svojih velikih in preobšir¬ nih škofijah. Ko je sveti Oče Pij IX., oni veliki Marijin papež, kterega mnogi kristjani svetnika častijo in se njegovi priprošnji priporočujejo, 22. kimovca 1. 1871 usta¬ novil nove škofije po skoraj neizmerni zahodnji Ameriki, je ta kraj, posvečen svetemu Bonifaciju, izročil tem Marijinim častivcem. Več škofov in mnogo maš¬ nikov je v tem kraji iz tega reda. V teh ledenih pokrajinah stanujejo zadnji ostanki indijanskih, divjih rodov. Akoravno so ti nesrečni divjaki gerdim hudobijam vdani, imajo vendar veliko željo po res¬ nicah sv. vere. Vkoreninjena jim je mi¬ sel, da le katoliška vera ima tiste pri¬ pomočke, da človeku lastno spridenost ozdraviti zamore. In Marija, ona ne¬ beška Mati zapuščenih Evinih otrok, po¬ šilja svoje izvoljene, zveste sinove med zares usmiljenja vredne ljudi. Le-tl Ma¬ rijini poslanci gredo v kraje, kjer se zapuščeni divjaki iz časnih ozirov zbirajo, in postavijo na tacih krajih mične cer¬ kvice , napravijo šole in samostane, ki se ve da ne zadostujejo velikim potrebam; ker jim manjka pripomočkov in za to vnetih ljudi. Brez posebne pomoči ne¬ beške Matere bi ti misijonarji nikakor ne mogli prenašati velikih težav, s kte- rimi se morajo v svojem svetem poklicu bojevati. Ne le, da se odpovejo vsem složnostim, ktere vživajo izobraženi ljudje ; oni se borijo tudi z ostro zimo, ker one kraje le oslabeli solnčni žarki po strani nekoliko ogrevajo. In kedar te večno merzle kraje milo solnce na pošev (kakor pri nas v terdi zimi) obsije, jih komaj toliko ogreje, da se led toliko otaja, da je še bolj nevarno po njem hoditi po širokih močvirjih in po globo¬ kih jezerih. Ne daje pa ljubo solnce toliko gorkote, da bi mokro zemljo usu- šila in premerznjeni natori kako življenje obudila. Ubogi, v ljubezni do bližnjega toliko vneti misijonarji se preživijo zares revno. Same ribe so jim v živež. Ni ga ljubega kruha, ne olja, in nikakorš- nega sočivja. Za perst debela repica, na pol zrele podzemeljice je edino zelišče, ki po nekterih rupah teh merzlih krajev včasih priživotari. V teh pustih krajih mora goreči mi¬ sijonar včasih čakati cele mesece; ker divji ljudje pridejo na kraj, kjer je mi¬ sijonar, le o času kupčije s kožuhovino. Ako pa hoče on obiskati divjake, zamore to le v hudi zimi, ko led derži človeka. Se ve da je taka pot neizrečeno težavna in vselej nevarna. Škof Vital Grandin, ki je ud reda misijonarjev neomadežanega spočetja, je 158 v svojem sporočilu leta 1869 tako le pisal: „Veliko teh divjakov je, ki še nikdar mašnika videli niso; skoraj vsaki pa pozna kupce; tako, da po teh neiz¬ mernih , moji skerbi izročenih krajih se ne zgubi nobena koža divje zveri, vsaki dan pa se pogubi mnogo duš, z Jezusovo Kervijo odkupljenih. Nas je premalo, da bi potrebne misijone ustanovili in imamo pripomočkov premalo, da bi jih ohranili. Da bi naši divjaki že zdaj k temu kaj pripomogli, ne moremo priča¬ kovati. Oni menijo, da nam veliko do¬ broto skazujejo, ako nam prepustijo svoje otroke, da jih hranimo, oblačimo in učimo; zraven pa mislijo, da imajo pravico, ravno to zahtevati tudi za svojo lastno osebo. Se ve da ti ubogi Indijani nič ne vedo, koliko truda jim mi darujemo, in pri vsej naši revščini nas imajo za Bog zna kake bogatine. Ko so videli, da sem na svo¬ jem popotovanji v skleči zimi se v dva koca zavijal, rekli so med seboj: »Kako bogat je vendar škof; ker ima dvojno odejo!“ »Še druga težava je, da je namreč denar tem divjakom brez vse veljave, in preskerbeti se moramo z mnogotero robo v zamenjo nam potrebnih reči. In ako pri svojih zidanjih, pri domačih opravilih, ali na popotovanji kakega delavca potre¬ bujemo, koliko sitnih zaprek imamo ž njimi! Z nami hočejo jesti; drago jim moramo plačati; njihovo delo pa je prav slabo. Marsikterim moramo naprej pla¬ čati, da oblečejo ali saj nekoliko zager- nejo sebe in svoje, da zamorejo priti na delo; ali ko obleko dobijo, so dela kmalo siti in ne prikažejo se več. Enkrat sem moral več mescev sebi, enemu bolnemu bratu in trem indijanskim fantičem sam prati. Ako bi imeli več bratov (to je, svojih služabnikov, ki bi misijonarjem potrebne reči oskerbovali), imeli bi manj stroškov in bi lahko več misijonarskih postaj napravili. Bratje, ki jih imamo, so nevtrudljivi, in z vso ljubeznijo oprav¬ ljajo najtežja in na videz najbolj revna dela. Tako je skerbel sveti Jožef v majhni nazarenski hišici za vse potrebe, ki sta jih imela preblažena Devica Ma¬ rija in njeno Božje Dete Jezus, kterega misijonarji nadomestujejo, ko njegov sveti evangelij vernim ljudstvom oznanujejo." — O koliko nebeško krono si služijo ti Marijini služabniki! 2. Pod Marijinim varstvom je v Ame¬ riki »družba misijonarjev neomadežanega serca“, ktero je ustanovil leta 1815 po¬ božni mašnik Raugan. V Novem-Jork-u in v Brooklynu ima svoje samostane. Posebno skerb ima ta družba za vse, ki se iz raznih krajev sveta v Ameriko pre¬ selijo; podpira bogoljubne družbe; tudi sveto detinstvo, in je po večih krajih vpeljala šolske brate, ki neizrečeno ve¬ liko dobrega storA 3. Ravno tak namen ima še druga družba, »družba Marijina*, ki jo je blizo Lyona tudi leta 1815 ustanovil častiti Janez Marija Kolin. 4. »Družba presvete Kervi“, če tudi nima Marijinega imena, pa posebno lepo pospešuje češčenje naše ljube Matere in kraljice nebeške, Marije. V središči svete katoliške cerkve, v Rimu, je to družbo ustanovil v duhu svetosti umerli kanonik Gaspar Bufalo, tudi leta 1815. Urno se je širila ta družba po Evropi, Afriki in Aziji, da je leta 1830 že 150 hiš štela. Imenitni misijonar oče Franc Salezij Bruner je leta 1843 zbral še osem maš- nikov in šest novincev, ter je šel ž njimi čez široko morje, v Ameriko. Eno leto pozneje so šle za njim tudi »sestre pre¬ drage Kervi*. ki so se za to več let pripravljale na Švicarskem v Lbvenburgu pri materi očeta Brunerja. 159 Ti misijonarji so v novem svetu pervo sveto službo Božjo obhajali v Auglajze Kounty, ravno na sveti večer, zato so svoj mali samostanček imenovali „ Marija pri jaslicah “. Tako urno pa so se mno¬ žile »sestre predrage Kervi", da so iz te majhne hišice veliko novih samostanov napravili, in leta 1862 jih je bilo že do štiri sto. Prav veliko cerkev in šol so postavili ti veliki častivci Matere Božje. Čudni vspeh pa pripisujejo le mogočni priprošnji svoje nebeške Matere; zato ima vsak ud te družbe tudi Marijino ime. S koliko vnemo mašniki, bratje in sestre te družbe svojo varhinjo, pre- blaženo Devico Marijo častijo, nam kaže življenje prezgodaj umerlega misijonarja očeta Wilibalda Willi. — Naj malo opi¬ šem tega priserčnega častivca Matere Božje, kakor je o njem pisal začetnik te družbe. Wilibald je imel do zakladnice ne¬ beških darov, do ljube Matere Božje, kot resnično dete Marijino, prav priserčno ljubezen. Vsako priliko je v to porabil, da je pospeševal češčenje Marijino. V spovednici, pri očitnih pridigah, kjer koli in kakor koli je le mogel, se je priza¬ deval, da bi pridobil več častivcev ljube Matere Božje. To pa je vedel tako na tihem, s toliko modrostjo, tako ponižno vpeljati, da se je delal, kakor da bi pri tem nobenega deleža ne imel, kakor da bi vse le kdo drugi storil. Od velike ljubezni in priserčnega češčenja, kterega je do naše ljube Gospe in Matere Marije imel, in to že od svojih otročjih let — bi se dale napisati cele bukve. Le ne¬ kaj malega naj omenim še od tega gore¬ čega častivca Matere Božje. Ko je bil prosinca leta 1851 v mašnika posvečen, se je posebno veselil, da bo pervo sveto mašo imel na Marijin praznik, na Sveč¬ nico. Njegova otroška ljubezen do nje, ki je milosti polna, ga je gnala, da je s privoljenjem svojih višjih romal pet in štirdeset mil daleč h kapeli, ki je Ma¬ teri Božji posvečena, »žalostna Mati Božja pri svetem grobu" imenovana, da je tu¬ kaj pervikrat Najvikšemu nekervavo dari¬ tev nove zaveze opravil. Še poprej je memogrede obiskal kapelo, tri mile od tod ležečo, posvečeno ljubi Materi Božji dobrega sveta. Preden se je podal v Ameriko, je večkrat šel na visok hrib Citajli, kjer je kapela Materi usmiljenja posvečena; ho¬ dil je v kapelo žalostne Matere Božje v svojem rojstnem kraji, v Ems-u. Več¬ krat je romal na imenitno Božjo pot Matere Božje v Einsiedeln — v puščavi. — Ker je dobro vedel, da je vse na tem, da človek stopi v stan, kterega mu je Bog odločil, zato se je svojega po¬ klica zagotoviti hotel na kraji, kjer do¬ bri Bog svoje milosti po svojej izvoljeni Materi v vsej obilnosti deli. Saj ravno v tem Marijinem svetišči je slišal pervi klic Božji, naj se posveti službi Božji, in naj postane mašnik Gospodov. Tukaj je svoj sklep storil in poterdil. Tukaj je sklenil, pridružiti se redu predrage Kervi; tukaj je sklenil, misijonom v ptu- jih deželah se posvetiti in s svojim živ¬ ljenjem Materi Božji častivcev pridobiti. Tukaj se je že leta 1850 poslovil od svoje matere in od svojega očeta, od svojih bratov in sester, in sicer na praz¬ nik Marijinega vnebovzetja, da bi le v Mariji očeta in mater, brate in sestre imel. Kakor je ta ločitev britka njegovim rod- bincem, tako je polna priserčnega veselja za njegovo ljubečo dušo. Ko so njegovi ljudje solze prelivali, bilo je njegovo obličje mimo in veselo, kakor da mu Marija govori, kar je Bog nekdaj Abra¬ hamu rekel: »Pojdi iz svoje dežele, in od svoje rodbine, in iz hiše svojega očeta, in pridi v deželo, ki ti jo bom pokazal." (I. Mojzes 12, 1.) 160 Ko je skoz Francosko potoval, je v Parizu v cerki naše ljube Gospe zmago¬ valke presvetemu in prečistemu sercu Device Marije se posvetil, ter je priserčno prosil Gospoda, naj na priprošnjo svoje preljubljene Matere mu dodeli potrebne milosti, da bo v vseh rečeh njegovo pre¬ sveto voljo na tanjko spolnovati zamogel. Na barki, v kteri je popotoval še z dru¬ gimi trideseterimi redovniki, je vsem stregel in na sč skoraj pozabil. V Ame¬ riki so mu odločili semenišče v Tomp- sonu, pri cerkvi Marije, kraljice angeljev. Tukaj je molil in se učil, kakor so mu viši odkazali, da se je pripravljal na du- hovski stan. Tu se je Wilibald zatekal h kraljici angeljski, ki je sedež modrosti, ter se je njej vsega izročil. In Gospodu je dopadel ta dar. Kakor je nekdaj do¬ brotno sprejel Salomonovo prošnjo, s ktero je prosil dani modrosti; tako je Bog tega Marijinega ljubljenca bogato obdaroval z modrostjo, z razumnostjo in učenostjo. Ko so ga pozneje poslali, da bi ustanovil nov samostan, ga je po¬ sebno razveselila misel, da bo z revščino začeti mogel. Rekel je, da se mu zdi, da lahko gre v revno hišico Matere Božje v Nazaret; zato je ta kraj imenoval „Ma¬ rijin dom". Ta ljubezen do Matere Božje v sercu mladega misijonarja je obrodila obilno sadu, kjer je Wilibald misijonaril. Po vseh hišah njegovi skerbi izročenih so radi prebirali prelepe bukve svetega Al¬ fonza „Slava Marije". Povsodi so molili vsaki dan sveti rožnivenec. Iz vseh kra¬ jev so na vse zgodaj, tudi v hudi zimi s svetilnicami hiteli v samostansko cer¬ kev, da so še pred službo Božjo sveti rožnivenec molili. Vsi so bili v razne bratovščine zapisani. — O blagor kraju, ki ima tako vnetega dušnega pastirja, kakor je bil Wilibald! 5. Naj omenim še eno družbo Mari¬ jinih častivcev, ki nam kaže, koliko pre¬ more človeška dobra volja, ako jo milost Božja podpira. In ta je „ družba svetega križa 11 , ktera nam tudi iz daljne Amerike kliče, kako tudi mi delajmo v slavo in češčenje naše ljube Gospe in Matere Marije. Začela se je ta družba na Francoskem leta 1834. Sveti Oče Pij IX. so jo leta 1856 poterdili. Ima pa »družba svetega križa" trojne ude: Mašnike svetega križa, sestre Marijine in brate svetega Jožefa. Že leta 1848 so prišli ti veliki ča- stivci Matere Božje v Ameriko; in sicer v kraje Michiganskega jezera, kjer so tudi naši rojaki misijonarili. Na prijaz¬ nem otoku so postavili dvoje stanovanj za novince, eno za duhovne, drugo za brate. Oče Sorin je pričel to naselitev. Pomagal mu je oče Cointet, mlad maš- nik, vnet častivec ljube Matere Božje. V svoj dnevnik si je zapisal: »Od svoje perve mladosti sem Materi Božji posve¬ čen; njeni skerbi sem ohranjenje svete čistosti izročil. Zvesto hočem premišlje¬ vati čednosti svete Matere; ker sem se zavezal, njej enak postati in priserčno želim, njej vso ljubezen skazovati." V kolikem uboštvu sta živela ta dva perva misijonarja, kako sta zares posnemala revščino nazareške družine, spoznamo iz nekega pisma prednikovega, ki pravi: »Več let je bila obleka očeta Cointetova in njegovega prednika zadosti bogata, ko sta pa en par čevljev in en sam klo¬ buk imela, čevljev oče Cointet ni hotel poprej nositi, dokler niso že stergani bili. Klobuku se je ravno taka godila; vendar klobuk je doma mala kapica na- domestovala. Kedarkoli je oče Cointet kam šel ali jahal in je imel klobuk na glavi, so vsi vedeli, da je gospod prednik doma. “ Kjer sta se naselila ta dva vneta častivca. Matere Božje, stoji zdaj veliko 161 učilišče »Naše Gospe", kjer uči štirin- trideset učenikov. Blizo zraven je „ Ma¬ rijina šola", kjer uči do sto »Marijinih sester". Tudi drugod imajo »Marijine sestre več šol. In „Jožefovi bratje" imajo manjše in višje šole v Indiani, Ohiji, v Illinois! in v Jovi. Marija je Mati vsem tem hišam; zato so vsa ta poslopja ozaljšana s podobo Matere Božje. Zares mogočno je po¬ slopje, vseučilišče »Naše Gospe". Visoko, verh hiše je velika podoba Matere Božje, ki ima na glavi krono, ki je 3100 mark veljala, ktero je nek Marijin častivec podaril, ko je Baltimorski veliki škof Martin Spalding to poslopje ravno zad¬ nji dan Marijinega mesca leta 1866 slo¬ vesno blagoslovil. Tako gleda Marija, nebeška kraljica, ta njej posvečeni kraj. Milo se ozira na učence po delavnišnicah in po polji; na brate, ki se po tihih celicah priprav¬ ljajo na imenitni poklic misijonarjev; na učečo mladost, ki čebelam enako nabira potrebnih vednosti; tudi na zavod »Ma¬ rijinih sester" se ljubeznivo ozira ne¬ beška kraljica. Povsodi se vidi, da Ma¬ rija je duhovna Mati temu velikanskemu podvzetju. Vsi učenci so zapisani v »družbo Marijinih otrok" in v bratovščino »živega rožnegavenca". Vsako saboto ve¬ čer slovesno pojejo lavretanske litanije. Marijin mesec je edentrideset dni slo¬ vesni praznik. Vsaki večer je blagoslov s presvetim Rešnjim Telesom in pridiga. Velika procesija obide kraje, ki so ozalj¬ šani s spominom na nebeško kraljico. Edendvajset umetno ubranih zvonov (naj- veči tehta 160 centov) s prelepo godbo, vsako uro drugačno, spodbuja pobožnega častivca k češčenju ljube Matere Božje. Vsak Marijin praznik na novo razodeva priserčno ljubezen do Marije. Na ljubeznjivem gričku blizo vseuči¬ lišča je postavil bogoljubni prednik ka¬ pelo »Naše ljube Gospe angeljske", ki je zidana po obrisu tistega preimenitnega svetišča »Naše ljube Gospe angeljske" blizo Asiza na Laškem. Rimski papeži so to kapelo obogatili s tistimi duhov¬ nimi dobrotami, kakor v Asi zn. V to kapelo pridejo učenci vsaki mesec enkrat, da vso noč molijo presveto Rešuje Telo. Pa tudi »sestre Marijine" imajo zra¬ ven svojega samostana posebno kapelo, ponarejeno po sveti lavretanski hišici, ki ima tudi duhovne dobrote, kakoršne ima Marijina hišica v Loreti. Tako ste v teh kapelah vpodobljeni najimenitnejši Božji poti Matere Božje na Laškem, ter ste prelep in vspešni pripomoček, da v serca učeče mladosti vcepijo djansko lju¬ bezen do Matere Božje in v njih oživijo vero pervih kerščanskih časov. Po vseh amerikanskih škofijah so »sestre Marijine", ki neizrečeno veliko dobrega storš in v svojih obilnih šolah vterjujejo pravo kerščansko življenje in priserčno češčenje Matere Božje. — Ko po svetno olikani Evropi menihe in nune preganjajo, da bi menda ložej divje ži¬ veli, jih po Ameriki povsodi kličejo in spoštujejo, da bi lepše, svetejše in tudi srečnejše živeli. 6. Tem Marijinim častivcem se po pravici prištevajo tudi „Marijini bratje*. Ko je leta 1848 prekucijski duh skoraj celo Evropo vznemiril, in je posebno po Francoskem gerdo rogovilil in mašnike Gospodove preganjal; je iz svoje domo¬ vine bežal tudi pobožni mašnih Jurij Jo¬ žef Chaminade iz »Bordeaux“. Na svo¬ jem begu je prišel na Španjsko in v imenitni Marijini cerkvi je neki dan kle¬ čal pred čudodelno podobo Matere Božje. Tukaj je nebeški kraljici obljubil , ako Marija Francosko pred neverstvom obva¬ ruje, da hoče ustanoviti družbo mašnikov na čast njenemu neomadežanernu spočetju, ki bo posebno ubogo mladost v svetih n 162 resnicah podučevala in za njeno kerščan- sko izrejo skerbela. Ko se je ljudstvo umirilo in je zopet nazaj v Bordeaux prišel, nabral je kmalo več bogoljubnih mladenčev iz raznih stanov. Namen tej družbi je bil prenoviti katoliško živ¬ ljenje. In da bi ta namen dosegli, prejemali so večkrat svete zakramente, so priserčno častili neomadežano Mater Božjo in so se med sabo opominjali in spodbujevali, zraven pa uboge, revne otroke učili in podpirali. Molili so vsaki dan dnevnice neoma- dežanega spočetja preblažene Device Ma¬ rije in vsaki dan o določenih urah nekaj družili molitev. Vsak večer pa so pove¬ ličevali brez izvirnega greha spočeto De¬ vico Marijo, preden je to še bila verska resnica. Molili so to-le lepo molitvico: „8 priserčnim veseljem te častimo v tem stanu, v kterem se vse godi pod tvojim varstvom, v kterem smo se zavezali, tebe slaviti, tebi služiti, tvojo čast širiti in za tvoje neomadežano spočetje se pote¬ govati. “ Ker so za Božjo čast vneti in za dušno zveličanje skerbni škofje spoznali, koliko dobrega stori ta Marijina družba, vpeljali so jo po škofijah in leta 1865 so jo sveti Oče, nepozabljivi Marijin papež, Pij IX. poterdili. Kmalo so se »Marijini bratje" razširili po vsej Evropi. Imenitni, že dolgo let sloveči ame- rikanski misijonar, oče Weninger, ki je rojen Slovenec, je »Marijine brate" tudi v Ameriki vpeljal. — Še je veliko druzih družb bogoljub¬ nih devic, ki pod varstvom nebeške kra¬ ljice delajo za blagor svojega bližnjega. Največi del teh družb uči žensko mla¬ dost ter se prizadeva izrediti Bogu po¬ svečene device, kerščanske, pobožne ma¬ tere in dobre in skerbne gospodinje. Imajo pa te družbe razna imena. Ene se imenujejo: »Sestre naše ljube Gospe" ; druge „Lavretanarice" od lavretanske hi¬ šice. Tudi so »sestre Marijinega daro¬ vanja", »sestre Marijinega vnebovzetja", »sestre presvetih Imen Jezusa in Ma¬ rije", »služabnice neomadežanega Mari¬ jinega serca", »usmiljene sestre Naza- reške", »sestre naše ljube Gospe usmi¬ ljenja", »sestre dobrega pastirja". Da bi vse te družbe opisal, to ni skoraj mogoče, tudi ni moj namen. Že iz dosedanjega popisa vidimo, koliko pri- serčnih častivcev in koliko vnetih častivk ima naša ljuba Gospa in Mati Marija. Vsi ti redovi in vse te družbe imajo sveti namen, da za Bogom stavijo svoje zaupanje na mogočno kraljico nebeško in da to svoje zaupanje in svojo po¬ sebno ljubezen do preblažene Device Ma¬ rije želijo vcepiti v serca vseh ljudij. Sklep. Preljuba kerščanska duša! V tem oddelku »življenja preblažene Device in Matere Marije" sem ti nekoliko opisal, kako pobožni verni svojo ljubo nebeško Mater častijo v praznikih, v bra¬ tovščinah in v redovih ali družbah, Gospodovi Materi posvečenih. Vse to pre¬ lepo in zares milo češčenje preblažene Device Marije se mi zdi podobno kras¬ nemu, lepo vredjenemu vertu. Pervo, s cerkveno veljavo vpeljano češčenje Ma¬ tere Božje mi pomeni sadunosna, košata drevesa tega duhovnega verta. Razno- verstno češčenje Gospodove Matere mi je kakor po redu vsajeno zelišče, v mične gredice posajene, lepo dišeče cvetlice, ki se med drevesi vijejo in ta Marijin vert okusno in prijetno zaljšajo. Vsako sto¬ letje posadi v ta vert, nebeški kraljici na čast, novo zelišče, nove cvetlice. Ker poprejšni sadeži ne vsahnejo, je, če tudi devetnajst stoletij stara, cerkev v vednem cvetji mladosti in novosti. 163 Marsikdo se čudi, marsikdo morebiti celo zaničuje, ker se vedno kaj novega zgodi v češčenje naše ljube Gospe in Matere Marije; in si morebiti misli: Čemu toliko novih praznikov? čemu to¬ liko bratovščin ? čemu toliko redov in družb ? čemu vedno kaj novega ? — Ljuba duša moja! ne da bi kako slabo mislila ali celo to češčenje slabo sodila! K sklepu tega spisa premisli nekoliko z menoj to-le: Ne misli, da je to znajdba človeškega oslabljenega uma. Vir ali studenec tem pobožnostim, kterih sicer sveta cerkev ni sama vpeljala, pa jih je vselej preiskala, poterdila in sprejela — vir tem pobož¬ nostim je vselej ena ali druga verska resnica, ali vsaj resnica, ki iz verske resnice izhaja. Korenina vsemu češčenju Matere Božje je v razodeti, verski resnici, ter ni nikoli le človeška izmišljava. Zato predmet ni nov, ampak leži vselej v rodovitnosti Božje resnice, položene v vert svete kerščanske cerkve. Novo pri tem je le, da je eden ali drugi pre¬ čudni cvet na vertu verskega življenja s posebnim žarkom obsijan, da obudi splošno pazljivost in tako nektere duše posebno zanimiva, da to cvetko bolj ob¬ čudujejo, bolj na tanjko premišljujejo, z večjo ljubeznijo ogledujejo, ter jo potem tudi zunanje in djansko častijo. Toraj take pobožnosti niso nič druzega, kakor verske resnice, ki tako meso in kri na se vzamejo, ker se v priinerjenem češče- nji djansko razodevajo. Reč je stara, le obleka je nova. Kako se je to češčenje začelo? Vi¬ deli smo pri praznikih, pri bratovščinah in pri redih, Materi Božji posvečenih. Ako nočemo sami sebe slepiti, moramo spoznati, da češčenje ima svoj začetek v svetem Duhu, kteri pihlja, kjer, kakor in kedar hoče (Jan. 3, 8.), pa se razodeva po okoljščinah časov in po značaju pra- j j vovernih. Imenitni učenik Faber pravi: »Dar pobožnosti je daljnogled, ki zapazi veličastvo nebeških zvezd in jih v posa¬ mezne dele razdeli. Pač mora imeti slabe pojeme od rodovitnosti Božjih skriv¬ nosti in od moči človeškega mišljenja tisti, ki bi ne vedel, da premišljevanje Božjih skrivnosti že blizo devetnajst sto let umetnost in pobožnost kerščanske cer¬ kve bogati in jih bo vedno bogatila." Sveti duh mora cerkev vpeljati v vso resnico. „On, Duh resnice, vas bo učil vso resnico", je rekel Jezus. (Jan. 16, 13.) To je del skrivnostnega občevanja svetega Duha s svojo cerkvijo, da tek njenega življenja vodi, jej po potrebi nove studence luči in tolažbe odpira, njeno delavnost na posebne namene obrača ter jo za vse čase ohrani. Da so take pobožnosti po Božji volji, kaže nam njihov začetek, njihov razvitek in tudi njihov blaženi sad. Da jih je sveti Duh vpeljal, moramo spoznati, ako pomislimo, kdo je, ki je novo češčenje pričel? kako se je to novo češčenje ši¬ rilo vkljub vsem nasprotnostim ? kako je sveta cerkev ga sodila? in kako blaženi so bili njegovi nasledki? — Začetniki novega češčenja nebeške kraljice so bile večjidel osebe brez vse veljave. Ko so svoje mnenje razodele, zmenil se ni skoraj nihče z;lnje; celo zasmehoval jih je svet, zaničeval ali celo hudobno prega¬ njal. Večkrat je preteklo veliko časa, da je novo češčenje prestopilo prag sa¬ motne celice, kjer se je zbudilo. Tega smo se prepričali pri marsikterih bratov¬ ščinah ali pri raznih redovih. Da so bile premagane vse nasprotnosti, včasih celo dozdevna nemogočnost, to razodeva čeznatorno moč, ki je bila v takem no¬ vem češčenji. Poterjenje cerkveno vtisne slednjič takemu češčenju pečat pravover¬ nosti; in to je ob enem pripoznanje do¬ brega sadu. Ker cerkev s svojim poter- 164 jenjem večji del čaka, da se prepriča, bo li to češčenje pravovernim všečno in koristno. Kakošni so nasledki tacega češčenja ? Z njim bo v verskih resnicah zakrita milost vzdignjena, odperta. Nihče ne more preračuniti, koliko rek Božjih milosti po takem češčenji nebeške kraljice pravo¬ vernim priteče. Tako resnično češčenje zamore cele kraje rešiti večne pogube. Kdo bo preštel duše, ktere je tako češče¬ nje Matere Božje večnega pogubljenja rešilo, ker so na Marijino priprošnjo pričeli sveto, spokorno živeti in so v tem češčenji našli studencev neusahljivih milosti. Res, bistveno potrebno ni to če¬ ščenje ; ali neizmerno zgubo bi imelo kerščanstvo, ako bi tolikega češčenja naše ljube Matere ne bilo. V tem češče¬ nji razvija sveta cerkev svojo lepoto, svojo ljubeznjivost, kaže moč svojega vednega življenja ter ravno s tem spri- čuje, da se ne derži terdo le starega, ampak da rada napreduje po potrebah raznih časov, da le verske resnice nedo¬ taknjene ostanejo. Tako so nastali novi prazniki, nastale nove bratovščine in novi redovi. Celo na priprosti narod se moramo ozirati pri vpeljevanji novega češčenja naše ljube Matere Božje. Skoraj da no¬ bena nova pobožnost nima svojega za¬ četnika v višji duhovščini, večjidel se prične v sredi priprostega ljudstva. Cer¬ kev tako češčenje le opazuje, vreduje in poterdi. Ravno v tem se poterjuje dar posebnega razodenja in nekega pre¬ roškega poklica v priprostem ljudstvu. Tako je postreženo vsakemu po nagnje¬ nji in po potrebi slehernega posebej, da v različnosti teh pobožnosti dobi lahko vsak, kar mu je potrebno, in da se vde- leži milosti Božjih po tisti poti, ktera mu je najbolj složna, ktero si sam zbere. Zares se zdi, kakor da bi mili Bog v teh pobožnostih za nami hodil, in nam delil svoje milosti, kakoršne mi sami hočemo; edino, da bi nas rešil. Kdo se bo vstavljal, ko nam ljubi Bog tako milo ponuja svojo usmiljeno roko? Češčenje naše ljube Gospe in kraljice nebeške je živ dokaz, da v sveti cerkvi Jezus Kristus živi in da on dela ž njo. Marsikomu je priserčno češčenje Matere Božje potreben pogoj njegovemu večnemu zveličanju. To češčenje ni le lepšava ali potreben kinč; ono je hrana duhovnemu življenju, je vodotoč neštevilnih milosti. Zato bodimo sveti Materi cerkvi hvaležni in se tega zares preblaženega pripomočka na vso moč poslužujmo. Nebeška kraljica, — darov ključarica, — usmili se nas! Otroci smo tvoji, — pa v revščini svoji — se oziramo v te. Glej, greli nas zatira, — da duša umira; — pomagaj ti! Ti hodi pred nami; — saj tebi smo vdani; — ti kaži nam pot! Ti naša si Mati; — ni treba se bati; — saj prosiš za nas! Nebeška kraljica, — daro^lgte^rica, — usmili se nas! NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA