Vrsic slovenshega Ifndsfta so strnfene. Za zaključek občinskih volitev v Sloveniji so ponekod pripravili smodnik in rakete, muziko in pijačo. Tisti, ki so te veselju in zabavi služeče stvari imeli pripravljene, so hkrati hoteli s tem proslaviti svojo zmago. Tako so si bili v svesti svoje zmage, da so si poleg smodnika, raket, muzike in pijače oskrbeli tudi bakIje. Ko bo zmaga pri občinskih volitvah proglašena, bodo zagorele baklje, zagrmeli bodo možnarji, rakete bodo šinile v zrak, ob zvoku muzike se bo vršil obhod zmagovite »svobodne vasi« ali »delavskokmečke liste« ali »ljudske fronte«. Pa niso zagorele baklje, možnarji so ostali nemi, rakete so ostale v zabojih, trompete niso zabučale, klarinet ni zacvilil, boben ni zaropotal in grla, žejna od pričakovanja, so ostala suha. Pristaši JRZ, ki so izvojevali v Sloveniji sijajno zmago, so jo povse dostojno proslavili. Ni bilo ne streljanja, ne muziciranja, ne bakljade in tudi ne popivanja. Dostojanstvena je bila, kakor naša borba, tako tudi naša zmaga. Mi vemo, da je strast slaba svetovalka, ki tudi v politiki ne velja. Kar se iz strasti rodi, navadno tudi samo zlo rodi. Politika, razpaljsna od strasti, izgubi iz vidika to, kar rnora biti vsaki politiki, bodisi državni, bodisi občinski, bistveno in glavno: dobrobit Ijudstva in vseh njegovih slojev. Zato se smo v tem volilnem boju skrbno izogibali vsemu, kar bi moglo vzbujati strast in mržnjo, ter smo poudarjali samo stvarne, dobro preizkušene točke našega programa in smo bili glisniki naših starih slovenskih in krščanskih načel. Naši nasprotniki so padli svojo staro bolezen sovraštva, natolcevanja, laganja in hujskanja. Vsi sp se zbrali v skupno vrsto, ki so že od nekdaj nasprotovaii stranki slovenskega ljudstva. Liberalni preroki »svobodoljube in neodvisne vasi« 3o bratovsko podajali roke komunistom, ki sploh ne marajo samostojnih in neodvisnih kmetov, marveč hočejo po ruskem boljševiškem vzorcu same kolhoznike (zasužnjene člane skupnega državnega poljedelskega gospodarstva). Gosposki Jenesarji, ki po svojem »Jutru« in »Domovini« pridigajo narodno edinstvo in jugoslovansko narodnost, so se bratili z Mačkovci, katere drugače prezirajo. Jako značilen pojav pri teh volitvah so bili Nemci, odnosno nemškutarji, ki niso raogli zatajiti svojega podedovanega sovraštva proti stranki sloven?kega ljudstva. Spajdašili so se z Jenesarji in ' za skupne liste. Njihova nemško, boljše rejeno nemškutarsko-nacionalna strast je šla tako daleč, da so vse svoje nameščence in delavce komandirali na volišče z ukazom, da morajo glasovati proti JRZ. Izid občinskih volitev v Sloveniji pa je pokazal, v katerem taboru je naša ožja domovina. Slovensko ljudstvo ne mara liberalizma, bodisi gosposkega, bodisi kmečkega, ne mara marksizma, ki nastopa pod firmo socializma in komunizma. Njegov program je isti, kot je bil prej: krščanski in slovenski, in ta program hočemo vršiti v okvirju in v blagor naše skupne države. Poldrugo desetletje z vsemi dogodki, ki so se v njem razvijali, je našemu ljudstvu odprlo oči, da zna tudi v politiki ločiti kleno zrno od ljuljke. Kleno zrno je stari program našega ljudstva in poštenost tistih, ki ta program zastopajo. Ta program je zopet zbral ob občinskih volitvah slovensko ljudstvo okoli sebe. Te vrste morajo ostati strnjene tudi vnaprej. Ne samo občine morajo biti v rokah našega ljudstva in njegovih pravih predstavnikov. Tudi samouprava Slovenije, ki bo prišla, upamo, kmalu, mora biti poverjena pristnim sinovom našega krščanskega naroda, pa ne takim, ki jih je izpridil slovenskemu bistvu tuji liberalizem in marksizem. In tudi pri skupnem -'akonodavstvu in pri upravi države morajo biti udeleženi le taki, ki zaslužijo in uživajo popolno zaupanje ljudstva. Vrste ljudstva so strnjene. Armada našega ljudstva, mobilizirana ob občinskih volitvah, bo ostala zbrana ter bo do bodočih volitev rasla, se večala in jačila.