r^ ZGOvcpi »Le poberite koščeke kruha«, je opozarjal skrbni stari oče vso družino, ko je povečerjala, »da kje konca ne vzamejo! Težka je skrb za kruh in gorje, če — ga ni!« »V naši državi bi ga pravzaprav le ne smelo manjkati! Po večini smo kmetska država, na tisoče vagonov žita izvozimo.c Tako je modroval hlapec, gospodar pa ga je zavrnil: »Moj dragi, in vendar je Iakota v državi! Bral sem, da v Bosni in Hercegovini strada na tisoče ljudi, ki jedo travo in slamo, ker nimajo kruha! Kdor ne pozna položaja, bi mislil, da so ti kraji nenadoma padli v kako nesrečo, ali pa so tako odrezani od sveta, da ne more nihče do njih. Pa ni tako! Skozi te kraje vozijo železnice, skozi te kraje vodijo ceste, v 4 dneh se pripelješ od nas tja dol. Hrana bi se lahko dovozila, samo eno je: Te hrane nihče ne da! Saj jo je v bližnjih me-;tih dovolj! Samo zastonj je nihče ne da, Ijudje pa so taki reveži, da si je kupiti ne morejo! Vlada je priskočila na pomoč in je določila 10 milijonov dinarjev podpore. To je sicer prav, toda treba pa je, da se revežem doli na ta način pomaga, da ne bodo reveži, ki jih naj država vzdiiuje, ampak naj si sami zaslužijo, da bodo lahko živeli!« »Zakaj pa so Ijudje vteh krajih taki reveži?« »Zato, ker so v rokah oderuhov. Ti oderuhi poberejo pridelke kmetom v jeseni za obresti, kmet pridelke da, ne dobi pa nič. Zato ni čuda, da je revež. Kmrt v teh krajih ne more dobiti po ceni posojila, si ne more pomagati na noben način. Sicer je bilo tako svoj čas tudi pri nas! V vsaki vasi so bili taki oderuhi, ki so gospodarili nad vsemi, ki so bili naivečji vzrok strašne revščine, v katerih je svoj čas živel naš kmet. Veste, kdo je pa rešil našega kmela iz tiste revščine? Kmet je rešil kmeta in to na ta način, da so se kmetje zbrali v zadrugab, nalagali svoj denar tisti, ki so ga imeli, dobivali pa so ga tisti na nizke obresti, ki so ga potrebovali. Vsak kmet bi moral dobro vedeti, da je eden največjih sinov slovensktga narorla, kaloliški duhovnik dr. Krek pri- šel s tem na&rtom med nas in ga je tudi izvedel. Kakor pa imamo mi po dve roki, da lahko v redu delamo, tako je ta plat zadružništva še le ena, treba je še druge. Naši kmetje še niso svobodni pri prodaji svojih pridelkov. Bil sem na vinski razstavi v Ptuju. Do dve tretjini vina so ta razstavili vinski trgovci. V drugih okrajih, kot v ljutomerskem in orinoškem, pa, so vinogradniki stopili skup in ustanovili zadrage. Te zadruge so se združile f Osrednjo štajersko vinarsko zadrugo t Mariboru in te so že začele nadzirati cene, ker tudi same kupujejo od svojih udov. Zadnjo jesen so se dogodili slučajl, da je vinski trgovec ponudil 5—6 Din, a zadruga po 7—8 Din in po vsej okolici je dobilo vino — pravo ceno. Vinski trgovci lahko trgujejo, samo to ni prav, da bi kmetje-vinogradniki res morali biti odvisni od njih. Isto je glede sadja. Tu pa še niti prave trgovine ni, tu so le posredovalci inozemskih tvrdk. Tu bo še veliko dela, da se ta zadružna organizacija uvede in deluje tako, da bo trdna. Kadar bo do tega prišlo, tedaj se bodo pri sklepanju pogodb z drugimi državami ozirali tudi na kmeta, ki bo organiziran v mogočnih zadrugah.« *Ti si cel revolucijonart, je oče pokaral sina, ali vendar tako, da so vsi čutili, da ga je pohvalil.