Samo Simčič SILVA Ne morje! Otoki so rajska samota, grozd, ki pade v moje vino, črno od prerezane žile. Rajši v ravnino! Na kopnem peklenska tovarišija tihoto in misli ubija. Morja z otoki so mir, a v planjavi je dno neba sestra moja, žena, izgubljena iz misli in srca! Dev v duši ne išče svetlobe luči, kjer temni, tam zida ječe iz steklastega ledu in ječi za strasti. Po čutnosti morja pa reže moj trup valove z ladijskim kljunom, in čeprav pojem srečno potujoč o Silvini ljubezni, 639 Dve pesmi Samo Simčič ki je kamen kriiševec iz mehkobe, nepreklicno odhajam na celino z jermeni dekletovih rok, ki so padle v svoje dlani od vratu. Da nisem ljubljen? Kaj je angelu, ki prenaša človeka v nogah, zemlja z jezeri? Ali ni vihar stresel sonce pod kamni in prstjo in zamajal srce s sapo iz pljuč, ki ne hrepeni, ki pomirja z gromom in besom svojih brezkalnih oči? Veke trznejo človeku, a meni vek ne zapira vek in tren ne zablesti s temo nad mojo dušo. Prvi mož, preden ugrizne v jabolko, gleda prekletstvo okusa, poln rož, in čeprav je devištvo zavoženo, sladkosti spreminja v vonj, v katerem jablana zdehti in gadov zob pitno mleko izcedi. A Silva bo jokala in joče. Naj izliva solze, naj je bolečina, ki sebe uživa. Vešča moškega deštva, četudi prosi za poljub, od nje sladu ne more vzeti, marveč berači za strup, ki Silvo ubija. Angelu namreč miruje srce, če v mesu mu ni, da trohni. Zato gleda na dvignjene Silvine prsi iz morja. Prelahek je zanjo zrak in premočno sonce duha, ki pada nanjo. Rada bi se utopila, ker noče dati svoje krvi v zelenje, rada bi skrila lice v ljubljenju, da bi ljubljena 640 641 Dve pesmi ne ljubila. In ne bi odvrnila cvetlice svojega spanja od podkupovanja. Torej je planjava svet pesnikovega koprnenja in odhajam od grudi otoških, ki jih čutnost objema. V ravnini morje otrdi in skopni. Tam je žena snov in ogenj, rešena trpljenja, vendar na dnu leži in beseda vrže plamen v dim. BLISK JUTRA Zavit v mrak Pesem o smrti zlekne ud za udom vame vsak večer in tesen, utrujajoč polaga se na mah, ki vse, kar boli in veseli, odvrača, mir, in ko ugasnem, prihaja, svetim v njem, sen in temo raztaja, pride brat — moj? Po krvi mi je tuj, po tleh, ki sem jih s kožo vpil, ni moj rojak. Sestra mu je zver, ki žre pred belimi dlanmi matere, ki plodna ni, a varuje in skrbno jemlje mi vzdih telesa, ki umre. Žena, ki onstran bedi, ni umrljiva in negibno stoji, ko ječanje s krikom, s katerim se ubijam, vanjo zgrmi, a smrt je žival in spanec, dvojček njen, se vame je pognal. Gazi me! Če ves iztečem iz odprtih ran, ostanem cel. Tiho, tiho, za večerom tenkočutno in grobo drhti vrela veriga iz jekla, vdano se zvija, se vdano upira, bije in deško se zlije s krpami vlažnega zraka skrite votline, prekrije se, dviga, preliva .. . Pala, pala slamica je na gredico, vžgala, vžgala iskra se je v lepotico. »Si ti ta, ki me je pustila?« vprašam. »Ki sem jo ljubil in ji odpustil, ker me ni ljubila? Ali pa si z njo mi svojo senco zagrnila? Z mojo bolečino si se okrasila!« Zdaj ljubim jalovo skrbnico, ki me, sina, ni rodila, sina je vzgojila, sina v noč izpila, vzela ga bo, ga zarotila . . . Dečka malega iz plašča temne zore onkraj, preden ogenj se rodi, bo v bel prtič povila, z vzdihljajem, ki me umori, v ne-rodnost me krstila. O duh! Tvoj sem, tvoja sem kocka kristala, tvoja žival, ki me je ovijala, tvoj spanec, ki mu noč perje je za smrt postlala! A daj, da vsaj košček tebe v prahu kamenja, ki se ni še v gladke stene prelevil, rodim! »Le pojdi skoz neplodno maternico, jasi mojo mi bodico! Kljuj po zemlji, pluj, daj mi potem levico, vrni mojo perutnico!« 642 Samo Simčič Dve pesmi Le mislite si, ljudje, da v prebliskih se geniju dvigajo s tal v soncu in snegu oprani in s kredo zorani vrhovi gore! Kleč je le majhna skala. Ko jutro mu rob osvetli, njegova ostrina na pustem bregu ob morju ali na suhi planoti moli k dnevu kleče. Moja dežela so valovi, zato je moj temelj v njej potopljen. Mavrice tri razpršijo čez površine meglic senco na prehod do hribovja in v raven breg, v lesketu zglajen, se noč spusti. Mavrice tri tri so žličke moje krvi. Prva psuje, druga odbija, tretja v telo mrtvo kost vkuje, da trohni moje meso in mi svetloba vodo moje dežele z rezi kopnine umiva. Blisk jutra je bič pred vrati v svet, kjer ljudje vdano in poslušno v bičanje strme, kajti njim je v radost, da s palice pas jezik vihti. In da jim moč bliska gleda iz oči, se mu pokore. Skalo tega zla požgo ognji pekla, svet cel zajame sev. Tukaj smo lupine v skorji razpadanja, onstran, kdor veruje v sen, je človek zrno valov, svoj deželan. 643