Letnik I. (LVI.) V Ljubljani, 6. novembra 1903. List 44. in 45.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Sveti Martin.
(Za 11. november).
Sveti Martin! naj ti z vi jem Venček slave in časti;
Naj v ljubezni ti razlijem Srce, vroče radosti.
Ti si svete cerkve dika, Ti si domovine kras;
Ti zapustil si malika, Zdaj v nebesa vabiš nas.
Ti si ajdovske goščave Spremenil v prelepi raj.
Da zavžile te planjave So besede božje slaj.
Neutrudno si razlagal Božjo vero Jezusa;
Sveti cerkvi si polagal Nezrušljiva večna tla.
Sveti Martin! Daj oziraj Milo se na verni rod;
S svojo prošnjo nas podpiraj, %	Da usliši nas Gospod:
Naj nam sveta vera vedno Kinča vsak slovenski kraj;
Naj te hvalimo vsi vredno, Da dobimo sveti raj.
Dekan Simon Gaberc,
Sveti Peter Forerij (Fourier) in škof rezenški Mihael VVittmann, vstanovnika kongregacije ubogih šolskih sester „de Notre Dame".
H. Škof Mihael VVittmann.
(DaljiJ
Dne 1. julija 1832. 1. je potoval kralj Lu-dovik skozi Rezen. V stolnici je bil pri sv. maši. Generalni vikarij VVittmann ga je sprejel in na Sailerjevem grobu je izpregovoril kralj besede: „ V i, gospod škof, ste bili Sailerjev prijatelj; Vi bo te tudi njegov naslednik. Jaz ne poznam v redne j ega moža." Ta beseda so je raznesla potem po mestu in po vsej škotiji; vse je bilo veselo in zadovoljno, le VVittmann ne. Sodil se je nezmožnega in nevrednega, in slutil je menda svojo bližnjo smrt. Škof pasavski Riccabona mu je pisal 14. julija: „0 Vašem imenovanju škofom regenskim se srčno veselim; a Vi se gotovo ne veselite tega imenovanja. Jaz čestitam cerkvi, vernikom in tudi dobremu kralju zavoljo te izvolitve. Ložeje bom nosil breme svojega poklica, ker z božjo milostjo se bom vedno trudil slediti Vašemu menenju in Vašemu vzgledu." VVittmann mu je odgovoril: »Mene ne bojo vpeljali v prestolnico". Tudi je večkrat ponavljal; »Jaz ne potrebujem ne voza ne konj. Jaz sem le za v grob".
Med tem se je VVittmann še vedno boril z vlado, posebno v zadevi tako imenovanih zakonov. — Naj bolj ga je bolelo, da je bil tudi del duhovščine različnega me-
nenja, ter ni v vsem soglašal z \Vittmannom. Iskal je \Vittmann sveta pri nadškofih, pri nunciju in pri samem sv. očetu. Zanimivo je oh tem, da je vlada, katero je pobijal, vender spoštovala moža in se fii ustavljala, ko je dobri kralj sklenil podeliti mu častni križ Ludovikovega reda. V Rimu se je večidel po krivdi \Vittmannovi dolgo zavleklo imenovanje njegovo škofom rezenskim. V tem času je obhajal Wittmann svojo petdesetletnico mašništva. Hotel je natihoma v samoti praznovati ta zanj tako znameniti dan: a stolni kapitel je odredil, da se 11111 priredi mala slovesnost v semenišču. kjer mu vladni predsednik svečano izroči častni križ. podeljen mu po kralju Ludoviku. Vladni predsednik je imel lep, ginljiv govor, v katerem je med drugim rekel: „\e bojte se. gospodje, da bom žalil globoko ponižnost in veliko skromnost milostnega škofa, našega zlatomašnika s tem. da bi našteval njegove neštete, velike zasluge. Poglejte naše cerkve, šole, sirotišča, bolnišnice povsod najdete žive priče blagoslovljenega 1 anj'1 p »<ega prečasti-tega zlatomašnika. Izvolil sem si duhovsko semenišče, da Vam. prečastiti gospod, tu izroč i /nak kraljeve milosti in hvaležnega priznanja Vaših zaslug. Ta kraj, kjer ste 14 let deloval z besedo i:i z izgledom med tisuči vdamii si gojencev, ta kraj je naj bolj vreden in primeren, da se v njem izvrši današnje lepo slovesnovanje". Po tem govoru je vladni zastopnik izročil škofu visoki red: a ni ga mu, kakor je bila sicer navada, pripel na prs Rekel je pozneje predsednik, da se to i podobilo, in da se ni upal dotakniti svetega moža. Tako visoko je torej ta odlični uradnik spoštoval preblagega moža.
Stolni dekan mu je potem podaril naprsni križec in verižico, zapuščino ranjkega škofa Sailerja z besedami: .Ker je pastirska palica ranjkega škofa izročena bila Vašim rokam, sprejmite tudi ta znak škofovega dostojanstva. ki ga je naš ranjki pastir nosil, v spominj ranjkemu in nosite ga mnoga in mnoga leta. kakor srčno želi stolni kapitelj in vsa škofija."	1. Bile.
(Dalje prihodnjič)
XXIV. nedelja po binkoštih.
In zvezde bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale. (Matej 24.)
Nestvarjen je Bog, ki biva vedno isti, vedno neizpremenjen za večne čase.
A vse, kar je stvarjenega, vse to je pa zapadlo poginu. Vse, prav vse poginu — razun stvarjenih duhov; vse stvarstvo in čovekovo telo. Zato nam je tako imeniten izrek trpina v sv. pismu Joba (14, 1. 2.), ki se glasi: .Človek, od žene rojen, živi malo časa in je z mnogimi nadlogami obdan. Kakor cvet se prikaže in vsahne; beži kakor senca in nikoli ne ostane stanoviten."
Zato tudi nikedar ni trdil nobeden razumnik — in ko bi mu manjkalo tudi vere — da večno ostane to, kar je stvarjenega bilo.
Tvarina se spreminja pred našimi očmi brez prestanka: rastline, živali ter človeška telesa bodo prah in pepel. Iz tega prahu in pepela nastanejo nova bitja, kakor jih v živenje poklicati hoče Gospod. — Slednjič pak pa se poruši vse to stvarstvo, ki je vidimo krog sebe: zemlja in ozvezdje in nebo; a »mi čakamo po njegovih obljubah novih nebes in nove zemlje, na kateri prebiva pravičnost." (II. Petr. 3, 13.)
To. kar je splošnje prepričanje vsakega umstvenika, to nam stavi žarečimi pismeni današnja evangeljska beseda pred oko, ki slove: »In zvezde bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale." (Mat. 24, 29.)
O tem koncu vsega stvarjenega premislimo v svoj pouk danes.
Strašen dan bo dan plačila: Zemlja se bo v prah zdrobila — Priča David in Sibila.
(Dan jeze.)
Kaj bi bilo, ko bi jelo stanovito deževati in bi naraščale vode in bi polnile struge in bi se razlili valovi čez te struge na plodna polja in travnike ter bi izpodkopavali vtrjena stanovanja ljudem? — Bivalcev bi se polastila brezmejna dušna groza. Reše-
vati bi jeli iz poslopij, kar bi rešiti bilo — a kaj bi to pomagalo: naslednji hudourni val bi jim iz rok utrgal to, o čemer so menili, da je na varno položeno bilo.
In da bi ne jenjale in bi se ne zaprle zatvornice neba in potokov iz zemlje — vsa dolina bi postala jezero. Pogubonosni valovi bi pljuskali tam, kjer so blestele bujne cvetice, kjer je polje obdeloval skrbni ratar, kjer se je med prijetnim zelenjem zibal rženi pšenični klas.
In da bi še ter še lilo iz oblakov in hrumela voda iz podzemskih tukav, niti ži-valina zemlji, niti njim dani gospodar, človek, bi ne ušel konečnemu poginu.
O podobnem in le še o hujšem prevratu v naravi nam govore današnjega sv. evangelija besede.
Ne strašni prizor o naraščajočem in vse poplavljajočem vodovju; ognjeni dež iz neba, kakor je uničil bil kedaj Sodomo in Gomoro; ne strahovit potres, ki giblje od časa do časa zemljino osrčje in nam jemlje pogum
in zavest--ne takih in tem podobnih
prizorov v tem božjem, nam vstvarjenem domu — temveč veliko silneje pojave nam slika današnjega sv. evangelija beseda.
„Kmalo po bridkosti teh dni" — tako strašno se glasi — ,,solnce otemni in mesec ne bo dajal svoje svitlobe in zvezde bodo padale z neba, in moči nebeške se bodo gibale . . . Takrat bo velika bridkost, kakoršne ni bilo od začetka sveta do sedaj in je tudi ne bo. In ko bi ne bili prikrajšani tisti dnevi, ne bi bil otet nobeden človek ... In takrat se prikaže znamenje Sinu človekovega na nebu in takrat bodo ječali vsi rodovi na zemlji. . . Kakor blisek pride od solnčnega izhoda in se posveti do zahoda, tak bo tudi prihod človekovega Sinu! . . . In pošlje svoje angelje s trobento in z velikim glasom in zberejo njegove izvoljene od čveterih vetrov od konca neba do njegovega kraja..." (Mat. 24.) Tako današnje nedeljsko poročilo iz sv. Mateja. Sv. evangelist Luka pa pristavlja: „ Znamenja bogo na solncu in ua mesecu in na zvezdah — in na zemlji qo stiska med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov . . . Zakaj nebeške moči se bodo gibale ..." (Luk. 21.)
Dragi! Kaj ne tudi le površnje nam pre-motrujočim te vekovite besede se nam zgraža naš duh; strah nam sega v mozeg in kosti. Prošnja, naj nam ljubi Izveličar takrat ne odtegne svoje milosti, nam ob njih iz dna duše puhti.
In kedaj, dragi, naj se zgodi ta strašnoba v božjem stvarjenju?
Tudi na to vprašanje nam je zabeleženega v svetih listinah vsaj na pol odgovora, ki se glasi: ,,Onega dneva in one ure pa ne ve nikedo, niti angelji ne v nebesih - le sam Oče." (Mat. 24, 36.)
So pa, razun 'i vam branih in razloženih še nekatera p.jdznamenja poslednjega dne — namreč: da se poprej sv. evangelij oznani še po vsej zemlji (Mat. 24.); da se poprej izpreobrne judovsko ljudstvo (Ozeja 3.); da nastopi pred sodnjim dnem Antikrist: človek, ki si bo prisvajal božji! i časti, z val se Krista in mnoge zapelje, t II. Tes. 2.)
Dosti, dragi Vai11 bodi o poginu zemlje in vseh zvezd nad n<..m m vseh moči pod nami in o konečni tej razsodbi vsem nam — ali naj postanemo na to za večno srečni v nebesih ali za večno nesrečni v strašnem kraju pogubljenja. — Prosimo danes usmi-Ijenaga Jezusa, naj nas ne pahne ta za veke nam odločujoči dan izpred svojega obličja in da nas sprejme zbrane na svojo desnico v hišo svojega Očeta. —
Spomni se, o Jezus mili.
Oni dan se me usmili! Amen.
(Dan jeze.)
Agnezika je videla nekokrat, kako so strigli ovce.
Veselega poletnega jutra je vzela mati svojo hčerko Agnezo s seboj na mal hribček, na katerem so strigli ovce. Deklica pravi materi: Kako velik greh store pač ljudje, ki so tako neusmiljeni, da porežejo ljubkim ovčicam vso obleko.
Kako so vender lepe v svojih kožuhih in kako nedolžno skakljajo. To -o res hudobni in surovi ljudje, ki ne puste tako zale živaliee živeti v veselju.
Mati jej pravi: Vidiš, drago dete, to obleko, ki jo nam dajejo ovce in za katero so volno od-strigli sedaj, nosiš ti in jaz po zimi. Ovčice pa radi tega nič ne trpe, in še lažje je bodo prepiha-vale gorke sapice sedanjega vročega poletnega časa. Vsem torej prav: ovčicam in tebi in meni!
Tako. Agnczika. mati končuje, zna za te in za me skrbeti božja previdnost.
Oospica Lidija.
Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske.
V Cerkev sv. Ivana evangelista.
Diljc in konec )
Čudotvorni kip Marijin so nosili tudi v izprevodu po mestu, kadar je pretila Ljubljani kaka nezgoda. Leta 1681. in 1682. je razsajala kuga po sosednih deželah. Tedaj so nosili krvavo Mater božjo na veliki petek v veliki pasi jonski procesiji, ustanovljeni že izdavna poprej tudi iz strahu pred kugo. Ta grozna gostja se je namreč proti koncu 16. stoletja večkrat vtihotapila v Ljubljano in ugonabljala staro in mlado. Da bi se je iznebili. zatekali so se potrti meščani k naravnim in prekonaravnim pripomočkom. Naposled so sklenili leta 1598. členi bratovščine »Odrešenika sveta* bili so vmes najodličnejši trgovci ljubljanski - naj se vsak veliki petek obhaja procesija na proslavo Kristovega trpljenja. Trpeči Zveliča r naj se usmili mesta in naj ga otme kužnih bolezni. Ker ni bilo denarnih sredstev dovolj, ustanovili so si najprej v stolnici poseben oltar. Storjene obljube pa niso pozabili. Ko se je bil trgovec Tropenau v svoji oporoki z večjim volilom spomnil pasijonskega izprevoda, jeli so resno misliti na izvršitev bratovskega sklepa.
V stari Ljubljani so bili sijajni cerkveni izprevodi nekaj navadnega. Izvrstni prircjevatelji takih svečanosti so bili jezuviti. Poleg mnogih drugih procesij je izhajala iz njihove cerkve na veliki četrtek
bičarska procesija, opremljena z znaki trpljenja Kristovega. Začela se je po jutra-njicah krog polšeste ure na večer. Vodil jo je večidel mestni župnik ali kak kanonik v črnem pluvijalu; spremljali so ga kleriki. Procesija je šla preko Tranče na Novi (sedaj Turjaški) trg, ob grofa Gallenberga hiši (sedanjem »Katoliškem domu") proti nekdanjemu knežjemu dvorcu gori in po drugi strani trga doli, skozi Zlato luknjo preko mostu in Tranče na mestni trg do škofije in po drugi strani trga nazaj čez Stari trg v šentjakobsko cerkev.
Lepa je bila ta procesija, ali vendar ni bila niti senca tistega sijajnega izprevoda, ki je izhajal veliki petek iz cerkve sv. Ivana evangelista in je privrela nanj vsa Ljubljana in celo tujci od daleč. O tem pasijon-skem izprevodu je šel sloves, da ga ni lepšega, pobožnejšega in daljšega izprevoda ni v domači ni v sosednjih deželah. Dne 24. sušca 1617 je krenila prvikrat pasijonska procesija iz kapucinske cerkve ljubljanske. Uresničil se je tisti veliki petek pred devetimi leti storjeni sklep bratovščine »Odrešenika sveta". Škof Hren sam je vodil prvo procesijo in jo popisal takole: »Izprevod bičarjev je izšel pozno v mraku zvečer od oo. kapucinov k Sv. Nikolaju, odtam k Sv. Jakobu, potem preko mostu (t. j. čez sedanji Hradeckega most) skozi vicedomska vrata ob pobožnem spremstvu našem, kanonikov, šol, gospode in jako številnega ljudstva; vrnil se je h ka-pucinom, kjer smo dali ob grobu Gospodovem naposled slovesen peti blagoslov.
Škofu Hrenu je tako ugajala procesija na veliki petek, da je leta 1623. poprosil deželne stanove podpore zanjo. Naklonili so ji tisoč goldinarjev. Pasijonska procesija je bila izprva res hvale vredna. Bila je spo-korna in se vršila spodobno; nagibala je gledalce na pobožno premišljevanje žalnih skrivnosti velikega tedna. Zanjo je šlo mnogo takih, ki so dejanjsko izpolnovali ukaz Kristov: »Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji sam sebe, naj zadene svoj križ na rame in naj hodi za menoj". Mnogi so nosili na ramah težke križe. Nekateri so se grede za procesijo bičali. Plemenitaši in
drugi veljaki so primerno preoblečeni igrali posamezne prizore Kristovega trpljenja. Vseh oči so se vpirale v onega, ki je predočeval Zveličarja; izprva ga je predstavljal kak člen najvišjega plemstva. V izprevodu se je nahajala Marija, apostoli, angeli, veliki duhovniki, pismarji, vojaki, rablji, židje; te so prva leta predstavljali Krakovčani in Trnov-čani. Nekateri igralci so jezdili, drugi so se nahajali na odrih, ki so jih prenašali posebni nosilci: te je oskrbljevala nekaj časa turnska (sedaj Codellijeva) graščina pod Ljubljano; zopet drugi so delovali na slavnostnem vozu, ki se je počasi pomikal za procesijo. Slikoviti izprevod je spremljala godba in so ga ozarjale mnoge plamenice in luči z oken tistih hiš, koder je šel mimo. Ponekod se je ustavljala procesija, da so mogli igralci — bilo jih je krog tristo — izvršiti mimiško svoje naloge. Pozneje so razširili prvotni vzpored in privzeli še razne predpodobe iz starega zakona naperjene na trpljenje Zveličarjevo. Celo poganske pravljice so porabljevali zato, da bi boli pojasnili odrešilni čin na gori Kalvariji.
V poznejših časih je šla ta pasijonska procesija po mestu prav v nasprotnem smeru, kakor nam je opisal njeno prvo pot škof Hren. Iz cerkve sv. Ivana evangelista je krenila najprej skozi vicedomska vrata po Vice-domskih (sedaj Gosposkih) ulicah, po Novem (sedaj Turjaškem) trgu, preko gorenjega (Hradeckega) mostu na Stari trg. Krog osme ure je dospela do jezuvitskih šol in zavila krog vodnjaka nazaj na Stari trg. Potem je šla po Mestnem trgu mimo stolnice do frančiškanskega samostana (prejšnje gimnazije), odkoder se je po Špitalskih ulicah, preko dolenjega mostu in Kapucinskih (sedaj Wolfovih) ulic vrnila krog poldesete ure domov. Eno celo uro je moral vztrajati gledalce na svojem mestu, da je šel ves izprevod mimo. O grdem vremenu ni bilo procesije. Zaradi dežja in snega je izostala leta 168/. in 1688.
Za procesijo je skrbela izprva bratovščina „Odrešenika sveta" sama, a kmalu so oprtali to skrb oo. kapucinom. Troški za procesijo niso bili majhni. Koliko je stala koliko obleka! Kapucinski
samostan je sicer dobival obresti Trope-nauove ustanove po 50 do 60 goldinarjev na leto in nekaj prispevka od bratovščine, ali vse to je bilo premalo. Zato so se kapucinski definitorji na shodu v Celju 1. 1681. uprli in sklenili, da odpovedo procesijo bratovščini in ji vrnejo ključe procesijske hiše na kapucinskem vrtu, kjer je bilo shranjeno orodje, ki so ga potrebovali za izprevod. Bratovščina je nato najbrže kaj primaknila k vsakoletnemu donesku, ker procesija ni nehala. Pravkar omenjeno procesijsko shrambo je zadela dne 14. sušca 1709. nesreča. Pod težo snega se ji je vdrla streha in ubila dva dijaka*!? ki sta bila v hiši; nekemu ka-pucinu je zlomilo nogo; štiri osebe pa so srečno ušle.
Na veliki petek dne 26. sušca 1717 so slovesno praznovali stoletnico, odkar se je pričela pasijonska procesija. Njen prvotni sijaj je čezdalje bolj temnel. Gospoda se ji je odtegovala, sčasoma celo duhovščina. Igralce so morali najemati. Njihova obleka je bila ponošena, zakrpana, nedostojna. O poznih večernih urah so jo kalili čestokrat neredi. Kar se je godilo po ulicah in trgih ljubljanskih na veliki petek zvečer, ni bilo več podobno procesiji, nego razposajeni druhali predpustnih šem. Leta 1773. je šla kapucinska pasijonska procesija zadnjikrat. Dne 22. vinotoka i. 1. jo je zatrl vladni ukaz. Ne oziraje se na mestnega magistrata željo, da bi še ostala, pritrdil je škof Karol Herberstein vladni odredbi in ukrenil, naj se obhaja na veliki petek procesija iz stolne cerkve takoj po večernicah, torej še po dnevu in naj se nosi za njo telo Kristovo, ležeče v odprti krsti. Dne 27. grudna 1782 je cesar Josip II. prepovedal tudi ta izprevod.
Razen pasijonske procesije so prirejali oo. kapucini v svojem svetišču še mnogo drugih slovesnosti. Najznamenitejših ena je bilo gotovo praznovanje posvetničenja kapucina Feliksa Kantaličana. L. 1712. je papež Klement XII. tega božjega ugod-nika prištel svetnikom. Tega odlikovanja so se slovesno spominjali ljubljanski kapucini. Osemdnevna slavnost se je pričela 16. nedeljo po binkoštih dne 4. kimalca 1712. Iz stolnice je šla mnogobrojna procesija v
sama svečava,	v^.^.*«.	— -------— ^ -- ■ ----,-—	.
"Z


DANICA
fV
cerkev sv. Ivana evangelista. Ondi so proslavljali dan za dnevom izvrstni propovedniki v slovenskem in nemškem jeziku odlične čednosti sv. I:eliksa opominjaje od blizu in daleč došle vernike, nai se priporočajo njegovi priprošnji. Vseh skupaj je bilo enoindvajset propovedi. Zadnji dan slavnosti 17. nedeljo po binkoštih je bil tolik naval izpovedancev. da jim niso bili kos izpovedniki v cerkvi, nego sta morala dva slovenščine zmožna jezuvita izpovedovati moške v samostanu, v izbah, namenjenih sicer za bolnico. Sv. Feliksa slovesnost so zaključili kapucini z iz-prevodom po mestu. O tej priliki se je okoristila kapucinska cerkev z novo sliko sv. Feliksa, ki jo je izvršil domači slikar Ivan Jurij Remb. Zunanje lice cerkveno je bilo ozaljšano o popisani slavnosti s pomenljivimi napisi in znaki. Pred vhodom v svetišče se je dvigal krasen slavolok ves v zelenju, po noči pa še v lučkah.
Z enakimi slovesnostmi so proslavljali kapucini v cerkvi sv. Ivana evangelista po-svetničenje svojih soredovnikov Fidela in Josipa meseca malega travna leta 1747. in Sera t i na istega meseca leta 1768. Tudi te d\e slavnosti sta trajali po osem dni.
Ljubljanski kapucini so se docela posvetil: dušnemu pastirstvu. V poročilu papežu Pavlu V. dne 25. velikega srpana I. 1616. jih hvali škof Hren zaradi njihovega bogoljubnega življenja. Tedaj jih je štel ljubljanski samostan dvajset. Tu so pozneje študirali novinci pripravljaje se na obljube in na sprejem svečeništva. Tu so osnovali sčasoma lekarno za vse kranjske kapucinske samostane in tvornico /a sukno. Potrebna volna ji je dohajala carine prosta z Neapo-Iitanskega. Iz te suknarne so dobivali bi igo za metliško obleko vsi samostani kranjski in furlanski.
Naši kapucini so obdelovali razne panoge dušnega pastirstva. vendar pa so bili najbolj na glasu kakor vrli govorniki. Niso se omejevali samo na domačo cerkev sv. Ivana evangelista, kjer se je razlagala božja beseda konec 17. stoletja v slovenskem. nemškem in laškem jeziku, nego so radi propovedavali tudi po drugih cerkvah: v stolnici, pri nunah, v križevniški cerkvi,
pa tudi po deželi, kamor so jih klicali župniki o mnogih prilikah. Izvrsten propovednik je bil kapucin o. Plači d. Leta 1697. je imel med vsemi postnimi pridigarji ljubljanskimi on največ poslušalcev. Skof sam ga je hodil poslušat. Trajen spominj v zgodovin: slovenskega cerkvenega govorništva sta si zagotovila kapucina: o. Ivan Krstnik s veto kriški, ki je tri leta bival „v tem žlahtnem mestu" Ljubljani in izdal pet zvezkov svojih propovedi, in Ljubljančan o. Rogerij, čegar zgovornosti so se čudili rojaki zlasti o dveh slovesnih prilikah. O. Rogerij je imel namreč bogorodno in spaso-nosno propoved v novi stolnici dne 29. velikega srpana 1706. ko so bili prenesli tjakaj moči sv. Vitala in Varije. Takisto je proslavil s slovesno propovedjo osmino posve-čenja stolne cerkve izbravši si rek: »Dovršili so. posvetili hišo Gospodnjo in prinesli dari". Po njegovi smrti so izšle njegove propovedi v dveh zvezkih pod naslovom: Palmarium Fjiipvreum.
V cerkvi sv. Ivana evangelista so nastopali časi tudi tuji kapuci ni italijanski in nemški. Najznamenitejši izmed njih je bil pač slavni propovednik in čudotvorec o. Marko Avijanec. Kamor se je prikazal, častili so ga kakor svetnika. Ko je 1. 1682. dospel prvikrat na Dunaj, pozvan od cesarja Leopolda I., poljubovali so ljudje tla, kamor je stopil, in si odrezavali kosce z njegove obleke. Leta 1683. se je skazal o. Marko Dunajčanom velikega dobrotnika. Oblegala jih je tedaj turška sila hote se polastiti prestolnega mesta. Poslan od papeža samega je hitel apostolski legat o. Marko tja navduševat krščanske kneze na boj. Pred bitvijo je maševal v poljskem kraljevem ša-toru pred divno grško Marijino podobo, okrašeno z biseri, ki jo je imel kralj So-bieski vedno s seboj. Kralj sam je stregel pri sv. maši o. Marku, ki je zvršivši daritev navduševal zbrane na boj. Med bojem pa je stal na neki višini vilite sv. križ in blagoslavljajo krščansko vojsko. »Vaš blagoslovili vaša pobožna molitev nam je dodelila včeraj veliko zmago", dejal mu je Sobieski tisti dan po bit vi. »Ne veličanstvo", odgovoril je ponižni kapucin. »Bog nam jo je
podaril in vašega veličanstva hrabrost jo je privojevala". Tega slavnega meniha je sprejel dober mesec pozneje ljubljanski kapucinski samostan kakor svojega gosta. Bila je 20. nedelja po binkoštih dne 24. vinotoka 1683. Dopoldne je pretresala stolno cerkev ljubljansko z dtia src prihajajoča zahvalna pesem za dobljeno zmago nad Turki, popoldne ob štirih pa se je prikazal v mesto zmagalcev eden — o. Marko Avijanec. Ljubljančani so mu vreli trumoma naproti, saj je sloves o njegovih čudežnih delih prodrl v poslednjo predmestno kočo. Cerkev sv. Ivana evangelista so kar oblegali tistikrat bolniki, ki so jih prinašali in privažali svojci, pričakovaje pomoči. Letopisi nam pripovedujejo, da je o. Marko mnogo betežnikov ozdravil v Ljubljani. Kdor je hotel okrevati, moral je molili ž njim kesanje besedo za besedo in klicati sv. imena, nato je prejel blagoslov menihov. Govorniški moči o. Marka se ni bilo mogoče protiviti; toliko je izdala njegova prepričevalna beseda. Govoril je po latinsko ali italijansko, drugim jezikom ni bil vešč, a njegov govor je vplival tudi na poslušalce, ki niso bili kos tema jezikoma. Deloval je že izraz njegova preobraženega obličja in slehrna kretnja njegova. V Ljubljani se je mudil tri dni. Z vojne, ki se je nadaljevala s Turki na Ogerskem, je dne 10. vinotoka nastopnega leta zopet prišel semkaj. Prinesli so ga ob 11. uri dopoldne na nosilnici h kapucinom. Dne 12. vinotoka je propovedoval v stolnici, ki je bila natlačeno polna. Drugi dan zarana pa se je po Ljubljanici odpeljal v Bistro. V Ljubljani je bil o. Marko menda zadnjikrat tisti dan pred kresom leta 1689. Tedaj je posetil škofa Žigo Herbersteina in potem govoril ljudstvu z velikim uspehom. Deset let pozneje dne 13. velikega srpana 1699 je preminil ta znameniti kapucin na Dunaju vpričo cesarja Leopolda in njegove soproge v sluhu svetosti.
O kapucinski cerkvi treba omeniti, da je opravljala ondukaj ljubljanska mizarska zadruga ali celi svoje običajne pobožnosti. Mestni in predmestni mizarski mojstri in pomočniki so prihajali ob Ivanovem k sv. maši v kapucinsko svetišče.
odkoder so po dovršeni službi božji spremili domov svojega načelnika (cehmeštra). V cerkvi sv. Ivana evangelista so najemali mizarji sv. maše ob nedeljah in praznikih za svoje umrle tovariše. Vsako kvaterno nedeljo so morali biti mojstri in pomočniki tamkaj navzočni pri štirih sv. mašah.
Da so bili ljubljanski kapuci ni vrli dušni pastirji, priznala je cesarja Josipa II. vlada. Dočim je razgnala kapu-cine v Novem mestu in v Kranju, češ. da so „odveč za dušno pastirsko", ohranila jih je v Ljubljani. Zatrt je bil najprej jezuvitski samostan še za Marije Terezije, potem klariški, avguštinski, diskalceatski, ostal pa je kapucinski samostan; ali tudi njemu so bila šteta leta. Zatrla gaje francoska vlada leta 1809. Kapucini so se morali razkropiti po drugih samostanih, ali pa so se popetrinili. Cerkev sv. Ivana evangelista je postala konjušnica in hkrati shramba za razne vojne priprave; v samostanu pa so se nastanili dne 27. ki malca 1810 francoski vojaki. Meščani in okoličani so dne 16. rožnika 1810 prosili maršala Marmonta. naj bi prizanesel kapucinom. V francosko pisani prošnji jih hvalijo zaradi njihove pobožnosti in zgledne nravnosti povdarjaje hkrati, da se kapucini ne utikajo v rodbinske stvari in ne delajo neprilik. Zelo so potrebni za dušno pastir-stvo v mestu in v okolici, ker mu svetna duhovščina s frančiškani vred ne bi bila kos. Mesto in okolica jih čisla zlasti kakor izvrstne izpovednike. Marmont se ni dal omočiti. Ljubljanski kapucinski samostan je ostal zatrt.
Kaj je storila ž njim avstrijska vlada, ko se je pregnavši Francoze vrnila na Kranjsko? Tudi pod avstrijskim orlom kapucinski samostan ljubljanski ni več oživel. Nekdanja cerkev sv. Ivana evangelista je ostala tudi poslej shramba za vojaško seno, samostan pa vojašnica. Oboje že več let ni bilo popravljeno: na vseh koncih se je kazal razpad. Zato je sklenila vlada zanemarjeni poslopji z vrtom vred prodati. Cerkev in samostan naj se podereta; na njunem selišču in na vrtu naj se zgrade nove hiše.
V kapucinski cerkvi so kakor nekdaj sploh po cerkvah pokopavali. Tu je počival leta 1722. umrli znameniti slovenski pisatelj kapucin o. H i pol i t in mnogo njegovih redovnih tovarišev in dobrotnikov kapucinskega reda. Najprej so izvozili iz razsvečene cerkve seno v Bežigrad, potem so odprli rakve; sv. Krištofa grobar je naložil šestnajst voz kosti in jih odpeljal na pokopališče. Nato so dne 17. svečana 1817 prodali cerkev in samostan na dražbi. Prvo je kupil trgovec Alborghetti, samostan pa neki Pessiack. Kupca sta se zavezala, da v štirih mesecih podereta poslopji in odstranita posip; paziti pa jima je bilo na vodnjak, ki je bil namenjen javni porabi. Dne 9. malega travna i. 1. so res jeli podirati staro kapucinsko domovanje, ki je stalo dvestoindeset let. A še tri leta potem se je nahajalo ondukaj mnogo stare šare. Ko pa je počil glas. da se snide kongres v Ljubljani, dal je tedanji župan Ivan Ne p. Hradeckv brzo izravnati in očediti selišče nekdanjega kapucinskega svetišča in samostana. Tamkaj so de-tilirali vojaki pred kronanimi glavami, ki so zborovale leta 1821. v Ljubljani.
Po županovem prizadevanju je kupilo mesto ves svet. kar ga je objemal nekdanji kapucinski vrt in imenovano selišče, in zasadilo tamkaj leta 1823. in 1824. drevored „Z vez d o".
Kam je prešla oprava iz kapucinske cerkve? Francoska vlada je dovolila pregnanim kapucinom, da so smeli vzeti s seboj, kar so hoteli in mogli. Marsikaj so torej oteli odhajajoči menihi v sosednje samostane. marsikaj pa je šlo po zlu. Po iz-povedbi nekega drja. Valenčiča je bil prodan dva stota težki zvon* iz kapucinskega zvonika. Velikooltarsko podobo sv. Ivana evangelista. wneznansko lepo sliko umetniške roke slavnega slikarja Palme", kakor jo je pohvalil Valvasor, so si pridobile ljub-
G-rkljanska podružnica s\ .Matije v Zalogu na Gorenjskem «*• ponaša / zvonom i/ leta 14M., tehtajočim blizu _'."> stut«.\ Pravijo, da je bil ta zvon nekdaj kapucinski v Ljubljani To je p.u' neverjetno Kapucinski zvoniki nimajo t.iko težkib /vonov O ljubljanskih dveh kapucinskih zvonovih vem«, da jih je krstil škof Mren; bila >t.i vlita I 1»H>N.. torej skoro JtM> let mlajša mimo zaloškega.
ljanske uršulinke in jo hranijo še dandanašnji. A kam je prešla podoba sv. Feliksa, kam krvava Mati božja? Kdo ve? V Trnovem (Vogelne ulice št. 3.) se nahaja že krog sedemdeset let 59 cm visok lesen, sedaj polihromiran kip Matere božje brez madeža spočete v rokoko-slogu, ki je bil nekdaj last ljubljanske kapucinske cerkve. Kipec, ki ni brez umetniške vrednosti, je bil zelo črvojedinast. Sedanja lastnica gospa Frančiška Sičevka ga je izročila pred kakima dvema letoma kiparju Andreju Rovšeku v popravo. On je žalil črvojedine in dal podobi primerno barvasto zunanjost, žal, da ji ni ohranil zvezdnatega venca krog glave. Omenjene gospe ucju Frančišku Pod-krajšeku (po domače Kramarju) je podaril nekoč ta kip raini o. Benvenut Chrobath z naročilom, da naj se podoba ohrani in časti. On mu je tudi povedal, da je bila nekdaj kapucinska. Res so Kramarjevi dajali Mariji, stoječi za steklom v hišnem kotu spodobno čast in jo šteli za najsvetejši domači zaklad. Pobožna hišna gospodinja je leta 1836. storila obljubo, da bo Mariji vsako noč gorela lučka, takisto ob nedeljah in praznikih, ako zabrani koleri v hišo. Po Trnovem tedaj skoraj ni bilo rodbine, ki bi ne bila izgubila katerega izmed svojih, pri Kramarjevih pa tisto leto ni nihče umrl. - Mariji je bila torej po godu Kramarična obljuba.
V ljubljanskem deželnem muzeju visita v drugi pritlični sobi dve podobi nekdanje cerkve sv. Ivana evangelista in poleg nje stoječega samostana. Obe sta narejeni že potem, ko jQ bila cerkev s samostanom vred porušena. Starejša je bakro-rezna in nosi napis: Ansicht des Kapuziner-klosters in Laibach, \velches im Jahre 1817. abgetragen \vorden. Izvršil jo je Louis Schaf-fenrath. Drugo večjo je naslikala Antoinetta Macovitz dne 8. velikega travna 1826. Po Schatlenrathovi podobi je povzeta akvarelna slika kapucinske cerkve in bližnjih poslopij, ki jo hranijo v Trnovem v Kolezijskih ulicah št. 6. Cerkev je stala v jugozapadnem voglu sedanje zvezde, nasproti deželnemu dvorcu, kamor je gledalo njeno pročelje. Bila je znotraj zidane ograje, ki je obdajala vrt segajoč tja do sedanje „Kazine", Ovi-
jačeve in Cetinovičeve hiše. Ceste ob teh poslopjih še ni bilo tedaj, niti imenovanih hiš. Do vrat, vodečih skozi obzidje v cerkev, so segale stopnice pokrite s široko streho. V znožju stopnic na levi strani je stal znani kapucinski križ. Stopnice so bile ondaj potrebne, ker je bil nekdaj svet tam zelo nizek. Blizu kapucinske ograje je bila „JamaM — precej globok jarek ob mestnem obzidju. Še leta 1786. je v Jami „pred kapucinarji" v svoji kovačnici, hišna št. 63, neki ko-vački mojster vihtel kladivo in motil menihe v pobožnem premišljevanju. Od stopnic do velikih cerkvenih vrat je vodil pokrit hodnik. Pročelje kapucinske cerkve ni kazalo nobene posebne lepote; imelo je dve podolgasti zgoraj zaokroženi okni in štiri okrogle line. Štirioglati zvonik s šiljasto streho se je dvigal izza prezbiterija.
Omenil sem že, da se je jamasti trg ob starih vicedomskih vratih in bližnjem mestnem jarku imenoval „Pred kapucinarji". Ulici ob južnem delu sedanje „Zvezde" in Wolfovim ulicam so rekali nekoč „Kapucinarska ga s a". Do novejših časov se je okolici nekdanjega kapucinskega samostana ohranilo ime: Kapucinsko predmestje, ki je objemalo sedanji kongresni trg, \Volfove, Prešernove, Schellen-burgove ulice in del Dunajske ceste. Sedaj poznajo kapucinsko predmestje menda le še katastralni zapisniki.
Župnik Ivan Vrhovnik.
Mučenci.
Starokrščanska povest .Milutina .Maver j a (Dalje.)
XIV.
„Naj jim pomaga njihov Krist!" drla se je druhal slastno gledaje, kako se mučijo nesrečniki.
Starček Sever ni niti trenil z očesom v vseh teh težkih mukah, nego je neprenehoma šepetal:
„Kriste, Gospod moj!... Slava ti in čast ne veke! Hvalim te, Gospod, za toliko milost!"
Dalje ni mogel . . . Huje in huje ga je dušil dim in on je počasi v težkih mukah umirai in v mislih slavil svojega Boga in Stvarnika.
Toda Rimljani niso bili zadovoljni - tem. Njim je vgajala le kri.
»Izpustite nanje zverjad!" vpili so in topotali zopet z nogami ob tla, da se je treslo vse gledališče,
Vide, kako nestrpna množica, ukaže cesar, da naj privedejo iz zaporov vse kristijane in izpuste nanje zveri. Kristijani so prihajali na bo-rišče, ali mnogi izmed njih čudno opravljeni. Bili so zašiti v levje, medvedje in živalske kože . . . Stopali so srčno in neustrašeno na morišče. Slabotni otroci so plakali strahotna gledaje svoje roditelje, zašite v živalske kože. Naposled -o vsi pokleknili na zemljo, povzdignili roke na molitev in zapeli z krepkim glasom:
„Bože, bodi nam milostiv in blagoslovi n / obličjem svojim, da se spozna na zemlji pot tvoj. v vseh narodih odrešenje tvoje! Naj te slave narodi, Bože, naj te slave vsi narodi! . . ."
Rimljani so se začudili nad tem govoreči:
»Prepevajo! Ali ste čuli: oni prepevajo! . ."
»Svojega Boga kličejo!" menili >o drugi.
»Ki jim pa ne more pomagati!" pristavili so tretji.
»Ker ni tako močan in silen, kakor nas cesar!" brbljali so četrti ob \>.ikovr>tnih porogljivih opazkah in pripomnjah.
»Dosti je tega petja! Ne maramo jih poslušati! . . . Zveri! . . . Zveri!"
Zdajci zaškripljejo vrata na železnih kletkah. Zverjad prihaja iz svojih zaporov . . Vse je tiho . . . Vsakemu vtriplje srce. Mnogim gledalcem so se od prevelikega natezanja izbuule oči.
Prvi so se prikazali iz kletk levi. Prikorakali so dostojanstveno, mirno. Dvigali so kvišku glave in njuhali po vzduhu. Zavonjali so kri . . . Pan-tri in tigri z žarko-zelenimi očmi so skakali kakor besni, grizli se med seboj in režali ka/aje svoje močne ostre zobe. Z dolgimi vitkimi repi so mahali krog sebe in prvi planili na kristijane. S svojimi velikimi šapami so jim trgali glave, prsi in druge ude . . . Mesarili so jim telesa, lomili kosti, vmes pa se je razlegal krik in jok pre-strašane dece. Potem so naskočili še levi. Raz-dražil jih je otročji krik in vonj elovcske krvi.
Na stotine ljudij je vstajalo in skakalo po klopeh, da bi bolje videli ta strašni prizor in si napasli oči. Razmesarjena trupla, polomljene ko>ti in potoki prelite krvi so še bolj razvneli dulial. Neprenehoma je tulila:
.Dajte jim še kristijanov v žrele!... Saj vidite, da so zveri gladne! ..."
Iz zaporov so pritirali zopet kristijane na krvavo pozorišče. / ii jih »e i^ta usoda, kakor njihove nesrečne tovariše, ki so razmesarjeni in oglodani ležali po vsem amfiteatru.
>' r.adom se razlegne izmed prvih sedežev
glas:
»To je že preveč! . . . Sram bodi Rimljane!"
V	gledališču začno sikati in vikati:
»Kdo se drzne tako govoriti?... Kdo je je tisti?"
.Jaz sem!" vzklikne zopet isti glas. »Javno vpričo vseh pravim, da je to največja sramota za Rimljane. Čemu toliko ir srenja ?"
»Vrzite ga levom! atuli razdražena so-drga . . .
»Ne bojim se!"
Bil je to mladi Valerij, ki ga je bil oče šiloma privel s seboj boje se, da ne bi zaradi tega pal v cesarjevo nemilost.
Senatorja Marcela Valerija je oblil smrtni pot. Kakor stena tako je prebledel od groze in straha, ker se je predrznil sin vpričo cesarja in vsega Rima protiviti narodnim igram.
»Kdo je vzkliknil?" vpraša cesar osorno.
»Božanski cesar, to je storil sin senatorja Marcela Valerija!"
»Kaj, senatorski sin?!"
V	tem stopi senator bled in drhtaje pred cesarja in obupno vzklikne:
»Odpovem se svojemu nesrečnemu sinu, ki me je postavil na toliko sramoto razžalivši tvoje božansko veličanstvo! . . . Oj proklet bodi! . . . Vsemogočni Jupiter naj ga udari s smrtnimi strelami! . . . Jaz nimam več sina . . . Božanski cesar, stori ž njim, kar ti le drago.
»Vrzite ga levom!" zavptl je narod.
»Ne!" odgovori cesar obrnivši se k poglavarju svoje telesne straže s poveljem:
»V temnico ž njim, dokler ne ukažem kaj drugega!"
Vojaki so takoj obkolili mladeniča, zgrabili ga in gnali iz Koloseja. Ljudstvo je bilo jako ogorčeno, pa se je venderle moralo zadovoljiti s cesarsko naredbo.
Zveri so se bile že nasitile krvi in mesa. Leno so se jele vlačiti po pozorišču. Le kak tiger je še požrešno lizal po pesku strjeno kri ali grizel kako kost.
Za ta dan so bile igre končane. Letno solnee se je že nagibalo proti zahodu in s svojimi žarki poljubljalo okrvavljene zidove amfiteatra in zadnje ostanke razmesarjenih kristijanov.
Cesar je z dvorniki vred prvi ostavil gledališče. Za njim so odšli velikaši in vse ljudstvo zahvaljevaje vsemogočnega cesarja na zabavi.
Davno je bilo že solnee zašlo. Zvezdnata noč je zakrila zemljo, a krog Koloseja so še postajale tam pa tam velike tolpe brezdelnega ljudstva in gledale, kako so sužnji v lesenih krstah odvažali mrtve gladiatorje, retiarje, pa tudi ostanke krščanskih mučencev, da jih pokopljejo zunaj Rima v takozvani »smradni dolini".^///'
Vse odlične Rimljane je zanimalo, kakšno sodbo izreko mladima Rimljanoma, ki sta po svojem rodu pripadala najvišjim in najuglednejšim rimskim krogom. Marsikaj so ugibali, toda nihče ni vedel za gotovo, kaj bo z Valerijem. Cesarski ukazi so izrečno pretili: kdor se ne odpove krščanstva, izgubi vsa državljanska prava in ako je odličnega rodu, postane prostak, ako pa je nizkega rodu, mora iti v sužnost.
No, rimski velikaši so šepetali med seboj, da se dajo tudi cesarski ukazi izpremeniti in različno tolmačiti. To je vse odvisno od sodnikov, ki so radi sprejemali mita in zatiskali oči, ako jim je kdo skrivaje stisnil v roko nekaj zlatnikov. Rimljani so bili uverjeni, da centurijon Marko Emilij privošči dokaj rumenjakov sodnikom in da tako stori tudi senator Marcel Valerij, dasi se je v amfiteatru javno vpričo vsega ljudstva in vpričo cesarja odrekel svojemu sinu in poklical nanj maščevanje boga Jupitra »Gromovnika". Storil je to tedaj, ko je stal pod vtiskom onih besed, ki jih je bil zabrusil njegov Valerij proti odurnemu prelivanju krščanske krvi. Kajpada je to moral učiniti, sicer bi bil utegnil izgubiti čast in morda celo življenje. Srdil se je seveda še na svojega sina in zatrjeval, da ga ne pozna več, vender pa je poslal svojo ženo skrivaje v temnico, kjer je bil zaprt Valerij, prosit ga in nagovarjat, da naj reče na sodbi, da je bil pijan in da ni vedel, kaj govori. On je celo svojega prijatelja, mestnega prefekta prosil, da naj mu sina premesti v kako drugo rimsko temnico, samo v Mamertinski ječi naj bi ne tičal, kjer je še vedno čamel Julij, ki ga je senator Marcel dolžil najbolj, da je kriv nesreče njegovega sina; zakaj če ta dva še v ječi prideta vkupaj, potem Valerija nihče več ne od-
vrne od krščanstva in glavo mora izgubiti na vsak način.
Naposled so morali izreči sodbo proti Juliju in Valeriju. Stvar se ni dala nikakor potlačiti, ker je o njej govoril in razpravljal ves Rim.
Oba mladeniča so privedli pred sodnike, ki so jima ukazali, da naj žrtvujeta bogovom. Toda bila sta stanovitna. Julij odgovori odločno:
»Najprej treba služiti Bogu!"
Sodniki so se delali, kakor bi ne razumeli, pa so rekli:
»Mar ti ni kaj drugega velevamo? Glej, tu je kadilo, žrtvuj Jupitru!" . . .
»Vi pačite moje besede!" oporeka Julij. »Jaz poznam samo enega Boga, in ta ni Jupiter, nego krščanski Bog".
Na sodišču nastane živo oporekanje in gibanje. . .
„Vi ne častite samo Jupitra, nego poleg njega še na tisoče drugih bogov, ki ste si jih sami izmislili in naredili iz zlata in kamenja! Bog je le eden. On nas bo sodil vse. Jaz verujem v Gospoda Krista! ..."
»Tega te nismo vprašali!" odgovore sodniki.
»Pa me ne izkušajte!" de Julij.
»Ako nočeš žrtvovati Jupitru, žrtvuj vsaj našima božanskima cesarjema Dioklecijanu in Maksimilijanu!" oglasi se sodnikov eden.
»Kaj?... Cesarjema naj žrtvujem? Mar nista ona človeka, kakor ini? Od kdaj sta bogova? Mar ste pali tako globoko, da celo cesarje štejete za bogove? In kakšne cesarje? Razbojnike, roparje, razuzdance!"
»Dosti! Dosti!" zakriče sodniki srdito. »To je razžaljenje cesarskega veličanstva!"
»Smrt!" zai .jove razdražena sodrga, ki se je zbrala pred sodiščem, da bi čula razpravo.
Kakor Julij ostal je tudi Valerij neustrašen in stanoviten.
Sodba je iztekla.
»Sklenili smo", oznanja z resnobnim glasom sodnikov starosta, »da je Julij, sin centuri-jona Marka Emilija, zaradi razžaljenja cesarskih veličanstev in zaradi krščanstva, ki ga je izpovedal, obsojen na smrt in da se mu čez eno uro odseka glava na Forumu pred vsem rimskim ljudstvom, da spozna, kako se kaznujejo tisti, ki vstajajo proti bogovom in cesarjema. . . Valerija pa, ki ga je zavel njegov prijatelj Julij, obsojamo, da kakor rimski odločnik izgubi čast in
imetje in da se pošlje v pregnanstvo v sremske kamenolome."
»Oporekam! " vzklikne Valerij ogorčeno.
»Proti čemu?" vpraša sodnik.
»Zato ker si rekel v obsodbi, da me je Julij zavel. On me ni zavel. Jaz imam sam razum, da lahko presodim, kaj je dobro in kaj zlo!"
»Ne besedice več! Mi smo izrekli svoje!...
Uro kasneje so priveli vojaki Julija na Forum, kjer se je imela izvršiti smrtna sodba.
Vse črno ljudstva se je gnetlo krog mo-rišča, da bi videlo, kako umira rimski velikaš, ki se je zaradi svojega Boga odpovedal očetu in materi, bogastvu in vsem častem in prostovoljno hitel v smrt.
Tisti hip, predno se je sodba izvršila, ga je še vprašal sodnik:
»Mladenič, ali se odrečeš svojemu Bogu in njegovemu nauku?"
»Nikdar!" odgovori on vneto. »Jaz verujem v Krista, ki kraljuje od vekov in na veke! Vsi preminete, cesarja bosta pozabljena, moj Krist pa nikdar! Ime Njegovo ostane slavno na veke! On zagospoduje vsemu svetu. Javno velim : Mi smo zadnji, ki polagamo svoje življenje za Njegov nauk. »Na naših grobeh se razcvete slava Njegova! Krščanstva ne uničite nikdar! . . ." »Zamahni!" zagrmi sodnik. Zdajci se razlegne v zadnjem hipu poslednji vzklik neustrašenega mučenca:
»Krist vlada in zmaguje! . . . Rabelj mahne nečem, ki se zablišči na solncu in pade na Jui.jev vrat. Glava njegova se je skotala sodnikom pred noge in curkoma privre kri iz trupla, ki se je obglavljeno še nekaj časa krčevito gibalo. . ,
Ta usodni hip je množica, nema kakor skala, premišljevala, da mora nauk Kristov venderle biti istinit. . . Krist mora biti pravi Bog. .
Sodniki so gledali zadovoljni, kako je pala tista glava, ki je imela toliko razžaljivih besed starim državnim bogovom in rimskim cesarjem.
Toda hipoma je r^tala nepričakovana iz-prememba. . . Prav tista možica, ki je uro prej vneto pozdravljala obsodbo in cesarja, je jela kričati:
»Umorite še nas, krvoloki! . . . Tudi mi smo kristijani!... Obsodite nas!"
Sodniki smrtno preblede in se razsrde nepopisno začuvši ta krik. Kaj naj store sedaj ? Mar naj potolčejo vso množico? To ni mogoče. Morali so nehote priznati, da je njihova poganska vera v zadnjih izdihih in da nauk Nazarenčev, ki ga preganjajo tako besno, vender zavlada ne le v starem »sedmoholmem mestu",* nego po vesoljnem svetu.
Sodnikov eden pošepne svojemu tovarišu na uho:
.Kri njihovih mučencev je le novo seme kristijanov!.. .
»Da sem jaz cesar", mu veli ogovorjeni, »ustavil bi takoj vsa preganjanja, zakaj če je nauk Kri>tov božji in istinit, ne premaga ga nihče! . . "
* j
Mesec dni po Julijevi smrti je bil Lucij Metel za svoje zasluge imenovan za cesarskega namestnika v neki severni pokrajini, kjer je vladal tako okrutno in nečloveško, da so ga ubili njegovi la>tni vojaki že za pol leta.
(Konec prvega dela).
* Rim se /ove .sedmoholno mesto", ker je bilo zgrajeno na sedmih holmcih.
Drugi del. i.
Ko je I. 2K4. zašel rimski prestol, sklenil je Dioklecijan, da hoče vladati dvajset let, potem pa odloži cesarski plašč in krono in odide v pokoj, izrocivši vlado svojim naslednikom. Tudi tovariš Maksimilijan, ki ga je bil dve leti po svojem nastopu na prestol ogrnil s cesarskim pl.iščem, moral >c> mu je pred kipom Jupitrovim zakleti, da tudi on stori po njegovem izgledu.
Zato je Dioklecijan takoj od začetka pre-mišljaval o tem, kje bi si izbral pripravno selišče, koder bi preživel še tista leta, ki so mu odmerjena. Po daljšem premišljevanju se je odločil za svojo domovino Dalmacijo. V svojem dragem skalovitcm zavičaju, na obalih sinjega Jadranskega morja, daleč od središča cesarstva in za-vidnega sveta, v krogu svojih prijateljev hoče uživati Udi zaželeni tihi mir.
Palača, kjer se je namenil preživeti zadnje dnevi v miru, morala je biti veličastna, dostojna rimskega cesarja in nekdanjega vladarja vesoljnega sveta. Ogromna zgradba je obsegala kakih tridesettisoč kvadratnih metrov v obliki četvero-kotni. Na treh straneh so jo okroževali visoki, močni zidovi in osmerooglati stolpi. Četrta stran, ki je gledala na morje, je počivala na močnih marmornatih stebrih. S te strani se je iz veže šlo v cesarsko stanovališče. V tej velikanski zgradbi so se nahajala sijajna svetišča bogov Jupitra in Eskulapa, ki ju je Dioklecijan posebno častil, nadalje prostrane dvorane, marmornate kopeli in vojašnice za njegovo telesno stražo. Vrh tega so bili v teh mogočnih zidovih prekrasni vrtovi, koder se je izprehajal sivi razcesar in se poživljal z vonjavim vzduhom, ki je prihajal z morske strani. Dioklecijan je hotel tudi v pokoju ohraniti si prejšnji cesarski sijaj.
To palačo so gradili mnogo let in na tisoče delalcev iz vseh pokrajin ogromnega cesarstva je prinašalo kamenje, opeko in drugo gradivo. V glasovitih sremskih kamenolomih (na današnji Fruški gori v Sremu) so se izdelavah nakiti in kipi rimskih bogov in cesarjev, s katerimi so namerjali ozaljšati to palačo. Mnogi, ki so se priznali za kristjane, so bili obsojeni na težka prisilna dela v kamenolomih in masikateri nesrečnik je brzo onemogel pod bremenom pretežkih in mučnih del in se preselil na oni boljši svet, ki je tako hrepenel po njem na zemlji.
Dobrih pet let je že minilo, odkar je pala Julijeva glava na rimskem Forumu in ga omočila z mučeniško krvijo. Prav tisti dan popoldne je ostavil Valerij z drugimi obsojenci vred za vselej svoje rojstveno mesto. Močna straža ga je odvela v sremske kamenolome, da se po sužnje ukvarja z najtežjimi deli.
On je dobro vedel, kaj ga čaka v prisilni sužnosti, ali niti za hip ni izgubil srčnosti. Ločen od matere, od sestre in očeta, ki ga je bil javno zatajil vpričo cesarja in ljudstva, ni imel nikogar več na zemlji. Tudi prijatelja Julija so mu usmrtili. Ves njegov up je bil sedaj Krist. Zanj je šel v pregnanstvo. Edino le nanj se je zanašal. V njem je iskal tolažbe in miru.
V kamenolomih je bil Valerij nenavadno potrpežljiv in krotak tako, da nadzornik Lolij nikdar ni poskušal na njegovih ledjih svojega močnega, dolgega biča z medenimi kroglicami. Da, Lolij ga je celo pomiloval in milosrčneje ravnal ž njim, nego z drugimi sužnji. Naposled ga je premestil h kiparjem, ki so izvrševali lažja dela. Poslej mu ni bilo treba več vlačiti in nositi težkega kamenja na ožuljenih ramenih. Večkrat se je Lolij čudoma čudil opazovaje Valerija, ki je mirno in potrpežljivo prenašal svoje pregnanstvo. Na stotine jih je imel pod seboj in bili so precej potrpežljivi in krotki, ali časi so se pa vender le pritoževali proti nečloveškemu ravnanju. Le Valerij ni črhnil nikdar nobene pritožbe, dasi je bil sin rimskega senatorja, vzgojen v sijajnih palačah in vajen, da mu je bilo na vsak migljaj in poziv pripravljenih brez števila sužnjev na strežbo. Sedaj pa je moral opravljati težka dela živeti ob samem kruhu in vodi in se mučiti kakor crv na trnu. Zato sc mu je čudil še bolj in večkrat vzkliknil:
„Ta mladenič mi je prava uganka!"
Ko ga je pozneje dal učit kiparstva, zlaj-šalo se mu je dokaj sužnje življenje; toda Valerij je ostal po tem isti. Niti žarek veselja se ni pojavil na njegovem bledem, suhem obrazu. Drugi bi se bil štel srečnega, da mu se olajšava breme, 011 ne. Poslej je še manj govoril, ali mnogo in neumorno je delal.
Nekega popoldneva je prišel nadzornik Lolij k tistim trem kiparjem, ki je ž njimi vred Valerij izklesaval glavice za stebre cesarski palači. Stopil je k najstarejšemu, ki je imel dolgo sivo brado, rekoč:
„Cuj, kipar, danes sem dobil od cesarja Galerija iz Srema ukaz, da naj dam izdelati kip boga Eskulapa za palačo božanskega cesarja Dioklecijana. Ker ste vi četirje najizvrstnejši izmed vseh kiparjev, izročam vam to delo, ker sem uverjen, da ga izvršite tako, da bo ugajalo vsemogočnemu cesarju."
Stari kipar dvigne glavo, pogleda Lolija in mirno odgovori:
„Esku!apovega kipa nikdar ne izkleše moja
roka."
„Moja tudi ne!" oglasi se drugi kipar.
„Moja nikakor ne!" de tretji.
Nadzornik vzplameni kakor ogenj.
„Za Jupitra in vseh mogočnih bogov vam pravim, da ga prav vi izklešete! Razumejete li -vi in nobeden drugi!"
Valerij je klesal dotlej. Sedaj pa še on odloži kladivo in klesarsko dleto in reče Loliju:
„Kakor moji bratje, tako storim tudi jaz."
Lolij osupne ob teh besedah in stopi dva tri korake nazaj. Takega odgovora iz Valerijev ust bi se ne bil nadejal niti v sanjah. O11, ki se dosedaj nikdar ni upiral niti z najmanjšo besedo, se mu je drznil sedaj v obraz kljubovati, češ da se ne pokori njegovi zapovedi.
.Mar tudi ti tako veliš? In zakaj?-
»Zato, ker sem kristijan," odgovori Valerij, „pa nočem, da bi izpod mojega dieta prišlo delo, ki bi 11111 se klanjali ljudje kakor bogu!..."
„Tako je!" potrdijo oni trije.
„Vi torej nočete izpolniti moje zapovedi?" grmi nadzornik dalje.
»Nikdar!"
„ Bičati vas dam! ..."
„V tvoji oblasti smo!"
„Pražiti vas dam na razbeljenem železu!"
„Stori z nami, kar hočeš!" odgovore mirno...
„ Vi ste zbesneli! ..."
„Ne mi, nego ti!" odvrne Valerij.
Lolija jc njihova nepokorščina tako razka-čila. da je zgrabil težko kladivo in ga treščil na Valerija. Zadel ga je ne glavo in 11111 jo prebil... Mladenič se zgrudi onesveščen na zemljo. Pol-mrtvega pretepa nadzornik še s kožnatim bičem po golih ledjih. . .
Kiparjev eden, ki jc bil malo starejši od Valerija, se razsrdi, pa skoči na Lolija in ga zgrabi s krepkimi pestmi za roke, da otme Valerija od neusmiljenih udarcev... Vide to so zakričali drugi sužnji veselo:
„Ubijte to zver! . . . Dosti nam je storil hudega!" S kameni v pesteh so pritekli tja, kjer je ležal Lolij. . . Že je jelo padati kamenje na okrutnega nadzornika. . .
Zdajci priskoči oni stari kipar in zavpije z močnim glasom:
..Stojte bratje! Ne skrunite si rok s krvijo svojega neprijatelja, zakaj to se protivi nauku Kristovemu: Nikarite! . . . Saj si s tem tako nič ne pomorete in si ne olajšate sužnosti, ako ga ubijete. Namesto tega vam dajo drugega, morda še okrutnejšega! ..."
.Tako je!" dejali so miroljubnejši izmed njih. .Gospod Bog naš veli: Ne ubijaj!..."
Be-ede starega kiparja so izdale. Sužnji so se pomirili in razišli vsaksebi na delo. . .
Lolij, nekoliko ranjen od udarcev, ki jih jo bil dobil s kamenjem, se je besen pobral od tal in hitel srdit naznanit vojaškemu poveljniku, kar se je bilo prigodilo.
II.
Senca z medenega kazala solnčnc ure je padala naravnost na številko prvo, ko je >topil pretek t sremskega mesta Kvint Terencij, spremljan od desetih sužnjev v hladoviti vrtni triklinij, kjer ga je čakala žena Skribonija, ki je pravkar legla počivat na črno marmornato klop, pogrnjeno z dragocenim in težkim tigrovim krznom.
Huda sopara vročega poletinskega dne ji ni dala bivati v gorenjem oddelku razkošno urejene palače, zato je odšla v vrtni triklinij, kjer je bil prijeten hlad pod senčnatim krilom ogromne trte, polne velikih, ali še zelenih grozdov. Vs;ik hip >e ji je hotelo dremati in njene velike vejice so lezle vkup Zato da bi že opoldne ne zaspala, morala jo je sužnja Pompinija neprenehoma hladiti z veliko pahljačo iz pavovega perja, med tem ko je druga sužnja 1'elicita udarjala na lutnjo in pela neko grško pesmico, da pokratkočasi svojo gospodinjo.
Skribonija je bila še mlada žena Sveža vedrost in mladost ji je sijala z rdečih lic okro-ženih od line beline. Bila je rojena daleč tam doli na jugozapadu v šumečem in sijajnem Rimu, v srcu in središču ogromnega cesarstva. Se zelo mlada >».- je po očetovi odredbi omožila z uglednim Kvintom Terencijem, ki je bil celih dvajset let starejši od nje. Veliko bogastvo Kvintovo je nagnilo Skriboiiijineg;l očeta, senatorja Avla Marcela. da je dal hčer toliko starejšemu Kviniu.
Ko je cesar Dioklecijan dne 1. siišca 1. 293. v mestu Nikomediji proglasil Konstancija Klora in svojega zeta (ialerija za cesarja, vzel je Galerij, ki mu je bilo >tolovati v mestu Sremu, s seboj tudi svojega prijatelja in ljubimca, bogatega Kvinta Terencija iu ga postavil za mestnega pretekta, zanašajc >e na njegovo modrost in privrženost.
Ta izpreinemba je ugajala Skriboniji. V čistem, >vežem \zduhu krasnega Srema se je še
bolj razcvela njena krasota. Brzo je pozabila na neznosni vrišč in razuzdano življenje cesarskega Rima. Uživala je blag mir na ravnih obalih srebro-pene in tihe Save . . .
Stopivši v vrtni triklinij pozdravi Kvint Terencij ženo:
..Bogovi naj te čuvajo, Skribonija!"
„ln tudi tebe!" odzdravi mu ona zaspano in si mane z nežnimi prsti oči.
.Danes je pač zelo soparno. Kolikor se spominjam, še ni bilo letos take vročine."
»Tudi meni se zdi tako."
.Najbrže utegne biti še danes vihar. Na zapadu se gomilijo nekaki sivkasti oblaki, napovedujoči ploho in vihar. Da bi nas le vsemogočni Jupiter obvaroval groma! . . ."
»Ne bi škodilo, ko bi padlo nekoliko dežja, ki bi malo razmočil razpoklo in osušeno zemljo", meni Skriborija. »Tako vreme je neznosno."
Tedaj je prišel suženj naznanit, da so jedi pripravljene na mizi v velikem trikliniju.
Skribonija se dvigne leno z marmornate klopi, kjer je počivala dosedaj, in odide z možem vred v palačo. Grede skozi vrt vrže Krint s sebe svojo službeno, široko, s škrlatom obrobljeno togo in jo izroči tistemu sužnju, ki ju je pozval na obed. Ostal je v sami tuniki, obšiti z zlatimi vrvicami. A na pragu palače se obrne Kvint k ženi rekoč:
»Da, skoro bi bil pozabil! Zelo važna novica. Centurijon Vatinij sam je z oddelkom svojih vojakov spremil po Galerijevem ukazu davi četverico kiparjev iz naših kamenolomov".
»Tako? Pa zakaj?"
.Ker so se vzprotivili nadzornikovi odredbi in niso hoteli napraviti kipa boga Hskulapa. Vrh tega so kamenjali nadzornika Lolija. . ."
.Kaj praviš?" začudi se Skribonija.
.Da, da," potrdi Kvint resnobno. »Kam plo-vemo? Tisti nesrečni Nazarenčevi privrženci so kar zblazneli. Zarotili so se ne le proti našemu vzvišenemu in božanskemu cesarju, nego celo proti vsemogočnim bogovom. . ."
.To je grozno!"
.Cesarji so zastonj izdajali ukaze, zastonj so jih metali zverjadi, oni so ostali trdovratni in še nadalje rujejo zoper cesarja in državne zakone."
.In se ne dajo iztrebiti; vsak dan jih je več, kakor gob po dežju. . ."
»Ko bi vzvišeni prijatelj Galerij ne bil tako naganjal svojega tasta Dioklecijana, da naj jih preganja, bilo bi jih še dokaj več. Tako pa so se venderle nekoliko izredčile njihove vrste."
»Dioklecijan jih je ščitil doslej zato, ker sta mu bili žena in hči prijazni krščanstvu. Pa tudi nekateri svetniki njegovi so bili pristaši novega nauka."
„Ali mnogi izmed njih so se mu odrekli, ker so priznali, da bi bilo nespametno pogub-ljati življenje."
„Vender moramo žal priznati, da je bilo takih odpravnikov zelo malo", de Skribonija. »Zato je prišlo toliko vsakovrstnih nesreč, bolesti in zla na rimsko cesarstvo. To je maščevanje velikih bogov, ki ne morejo dopustiti, da se izpodkopu-jejo temelji stare rimske vere."
„Tako je", potrdi Kvint srdit. »Bogovi se hudo maščujejo nad nami. Kakšna budalost! Cesar je ukazal, da naj se izdela kip Eskulapov za Dioklecijanovo palačo v Saloni, a oni ničem-niki so se uprli temu ukazu. Cesarjeva zapoved bi jim morala biti vzvišena, sveta in edina. Nikakor pa se ne spodobi ustavljati se ji. Sicer pa ne vidim jaz v tej zapovedi nič takega. Čeprav so Nazarenčevi privrženci, napravili bi bili vender lahko tisti kip, pa bi bil mir."
„Zares, to je skrajna predržnost! . .
»Pa ko bi se bil kdo drug uprl in ne preprosti zločinci, ki so za kazen obsojeni v sremske kamenolome," srdi se debeli pretekt, da mu za-žare lica od jeze.
„A sedaj jih gotovo doleti smrtna kazen?" vpraša ga žena.
„1 kaj drugega? To je državni zločin, vele-izdaja! No, za vse druge mi ni dosti mar, žal mi je le za enega kiparja. Mlad je, pa ga pogubi njegova trdovratnost. Zares škoda za tako mlado življenje. . . Sicer ga pa še danes ali jutri pozovem predse in nagovorim, da se odpove svoji bedasti veri. Predočim mu, kako je mlad, in kako bi bilo nespametno, ko bi zapravil življenje. Ako posluša moj dobri svet, potegnem se zanj pri Galeriju samem. On ga gotovo bogato nagradi zato."
»A kako mu je ime?" vpraša Skribonija radovedna, kakor so ženske sploh.
»Zdi se mi, da se zove Valerij. Pravili so mi, da je Rimljan in odličnega rodu. . . Vse dopoldne se že domišljam, pa se nikakor ne morem
spomniti, kje sem ga videl nekoč. . . Obraz mi je jako znan. . ."
»Valerij!" ponovi žena.
111.
Med šesto in sedmo uro popoldne so privoli vojaki mladega kristijana Valerija v prefek-tovo palačo. Suženj, zvan »atriensis", ki je sedel na stopnicah v atriju, pokliče drugega sužnja 110-menklatorja, da naj gre naznanit gospe prihod tistega kiparja iz sremskih kameuolomov, ki ga je poslal mogočni gospodar Kvint Terencij, da bi pregledal ono marmornato posodo za cvetje.
Skribonija je bila tedaj v knjižnici. Ona zapove sužnju nomenklatorju, da naj privede pri-šleca prednjo.
Ta hip je stal kristijan pred ponosno Rim-ljanko.
„Ti si Valerij?" vpraša Skribonija oholo.
»Sem", odgovori kipar.
Začuvši njegov glas, zadrhti, na laško prebledi, in ga začne pozorneje gledati.
Zdajci ukaže sužnju, da naj se umakne iz knjižnice.
Suženj izvrši gospejni ukaz.
Hipno nastane molk.
»Koga mi vidijo oči!?" vikne Skribonija nato. ».Ie li to mogoče?" . . .
Mladi kristijan molči . . .
»Tako mi Jupitra, ako se ne varam, ti Valerij, moj soigralec iz otročjih let! ... A poznaš li ti mene?" . . .
»Poznam. Ti h Skribonija, hči rimskega senatorja Avla Marcela ..."
»Valerij, glej, kje iu kako sva se sešla! Kdo bi bil mislil kaj takega? Ali se se spominjaš najine mladosti?"
»Spominjam se."
»Kajne, kako je bila lepa? Oj škoda, da je tako naglo minila!"
»Zakaj škoda?" vpraša Valerij hladno.
»Ali ti ni žal za njo? Ne govori toga! Kako bi ne žaloval po njej, ko je bila tako lepa iu mila. Se li spominjaš, kako sva se vkupe igrala v našem nepozabnem, dragem Rimu?... Že tedaj mi je bilo najljubše tvoje prijateljstvo. Iu ko si se oblekel v moško togo, mislila sem, da si bova kdaj mož in žena . . . Toda usoda je hotela drugače in ja sem vzela po očetovi od-
redbi Kvinta Terencija, že postarnega in boleh-nega moža . . . Oj ko bi vedel, koliko sem pretrpela! Svet misli, da sem srečna, ker sem žena mogočnega preiekta . . ."
„Kaj to meni mar?" prekine jo Valerij. „iMar si me zato pozvala semkaj?"
„Valerij, nikari tako! Jaz še vedno mislim nate. Jaz te moram rešiti smrti! . . ."
Kmonski.
(Dalje priliodnjifj
Iz sveta.
Okrožnica svetega očeta Pija X. Sveti oče Pij X. je izdal okrožnico, o katerej se poroča iz Rima, da jo je prav popolnoma vso lastnoročno pisal sam. Leon XIII. se je navadno posvetoval s svojimi sveiovalci, predno je izdal kako okrožnico. Tudi je navadno določil vselej enega, da mu je načrtal glavni njeu obod. Seveda, da je potem sam še vse popravil in prenaredil. V to samosvoje delo je torej vlil Pij X. svoja goreča čutila za izveličanje vesoljnega človeštva.
o. M
Beseda o križu in nje čudotvorna moč.
Pred dobrimi tristo leti je potoval po Španiji o. Peter Letevre in povsod izpodbujal ljudi k pokori. Kjer je nastopil, ondi je milost božja oči-vidno vspevala, povsod se je pojavilo pobolj-šanje, povsod preporod vere in nravnosti. Glas o vspešnem delovanju mis/jonarjevem je šel od mesta do mesta. Slišal je o tem tudi mlad mož iz takozvanih boljših krogov, ki pa je živel popolnoma brezbožno. Prijela se ga je neka nepremagljiva radovednost. Daleč na pot se je podal, da bi se sešel z glasovitim misijonarjem. Njegov namen ni bil, slišati misijonarjeve besede, nego slišati govornikovo umetnost. Zato hiti kar naravnost k njemu in brez posebnega uvoda nagovori bogoslužnega moža: „Prosim, povej mi kako prav duhovito resnico sv. vere!" Letevre spozna takoj moža in mu da prav kratek odgovor: »Prav rad prijatelj moj! Poslušaj tedaj: Jezus Krist nas je ljubil, ker je umrl za nas na križu; mi pa ga sovražimo, ker neprenehoma grešimo. Kaj bolj duhovitega od te be-
sede o križu mi ni znanega." Mladi mož se poslovi od njega in se togoti sam nad seboj in nad misijonarjem. Zdelo se mu ni vredno za tako navadne besede tako dolgo potovati. Čudil se pa je poleg tega, kako more svet tako občudovati moža, čegar vsa veda in modrost ne presega vede in modrosti mladega učenca. Godrnjaje je ponavljal nehote besede, katere je slišal, vso pot se je jezil nad njimi z nekako mržnjo. A ob vseh razveseljevanjih mu je hodila pred oči Lefevrova podoba; in počasi mu je izginilo vsako svetno veselje. Ko je nekoč sedel poleg dobro obložene mize, vstal je mahoma in bežal iz družbe. Tovarišem se je njegova odsotnost zdela malo čudna, začeli so ga iskati in kje so ga našli? V najbolj zakotni sobi svojega stanovanja je klečal pred podobo Križanega topeč se v bridkih solzah, prav kakor drugi Peter. Od tega dne je začel drugo življenje. — Beseda o križu ima pač čudo-tvorno moč.	L. P.
Zrnje.
Vera potrebna. Bogotajec Voltaire piše o veri: »Modrujte zoper vero, koliko hočete. Ako bi pa morali vladati le malo vasico, ne opravili bi brez vere prav nič. Vi bi brezvernemu ljudstvu ne mogli biti kos. Prav tako imam jaz kneze in vladarje, ki so brez vere, za divje zveri; ki bi me gotovo požrle, ako bi jim prišel v kremplje ob času glada. Ob tem bi jim pa še to ne moglo priti na misel, da so storili kaj hudega!" To pravi Voltaire! In vender je ta mož z vsemi močmi svojega duha pobijal vero. Tudi dandanes mu je morda sličen ta ali uni.
o. Mirko M.
Očitna kazen. Sv. Jakob, škof v Mezopotamiji, je večkrat obiskaval revne družine v mestu Nisibis in jim delil miloščine. Legenda to-le pripoveduje o njem: Nekoč gre zopet v neko siromašno hišo. Da bi pa tem večjo miloščino prejeli od škoia, naredi se eden izmej njih mrtvega, drugi ga pa oplakujejo. Svetnik da v resnici poleg navadne miloščine še denarja za pogrebne stroške. Komaj zapusti hišo, kar skočijo veseli do navidezno mrtvega, češ „pa smo ga prevarali". Toda — oj groza! Navidezno mrtvi je v resnici mrtev. Bog je kaznoval goljufijo. Prestrašeni teko za svetnikom, padejo predenj na kolena in ga prosijo, naj se vrne ter obudi zopet mrtveca, /kot jih resno posvari; potem pa moli nad mrtvim in ga obudi v živenje.	o. M. Z.
.Danica* izhaja vsak petek na celi p«»li in velja po pošti za vse leto ti kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono oO vin. Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kron: za Ameriko 1» kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danica" dan poprej.
V Ljubljani se dobivajo posamezne številki- po IU vinarjev v tabakarni: Makso Hrusovi, pred škofijo L?.