Gerkvene zadeve. Janez Kramberger, župnik Vurberški. IX. Slutnja. Enkrat so se rajni gospod, ko sem se ž njimi pogovarjal, bi rekel, zamaknili, in rekli so mi: »Po domu se mi toži, po nebeškem domu se mi toži, na zemlji me nič ne veseli. Ko sem svoje pridne farane po sprejemu svetih zakramentov za božične praznike lepo pripravil, in ko sem tudi sam svojo dušo pri sv. spovedi očistil in pri polnočnici pohlevno Jagnje božje v revni hlevec svojega ubogega srca sprejel in se potem počivat vlegel, mi je srce plavalo v neskončnem veselju in bil bi srčno rad umrl, raje bi bil umrl, ko še dalje živel. Bog mi daj, da bi se tedaj, kedar smrtna ura pride, tako lahko od sveta ločil, kakor tisto božično noč!«. Bog je molitev svojega zvestega služabnika uslišal in sieer prav v kratkem. Ko sem se v letošnjih velikih počitnicab zopet 14 dni pri njih v Vurbergu mudil in enkrat dolgo časa na grobu svojega rajnega ljubega prijatelja, častitega gospoda Ozineea, mrtvaške molitve opravljal, se mi je srce pri spominu na rajnega prijatelja in na minljivost vse posvetne sreče tako užalilo, da sem hitel s pokopališča proti farovžu, da bi si v cerkvi in v razgovoru s svojim prijateljem, žalost pregnal. Srečala sva se v zeleni hosti. Ko se pozdraviva, poznalo se mi je na zamolklem glasu, da mi nekaj dušo razjeda; zato me gospod brzo vprašajo: »Kaj ti pa je, prijatelj, da si tako potrt?« Povedal sem jim, kako se mi je na grobu njibovega prednika duša razjokala v otožnih spominib in slutnji, da pojdemo v kratkein tudi mi za rajnimi. Oni so me posvarili in so rekli: »Glej, taka otožnost ni od Boga; sinrt je res britka kazen in nasledek je izvirnega greba. Ce njo pa voljno sprejmemo, kedar nain jo Bog poSlje in če svoje trpljenje in smrt združimo z bolečinami in trpljenjem Kristusovim na križu, bode Bog naš dar sprejel kot zadnje spokorno delo, in s smrtjo prične se za nas še le pravo večno življenje, veselje brez konea in kraja. Darujmo torej svoje živJjenje prostovoJjno, ne pa z žalost- nim, potrtim srcem! Sv. Pavel uči, da ljubi Bog le veselega darovalca.« II. Kor. 7, 7. Tako se je razgovor dalje pletel in pripravljala sva eden drugega za večnost in sklenila sva, dokler nama še Rog da življenje, prav zvesto delati, v smrtni uri pa veselo in zaupljivo pričakovati milostljive sodbe. Rajni gospod so se nekaj let sem bili liudo postarali; sapa jim je bila težka, zelo so shudeli, glava jiin je pa osivela, kakor sedemdesetletneinu starčeku in po gostem jib je mrazilo. Videlo se je prav očitno, da so za težavno faro že preslabi. 0 tem pa niso hoteli nič čuti, da bi se kam preselili. Na to so pae začeli delovati, da bi iz prejšnje šolske sobe kaplanijo naredili. Naprosili so gospoda okrajnega zdravnika za njegovo spričevanje, da oni sami ne morejo več vsega opravljati, in prosili so za g. kaplana. Če bi bilo tudi škofijstvo rado dovolilo, se je pa vendar vsa stvar razbila na denarnem prašanju, ker ni bilo od kod za gospjda kaplana plačila dobiti. Mene je bilo prav strah, kako da bodo gospod zimo sami pri tolikem delu prestali. Dne 20. decembra 1891 dobim od njih pismo, kjer mi poročajo: »Predragi prijatelj! Ne morem več delati; včeraj mi je glas nehal. Brž ko ne sem se prehladil. V četrtek sem še šest bolnikov za advent preskrbel in se na Ptuj vozil. Zvečer sem še moral prevideti bolno deklico. Včeraj sem še bil dve uri v šoli, pa proti koneu že nisem mogel več govoriti. Prosim ponižno, ko bi ini zamogli za praznike enega gospodov bogoslovcev na pomoč poslati. Prisrčen pozdrav! Moliva eden zadrugega! Hitro sem jim naznanil, da dobijo potrebno pomoč. Eden den pozneje so se mi zahvalili za mojo skrb in pristavilir »To leto je bilo za-me leto mnogih križev. Bogu bodi hvala za-nje! Upam, da si naredim iz poslanih križev lestvico gor do svetih nebes. Zelim Ti prav vesele božične praznike. Ljubo liožje dete v jaslicah naj se milo na nas ogleda in nam naj podeli svoj mir in milost svojo! Zdravnik me je preiskal in mi povedal, da sem čisto zdelan in da se moram silno varovati. S prisrenim pozdravom in krščanskim svetim poljubom, Tvoj hvaležni Janez«. To so zadnje vrste, ki jih branim kot drag spoinin na rajnega prijatelja. Kje iniajo uradniki, duliovniki, učitelji domovinsko pravico? Državna postava z dne 3. dec. 1863 o domovinsko-pravnili zadevab (Drž. zakonik 1863, nr. 105) t; 10 pove: »Stalno namešeeni uradniki ces. dvora, državni, deželni in drugi javni, iz javnib blagajnic ali zalog plačani uradniki, dubovniki in javni učeniki zadobijo domovinsko pravico vtisti občini, kjer stalno bivajo, odkar so nastopili svojo službo«. S premeščenjem se prenese tudi domovinska pravica. Ako stopi dotičnik v penzijo, hna dom. pravico tain, kjer je najzadnje šlužboval. F. S. Šegula.