Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m fin mi Leto XXVII. - Štev. 37 (1369) Gorica - četrtek, 18. septembra 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 KRIVDA socialistov Marsikdo med našimi ljudmi se bo začudeno vprašal, zakaj komunistični svetovalci po občinah in pokrajinah v naši deželi napadajo zadnji čas ravno Slovensko skupnost? Zakaj ne obtožijo tudi socialistov za sodelovanje v levi sredini, pa krščanskih demokratov samih, pa socialnih demokratov, republikancev? Da ne govorimo o novofašistih in desnici. Seveda se je treba še poprej vprašati, v koliko so komunisti upravičeni Slovencem zaradi sodelovanja v levosredinskih upravah kaj očitati, ko istočasno vztrajno ponujajo svoj »zgodovinski kompromis«, s katerim bi prišli v vlado in v javne uprave? Tisto, kar očitajo Slovencem hočejo torej storiti tudi sami! Kdor zadnjih nekaj let sledi italijanskemu političnemu življenju, bo lahko ugotovil, da se vsedržavne politične sile osredotočajo predvsem v tri glavne skupine: levico, sredino in desnico. Te tri skupine predstavljajo posamezne najmočnejše stranke: komunisti, demokristjani in neofašisti ali nacionalna desnica kot so se pred kratkim preimenovali. Posledica tega osredotočenja je, da manjše stranke počasi izginjajo. Najznačilnejši je primer liberalne stranke, ki je predstavljala zmerno desnico. Vsrkala jo je nacionalna desnica. Na levici pa priča o tem primer socialistične stranke proletarske enotnosti, ki se je pridružila komunistični stranki. Po vsem tem se je treba vprašati, kdo je sedaj na vrsti? Velike stranke, ki predstavljajo omenjene tri glavne skupine, tj. komunisti, demokristjani in neofašisti verjetno ne. Torej socialisti? Zakaj smo upravičeni to sklepati? Prvič, vsaka stranka, ki je breznačelna in ne ve, kaj pravzaprav hoče, mora prej ali slej začeti hirati. Drugič, udinjati se tistemu, ki je na vladi, kakor se je za deset let socialistična stranka, da si je tako zagotovila položaje in moč daleč preko števila glasov, ki jih je prejela na volitvah, mora prej ali slej pripeljati do izgube lastne samostojnosti. In tako danes socialistična stranka ni več samostojna, ne zna hoditi več lastne poti. Ostane ji samo še izsiljevanje svojega včerajšnjega zaveznika. Krščanske demokracije, ali pa se popolnoma predati levici, to je komunistični stranki. Vsled tega za komuniste kritika socialistične stranke že nekaj časa nima nikake-ga pomena. Ako bi bili socialisti v resnici idejno in politično močni, potem bi jih komunisti že davno obtožili, da so izdali socializem, da rušijo proletarsko enotnost in podobno. Tega komunistom ni treba, ker so socialiste že davno odpisali s politične scene. Zato pa v naši deželi toliko bolj živčno obdelujejo Slovensko skupnost, četudi ob drugili velikih strankah nima take moči, da bi vodila in usmerjala deželno politiko. Zakaj vendar? Zato ker ima Slovenska skupnost jasen cilj: braniti slovensko srenjo, izbojevati narodno enakopravnost, ker le tako je možno resnično sožitje med obema narodoma v deželi. Zato torej, ker ima Slovenska skupnost jasno idejno podlago, jasen program. In prav lo komunisti dobro vidijo, in vedo, da si Slovenske skupnosti ne bodo mogli podrediti, tako kot so si lahko, politično in idejno, socialiste. Ta bo vedno ostala zunaj njihovega dosega, enkrat bolj Šibka, drugič močnejša, toda vedno samostojna. Zalo jo imajo za nasprotnika. Toda ne preostane jim drugega, kot da se bodo prej ali slej sprijaznili z dejstvom, da Slovenci in njih samostojna politična organizacija obstajajo in bodo vedno obstajali. A. C. Svoboda je le ena Sporni Sinajski polotok »Če Rusija ne izpolni svoje moralne dolžnosti, če se ne odreče svojemu nacionalnemu egoizmu, če bo nadaljevala z verovanjem v pravo sile in ne v silo prava, če ne bo iskreno iskala svobode in duhovnih resnic, tedaj ne bo nikoli dosegla nikakega uspeha ne doma ne v tujini...« Te preroške besede je še v prejšnjem stoletju zapisal veliki ruski mislec Vladimir Solovjev, a še v polni meri veljajo za današnji čas. Še posebej za današnjo Rusijo. Morda še nikdar tako kot danes pomenijo globok opomin deželi, ki se ne more otresti že vkoreninjene državne oblastnosti, okostenelosti struktur in absolutistične miselnosti, pa naj gre za carski režim včeraj ali pa za marksistično diktaturo proletariata danes. Pred dobrim mesecem je Sovjetska zveza podpisala helsinški sporazum, ki sicer daje nekaj žarkov upanja za usodo tistih držav, ki danes še ne uživajo demokratičnih svoboščin. Vendar prav zadnje sovjetske poteze ne dajejo nikakega upanja na možno izboljšanje neznosnih razmer. Temu je priča nedavni primer zgodovinarja Andreja Amalrika, ki so ga sovjetske oblasti nenadno zaprle, ker je prebival v Moskvi brez posebnega dovoljenja (znano je, da morajo imeti sovjetski državljani poseben notranji potni list). Amalrik je že pred časom prestal več let sibirske kon-finacije zaradi svoje knjige »Ali bo Sovjetska zveza preživela do leta 1984?« Primer Andreja Amalrika se s primerom fizika Andreja Saharova uvršča v niz težkega preganjanja razumnikov, ki želijo doseči vsaj majhno liberalizacijo znotraj monolitnega sovjetskega sistema. Ruski razumniki-oporečniki se delijo v dve kategoriji: eni so izbrali — svobodno ali prisilno — pot izgnanstva oz. emigracije, kot Aleksander Solženicin ali Andrej Sinjavski, drugi pa znotraj sovjetske stvarnosti pogumno in za ceno lastne svobode in življenja kljubujejo težkemu pritisku kot Saharov ali Amalrik. Eden izmed oporečnikov, ki so tudi izbrali pot svobode, je Viktor Krasin. Ta je v nekem svojem pregledu lepo označil glavne karakteristike sovjetskih disidentov. Mednje spadajo tisti, ki so se drznili pisati ali odpošiljati protestna pisma, ki so sodelovali pri »ilegalnih« opozicijskih organizacijah (vrste Saharova), ki so izdali svoja dela pri tajnih založbah (»Samizdat«) i.dr. Značilno je še — kot zatrjuje Krasin —, da je na približno 200 moskovskih oporečnikov kar 196 izobražencev, le štirje so delavci. Nevarno pa je, pravi Krasin, da bo večina teh oporečnikov morala zapustiti Sovjetsko zvezo in tako zmanjšala notranjo opozicijo. PRETRESLJIVA PRIČEVANJA Že v zadnji številki smo omenili primer fizika Saharova in nje-gove izpovedi v nekem milanskem dnevniku. Nekatere izjave so tako zgovorne, da res zaslužijo vso pozornost in tehten premislek. Tako npr. piše Saharov: »Vse do danes je socializem pomenil povsod in neizbežno enopartijski sistem, oblast pohlepne in nesposobne birokracije, razlastitev zasebne lastnine, teror »Ceke« (tajna policija) in njenih enačic, uni- čenje proizvajalnih sil in temu sledečo preosnovo istih ter razvoj za ceno prekomernih žrtev naroda, nasilje nad svobodo vesti in prepričanja.« In nadaljuje: »Enostrankarski sistem, nasilje nad prepričanjem, vse to nujno vodi v totalitarizem.« To je zapisal človek, ki ži- vi v Moskvi, znanstvenik, ki ga smatrajo za očeta sovjetske vodikove bombe, torej neposredni pričevalec današnjega sovjetskega sistema! Kaj lahko še pripomnimo k tej strahotni, a pogumni obtožnici današnje sovjetske nesvobode? Že omenjeni zgodovinar Andrej Amalrik pa je v nekem pismu uredniku zahodnonemške revije »Der Spiegel« zapisal med drugim te pomenljive besede: »Res je, moja svoboda je sedaj mnogo večja od one mnogih drugih sovjetskih državljanov. Toda to je moja zasluga, kajti hočem biti svoboden. In prav zato se obnašam tako kot se more in mora obnašati vsak svobodoljuben človek: s svojim imenom objavljam in želim uživati vse avtorske pravice. Tudi v ječi — če me bodo zaprli — upam ostati bolj svoboden kot milijoni mojih in vaših sodržavljanov, ki so nekoč "svobodno” peli hvalnice Stalinu in Hitlerju in verovali v vsemogočnost družbe, ki sta jo ta ustvarila.« Takih pričevalcev ni danes mnogo, zato jih je treba še posebej občudovati. Kje je npr. občutljivost raznih zahodnih modnih levičarskih intelektualcev, ki znajo protestirati proti vsem nasilnim ukrepom v Španiji ali kje drugje (upravičeno!), ne mignejo pa z mezincem v obrambo zatiranja svobode v komunističnem svetu? Na račun teh meščanskih modnih levičarjev je Saharov zapisal nekaj grenkih. Veljale pa bi tudi za prenekatere naše kroge in dnevnike! Skupina oboroženih Palestincev je v ponedeljek 15. septembra vdrla v sedež egiptovskega veleposlaništva v Madrldiu iter zajela kot talce egiptovskega veleposlanika in dva funkcionarja. Kot pogoj za osvoboditev so Palestinci zahtevali, naj egiptovska vojaška delegacija, ki se v Ženevi udeležuje pogovorov z Izraelci za izvedbo sporazuma o razmiku sil na Sinaju, ne podpiše protokola o izvajanju sporazuma; na letališču naj bi javno izjavili, da pomeni sporazum z Izraelom izdajstvo arabskega in egiptovskega ljudstva; če Egipt na to ne bi pristal, bo vlada odgovorna za smnt veleposlanika in ostalih dveh diplomatov. Vse palestinske organizacije so takoj to teroristično akcijo obsodile kot nesmiselno, obenem pa so nastopili veleposlaniki Kuvajta, Iraka, Libije in Alžira kot posredniki. Teroristi so uvideli, da jih nihče ne podpira. Zato so umaknili svoj ultimat in sprejeli alžirski predlog, da jih bo posebno letalo prepeljalo v Alžir. Sporni Sinajski polotok je v toku svoje zgodovine večkrat menjal lastnika. Izraelci trdijo, da je Sinaj del Palestine in da Egipt nima pravice, da si ga lasti, saj je bil Egiptu priključen šele v času turškega cesarstva. Dve celi stoletji pred Kristusom so Na-tabejci z glavnim mestom Petro ob Mrtvem morju izvajali oblast nad Sinajskim polotokom. Leta 106 po Kr. so jih premagali Rimljani in Sinaj je skupaj z Egiptom postal posebna pokrajina. )>ta 1517 so Egipt osvojili Turki in tako je tudi Sinaj postal del turškega cesarstva. Potem so leta 1882 v Egipt prišli Angleži. V januarju 1917 so Angleži Turke premagali pri Rafatu na severnem Sinaju, Sinaj pa ob koncu prve svetovne vojne izročili Egiptu. Leta 1956 je izraelska vojska ob sodelovanju Angležev in Francozov prodrla čez Sinaj do Sueškega prekopa, a se je morala nato na pritisk Amerikancev umakniti. Čez enajst let so Izraelci znova prišli preik Sinaja do prekopa in tam ostali šest let. Četrta arabsko-izraelska vojna pa jih je potisnila od vzhodne obale prekopa. Sporazum v januarju 1974 je dal Egiptu pas ozemlja na Sinaju, širok 14 km, ki Jugoslovanska vojska na kliucnih položajih Dejstvo je, da imajo danes jugoslovanski generali zasedene vse ključne položaje tako v partiji,kakor v državni upravi. Razpolagajo z vojsko in milico in tudi vodstvo tako imenovane »ljudske obrambe« je v njihovih rokah. Tito sam je v enem izmed govorov decembra 1971 pripisal veliko vlogo oboroženim silam, ko je dejal: »Prvi cilj naše vojske je, braniti državo proti zunanjim sovražnikom. Poleg tega pa mora braniti pridobitve revolucije proti notranjim so vratnikom.« Titov režim vzdržuje razmeroma zelo številno vojsko. Stalno je pod orožjem v redni vojski 200.000 mož, v mornarici in letalstvu 20.000 in obmejne straže štejeijo 19.000 mož. Glede oborožitve je značilno to, da sta skoraj dve tretjini orožja in vojaškega materiala sovjetskega izvora. Vojska razpolaga s 1.500 tanki, letalstvo pa more računati z 275 letali. Močni so arzenali žanrskih in zračnih raket različnih tipov. Ker ni verjetnosti, da bi 'imela ta vojska v doglednem času opravka z zunanjim sovražnikom, stopa vedno bolj v ospredje zanimanje za injeno vlogo v odločilnem trenutku, ko bo odšel Tito. Pri presojanju te vloge pa sta pomembni dve okol-nosti: prvič, koliko je v vrhovih oboroženih sil zasidrana komunistična ideologija in kako so v vrhovnem vodstvu teh sil zastopane posamezne narodnosti. Glede komunistične ideologije je znano, da število partijskih članov v oboroženih silah od leta 1964 pada. Ker ima Zveza komunistov danes 1.200.000 članov, od katerih jih ije med oboroženimi silami le 68.000, nosi uniformo komaj 5 % tistih, ki imajo partijsko legitimacijo. Teh 5 % pa je v partijskem vodstvu zastopanih kar po 21 višjih oficirjih. Torej mnogo več, kakor bi odgovarjalo številu članov partije. Od generalov, ki so v vodstvu partije, je 7 Srbov, 6 Hrvatov, tem pa sledijo posamezni zastopniki drugih narodov. Poleg izredno važnih položajev, kot so obrambno ministrstvo, poveljstvo letalstva, generalni štab, vpliv na milico in policijo so v srbskih rokah tudi poveljstva Beograda, Zagreba in Sarajeva. Ze ti podatki dajejo veliko možnosti za sklepanje in ugibanje, kakšna bo vdoga generalov, ko pride odločilni dan. se razteza ob prekopu, nedavni sporazum o razmiku čet med Izraelom in Egiptom pa je Egiptu zagotovil nov pas, širok od 40 do 50 kim, Izraelci pa bodo še vedno obdržali v svojih rokah več kot dve tretjini kamnitega in peščenega polotoka. Tudi mesto Šarm el Šeik pri vhodu v Akabski zaliv je še vedno v njih rokah. Tam so nastale nove zgradbe in ceste ter turistične privlačnosti z novimi imeni. Vse to je pustilo tudi .po zadnjem sporazumu tako pri Egipčanih kot pri drugih Arabcih, zlasti Palestincih, prejšnje nezadovoljstvo. Cerkev v Vietnamu Le malo je poročil iz Južnega Vietnama po prevzemu oblasti po komunistih. Tuji časnikarji nimajo dostopa v deželo, katero novi gospodarji z vso naglico »preurejajo«. Vse je v znamenju »prevzgoje« in postavljanja novih predstavnikov ljudstva. Začasna revolucionarna vlada je v civilno upravo sprejela tudi zastopnika katoliške manjšine, v mestni svet Saigona pa so pritegnili nekaj predstavnikov krščanskih verstev in celo podžupan je katoličan. Clan prazidija je katoliški »pro-gresist« Ly Yhanh Trung, ki je bil že prej v sporu s hierarhijo. V vladna predstavništva so privzeli tudi vidne člane budistične vere. Cerkev se v Vietnamu nahaja pred posebnim problemom. Kakor na drugih področjih morajo tudi v cerkveni organizaciji zapustiti deželo vsi tujci. Cerkev mora postati »vietnamska«. Toda domače duhovščine je premalo in zato bo prišlo do pomanjkanja duhovnikov. Deželo je moral zapustiti 69-latnl škof Paul Leon Seitz iiz Kontuma; deloval je kot misijonar v Vietnamu 38 let. Z njim je moralo zapustili deželo šest duhovnikov in tri redovnice. V njegovi škofiji ni več nobenega tujega duhovnika. Deželo so morali zapustiti brez navedbe vzroka izgona. Verske šole so bile v Vietnamu dobro organizirane. Nove oblasti jih doslej pustijo dosedanjim vzgojiteljem, vendar se morajo točno držati učnega načrta »po novih vzgojnih metodah«, kar je (podvrženo strogi kontroli. Vlada je tudi pozvala cerkvene ustanove, da naj še naprej vodijo bolnišnice in druge socialne ustanove. Kot poročajo, smejo »progresivni« katoličani izdajati svoj tednik. Južnoafriška vlada proti ekumenizmu Južnoafriška vlada skuša zatreti delovanje pred 13 leti ustanovljenega zavoda za pospeševanje ekumenizma, Krščanski inštitut, tako se ustanova imenuje, je tudi razkrival podlo rasno razlikovanje v državi, kar ni bilo vladi po volji. Zato je nedavno odredila, da zavod ne sme prejemati nobene denarne pomoči iz tujine. S tem skuša onemogočiti delovanje zavoda. Južnoafriški kardinal MoCann pe se je za inštitut odločno zavzel. Povabil je katoličane, naj sami z denarno pomočjo omogočijo nadaljnje delo koristne ustanove, istočasno pa je odločno obsodil ravnanje vlade. Žalostne ostanke tisočev žrtev uničeval-noga taborišča v Rižarni v Trstu, kjer je delovala nacistična zažigalna peč, bodo pokopali 19. oktobra s slovesno svečanostjo. Del maloštevilnih ostankov so odkrili takoj po osvoboditvi in jih začasno pokopali pri Sveti Ani, del pa so potegnili iz morja v okviru preiskave, ki jo glede še živečih krivcev taborišča vodijo tržaške sodne oblasti. Ostanke žrtev bodo pokopali v niši poleg prostora, ki je zdaj tlakovan z jeklenimi ploščami in ki simbolizira zločinsko nacistično peč, katero so krivci razstrelili, da bi zakrili sledove svojih dejanj. Slovesnosti se bo udeležil predsednik poslanske zbornice Pertini, zastopnike pa bodo poslale dežele, občine, ki so odlikovane z zlato kolajno, združenja bivših deportirancev itd. Ali bodo vsaj ob tej priložnosti slovenske žrtve Rižarne deležne molitve v slovenskem jeziku? O duhovništvu žene Bralci pišejo Tolminski zbornik 1975 Organizacija združenih narodov je leto 1975 proglasila kot leto žene. Tej pobudi se je pridružila tudi katoliška Cerkev. Nedelja 14. septembra je bila zato nedelja žene. Omenjeno nedeljo je sv. oče izbral kot nedeljo žene zato, ker je ta dan bila proglašena za svetnico Elizabeta Seton, prva pobudnica katoliških šol v Združenih državah Severne Amerike. Cemu je potrebno obhajati leto žene? Odgovor ni težak. Potrebno je zbuditi pozornost svetovne javnosti na položaj žene v današnjem svetu in v današnji družbi, kajti žene ne uživajo tistih pravic, ki jim gredo. 1. Marsikdaj je žena kot oseba manj vredna kot moški. Menijo, da je žena dana moškemu kot služkinja in ne njemu enakovredna. 2. Veliko je še dežel, kjer žena kot državljanka uživa dosti manj pravic kot moški. Sem spadajo: volivna pravica, pravica dedovanja, enakovredno mesto v družini, pravica do šolanja, do službe in drugo. 3. Kot delavka opaža žena, da je njeno dalo podcenjeno. Skoro povsod za enako delo zasluži manj kot moški; ponekod, zlasti v muslimanskih deželah, ne sme v javno službo itd. To so dejstva. Nekateri menijo, da je tudi Cerkev pri tem sokriva, da je tako. Pri tem kažejo na dejstvo, da v Cerkvi ženska ne more biti duhovnik, ne more deliti zakramentov, ne more učiti in voditi Cerkve. Kratko: v Cerkvi ženska ni enakovredna moškemu. Ti očitki držijo le na videz, kajti v resnici je drugače. Predvsem je krščanstvo prvo v zgodovini proglasilo, da je žena kot oseba enakovredna možu zaradi krsta. »Vsi ste po veri božji otroci v Kristusu Jezusu; nekateri ste bili namreč krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli. Ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3, 27). Zaradi časti otrok božjih smo vsi enaki. Zato imamo v Cerkvi enake pravice in enake dolžnosti. Nekaj drugega so pa službe v Cerkvi. Cerkev namreč ni samo božje ljudstvo, kot danes preradi poudarjamo, ampak je tudi skrivnostno telo Kristusovo. V vsakem telesu so pa različni udje, ki opravljajo različne funkcije. Tako je tudi v Kristusovi Cerkvi. Zato apostol Pavel, ki poudarja enakost vseh v Cerkvi, poudarja tudi različnost služb in darov. Vendar služb in darov v Cerkvi si nihče ne sme prisvajati, ampak kakor so komu dane. Komu je Kristus podelil duhovniško čast? Iz evangelija in Apostolskih del je razvidno, da samo moškim. Zakaj? Morda zato, ker so več kot žene? Iz sv. pisma bi kaj takega ne mogli sklepati, temveč bi mogli samo reči: Tako je Bog hotel. Zakaj, ve samo on. Tukaj bi nam znova lahko prišel na pomoč apostol Pavel. V pismu Rimljanom namreč razmišlja, zakaj je Bog iskal Jakoba za nosilca mesijanskih obljub in ne Ezava, saj je Ezav bil starejši. Toda še predno sta se rodila, je že bilo določeno: »starejši bo služil mlajšemu«. Pavlova razlaga je, da je pač Bog, ki izbira po svoji svobodni volji in skrivnostnih odločitvah (Rim 9). Kljub temu bi glede razlage, zakaj je Bog določil moške za mašniško službo in ne žensk, mogli vsaj slutiti, zakaj. Meni se zdi, da je razlog v materinstvu žene. Vsaka žena je po naravi poklicana, da postane mati in s tem posredovalka življenja. Ta vloga je že sama po sobi tako velika, tako častna, da je Kristus ni hotel združiti še s častjo duhovništva. Zaradi tega bi ne smeli videti nobene diskriminacije, nobenega omalovaževanja žene, če ta ne more biti duhovnik v Kristusovi Cerkvi. Njeno materinstvo odtehta duhovništvo. Katoliška Cerkev to vsaj indirektno 'potrjuje, ko uči, da se Marija Devica zaradi božjega materinstva »daleč odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi, nebeškimi in zemeljskimi«, tudi pred apostoli in duhovniki (LG, 53). Vendar bo kdo oporekal: Zakaj pa so protestantje začeli 'postavljati ženske za pastorje in Židje že imajo žene za rabine? Namesto odgovora rajši povem, da se čudim, da niso protestantje in judje že prej prišli na to misel. Kajti protestantje nimajo mašništva. Mariin Luter iti drugi za njih so zavrgli sv. Evharistijo in z njo mašništvo. Zanje s.v. Evharistija ni zakrament in maša ni daritev. Evharistija je le kruh in maša je zanje le spominski obred. Pastor pri maši je le tisti, ki ga ljudstvo poveri, da vodi liturgični zbor in molitve ter da razlaga božjo besedo. Zakaj bi tega ne smela ženska? Če je lahko predsednik vlade in če je lahko kraljica, je lahko tudi pastor, ki vodi liturgične molitve. Saj je krščena kot so krščeni moški. Podobno bi lahko rekli o židovskih rabinih. Danes, ko so tudi ženske izobražene, ko zasedajo zmeraj važnejša mesta v človeški družbi, tudi Cerkev odpira vedno večji prostor žetnski pri liturgiji, posebno po zadnjem koncilu. Ženske smejo pri liturgiji brati berila, razlagati božjo besedo, streči pri maši, če je potrebno, smejo obhajati sebe in druge. Sčasoma jim bo Cerkev prav gotovo poverila še nove odgovornosti pri liturgiji in v cerkvenem življenju, enega jim pa ne bo mogla dati nikoli: da bi jim podelila mašniško posvečenje, tako da bi lahko darovale mašno daritev in bi zakramentalno odpuščale grehe. Tega jim Cerkev ne bo mogla dati, ker te pravice nima. Niso pa zato nič oškodovane. Njihovo materinstvo odtehta mašništvo. K. H. IZ ŽIVLJENJA Koncertni uspehi organista Huberta Berganta Letošnje leto je za priznanega slovenskega orgelskega mojstra prof. Huberta Berganta zelo pomembno in polno umetniških nastopov. Že prejšnja leta je organist Bergant precej nastopal doma in v inozemstvu z velikimi dosežki. V začetku leta je nastopil na Madžarskem v mestu Pecs, temu pa je sledila daljša turneja po Sovjetski zvezi. Prof. Bergant je koncertiral v Vilniusu (Litva), Rigi (Latvija), Talinu (Estonija), Minsku (beloruski prestolnici) ter v Leningradu in Moskvi. Kasneje ga je koncertna pot vodila v Zagreb, kjer je imel tri nastope, med njimi dva recitala. Posebej je treba omeniti daljši koncertni oiklus Bachove orgelske glasbe (skupno 15 koncertov), ki ga je naš umetnik imel od lanske jeseni do letošnje pomladi v Ljubljani. Bachovi večeri so se vrstili v raznih ljubljanskih cerkvah, in sicer v stolnici, v Šempetru in v Trnovem. Med številnimi nastopi v Sloveniji naj še omenimo one v Novi Gorici, Celju, Kostanjevici, Piranu in na Bledu (trije koncerti). Goriška publika je lahko tudi letos prisostvovala različnim Bergantovim koncertom, tako orgelskim kot klavirskim. Sam ali skupno s tenoristom Ličarjem (enkrat še z Bogdano Stritarjevo in Nado Vidmarjevo) je prof. Bergant igral v travniški cerkvi, v dvorani Katoliškega doma ter v mestni Glasbeni šoli. Zelo plodno je bilo nadalje letošnje Bergantovo koncertno delovanje. Predvsem moramo tu zabeležiti nekaj koncertov v velikih evropskih glasbenih središčih. Sem se uvrščajo nastopi v katedrali v Regensburgu, v stolnici sv. Štefana na Dunaju ter, med zadnjimi, v katedrali Notre Dame v Parizu, kjer je imel v glavnem na sporedu slovenske oz. jugoslovanske avtorje. Povsod je naš umetnik žel velike uspehe. Poleg teh je imel še koncertne nastope v Valrovina pri Bassanu, v katedrali v Šibeniku ter pred nekaj dnevi v baziliki sv. Evfamije v Gradežu, tu spet s tenoristom prof. Ličerjom. Prof. Bergantu želimo na njegovi orgelski koncertni poti še veliko novih uspehov. Veseli nas, da tako prepričljivo in navdušeno nosi v širši svet dosežke slovenske orgelske umetnosti tako na ustvarjalnem kot tudi na poustvarjalnem področju. - ab f Tone Kralj V sredo 10. septembra je v Ljubljani umrl slikar, grafik in kipar Tone Kralj. Rodil se je v kmečki družini v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem, Domače okolje — saj je bil njugov brat France tudi slikar —, ga je nevsiljivo spodbujalo, da se je usmeril v umetniški poklic. Njegovo šolanje je pretrgala prva svetovna vojna, ko se je moral še kot zelo mlad fant bojevati na Piavi, šolanje ga je zaneslo najprej v Prago, nato še v Rim, Pariz in Benetke. Kraljeva umetnost je bila takrat nekaj novega, zbudila je tudi več polemik, kar se skoraj vedno dogaja, ko nastopijo novosti in so nekateri zelo ukoreninjeni v tradicijo. Začetki Kraljevega ustvarjanja segajo v ekspresionizem. Polagoma je Kralj začel ubirati bolj realistično pot bodisi v oblikovanju kot v motiviki. Takrat postane njegova umetnost bolj domača, bolj slovenska. V njegovih delih se začne pojavljati slovenski kmet, zajet v različnih Nekaj ni v redu Rad obiskujem vse kulturne in politične prireditve, naj bodo na prostem ali v dvorani. Pri tem ne delam razlike med barvami, ker sem prepričan, da so kulturne prireditve posebno za nas Slovence velikega pomena. Kdor se čuti Slovenca v polnem pomenu besede, bo tudi našel čas, da se jih bo udeležil. Na teh prireditvah gledam, opazujem in preštevam osebe, ki se udejstvujejo na kulturnem in političnem področju. Pri tem ugotavljam razliko med osebami, ki delujejo na istem področju in razliko med mestom in deželo. Nekaj ni v redu, da se naši kulturnopolitični predstavniki iz mesta ne zanimajo za kulturne prireditve na našem kraškem področju. Manj velja to za briško. Napisal sem to kritiko, ker sem čutil za svojo dolžnost, da podprem besede, ki jih je izrekel bivši svetovalec iz Doberdoba g. Ferfolja na sestanku Slovenske skupnosti v Gorici. R. D. NAŠIH LJUDI trenutkih dneva in življenja. Ker je izhajal iz kmečkega rodu, je natančno poznal občutljivo kmečko dušo, ki se navadno skriva pod navidez grobo zunanjostjo. Za nas Primorce je Kralj še posebno pomemben, saj je prav pri nas zapustil ogromno slikarsko delo. Ne smemo pozabiti na desetine cerkva na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v Kanalski dolini, ki jih je Tone Kralj preslikal s freskami. Še posebno zanimivo je to, da je velik del teh bilo poslikanih prav v času med obema vojnama, ki je Kraljevo fantazijo spodbujal tudi k marsikateremu političnemu namigu. V času med drugo svetovno vojno je bila umetnikova pozornost namenjena predvsem socialni tematiki. Tone Kralj ni bil samo slikar, ampak tudi odličen grafik, ilustrator, kipar velikih kipov kot male plastike. Zapustil nas je tiho, kot je bilo tiho njegovo plodno življenje. Dela, ki nam jih je zapustil, pa bodo pričala o moči njegove umetniške osebnosti. - v. č. II. Antifašizem: Italijansko cepivo, ki ga med epidemijo ni bilo, zdaj pa ga je dovolj tudi za krmo. čevapčiči: Srbska jed, ki jo uživa slovansko občinstvo, ko posluša italijanske govornike. Delo: V napredno pojmovani Italiji čas med dvema počitkoma. Distanciranje: Oddaljevanje od samega sebe. Helsinki: Mesto, kjer so sklenili, da sme »Primorski dnevnik« svobodno v Ljubljano, »Delo« pa svobodno v Trst. Mir: Stanje, ki ga zahtevajo diktatorji od svojih državljanov. Neuvrščenost: Usmeritev držav, katerih državljani so v večini primerov popolnoma uvrščeni. Odprtost: Sprejemanje ježev v gostišču za lisice. Osvoboditev: Od lota 1945 zahodni pojem z vzhodno varianto: ob-svoboditev. Pluralizem: Ponekod pravica da smejo vsi ljudje ENAKO misliti. Primorski dnevnik: List ki že 30 let prejema primorske dnevnice. Samoupravljanje: Sistem, v katerem lahko delavec samega sebe vrže iz službe. Iz Jugoslavije 40 italijanskih podjetij na zagrebškem velesejmu Italija se je jesenskega velesejma v Zagrebu udeležila s kolektivno razstavo, ki jo je organiziral Zavod za trgovino s tujino ICE po naročilu ministrstva za zunanjo trgovino. Na velesejmu, ki se je začel 12. septembra in bo trajal do 21. septembra, je zastopanih 40 italijanskih podjetij. Italijanska razstava ima na voljo 2.200 kv. metrov in je v blagovnem smislu usmerjena na splošni sektor s posebnim ozirom na mehansko industrijo. Med drugim so razstavili predelovalne stroje za kovine in les, stroje za obdelovanje plastičnih mas, za tekstilno in prehrambeno industrijo. »Italijanski dan« v Zagrebu je bil 18. septembra. V Tolminu je pred kratkim izšel nov Tolminski zbornik. Zadnjega so izdali leta 1956. Obširna knjiga šteje tokrat 500 strani z bogato in pestro vsebino. Zbornik bo v prihodnosti gotovo služil kot pomemben vir krajevnih ved, ni pa kljub vsej obilnosti najbolj prijetno branje, kajti preveva ga nekritična in danes gotovo že zastarela čitalniška vsedlina preveč zanosnih domovinskih čustev ter izključnostne narodno proletarske miselnosti. Uvodni besedi tolminskega župana poleg tega ne odmanjka še nekaj naj novej šega polit-žargona, ko pravi: »Uporni in svobodoljubni rod Tolminske, tlačen in poniževan, je iz okovov preteklosti postal ustvarjalec novega življenja, v katerem se odloča o delu in napredku... Kaj si vse doživela prečudovita domača zemlja, teptali so ite tuji škornji, videla si umirati najboljše hčere in sinove, bila si ponižana in zaničevana, v tebi je tlel uporni duh...« Itd., itd. Katere dežele pravzaprav nito »teptali tuji škornji«? Huje je, da jo sedaj teptajo domači! Zatrtje tolminskih mlekarskih združenj in vaških Skupnosti po zadnji vojni pa studi ne priča o rodu, ki »odloča o delu in napredku«. Vendar gredo uredniki knjige še veliko dalje. Ne samo, da so popolnoma izpustili bogato katoliško prosveto še v letih po zadnji vojni, ki je zacvetela v Tolminu in so jo bili grobo zatrli, posebno cerkvene zbore, lotijo se tudi osebe kot je bil povojni tolminski dekan Josip Vodopivec. Znova mu, že davno pokojnemu, očitajo »domobranstvo«, dasi istočasno zagotavljajo, da so bili domobranci gospodarji v Tolminu samo za »nekaj um. Ljudsko sodišče naj bi po zadnji vojni tolminskega dekana »zaradi njegove starosti« oprostilo. V resnici se je to zgodilo zaradi tega, ker ni bil ničesar kriv. Na Tolminskem je namreč tudi med partizanskim gibanjem prevladovala človečnost in ne idejna mržnja. Dekana Vodopivca je nekaj partijskih aktivistov pregnalo šele leta 1953. Zbornik navaja sedaj kot vzrok trditev, da je dekan odvračal otroke vojne sirote od počitniške kolonije in baje ukazal zvoniti v času, ko so svečano odkrivali spominsko Ustava: Jedilni list, ki je posebno bogat zlasti tam, kjer servirajo le enoJonč-nioo. Združeni narodi: Igralci nogometa brez žoge, za pokal, ki ga ni. Zgodovinski kompromis: Z dežja pod KP. Žito: Pridelek, ki ga industrializirane države kapitalizma prodajajo poljedelskim državam socializma. KRATKE NOVICE Italijanski narodni liturgični kongres V Firencah se je v petek 29. avgusta zaključil italijanski narodni liturgični kongres, na katerem so razpravljali o zakramentu sprave. Prisotnih je bilo 20 škofov in nad 809 duhovnikov. Nova cerkev v zambijski prestolnici Misijonar Jože Kokalj iz Lusake v Zambiji sporoča, da so 10. avgusta odprli novo cerkev. Prisotna sta bila papeški nuncij za Zambijo in lusaški nadškof. Vlado je zastopal minister za kulturo. Cerkev so začeli graditi pred dvomi leti. Domači verniki so pri gradnji veliko pomagali, kar daje stavbi še poseben pomen. Zborovanje rektorjev katoliških univerz Od 14. do 17. avgusta je bilo v Ne\v Delhiju v Indiji zborovanje rektorjev katoliških univerz. V Indiji so že dolgo zelo razvite katoliške visoke šole, zato so za letošnje srečanje katoliških univerz izbrali Indijo. Srečanja se je udeležil kardinal Garrone, prefakt Kongregacije za katoliško vzgojo. Zborovalcem je govorila tudi ministrska predsednica Indira Gandi, ki je poudarila, kako indijska vlada ceni katoliške šole. Indijski državni poglavar je pripravil sprejem za udeležence zborovanja. ★ Dveh ljudi se moramo bati: fašista z vročo glavo in antifašista s hladnim računom. ploščo talcem, motil »miting«, razbijal po klavirju, prepeval nabožne pesmi ob odprtih cerkvenih oknih... V bližini tolminske cerkve ni nikake spominske plošče talcem, v cerkvi ni klavirja, ampak orgle, »mitingi« se vršijo na trgu, ki je kake pol kilometra oddaljen od cerkve. Res je samo to, da je bila tolminska birma tisto lato praznična kot še nikoli poprej. Birmancev je bilo toliko, da je nastala stiska s prostorom. Njih veselje in pričakovanje pa tako močno, da že mesece poprej niso govorili nič drugega kot o birmi. Nakaj partijskim aktivistom vse to prekipevajoče krščansko vzdušje ni dalo miru, odtod »miting« v najbolj vročem avgustu, ki ga kasneje ob tem času ni bilo več. In vsa ta nekulturna dejanja naj bi po tolikih letih še vedno služila za idejno podporo domovinski knjigi, ko je znano, da je prav pokojni tolminski dekan posredoval za mnoge ljudi, da jih okupator ni poslal v taborišča ali mogoče celo v smrt. Kljub svoji ideološki enostranosti in tako hudi potvorbi, kot je pravkar omenjena, pa je v knjigi precej resnih prispevkov, posebno tisti o tigrovcih. Kmečki fantje tigrovci so bili najvztrajnejši borci proti fašizmu. A čudno, novogoriški župan je nedolgo tega dejal, da sta komunistična partija in revolucionarna meščanska organizacija TIGR že v času najhujšega fašističnega nasilja pričeli pripravljati temelje za upor... Da bi v tistem času tudi partija pripravljala temelje uporu, ni znano. Zanimiva pa je ugotovitev, da so bili kmečki tigrovci meščanskega pokolenja. Slovenci torej nismo samo narod tlačanov in hlapcev, po zaslugi kmečkih tigrovcev smo bili tudi »meščani«. Obleščak Iz Slovenije Kip v spomin dr. Henrika Tume V nedeljo 21. septembra ob 10.30 po jugoslovanskem času ho odkril Klub starih goriških študentov s primemo slovesnostjo doprsni kip zaslužnemu Slovencu dr. Henriku Tumi v Novi Gorici na Erjavčevi cesti. Dr. Tuma se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani, kjer je tudi umrl 10. aprila 1935. Tam je tudi pokopan. Večji del svojega plodovitega življenja pa je preživel na Primorskem (v Trstu in Gorici). Bil je politik, publicist in alpinist ter vnet borec za socialne pravice delovnih ljudi. Sprva je bil zaposlen kot sodnik v Trstu, Tolminu in Gorici, kjer se je odločno 'in z uspehom boril, da se je naš slovenski jezik uvedel kot uradni jezik v sodni upravi. Bil je tudi slovenski poslanec in odbornik v deželnem zboru in odboru v Gorici, kjer je z vso odločnostjo branil koristi Slovencev, ki jih je vladajoča italijanska večina povsod zatirala. Po izstopu iz sodne službe je dr. Tuma postal odvetnik in se za stalno nastanil v Gorici. Tudi v tem poklicu je dr. Tuma imel obilo posluha za napredek goriških Slovencev, posebno na prosvetnem in gospodarskem polju. Bil je izredna osebnost, ki zasluži, da se ga spomnimo. Širite »Katoliški glas" Misijonsko slavje na Rakovniku V nedeljo 24. avgusta so na Rakovniku v Ljubljani slavili lOthletnico odhoda prvih salezijanskih misijonarjev v Južno Ameriko. Slavje je bilo združeno s srečanjem vseh slovenskih misijonarjev, ki so prišli letos domov na oddih in sicer naslednjih: Jezuit Janez Mihelčič z Japonske, sestra Jerica Sirnik, frančiškanska misijonarka iz Alžira, salezijanski misijonar Stanko Pavlin iz Hongkonga, sestra Terezija Pavlič z Madagaskarja, frančiškanski misijonar Hugo Delčnjak iz Toga, lazarist Janez Puhan z Madagaskarja, sestra Katarina Jančar, ki se je po 42-letnem delu na Kitajskem