KATOLIŠKI
k
LETO XLIV. - Štev. 41 (2215) - Četrtek, 22. oktobra 1992 - Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERQUE		GORIZIA	SETTIMANALE ■ SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO l°/70% - AUTORIZZAZIONE DCSP/l/l/40509/91 /5681 /102/ 88/BU DEL 12.11.1991 - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949
TASSA RISCOSSA		ITALY	
UREDNIŠTVO IN UPRAVA REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE PODUREDNIŠTVO:			RIVA PIAZZUTTA.18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646
Nova evangelizacija
Danes se v Cerkvi mnogo govori o novi evangelizaciji. Kaj bi to bilo, mnogi nimajo jasnega pojma, zato ne bo napačno, če tudi o tem nekaj povemo.
V dokumentu evropske sinode, ki se je vršila ob koncu lanskega leta v Rimu pod pokroviteljstvom sv. očeta, je to lepo pojasnjeno. Nova evangelizacija je oznanjevanje evangelija današnjim ljudem in narodom, upoštevajoč razmere, v katerih živijo. V nekaterih državah je krščanska vera skoraj nepoznana zaradi trajnega širjenja brezboštva. V drugih proces javnega življenja brez Boga vedno bolj napreduje. Tudi tam, kjer je vera še močna, se le malo ljudi udeležuje cerkvenega življenja.
Nova evangelizacija pomeni oznanjati Kristusa vsem tem in vzgajati ljudi danes po nauku evangelija. Tako bodo bolj krščanski pa tudi bolj človeški.
Zlasti je treba, da Cerkev znova in znova poudarja, da je človek božja stvar in da ima oblast nad njegovim življenjem edinole Bog. Znova je treba poudarjati, kot dela to sv. oče pri svojih du-šnopastirskih obiskih po širnem svetu, da je splav umor človeka, pa naj si človek izmišljuje kakršnekoli izgovore, da reši svojo vest. In umor človeka, tudi nerojenega, je zločin, ki prinaša človeštvu vedno novo gorje.
Nova evangelizacija je potrebna tudi v javnem življenju. Cerkev jasno uči, zlasti v preteklih desetletjih, da morajo stati temelji javnega življenja na osnovi božje ustave, ki jo tvorijo božje zapovedi. Vsak drugačen način javnega življenja je zgrešen.
V javnem življenju držav smo kristjani zelo odgovorni pri izbiranju strank in kandidatov. Kristjani v svoji vesti morajo dati svoj glas tistim, ki ne teptajo božjih pravic človeka. So za stranke, ki ne zagovarjajo splav in ne zagovarjajo kakih drugih zmot.
Nova evangelizacija pomeni torej usklajevanje zasebnega in javnega življenja danes v teh razmerah, v katerih živimo. Kristjan je v vesti dolžan graditi v človeški družbi pravo blagostanje, medsebojno ljubezen, pravo sožitje in to povsod, kjer živi in dela. Teptanje osnovnih zasebnih in javnih človekovih pravic pa prinaša zmešnjavo, nered in nešteto nepotrebnega trpljenja, kot lahko vidimo danes na lastne oči. Ni druge izbire. Ali življenje po evangeljskih smernicah ali pa brez njih in s tem življenje sebičnosti. Človek je svoje sreče sam kovač.
c.k.
Bo ZRJ priznala Hrvaško?
Le dan po sprejetju resolucije ZN o prepovedi vojaških poletov nad BiH so srbski migi - 29 bombardirali središče Gradačaca, mesta na severo-vzhodu BiH. Kot so poročali tamkajšnji vojaški organi, je mesto zajel ogenj, pod ruševinami pa našlo smrt več desetin ljudi. Isti dan so letala »Srbske republike BiH« napadla tudi Brčko. Srbi so vesti o obeh napadih odločno zanikali, bosanske oblasti pa so protestirale pri ZN. Ka-radžič je nato obljubil, da bodo letala umaknili v Srbijo, čemur pa se je uprl poveljnik srbskega letalstva.
V	Sarajevu so še vedno brez plina in elektrike, ljudje jedo le riž in testenine. Na črni borzi krompir dosega ceno 20.000 lir za kilogram, kar je tudi približno enako mesečnemu zaslužku v tej državi. Dotok pomoči je zopet oviran, saj je koridor od Mostarja do Sarajeva zaradi srbskega obstreljevanja zaprt, bosanske sile pa so zaradi nevarnosti srbskega vpada blokirale dostop z letališča do središča mesta. Zaradi tega je prišlo do napetosti med silami ZN in bosanskimi oblastmi. Modre čelade so celo zapretile, da bodo pot deblokirale tudi s silo, če bo potrebno. Po dolgih pogajanjih so v nedeljo oviro le odstranili.
V	ozadju nemočnih prizadevanj bosanskih oblasti pa se dogaja prava, odločujoča politika. V sam Zagreb je prišla delegacija Zvezne republike Jugoslavije z namenom, da državi uredita medsebojne odnose, medtem ko je jugoslovanska vojska začela zapuščati sporni polotok Pre-vlako. Zdi se, da sta obe delegaciji precej zadovoljni z dosedanjimi pogovori, saj se v Beogradu govori, da bi utegnila beograjska skupščina na
Tatvina je tatvina
Italijanska škofje so zborovali v drugi polovici septembra in ob koncu izdali obširno zaključno Poročilo. Obravnavali so aktualne probleme italijanske družbe danes in vlogo Cerkve do njih. Seveda niso mogli mimo raznih škandalov finančnega značaja, ki so zajeli posebno politične stranke in tudi gospodarske kroge. Gre za različne načine podkupovanja, izsiljevanja, za katere so skovali besedo »tangenti«. O tem so zapisali: »Tatvina je tatvina, tudi če jih je toliko, ki kradejo.«
Škofje so zaskrbljeni vpričo položaja v sedanji italijanski družbi, kjer ne samo, da prihajajo na dan neverjetni primeri korupcije, temveč tudi vedno bolj drzna mafija pa gospodarska stiska in rastoča brezposelnost. Vse to zbuja strah pred prihodnostjo. Vendar, pišejo škofje, mi smo pričevalci upanja. Iz zablod preteklosti moramo vstati k očiščenju, ki se mora začeti pri kristjanih: vera bi morala hraniti zavest odgovornosti do skupnega blagra in tudi odgovornost do lastne vesti in s tem odgovornost pred Bogom.
bližnjem zasedanju priznati Hrvaško
v	obstoječih mejah. Pogovorov s Hrvati pa se ne udeležuje srbska stran. Tako Miloševič kot patriarh Pavle menita, da to pomeni izdajo Srbov na Hrvaškem. Še posebej pa so nemirni v Kninski krajini, ki utegne biti prepuščena hrvaškemu vojaškemu posegu, saj je Tudjman že napovedal, da bo le do pomladi čakal, da razmere urede Modre čelade, nato pa da jih bo uredil sam. Kosovo je minuli teden obiskal Panič in se sestal celo z opozicijskim voditeljem Rugovo. Zdi se, da je sestanek minil skorajda v prijateljskem vzdušju, toda nemiri na Kosovu se zopet razplamtevajo. Albanski študenti, ki zahtevajo pouk v materinem jeziku, so se spopadli s policijo, pri čemer je bilo ranjenih 60 demostrantov.
V hrvaškem Saboru so konec prejšnjega tedna začeli z razpravo o odvzemu poslanske imunitete Dobroslavu Paragi in še dvema drugima pripadnikoma desničarske Hrvaške stranke prava.
Strah pred terorizmom se vrača
V Italiji se vrača strah pred terorizmom. V Rimu se je ponesrečil atentat na sedež zveze industrijalcev; položili so bombo, ki pa slučajno ni eksplodirala, drugje so podtaknili ogenj. Notranji minister sicer daje pomirljive izjave, tudi policijski komandanti menijo, da gre le za posamezne pojave, vendar je budnost na mestu.
Reveži tega sveta
Koliko je danes revežev na svetu?
V	Evropi 50 milijonov, v ZDA 30 milijonov, v Italiji 8 milijonov. Niso pa v šteti reveži Južne Amerike, Afrike in Azije. Brez strahu smemo trditi, da ena tretjina ljudi danes trpi materialno pomanjkanje morda jih je celo več. Rešitev ni v zmanjšanju števila ljudi, češ preveč nas je, da bi mogla naša Zemlja vse nasičevati, rešitev je v večji socialni pravičnosti, »ko kruh delil bi z bratom brat«, kot poje Gregorčič, in v odpravi vojn in revolucij. Pomislimo, koliko revščine in gorja prinašajo samo nesmiselna vojna in spopadi v nekdanji Jugoslaviji, kaj šele drugod po svetu (Somalija, Sudan, Afganistan, Peru itd.).
Hrvaška vlada stavi nagobčnike svobodnemu tisku
Vlada v Zagrebu se ne šali, tisk mora slediti njeni politiki, sicer nastopi prisilna uprava. To se je zgodilo dnevniku Svobodna Dalmacija, ki si je drznil kritizirati predsednika Tudjmana in njegovo politiko: časopisu so imenovali nov upravni odbor. Tako so sedaj vsi dnevniki na Hrvaškem pod vladno kontrolo, kakor tudi radio in televizija.
Kontrola nad sredstvi obveščanja pa je prvi korak k diktaturi.
Zavod sv. Družine v Gorici. Vodijo ga šolske sestre
Vsi predsedniški kandidati
Slovenski krščanski demokrati so s taborom, že tretjim po vrsti, v soboto v Ljubljani zaključili svojo predsedniško konvencijo. Zmagovalec, ki je bil na prireditvi slovesno razglašen, je Ivo Bizjak, strankin podpredsednik in predsednik Zbora občin v parlamentu, sicer po poklicu inženir matematike.
Sobotnega tabora se je udeležil tudi avstrijski zunanji minister Alois Mock, ki je v svojih pohvalah na račun Lojzeta Peterleta in SKD po mnenju radijskega komentatorja presegel okvire vljudnostnih fraz, saj je oba z Bizjakom imenoval »osebna prijatelja«. Nekaj besed je spregovoril celo v slovenščini. Okrog 4000 ljudem, ki so se kljub dežju zbrali na Trgu Republike pred parlamentom, pa so spregovorili še Andreas Khol, izvršni sekretar Evropske demokratske zveze, koroški deželni glavar Zernato, Adriano Biasutti, Bruno Longo in predstavnik SSk Marjan Terpin.
Svojega kandidata za predsednika pa je predstavila tudi Ruplova Demokratska stranka. To je Jelko Kacin, stranka pa očitno računa,da je volilcem ostal v dobrem spominu iz časa vojne. Svojo kandidaturo je zelo profesionalno zastavil tudi Milan Kučan, ki pa ne bo nastopil kot kandidat kake stranke (dejansko naj bi med njim in prenovitelji obstajala določena trenja), ampak ga je predlagala »skupina državljanov« z Matjažem Kmeclom na čelu. Kučan bo zato za predložitev svoje kandidature moral zbrati 5000 podpisov.
Na obisku v Sloveniji je bil prejšnji teden hrvaški predsednik Tudjman, do obiska pa je prišlo v času najhladnejših odnosov med državama. Kučan in Tudjman sta si menda dokaj odkrito pogledala v oči, toda po koncu obiska sta navkljub velikim težavam v medsebojnih odnosih izjavljala, da sta dosegla popolno soglasje o temeljnih vprašanjih (Tudjman) in da se vračajo stari časi dobrih odnosov (Kučan), edino pa kar sta se državni delegaciji dogovorili je, da vsa sporna vprašanja glede natančne določitve meje, glede gradnje avtoceste Maribor-Zagreb in
glede morske meje preučijo strokovne komisije.
V	Mariboru pa so v škofijski avli pripravili ustanovni zbor nove slovenske katoliške banke, »Vzajemne Krekove banke« z ustanovitvenim (najmanjšim možnim) kapitalom 5 milijonov mark. Banka naj bi v teku dveh mesecev odprla svojo poslovalnico v Mariboru, zatem pa še v Ljubljani in Kopru. Leon Marc
V	tej številki dobite:
- Življenjski jubilej šolske sestre (stran 2)
- Zaključili so se 5. koroški kulturni dnevi na Primorskem (stran 3)
- Srečanje gojencev glasbenih šol (stran 4)
- Ali so naše šole drugorazredne (stran 5)
- Koncert cerkvenih pesmi v Štandrežu
Pokopali so Villyja Brandta
V	Berlinu so v soboto, 17. okt., pokopali Villyja Brandta. Ob njegovi krsti so se zbrali državni zastopniki in politiki iz celega sveta, bilo jih je nad 1500. Med njimi tudi Mihail Gorbačov, ki je dobil potni list za to potovanje ne pa za obisk Italije. Pogreb je bil laičen, brez kakega verskega obreda, vsaj po tv tega niso pokazali.
Brandt je kot predsednik Zvezne republike Nemčije napravil gesto, ki mu je bila in bo v čast: v Auschwit-zu je pokleknil in prosil odpuščanje za vse zlo, ki ga je nacizem storil tam in drugod. Brandt je bil socialist, do zdaj pa še noben komunist ni storil sličnega dejanja sprave, četudi trdijo, da so prenovitelji.
Če pokojni res ni veroval v Boga, kako sta se srečala, ko je stopil predenj? Vendar naše sodbe niso božje sodbe.
Na volitvah 6. decembra 1992 bodo lahko volili tudi izseljenci
Ker bodo letos 6. decembra volitve prvič v neodvisni državi Sloveniji in ker zaradi znanih zgodovinskih dogodkov Republika Slovenija ne razpolaga s številom svojih izseljencev, niti z njihovimi naslovi in družinskimi stanji, bodo morali vsi izseljenci, ki želijo voliti, zaradi vpisa v volilni imenik poslati Republiški volilni komisiji Republike Slovenije zahtevo za vpis v volilni imenik.
Pravico voliti imajo vsi državljani Republike Slovenije, ki bodo do
6.	novembra predložili Republiški volilni komisiji zgoraj navedeno zahtevo. Marsikdo morda misli, da ni več državljan Republike Slovenije, glede na to, da v zadnjih desetletjih ni imel stikov z domovino. Vendar to drži le v izjemno redkih primerih (manj kot 1%), saj je bilo tudi po prejšnjih predpisih mogoče odvzeti državljanstvo le z odločbo v vsakem posameznem primeru. Tako so vsi tisti, ki take odločbe niso prejeli, lahko prepričani, da so še vedno državljani.
Izjema so le otroci naših izseljencev, ki so se rodili v tujini.
Zahtevo je treba poslati na naslov: Republiška volilna komisija - Resljeva 14, - 61000 Ljubljana.
Zahteva mora vsebovati:
1. osebne podatke državljana (ime, priimek, datum in kraj rojstva);
2. podatke o zadnjem stalnem bivališču državljana ali njegovih staršev v Republiki Sloveniji.
3. Priložen mora biti tudi dokaz o državljanstvu. Kot dokaz o državljanstvu se šteje navedba serijske številke potnega lista, potrdilo o državljanstvu, odločba o pridobitvi ali ugotovitvi državljanstva Republike Slovenije, izpisek iz rojstne matične knjige ali druga listina, v kateri je navedeno državljanstvo Republike Slovenije. (To pomeni, da naj državljan pošlje kakršenkoli dokument, seveda v kopiji, ki ga še poseduje. To so lahko spričevala, matični izpiski, poročni listi, skratka kakršenkoli dokument, ki ga še imajo. Če ne posedujejo nobenega od teh dokumentov, naj navedejo osebo v Sloveniji (z imenom, priimkom in naslovom), ki bo lahko potrdila njihovo istovetnost. Poročene ženske
naj priložijo kopijo poročnega lista (po možnosti overjeno) in v priimku zapišejo v oklepaju svoje dekliško ime.
Ko bo volilna komisija prejela naslov našega izseljenca, mu bo poslala volilno karto in glasovnico.
Volilno karto bo moral izseljenec potrditi na diplomatsko-konzular-nem predstavništvu ali pri notarju.
Izseljenec bo volil tako, da bo oddal zapečateno kuverto, v kateri bo volilna karta in drugo kuverto z izpolnjeno glasovnico, pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pooblaščenem predstavniku Republike Slovenije, če pa teh v državi, kjer prebiva, ni, jih bo poslal direktno republiški volilni komisiji.
Posebej poudarjamo, da morajo biti te zahteve poslane čimprej, in da morajo biti v Ljubljani najkasneje do 6. novembra, da bi bilo mogoče izpeljati volitve tudi za naše izseljence.
Potrjena volilna karta in glasovnica pa bosta morali biti v Ljubljani do 7. decembra 1992 ob 12.00.
DUHOVNA MISEL ZA 30. NAVADNO NEDELJO
- Vsemogočni Bog, pospeši v nas rast vere, upanja in ljubezni. Naj z veseljem izpolnjujemo tvoje zapovedi in tako dosežemo obljubljene darove...
Apostol Pavel je v svojem prvem pismu kristjanom v Korintu zapisal, da jim za življenje na tem svetu ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen (prim. 1 Kor 13,13).
Vera, upanje in ljubezen - to so tri najbolj pomembne, naravne, teološke oziroma božje kreposti. Nanje mora biti kristjan pozoren in zanje si mora prizadevati.
Vera je pot k Bogu. Z njeno pomočjo izročamo vse svoje bitje Njemu, ki je večji od nas in nas ima rad. Upanje je želja po Bogu, njegovi večni slavi in združenju z njim, kar nam je pridobil Kristus s svojim trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem. Ljubezen je živeti z Bogom, ko ne iščemo predvsem same sebe, ampak postavimo na prvo mesto Njega in svojega bližnjega.
Bog je s pomočjo svoje besede potrdil svoj obstoj in da je vreden našega zaupanja, razodel kakšen je njegov načrt z nami in kakšna bo naša večna usoda. Kristjani smo dolžni Boga spoznavati, se mu svobodno izročati, zaupati njegovim obljubam in izvrševati njegovo voljo.
Za rast svoje vere, upanja in ljubezni potrebujemo zakramente Cerkve. Poznati, brati in premišljevati bi morali božjo besedo. V svoje vsakdanje življenje bi morali vključiti redno, dobro in zbrano molitev. Neprestano bi se morali varovati greha.
Naša ljubezen do Boga bo prava takrat, ko bomo z veseljem in rado-voljno izpolnjevali njegove zapovedi. Tako bomo dosegli obljubljene darove - večno življenje.
MILAN NEMAC
v
Življenjski jubilej šolske sestre
Prav na tiho so mi povedali: Sestra Rafaela (Saksida) je obhajala visok življenjski jubilej. Pa sem si mislil: »Pojdimo ji voščit.«
Srečala sva se v atriju zavoda sv. Družine v Gorici. »Sestra, bi lahko imela kratek razgovor?«
Povabila me je v svojo pisarno, Rier j° je najlaže dobiti; in sva začela:
»Sestra, odkod ste doma in kako so potekla vaša otroška leta?«
Doma sem iz Zalošč pri Dornberku, kjer sem se rodila kot dvojčica 14. oktobra 1912. Dvojčica je kmalu umrla, jaz pa sem še tukaj, hvala Bogu. Pri krstu so mi dali ime Terezija, ker naslednji dan goduje sv. Terezija Velika. Med prvo svetovno vojno smo morali v begunstvo na Dolenjsko. Naša vas je bila zadnja, ki seje morala izseliti. Po vrnitvi iz begunstva sem obiskovala štiri razrede osnovne šole v Zaloščah. Potem so me poslali v šolo v samostan šolskih sester v Tomaj.
Tam ste dokončali osnovno šolo. Gotovo ste potem študirali še naprej.
Iz Tomaja so me poslali v Gorico k uršulinkam, kjer sem obiskovala učiteljišče. Toda potrebovali so mlado pomoč v Kairu in tako sem za pet let šla v Egipt in tam tudi študirala. Potem sem se vrnila v Gorico in kot privatistka opravila učiteljsko maturo, seveda na italijanskem učiteljišču. V tem času sem tudi položila obljube kot šolska sestra. Kot učiteljica sem se vrnila v Tomaj in tam učila na osnovni šoli, dokler se nismo umaknile septembra leta 1947. Prišla sem v Gorico v zavod sv. Družine in tu ostala do leta 1957.
Tu ste skrbeli za otroke, ki ste jih takrat imeli še veliko. Vaš hišni duhovnik in oče je bil msgr. Andrej Pavlica. Imate kake spomine nanj?
Msgr. Pavlica je bil res oče nas sester in otrok v zavodu. Kot slovenski duhovnik je hotel, da tudi otroci znajo slovensko. Zato jih je učil privatno pisati in brati po slovensko.
Vi ste v tem času še marsikaj doživeli. Bili ste v Trstu, zakaj ste zapustili Gorico?
Veste, v našem redu zamenjamo vsakih šest let vodstvo, tudi provincialno. Tako sem leta 1957 bila izvol-
Sestra Rafaela Saksida
jena za provincialko naše tržaške province.
V	Trstu ste takrat imele sestre že svojo hišo pri Sv. Ivanu, a je bila manjša, kot je sedanja. Kaj se je zgodilo?
Spoznale smo, da hiša ne zadostuje več vedno novim potrebam, pa smo jo povečale za nov trakt. Pa še drugi problemi so bili v tistih letih. Vrhovno vodstvo je nameravalo ukiniti tržaško provinco in jo združiti z rimsko. Ugovarjale smo in vrhovno vodstvo je umaknilo svojo namero.
Šest let vašega provincialata je minilo in vi ste se vrnili v Gorico, kolikor se spominjam. Spominjam se tudi starega sirotišča in murve pred staro hišo. Sedaj je pa vse novo, ni več stare hiše in ne murve. Kako je do tega prišlo?
Poslopje sirotišča je res bilo že ze-
lo	staro iz preteklega stoletja, potrebno je bilo prenove in popravil. Pa smo napravile načrt in proračun za prenovo. Številke so pa bile tako visoke, da smo se ustrašile. Prenova bi stala veliko in stavba bi ostala stara, zato smo se odločile, da staro poderemo in zgradimo novo. Morale smo to storiti, kajti inšpekicije so bile pogoste in so nam grozili, da zavod zaprejo. Tu nam je priskočil na pomoč Ernest Makuc, gradbenik, s svojimi nasveti in praktično pomočjo. Dobil nam je arhitekta Rijavca, ki je pri-
pravil načrte. Vložile smo prošnjo na deželo za posojilo in prošnja je bila odobrena. Tako, glejte, smo se odločile; podrli smo staro poslopje in zgradili novo, kot je sedaj. Meni so poverili skrb ekonomke. Skrbi pa ni bilo malo, tako da mi je zdravje opešalo. A je šlo. Zavod smo dogradili in z dolgovi smo, hvala Bogu, proti koncu.
Sestra se je olajšano nasmehnila. Tudi jaz sem se nasmehnil in ji želel: Še na mnoga leta. Saj imamo tudi po njeni prizadevnosti moderen zavod, ki služi ne samo za otroke in starejše upokojenke, temveč tudi za celotno goriško versko skupnost. Zato sem sestro povabil: »Sedaj pa v Štandrež na Vodopivčev koncert.« Z veseljem je prisedla v avto, saj je sama vodila petje in igrala na orgle.
K.H.
V	ZDA
Na televiziji v ZDA sta zadnjič nastopila oba glavna kandidata Bush in Clinton pred volitvami, ki bodo dne
3.	novembra. Vtis je bil, da je Clinton bolj priljubljen pri volivcih kot Bush in da bo po vsej verjetnosti no-
vi	predsednik ZDA.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Stalna razstava Franceta Goršeta v Kostanjevici
V	petek, 16. oktobra, so v gradu v Kostanjevici na Krki odprli stalno razstavo del akademskega kiparja Franceta Goršeta. Razstavo je odprl dr. Andrej Smrekar, govoril pa je dr. Jože Kastelic.
Stalna zbirka Goršetovih umetnin v galeriji »Božidar Jakac« pomeni veliko priznanje za umetnika. France Gorše je umrl leta 1986, pokopan pa je v Svečah na Koroškem.
Brzojavka Minu Martinazzoliju
Trst. Deželni tajnik Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar je z brzojavko opozoril novega vsedržavnega tajnika Krščanske demokracije odv. Mina Martinazzolija na nerešene probleme slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Še zlasti je podčrtal nujnost pravične zakonske zaščite in jamstev za neposredno manjšinsko zastopstvo v izvoljenih zakonodajnih in upravnih telesih. Ob čestitkah za izvolitev na odgovorno mesto v tako težavnem obdobju je predstavnik SSk predlagal tajniku KD srečanje za razpravo o manjšinskih vprašanjih.
Latinska Amerika
Z Latinsko Ameriko označujemo vse ameriške države, v katerih se govori španski, portugalski ali francoski jezik. Ti jeziki izvirajo iz latinščine.
Latinska Amerika je dvakrat tako velika kot Evropa. Narava je raznolika, bogata z osnovnimi surovinami. V Latinski Ameriki živi 430 milijonov ljudi. Približno 20% je temnopoltih, nekaj manj kot 10% so potomci indijanskega prebivalstva.
Indijansko prebivalstvo: Ko je Kolumb odkril novo zemljo, je mislil, da je v Indiji. Zato je prebivalce »novega sveta« imenoval Indijance. Takrat je bilo na celotnem ameriškem kontinentu približno 90 milijonov ljudi, danes je Indijancev samo 42 milijonov. Samo v Boliviji, Gvatemali in Kolumbiji so Indijanci v večini.
Katoliška Cerkev: V Latinski Ameriki je 372 milijonov katoličanov. To je 86% vsega prebivalstva in 42% vseh katoličanov na svetu. Več kot 1000 škofov opravlja svojo službo v 704 škofijah. V pastoralni službi je 52.400 duhovnikov, 125.000 redovnic in 22.000 katehistov in katehistinj.
Podelili so Nobelovo nagrado za mir 1992
33-letna Gvatemalka Rigoberta Menchu je letošnja zmagovalka Nobelove nagrade za mir. Dvanajst let se že bori za pravice Indiosov. Sodniki v Stockholmu so nagrado motivirali s temle stavkom: »Rigoberta Menchu je zrasla v družini, ki je okusila krutost nasilja, a kljub temu je vse njeno socialno delo usmerjeno le k uveljavitvi miru in borbi za socialne pravice in etnično-kulturno spravo, ki temelji na spoštovanju pravic.« Prav zaradi te doslednosti pri njenem delu je okoli njene osebe zrasel ugled, ki ji ga priznavajo tudi vodilni gvatemalski politiki.
Rodila se je 9. januarja 1959 v okraju El Quiche, v katerem še danes živijo potomci tistih Indiosov, ki so se v času evropskega osvajanja najbolj odločno borili proti Špancem. Leta 1979 so ji umorili očeta, od takrat se je njeno življenje bistveno spremenilo. Zavedala se je važnosti
KrV-l Rigoberta Menchu
španskega jezika in njegove politične učinkovitosti ter se odločila, da se
ga bo sama naučila. Pot v šolo ji je bila vedno zaprta, saj je svojo mladost, prav tako kot vsi drugi Indio-si, prebila na plantažah kave in sladkornega trsa. Danes, ko je poleg očeta zgubila še mater in brata, je njeno politično in socialno delo še bolj razvejano kot takrat. Navezala je stike z Mehiko, Bolivijo, Čilom in Perujem, kjer skupaj s somišljeniki sestavlja nove ustavne člene, ki bi ščitili pravice Indiosov. Ob prejemu Nobelove nagrade je izjavila, da se bo letos v okviru Združenih narodov borila prav za potrditev teh pravic. Kljub vsem grozotam, ki jih je v svojem življenju doživela, je Rigoberta še ohranila optimistično gledanje na svet. To nam dokazuje tudi njena izjava: »Začela se je uveljavljati kultura miru, solidarnosti in strpnosti. Ta kultura bo prej ali slej tudi zmagala.«
E.T.
Zaključili so se 5, koroški kulturni dnevi na Primorskem
Noša in oblačilna kultura pri Zilji
MOiAVU.IN».WaUH*>
OttTMCHTIM
ib
Da je bila predstavitev ziljske noše še bolj živa, je poskrbela gospa Milka Kriegl, ki je stopila na oder Katoliškega doma in na zelo prijeten in nazoren način prikazala v živo razne dele ženske praznične noše.
Knjigo in razstavo je z risbami obogatila akademska slikarka Jana Dolenc iz Tolmina, ki je na nedeljski prireditvi tudi spregovorila o sodelovanju z dr. Marijo Makarovič, daje lahko skupno nastalo dragoceno delo.
Nedeljski program je popestrila tudi folklorna askupina »Trta« iz Žilave vasi, ki je zaplesala venček koroških plesov in prikazala razgibano in svojevrstno Babjo hojsetjo. Tako smo lahko spoznali nekdanje kmečke običaje na Koroškem, ko so pospravljali kmetijske pridelke in se ženili.
Mlado folklorno skupino vodi Stanislava Kukoviča.
Nastopajoče je v imenu prirediteljev Koroških kulturnih dnevov na Primorskem pozdravil predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete dr. Damjan Paulin.
Razstava o noši in oblačilni kulturi pri Zilji bo v Katoliškem domu odprta do 15. novembra.
Na oblikovanje noše kmečkega in kmečko-delavskega prebivalstva je kot drugod tudi na Koroškem vplivala vsakokratna preprostejša oblačilna moda. Tudi pri Zilji so jo postopoma sprejemali in ustvarjalno preoblikovali v skladu s svojim okusom in možnostmi. Na razstavi se, podobno kot v knjižnem delu, najprej poučimo o oblačilnem blagu in
Gospa Milka Kriegl (levo) razkazuje ziljsko nošo
Folklorna skupina »Trta« izvaja Babjo hojsetjo
Pesem upanja
Višek in enkraten zaključek Koroških dnevov na Primorskem je bil prav gotovo sobotni koncert v Štan-dreški cerkvi. Šlo je za nenavaden projekt, originalen v zamisli vsebine, sporeda in v sami postavitvi. Vsebino »Pesmi upanja« sestavljajo muslimanske, judovske in pravoslavne obredne pesmi ter Kreolska maša ljudstev Latinske Amerike. Tudi izvedba je imela enkratno režijo, ki je na originalen način ustvarila štiri bogoslužne obrede. K temu je prispevalo ozadje, bogata igra luči in kostimi pevcev.
Dr. Marija Makarovič (levo) in Jana Dolenc ob otvoritvi razstave o ziljski noši v Katoliškem domu v Gorici
V	nedeljo, 11. oktobra, so v Gorici odprli zelo zanimivo in skrbno pripravljeno razstavo o ziljski noši, ki je razporejena v prostorih Katoliškega doma. Razstavo je predstavila dr. Marija Makarovič, ki je poleg razstave tudi avtorica bogate knjige z naslovom »Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: Zilja«.
Razstava prikazuje starejšo in mlajšo nošo ter oblačilno kulturo slovensko govorečega prebivalstva v Ziljski dolini. Gre za bogatejše noše, ki so jih nosili ob praznikih ali posebnih prilikah in tudi za preprostejše, ki so jih uporabljali pri delu in pri vsakodnevnih opravilih. Prikazane so tudi moške in otroške obleke.
dejavnostih. Nato je prikazana moška in ženska pražnja in delavna noša od zadnje četrtine 18. stoletja. O videzu moške in ženske obleke nas poučijo upodobitve na risbah, ki so bile izdelane na podlagi ustnih pričevanj in fotografij. Prikazana je tudi otroška obleka in tista, ki je bila v navadi ob življenjskih mejnikih in ki je lahko služila kot plačilo, dar ali zapuščino.
Oktet »Suha« v Devinu in pri sv. Ivanu
Dvorana pevskih zborov v Devinu je bila pretesna za številne poslušalce, ki so prišli v soboto, 10. t.m. na koncert koroškega okteta »Suha«.
Program je obsegal tipične koroške motive in tudi nekatere sodobnejše priredbe priznanih slovenskih skladateljev. Oktet »Suha« je tudi ob tej priliki dokazal, da sodi med najboljše slovenske oktete, saj je s svojim dovršenim izvajanjem navdušil prisotno občinstvo, ki je ob koncu programa nagradilo z dolgim aplavzom člane okteta, ki so predvidenemu sporedu dodali še nekaj pesmi.
Koroške pevce sta ob koncu pozdravila in se jim zahvalila za prijeten večer predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, v imenu devinskih pevcev pa Marko Tavčar. Naslednjega dne so pevci ponovili koncert pri sv. Ivanu.
Recital indijanskih modrosti ob 500-letnici odkritja Amerike
Pete koroške kulturne dneve na Primorskem so začele dijakinje Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru z recitalom »Išta Aogin« indijanskih modrosti. Prireditev je bila v Katoliškem domu v Gorici v soboto, 10. oktobra. Dijakinje in dijaki goriških slovenskih višjih šol in zadnji razredi nižje srednje »Ivan Trinko« so napolnili dvorano na Drevoredu XX. septembra in s zanimanjem sledili slikovitemu dogajanju v dvorani in na odru. Več dogajanja je bilo v dvorani, kjer so Indijanci zasedli položaje.
Prikaz indijanskega življenja pred in po prihodu Krištofa Kolumba v Ameriko je bil zelo učinkovit. Beli človek je domačinom naredil veliko gorja, uničil je tudi njihovo kulturo.
Recital je neke vrste pričevanje tistih, ki so najbolj usodno doživeli poseg evropskih osvajalcev. Oblikovan je po avtentičnih besedilih prebivalstva, ki je naseljevalo ameriški kontinent. Presenetljiva je izpoved mlade Indijanke, ko pravi:
Če je Evropa, kakor praviš, mali zemeljski paradiž, ali si pametno storil, da si jo zapustil? In čemu zapuščati žene, otroke, sorodnike in prijatelje? Čemu tvegati življenje in lastnino? Čemu takšno tveganje samo, da prideš v čudno in divjaško deželo, ki je po tvojem najbolj siromašna in najmanj srečna na vsem svetu. Nam pa, ker smo trdno prepričani o nasprotnem, še na misel ne pride, da bi potovali v Evropo, kajti upravičeno se bojimo, da bi tamkaj našli le malo zadovoljstva, ko pa iz lastnih izkušenj vidimo, da jo njeni prebivalci leto za letom zapuščajo, da bi obogateli ob naših obalah. Prepričani smo, da ste neprimerljivo siromašnejši od nas in da ste le navadni najemniki, sluge, služabniki in sužnji, čeravno se delate gospode in velike kapetane. Kar zadeva nas, mi najdemo vsa bogastva in vse potrebščine pri nas, brez težav, ne da bi izpostavljali življenje nevarnostim, v katerih ste vi na svojih dolgih potovanjih. In ko imamo sočutje z vami v sladkosti svojega počitka, pa se vendarle čudimo skrbem in nadlogam, ki jih podnevi in ponoči zadajate, da bi natovorili svoje ladje.
Kot smo slišali od nekaterih mladih, so bili goriški dijaki s predstavo zadovoljni. Priznanje gre dijakinjam koroške višje šole za prepričljiv prikaz razmer v Ameriki pred točno 500 leti, ko so ladje Krištofa Kolumba priplule na ta kontinent. Posebna zasluga gre režiserju Marjanu Stickerju. Zelo posrečena je tudi glasbena oprema.
Originalnost v koncertnih sporedih pa je nekaka z načilnost zbora »Rož«, saj nas je ta pevska skupina že pred leti presenetila s koncertom »Ponižani in razžaljeni«, ki je že doživela 40 ponovitev. Duša teh zamisli pa je njihov dolgoletni zborovodja Lajko Milisovljevič, ki se neutrudno posveča zborovski kulturi na Koroškem.
Ob zboru »Rož« so pri koncertu sodelovali še solisti Francej Spitzer, Štefan Ressman, Marjan Trček, Kar-
li	Krautzer, Hanzej Wuzella in Stanko Portsch.
Koroškim pevcem se v imenu go-
Pesem upanja v štandreški cerkvi
riških Slovencev iskreno zahvaljujemo za bogato doživetje, iskreno
čestitamo in jim želimo tudi vnaprej veliko uspehov.
Prizor iz recitala indijanskih modrosti
Tri nove nemške knjige o koroških Slovencih
Srečanje gojencev glasbenih šol
V	petek, 16. oktobra, so se v dvorani Katoliškega doma srečali gojenci Glasbene šole na Koroškem, oddelka Glasbene matice iz Kanalske doline in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. To je drugo srečanje v Gorici v okviru Koroških dnevov na Primorskem.
Nastop je oblikovalo lepo število mladih glasbenikov, ki so nastopili z raznimi isntrumenti in petjem. Večer je odprl ansambel iz Borovelj pod vodstvom Romana Verdela. Sledili so solistični in skupinski nastopi. Na klavirju so skladbe odigrali Kristjan Willeit, Irena Bednarich, Miran Devetak in Michela De Castro. Prisluhnili smo igri na kitaro Eve Ehrich in na harmoniko Alberta Korenjaka. V
Prijetna, a skromna notranjščina rupenske župnijske cerkve, ki jo značilno poživlja odprto ostrešje s poslikanimi planetarni, naravnost kliče po obogatitvi z vrednimi umetninami.
Temu izzivu se je odzval v Gorici živeči slikar Andrej Kosič, ki je v naši kulturni javnosti znan predvsem kot občutljiv upodobljavec domačih krajinskih motivov. Toda odločil se je tudi za barvna okna v svoji krstni cerkvi v Rupi. V cerkvi so tri okna, umetnik je poslikal vsa tri.
Ko se od vhoda pomikamo po cerkvi naprej proti prezbiteriju, bi se najprej ustavili pri barvnem oknu na levi, severni steni ladje; vitraž se s svojo podolgovato obliko in polkrožnim zgornjim zaključkom kompozicijsko popolnoma prilagaja okenski odprtini, isto velja za ostali dve okni. Vsebina je tu povsem simbolična, upodobljeni pa so trnje, grozdje, žitno klasje, kelih in hostija. Našteti simboli so prikazani tako, kot bi se dvigali navzgor, v onostranstvo. Pri tem oknu je poudarek na evharistični simboliki, tipični za krščansko vero.
Na slikanem oknu na nasprotni, desni južni ladijski steni, je upodobljena skupina figur kot simbol božjega ljudstva, prikazana v vzgonu v višino. Ta težnja je še podčrtana z držo rok, iztegnjenimi navzgor, s čimer je nakazano hrepenenje po božjem, nadnaravnem. Osrednji lik na vrhu tega okna je križ, obdan z dvanajstimi krogci, ob straneh sta dva goloba, gre torej za ptico, ki je znana kot simbol miru oz. Sv. Duha.
Na barvnem oknu, postavljenem v južno steno prezbiterija, je Kosič vsebinsko strnil vse tisto, kar mu predstavlja, in upamo, da tudi vernikom najdragocenejše vrednote,
duetu sta nastopila brata Elizabeta in Marko Kargl (flavta, harmonika), brata Marko in Aleksander Kassl (klarinet, klavir), brata Barbara in Armin Boštjančič ter Karin Jannach in Kristjan Willeit (klavir štiriročno) ter Maja Sticker in Marjan Krištof (duo violin). Mirjam Pahor je ob klavirski spremljavi odpela dve Kogojevi skladbi. Peter Gus (violina), Verena Čevdek (čelo) in David Ban-delli (klavir) pa so odigrali Miškov Prvi klavirski trio op. 20.
Večer so zaključili Danijel Devetak in Sara Vittori (violini), Miran Devetak (čelo) in Valentina Pavio (klavir), ki so v kvartetu odigrali An-dante in Finale iz Ivančičeve Simfonije v G duru št. 1.
Večer je lepo uspel. Vsi gojenci so
pomembne v verskem, kulturnem in narodnem pogledu. V spodnji polovici okna vidimo tako knjigo, ogenj, križ, kolo kot simbol dela, knežji kamen, lipovo vejico, lopato, plug in trnje. Ustvarjalec te umetnine nas z upodobitvijo naštetih predmetov hoče opozoriti na potrebo po skladnem duhovnem in gmotnem napredku; podobno občutje naj preveva tudi družino, prikazano nekoliko više, nad njo pa vidimo hišo s cerkvijo -simbol doma, naslednje važne vrednote. Nad domom žari križ - najodličnejše znamenje krščanske vere,
A. Kosič, vitraž
Mlada koroška glasbenika flavtistka Elizabeta in harmonikar Marko
Kargl
pokazali resno pripravo, kar potrjuje pozitivnost in umestnost, tudi v tem okviru, takih oblik sodelovanja.
Za vsakega gojenca je nastop izven ožjega kroga v nekem smislu priznanje, lahko pa tudi nova spodbuda, ki jo gojenec večkrat potrebuje pri dolgoletnem glasbenem študiju. Na večeru so bili prisotni tudi številni učitelji in starši. ZSKP je zastopal predsednik dr. Damjan Paulin, KKZ iz Celovca tajnik Nu-žej Tolmejer, Salvatore Venosi pa oddelek Glasbene matice iz Kanalske doline.
Po nastopu se je srečanje v prijetnem prijateljskem vzdušju nadaljevalo v spodnji dvorani.
barvnih oken v Rupi
tik pod zgornjim zaključkom okna pa golob - Sv. Duh, ki ponazarja onostranstvo in je poveličan z vencem slave.
Slogovno se Kosičeva barvna okna odlikujejo z mehkobo, ki jo še podčrtuje potek linij, tudi v barvnem pogledu so vitraži skladni, saj kolo-rit harmonično naglasa upodobljeno vsebino. Podobno je tudi mnenje umetnostne komisije pri goriški nadškofiji, ki ugotavlja: »Razporeditev mas, in to na dinamičen način, je skladna in enovita, medtem ko se nam barvna lestvica, kombinirana v premišljeno harmoničnih tonih, razodeva kot umirjena.
Obravnavana snov se odlikuje, čeprav v dekorativni sintezi, z zadostno jasnostjo.«	Marko	Vuk
Celovška Mohorjeva založba je svoj tradicionalni slovenski program v zadnjih letih dopolnila z razvejano ponudbo nemškega branja. Predvsem tiska dela, ki se ukvarjajo s problemi dvojezičnosti, s stiki med slovensko in nemško kulturo, s položajem manjšin ter nalogami sodobne družbe, da zaščiti ogrožena jezikovna področja.
V	sklop teh koristnih posredniških publikacij sodi tudi knjiga doktorja Pavleta Zablatnika »Volksbrauch-tum der Karntner Slowenen« (Ljudski običaji koroških Slovencev). Nekdanji ravnatelj celovške Zvezne gimnazije za Slovence se je s slovenskim ljudskim izročilom ukvarjal vse življenje. Na tem področju je v slovenščini izdal več razprav in knjig.
V	pričujoči v nemščini napisani študiji o slovenskih koroških šegah in navadah odkriva tudi tiste skrivnosti ljudske duše, ki žive prav pri koreninah narodne biti.
Zablatnikova knjiga je pravzaprav hvalnica nekdanje magične povezanosti z naravo, z ritualiziranjem krogotoka letnih časov, ki se je ohranilo v različnih v poganskem času nastalih običajih v okrnjeni obliki do danes.
Leta 1912 v Rožu rojeni avtor razodene v svoji novi knjigi marsikatero skrivnost o čarih ognja in vode ter zemlje in neba, ki je stare koroške ženice komu drugemu, ki ni doma iz njihovih krajev, sploh ne bi nikoli zaupale. V tem smislu je pričujoča Zablatnikova knjiga res prava zbirka magičnih dokumentov.
Publikacija »Gailtal - Zilja
1848-1918« , ki jo je napisala pokojna Heidi Janschitz, kaže na krvavečo rano slovenskega narodnega telesa. V drugi polovici prejšnjega stoletja se je namreč ta prvotno slovenska pokrajina znatno ponemčila.
Kamenčki
S prijateljem sva se namenila, da obiščeva kronberški grad in Vodopivčevo razstavo. A kakšno razočaranje sva doživela. Dobila sva vtis zakletega gradu, kot so jih omenjali v srednjem veku. Vse zaprto in zaklenjeno. Nikjer nobenega obvestila, nobenega urnika, kdaj lahko vstopijo obiskovalci in si grad ogledajo. Le tam, kjer se toči kronberško vince, je povedano, kdaj ga lahko pokušaš. Res mučen vtis dobiš ob takem stanju, ko pa je park tako zgledno urejen!
K.C.
O prekrasni Ziljski dolini, stisnjeni pod pobočja mogočnih gora, Slovenci danes ne govorijo radi. V primeri z drugimi dvojezičnimi predeli na avstrijskem Koroškem je tu germanizacija zelo močno napredovala, tako da le ostanki slovenstva danes pričajo o slovenskem izvoru sveta ob Zilji in njegovem doprinosu k slovenski kulturi, ki ni bil majhen.
O kulturnozgodovinskih razsežnostih koroškega bukovništva razpravlja v knjigi »Das Phanomen 'Bukovništvo' in der Karntner - slo-wenischen Kultur - und Literaturge-schichte« dr. Herbert Paulitsch. To posebno zvrst ljudske kulture in ljudskega pisateljevanja povezuje avtor z začetki protestantizma in s protestantskim prizadevanjem za verske knjige v narodnih jezikih. Celotno bukovniško snovanje razporeja v tri razvojne faze, v obdobje prepisovalcev, obdobje prevajalcev in v obdobje klasičnega bukovništva v 18. in 19. stoletju s celo vrsto delno anonimnih ljudskih piscev v Rožu, tako imenovanih »malih slovenskih Atenah«.
Izpričano je predvsem avtorstvo Mihe Andreaša in Andreja Šusterja Drabosnjaka. Bukovništvo je res pravi fenomen. Ljustvo sije namreč knjige samo pisalo v svojem narodnem jeziku. Zanimivo je, da Paulitsch opozarja na dejstvo, da je ljudsko pisateljevanje zaživelo tudi v Mežiški dolini ter na Pohorju, kjer se je razvila posebna varianta koroško-štajersko-slovenskega stičnega območja.
Lev Detela
Literarni natečaj »MLADIKE«
1. Revija Mladika razpisuje XXI. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov MLADIKA, ul. Doni-zetti 3, 34133 Trst, do 31. decembra 1992. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklusi poezije pa naj predstavljajo samo izbor najboljših pesmi.
3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, prof. Ester Sferco in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4. Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo: prva nagrada	200.000 lir
druga nagrada	150.000	lir
tretja nagrada	100.000	lir
za pesem ali ciklus pesmi: prva nagrada	100.000 lir
druga nagrada	70.000	lir
tretja nagrada	50.000	lir
5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1993. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Svet slovenskih organizacij - Gorica Goriški muzej Nova Gorica (Slovenija) s sodelovanjem Kulturnega društva »Studenci« - Čedad
Zgodovinska razstava
BOŽJEPOTNA SVETIŠČA NA PODOBICAH
Svetišče STARA GORA
(kripta)
od 20. septembra do 25. oktobra 1992
Trio David Bandelli, Peter Gus in Verena Čevdek
Umetnostni in vsebinski pomen Kosičevih
Mladinska maša na Opčinah
Ali so naše šole drugorazredne?
V	tukajšnjih italijanskih časopisih in v manjši meri tudi v naših se že od začetka šolskega leta vije polemika o vpisovanju dijakov iz republike Slovenije na naše zamejske šole.
Ob osamosvajanju Slovenije smo začeli tudi na obmejnem področju tostran in onstran meje samozavestneje in bolj sproščeno načrtovati prihodnost. Zdelo se nam je naravno, da ne bo ostal pretok čez mejo odprt samo za nakupe ali za vljudnostne obiske italijanskih in slovenskih politikov ter kulturnikov, ampak da se bo začelo novo obdobje v sožitju in medsebojnem sodelovanju in spoštovanju. Spomnimo se samo na izjave in načrte novogoriškega župana Pelhana!
Najvidnejši znak tega novega vzdušja je bilo vpisovanje dijakov iz obmejnega področja v tržaške in go-riške šole. Za dijake onstran meje so se odprle nove možnosti šolanja, za naše šole tostran meje pa je bil to začetek širjenja tako zaželenega in blagodejnega življenjskega prostora. Ti dijaki so pomenili za nas nepričakovano obogatitev!
Temu naravnemu pojavu, ki je imel na Goriškem kar precejšnje razsežnosti, je bil v tem šolskem letu zadan zelo hud udarec. Z navajanjem različnih vzrokov je Deželno šolsko skrbništvo poseglo v ta priliv in ga utemeljilo z zakonom št. 1012 iz leta 1961. Ta zakon je bil že ob nastanku dvoumen in ga je bilo mogoče tolmačiti na različne načine (glej Daniele Bonamore, »Disciplina giuridi-ca del le istituzioni scolastiche a Trieste e Gorizia« - ed. Milano -Giuffre 1979 od strani 237 dalje).
Na Goriškem niso npr. dovoljevali prav na podlagi tega zakona vpisa v slovenske šole otrokom slovenskih optantov, ki so se po vojni zatekli v Gorico, v Trstu se ga niso tako togo držali.
Absurdno je, da se po tridesetih letih prav v tem pogledu vračamo v obdobje hladne vojne, potem ko se je v svetu toliko stvari spremenilo.
Naša šola je postala v teh tridesetih letih krepka postavka v goriški in tržaški stvarnosti. Nihče ni imel več občutka, da bi bila kaka razlika med državnimi šolami z italijanskim in slovenskim učnim jezikom. Danes pa imamo spet občutek, da smo drugačni, drugorazredni, saj ni vpisovanje v šole z italijanskim učnim jezikom omejeno za nikogar.
Problem ima velike in globoke razsežnosti in reševati bi ga morali na najvišjih političnih ravneh.
Mladika št. 7
7.	številka revije Mladika je tudi tokrat pestra in raznolika. Poleg uvodnika, ki je posvečen letošnji Dragi, in drugih običajnih rubrik, kot so Antena, Pod črto, Mogoče ne veste, da... in Čuk na Obelisku vsebuje vrsto zanimivih prispevkov, začenši z intervjujem, ki ga je Zora Tavčar posnela z Ejti Štih de Fernan-dez de Cordova, hčerko Bojana Štiha, ki živi v Boliviji. Nato se Saša Martelanc spominja izida zbornika Tabor leta 1951, ki je v naših krajih dvignil precej prahu, Tomaž Simčič pa stoletnice 1. slovenskega katoliškega shoda. Veliko prostora je posvečenega spominu na nekaj nedavno preminulih umetniških ustvarjalcev in kulturnih delavcev, in sicer Pavleta Zidarja, Dominika Smoleta, p. Simona Ašiča in dr. Franca Mljača. Veliko je tudi števi-
lo	ocen literarnih del, ki so izšla v zamejstvu in zdomstvu.
Naj omenimo še mladinsko prilogo Rast ter prilogo Pavleta Merkuja o svetnikih v slovenskem imeno-
V	Slivnem so pred nedavnim obnovili tamkajšnjo cerkev Marije Magdalene. Popravili so streho, poskrbeli za novo eletrifikacijo in pobelili cerkev. Da bi zbrali nekaj sredstev za podporo tega dela in v počastitev Marijinega meseca so otroški zbor Ladjica, dekliški zbor Devin in moški zbor Fantje izpod Grmade v tej cerkvi priredili v nedeljo, 18. oktobra, koncert Marijinih pesmi. Ob lepi udeležbi občinstva je v pozdrav Materi božji kot prva zadonela Premrlova pesem za mešani zbor Bodi pozdravljena. Po krajšem pozdravu predstavnika zborov je kot prvi nastopil dekliški zbor Devin, ki je zapel pet pesmi. Njihov dirigent Herman Antonič je za ta sestoj priredil znane Marijine pesmi Gruberja, Mava in drugih. Otroški zbor Ladjica je pod vodstvom Mirjam Bratina Pahor zapel tri pesmi in potrdil, da pridno vadijo ne le posvetne, ampak tudi verske pesmi. Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade, ki ga vodi domačin Ivo Kralj, je pa za ta nastop izbral štiri pesmi.
Koncert se je končal z združenim
Tržaški škof na obisku pri misijonarjih v Keniji
Tržaška škofija skrbi za misijonsko župnijo Iriamurai v Keniji, ki šteje 30.000 ljudi in je velika kot tržaška in goriška pokrajina skupaj.
Gospod škof Bellomi je bil na obisku od 8. do 17. oktobra. Spremlja-
li	so ga trije tržaški duhovniki: Silvano Latin, urednik Vite Nove, don Giursi, župnik pri Sv. Ivanu in kanonik Armando Gottardis. V župniji je velika revščina, zlasti še, ker že več mesecev ne dežuje. Nujna je gradnja velikih cistern za vodo ob času dežja. Ob njihovem obisku je bila odprta nova osnovna šola. Škof Bellomi je obiskal razne vasi in podelil zakrament sv. birme vsaj 500 otrokom.
Krajevni škof msgr. John Nuie je zelo zadovoljen z delom tržaških misijonarjev. Trenutno so na terenu trije tržaški duhovniki: Piero Primeri, Giampaolo Muggia in p. Luigi Sion. Z njimi sta dva zakonca in še zakonca Cordi, ki dokončujeta dragocen zdravstveni načrt za pomoč bolnim na očeh.
dekliškim in moškim zborom, ki sta zapela Hladnikovi Večerni Ave in Je mrak končan ter znano Ko bi jaz zvonček bil. Vsa cerkev pa je s pevci za konec zapela mogoče najbolj znano slovensko pesem Marija skoz življenje.
Vzdušje ob koncertu v lepo obnovljeni cerkvi je kljub silovitemu neurju, kj je ob istem času zajelo na-brežinski Kras, potrdilo, da vlada med ljudmi zanimanje za podobne pobude, in to izpričuje tudi dar, ki so ga ljudje pustili za kritje cerkve.
Natečaj za novo slovensko gledališko igro
Slovensko stalno gledališče v Trstu je spomladi kot zaključek svoje slovenski suverenosti posvečene sezone razpisalo natečaj za novo slovensko gledališko igro. Rok za oddajo del se izteče 31. t.m., ocenjevala pa bo žirija, ki jo sestavljajo: Jože Babič, predsednik, Ace Mermolja, Miroslav Košuta, Vasja Predan in Zora Tavčar.
Kljub temu, da je do konca meseca še daleč, se je žirija sestala, da bi opredelila postopek in kriterije ter preverila odziv. V razpravi je prišla do izraza pomembnost razpisa tega natečaja v trenutku, ko slovenska dramatika preživlja občutno krizo. Morda je tudi v tem vzrok, da večina od doslej prispelih del ne odgovarja pogojem razpisa, ki izrecno govori o »novi slovenski gledališki igri«, in torej nikakor ne pridejo v poštev dela, ki so bila kjerkoli igrana ali objavljena. Poudariti je treba tudi enakovrednost žanrov in pogoj, da morajo biti dela izvedljiva z ansamblom Slovenskega stalnega gledališča, se pravi z nepretirano velikim številom nastopajočih.
Naj povemo še, da natečaj SSG predvideva odkupno nagrado v višini 8.000.000 lir in uprizoritev še v tej sezoni, predvidoma v mesecu marcu. Gledališče si pridržuje pravico odkupa tudi drugih del.
Za vsa potrebna pojasnila se lahko obrnete na upravo SSG, Trst, Ul. Petronio 4, tel. 632664/5.
V	ponedeljek, 18. oktobra, je openska župnija Sv. Jerneja sprejela medse večjo skupino mladih iz ostalih slovenskih župnij na Tržaškem, ki so izoblikovali prvo letošnjo Mladinsko mašo. Maša je bila torej pomlajena z veliko glasbe in občutenega petja, ki je privrelo iz mladih
grl-
Mladi predstavniki Slovencev po župnijah v tržaški škofiji so si zastavili kot cilj izoblikovati enkrat mesečno, vsakič v drugi župniji, tako mladinsko srečanje, ki naj bi povezovalo mlade slovenske vernike med sabo in z Bogom. Mladi smo namreč začutili željo, da bi dali večji, osebni doprinos pri tem srečanju z Bogom, da bi izrazili svoje čutenje na sproščen način, ki nam je značilen. Želimo si več radosti, veselja v cerkvi, več glasbe, več sproščenosti. Mislim, da to ne pomeni »prikrojevanje maše« za nekakšen mladostniški okus, temveč želja po drugačni atmosferi v domači cerkvi, saj je srečanje z Bogom toliko bolj čuteno, če odpravimo iz naših src tisti občutek skorajšnje »dolžnosti« do nedeljske maše. Nedeljska maša bi nam morala pomeniti pravo veselje, vendar mislim, da je, še posebno za mlade, težko to občutiti, ko pa se navzven zdi, da je včasih cerkev kraj, kjer se večkrat počutiš krivega, krivega svojih grehov. Težko je namreč spoznati, da te, čeprav grešnika, Bog ljubi. In mislim, da bi morala nedeljska maša biti še posebno to: srečanje z Bogom, ki te neizmerno ljubi ter ljubeče srečanje tudi s svojim bližnjim. Nedeljsko srečanje bi tako moralo tudi navzven odražati to veselje.
Mladi smo skušali pokazati to veselje s tem, da smo s sabo prinesli veliko svoje sproščene glasbe in petja, držali smo se za roke in zaželeli, da bi se za enkrat otresli morečega občutka tradicionalnosti v cerkvi.
Udeleženka mladinske maše
Obletnica župnije
Z veseljem so slovenski verniki v Barkovljah sprejeli vest g. župnika Elia Stefanuttija, da se stoletnica ustanovitve barkovljanske župnije (1892 - 1992) slovesno praznuje za obe narodni skupnosti. V ta namen je bil povabljen k somaševanju letošnji novomašnik don Angelo Gio-vanni, ki je skupno z župnikom in našim g. Jožetom Špehom v soboto, 17. t.m., predsedoval temu stoletnemu slavju. Kot za največje praznike je bogoslovec Maks Suard s prijatelji mobiliziral vse razpoložljive strežnike - ministrante, da so zasedli ves prostor v prezbiteriju. Italijanski mladinski zbor z glasbili in slovenski zbor na koru, sta si izmenjavala obredne mašne pesmi. Pri maši je v berilih, poleg italijanščine in slovenščine, našla svoje mesto tudi še mnogim priljubljena latinščina.
Nekaj novega nam je bila božja beseda, govorjena iz ust moža, že preizkušenega v življenju. Tako smo z zanimanjem prisluhnili njegovemu mnenju iz Razodetja 21. pogl. o: »Novih nebesih in novi zemlji nebeškega Jeruzalema«. Pričakovanje te prenove, je dejal, nas kristjane obvaruje nevarnosti triumfalizma. Nevarnost triumfalizma obstaja tako na cerkveni kot na civilnopravni ravni. Najboljši doprinos Cerkve pri osvobajanju človeka je, da vzpodbuja proces vsakega pozitivnega gibanja; kajti katerikoli ideal o popolnem člo-
veškem sožitju bi bila utopija. Zato bi Cerkev morala vedno dajati vtis popotnice, brez stalnega mesta, a nenehno v pričakovanju »večnega doma«.
Videti je bilo, kakor da tudi Bog pritrjuje temu prazniku, saj grmelo in treskalo je na vse mile viže, tako da se je župniku utrnila misel: »par-rocchia bagnata, parrocchia fortuna-ta« - mokra župnija - srečna župnija! Res pa je, da je tisti večer zahteval že nekaj junaštva za prihod do cerkve, zaradi vode, ki je preplavila ceste.
Na povabilo župnika se je slovesnost zaključila z »glorijo«, ali po naše »z napitkom« pod streho pred cerkvijo, kljub temu da je neprestano lilo iz neba.
Epilog praznovanja pa se odvija še na drugem mestu. V župnijski dvorani so namreč pripravili zgodovinsko razstavo o barkovljanskem žitju in bitju, a o tem prihodnjič.
F.V.
Kriza na tržaški Pokrajini
V četrtek, 15. oktobra, se je pod predsedstvom Zorka Hareja sestal pokrajinski svet Slovenske skupnosti na Tržaškem za obravnavo krajevnega političnega položaja s posebnim ozirom na upravno in politično krizo na tržaški Pokrajini, kjer stranke mrzlično iščejo način, kako preprečiti komisarsko upravo in tej sledeč razpis novih volitev za obnovitev pokrajinskega sveta. Iz poročil pokrajinskega tajnika Martina Breclja ter izvoljenih predstavnikov na tržaški pokrajini in občini, Ivana Peterlina in Sama Pahorja, je bilo razvidno, da celotno tržaško stvarnost, od pristanišča in javnih uprav, pretresajo globoka razhajanja glede izhodišč in okvirov za rešitev krize.
V razpravi, ki je sledila omenjenim poročilom, so se mnogi spraševali, kako naj Trst krene na pot, ki bi na vseh področjih ovrednotila njegovo geopolitično in zgodovinsko preizkušeno vlogo in s tem spodbudila zlasti gospodarske tokove v korist celotnega tržaškega gospodarstva in prebivalstva, če se pa njegov župan in velik del občinskih očetov nevrotično ukvarjajo z vprašanjem, ali slovenski občani lahko naslavljajo na občino dopise v slovenščini.
Pravo samomorilsko politično dejanje predstavlja v tem pogledu ponovna uvedba prepovedi občinskim uradom, da sprejemajo dopise slovenskih občanov v njihovem materinem jeziku, to se pravi v jeziku priznane narodne manjšine.
Glede političnega položaja na Provinci je pokrajinski svet SSk naročil izvršnemu odboru, naj v razgovorih z drugimi strankami zasleduje oblikovanje čim širše koalicije demokratičnih sil, ki sprejemajo načelo enakopravnega sodelovanja Slovenke stranke v javnem življenju in pozitivnega odnosa do pravic slovenske manjšine.
V skladu z gornjimi načeli bo SSk v prihodnjih tednih dala pobudo za konkretno uveljavitev pravice do rabe slovenskega jezika v odnosih z javnimi oblastmi, še posebno z občinskimi.
Tržaška SSk se tudi pridružuje pobudi deželnega strankinega vodstva za slovesno spominsko proslavo ob 50-letnici uvedbe zbirnih taborišč fašistične Italije v Gonarsu in na Rabu, skozi katera je šlo na tisoče Slovencev.
Nada Pertot
Mladina iz Grgarja bo tudi nam »razložila« pomen te slike »Lepota in zver«, in sicer v nedeljo, 25. okt., ob 17. uri v žup. dvorani v Nabrežini. Sledili bodo dobitki i darovi za reveže v misijonih.- Vabljeni!
slovju.
ni
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - SLOVENSKA SKUPNOST KOMEMORACIJA ob 50-letnici postavitve taborišča v Gonarsu Sobota, 31. oktobra ob 16. uri
Koncert v obnovljeni cerkvi
■
v
Vinko Vodopivec. Koncert cerkvenih pesmi v Standrežu
Letošnja jesen je na Goriškem res v znamenju Vodopivčevih proslav tostran in onstran meje. Tem proslavam moramo prišteti še eno, in sicer koncert Vodopivčevih cerkvenih pesmi, ki je bil v nedeljo, 18. okt., v cerkvi v Standrežu. Koncert je priredilo Združenje cerkvenih pevskih zborov. Pobuda je bila zelo na mestu, saj je Vinko Vodopivec predvsem komponist cerkvenih pesmi.
Vodopivčeve pesmi pojejo vsi naši cerkveni zbori od prve svetovne vojne dalje. Pri vseh mašah, pri šmarnicah, pri popoldanskih blagoslovih in tudi drugače slišiš z naših korov Vodopivčeve melodije. Njegove pesmi so postale del naše liturgije. Ne vem, kako je drugod po slovenskem svetu, pri nas je tako.
Pri koncertu v nedeljo je nastopilo deset zborov, ki so vsi razen enega tudi cerkveni pevski zbori, ki pojejo pri liturgiji v cerkvi nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom. Ker je šlo za koncert Vodopivčevih pesmi, zborom ni bilo težko izbrati po tri pesmi za nastop. In zanimivo, deset zborov je zapelo trideset pesmi in nobena pesem ni bila dvakrat zapeta. Vtis: Vodopivec je segal v dušo slovenskega vernega Primorca, ki si je želel domačih viž brez kakih tuj-jih modernističnih iskanj. Zato se njegove cerkvene pesmi pojejo kot narodne in jih lahko vsak dovolj dober zbor zapoje brez težav, tako moški kot ženski ter mešani zbori in celo mladinski.
Pri nedeljskem koncertu smo z Vodopivcem prešli s pesmijo celo liturgično leto, saj ima pesmi za vse liturgične čase, posebno pa še izstopajo Marijine ter evharistične. Teh smo slišali največ. Marijine pojejo zbori v mesecu majniku in ob Marijinih praznikih, evharistične pa so peli pri popoldanskih blagoslovih,
ki jih pa danes ni več, zato jih slišimo le še pri kaki maši.
Danes bi marsikak liturgist ugotavljal, da Vodopivčeve pesmi niso intonirane na sedanjo liturgijo ne po besedilu ne po napevu. Besedilo je Vodopivec jemal od pesnikov tedanjega časa Filip Terčelj, Venceslav Bele, m. Elizabeta pa še kdo. Pri njem uglasbenih psalmov ni in nam takrat v liturgiji niso bili blizu, saj je vsa liturgija bila latinska, vernikom nerazumljiva, le pesem jim je z besedo in napevom približevala liturgično skrivnost, dvakrat skrivnost, ker je skrivnost vere, in ker je bila skrivnost tudi zaradi jezika. To mi je hodilo po glavi, ko sem poslušal nedeljski koncert.
Pri koncertu so sodelovali naslednji zbori, vsak s tremi pesmimi: cerkveni mladinski zbor iz Štandreža (E. Chiabai), MePZ Lojze Bratuž (S. Je-ricijo), MePZ iz Podgore (M. Špacapan), DPZ Alenka iz Števerjana (A. Černič), MePZ Mirko Filej iz Gorice (Z. Klanjšček), MePZ Elrast iz Doberdoba (H. Lavrenčič), MePZ Štandrež (V. Pavio), MePZ Rupa-Peč (Z. Klanjšček), MePZ F.B.Sedej iz Števerjana (T. Tozon). Na koncu so združeni pevski zbori zapeli Najvišji, vsemogočni Bog (Z. Klanjšček).
Uvodno besedo in pozdrav je ob začetku spregovoril domači župnik msgr. Jože Žorž, zahvalo zborom in domačemu župniku je izrekla prof. L. Bratuž, predsednica Združenja cerkvenih pevskih zborov, ki je nekatere zbore tudi spremljala na harmonij, drugi so imeli lastne spremljevalce.
Zaključiti smemo z ugotovitvijo, da je bil nedeljski koncert res primerna počastitev spomina Vinka Vodopivca, ki je tako zelo obogatil našo cerkveno in tudi svetno pesem.
K. Humar
V nedeljo, 25. oktobra, ob 16. uri bo v Katoliškem domu
MISIJONSKA PRIREDITEV
Nastopil bo Mladinski dramski odsek PD »Štandrež« z veseloigro Antona Medveda
RENDEZ VOUS
Režija Emil Aberšek Glasba Ivan Mignozzi
Med odmori bo bogat srečolov za misijone
Slovenski šolski center v Gorici
Novi šolski center za višje slovenske šole vzbuja še naprej polemike in nezadovoljstvo. Kljub temu da gre za stavbo, ki je bila načrtovana po kriterijih največje funkcionalnosti in da je tudi na pogled zelo lepa, zaenkrat še ne zadovoljuje zahtev šolnikov in dijakov. Stavba namreč ni končana, ker šele sedaj dokončujejo dela v telovadnici, nedokončan je tu avditorij, najbolj pa motijo neurejene površine okrog šole. Poleg tega manjka v nekaterih prostorih primerna oprema. Tako postaja zgradba, ki bi morala biti v ponos Slovencem v Gorici, kamen spotike v odnosih z občinsko upravo in s šolskimi oblastmi. Občina namreč nima denarja, da bi zgradbo končala, ne kaže pa niti prave volje, da bi pripravila primeren finančni načrt, ki bi omogočil, da bi vsaj v bližnji bodočnosti prišlo do zadovoljive rešitve. Protestirali so šolniki, dijaki so stavkali, Konzulta za vprašanja slovenske manjšine je zahtevala sestanek z županom, slovenski predstavniki v občinskem svetu in v odboru so večkrat nastopili v zvezi s tem vprašanjem. Vtis imamo, da se je Slovencem neprijazno politično vzdušje začelo kazati tudi na ta način.
Slovenska skupnost si je preko svojih predstavnikov vseskozi močno prizadevala za to, da je prišlo do te zgradbe; lahko rečemo, da se je treba zahvaliti tej stranki za vse, kar je bilo do sedaj narejenega. Prav zato Slovenska skupnost ne misli odnehati zdaj, ko so dela skoraj končana in predstavlja denar, ki še primanjkuje, malenkost v primerjavi s sredstvi, ki so že bila vložena v zgradbo. Odbornik Breščak je že večkrat zahteval, naj se občina loti problema z večjo resnostjo. Dosegel je tudi, da je bila dana naloga odbornikoma za javna dela in za finance (oba sta socialista), naj poskrbita za dograditev del. Ker se zadeva ne premakne v zadovoljivo smer, bo Slovenska skupnost sprožila ostrejšo politično akcijo med strankami, ki sestavljajo večino v občinski upravi.
B.Š.
Sovodnje
Župnijska cerkev v Sovodnjah je bila potrebna temeljite obnove. Ta se je pričela točno pred enim mesecem in že se kaže njena lepša podoba. V preteklih tednih je bila obnovljena streha na cerkvi in zvoniku, delno obnovljen omet, prebarvana skoraj vsa zunanjost. V teku pa so notranja dela: električna napeljava, ogrevanje, beljenje... V prihodnjem mesecu (če bo vreme) pa pride na vrsto še ureditev zunanjosti (stopnišče, zid pod cerkvijo, izolacija temeljev, pločniki, odtoki...). Stroške (okoli 170 milijonov lir) si je naprtila župnija. Nekaj malega bo čez eno leto (če bo) prispevala Dežela. Kljub temu manjka še skoraj polovica sredstev. Domačini in prijatelji so napro-šeni, da velikodušno prispevajo. Dobrodošla so tudi posojila v katerikoli obliki.
Ljudski radio Radio Trst A
»TEDNIK LJUDSKEGA RADIA GORICA«
Četrtek ob 20.30
Nedelja ob 19.30 (ponovitev)
Naslovi:
- Willy Brandt, bolj človek kot politik
- Slovenska zamejska politika v stiski
- V Sloveniji še vedno strah pred preteklostjo
- Protislovno rojstvo novega »Primorskega dnevnika«
_ obvestila_______________________
Širši odbor ZSKP se bo sestal na redni mesečni seji v ponedeljek, 26. oktobra, v Katoliškem domu v Gorici.
DAROVI
Za Katol. glas: v spomin na pok. Giu-seppa Drufuka, bratje Drufuca 50.000; U.R. 100.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: Marica Širca v spomin na pok. brata Venceslava 50.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: N.N. 100.000; Purger 50.000; ob poroki Tatiane Deklič in Roberta Toldo, obe družini 500.000; Anica Gorian ob obletnici očetove smrti 20.000 lir.
Darko in Zinka v spomin na gospoda Albina, za kontovelsko cerkev 100.000 in za Katol. glas 50.000 lir.
Za popravilo cerkve v Ricmanjih: Marčela Vatovec za pok. moža Feličeja 50.000; Marta Komar, Ricmanje, za pok. moža Donata 30.000; Pierina Kuret, za pok. moža Milana 20.000; Milka in Me-ry Žulian 100.000; M.B., Trst, 100.000 lir.
Dora Giovannini v spomin moža Antona daruje 50.000 za Sklad Mitja Čuk in 100.000 za Marijin dom v Rojanu.
Rina Bole daruje ob poroki vnuka Andreja po 100.000 lir za mmisijone in za Marijin dom v Rojanu.
Za slovenske misijonarje: ob misijonski nedelji razni dobrotniki iz Rojana darujejo skupno 1.500.000 lir.
Za barvna okna v Bazovici: N.N. 50.000; družina Vales 10.000; N.N. 10.000; ob krstu Kevina Rigo-Pečar 50.000; Natuška Ražen ob poroki 100.000; Marija Razpolič 50.000; Silvija Jenakova 50.000; družina Žagar v spomin očeta Marija 100.000; N.N. 100.000 lir.
Za misijone: iz Bazovice Danica in Polde Tomažin 50.000; N.N. 100.000 lir.
Za slovenske misijonarje v Barkov-Ijah: razni dobrotniki 200.000, A.N. 50.000, P.B. 50.000 lir.
DEVINSKI DEKANAT 1991
Nabrežina	3.800.000
Devin	650.000
Mavhinje	780.000
Šempolaj	550.000
Zgonik	586.000
Sesljan - Sv. Frančišek 1.300.000 Ribiško naselje	600.000
Skupno	8.266.000
»V Misijonski nedelji ’92« smo po pomoti izpustili devinski dekanat. Prosimo za oprostitev.
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ«
Mladinski dramski odsek
Anton Medved RENDEZ VOUS
Veseloigra s petjem
Režija Emil Aberšek Glasba Ivan Mignozzi PREMIERA V SOBOTO, 24. OKTOBRA, ob 20.30 V ŽUPNIJSKI DVORANI »A. GREGORČIČ« V ŠTANDREŽU
Spored do 25. od 31. oktobra 1992
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu.
9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji.
10.00 Mladinski oder. »Duh po cekinih«. 10.50 Boris Kobal in Sergej Verč v satiričnem kabaretu »Prežganka«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Tržaški Štempiharji. 14.40 Pesmi miru.
15.00 Iz krajevnih stvarnosti. Ponedeljek: 8.10 Jugoslavija 1941 -
1945. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 Okno na Arbat. 12.40 Ce-cilijanka 1991. Dekliški zbor Devin vodi Herman Antonič. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 Otroški kotiček: »Svet za zaveso«. 14.30 Iz filmskega sveta. 15.30 Mladi val. 17.10 Mi in glasba.
Torek: 8.10 Alpe-Jadran (ponovitev).
8.40 Slovenska lahka glasba. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 Otrok in igra. 12.40 Cecilijanka 1991. Mešani zbor Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana vodi Tomaž Tozon. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Aktualnosti.
16.00 Mladi val. 17.10 Mi in glasba.
18.00 Igor Likar: »Stekleni stolp«. Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev (ponovitev). 8.40 Slovenska lahka glasba. 10.10 Stereofonski koncert.
11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 Pesnice in pisateljice v anglosaški književnosti. 12.40 Zborovska glasba. 13.20 Krajevne stvarnosti: »Na goriškem valu«. 15.00 Instrumentalni solisti. 15.30 Mladi val. 17.10 Mi in glasba.
18.00 Sprehod po poteh slovenskega gledališča.
Četrtek: 8.10 Trst, december 1941.
8.45 Slovenska lahka glasba. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 V deželi čarobne palice. 12.20 Potpuri.
12.40 Zborovsksa glasba. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Dvignjena zavesa. 15.30 Mladi val. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Blues.
Petek: 8.10 Razglednice iz Španije. 8.35 Slovenska lahka glasba. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 Halo, dober dan! Tu 362875. 14.10 Otroški kotiček: »Ena resna - ena smešna«.
14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina. 15.30 Mladi val. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki (ponovitev). 8.40 Slovenska lahka glasba. 10.10 Koncert v Križnem hodniku v Piranu.
11.30 Odprta knjiga. Ivo Andric: »Most na Drini«. 12.00 Ta rozajanski glas - Oddaja iz Rezije. 12.45 Glasnik Kanalske doline. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Ne-diški zvon. 16.00 Skozi tančico molka. 17.10 Mi in glasba. 1. del. 18.00 Tržaški Štempiharji. 18.30 Jazz.
ŠIRI KATOLIŠKI GLAS
KATOLIŠKI GLAS
Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 -34170 Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 533177 poštni tekoči račun: 11234499 Poduredništvo: Vicolo detle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 1/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societa Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.L 00054100318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	50.000
inozemstvo 70.000 zračna pošta 95.000 Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
Obnovitvena dela pri župnijski cerkvi v Sovodnjah