Prirodopisno-natoroznansko polje.
Krokar, vrana in kavka.
 Krokar,  vran  ali  kavran  (Kohlrabe,  Kolkrabe,  Oorvus  corax) je jedna KŠj največjih ptic, ki prebivajo v naših krajih.   Z razpetimi perotnieami  raeri nad jeden  meter,  a  po  dolgem  polovico  tega.    Ves je črn,  celo nogi in kljun. Gladko perje se zeleno in modro izpreminja.    Kljun je  velik, krepak in zbočen; tudi uogi stc močni, rep je podoben klinu.
Krokar je domač po vsej Evropi in v Sibiriji ter je pravi samotar mej pti-eami. Stanuje navadno v oddaljenih in prostornih goščavah, kder tudi gnezdi po najvišjih vrhovih dreves in skalnatih pečinah. Gnezdo, sestavljeno iz mahii in suh-ljadi, je jako priprosto. Va-nj znese samica meseca marcija štiri ali pet zeleno-rujavih, pegastih jajec, iz katerih se izvale v dvajsetih dnevih mladiči.
Vran žre vse, kar doseže; njegova požrešnost je nenasitljiva. Vsakovrstna golazen. recimo: žužki, žabe, črvi, polži, vse mu gre v slast; tudi mnogo mrliovine pokonča. S tem je krokar koristna ptica. A mnogo večja je kvara. katero dela po polji in po gozdih, ker požre ali vsaj razkljuje mnogo žita, sadja in druge zele-njadi; napada tudi inanjše ptice in jim pobira jajca ali mladiče iz gnezd.    Cel6
—-k 165 >¦•—
tnajhnih čveteronožcev, reeimo zajca. poloti so, ako si ga npa preobladati. Po-gostokrat ukrade koklji pišee sredi dvorišča. Vzlasti drzen je, kadar ima mladiee. V hudej zimi se približa cloveškim stanovanjera.
Zaradi mrtvaško-črnega perja, zaradi groznega, otlega krokanja in njegove .velike krvoločnosti in draovitosti je kavran ljudem nekako skrivuosten in oduren. Zato je mnogim narodom znaraenje nesreee in srurti. Pravijo, da spremljajo vrani v boj gredoče vojake; pesnik poje o tem:
,,Hripavo kvoka gladni vran,                    Oj, tiho vran! poboj strašan
Korake sprernlja naše;                             Obilo da ti paše!"
(Stritar.)
Jako dobro zna slediti mrhovino. Iztakne jo, Iežečo v največjej goščavi ali v najglobljern brezdnu. Z nekako strahotnim krokotanjera naznanja, da je našel za-željeni plen in privabi kmalu celo tolpo jednakih požrešnikov.
,,K vrann črni vran leti,           .                   Vranu odgovarja vian:
Vranu eini vran krit-i:                                 Kdsil bodeš ves ta dan;
Vran! kje najdcva kosilo?                             V eistem polji pri rakiti
Ejc kosflo in gostilo?                                   Gospodar ubit leži ti!"
(Paškin.)
Vender iraa vran tudi nekaj dobrih lastnostij.   Jako moder je, premeten in ' oprezen.   Priuei se glasove drugih ptic oponašati in celo besede  izgovarjati.    Ali zaupati mu ni mnogo, ker svoje hinavske narave ne izgubi. Tat je in krade svetle stvari. Kot roparskega ptiča ga preganjajo.
Krokarju podobna, a vender precej manjša je siva vrana (Nebelkrahe, Corvus cornix). Razven črne glave, črnega repa in perotnic je vsa pepelastosiva. Vrana ima skoraj isto naravo kakor krokar: požrešna je in prekanjena ter rada krade bliščeče se stvari. Vrana ne Ijubi samote, temveč prebiva v družbah po poljih in gozdih.
Vrane pokončajo zelo mnogo mreesa. Za časa setve posedajo eele tolpe vran za plugom po njivi in pobirajo črve, ogrce, žabe, miši in hroste. Marsikateri oratar je preganja, misleč, da iščejo posejanega zrnja — sebi v kvaro. Ees, da tudi vrana pobira iz gnezd jajca in mladiče ia da se loti časih odraslih ptičev in zajcev, ali ta kvara je v primeri s koristjo zelo neznatna. Po zimi. ko sneg za-pade dol in hrib, približajo se vrane pohištvom in posedajo po cestah.
Solnce so od daleč skriva,                       Mrzel veter zunaj piše,
Vrana leta okrog Liže,                             Tla pa debcl sneg pokriva."
'    .                    ..                                                                    .;     (S Jeriko.)
če jim gre trda za brano, napade cela tolpa jedno izmej sebe in jo požre. Ako ta ne zadostuje, planpjo po drugej.
Meseca aprila naredi vrhu visokih dreves priprosto gnezdo in vanj znese 3—5 zelenkastih, marogastih jajec. Na večer lete časih ogromne čete vran v iz-brana prenočižča. Otroci. ugledavši je, kriče: ,,Zadnja vrana kilova!" in leteče ptiee se obrnejo prestrašene na drugo stran.
A gorje ptiei ujedi, ako jo vrane ugledajo! Z groznira krikom se zalete va-njo injo obletujoc kljujejo. Slepe so tedaj vrane za vsako pretečo jim nevarnost. Ce prav kdo ustreli mej nje, ali jih tudi nekaj mrtvih na tla cepne, to jih nič ne ustrasi.
— -•¦<   1 (30  >¦ • —
Sel sera nekoč v gozd se šetat. H krati slišim v bližini vranje vpitje in hitro frfetanje. Prišedši na neko jaso, zazrem nad seboj kragulja obdanega od t61pe vran, ki so se srdito zaganjale va-nj in mu pulile perje. Pripodile so ga vže skoraj do tal; siromak ,je bil ves okrvavljen. Kmalu cepnejo tri vrane poredoraa pred mene; glave so jim bile razbite. Začel sem upiti, da bi oprostil onemoglega kragulja. Ali varal sem se. Približal se je vže boj zemlji tako blizu, da bi mogel zdaj pa zdaj kakšno vrano pograbiti. Planil sem mej nje, a drzne napadalke so se jele va-ine zaganjati; jedna rai je celo klobuk z glave izbila in me na vratu lahno oprasnila. Plah sem pobegnil, pustivši pokrivalo na mestu. Ker pa le ni bilo miru, odlomiin si bukovo vejo in grem nad nje. Tako strastno sem mahal okolo sebe, da sem dve vrani. ki sta pa bili vže ranjeni, ua tla pobil. Kragulj je sedel smrtno upehan na tla, <la bi ga lehko ujel, a jaz sem besnel le proti razdvaženim vranam in je končno z velikim hruščem in naporom odgnal. Posedale so po sosednih drevesih. Odvrgel sem orožje, pobval klobuk in hotd kragulja, ki je bil silno zdelan, ujeti; ali sfrfotal je iu odletel v gozd. Vrane to opazivši, zletele so divje kričee od tod. Pozncje sem slišal iz daljave zopet krokotanje, a slediti mu nisem hotel.
Sivej vrani sta podobni črna vrana (die schwarze Kriihe, Corvus corone) in poljska vraua (Saatkrahe, Corvus frugilcgus). Prva je vsa črna; perje se jej modro izpreminja. Zivi družno. Hrana jej je ista kakor sivej vrani, vender je proeej kvarljiva, kev pozobljc mnogo brstja, sadja in posejanega žita. Druga živi le v dolinah v velikih jatah. Eazlikuje se od drugih vran s tem. da irua na koreim gol kljua zaradi brbanja po zemlji. Mej vsemi je ta uajkoristnejša, ker čisti polje vseb. kvarljivih mrčesov. Gnezdi družno; časih je na jednem drevesu po dvajset ali še več gnezd. Odgnati se ne dado, če jim tudi jajca pobereš ali gnezda raz-dereš.
časih se dobe tudi bele vrane, a take so zelo redke. Prišle so celo v prigovor.
Najmanjša mej vranami je kavka (Dohle, Oorvus monedula). Eazven sive glave in pepelastega tilnika je vsa svetlo - 6rna. Zivi v velikih družbah, vzlasti s • poljsko vrano, in gnezdi družno jia, cerkvenih stolpovih ali v starem zidovji. Tu si naredi v kakem duplu ali luknji gnezdo, v katero znese 4—6 modro-zelenih, pegp.stih jajee. Drži se bolj selišč, v gozd zahaja lerodkokdaj. Hrani se z jednakim živežmn kakor vrane; vender presega korist neznatno škodo, katero dela po vrtih in njivah. Mlada kavka se kmalu udomači in živi v prijateljstvn z drugimi do-mačimi živalmi; tudi tuje glasove zna oponašati. Kakor krokar in vraiia krade tudi kavka svetle stvari in je skriva. Kmetje jo nazivajo pivko. Pravijo, da le takrat pije, kadar dežuje, loveč si v kJjun deževnih kapljic. Zato jo iinajo za vre-mensko prorokinjo. Kličoč svoj jednakomerni glas ,,piv piv" prosi bojda dežja, in kinet hiti s senom pod streho, ako jo sliši.                                   Primož Juteršek