Memorial Boško Buha
Slovesnosti na Jabuki
Že dvajsetič v naši svobodi so bile na Jabuki sve-čanosti v spomin padlega pionirja, narodnega heroja in bombaša Boška Buhe. Memoriala v dneh od 27. septembra do 1. oktobra smo se udeležili v organi-zaciji ZPM Lj. šiška Suzana Istenič, Jana Testen, Tomo Tololeski, Samo Gašperič in Andrej Čebular. Z vlakom smo potovali do Beograda in do tu dalje do Prijepolja, kjer so nas pričakali pionirji osnovne šole Boško Buha.
Skupno z njimi in mentorji smo se odpeljali na Ja-buko. To je hrib, ki je visok 1260 metrov in oddaljen od Prijepolja okoli 15 kilometrov, leži v Diharskem gostvu in ima relativno toplo podnebje, zime pa so dolge in od novembra do konca marca je Jabuka pod snegom. Zgodovina priča, da so tod živeli lliri, Rim-Ijani, tu so se bojevali hajduki in vitezi Sandalj Hanič ter Stjepan Herceg. Na Jabuki, na obrobju našega Sandžaka, so že leta 1941 počiie prve puške.
V času po osvoboditvi, v dobi obnove naše do-movine, so pioriirji s prispevki pomagali, da je bil zgrajen spominski dom legendarnemu bombašu Boški Buha, dom, ki je spomin vsem pionirjem pad-lim za našo svobodo. Na Jabuki je danes spominski kompleks, tu je svojevrstna učilnica bratstva in enot-nosti jugoslovanskih pionirjev. Doprsni kipi pionirjev
— narodnih herojev iz vseh republik in pokrajin pri-čajo o herojstvu naših vrstnikov iz NOB. Savo Jova-novič-Sirogojno, Vera Miščevič, Dragan Kovačevič, Ganimeta Terbiši, Zlata Malakovski, Mate Blažina, Bošo Buha in naš Milan Mravlje. V muzeju so raz-stavljeni njihovo orožje, svinčniki in tablice za pisa-nje, njihovi predmeti, slike o mučenju otrok med vojno,izdiranje oči, pretepanje, vrezovanje zvezd na čela. Koliko nedosanjanih sanj iz otroštva? Boško je želel videti Beograd, njegov spomenik je obrnjen protimestu, kiganividel, prehitelagajesmrt. Koliko želja je ostalo neizpolnjenih v teh hrabrih olroških srcih?
Tomo je v raportu predal tople poždrave sloven-skih pionirjev, tu smo odprtih rok za prijateljstvo in igro. Na slovesnosti je spregovorila tudi Boškova soborka. Bil je cenjen, je dejala. Ko so ga'izbrali, da je govoril na sprejemu pri lovarišu Tltu, mu je ta po-daril uro in svinčnik, ki ga je kasneje ponosno kazal soborcem.
Ob spominski plošči, na mestu, kjer je Boško padel, smo prisluhnili. Kdo je bii Boško? Rodil se je leta 1928, v zgodnjem otroštvu mu je umrla mali, pri drugi materi pa je preživel zagrenjeno otroštvo, saj je bil večkrat tepen kot sit. Po začetku NOB je postal bombaš 2. proletarske brigade, se boril v njenih vrstah v četrti in peti ofenzivi, na Neretvi in Sutjeski, vse do septembra 1943, ko se je njegova enota zau-stavila na Jabuki. 27. septembra se je želel peljati na kamionu z bolničarko Sašo Božovič, ki je imela na-logo, da prepelje sanitetni material \z Jabuke v Plev-Ija.
Boškova želja je bila, da se pelje s tovomjakom. Ravno na ta dan pa se je v okolici zadrževalo okoli 300 četnikov, domačih izdajalcev. Ob vaški poti so pripravili zasedo. V napadu je bil najprej zadet voz-nik, bolničarka pa je bila ranjena v obe nogi. Četniki
so stiskali obroč. Boško jih je hrabro zaustavljal s svojimi bombami, dokler se mu niso neopazno pri-bližali iz zaledja in ga zadeli s smrtnim strelom v v glavo Še ena neizpolnjena želja, preprosto otroška, da bi se peljal, ga j6 veljala življenje. Borci 2. prole-tarske in 3. sandžaške so še istidan iz ujetništva re-šili bolničarko, Boška pa pokopali na pokopališču v Plevlji.
Obiskali smo njegov grob.
Prišel je čas slovesa. Proti poldnevu smo odpoto-vali do Beograda in od tod zvečer proti Ljubljani. Polni vtisov iz dogodkov iz našega boja za svobodo, prijetnih srečanj z vrstniki, obogateni z novimi spoz-nanji iz pogovorov s pisatelji in borci in s potovanja po naši domovini, po predelih, ki jih še nismo videli. Verjemite, da nam bo vse ostalo v nepozabnem spominu.
Suzana, Samo, Tomo, Jana, Andrej OŠ Valentin Vodnik Ljubljana-Šiška